1.

Trženje zdravil na spletu spada na področje uporabe več aktov prava Unije in je bilo predmet številnih predlogov za sprejetje predhodne odločbe. Z obravnavanim predlogom za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče Sodišču predlaga, naj preuči storitev informacijske družbe, ki tako kot storitve, ki se uporabljajo v drugih gospodarskih sektorjih, omogoča ali vsaj olajšuje povezovanje trgovcev in njihovih strank. Natančneje, vprašanja predložitvenega sodišča se nanašajo na prepoved določenih dejavnosti, ki je bila izrečena ponudniku take storitve in ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, ki se uporabljajo, ter na skladnost te prepovedi z Direktivo 2001/83/ES ( 2 ).

2.

Člen 1, točka 2, Direktive 98/34/ES ( 3 ) določa:

„V tej direktivi naslednji izrazi pomenijo:

[…]

3.

Na to opredelitev se sklicuje več pravnih aktov EU. Natančneje, Direktiva 2000/31/ES ( 4 ) v členu 2(a) opredeljuje pojem „storitve informacijske družbe“ z napotitvijo na člen 1(2) Direktive 98/34.

4.

S členom 1, točka 20, Direktive 2011/62 je bil v Direktivo 2001/83 vstavljen naslov VIIa „Prodaja javnosti na daljavo“, ki med drugim vsebuje člen 85c, ki se glasi:

„1.   Brez poseganja v nacionalno zakonodajo, ki prepoveduje ponujanje zdravil na recept v prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe, države članice zagotovijo, da se zdravila ponudijo v prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe, kakor določa Direktiva [98/34], pod naslednjimi pogoji:

2.   Države članice lahko postavijo pogoje, utemeljene iz razlogov varovanja javnega zdravja, za prodajo na drobno zdravil za prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe na svojem ozemlju.

[…]

6.   Brez poseganja v Direktivo [2000/31] in v zahteve, opredeljene v tem naslovu, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za osebe, ki niso navedene v odstavku 1 in javnosti ponujajo v prodajo zdravila na daljavo prek storitev informacijske družbe ter poslujejo na njihovih ozemljih, veljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.“

5.

Člen L.5125-25 code de la santé publique (zakonik o javnem zdravju) določa:

„Farmacevti ali njihovi uslužbenci si ne smejo prizadevati za pridobitev naročil od javnosti.

Farmacevti ne smejo običajno sprejemati naročil zdravil in drugih izdelkov ali predmetov iz člena L.4211-1 prek posrednikov ter na dom prodajati in distribuirati zgoraj navedenih zdravil, izdelkov ali predmetov, katerih naročilo bi tako prejeli.

Vsako naročilo, ki ga zunaj lekarne dostavi katera koli druga oseba, se lahko dostavi le v zapečatenem paketu, na katerem sta navedena ime in naslov stranke.

Vendar pa lahko ob upoštevanju določb člena L.5125-21, prvi odstavek, lekarniški farmacevti in druge osebe, ki so zakonsko pooblaščene, da jih nadomeščajo, jim pomagajo ali jih podpirajo, osebno izpolnijo naročilo na domu pacientov, če je to zaradi njihovega stanja potrebno.“

6.

Člen L.5125-26 tega zakonika določa:

„Prepovedano je javnosti prodajati vsa zdravila, izdelke in predmete iz člena L.4211-1 prek trgovskih hiš, nabavnih združenj ali ustanov, ki jih imajo v lasti ali upravljajo osebe, ki nimajo ene od diplom, spričeval ali drugih dokazil, omenjenih v členu L.4221-1.“

7.

Spletno mesto www.doctipharma.fr, ki ga upravlja družba Doctipharma SAS, spletnim uporabnikom omogoča nakup farmacevtskih izdelkov in zdravil brez recepta „prek spletnih mest lekarn“ (ali, kot je z drugimi besedami navedlo predložitveno sodišče, „od farmacevta, ki upravlja svojo spletno mesto za trgovanje z uporabo tehnične rešitve družbe Doctipharma“).

8.

Predložitveno sodišče je delovanje tega spletnega mesta opisalo, kot sledi. Spletni uporabnik si mora ustvariti uporabniški račun in v ta namen izpolniti obrazec z osebnimi podatki, ki mu omogočajo identifikacijo in dostop do spletnih mest izbranih farmacevtov. Za odprtje tega računa mora spletni uporabnik imenovati farmacevta, pri katerem bo opravljal nakupe in s katerim bo povezal svoj račun. Spletno mesto družbe Doctipharma ponuja zdravila brez recepta v obliki vnaprej sestavljenega kataloga zdravil, ki jih spletni uporabnik lahko izbere za naročilo. To spletno mesto zdravila, ki jih ponujajo lekarne, predstavlja v obliki ponudb izdelkov z navedeno ceno, naročilo pa posreduje farmacevtom, katerih spletno mesto gostuje na spletnem mestu družbe Doctipharma. Plačilo se izvede prek enotnega plačilnega sistema, ki je skupen vsem povezanim lekarnam. Sporočilo, poslano na uporabniški račun in elektronski naslov spletnega uporabnika, ki je oddal naročilo, potrjuje, da je bilo naročilo zaključeno.

9.

Union des groupements de pharmaciens d’officine (združenje skupin lekarniških farmacevtov, UDGPO) je združenje, ki povezuje lekarniška združenja. Meni, da postopek spletne prodaje, ki ga družba Doctipharma ponuja lekarnam, pomeni, da je ta družba akter v elektronskem trgovanju z zdravili in da je ta dejavnost, ker ta družba nima statusa farmacevta, nezakonita.

10.

Tribunal de commerce de Nanterre (gospodarsko sodišče v Nanterru, Francija) je v sodbi z dne 31. maja 2016 odločilo, da je spletno mesto družbe Doctipharma nezakonito, kar zadeva prodajo zdravil, in je tej družbi v bistvu naložilo, naj preneha z elektronskim trgovanjem z zdravili na tem spletnem mestu.

11.

Družba Doctipharma je vložila pritožbo pri Cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu, Francija), ki je navedeno sodbo razveljavilo s sodbo z dne 12. decembra 2017. Navedeno sodišče je namreč presodilo, da je spletno mesto družbe Doctipharma zakonito, ker naročila zdravil, ki jih oddajo spletni uporabniki in ki se zgolj prenašajo prek platforme, ki jo je družba Doctipharma ustvarila kot tehnično podporo za spletna mesta lekarniških farmacevtov, prejmejo sami farmacevti, ne da bi družba Doctipharma kako drugače posredovala pri obdelavi teh naročil. Po mnenju navedenega sodišča to spletno mesto omogoča neposredno povezavo med strankami in lekarnami.

12.

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je s sodbo z dne 19. junija 2019 navedeno sodbo razveljavilo zaradi kršitve členov L.5125-25 in L.5125-26 zakonika o javnem zdravju ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje Cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija), ki je v tej zadevi predložitveno sodišče. Po mnenju Cour de cassation (kasacijsko sodišče) iz dejavnosti družbe Doctipharma, ki obsega predvsem povezovanje lekarniških farmacevtov in potencialnih pacientov za prodajo zdravil, izhaja, da ima ta družba vlogo posrednika in tako sodeluje pri elektronskem trgovanju z zdravili, ne da bi imela status farmacevta, s čimer krši ti določbi zakonika o javnem zdravju.

13.

Družba Doctipharma je z vlogo z dne 19. avgusta 2019 sprožila postopek pred Cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu) in mu pozneje predlagala, naj Sodišču predloži več vprašanj za predhodno odločanje, ki se v bistvu nanašajo na razlago člena 85c Direktive 2001/83 in načelo prostega pretoka storitev.

14.

Družba Doctipharma meni, da njena dejavnost zajema vzpostavitev in tehnično vzdrževanje skupne rešitve za lekarniške farmacevte, da bi se jim omogočila urejanje in uporaba njihovih spletnih mest za elektronsko trgovanje z zdravili brez recepta, v skladu z določbami, ki veljajo za spletno prodajo zdravil. Po mnenju družbe Doctipharma morajo francoska sodišča člen L.5125-25, drugi odstavek, in člen L.5125-26 zakonika o javnem zdravju razlagati ob upoštevanju člena 85c Direktive 2001/83, da bi ugotovila, ali se mora prepoved posredovanja pri prodaji zdravil, ki izhaja iz teh nacionalnih določb, uporabiti za njeno dejavnost.

15.

Poleg tega družba Doctipharma trdi, da rešitev, sprejeta v sodbi Asociación Profesional Elite Taxi ( 5 ), temelji na posebnih okoliščinah v tej zadevi, ki se nanašajo zlasti na odločilen vpliv družbe Uber na delovne pogoje voznikov, in je zato ni mogoče prenesti na spor o glavni stvari. Enako po njenem mnenju velja za sodbo A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 6 ), saj se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na vprašanje, ali je mogoče francoske omejitve oglaševanja prodaje zdravil uporabiti proti družbi, ki ima sedež v državi članici, ki ni Francija, in ki ta zdravila francoskim potrošnikom ponuja prek svojega spletnega mesta, in se je torej nanašala na drugo problematiko, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari. Vendar je poudarila, da je navedena sodba v obravnavani zadevi upoštevna, ker je bila spletna platforma za prodajo zdravil, obravnavana v navedeni zadevi, storitev informacijske družbe v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31.

16.

Podobno ob sklicevanju na sodbo Asociación Profesional Elite Taxi ( 7 ) predložitveno sodišče trdi, prvič, da ima storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, drugačne značilnosti kot storitev iz te sodbe, saj so lekarniški farmacevti za razliko od nepoklicnih voznikov družbe Uber trgovci, ki prodajajo zdravila, in drugič, da družba Doctipharma očitno ne sodeluje pri določanju cen zdravil. V zvezi s sodbo v zadevi A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 8 ) predložitveno sodišče navaja, da se ta ne nanaša na ista vprašanja kot v postopku v glavni stvari, saj se ta sodba nanaša na združljivost francoskih omejitev oglaševanja zdravil s členom 85c Direktive 2001/83.

17.

V teh okoliščinah je Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) z odločbo z dne 17. septembra 2021, ki jo je Sodišče prejelo 30. septembra 2021, prekinilo postopek in Sodišču predložilo ta vprašanja:

18.

Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, francoska, češka in italijanska vlada ter Evropska komisija. Stranki v postopku v glavni stvari, francoska vlada in Komisija so bile zastopane na obravnavi 19. aprila 2023.

19.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi izvedeti, ali dejavnost, ki jo družba Doctipharma izvaja na svojem spletnem mestu, pomeni „storitev informacijske družbe“ v smislu Direktive 98/34/ES. ( 9 )

20.

Uvodoma moram ugotoviti, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ne daje popolne slike storitev, ki jih opravlja družba Doctipharma, in da informacije, ki so jih v zvezi s tem predložile stranke, niso vedno skladne. Kljub temu je treba glede na informacije, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, prvo vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da se v bistvu nanaša na to, ali je treba člen 1, točka 2, Direktive 98/34 razlagati tako, da je „storitev informacijske družbe“ v smislu te določbe storitev, ki se opravlja na spletnem mestu ter obsega povezovanje farmacevtov in strank za prodajo zdravil brez recepta prek spletnih mest lekarn, ki so se naročile na to mesto.

21.

Direktiva 98/34 opredeljuje „storitev informacijske družbe“ kot „kater[o] koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika storitev“.

22.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobenega posebnega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, odplačna. Vendar iz njega izhaja, da farmacevti upravljajo svoja spletna mesta prek tehnične rešitve družbe Doctipharma, iz česar sklepam, da se morajo zato predhodno naročiti na to storitev. Družba Doctipharma v svojih pisnih stališčih navaja, da se farmacevti naročijo na njeno platformo na podlagi plačila pavšalnega zneska. Francoska vlada dodaja, da je storitev, ki jo zagotavlja družba Doctipharma, tudi predmet vračila deleža zneska prodaje, ki se pobere na platformi. Vsekakor v teh okoliščinah ni pomembno, ali plačilo izhaja iz odbitka družbe Doctipharma od cene, ki jo plača stranka, ali iz plačila farmacevta. Ni namreč nujno, da plačilo za storitev informacijske družbe plačajo vse osebe, ki imajo od nje korist. ( 10 )

23.

Drugič, predložitveno sodišče navaja, kot je razvidno iz točk 7 in 8 teh sklepnih predlogov, da spletni uporabniki na spletnem mestu družbe Doctipharma kupujejo farmacevtske izdelke in zdravila brez recepta prek spletnih mest lekarn. Dodaja, da je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) sodbo Cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu) razveljavilo z obrazložitvijo, da zadnjenavedeno sodišče ni izpeljalo posledic iz lastnih ugotovitev, v skladu s katerimi je dejavnost družbe Doctipharma na njenem spletnem mestu predvsem v tem, da povezuje lekarniške farmacevte in stranke za prodajo zdravil. Tako je treba ne glede na sporno vprašanje, ali je storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, v skladu z opredelitvami in pojmi, ki se uporabljajo v francoskem pravu, s pravnega vidika neka oblika posredovanja, ugotoviti, da ta storitev z dejanskega vidika omogoča ali vsaj olajšuje povezovanje farmacevtov in strank.

24.

Glede na to, da povezovanje stranke in lekarne poteka prek spletnega mesta brez sočasne navzočnosti, je treba v teh okoliščinah šteti, da je storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, storitev, ki se opravlja na daljavo in elektronsko. ( 11 ) V zvezi s tem mora predložitveno sodišče preveriti, ali farmacevt in stranka med postopkom sklepanja pogodbe nikoli nista v stiku drug z drugim ali z družbo Doctipharma drugače kot prek elektronske opreme.

25.

Tretjič, iz preudarkov, navedenih v točki 22 teh sklepnih predlogov, je razvidno, da se storitev družbe Doctipharma opravlja na individualno zahtevo tako farmacevtov, ki se naročijo na spletno mesto družbe Doctipharma, da bi lahko koristili storitve, ki jih zagotavlja ta družba, kot tudi strank, ki želijo pridobiti zdravila od farmacevtov, ki so se naročili na to spletno mesto.

26.

Zato je treba šteti, da storitev, ki jo opravlja ponudnik storitev na spletnem mestu ter obsega povezovanje farmacevtov in strank za prodajo zdravil brez recepta prek spletnih mest lekarn, ki so se na to spletno mesto naročile na podlagi pavšala, ne da bi ta ponudnik storitev, farmacevt in stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe bili v stiku drugače kot prek elektronske opreme, načeloma pomeni „storitev informacijske družbe“ v smislu Direktive 98/34.

27.

Ob tem je treba ugotoviti, da iz sodb Asociación Profesional Elite Taxi ( 12 ), Airbnb Ireland ( 13 ) in Star Taxi App ( 14 ), na katere se sklicujejo predložitveno sodišče in stranke v svojih stališčih, izhaja, da je storitev, ki obsega povezovanje strank in ponudnikov storitev ter izpolnjuje vse pogoje iz člena 1, točka 2, Direktive 98/34, načeloma storitev, ki je ločena od poznejših storitev teh ponudnikov, na katere se nanaša, zato jo je treba opredeliti kot „storitev informacijske družbe“. Vendar mora veljati nasprotno, če se izkaže, da je ta storitev povezovanja sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev, ki jo je treba pravno opredeliti drugače. Iz te sodne prakse izhaja, da je tako v primeru, ko je storitev povezovanja funkcionalno in ekonomsko neločljivo povezana s to drugo storitvijo. Poleg tega bi moral ponudnik te prve storitve tudi organizirati in nadzorovati splošno delovanje te druge storitve. ( 15 )

28.

V zvezi s tem je treba prvič in najprej poudariti, da storitve informacijske družbe, kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Ker-Optika ( 16 ), pri čemer se je sklicevalo na uvodno izjavo 18 Direktive 2000/31 in na obrazložitev predloga te direktive, med drugim zajemajo spletno prodajo blaga in storitve, ki omogočajo opravljanje spletnih elektronskih transakcij za nakup blaga, kot so na primer interaktivna televizijska prodaja in spletni nakupovalni centri.

29.

V teh okoliščinah dvomim, da je sodno prakso iz točke 27 teh sklepnih predlogov mogoče v celoti prenesti na primere, v katerih je dejavnost spletne prodaje blaga olajšana ali celo izvedena prek storitve informacijske družbe, ki jo zagotavlja drug ponudnik, ki prodajalce povezuje s strankami. V takih primerih ni verjetno, da bi bila storitev povezovanja sestavni del celotne storitve, katere glavni element ne bi ustrezal opredelitvi „storitve informacijske družbe“. Kot je namreč razvidno iz točke 28 teh sklepnih predlogov, je storitev spletne prodaje sama po sebi storitev informacijske družbe.

30.

Iz tega izhaja, da če bi se štelo, da je storitev povezovanja prodajalcev s strankami sestavni del celotne prodajne storitve, to ne bi nujno spremenilo pravne opredelitve te storitve kot „storitve informacijske družbe“. Če bi se štelo, da so merila, opredeljena v sodni praksi iz točke 27 teh sklepnih predlogov, izpolnjena, pa bi bilo treba ugotoviti, da je ponudnik, ki opravlja storitev, ki a priori pomeni zgolj povezovanje prodajalcev s strankami, sam ponudnik storitve prodaje.

31.

Vsekakor pa, drugič, kot ugotavlja predložitveno sodišče, storitev, ki je predmet te zadeve, ne izpolnjuje meril iz sodne prakse, omenjene v točki 27 teh sklepnih predlogov.

32.

Po eni strani so lekarniški farmacevti trgovci, ki prodajajo zdravila in ki lahko opravljajo prodajo na daljavo neodvisno od storitve, ki jo zagotavlja družba Doctipharma, tako da je mogoče to storitev ločiti od dejanske prodajne transakcije. Po drugi strani ni mogoče ugotoviti, da družba Doctipharma organizira splošno delovanje prodajnih transakcij, saj lekarniškega farmacevta izbere stranka, družba pa tudi ne posega v oblikovanje cen zdravil, ki jih prodajajo trgovci, in ne izvaja nadzora nad temi prodajnimi transakcijami. Poleg tega dejstvo, da so zdravila predstavljena na spletnem mestu družbe Doctipharma v obliki vnaprej sestavljenega kataloga, ne pomeni nujno, da ta družba določa ponudbo zdravil. Zdi se namreč, da iz razprav na obravnavi izhaja, da je bil ta katalog najprej sestavljen iz seznama, ki vsebuje vsa zdravila, odobrena v državi članici, v kateri imajo sedež družba Doctipharma in farmacevti, ki so naročeni na storitve te družbe, ta seznam pa se nato dopolnjuje s podatki o razpoložljivosti zdravil, ki jih zagotovijo naročeni farmacevti.

33.

Glede na navedeno vztrajam pri stališču, ki sem ga navedel v točki 26 teh sklepnih predlogov. Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti tako, da je storitev, ki jo opravlja ponudnik storitev na spletnem mestu ter obsega povezovanje farmacevtov in strank za prodajo zdravil brez recepta prek spletnih mest lekarn, ki so se na to spletno mesto naročile na podlagi pavšala, ne da bi ta ponudnik storitev, farmacevt in stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe bili v stiku drugače kot prek elektronske opreme, „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34. V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče preveriti, ali iz dejanskega stanja izhaja, da so bili pri storitvi iz postopka v glavni stvari vsi ti elementi prisotni.

34.

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba člen 85c(1)(a) in člen 85c(2) Direktive 2001/83 razlagati tako, da prepoved ponudniku storitve, kot je opisana v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, s katerimi se osebam z dovoljenjem ali pravico za izdajanje zdravil brez recepta javnosti na daljavo prepoveduje uporaba te storitve, spada na področje uporabe ene od teh določb.

35.

To vprašanje, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče, se resda nanaša le na vprašanje, ali dejavnost družbe Doctipharma spada na področje uporabe člena 85c Direktive 2001/83.

36.

Vendar je to vprašanje dejansko predhodno vprašanje glede na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje, s katerimi želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali člen 85c Direktive 2001/83 nasprotuje prepovedi, izrečeni družbi Doctipharma. Za odgovor na to vprašanje je treba ne le ugotoviti, ali dejavnost družbe Doctipharma spada na področje uporabe te določbe, temveč tudi opredeliti, na katere podrobnejše točke tega člena se nanaša prepoved te dejavnosti, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, obravnavanih v postopku v glavni stvari.

37.

V zvezi s tem je po eni strani v členu 85c(1) Direktive 2001/83 naveden seznam pogojev, ki veljajo za dajanje zdravil v prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe („[pogoji, pod katerimi] se zdravila ponudijo v prodajo“). Natančneje, člen 85c(1)(a) navedene direktive določa, da ima „fizična ali pravna oseba, ki ponuja zdravila, […] v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri ima sedež, dovoljenje ali pravico za izdajanje zdravil javnosti tudi na daljavo“. To določbo dopolnjuje člen 85c(6) navedene direktive, v skladu s katerim „države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za osebe, ki niso navedene v odstavku 1 in javnosti ponujajo v prodajo zdravila na daljavo prek storitev informacijske družbe ter poslujejo na njihovih ozemljih, veljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni“.

38.

Po drugi strani člen 85c(2) Direktive 2001/83 določa, da „[lahko države članice] postavijo pogoje, utemeljene iz razlogov varovanja javnega zdravja, za prodajo na drobno zdravil za prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe na svojem ozemlju“.

39.

V teh okoliščinah me sklicevanje na utemeljitev z razlogi varovanja javnega zdravja v tretjem in petem vprašanju za predhodno odločanje napeljuje na sklep, da predložitveno sodišče meni, da zadevne nacionalne določbe spadajo na področje uporabe člena 85c(2) Direktive 2001/83. Vendar, kot je razvidno iz razprav na obravnavi, tako stališče še zdaleč ni samoumevno. Zato predlagam, da se drugo vprašanje preoblikuje tako, da naj Sodišče presodi, ali je ugotovitev, da zadevne nacionalne določbe spadajo na področje uporabe člena 85c(2) Direktive 2001/83, pravilna razlaga te direktive. ( 17 )

40.

V ta namen in da bi lahko koristno odgovorili na vprašanja za predhodno odločanje, je treba preučiti razmejitev področij uporabe člena 85c(1)(a) in člena 85c(2) Direktive 2001/83.

41.

Iz člena 85c(1)(a) in člena 85c(6) Direktive 2001/83 izhaja, da se eden od pogojev za ponujanje zdravil v prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe nanaša na osebe, ki lahko opravljajo tako dejavnost. Kot je razvidno iz prve določbe, morajo imeti zadevne osebe v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri imajo sedež, dovoljenje ali pravico za izdajanja zdravil javnosti tudi na daljavo. Z drugimi besedami, to določbo je mogoče razumeti kot odgovor na vprašanje, „kdo“ lahko na spletu daje zdravila v prodajo. Sicer pa, čeprav pogoj iz člena 85c(1)(a) te direktive izhaja iz prava Unije, mora na to vprašanje odgovoriti država članica, na ozemlju katere ima zadevna oseba sedež (država članica izvora).

42.

Po drugi strani se člen 85c(2) Direktive 2001/83 nanaša na pristojnost države članice, na ozemlju katere se prodajajo zdravila, ki se ponujajo na daljavo, da določi „pogoje […] za prodajo na drobno zdravil [na ozemlju te države članice]“. Gre torej za morebitne pogoje, ki jih na nacionalni ravni uvede namembna država članica.

43.

Zato je treba razlikovati, zlasti kadar ima oseba, ki daje zdravila v spletno prodajo, sedež v državi članici, na ozemlju katere se ta zdravila izdajajo, kot v obravnavanem primeru, med pogojem iz člena 85c(1)(a) Direktive 2001/83 in pogoji v zvezi s prodajo na drobno zdravil, ponujenih v spletno prodajo, ki so postavljeni na podlagi člena 85c(2) te direktive.

44.

Vendar glede na splošnost izrazov, uporabljenih v teh dveh določbah, in zlasti izraza, uporabljenega v členu 85c(2) Direktive 2001/83 („[pogoji] za prodajo na drobno zdravil za prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe“), menim, da te uganke ni mogoče rešiti z jezikovno razlago teh določb. Po drugi strani pa je mogoče koristne elemente za razlikovanje med pogoji, ki jih zajema vsaka od teh dveh določb, najti, prvič, v uvodnih izjavah od 21 do 24 Direktive 2011/62 in sodni praksi, na katero se te sklicujejo, ter, drugič, v Direktivi 2000/31, ki se prav tako nanaša na spletno trženje izdelkov.

45.

V uvodni izjavi 21 Direktive 2011/62, s katero je bil uveden člen 85c Direktive 2001/83, je navedeno, da „nekateri pogoji za promet z zdravili na drobno niso bili usklajeni na ravni Unije in lahko zato države članice uvedejo pogoje za izdajanje zdravil javnosti v okviru [PDEU]“. Uvodne izjave od 22 do 24 te direktive vsebujejo pojasnila v zvezi s tem.

46.

Najprej, v uvodni izjavi 22 Direktive 2011/62 je navedeno, da je »[p]ri preučevanju skladnosti pogojev za promet z zdravili na drobno s pravom Unije [Sodišče] priznalo posebno naravo zdravil, ki se po svojih zdravilnih učinkih bistveno razlikujejo od drugega blaga. Sodišče je tudi potrdilo, […] da morajo države članice določiti raven varovanja, ki jo želijo zagotoviti javnemu zdravju, ter način, na katerega bo ta raven dosežena. Ker se lahko ta raven med državami članicami razlikuje, jim je treba dopustiti presojo glede pogojev za izdajanje zdravil javnosti na njihovem ozemlju.“ Nato, v uvodni izjavi 23 te direktive je navedeno, da je „[s] sodno prakso Sodišča […] ob upoštevanju tveganja za javno zdravje in glede na pristojnost, dodeljeno državam članicam, da določijo raven varovanja javnega zdravja, zlasti priznano, da države članice načeloma lahko omejijo prodajo zdravil na drobno zgolj na farmacevte“. Nazadnje, v uvodni izjavi 24 navedene direktive je navedeno, da „[naj bi bilo z]aradi tega in glede na sodno prakso Sodišča […] državam članicam omogočeno, da uvedejo pogoje, utemeljene z razlogi varovanja javnega zdravja, za promet z zdravili na drobno, ki se ponujajo v prodajo na daljavo prek storitev informacijske družbe. Ti pogoji ne bi smeli po nepotrebnem omejevati delovanja notranjega trga.“

47.

Poleg tega, kot izhaja iz sodbe Apothekerkammer des Saarlandes in drugi ( 18 ), na katero se sklicujeta uvodni izjavi 22 in 23 Direktive 2011/62, se pogoji za izdajo zdravil javnosti med drugim nanašajo na načine trženja zdravil na drobno in zlasti na možnost, da se prodaja zdravil na drobno pridrži le farmacevtom, ki so resnično poklicno neodvisni, ter da se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi se lahko odpravilo ali zmanjšalo tveganje poseganja v to neodvisnost, ker bi tako poseganje lahko vplivalo na raven zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili.

48.

Vendar je treba opozoriti, da se sodba Apothekerkammer des Saarlandes in drugi ( 19 ) ne nanaša na spletno prodajo in da je bila vsekakor izdana pred sprejetjem Direktive 2011/62. V skladu s spremembami, uvedenimi s to direktivo, je vprašanje, „kdo“ lahko da zdravila v spletno prodajo, obravnavano v členu 85c(1)(a) Direktive 2001/83. ( 20 ) Ker je to vprašanje zdaj zajeto v zadnjenavedeni določbi, torej ne more spadati na področje uporabe pogojev v zvezi s prodajo na drobno zdravil, ponujenih v spletno prodajo, ki jih namembna država članica postavi na podlagi člena 85c(2) te direktive. Po drugi strani pa se ta določba nanaša na pogoje v zvezi z drugimi vidiki iz sodbe Apothekerkammer des Saarlandes in drugi ( 21 ), in sicer na načine trženja zdravil na drobno in zlasti ukrepe, s katerimi bi se lahko odpravilo ali zmanjšalo tveganje poseganja v neodvisnost oseb z dovoljenjem ali pravico za izdajanje zdravil javnosti.

49.

Glede na zgoraj navedeno je treba, če se ugotovi, da družba Doctipharma s storitvijo informacijske družbe, ki jo opravlja, ponuja storitev prodaje zdravil javnosti na daljavo, prepoved za to družbo preučiti glede na člen 85c(1)(a) Direktive 2001/83 in po potrebi glede na odstavek 6 tega člena. Po drugi strani pa je treba, če se za družbo Doctipharma ne šteje, da ponuja prodajo zdravil javnosti na daljavo, prepoved, ki ji je bila izrečena, obravnavati kot način trženja zdravil, ki spada na področje uporabe člena 85c(2) te direktive. Ne da bi želel prejudicirati presojo, ki jo bo moralo opraviti predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, se nagibam k tej drugi opredelitvi.

50.

Po eni strani namreč menim, da je rezultat analize, ki temelji na merilih iz sodne prakse iz točke 27 teh sklepnih predlogov, upošteven tudi v okviru razlikovanja med primerom, ki spada na področje uporabe člena 85c(1)(a) Direktive 2001/83, in primerom, ki spada na področje uporabe člena 85c(2) te direktive. Uporaba istih meril bi omogočila zagotovitev skladnosti rešitev, sprejetih v teh dveh določbah, in kot bom pokazal v nadaljevanju ( 22 ), med njima obstaja določena vzporednost glede dojemanja storitev informacijske družbe v okviru spletnega trženja zdravil.

51.

Vsekakor in ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, iz moje analize izhaja, da družba Doctipharma, kot sem ugotovil v točki 32 teh sklepnih predlogov, zagotavlja svojo storitev, ki ni sestavni del celotne storitve, katere glavni element je dajanje zdravil v prodajo, tako da za to družbo ni mogoče šteti, da ponuja prodajo zdravil javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe.

52.

Po drugi strani pa prepoved storitve, kot je storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, glede na besedilo tretjega in petega vprašanja za predhodno odločanje izhaja iz razlage nacionalnih določb, obravnavanih v postopku v glavni stvari. Zdi se, da te določbe osebam z dovoljenjem ali pravico za izdajanje zdravil javnosti, tudi na daljavo, prepovedujejo določeno ravnanje, ko jih dajejo v prodajo. Tako se zdi, da je prepoved storitve, ki jo opravlja družba Doctipharma, sama po sebi posledica prepovedi takim osebam, da uporabljajo storitve, kot je storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma. S tega vidika prepoved, na katero se nanašajo ta vprašanja za predhodno odločanje, izhaja iz razlage nacionalnih določb, ki opredeljujejo način spletnega trženja zdravil.

53.

Zaradi celovitosti naj dodam, da je glede na cilj prepovedi iz postopka v glavni stvari to prepoved mogoče šteti za ukrep, s katerim je nacionalni zakonodajalec želel odpraviti ali zmanjšati tveganje poseganja v neodvisnost oseb z dovoljenjem ali pravico za izdajanje zdravil javnosti. Glede na mojo razlago sodbe Apothekerkammer des Saarlandes in drugi ( 23 ) v okviru Direktive 2001/83 ( 24 ) tak ukrep spada na področje uporabe člena 85c(2) te direktive.

54.

Glede na navedeno in ob upoštevanju preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče glede, prvič, značilnosti storitve, obravnavane v postopku v glavni stvari, in, drugič, normativne vsebine nacionalnih določb, obravnavanih v postopku v glavni stvari, menim, da prepoved, ki izhaja iz teh nacionalnih določb, spada na področje uporabe člena 85c(2) Direktive 2001/83.

55.

Poleg tega premisleke iz točk od 49 do 54 teh sklepnih predlogov potrjuje čezmejna razsežnost spletne prodaje zdravil.

56.

Čeprav spor o glavni stvari nima čezmejne razsežnosti, je ta razsežnost pomemben vidik elektronskega trgovanja z zdravili. Glede na razlike med zakonodajami držav članic v zvezi z osebami, ki imajo pravico prodajati zdravila brez recepta, bi lahko prodaja na daljavo še bolj kot prodaja v tradicionalni prodajalni (lekarni) omogočila poenostavljen dostop do nekaterih zdravil. Poleg tega je bila na obravnavi poudarjena tudi potreba po razlagi določb, na katere se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, glede na čezmejno razsežnost spletne prodaje zdravil. Ni mogoče namreč izključiti, da bi lahko države članice, ki niso tiste, na ozemlju katerih ima ponudnik storitev informacijske družbe sedež, poskušale omejiti dostop do storitev tega ponudnika.

57.

V zvezi s tem je čezmejna razsežnost spletnega trženja izdelkov prek storitev informacijske družbe delno urejena z Direktivo 2000/31. Prodaja zdravil brez recepta ni v celoti izključena iz nje, kar je razvidno iz sklicevanja na to direktivo v členu 85c(1)(d) in členu 85c(6) Direktive 2001/83, v skladu s katerima se ti določbi uporabljata brez poseganja v prvo direktivo. ( 25 )

58.

V skladu z logiko, na kateri temelji Direktiva 2000/31, natančneje člen 3(1) in (2) te direktive, za ponudnika storitev informacijske družbe glede zahtev, ki spadajo na „koordinirano področje“, kot je opredeljeno v členu 2(h) te direktive, praviloma velja nacionalna ureditev države članice izvora. Država članica, ki ni država članica izvora, lahko „zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje“, omeji svobodo zagotavljanja storitev informacijske družbe le s sprejetjem ukrepov, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 3(4)(a) in (b) navedene direktive. Zahteve, ki spadajo na koordinirano področje, lahko torej postavi država članica izvora ali – v obsegu, določenim s členom 3(4) navedene direktive – druge države članice.

59.

V zvezi s tem, prvič, kot izhaja iz člena 2(h)(i) Direktive 2000/31, koordinirano področje zajema zahteve, ki jih mora ponudnik izpolnjevati in ki se nanašajo na začetek opravljanja storitev informacijske družbe in izvajanje dejavnosti teh storitev, kot so zahteve glede ravnanja ponudnika ali njegove odgovornosti. ( 26 )

60.

Po drugi strani pa v skladu s členom 2(h)(ii) Direktive 2000/31 nacionalna pravila, ki se nanašajo na zahteve glede blaga samega in na pogoje, pod katerimi se lahko blago, prodano prek spleta, dobavi na ozemlju države članice, ne spadajo na koordinirano področje. V uvodni izjavi 21 te direktive je navedeno, da se koordinirano področje „ne nanaša na pravne zahteve držav članic glede blaga, na primer na varnostne standarde, obveznosti glede označevanja, neoporečnost blaga ali zahteve držav članic glede dobave ali prevoza blaga, vključno z dobavo zdravil“. Take zahteve lahko torej namembna država članica postavi na podlagi člena 85c(2) Direktive 2001/83, ne da bi bilo treba preučiti vprašanje razmerja med to direktivo in členom 3 Direktive 2000/31. Vendar se zdi, da prepoved, izrečena družbi Doctipharma na podlagi razlage nacionalnih določb iz postopka v glavni stvari, ne izhaja iz takih zahtev.

61.

Po drugi strani, ker razlaga teh nacionalnih določb z vidika družbe Doctipharma pomeni prepoved opravljanja določene dejavnosti ponudnika storitev informacijske družbe, z vidika farmacevtov pa prepoved določenega ravnanja v zvezi z opravljanjem spletne prodaje zdravil, se te nacionalne določbe nanašajo na začetek opravljanja storitev informacijske družbe in izvajanje te dejavnosti. Nacionalne določbe iz postopka v glavni stvari torej določajo zahteve, ki spadajo na koordinirano področje.

62.

V zvezi s tem se zdi, da sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 27 ) potrjuje, da lahko nekatere zahteve, ki spadajo na koordinirano področje iz Direktive 2000/31, predstavljajo tudi pogoje v smislu člena 85c(2) Direktive 2001/83. V skladu s točko 68 navedene sodbe je namreč zadevna prepoved lekarnam, da z raznoliko in široko zastavljeno oglaševalsko kampanjo nagovarjajo svoje stranke za svoje storitve spletne prodaje, uresničevala „cilj varovanja javnega zdravja iz člena 3(4)(a) Direktive 2000/31 in člena 85c(2) Direktive 2001/83“.

63.

Zaradi celovitosti naj povem, da nisem povsem prepričan, da sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 28 ) dokončno prejudicira, da mora biti vsak pogoj, ki spada na koordinirano področje, v skladu s členom 3(4) Direktive 2000/31 in členom 85c(2) Direktive 2001/83. Kot sem že ugotovil v različnih kontekstih, prva določba namreč ne zajema splošnih in abstraktnih ukrepov, ne izključujem pa, da lahko taki ukrepi spadajo na področje uporabe druge določbe. ( 29 ) Predvsem iz tega razloga ni jasno, da ta sodba določa univerzalno načelo, ki se uporablja v vseh primerih, kar zadeva razmerje med tema določbama. ( 30 )

64.

Vendar mora namembna država članica vsekakor spoštovati ureditev izvorne države članice glede oseb z dovoljenjem za spletno prodajo zdravil, ne da bi se lahko sklicevala na člen 85c(2) Direktive 2001/83. Kot je razvidno iz točke 48 teh sklepnih predlogov, pogoji, postavljeni v skladu z zadnjenavedeno določbo, ne odgovarjajo na vprašanje, „kdo“ lahko daje zdravila v spletno prodajo. V takem primeru se lahko uporabi le člen 3(4) Direktive 2000/31. Kot sem ugotovil v točki 50 teh sklepnih predlogov, torej obstaja določena vzporednost med tema direktivama glede dojemanja storitev informacijske družbe in pogojev, ki veljajo zanje.

65.

Glede na navedeno vztrajam pri stališču, ki sem ga navedel v točki 54 teh sklepnih predlogov. Na drugo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 85c(2) Direktive 2001/83 razlagati tako, da prepoved ponudniku storitve, kot je opisana v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, s katerimi se osebam z dovoljenjem ali pravico za izdajanje zdravil brez recepta javnosti na daljavo prepoveduje uporaba te storitve, spada na področje uporabe te določbe. V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče preveriti, ali so bili v zvezi z nacionalnimi določbami, obravnavanimi v postopku v glavni stvari, vsi ti elementi prisotni.

66.

S tretjim, četrtim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 85c(2) Direktive 2001/83 nasprotuje prepovedi storitve, kot je opisana v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, kot so tiste, opisane v drugem vprašanju za predhodno odločanje.

67.

Ta vprašanja so namreč postavljena za primer, da se storitev, ki jo zagotavlja družba Doctipharma, šteje za storitev informacijske družbe v smislu Direktive 2001/83 (prvo vprašanje za predhodno odločanje). Ob upoštevanju moje razlage drugega vprašanja za predhodno odločanje je treba nacionalne določbe, iz katerih izhaja prepoved te storitve, šteti za nacionalne določbe, ki določajo pogoje za prodajo na drobno zdravil, ki se ponujajo v prodajo javnosti prek storitev informacijske družbe, v smislu člena 85c(2) Direktive 2001/83.

68.

Iz člena 85c(1) Direktive 2001/83 izhaja, da za razliko od spletne prodaje zdravil na recept država članica ne sme v celoti prepovedati ponudbe zdravil brez recepta prek storitev spletne prodaje, ki jih zagotavlja ponudnik storitev s sedežem na ozemlju te države članice, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe. ( 31 ) V tem okviru lahko namembna država članica v skladu s členom 85c(2) te direktive postavi „pogoje […] za prodajo na drobno zdravil za prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe na svojem ozemlju“. Taki pogoji morajo biti utemeljeni z varovanjem javnega zdravja.

69.

Kot ugotavlja Komisija, predložitveno sodišče navaja nacionalne določbe, katerih razlaga vodi k prepovedi določene dejavnosti, ne da bi pojasnilo povezavo med prepovedjo, ki izhaja iz te razlage, in ciljem varovanja javnega zdravja iz člena 85c(2) Direktive 2001/83. Čeprav se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na vprašanje, ali je ta prepoved utemeljena s ciljem varovanja javnega zdravja, je treba te sklepne predloge omejiti na splošne navedbe, ki predložitvenemu sodišču omogočajo odgovor na to vprašanje.

70.

Člen 85c(2) Direktive 2001/83 določa le, da morajo biti pogoji, postavljeni na podlagi te določbe, utemeljeni z varovanjem javnega zdravja.

71.

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 24 Direktive 2011/62 pojasnjena normativna vsebina te določbe z navedbo, da pogoji, postavljeni na podlagi te določbe, „ne bi smeli po nepotrebnem omejevati delovanja notranjega trga“. Glede na tradicionalno terminologijo prava Unije, uporabljeno v tem pojasnilu, menim, da to odraža željo zakonodajalca Unije, da se izvajanje pristojnosti namembne države članice podvrže klasičnemu preizkusu, katerega namen je ugotoviti, ali so pogoji, ki jih postavi država članica, primerni za zagotovitev uresničevanja cilja varovanja javnega zdravja in ali ti pogoji ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

72.

Poleg tega, kot sem pokazal v točkah od 62 do 64 teh sklepnih predlogov, se pogoji, postavljeni na podlagi člena 85c(2) Direktive 2001/83, lahko uporabijo tudi v okviru čezmejne razsežnosti, in sicer za ponudnike storitev informacijske družbe s sedežem v državah članicah, ki niso države članice, iz katerih izhaja pogoj, postavljen na podlagi te določbe. Za izvajanje pristojnosti namembne države članice bi torej morali veljati pogoji po vzoru tistih, ki veljajo za vsako omejitev temeljnih svoboščin, zagotovljenih s členi PDEU.

73.

Zato predlagam, da se na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 85c(2) Direktive 2001/83 razlagati tako, da nasprotuje prepovedi storitve, kot je opisana v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ki izhaja iz razlage določb, kot so opisane v drugem vprašanju za predhodno odločanje, razen če se dokaže, da je ta prepoved primerna in potrebna za varovanje javnega zdravja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

74.

Da bi predložitveno sodišče dodatno usmeril, bom podal nekaj dodatnih pripomb glede preverjanja, ki ga mora to sodišče opraviti.

75.

Prvič, glede na pomen razmerja zaupanja, ki mora obstajati med zdravstvenim delavcem, kot je farmacevt, in njegovimi strankami, varovanje dostojanstva reguliranega poklica lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki spada na področje varovanja javnega zdravja in ki lahko upraviči omejitev svobode opravljanja storitev. ( 32 ) Enako velja za varnost in kakovost distribucije zdravil na drobno. ( 33 ) Poleg tega moram glede na to, da je namen Direktive 2011/62 predvsem preprečiti vstop ponarejenih zdravil v dobavno verigo, ugotoviti, da potreba po zagotovitvi varne in kakovostne oskrbe javnosti z zdravili spada v okvir cilja varovanja zdravja in življenja ljudi. ( 34 ) Nazadnje, po mojem mnenju preprečevanje neracionalne in pretirane uporabe zdravil brez recepta, s katerim se želi doseči bistveni cilj varovanja javnega zdravja, prav tako spada v okvir cilja varovanja javnega zdravja. ( 35 )

76.

Drugič, glede primernosti nacionalnega ukrepa za doseganje navedenega cilja, je treba opozoriti, da je, kadar obstajajo negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje ljudi, pomembno, da lahko država članica sprejme zaščitne ukrepe, ne da bi morala čakati, da je resničnost teh tveganj v celoti dokazana. Poleg tega lahko država članica sprejme ukrepe, ki čim bolj zmanjšujejo tveganje za javno zdravje. ( 36 )

77.

Tretjič, pri presoji spoštovanja načela sorazmernosti na področju javnega zdravja je treba upoštevati, da sta zdravje in življenje ljudi najpomembnejša med dobrinami in interesi, varovanimi s PDEU, ter da države članice določijo raven, na kateri želijo zagotoviti varovanje javnega zdravja, in način, kako naj se ta raven doseže. ( 37 )

78.

Zaradi izčrpnosti je treba poudariti, da Komisija v svojih pisnih stališčih navaja, da je treba prepoved, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, obravnavanih v postopku v glavni stvari, preučiti tudi glede na člen 15(1) do (3) Direktive 2006/123/ES. ( 38 )

79.

V zvezi s tem Komisija opozarja, da imajo v skladu s členom 3(1) te direktive „[v] primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, […] prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice“. Ker se v obravnavani zadevi zdi, da ni nezdružljivosti med upoštevnimi določbami Direktive 2006/123 in določbami Direktive 2001/83, ni razloga, da se ne bi uporabile le zadnjenavedene določbe.

80.

Člen 15(1) Direktive 2006/123 določa, da morajo države članice zagotoviti, med drugim, da so zahteve iz odstavka 2(d) tega člena, in sicer tiste, ki se nanašajo na začetek opravljanja zadevne storitvene dejavnosti s strani določenih ponudnikov zaradi posebne narave dejavnosti, združljive s pogoji nediskriminacije, potrebe in sorazmernosti iz odstavka 3 navedenega člena.

81.

Ti pogoji v bistvu ustrezajo tistim, ki sem jih preučil v okviru analize tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja za predhodno odločanje. Poleg tega ni ničesar, kar bi kazalo, da je prepoved, ki izhaja iz razlage nacionalnih določb, sama po sebi diskriminatorna. Dejstvo, da te prepovedi ob doslednem upoštevanju sodbe A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 39 ) ob upoštevanju klavzule o odstopanju iz člena 3(4) Direktive 2000/31 ne bi bilo mogoče uporabiti za ponudnike storitev s sedežem v drugih državah članicah, z vidika prava Unije ne spremeni nediskriminatorne narave navedene prepovedi, kot je določena na nacionalni ravni.

82.

Vendar predložitveno sodišče ni postavilo vprašanja o Direktivi 2006/123 in le Komisija je podala mnenje o morebitni uporabi te direktive v postopku v glavni stvari. Poleg tega, kot sem že navedel, predložitveno sodišče ne navaja podrobnih podatkov o značilnostih storitve, ki jo opravlja družba Doctipharma, in o ciljih prepovedi, izrečene v zvezi s to storitvijo. V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj predložitveno sodišče opozori na to direktivo, ne da bi jo razlagalo.

83.

Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija), odgovori: