1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija), se nanaša na razlago člena 34, točka 1, in člena 45(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora, ki se nanaša na to, ali naj sodišče ene od držav članic prizna in izvrši sodne odločbe, ki jih je izdalo sodišče druge države članice in ki učinkujejo tako, da se stranke, ki so zadevo vložile pri drugem sodišču v prvi državi članici, odvrne od nadaljevanja postopka, ki poteka pred tem sodiščem.

3.

Sodišče bo moralo tako odločiti, ali je mogoče priznanje in izvršitev obsodbe teh tožečih strank na plačilo odškodnine za stroške tega postopka – pri čemer navedena obsodba temelji na kršitvi sporazuma o poravnavi, s katerim se je končala predhodna tožba, ki sta jo vložili ti stranki, in jo je izreklo sodišče, določeno v tem sporazumu – zavrniti z obrazložitvijo, da sta v nasprotju z javnim redom v smislu člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001.

4.

Navedel bom razloge, iz katerih menim, da je treba v takem položaju prav tako uporabiti načela, na podlagi katerih je Sodišče razsodilo, da „anti-suit injunction“, to je odredba, ki osebi prepoveduje začetek ali nadaljevanje postopka pred sodišči v drugi državi članici, ni združljiva s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo št. 44/2001.

5.

Člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

6.

Člen 45(1) te uredbe določa:

„Sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 ali 44, zavrne razglasitev izvršljivosti oz. prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 34 in 35.“

7.

Ladja Alexandros T. se je 3. maja 2006 skupaj s tovorom potopila ob obali zaliva Port Elizabeth (Južna Afrika). Družbi Starlight Shipping Company ( 3 ) in Overseas Marine Enterprises Inc. ( 4 ), lastnica oziroma upravljavka te ladje, sta pri zavarovalnicah, pri katerih je bila zavarovana, zahtevali plačilo odškodnine iz naslova njihove pogodbene odgovornosti zaradi nastanka zavarovane škode.

8.

Ker so te zavarovalnice zahtevke zavrnile, je družba Starlight istega leta zoper njih vložila tožbi pri pristojnem sodišču v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, zoper eno od zavarovalnic pa je začela arbitražni postopek. Medtem ko so potekali navedeni postopki, so družbi Starlight in OME ter zavarovalnice, ki so zavarovale ladjo, sklenile sporazume o poravnavi, ( 5 ) s katerimi so se postopki med strankami končali. Zavarovalnice so iz naslova nastanka zavarovane škode v dogovorjenem roku izplačale zavarovalnino, določeno v zavarovalnih pogodbah, kot popolno in končno poplačilo vseh terjatev zaradi izgube ladje Alexandros T.

9.

Te sporazume je 14. decembra 2007 in 7. januarja 2008 potrdilo angleško sodišče, ki je obravnavalo tožbo. Odredilo je ustavitev vseh poznejših postopkov v zvezi z obravnavano zadevo, ki bi izhajali iz iste tožbe.

10.

Družbi Starlight in ΟΜΕ ter drugi lastniki in fizične osebe, ki jih zakonito zastopajo, so po sklenitvi navedenih sporazumov pri Polymeles Protodikeio Peiraios (prvostopenjsko sodišče v Pireju, Grčija) vložili več tožb, med njimi zlasti tožbi z dne 21. aprila 2011 in 13. januarja 2012 zoper družbo Charles Taylor Adjusting Limited, ( 6 ) to je družbo za pravno in tehnično svetovanje, ki je zagotavljala obrambo zavarovalnic, ki so zavarovale ladjo Alexandros T., kar zadeva zahtevke družbe Starlight pred angleškim sodiščem, in zoper FD, direktorja te družbe.

11.

Družbi Starlight in ΟΜΕ sta s tema novima tožbama na deliktni podlagi zahtevali odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi lažnih in žaljivih navedb v zvezi z njima, za katere naj bi bili odgovorni zavarovalnice, ki so zavarovale ladjo, in njihovi zastopniki. Družbi Starlight in ΟΜΕ sta trdili, da so pooblaščenci in zastopniki teh zavarovalnic, ko je še potekal prvotni postopek v zvezi s plačilom odškodnine, ki so jo dolgovale zavarovalnice, in te še vedno niso želele izplačati zavarovalnine, ob navzočnosti Ethniki Trapeza tis Ellados (grška nacionalna banka), hipotekarne upnice lastnika ladje, ki se je potopila, in na zavarovalnem trgu širili med drugim lažno novico, da je bila ladja izgubljena zaradi resnih napak na njej, s katerimi so bili lastniki seznanjeni.

12.

Leta 2011, ko sta se navedeni tožbi obravnavali, so zavarovalnice, ki so zavarovale ladjo, in njihovi zastopniki, med njimi zlasti družba Charles Taylor in FD, toženi stranki v teh postopkih, pri angleških sodiščih vložili tožbe zoper družbi Starlight in ΟΜΕ, s katerimi so predlagali, naj se ugotovi, da postopka, začeta v Grčiji, pomenita kršitev sporazumov o poravnavi, ter naj se ugodi njihovim zahtevkom za ugotovitev in izplačilo odškodnine.

13.

Po koncu postopkov pred angleškimi sodišči na vseh stopnjah je sodnik pri High Court of Justice (England & Wales), Queen's Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen's Bench (gospodarski senat)) (v nadaljevanju: High Court)), ( 7 ) na podlagi teh tožb 26. septembra 2014 izdal sodbo in dva sklepa, ki so temeljili na vsebini sporazumov o poravnavi in določbi o izbiri pristojnega sodišča – s katero je bilo kot pristojno določeno to sodišče – ter s katerimi je bilo tožečim strankam priznano plačilo odškodnine v zvezi s postopkom, začetim v Grčiji, in stroškov, nastalih v Angliji ( 8 ).

14.

Monomeles Protodikeio Peiraios, Naftiko Tmima (prvostopenjsko sodišče v sestavi sodnika posameznika v Pireju, pomorski oddelek, Grčija) je ugodilo zahtevku družbe Charles Taylor in FD z dne 7. januarja 2015, naj se te odločbe priznajo in razglasijo za delno izvršljive v Grčiji v skladu z Uredbo št. 44/2001.

15.

Družbi Starlight in OME sta 11. septembra 2015 vložili pritožbo ( 9 ) zoper to sodbo pri Monomeles Efeteio Peiraios Naftiko Tmima (pritožbeno sodišče v Pireju v sestavi sodnika posameznika, pomorski oddelek, Grčija).

16.

To sodišče je s sodbo z dne 1. julija 2019 njunemu predlogu ugodilo z obrazložitvijo, da odločbe, katerih priznanje in izvršitev se zahteva, vsebujejo „,kvazi‘ anti-suit injunctions“, ki pomenijo oviro za to, da bi zainteresirani stranki lahko vložili pravna sredstva pri grških sodiščih, kar je v nasprotju s členom 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 10 ) ter členom 8(1) in členom 20 Syntagma (grška ustava). Ti določbi pa sta jedro pojma „javni red“ v Grčiji.

17.

Družba Charles Taylor in FD sta zoper to odločbo vložila kasacijsko pritožbo pri Areios Pagos (kasacijsko sodišče). Po njunem mnenju sodba in sklepa High Court niso v očitnem nasprotju niti z javnim redom v zvezi s pristojnim sodiščem niti z javnim redom Evropske unije ter se z njimi ne kršijo temeljne pravice. Pri tem trdita, da zaradi dejstva, da jima je bila dodeljena začasna odškodnina iz naslova tožb, ki so bile vložene v Grčiji, preden so bile vložene zadevne tožbe pri angleških sodiščih, ni niti zainteresiranima strankama preprečeno nadaljnje vlaganje pravnih sredstev pri grških sodiščih niti ni tem sodiščem preprečeno, da jima zagotovijo sodno varstvo. Torej so bili ta sodba in ta sklepa High Court neupravičeno obravnavani kot „anti-suit injunctions“.

18.

V teh okoliščinah je Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19.

Pisna stališča so predložili družba Charles Taylor in FD, družbi Starlight in OME, grška in španska vlada ter Evropska komisija.

20.

Predložitveno sodišče se s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da lahko sodišče ene od držav članic zavrne priznanje in izvršitev odločbe zaradi nasprotja z javnim redom na podlagi dejstva, da ta odločba predstavlja oviro za nadaljevanje postopka, ki že poteka pred drugim sodiščem te države članice, v delu, v katerem je z njo eni od strank dodeljena začasna denarna odškodnina za stroške, ki jih nosi zaradi začetka tega postopka, in sicer z obrazložitvijo, da je po eni strani predmet tega postopka zajet s sporazumom o poravnavi, ki je bil sklenjen zakonito in ga je potrdilo sodišče države članice, ki je izdalo navedeno odločbo, ter da po drugi strani sodišče druge države članice, pri katerem je bil ta postopek začet, ni pristojno zaradi določbe o izključni pristojnosti.

21.

V obravnavani zadevi so bili sodba in sklepa High Court, katerih priznanje in izvršitev se predlaga pri grškem sodišču, izdani 26. septembra 2014. Uredba št. 44/2001 se ratione temporis uporablja za postopek v glavni stvari. ( 11 )

22.

Ta uredba vsebuje posebna pravila v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodnih odločb, na katera je treba opozoriti, ( 12 ) pri čemer je treba poudariti, da niso bila vsa povzeta v Uredbi št. 1215/2012.

23.

Uredba št. 44/2001 določa, da se „[s]odna odločba, izdana v državi članici, […] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“. ( 13 ) Vsaka zainteresirana stranka, ki kot glavni predmet spora uveljavlja priznanje sodne odločbe, lahko zahteva, da se sodna odločba prizna. ( 14 ) Za namene izvršitve odločbe člen 38 te uredbe določa postopek na zahtevo, v katerem se ugotovi njena izvršljivost v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. ( 15 )

24.

V tej fazi se ne opravi nikakršen vsebinski nadzor. ( 16 )

25.

V skladu s členom 45(1) Uredbe št. 44/2001 lahko sodišče šele v okviru pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti na podlagi člena 43(1) te uredbe ( 17 ) zavrne tako razglasitev oziroma jo prekliče iz enega izmed razlogov za nepriznanje iz členov 34 in 35 navedene uredbe.

26.

V členu 34 Uredbe št. 44/2001 so navedeni štirje splošni razlogi za nepriznanje sodne odločbe. ( 18 ) Točka 1 tega člena se nanaša na primer, v katerem „bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje“. V skladu s členom 35(3) te uredbe preizkusa javnega reda ni dovoljeno uporabiti v zvezi s pravili o pristojnosti. ( 19 )

27.

Predložitveno sodišče se sprašuje o uporabi tega merila ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, ki mu je predložena.

28.

Omembo si zasluži več elementov postopkovnega ozadja in vsebine zadevnih odločb.

29.

Predložitvena odločba se nanaša na razlago razloga za zavrnitev priznanja in izvršitve odločbe zaradi nasprotja tega priznanja z javnim redom, pri čemer ima postopkovno ozadje te značilnosti:

30.

Predložitvenemu sodišču se dvomi porajajo zaradi vsebine sodbe in sklepov High Court, ki temelji na tožbi družbe Charles Taylor in FD.

31.

Prvič, te odločbe temeljijo na dveh ugotovitvah. Po eni strani je bilo s sodbo ugotovljeno, da se s tožbami, vloženimi v Grčiji, kršijo sporazumi o poravnavi. ( 20 ) Ti sporazumi so bili sklenjeni med strankami, ki so bile v sodnem postopku v Angliji in v arbitražnem postopku vse predmet trditev, da so sodelovale pri kolektivnem kaznivem dejanju. Navedeni sporazumi učinkujejo tako, da je bila kakršna koli morebitna tožba, vložena zoper te stranke iz istega razloga, kot je tisti, na katerem temeljijo postopki, začeti zoper njih v Grčiji, v skladu s pravilom, ki se uporablja za sostorilce kaznivih dejanj, že rešena z istimi sporazumi.

32.

Po drugi strani je bilo s sklepoma tudi ugotovljeno, da so bile tožbe pri grških sodiščih vložene v nasprotju z določbo o izbiri izključno pristojnega sodišča.

33.

Drugič, družbama Starlight in OME je bilo z dvema ločenima sklepoma naloženo plačilo:

34.

Tretjič, sklepa High Court vsebujeta dodatne elemente, v zvezi s katerimi sta se pri grških sodiščih zahtevala priznanje in ugotovitev izvršljivosti. Predložitveno sodišče jih navaja tako:

35.

V teh okoliščinah se postavlja vprašanje opredelitve odločb, katerih priznanje in izvršitev se predlagata.

36.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da sodba in sklepa High Court, katerega izključno pristojnost so stranke izbrale v okviru sporazumov o poravnavi, določajo njihove učinke na postopek, ki poteka pred grškimi sodišči.

37.

Drži sicer, da te odločbe niso neposredno naslovljene na grško sodišče in formalno ne preprečujejo nadaljevanja postopka, ki poteka pred njim. Vendar vsebujejo obrazložitev glede pristojnosti grškega sodišča z vidika sporazumov o poravnavi, sklenjenih med strankami, in naložitev plačila denarnih zneskov, med njimi odločbo o predplačilu odškodnine, ki je odvračilna, saj njen znesek ni dokončen in je odvisen od nadaljevanja tega postopka. ( 25 ) Poleg tega so hkrati z njimi izrečene sankcije in odredbe, ki jih ni mogoče ločiti od njih in katerih namen je zagotoviti njihovo izvršitev. ( 26 ) Naslovljene so in personam na družbi Starlight in ΟΜΕ, da bi s svojim ravnanjem prenehali kršiti sporazume o poravnavi, ki vsebujejo določbo o izbiri pristojnega sodišča. ( 27 )

38.

Na podlagi vseh teh elementov menim, da predložitveno sodišče sodbo in sklepa High Court upravičeno opredeljuje kot „,kvazi‘ anti-suit injunctions“ ( 28 ) in natančneje napotuje na odškodninske odločbe, katerih priznanje in izvršitev se zahtevata.

39.

Zato se po mojem mnenju predložitveno sodišče upravičeno sprašuje, ali so z Uredbo št. 44/2001 združljivi učinki morebitnega priznanja in izvršitve teh odločb, pri čemer napotuje na sodno prakso Sodišča v zvezi z izrekom„anti-suit injunction“, ( 29 ) iz katere izpeljuje razlog za nasprotje z javnim redom.

40.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 30 ) pravo Unije v zvezi s sodno pristojnostjo nasprotuje temu, da sodišče stranki izreče prepoved vložitve pravnega sredstva ali nadaljevanja postopka v zvezi z njim pri sodišču druge države članice ( 31 ), saj se s tem poseže v njegovo pristojnost za odločanje o sporu, ki mu je predložen. Tak poseg namreč ni združljiv s sistemom Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001, ki temelji na načelu vzajemnega zaupanja.

41.

Sodišče je poleg tega zavrnilo različne razloge, navedene za utemeljitev tega posega:

42.

Iz te sodne prakse tako izhaja splošno načelo, katerega veljavnost se odslej priznava, to je, da vsako sodišče, ki mu je zadeva predložena, na podlagi pravil, ki veljajo zanj, samo odloči, ali je pristojno za reševanje spora, ki mu je predložen ( 34 ), stranke pa ni mogoče prikrajšati – po potrebi z grožnjo sankcije – za možnost predložitve zadeve sodišču ene od držav članic, ki bo preverilo svojo pristojnost ( 35 ).

43.

Sodišče v svoji sodni praksi opozarja, da so izjeme od tega splošnega načela omejeno dovoljene z Uredbo št. 44/2001, da se nanašajo zgolj na fazo priznanja ali izvršitve odločb in da je njihov namen zagotoviti uporabo nekaterih pravil o posebni ali izključni pristojnosti, določenih samo s to uredbo. ( 36 )

44.

Zato menim, da je treba iz tega izpeljati, da je zakonodajalec Unije štel, da na uporabo načela nenadzora nad pristojnostjo nimajo nobenega vpliva dogovori med strankami, ki se zavežejo, da bodo spore predložile v arbitražo, ali določijo sodišče, pristojno za njihovo obravnavo. ( 37 )

45.

Sodišče še ni odločilo o zadnjenavedenem primeru. ( 38 ) Menim, da po analogiji z rešitvijo v zvezi z arbitražo iz sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali ( 39 ), stranke, ki bi zadevo predložila sodišču države članice, ker bi menila, da se določba o sodni pristojnosti, v katero je privolila, ne uporablja, ni mogoče prikrajšati za sodno varstvo, do katerega ima pravico ( 40 ).

46.

Podlaga, na kateri temelji prepoved „anti-suit injunctions“ v Uniji, to je vzajemno zaupanje med sodišči, in neobstoj posebne določbe v Uredbi št. 1215/2012, ki je nadomestila Uredbo št. 44/2001, namreč utemeljujeta razširitev sodne prakse Sodišča na primere, v katerih je bila v skladu z dogovorom med strankami enemu od sodišč podeljena izključna pristojnost. ( 41 ) Tako se zagotovi polni učinek te uredbe. ( 42 )

47.

Presoja očitnega nasprotja z javnim redom države, v kateri se zahteva priznanje, določena s členom 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ( 43 ), se nanaša na učinke, ki jih povzroči tuja sodna odločba, če je priznana in izvršena ( 44 ), z vidika evropske zasnove javnega reda ( 45 ).

48.

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati ozko, saj pomeni oviro za uresničevanje enega temeljnih ciljev te uredbe. Zato se sme uporabiti le v izjemnih primerih. Sodišče preveri meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice uporabi ta pojem, da bi zavrnilo priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice. ( 46 )

49.

Kar zadeva postopkovni javni red ( 47 ), je Sodišče sprejelo široko zasnovo pojma iz navedenega člena 34, točka 1, saj je menilo, da se je mogoče nanj sklicevati v primeru ovire za uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljene s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 48 ).

50.

V obravnavani zadevi se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na priznanje in izvršitev odločb, ki temeljijo zlasti na kršitvi določbe o izbiri pristojnega sodišča iz sporazumov o poravnavi, pri čemer je te odločbe izdalo sodišče, ki so ga imenovale stranke in ki je določilo denarne posledice kršitve. ( 49 ) Natančneje, s temi odločbami je strankama navedenih sporazumov, ki zadeve nista na prvem mestu predložili temu sodišču, naloženo, da morata vnaprej plačati odškodnino, povezano s stroški, ki jih nosita drugi stranki, toženi v drugi državi članici.

51.

Navedene odločbe, hkrati s katerimi so bili sprejeti ukrepi za zagotovitev njihove izvršitve in ki niso bile izdane za zavarovanje, določajo dodelitev dodatnih odškodnin v primeru nadaljevanja postopka pred grškim sodiščem. Njihovi učinki torej precej presegajo okvir razlage sporazumov o poravnavi in preučitve, ki jo sodišče, ki so ga imenovale stranke teh sporazumov, opravi v zvezi s svojo pristojnostjo. ( 50 )

52.

Torej še zlasti sklepa High Court – ob upoštevanju njunega ozadja – nedvomno učinkujeta tako, da sta zadevni stranki prisiljeni k umiku tožbe. Že s tem se posredno ovira dostop do edinega sodišča, ki mu je bil spor predložen v vsebinsko odločanje ter je na podlagi Uredbe št. 44/2001 pristojno za odločanje o svoji pristojnosti, za izpeljavo postopka do konca, za odločanje o stroških postopka, začetega pri njem, in za odločanje o morebitnih odškodninskih zahtevkih v zvezi z njim.

53.

Ker je to sodišče pristojno za celostno presojo postopka in vseh okoliščin ( 51 ), se predložitveno sodišče po mojem mnenju upravičeno sklicuje na to, da sta priznanje in izvršitev sodbe in sklepov High Court očitno nezdružljiva z javnim redom v zvezi s pristojnim sodiščem, pri čemer trdi, da se krši temeljno načelo na evropskem pravosodnem območju, ki temelji na vzajemnem zaupanju ( 52 ) in v skladu s katerim se vsako sodišče izreče o svoji pristojnosti. Naj opozorim, da je Sodišče na podlagi tega načela odločilo, da je v vseh okoliščinah v nasprotju z njim izrek odločb, s katerimi se neposredno ali posredno prepove nadaljevanje postopka, začetega v drugi državi članici.

54.

Drugače povedano, zaradi sistemske podlage te prepovedi ni mogoče dopustiti odstopanja od nje, saj bi sicer zagotovili učinkovanje odločbe, ki bi bila v okviru neposrednega sodnega postopka prepovedana.

55.

Torej Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori pritrdilno in naj zato ugotovi, da ni treba preučiti drugega vprašanja.

56.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija), odgovori:

Člen 34(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

sodišče ene od držav članic lahko zavrne priznanje in izvršitev odločbe zaradi nasprotja z javnim redom na podlagi dejstva, da ta odločba predstavlja oviro za nadaljevanje postopka, ki že poteka pred drugim sodiščem te države članice, v delu, v katerem je z njo eni od strank dodeljena začasna denarna odškodnina za stroške, ki jih nosi zaradi začetka tega postopka, in sicer z obrazložitvijo, da je po eni strani predmet tega postopka zajet s sporazumom o poravnavi, ki je bil sklenjen zakonito in ga je potrdilo sodišče države članice, ki je izdalo navedeno odločbo, ter da po drugi strani sodišče druge države članice, pri katerem je bil ta postopek začet, ni pristojno zaradi določbe o izključni pristojnosti.