1.

Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), se nanašata na razlago člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ ( 2 ) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in zlasti na pogoje, pod katerimi lahko izvršitveni pravosodni organ, ki izvršuje evropski nalog za prijetje (ENP), zavrne predajo zahtevane osebe zaradi nevarnosti kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja te osebe pred neodvisnim sodiščem v odreditveni državi članici. ( 3 )

2.

Glavni izziv v obravnavanih zadevah je na podlagi ugotovitev iz sodb Sodišča z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), ( 4 ) in z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa), ( 5 ) pojasniti, ali in v kolikšnem obsegu lahko obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti glede neodvisnosti sodne oblasti odreditvene države članice v okoliščinah obravnavane zadeve pripelje do tega, da izvršitveni pravosodni organ nasprotuje predaji zahtevane osebe.

3.

V ozadju teh zadev so nedavni razvoj in reforme poljskega pravosodnega sistema (v nadaljevanju: sporne reforme), ( 6 ) zaradi katerih je Sodišče v bistvu ugotovilo, da več določb, ki jih je uvedel poljski zakonodajalec, ni v skladu s pravom Unije ( 7 ) in da Republika Poljska v več pogledih ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije ( 8 ) (v nadaljevanju skupaj: sodna praksa o neodvisnosti poljskega pravosodnega sistema). ( 9 ) V tem okviru nedavna sodba Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) z dne 7. oktobra 2021 (K 3/21) (v nadaljevanju: sodba ustavnega sodišča), ki je bila razglašena po predložitvenih odločbah, za predložitveno sodišče pomeni nadaljnje izzive. ( 10 )

4.

Na podlagi analize upoštevne sodne prakse Sodišča bom podrobno opisal pogoje, pod katerimi lahko sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na neodvisnost sodne oblasti odreditvene države članice in zlasti na tveganje vmešavanja izvršilne veje oblasti v izvajanje sodne oblasti glede imenovanja sodnikov pomenijo nevarnost za posamični položaj zahtevanih oseb po tem, ko so predane, in lahko torej pripeljejo do tega, da izvršitveni pravosodni organ zavrne predajo teh oseb.

5.

Člen 2 PEU določa:

„Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“

6.

Člen 7 PEU določa:

„1.   Na podlagi obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije lahko Svet po odobritvi Evropskega parlamenta z večino štirih petin svojih članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2. Pred takšno ugotovitvijo Svet zasliši zadevno državo članico, in lahko po istem postopku nanjo naslovi priporočila.

Svet redno preverja, ali so razlogi, na podlagi katerih je bila sprejeta takšna ugotovitev, še naprej podani.

2.   Evropski svet lahko na predlog ene tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz člena 2, potem ko je pozval zadevno državo članico, naj predloži svoje pripombe.

3.   Ob sprejetju ugotovitve po odstavku 2 lahko Svet s kvalificirano večino sklene, da nekatere pravice, ki izhajajo iz uporabe teh pogodb za zadevno državo članico, mirujejo, vključno z glasovalnimi pravicami predstavnika vlade te države članice v Svetu. Pri tem Svet upošteva morebitne posledice takšnega mirovanja na pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb.

Obveznosti zadevne države članice po teh pogodbah so zanjo v vsakem primeru še naprej zavezujoče.

4.   Svet lahko s kvalificirano večino naknadno sklene, da se ukrepi, sprejeti v skladu z odstavkom 3, spremenijo ali prekličejo, kot odgovor na spremembe okoliščin, zaradi katerih so bili uvedeni.

5.   Podrobnosti glasovanja, ki se za namene tega člena uporabljajo za Evropski parlament, Evropski svet in Svet, so določene v členu 354 [PDEU].“

7.

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa:

„Države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.“

8.

Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

9.

V uvodnih izjavah 5, 6, 10 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:

[…]

[…]

10.

Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   [ENP] je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

11.

V členih 3, 4 in 4a navedenega okvirnega sklepa so našteti razlogi za obvezno in fakultativno neizvršitev ENP.

12.

Člen 15 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločitev o predaji“, določa:

„1.   Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.   Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke, določene v členu 17.

3.   Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadarkoli pošlje kakršenkoli dodaten koristen podatek.“

13.

Overleveringswet (zakon o predaji) z dne 29. aprila 2004, ( 11 ) kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 17. marca 2021, ( 12 ) v nizozemsko pravo prenaša Okvirni sklep 2002/584.

14.

Člen 1 zakona o predaji določa:

„Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

[…]

[…]“

15.

Člen 11(1) tega zakona določa:

„[ENP] se ne ugodi, če po mnenju rechtbank [(sodišče)] obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zahtevana oseba po predaji izpostavljena resnični nevarnosti, da bodo kršene njene temeljne pravice, zagotovljene z [Listino].

16.

Člen 26(1) navedenega zakona določa:

„Rechtbank [(sodišče)] preuči […] možnost predaje. […]“

17.

Člen 28 istega zakona določa:

„1.   Rechtbank [(sodišče)] odloči o predaji najpozneje 14 dni po koncu obravnave. Odločba mora biti obrazložena.

2.   Če rechtbank [(sodišče)] ugotovi […], da predaje ni mogoče dovoliti […], mora v odločbi to predajo zavrniti.

3.   V primerih, ki niso našteti v odstavku 2, rechtbank [(sodišče)] z odločbo dovoli predajo, razen če ne meni, da na podlagi člena 11(1) [ENP] ni treba izvršiti […].“

18.

Poljski pravosodni organ je 6. aprila 2021 zoper X, poljskega državljana, izdal ENP, s katerim se je zahtevalo njegovo prijetje in predaja temu sodišču zaradi izvršitve kazni zapora, izrečene s pravnomočno sodbo z dne 30. junija 2020 zaradi prisiljenja in grožnje s silo.

19.

Zadevna oseba je bila v priporu do odločitve rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu), predložitvenega sodišča, o njeni predaji in se s predajo ni strinjala.

20.

Navedeno sodišče, ki je začelo postopek v okviru zahteve za izvršitev ENP, je ugotovilo, da v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti, zaradi katerih obstaja resnična nevarnost, da bo kršena bistvena vsebina temeljne pravice do poštenega sojenja, zagotovljene s členom 47, drugi odstavek, Listine, in sicer resnična nevarnost kršitve pravice do neodvisnega sodišča.

21.

Poleg tega je navedeno sodišče navedlo, da oseba, katere predaja je bila zahtevana zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, v postopku predaje sicer lahko ugotovi, kateri sodniki odreditvene države članice so sodelovali pri njenem sojenju, vendar ta oseba v skladu z zakonodajo, ki je začela veljati 14. februarja 2020, po predaji ne more učinkovito izpodbijati veljavnosti imenovanja sodnika ali zakonitosti izvajanja njegove sodniške funkcije. ( 13 )

22.

V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Kateri preizkus mora uporabiti izvršitveni pravosodni organ, ki mora odločiti o izvršitvi ENP, namenjenega izvršitvi pravnomočno izrečene kazni zapora ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, pri preučitvi, ali je bila v odreditveni državi članici pri sojenju, ki je vodilo do obsodbe, kršena pravica do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, če v tej državi članici ni bilo na voljo učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno kršitev te pravice?“

23.

Poljski pravosodni organi so zoper Y, poljskega državljana, izdali šest ENP, s katerimi se je zahtevalo njegovo prijetje in predaja tem sodiščem. Dva EPN sta bila izdana zaradi izvršitve kazni zapora, preostali štirje ENP pa so bili izdani zaradi izvedbe kazenskega pregona zaradi več kaznivih dejanj, vključno z goljufijo. Zadeva, ki jo je predložilo predložitveno sodišče, se nanaša na ENP glede zadnjenavedenega kaznivega dejanja, izdan 7. aprila 2020.

24.

Zadevna oseba je bila v priporu do odločitve rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu), predložitvenega sodišča, o svoji predaji in se s predajo ni strinjala.

25.

Navedeno sodišče, ki je začelo postopek v okviru zahteve za izvršitev ENP, je na podlagi tega, kar je storilo v zadevi C‑562/21 PPU, ugotovilo, da v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti, zaradi katerih obstaja resnična nevarnost kršitve pravice do neodvisnega sodišča v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine. ( 14 )

26.

Poleg tega je navedeno sodišče po eni strani navedlo, da ni mogoče, da bi lahko oseba, katere predaja se zahteva zaradi kazenskega pregona, v postopku predaje ugotovila, kateri sodniki odreditvene države članice bodo obravnavali njene zadeve po predaji, ker so zadeve sodnikom sodišča dodeljene naključno in se zato ta oseba ne more posamično sklicevati na nepravilnosti, storjene pri imenovanju enega ali več sodnikov. Isto sodišče je po drugi strani menilo, da zahtevana oseba po predaji v skladu z zakonodajo, ki je začela veljati 14. februarja 2020, ( 15 ) ne more učinkovito izpodbijati veljavnosti imenovanja sodnika ali zakonitosti izvajanja njegove sodniške funkcije.

27.

V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28.

Prvi senat Sodišča je 30. septembra 2021 odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ti zadevi obravnavata po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi. V zvezi s tem je Sodišče po eni strani navedlo, da so se vprašanja za predhodno odločanje nanašala na razlago okvirnega sklepa, ki spada v okvir naslova V, tretji del, Pogodbe DEU, po drugi strani pa, da je to sodišče navedlo, da sta bili osebi X in Y pridržani na Nizozemskem do odločitve o njuni predaji.

29.

Sodišče je prav tako odločilo, da bo ti zadevi zaradi njune povezanosti združilo za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

30.

Pisna stališča so predložile oseba X, Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska) nizozemska in poljska vlada ter Evropska komisija. Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska), nizozemska, irska in poljska vlada ter Komisija so na obravnavi 16. novembra 2021 predstavili ustna stališča.

31.

Predložitveno sodišče želi z vprašanji v teh dveh zadevah, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu izvedeti, ali mora glede na načela, določena v sodbah Minister for Justice and Equality in Openbaar Ministerie, predajo zahtevane osebe zavrniti v naslednjih primerih:

32.

Najprej bom spomnil na načela, določena v Okvirnem sklepu 2002/584/PNZ in upoštevni sodni praksi (razdelek A), nato pa bom odgovoril na vprašanja za predhodno odločanje (razdelek B).

33.

V nadaljevanju bom opozoril na načela, določena v Okvirnem sklepu 2002/584 in sodni praksi glede razlogov za neizvršitev ENP, ki so povezana z nevarnostjo kršitve temeljnih pravic zahtevane osebe (podrazdelek 1), in na pogoje, pod katerimi lahko nepravilnost pri imenovanju sodnika vzbudi dvom o pravici posameznikov do poštenega sojenja (podrazdelek 2).

34.

Kot je razvidno iz uvodnih izjav 5, 6 in 10 Okvirnega sklepa 2002/584, je uvedba mehanizma ENP, ki omogoča, da se odpravijo zapleteni in zamudni postopki izročitve, na področju kazenskega prava konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja, in temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. ( 20 ) Izvajanje tega mehanizma se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) PEU ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) te pogodbe, s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. V uvodni izjavi 12 tega okvirnega sklepa je navedeno, da zadnjenavedeni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 PEU in jih izraža Listina. ( 21 )

35.

Ti „duši“ Okvirnega sklepa 2002/584 sta izraženi v členu 1 tega sklepa, ki v odstavku 2 določa, da države članice izvršijo vsak ENP na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa, v odstavku 3 pa, da navedeni okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 PEU.

36.

Iz tega izhaja, da lahko izvršitveni pravosodni organi načeloma zavrnejo izvršitev ENP le iz razlogov, taksativno naštetih v členih od 3 do 4a Okvirnega sklepa 2002/584, ( 22 ) ali, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča, „v izjemnih okoliščinah“, ki zaradi svoje resnosti nalagajo omejitev načel vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami, na katerih je vzpostavljeno pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. ( 23 )

37.

Da bi Sodišče ugotovilo obstoj teh izjemnih okoliščin, med katerimi je kršitev nekaterih temeljnih pravic, določenih v Listini, je v sodbi Aranyosi in Căldăraru uvedlo „preizkus v dveh fazah“ (v nadaljevanju: preizkus v dveh fazah ali preizkus ( 24 )):

38.

Ta načela in zlasti preizkus v dveh fazah so bili nato uporabljeni v zvezi s položajem, v katerem po izvršitvi ENP obstaja nevarnost kršitve pravice do poštenega sojenja iz člena 47 Listine zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti pravosodnega sistema odreditvene države članice, v obravnavani zadevi Republike Poljske, ki lahko vplivajo na neodvisnost sodnikov in tako povzročijo kršitev te pravice.

39.

V sodbi Minister for Justice and Equality glede ENP, ki so ga zaradi kazenskega pregona izdali poljski pravosodni organi, je Sodišče odločilo, da tudi če izvršitveni pravosodni organ po prvi fazi preizkusa razpolaga z elementi, kakršni so tisti iz obrazloženega predloga Komisije, sprejetega na podlagi člena 7(1) PEU, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bo kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, ( 26 ) mora ta organ v okviru druge faze še vedno konkretno in natančno presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za zadevno osebo v primeru predaje v odreditveno državo članico obstaja ta nevarnost. ( 27 ) V zvezi s tem mora navedeni organ upoštevati merila, kot so osebne razmere te osebe, narava kaznivega dejanja, zaradi katerega je kazensko preganjana, in dejanski okvir, na katerih je utemeljen ENP (v nadaljevanju: ustrezna merila), ter informacije, ki jih je odreditvena država članica posredovala v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 28 )

40.

V sodbi Openbaar Ministerie v zvezi z ENP, ki so ga izdali poljski pravosodni organi zaradi kazenskega pregona in izvršitve kazni, je Sodišče po eni strani presodilo, da tudi kadar izvršitveni pravosodni organ razpolaga z elementi, ki kažejo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, ki so obstajale v času izdaje tega naloga ali so nastale po njegovi izdaji, ta organ sodišču, ki je izdalo ENP, ne sme zavrniti statusa „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584. ( 29 ) Sodišče je po drugi strani poudarilo, da izvršitveni pravosodni organ, tudi če ugotovi obstoj zgoraj navedenih sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti, ne more izpustiti izvedbe druge faze preizkusa. V okviru te druge faze mora ta organ presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo oseba, na katero se nanaša ENP, v primeru predaje podvržena resnični nevarnosti kršitve njene temeljne pravice do poštenega sojenja. ( 30 ) V zvezi s tem se je Sodišče sklicevalo na ustrezna merila, ki so bila razvita v sodbi Minister for Justice and Equality, ( 31 ) pri čemer je navedlo, da lahko navedeni organ v okviru dejanskih okoliščin, v katerih se izda ENP, upošteva izjave javnih organov, ki lahko posegajo v obravnavo posameznega primera. ( 32 )

41.

Sodišče je v zgoraj navedenih sodbah ob ohranjanju načela predaje zahtevane osebe v bistvu razsodilo, da obstoj resnične nevarnosti, da bo tej osebi v primeru predaje odreditvenemu pravosodnemu organu kršena temeljna pravica do neodvisnega sodišča in zato bistvena vsebina njene temeljne pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 47, drugi odstavek, Listine, lahko dovoljuje izvršitvenemu pravosodnemu organu, da izjemoma na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 tega ENP ne izvrši. ( 33 )

42.

To preverjanje, ki se izvede s preizkusom v dveh fazah, v bistvu zahteva splošno presojo položaja v odreditveni državi članici, ki ji sledi posamična presoja položaja zadevne osebe, iz katere je razvidno, da je zadevna oseba konkretno izpostavljena resnični nevarnosti kršitve zadevnih temeljnih pravic.

43.

Ker predložitveno sodišče poudarja, da so sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki vplivajo na temeljno pravico do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v odreditveni državi članici, predvsem posledica nepravilnosti pri imenovanju članov sodstva, ( 34 ) se mi zdi primerno v nadaljevanju na kratko navesti načela, ki jih je določilo Sodišče v zvezi s pogoji, pod katerimi lahko nepravilnost pri imenovanju sodnika vzbudi dvom o pravici posameznikov do poštenega sojenja.

44.

Sodišče se je v sodbi z dne 26. marca 2020, preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, ( 35 ) izreklo o vplivu nepravilnosti v postopku imenovanja sodnika Sodišča za uslužbence Evropske unije na pravico strank do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.

45.

V navedeni sodbi je Sodišče navedlo, da v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pravica do sojenja pred sodiščem, ki je „z zakonom ustanovljeno“ v smislu člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ki ustreza členu 47, drugi odstavek, Listine, ( 36 ) po svoji naravi zajema postopek imenovanja sodnikov, ( 37 ) in pojasnilo, da nepravilnost, storjena pri imenovanju sodnikov v zadevnem pravosodnem sistemu, pomeni kršitev člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, zlasti če je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja resnično nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža celovitost rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, ter ki tako pri posameznikih vzbudi upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti enega ali več zadevnih sodnikov, kar se zgodi, če so vprašljiva temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega sodnega sistema. ( 38 )

46.

Sodišče je v navedeni sodbi razlikovalo med, po eni strani, postopkom imenovanja spornega sodnika Sodišča za uslužbence (to je pozivom za vložitev kandidatur), za katerega je Splošno sodišče Evropske unije ugotovilo, da ni pravilen, in, po drugi strani, temeljnimi pravili za imenovanje sodnikov tega sodišča (to sta člen 257, četrti odstavek, PDEU in člen 3 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije) ter ugotovilo, da zgolj kršitev postopka imenovanja ne zadostuje za ugotovitev obstoja kršitve temeljnega pravila postopka imenovanja sodnikov Sodišča za uslužbence, ki je po naravi in teži taka, da bi ustvarila resnično nevarnost, da bi Svet neupravičeno uporabil svoja pooblastila, s čimer bi ogrozil celovitost rezultata, do katerega je pripeljal postopek imenovanja, in ki bi tako pri posameznikih vzbudila upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnika, imenovanega na tretje sodniško mesto, ali celo senata, v katerega je bil ta sodnik razporejen. ( 39 ) Sodišče je ista načela uporabilo v zvezi s položajem poljskega pravosodnega sistema v sodbi z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje). ( 40 )

47.

Iz te sodne prakse je v bistvu razvidno, da lahko nepravilnosti pri imenovanju nekaterih sodnikov vplivajo na dejanski položaj posameznikov, kadar povzročijo tveganje vmešavanja izvršilne veje oblasti v izvajanje sodne oblasti in tako pri posameznikih vzbudijo dvom o neodvisnosti in nepristranskosti teh sodnikov in sodišč, ki so jim dodeljeni. Na podlagi teh spoznanj ugotavljam, da je treba v okviru druge faze preizkusa v postopkih v glavni stvari preveriti, ali položaj zahtevanih oseb ob upoštevanju ustreznih meril za izvršilno vejo oblasti predstavlja interes, ki presega dokaze o domnevnih kršitvah in zaradi katerega so lahko izpostavljene nevarnosti, da njihova zadeva ne bo obravnavana nepristransko, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

48.

Obravnavani zadevi spadata v skoraj enak okvir kot okvir, v katerem sta bili izdani sodbi Minister for Justice and Equality in Openbaar Ministerie, ter kot okvir, ki je predmet še nerešene zadeve C‑480/21, Minister for Justice and Equality, ( 41 ) Nanašata se na izvršitev ENP, ki so ga izdali poljski pravosodni organi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni. Kot je bilo že ugotovljeno, predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali in kako je treba uporabiti drugo fazo preizkusa ( 42 ) v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve.

49.

Glede prve faze preizkusa predložitveno sodišče, ne da bi postavilo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s tem, najprej ugotavlja sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, ki so obstajale v času izdaje tega ENP in ki še vedno obstajajo ter so se v zadnjih letih celo poslabšale. To ugotovitev utemeljuje predvsem z imenovanjem sodnikov na predlog KRS na podlagi zakona o spremembah zakona o KRS in nekaterih drugih zakonov z dne 8. decembra 2017 ( 43 ) ter z nezmožnostjo predane osebe, da bi učinkovito izpodbijala veljavnost imenovanja sodnika ali zakonitost izvajanja njegovih sodniških funkcij, na podlagi zakonodaje, ki je začela veljati 14. februarja 2020. ( 44 )

50.

Brez poseganja v pristojnosti predložitvenega sodišča in njegovo preverjanje aktualnosti te analize ter morebitnega razvoja položaja na nacionalni ravni ( 45 ) se lahko z vidika sodne prakse glede neodvisnosti poljskega pravosodnega sistema načeloma strinjam z ugotovitvami tega sodišča. ( 46 )

51.

V zvezi z drugo fazo preizkusa je Sodišče pozvano, naj pojasni uporabo ustreznih meril v zadevi, po eni strani za izvršitev ENP, izdanega zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, in po drugi strani za izvršitev ENP, izdanih zaradi kazenskega pregona. ( 47 )

52.

Zato je treba preučiti, ali lahko sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, kadar vključujejo ali bi lahko vključevale posebne pomanjkljivosti pri imenovanju sodnikov, ki so obsodili zahtevano osebo ali od katerih se pričakuje, da bodo sodili zahtevani osebi po njeni predaji, v obravnavani zadevi kršijo pravico te osebe do neodvisnega sodišča, ki jo zagotavlja člen 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine. Če je tako, izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ne sme izvršiti ENP, v nasprotnem primeru pa ga mora izvršiti. ( 48 )

53.

Predložitveno sodišče po eni strani glede izvršitve ENP, izdanega zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, ugotavlja, da obstaja resnična nevarnost, da bi eden ali več sodnikov, imenovanih po spornih reformah, ( 49 ) sodelovalo pri sojenju osebi, ki je predmet takega ENP. To sodišče dodaja, da čeprav je pri tej osebi dejansko mogoče ugotoviti, kateri sodniki v odreditveni državi članici so sodelovali pri njenem sojenju, navedena oseba ne more učinkovito izpodbijati veljavnosti imenovanja sodnika ali zakonitosti izvajanja njegovih sodnih funkcij glede na zakonodajne spremembe, uvedene leta 2020 v okviru spornih reform. ( 50 )

54.

Predložitveno sodišče po drugi strani glede izvršitve ENP, izdanega zaradi kazenskega pregona, ugotavlja, da zahtevana oseba ne more ugotoviti, kateri sodniki bodo obravnavali njeno zadevo po njeni predaji, zaradi mehanizma naključnega dodeljevanja zadev sodnikom sodišča, ki je bil prav tako uveden v okviru spornih reform.

55.

Ugotavljam, da sta v teh dveh primerih možna dva položaja, in sicer položaj, v katerem je mogoče izključiti obstoj nepravilnosti pri imenovanju enega ali več sodnikov, ki so obravnavali ali naj bi obravnavali zadevo zahtevanih oseb (točka a), in položaj, v katerem obstajajo nepravilnosti ali resnična nevarnost nepravilnosti pri takem imenovanju (točka b). V tem drugem položaju, ki je predmet vprašanj za predhodno odločanje, je treba pojasniti, ali in kako lahko izvršitveni pravosodni organ zaradi obstoja ali nevarnosti takih nepravilnosti zavrne izvršitev ENP. Nazadnje se zdi primerno podati nekaj smernic glede možnih posledic, ki jih ima lahko na zgoraj navedeni preizkus sodba ustavnega sodišča, ki je – čeprav je bila izdana po obravnavanih predlogih za sprejetje predhodne odločbe – element, ki ga bo moralo predložitveno sodišče upoštevati pri presoji (točka c).

56.

Izvršitveni pravosodni organ bi lahko na podlagi preverjanj in morebitne izmenjave informacij s pristojnimi organi odreditvene države članice v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 ugotovil, da pravosodni organ, ki je zoper zahtevano osebo izrekel kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ni bil sestavljen iz sodnikov, imenovanih v skladu s pravili, ki izhajajo iz spornih reform, ( 51 ) ali da ni konkretne nevarnosti, da bi osebi, katere predaja se zahteva zaradi kazenskega pregona, sodil pravosodni organ, sestavljen iz sodnikov, imenovanih na podlagi teh pravil.

57.

V takih primerih sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki vplivajo na pravosodni sistem odreditvene države članice, ne bi smele preprečiti predaje zadevne osebe tej državi članici, če ni drugih razlogov, ki utemeljujejo zavrnitev take predaje. ( 52 )

58.

Izvršitveni pravosodni organ bi lahko na podlagi preverjanj in morebitne izmenjave informacij s pristojnimi organi odreditvene države članice v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 ugotovil, da je bil pravosodni organ, ki je izrekel kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, dejansko sestavljen iz enega ali več sodnikov, imenovanih na podlagi pravil, ki izhajajo iz spornih reform, ali da obstaja konkretna nevarnost, da bi sodniki, ki so izrekli obsodbo zahtevane osebe ali ki bodo presojali o zadevi te osebe po njeni predaji, spadali v kategorijo sodnikov, imenovanih v skladu s temi pravili. V teh položajih, ki sta predmet prvega in drugega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑563/21 PPU, se pri izvršitvenem pravosodnem organu pojavlja dvom glede dejanskega vpliva (dejanske ali verjetne) udeležbe nezakonito imenovanih sodnikov na spoštovanje temeljne pravice navedene osebe do neodvisnega sodišča.

59.

Vendar pa se mi zdi, da ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, preučene v točkah od 37 do 41 teh sklepnih predlogov, ta dvom sam po sebi ne zadostuje za dokaz obstoja resnične nevarnosti kršitve temeljne pravice zahtevane osebe do neodvisnega sodišča v okviru druge faze preizkusa in torej za utemeljitev, da lahko ta organ zavrne izvršitev ENP. Tako kot sistemske ali splošne pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice tudi zgolj prenos teh pomanjkljivosti v končane ali prihodnje nacionalne postopke v zvezi z zahtevano osebo ob spodbujanju navedenega organa k večji pazljivosti pri presoji okoliščin izdaje ENP ( 53 ) ne more oprostiti zadnjenavedenega organa preizkusa ustreznih meril.

60.

V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v svoji sodni praksi glede neodvisnosti poljskega pravosodnega sistema v bistvu razsodilo, da je Republika Poljska s spornimi reformami izvršilni veji oblasti omogočila, da lahko odločilno vpliva na imenovanje sodnikov in disciplinsko ureditev zanje. Poleg tega je bilo s sodno prakso Sodišča, preučeno v točki 45 teh sklepnih predlogov, opredeljeno, da nepravilnost pri imenovanju sodnikov pomeni kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine, zlasti kadar povzroči tveganje vmešavanja izvršilne veje oblasti v izvajanje sodne oblasti, s čimer se izvršilni veji oblasti omogoči izvajanje vpliva na sodno oblast in delovanje proti delitvi oblasti ter s tem proti neodvisnosti sodstva. ( 54 )

61.

Zato menim, da je treba učinke sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti na posamezni položaj zahtevanih oseb presojati glede na naravo ugotovljenih pomanjkljivosti. V obravnavanih zadevah gre ob upoštevanju ugotovljenih pomanjkljivosti glede poseganja izvršilne veje oblasti v izvrševanje sodne oblasti za vprašanje, ali lahko to poseganje vpliva na obravnavanje zadev v zvezi z zahtevanima osebama.

62.

Zato mora predložitveno sodišče na podlagi informacij, ki jih je predložila zahtevana oseba, in vseh morebitnih informacij, ki jih prejme od organov države članice, ki je v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 izdala ENP, preveriti, ali bi lahko bila zaradi neobstoja neodvisnosti poljskih sodišč, ki je posledica poseganja izvršilne veje oblasti v izvrševanje sodne oblasti, kršena pravica zahtevanih oseb do neodvisnega sodišča, ob upoštevanju ustreznih meril ter morebitnih sprememb zakonodajnega in sodnega okvira odreditvene države članice. ( 55 )

63.

Ustrezna merila je torej treba v obravnavani zadevi uporabiti ob upoštevanju možnega tveganja poseganja izvršilne veje oblasti v zadeve v zvezi z zahtevanima osebama. Natančneje, pri uporabi teh meril bo moralo predložitveno sodišče najprej presoditi, ali lahko osebne razmere zahtevanih oseb povzročijo tveganje, da bo tema osebama sojeno na podlagi drugih dejavnikov kot tistih, ki so upoštevni za preizkus njunega domnevnega krivdnega ravnanja, kot je morebitno udejstvovanje teh oseb v političnem življenju ali njuna pripadnost skupini, manjšini ali družbenemu položaju, ki je posebej izpostavljen vmešavanju izvršilne veje oblasti glede na razmere na področju njene politike. Nato bo moralo to sodišče preveriti, ali lahko narava kaznivih dejanj, zaradi katerih sta ti osebi kazensko preganjani, povzroči tveganje, da njuno sojenje ne bo neodvisno. ( 56 ) Nazadnje bo moralo navedeno sodišče presoditi, ali lahko tako tveganje izhaja iz dejanskega okvira, na katerem temelji ENP, ob upoštevanju morebitnih izjav javnih organov, ki lahko posegajo v obravnavo posameznega primera.

64.

Poleg tega je lahko predložitveno sodišče v okviru zgoraj navedene analize tudi pozvano, naj preuči, ali zakonodaja odreditvene države članice zahtevanim osebam zagotavlja učinkovito pravno sredstvo, ki omogoča, da se sklicujejo na morebitno nepravilnost pri imenovanju zadevnega ali zadevnih sodnikov (glej točko 53 teh sklepnih predlogov), kar je vidik, ki je predmet edinega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑562/21 PPU in tretjega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑563/21 PPU. ( 57 )

65.

V zvezi z obsegom analize, ki jo mora opraviti izvršitveni pravosodni organ, menim, da mora zahtevana oseba predložitvenemu sodišču predložiti elemente, iz katerih je prima facie razvidno, da obstaja konkretna nevarnost, da o njeni zadevi glede na merila iz točke 63 teh sklepnih predlogov ne bi bilo sojeno neodvisno. Čeprav glede tega ni mogoče zahtevati popolnega dokaza, se ta dokaz ne more omejiti na sklicevanje na splošno tveganje, da se lahko sistemske ali splošne pomanjkljivosti v sodnem sistemu odreditvene države članice prenesejo v njeno zadevo, saj je ta presoja še vedno del prve faze preizkusa. Po mojem mnenju mora zahtevana oseba po eni strani predložiti dokaze, iz katerih je razvidno, da sodniki, ki so ali bi lahko sodelovali pri njenem sojenju, spadajo med sodnike, imenovane na podlagi spornih reform, ali da odreditveni pravosodni organ sam ni neodvisen od izvršilne veje oblasti, ter po drugi strani navesti razloge, iz katerih meni, da bi tak položaj lahko negativno vplival na njeno zadevo glede na ustrezne pogoje, ki se nanašajo na njene osebne razmere, na naravo zadevnih kaznivih dejanj in na dejanski okvir, na katerem temelji ENP. ( 58 ) Po mojem mnenju bodo taki dokazi običajno zadostovali za to, da izvršitveni pravosodni organ zavrne predajo te osebe, razen če odreditveni pravosodni organ sam ne poda zagotovil ali posebnih zavez glede obravnavanja te osebe po njeni predaji, ki bi lahko odpravile dvome glede nevarnosti, na katere se sklicuje ta oseba.

66.

Sodba ustavnega sodišča, čeprav je bila izdana po predložitvi teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe, kot splošno znano dejstvo pomeni dejavnik, ki ga mora predložitveno sodišče upoštevati pri svoji odločitvi.

67.

Čeprav obrazložitev še ni na voljo, je iz izreka te sodbe razvidno, da Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) dvomi o sami uporabi nekaterih temeljnih določb Pogodbe EU v tej državi članici ter o glavni vlogi Sodišča pri zagotavljanju upoštevanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb v skladu s členom 19(1) PEU, tudi glede spornega vprašanja neodvisnosti sodnih organov, ki je ena od temeljnih značilnosti pravne države, zagotovljene s členom 2 PEU. ( 59 ) V nasprotju z zagotovili, ki jih je na obravnavi podal zastopnik poljske vlade, se zdi, da uporaba prava Unije nacionalnih sodišč ne more biti predmet nadzora v pravnih položajih, v katerih Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče) meni, da je potrebna razlaga na podlagi poljske ustave.

68.

Na prvi pogled je navedena sodba izraz sodne politike na najvišji ustavni ravni, katere namen je omajati skupna temeljna načela in vrednote Unije od navedene države članice, ( 60 ) čeprav se zdi, da sodelovanje te države članice v Uniji ni vprašljivo. ( 61 )

69.

Res je, da bo moralo predložitveno sodišče, preden bo izpeljalo kakršne koli ugotovitve na podlagi sodbe ustavnega sodišča v obravnavani zadevi, ravnati zelo previdno, pri tem pa upoštevati, da bo treba posledice te sodbe preveriti s skrbnim preizkusom njene obrazložitve in konkretnega uveljavljanja, ( 62 ) pa tudi, da gre za hitro spreminjajoče se razmere. ( 63 ) Predvsem bi trditev, da navedena sodba de facto pomeni, da ni mogoče izvršiti vseh ENP, ki jih je izdala zadevna država članica, povzročila nekaznovanost številnih kaznivih dejanj, kar bi kršilo pravice žrtev zadevnih kaznivih dejanj, in bi pomenila nepriznavanje strokovnega dela sodnikov v Republiki Poljski, ki si prizadevajo, da bi uporabili mehanizme pravosodnega sodelovanja, določene v pravu Unije. ( 64 ) To bi lahko samo po sebi pomenilo odrekanje pravnega varstva ter bi lahko imelo resne posledice tudi zunaj področja uporabe Okvirnega sklepa 2002/584 in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. ( 65 )

70.

Vendar pa se mi zdi, da bi tak pristop lahko omajal načelo vzajemnega priznavanja in pravosodnega sodelovanja med sodišči držav članic ter med njimi in Sodiščem, na katerih temelji sistem ENP. V takšnih okoliščinah namreč nisem prepričan, kako bi bilo mogoče zagotoviti visoko stopnjo medsebojnega zaupanja in priznavanja, na kateri temelji sistem ENP.

71.

Razlaga, ki naj bi bila razvidna iz izreka te sodbe, vzbuja dvom o tem, ali se lahko oseba, na katero se nanaša odločba poljskega pravosodnega organa, do zdaj sklicuje na temeljna načela prava Unije, da se odpravi morebitna neskladnost nacionalne zakonodaje s pravom Unije, vključno z njenimi ustavnimi pravili. V postopkih v glavni stvari bi ta sodba med drugim lahko pomenila nezmožnost, da se z uporabo načel primarnosti in neposredne uporabe prava Unije odpravi neobstoj učinkovitega pravnega sredstva v nacionalni zakonodaji, ki bi posameznikom, vključno s predanimi osebami, omogočalo varstvo pred morebitnimi kršitvami njihove pravice do poštenega sojenja. ( 66 )

72.

Posledice sodbe ustavnega sodišča bi torej lahko imele neko vlogo, ne v absolutnem smislu, ampak pri analizi dejanskih nevarnosti za zahtevane osebe po predaji zaradi kršitve njihove pravice do poštenega sojenja, in zlasti, ker se s to sodbo preprečuje odprava neobstoja pravnega sredstva (izločitve, pritožbe itd.) za izpodbijanje nepravilnega imenovanja sodnikov, sodelujočih pri njihovem sojenju, kar mora preveriti predložitveno sodišče, ( 67 ) če te osebe predložijo dokaze v zvezi s tem.

73.

V takih okoliščinah ne izključujem, da se lahko, dokler take razmere trajajo ter zahtevana oseba po eni strani dokaže obstoj konkretne nevarnosti pristranskega obravnavanja glede na svoj posamezni položaj na podlagi ustreznih meril in po drugi strani nezmožnost sklicevanja na nezakonito sestavo sodišč, ki so pristojna za odločanje o postopkih glede te osebe, od predložitvenega sodišča zahteva, da zavrne izvršitev zadevnih ENP kljub neželenim posledicam te opustitve na cilj, značilen za ENP, in sicer boj proti nekaznovanju zahtevanih oseb, ki so v državi članici, ki ni tista, v kateri naj bi izvršile zatrjevana kazniva dejanja. To sodišče mora presoditi nujnost take zavrnitve ob upoštevanju ustreznih meril, navedenih v točkah od 61 do 64 teh sklepnih predlogov, morebitnih posledic sodbe ustavnega sodišča ter dejstva, da gre za stalno spreminjajoče se razmere.

74.

V teh okoliščinah predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da kadar izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o predaji osebe, za katero je bil izdan ENP zaradi izvršitve kazni zapora ali uvedbe kazenskega postopka, razpolaga z elementi, ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bo kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, mora ta organ konkretno in natančno presoditi, ali – glede na osebne razmere te osebe ter na naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je kazensko preganjana, in dejanski okvir, na katerih je utemeljen ENP, ter ob upoštevanju informacij, ki jih je predložila ta država članica na podlagi člena 15(2) tega okvirnega sklepa – obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za navedeno osebo v primeru predaje navedeni državi članici obstaja taka nevarnost.

75.

Glede tega okoliščine, da obstaja resnična nevarnost, da bo zadevni osebi po predaji sojeno pred sodiščem, ki ni predhodno ustanovljeno v skladu z zakonom, ali da ni mogoče ugotoviti sestave sodišč, pred katerimi ji bo sojeno, ter da ni učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje veljavnosti imenovanja zadevnih sodnikov, predložitvenega sodišča ne odvezujejo presoje konkretne nevarnosti kršitve pravice te osebe do poštenega sojenja glede na zgoraj navedena merila.

76.

Predvsem mora predložitveno sodišče glede na ta merila in ob upoštevanju razvoja razmer v zvezi s pravosodnim sistemom odreditvene države članice preveriti, ali bo zahtevana oseba po predaji izpostavljena nevarnosti, da bi na njeno pravico do poštenega sojenja vplivalo vmešavanje izvršilne veje oblasti v pristojna sodišča, glede na neobstoj učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje nezakonitega imenovanja sodnika ali sodnikov, ki so obravnavali zadevo te osebe ali so pristojni za njeno obravnavanje, in ustavno sodno prakso, ki izpodbija primarnost prava Unije ter ne omogoča odprave tega neobstoja.

77.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori: