1.

Pogoja za varstvo modela v skladu s pravom Unije sta njegova novost in individualna narava. Položaj pa je bolj zapleten, kadar je izdelek, na katerega se nanaša zadevni model, sestavni del kompleksnega izdelka. V takem primeru se varstvo odobri le, če, prvič, ta sestavni del, ko je enkrat vgrajen, ostane ob uporabi kompleksnega izdelka, katerega del je, viden, in drugič, imajo njegovi vidni deli zahtevane lastnosti novosti in individualnosti. Ta dodatna pogoja sta bila uvedena zato, da se prepreči, da bi se prek pravice do modela monopolizirala proizvodnja in trženje nadomestnih delov kompleksnih izdelkov, med drugim v avtomobilskem sektorju. ( 2 )

2.

Ne glede na to pa so zahteve za pridobitev varstva modelov za sestavne dele kompleksnih izdelkov pomembne za vse sektorje in v praksi je pogosto težko pravilno razlagati pojma „vidnost“ in „normalna uporaba“ izdelka. Ta razlaga je predmet te zadeve.

3.

Člen 1 Direktive 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov določa: ( 3 )

„Za namene te direktive:

4.

Člen 3(3) in (4) te direktive določa:

„3.   Za videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, se šteje, da je nov in ima individualno naravo, le v naslednjih primerih:

4.   ‚Normalna uporaba‘ v pomenu odstavka 3(a) pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.“

5.

Člen 3(3) in (4) Direktive 98/71 je v bistvu dobesedno prenesen s členom 1, točka 4, in členom 4 Gesetz über den rechtlichen Schutz von Design (zakon o pravnem varstvu modelov) z dne 24. februarja 2014 ( 4 ) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: DesignG). Kljub temu pa se zdi, da izraz „bestimmungsgemäße Verwendung“, s katerim je v nemški jezikovni različici navedene direktive in posledično tudi v DesignG poimenovana „normalna uporaba“, vodi do ožje razlage, kot je tista, ki izhaja iz drugih jezikovnih različic navedene direktive.

6.

Monz Handelsgesellschaft International mbH & Co KG (v nadaljevanju: Monz), družba nemškega prava, je od 3. novembra 2011 lastnica modela št. 402011004383-0001, registriranega pri Deutsches Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke, v nadaljevanju: DPMA), za izdelke „sedeži za kolesa ali motorje“. Model je registriran s tem edinim prikazom videza, ki kaže spodnjo stran sedeža:

7.

Büchel GmbH & Co Fahrzeugtechnik KG (v nadaljevanju: Büchel), prav tako družba nemškega prava, je 27. julija 2016 pri uradu DPMA predlagala, naj se ugotovi ničnost izpodbijanega modela, ker naj ta ne bi izpolnjeval pogojev za varstvo glede novosti in individualne narave. Trdila je, da ta model ni upravičen do varstva v skladu s členom 4 DesignG, ker kot sestavni del kompleksnih izdelkov, kot sta „kolo“ in „motor“, ob normalni uporabi slednjih ni viden.

8.

Urad DPMA je predlog za ugotovitev ničnosti z odločbo z dne 10. avgusta 2018 zavrnil, ker po njegovem mnenju ni bilo razlogov za izključitev varstva izpodbijanega modela v skladu s členom 4 DesignG. Po njegovem mnenju je prijavljeni model za „sedeže za kolesa ali motorje“ sicer res „sestavni del kompleksnega izdelka“, vendar je pri običajni uporabi tega kompleksnega izdelka viden. Po mnenju urada DPMA normalna uporaba zajema tudi „snemanje in ponovno nameščanje sedeža, ki ni namenjeno vzdrževanju, servisiranju ali popravilu“, zlasti ker člen 1, točka 4, DesignG „vsebuje izčrpen seznam primerov uporabe, ki ni normalna v smislu člena 4 DesignG, ki je mišljen kot izjema in ga je zato treba razlagati ozko“. ( 5 ) Urad DPMA je menil, da iz te določbe izhaja, da „torej vsakršna uporaba s strani končnega uporabnika, ki ne pomeni vzdrževanja, servisiranja ali popravljanja […], pomeni normalno uporabo“.

9.

Po pritožbi, ki jo je zoper navedeno odločbo vložila družba Büchel, je zvezno patentno sodišče (Bundespatentgericht, Nemčija) 27. februarja 2020 odločilo, da je sporni model ničen, ker ne izpolnjuje zahtev glede novosti in individualne narave. Po mnenju tega sodišča so sicer do varstva modela v skladu s členom 4 DesignG upravičeni le tisti sestavni deli, ki ostanejo „kot sestavni deli kompleksnega izdelka po montaži/vgradnji vanj vidni“. Nasprotno pa vidnost šele zaradi ali ob ločenosti sestavnega dela od kompleksnega izdelka ni taka vidnost, ki bi onemogočala izključitev varstva na podlagi člena 4 DesignG. To sodišče je menilo, da je normalna uporaba v smislu člena 1, točka 4, DesignG samo vožnja kolesa ter usedanje nanj in sestopanje z njega. Pri taki uporabi po njegovem mnenju spodnja stran sedeža ni vidna niti končnemu uporabniku niti tretjim osebam. Družba Monz je zoper navedeno odločbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.

10.

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

11.

Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 2. avgusta 2021. Pisna stališča so predložile stranke iz postopka v glavni stvari in Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

12.

Naj spomnim, da je prvostopenjsko sodišče v postopku v glavni stvari sporni model razglasilo za ničen, ker je menilo, da je normalna uporaba kolesa vožnja, dodatno pa tudi usedanje nanj in sestopanje z njega, pri čemer spodnji del sedeža običajno ni viden, kar je v nasprotju z zahtevo iz določb nemškega prava, s katerimi je prenesen člen 3(3) Direktive 98/71.

13.

Vprašanji za predhodno odločanje je torej treba razumeti v smislu te presoje. Predložitveno sodišče želi preveriti, prvič, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je treba upoštevati le vidnost sestavnega dela kompleksnega izdelka ob uporabi takega izdelka (prvo vprašanje), in drugič, da je mogoče upoštevati samo uporabo tega izdelka v njegovi glavni funkciji, v obravnavanem primeru torej za premikanje s sedenjem na kolesu (drugo vprašanje).

14.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Direktive 98/71 razlagati tako, da model, ki je uporabljen v izdelku, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, ali je vanj vgrajen, uživa varstvo že, če je ta sestavni del viden in abstracto, ali pa mora biti ta sestavni del viden ob normalni uporabi tega kompleksnega izdelka.

15.

Prav tako se v skladu s členom 3(3)(b) Direktive 98/71 zahteva, da so vidne značilnosti sestavnega dela tiste, ki morajo že same po sebi izpolnjevati pogoja novosti in individualne narave. Čeprav v vprašanjih za predhodno odločanje ta vidik ni izrecno naveden, pa se to domneva. Iz postopka v glavni stvari namreč jasno izhaja, da gre za vidnost spodnjega dela sedeža, torej tistega dela, za katerega se uporablja zadevni model. Poleg tega v skladu s členom 7 te direktive modeli, katerih videz določa izključno njihova tehnična funkcija, ne dajejo pravic. Vendar se zdi, da v tem primeru ni tako. Sicer pa takšen ugovor v zvezi z modelom iz postopka v glavni stvari niti ni bil podan.

16.

Uvodoma je treba tako kot predložitveno sodišče ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče sedeže za kolesa in motorna kolesa pravilno opredelilo kot „sestavne dele kompleksnega izdelka“ v smislu člena 3(3) Direktive 98/71.

17.

Poleg tega je navedeno sodišče pravilno razveljavilo odločbo urada DPMA, ker je ta menil, da zadostuje, da je spodnji del sedeža viden ob nameščanju na kolo ali snemanju z njega. Člen 3(3)(a) Direktive 98/71 namreč jasno določa, da mora sestavni del ostati viden, „potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek“. Zato se vidnost dela med nameščanjem ali snemanjem ne upošteva, ne glede na to, ali je to pri uporabi izdelka običajno ali ne.

18.

Glede samega vprašanja za predhodno odločanje pa besedilo člena 3(3)(a) Direktive 98/71 ni tako jasno, kot se zdi na prvi pogled. Ta določba namreč – kot v svojem stališču poudarja družba Monz – zahteva, da sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi tega izdelka „ostane“ ( 6 ) viden. To besedilo je mogoče razlagati tako, da zadostuje, da zadevni del po vgradnji v kompleksni izdelek ni povsem zakrit, tako da ga je mogoče videti, četudi le teoretično in ne glede na morda nenavaden zorni kot, s katerega bi ga bilo morda treba pri tem pogledati. Iz varstva po Direktivi 98/71 bi bili torej izvzeti le modeli, ki se uporabljajo za sestavne dele, katerih vidnost je pogojena z ravnanjem, ki ne pomeni normalne uporabe izdelka, med drugim demontažo.

19.

Vendar ta razlaga trči ob besedilo drugega dela člena 3(3)(a) Direktive 98/71, v skladu s katerim mora biti zadevni sestavni del viden „ob“ ( 7 ) normalni uporabi kompleksnega izdelka. Kot po mojem mnenju pravilno ugotavljata predložitveno sodišče in Komisija, ta izraz izključuje primere, v katerih je sestavni del viden le, kadar ne gre za normalno uporabo zadevnega izdelka.

20.

Poleg tega je – kot v bistvu ugotavlja Komisija – v skladu s členom 1(a) Direktive 98/71 predmet varstva modelov po tej direktivi videz izdelka ali njegovega dela. Če so sestavni deli, ki se vgrajujejo v kompleksni izdelek, sami po sebi izdelki v skladu s členom 1(b) navedene direktive, so varovani samo, če so vidni po vgradnji. Predmet varstva je torej videz sestavnega dela v kompleksnem izdelku. Po mojem mnenju je težko govoriti o videzu izdelka, če je ta po vgradnji v kompleksni izdelek – tudi če ni povsem zakrit in skrit pred pogledi – viden le v primerih, ki so v primerjavi z normalno uporabo tega kompleksnega izdelka redki in nenavadni.

21.

Na podlagi navedenih preudarkov predlagam, da se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da je treba člen 3(3) Direktive 98/71 razlagati tako, da je model, ki se uporablja za izdelek ali je vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, lahko upravičen do varstva po navedeni direktivi samo, če je viden ob normalni uporabi tega kompleksnega izdelka.

22.

Zato je v obravnavani zadevi ključnega pomena razlaga pojma „normalna uporaba“ v smislu člena 3(4) Direktive 98/71, ki je predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje.

23.

Nacionalno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(4) Direktive 98/71 razlagati tako, da se izraz „normalna uporaba“ nanaša le na uporabo kompleksnega izdelka v njegovi glavni funkciji, ( 8 ) ali pa se nanaša na vse primere, ki se lahko razumno pojavijo, kadar končni uporabnik tak izdelek uporablja. ( 9 )

24.

To vprašanje se ujema z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki je vožnjo s kolesom ter v povezavi s tem usedanje nanj in sestopanje z njega opredelilo kot „normalno uporabo“. Po mnenju navedenega sodišča spodnja stran sedeža kolesa v teh primerih ni vidna, zato tam uporabljeni model pri normalni uporabi v smislu člena 3(3) Direktive 98/71 ni viden.

25.

Res je, da je Splošno sodišče takšen pristop – celo še bolj ozek – uporabilo v svojih sicer maloštevilnih sodbah v zvezi z razlago člena 4(2) Uredbe (ES) št. 6/2002, ( 10 ) ki je v sistemu varstva modelov Unije enakovreden členu 3(3) Direktive 98/71. Po mnenju Splošnega sodišča je pri presoji vidnosti sestavnega dela kompleksnega izdelka upoštevno samo gledišče končnega uporabnika tega kompleksnega izdelka, kadar ga uporablja v njegovi glavni funkciji. ( 11 )

26.

Uporaba takšnega pristopa pri sedežih koles bi privedla do neželenega rezultata, da noben model, ki se uporablja za sedež, ne bi bil upravičen do varstva, ker je sedež med glavno uporabo kolesa – torej med vožnjo – v celoti zakrit z delom telesa uporabnika, ki na njem sedi, razen spodnjega dela tega sedeža, ki pa v nobenem primeru ni viden.

27.

Ker se je prvostopenjsko sodišče iz postopka v glavni stvari tega rezultata zavedalo, je v pojem „normalna uporaba“ vključilo tudi usedanje na kolo in sestopanje z njega. Vendar je iz tega pojma med drugim izključilo shranjevanje in prevoz kolesa kot dejanji pred njegovo uporabo ali po njej. Tako razlogovanje ni prepričljivo, saj če se za „normalno uporabo“ šteje samo vožnja s kolesom, je tudi usedanje na kolo in sestopanje z njega predhodno ali naknadno dejanje, tako kot shranjevanje in prevoz. Zato se mi zdi, da je razlikovanje med temi dejanji arbitrarno.

28.

Vendar se mi zdi, da je posledica tega pristopa preozka opredelitev „normalne uporabe“ v smislu člena 3(4) Direktive 98/71, ki neupravičeno omejuje varstvo modelov, ki se uporabljajo za sestavne dele kompleksnih izdelkov.

29.

Splošno sprejeto je, da je razlog za posebno ureditev v pravu Unije o varstvu modelov, ki se uporabljajo za sestavne dele kompleksnih izdelkov, preprečevanje monopolizacije trga nadomestnih delov s pomočjo prava modelov. Vendar je ta ureditev v doktrini močno kritizirana, ( 12 ) saj naj bi neupravičeno omejevala varstvo modelov, ki se uporabljajo za sestavne dele kompleksnih izdelkov, v primerjavi z modeli, ki se uporabljajo za druge izdelke.

30.

Ta kritika ni neutemeljena. Modeli, ki se uporabljajo za izdelke, ki niso namenjeni vgradnji v kompleksne izdelke, so varovani ne glede na njihovo vidnost „ob normalni uporabi“. Ker pa je model opredeljen kot izgled izdelka „ali njegovega dela,“ ( 13 ) so lahko varovani tudi modeli, ki se uporabljajo za sestavne dele izdelkov in ob uporabi izdelka v njegovi glavni funkciji niso vidni, na primer podplati čevljev ali podloga jakne. ( 14 )

31.

Seveda je monopolizacija trga določenega izdelka prek pravic iz modela zloraba, ki se ji je treba čim bolj izogibati. To je mogoče doseči s pogojema novosti in individualne narave, ki ju mora model izpolnjevati in sta določena v členu 3(2) Direktive 98/71. Vendar je treba po mojem mnenju člen 3(3) navedene direktive razlagati tako, da se s tem pretirano ne omejuje varstvo modelov, ki se uporabljajo za nadomestne dele. Obseg takšnega omejevanja v skladu s to določbo pa je odvisen predvsem od razlage pojma „normalna uporaba“.

32.

V skladu s členom 3(4) Direktive 98/71 „normalna uporaba“ pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje. Predvsem gre seveda za uporabo. Razstavljanje ali uničenje izdelka ne pomeni njegove uporabe. In ravno s tem pridržkom je treba razumeti navedbe v nadaljevanju.

33.

Prvič, čeprav se ta skopa opredelitev nanaša na končnega uporabnika, je po mojem mnenju napačno sklepati – kot je to v sodbah, navedenih v točki 25 teh sklepnih predlogov, storilo Splošno sodišče – da je treba vidnost dela kompleksnega izdelka presojati samo z vidika končnega uporabnika tega izdelka. Uporaba „pri končnem uporabniku“ opisuje le položaje, v katerih je treba presojati to vidnost, pri čemer izključuje tiste, ki niso povezani s končnim uporabnikom, kot so proizvodnja, trženje in morebitno uničenje ali recikliranje ob koncu življenjske dobe izdelka. Po tej logiki tudi člen 3(4) Direktive 98/71 iz pojma „normalne uporabe“ izrecno izključuje vzdrževanje, servisiranje in popravljanje, torej dejanja, ki se izvajajo v času, ko končni uporabnik izdelek uporablja, vendar jih pogosto opravijo tretje osebe.

34.

Torej, čeprav člen 3(3) Direktive 98/71 v povezavi s členom 3(4) Direktive zahteva, da mora biti sestavni del kompleksnega izdelka viden ob uporabi pri končnem uporabniku, pa te določbe ni mogoče razumeti kot zahtevo, da mora biti ta sestavni del viden za končnega uporabnika. Upoštevna je tudi vidnost za tretje osebe. Namen videza je namreč, da pritegne kupce izdelkov, tudi tako, da lahko ti z njim naredijo vtis na druge. ( 15 )

35.

Poleg tega bi bilo treba – če bi bilo odločilno gledišče končnega uporabnika – natančno določiti, kdo je ta končni uporabnik. Medtem ko je to pri izdelku, kakršno je kolo, razmeroma preprosto, pa je lahko v drugih primerih precej težje. Kdo je na primer končni uporabnik avtobusa: voznik, potniki, zaposleni v prevoznem podjetju, ki upravlja avtobus? Vse te osebe opazujejo z različnih zornih kotov in lahko vidijo različne sestavne dele avtobusa, zlasti kadar avtobus uporabljajo v njegovi glavni funkciji, torej med vožnjo.

36.

Pojma „končni uporabnik“ kompleksnega izdelka iz člena 3(4) Direktive 98/71 prav tako ne gre zamenjevati s pojmom „seznanjeni uporabnik“ iz člena 5(1) navedene direktive. ( 16 ) Ta drugi pojem se nanaša na fiktivno osebo, ki služi kot standard za presojo individualne narave modela, medtem ko je „končni uporabnik“ zgolj hipotetična oseba, ki ji je namenjen kompleksni izdelek, ki vsebuje sestavni del, za katerega se uporablja model. Zmožnost tega končnega uporabnika, da prepozna individualno naravo tega modela, in torej njegov status seznanjenega uporabnika pri tem nista pomembna.

37.

Nazadnje, upoštevanje zgolj gledišča končnega uporabnika logično pomeni, da se pojem „normalna uporaba“ razume tako, da zajema samo uporabo izdelka v njegovi glavni funkciji. V drugih primerih uporabe izdelka se namreč zorni kot uporabnika ne razlikuje od tistega tretjih oseb. Vendar pa je, kot bom prikazal s preudarki v nadaljevanju, takšna ozka razlaga pojma „normalna uporaba“ enako neupravičena kot upoštevanje zgolj gledišča končnega uporabnika.

38.

Drugič, po mojem mnenju je namreč napačno – kot ugotavlja tudi Komisija – normalno uporabo izdelka enačiti z glavno funkcijo, za katero je izdelek namenjen. V praksi uporaba izdelka v njegovi glavni funkciji pogosto zahteva različna dejanja, ki se lahko izvedejo pred ali po tem, ko izdelek izpolni svojo glavno funkcijo, na primer skladiščenje in prevoz izdelka. Če je izdelek prevozno sredstvo, so tu tudi dejanja vkrcanja in izkrcanja, pa tudi nakladanja in razkladanja prtljage ali blaga.

39.

Besedilo člena 3(4) Direktive 98/71 v ničemer ne zahteva, da bi bila takšna dejanja izključena iz pojma „normalna uporaba“. Nasprotno, v opredelitvi tega pojma iz navedene določbe je omenjena samo „uporaba pri končnem uporabniku“. Za opredelitev uporabe kot „normalne“ ni treba, da bi imela ta uporaba kakšne dodatne značilnosti. Zato mora pojem „normalna uporaba“ zajemati vsa morebitna dejanja končnega uporabnika izdelka med uporabo izdelka, razen tistih, ki so izrecno izključena. ( 17 )

40.

V prid izvzetju dejanj brez povezave z glavno funkcijo izdelka iz pojma „normalna uporaba“ ne govori niti cilj člena 3(3) Direktive 98/71. Ta cilj je preprečiti monopolizacijo trga nadomestnih delov, ki so po vgradnji v kompleksni izdelek nevidni, z varstvom modelov, saj morebitni model, ki se uporablja za tak sestavni del, zelo malo ali nič ne prispeva k videzu takega kompleksnega izdelka. Videz izdelka pa ne pride do izraza samo ob njegovi uporabi v glavni funkciji, temveč tudi ob dejanjih pred to uporabo in po njej, ki so z njo povezana. Vključitev teh dejanj v pojem „normalna uporaba“ zato ne posega v cilj preprečevanja monopolizacije trga.

41.

Tretjič in zadnjič, čeprav je v skladu s členom 3(4) Direktive 98/71 iz pojma „normalna uporaba“ izrecno izključeno vzdrževanje, servisiranje in popravljanje, se po mojem mnenju ta izključitev ne sme razlagati preširoko. Nekatera dejanja, kot je vzdrževanje, so neločljivo povezana z uporabo nekaterih izdelkov. Pri tem mislim, na prvem mestu, na pranje in čiščenje. Izključitev pranja in čiščenja iz pojma „normalna uporaba“ bi bila po mojem mnenju nelogična, zlasti ker je pri nekaterih izdelkih redno čiščenje pogoj za njihovo uporabo. ( 18 ) Na drugem mestu, dejanja rednega vzdrževanja, ki jih običajno opravlja končni uporabnik izdelka in s katerimi je pogosto pogojena tudi njegova uporaba, so na primer menjava potrošnega materiala in servisnih tekočin, polnjenje pnevmatik vozila ali rezervoarja za gorivo pri izdelkih z motorjem z notranjim zgorevanjem. Na tretjem in zadnjem mestu, tu je še odpravljanje manjših napak, na primer zatikanja papirja v tiskalniku. Vsa ta dejanja so za uporabo izdelka s strani končnega uporabnika nujna in jih mora zato pojem „normalna uporaba“ zajemati.

42.

Iz tega pojma pa so izključena dejanja, ki se izvajajo poleg uporabe izdelka, na primer tehnični pregled, redno vzdrževanje ali celo popravljanje v ožjem smislu. ( 19 ) Teh dejanj na eni strani običajno ne izvaja končni uporabnik izdelka, temveč specializirane osebe, na drugi strani pa lahko ta dejanja zajemajo delno razstavljanje kompleksnega izdelka ali opazovanje tega z nenavadnega zornega kota, pri tem pa postanejo vidni sestavni deli, ki so pri uporabi izdelka običajno nevidni. Ti dve posebnosti upravičujeta izključitev teh dejanj iz pojma „normalna uporaba“.

43.

Pri presoji vidnosti sestavnega dela kompleksnega izdelka je mogoče – če se dopusti gledišče tudi drugih oseb in ne samo končnega uporabnika tega kompleksnega izdelka ter če se v pojem „normalna uporaba“ vključijo tudi druga dejanja in ne samo uporaba izdelka v njegovi glavni funkciji – upoštevati zorne kote, ki so za opazovanje videza izdelka enako pomembni kot tisti uporabnika ob uporabi izdelka v njegovi glavni funkciji. Menim, da ta rezultat ne le, da ni v nasprotju z besedilom ali ciljem člena 3(3) in (4) Direktive 98/71, ampak je po mojem mnenju tudi povsem utemeljen. Če varstvo na podlagi te direktive ( 20 ) uživa model, ki se uporablja za spodnjo stran podplata čevlja, ne vidim razloga, zakaj do tega ne bi bil upravičen tudi model, ki se uporablja za spodnjo stran kolesarskega sedeža, kot v obravnavanem primeru. Razlikovanje med njima bi bilo lahko upravičeno samo zato, ker je sedež mogoče odstraniti s kolesa, ( 21 ) podplata pa ni mogoče (tako preprosto) odstraniti s čevlja.

44.

Tako široka razlaga pojma „normalna uporaba“ resda zajema skoraj vse primere uporabe izdelka, razen tistih, ki vključujejo njegovo razstavljanje, če to ni del normalne uporabe. Zato bi se bilo mogoče vprašati, ali ne bi bilo na prvo vprašanje za predhodno odločanje enostavneje odgovoriti v smislu in abstracto presoje vidnosti sestavnega dela, za katerega se uporablja model, brez povezave s kakršnim koli konkretnim primerom uporabe zadevnega kompleksnega izdelka.

45.

Priznam, da je razlika predvsem konceptualna. Vendar pa ima tudi praktične posledice, saj bi se s tako ali drugačno razlago spremenilo dokazno breme osebe, ki želi uveljavljati varstvo modela, ki se uporablja za sestavni del kompleksnega izdelka. Sicer pa je mogoče, da sestavni del kompleksnega izdelka, čeprav je načeloma viden, ker ni zakrit, ni viden v nobenem primeru normalne uporabe tega izdelka. ( 22 ) Poleg tega – kot sem navedel pri analizi prvega vprašanja za predhodno odločanje – razlaga iz prejšnje točke trči ob besedilo člena 3(3) Direktive 98/71.

46.

Zato predlagam, da se na drugo vprašanje odgovori tako, da je treba člen 3(4) Direktive 98/71 razlagati tako, da se pojem „normalna uporaba“ nanaša na vse primere, ki se lahko razumno pojavijo ob uporabi kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku.

47.

Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov predlagam, da Sodišče na vprašanja, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori: