1.

Pandemija covida-19 spada med najresnejše izredne zdravstvene razmere, kar jih pomnimo, povzročila pa je vrsto kriz. Vlade po vsem svetu so uvedle omejitve, da bi zajezile širjenje pandemije, trajanje in obseg teh omejitev pa sta v času miru brez primere. Izzivi, ki jih prinaša pandemija covida-19, so številni in večdimenzionalni. V nekaterih primerih je pandemija postavila obstoječi pravni okvir in njegovo učinkovitost pri urejanju posledic takih kriz na preizkušnjo.

2.

Turistični sektor je med tistimi, ki jih je pandemija najbolj prizadela. ( 2 ) Ta sektor posledice pandemije čuti še danes, večina strokovnjakov pa predvideva, da si pred letom 2024 ne bo popolnoma opomogel. ( 3 ) Predmet obravnavane zadeve je zelo specifičen vidik posledic pandemije v zvezi z izvajanjem pogodb o paketnem potovanju, ki jih ureja Direktiva 2015/2302 ( 4 ), in uveljavljanjem pravic zaradi neskladnosti pri izvajanju takih pogodb. Kljub svoji specifičnosti imata obravnavana zadeva in z njo povezana zadeva C‑407/21, UFC – Que choisir in CLCV, v kateri danes predstavljam sklepne predloge, širše posledice, saj je Sodišče prvič pozvano, naj preuči posledice pandemije za izvajanje pogodb v povezavi s paketnim potovanjem.

3.

Člen 3 Direktive 2015/2302 v točkah 12 in 13 vsebuje naslednje opredelitve:

4.

Člen 14 Direktive 2015/2302, naslovljen „Znižanje cene in nadomestilo za škodo“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je potnik upravičen do ustreznega znižanja cene za katero koli obdobje, v katerem je obstajala neskladnost, razen če organizator dokaže, da je neskladnost mogoče pripisati potniku.

2.   Potnik je upravičen, da od organizatorja prejme ustrezno nadomestilo za vsakršno škodo, ki jo utrpi zaradi kakršnih koli neskladnosti. Nadomestilo se izplača brez nepotrebnega odlašanja.

3.   Potnik ni upravičen do nadomestila za škodo, če organizator dokaže, da je neskladnost:

[…]“

5.

Člen 651i Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) določa:

„1.   Organizator potovanja mora potniku zagotoviti ustrezno izvedbo paketnega potovanja.

2.   Paketno potovanje je ustrezno izvedeno, če dosega dogovorjeno kakovost. Če kakovost ni dogovorjena, velja, da je paketno potovanje ustrezno izvedeno, če je:

Za neustrezno izvedbo potovanja gre tudi, če organizator potovanja ne zagotovi potovalnih storitev ali jih zagotovi z neprimerno zamudo.

3.   Če je paketno potovanje neustrezno izvedeno, lahko potnik, če so izpolnjeni pogoji iz naslednjih določb in če ni določeno kaj drugega,

[…]

6.   uveljavlja pravice, ki izhajajo iz znižanja cene potovanja (člen 651m) […].

[…]“

6.

Člen 651m BGB v odstavku 1 določa:

„Cena potovanja se zniža za čas trajanja neustrezne izvedbe potovanja. Pri znižanju se cena potovanja zniža v razmerju, v katerem bi bila v času sklenitve pogodbe vrednost ustrezno izvedenega paketnega potovanja do resnične vrednosti. Znižanje se, če je to potrebno, oceni.“

7.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta 30. decembra 2019 za obdobje od 13. marca 2020 do 27. marca 2020 rezervirali dvotedenske počitnice na Kanarskih otokih v Španiji, kamor naj bi se odpravili iz Nemčije. Tožeči stranki sta se na počitnice odpravili po načrtu.

8.

Vendar so se plaže 15. marca 2020 zaprle in uvedena je bila policijska ura, da bi se zajezila pandemija covida-19. V hotelskem kompleksu, kjer sta tožeči stranki bivali, je bil dostop do bazenov in ležalnikov prepovedan, animacijski program pa je bil odpovedan. Tožeči stranki sta lahko sobo zapustili le, ko sta odšli jesti ali po pijačo. Oblasti so tožeči stranki 18. marca 2020 obvestile, naj bosta v stalni pripravljenosti, da v roku ene ure odideta proti letališču. Po sedmih dneh se je izlet končal in tožeči stranki sta se vrnili v Nemčijo.

9.

Tožeči stranki sta pri Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu, Nemčija) proti toženi stranki, družbi FTI Touristik GmbH, vložili tožbo, s katero sta zahtevali 70‑odstotno znižanje sorazmerne cene potovanja za sedem dni. V svoji sodbi z dne 26. novembra 2020 je to sodišče tožbo zavrnilo, saj se ukrepi, sprejeti za varovanje zdravja potnikov pred smrtonosnim virusom, ne štejejo za neustrezno izvedbo potovanja v smislu člena 651i BGB.

10.

Tožeči stranki sta pri predložitvenem sodišču vložili pritožbo. Predložitveno sodišče navaja, da člen 651i BGB določa objektivno odgovornost organizatorja. Zato bi bilo mogoče trditi, da je organizator odgovoren za omejitve, ki so uvedene kot ukrepi za varovanje zdravja. Vendar pa predložitveno sodišče ugotavlja, da so bile v času potovanja v Nemčiji uvedene podobne omejitve. Torej bi bilo mogoče ukrepe, ki so jih sprejele španske oblasti, obravnavati ne kot izredne okoliščine v kraju potovanja, ampak kot običajne ukrepe, ki so bili v odziv na pandemijo sprejeti po vsej Evropi.

11.

Poleg tega predložitveno sodišče dvomi o tem, ali se uvedene omejitve lahko obravnavajo kot „splošno življenjsko tveganje“, ki se izvzame s področja uporabe člena 14(1) Direktive 2015/2302. Kot pojasnjuje to sodišče, ta doktrina izvira iz sodne prakse Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija). V skladu s to doktrino je lahko odgovornost za plačilo nadomestila na podlagi pogodbe o potovanju omejena ob upoštevanju okoliščin, ki spadajo izključno v osebno sfero potnika ali pri katerih se uresničijo tveganja, ki jih mora potnik nositi tudi v vsakodnevnem življenju. Potnik mora torej v primerih, v katerih organizator ne krši svojih obveznosti ali v katerih škoda ni posledica dogodka, zaradi katerega bi nastala odgovornost organizatorja, sam nositi tveganja podviga, ki spadajo pod splošno življenjsko tveganje. Tak bi bil na primer položaj, če potnik, ko ne koristi potovalnih storitev, doživi nesrečo, zboli ali je žrtev kaznivega dejanja v kraju potovanja ali sicer iz osebnih razlogov ne more več koristiti potovalnih storitev.

12.

Po mnenju predložitvenega sodišča je mogoče, da se ob sprejemanju Direktive 2015/2302 ni pomislilo na potencialni izbruh pandemije.

13.

V teh okoliščinah je Landgericht München I (deželno sodišče, München I, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali omejitve v zvezi z nalezljivo boleznijo, ki razsaja v kraju potovanja, pomenijo neskladnost v smislu člena 14(1) [Direktive 2015/2302] tudi tedaj, če so bile zaradi razširjenosti nalezljive bolezni po vsem svetu take omejitve sprejete tako v potnikovem kraju stalnega prebivališča kot tudi v drugih državah?“

14.

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali naj se člen 14(1) Direktive 2015/2302 razlaga tako, da potniku daje pravico do znižanja cene zaradi neskladnosti izvedbe pogodbe o paketnem potovanju, kadar je neskladnost posledica omejitev, uvedenih za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, ki je razširjena v kraju potovanja, če so enake omejitve uvedene tudi v potnikovem kraju stalnega prebivališča in po vsem svetu.

15.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri metodah razlage, ki jih uporablja Sodišče, upoštevati ne le besedilo zadevne določbe, ampak tudi okvir, v katerega se umešča, in cilje, ki jim sledi akt, katerega del je. ( 5 ) Tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije lahko vsebuje elemente, ki so upoštevni za njeno razlago. ( 6 )

16.

V skladu z besedilom člena 14(1) Direktive 2015/2302 je potnik najprej upravičen do „ustreznega znižanja cene za katero koli obdobje, v katerem je obstajala neskladnost, razen če organizator dokaže, da je neskladnost mogoče pripisati potniku“. Iz te določbe izhaja, da je pravica do znižanja cene odvisna od enega pogoja, in sicer „neskladnosti“, ter dopušča eno izjemo, in sicer primere, v katerih je neskladnost mogoče pripisati potniku.

17.

Pojem „neskladnost“ je v členu 3, točka 13, Direktive 2015/2302 opredeljen kot „neizvedba ali neustrezna izvedba potovalnih storitev, vključenih v turistični paket“. Ta opredelitev ne vključuje elementa krivde ali upoštevanja okoliščin, katerih posledica je neskladnost. V skladu s tem ugotovitev neskladnosti vključuje zgolj primerjavo storitev, vključenih v turistični paket, in storitev, ki so bile dejansko zagotovljene. To je objektivna ugotovitev. Potnikova pravica do znižanja cene zaradi neskladnosti morda torej ni odvisna od razloga za to neskladnost ali, po besedah Komisije, njenega izvora.

18.

Izjema od pravice do znižanja cene, določena s členom 14(1) Direktive 2015/2302, je jasna: primeri, v katerih je neskladnost mogoče pripisati potniku. Kot izjemo jo je treba razlagati ozko. Ne sme torej veljati za primere, ki niso izrecno določeni.

19.

Iz tega izhaja, da neskladnost, ki jo je mogoče pripisati kateri koli drugi osebi (organizatorju, izvajalcu storitev ali tretji stranki, ki ni povezana s pogodbo o paketnem potovanju) ali pa je posledica neizogibnih in izrednih okoliščin v smislu člena 3, točka 12, Direktive 2015/2302, ne izključuje potnikove pravice do znižanja cene. Kot je v svojih pisnih stališčih pravilno opozorila finska vlada, za presojanje neskladnosti ni upoštevno, kaj bi pričakoval razumen potrošnik glede na okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju. Presoja je lahko odvisna le od storitev, dejansko določenih v pogodbi o potovanju.

20.

Poleg tega to razlago potrjuje sobesedilo člena 14(1) Direktive 2015/2302, ki je del poglavja IV te direktive, to pa vsebuje pravila o izvedbi turističnega paketa. Za dosego cilja harmonizacije na področju pogodb o paketnem potovanju ta direktiva uvaja sistem pogodbene odgovornosti organizatorjev paketnih potovanj v razmerju do potrošnikov, ki so z njimi sklenili pogodbo o takih potovanjih. ( 7 ) Za ta sistem pogodbene odgovornosti sta značilni dve pomembni značilnosti. Prvič, odgovornost je objektivna, razlogi za oprostitev pa so izčrpno določeni. Drugič, odgovornost osredotoča pri organizatorju za kakršno koli neskladnost.

21.

Člen 13(1) Direktive 2015/2302 zlasti določa, da morajo države članice zagotoviti, da je organizator odgovoren za izvedbo potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, ne glede na to, ali naj bi te storitve izvajal organizator ali drugi ponudniki potovalnih storitev. V skladu s členom 13(3) te direktive mora organizator odpraviti neskladnosti, če katera koli od potovalnih storitev ni izvedena v skladu s pogodbo o paketnem potovanju, razen če to ni mogoče ali če to vključuje nesorazmerne stroške, pri čemer se upoštevata obseg neskladnosti in vrednost zadevnih potovalnih storitev. V primerih, v katerih organizator neskladnosti ne odpravi, se uporabi člen 14 Direktive 2015/2302.

22.

Člen 14 Direktive 2015/2302 pa določa dve ločeni pravici v primeru neskladnosti: pravico do znižanja cene v odstavku 1 tega člena ter pravico do ustreznega nadomestila v odstavkih 2 in 3 tega člena. Za ti pravici veljajo različni pogoji. Kot je bilo omenjeno v točki 16 zgoraj, pravica do znižanja cene nastane, kadar pride do neskladnosti, in je izključena le, kadar organizator dokaže, da je neskladnost mogoče pripisati potniku. Po drugi strani pravica do nadomestila nastane, kadar se utrpi škoda zaradi kakršne koli neskladnosti, edine izjeme pa so tiste, ki so izčrpno določene v členu 14(3) Direktive 2015/2302. Organizator mora zlasti dokazati, da je mogoče neskladnost pripisati potniku ali tretji stranki, ki ni povezana z zagotavljanjem potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, ali pa je posledica neizogibnih in izrednih okoliščin.

23.

Iz strukture člena 14 Direktive 2015/2302 izhaja, da so izjeme od pravice do nadomestila za škodo značilne za to pravico in jih ni mogoče prenesti na pravico do znižanja cene.

24.

Nazadnje, to razlago potrjuje cilj, ki mu sledi Direktiva 2015/2302, ki med drugim v skladu s členom 1 te direktive zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov. Ob upoštevanju tega cilja obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o paketnem potovanju, za nepravilno izpolnitev ali neizpolnitev katere je odgovoren organizator, ni mogoče razlagati ozko. ( 8 ) Kot v bistvu navaja Komisija v svojem pisnem stališču, ( 9 ) je ta razlaga združljiva s ciljem sistema pogodbene odgovornosti, vzpostavljenega s to direktivo, ki nalaga odgovornost organizatorju potovanja za vse primere neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe. V takih primerih lahko potrošnik od organizatorja zahteva povrnitev škode, ne da bi moral še naprej raziskovati, da bi ugotovil, kdo je odgovoren za neskladnost in kaj je razlog zanjo, s čimer se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov.

25.

Ločevanje pravice do znižanja cene od razloga za neskladnost je podprto z zgodovino nastanka zadevne določbe. Zakonodajni predlog Komisije v členu 12 določa enake izjeme od pravice do znižanja cene in pravice do nadomestila za škodo. ( 10 ) Natančneje, potnik naj ne bi bil upravičen do znižanja cene, če bi organizator med drugim dokazal, da je neskladnost posledica neizogibnih in izrednih okoliščin. Vendar je bila v zakonodajnem postopku pravica do znižanja cene ločena od pravice do nadomestila za škodo. Kot v svojem pisnem stališču v bistvu opozarja Komisija, to potrjuje sklep, da je zakonodajalec potniku nameraval podeliti pravico do znižanja cene ne glede na krivdo ali razlog za neskladnost, tudi v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin.

26.

Iz besedila, sobesedila, cilja in zgodovine nastanka člena 14(1) Direktive 2015/2302 izhaja, da ima potnik pravico do znižanja cene, kadar ni kriv organizator ter kadar je neskladnost posledica neizogibnih in izrednih okoliščin.

27.

V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je bilo neskladnost mogoče pripisati omejitvam, ki so jih marca 2020 uvedli upravni organi za preprečevanje širjenja pandemije covida-19. Taki ukrepi pomenijo pravne učinke pandemije, ki se razlikujejo od dejanskih učinkov pandemije (ki vključujejo, na primer, bolezen, izolacijo ali smrt ključnega osebja). ( 11 ) V pravni literaturi so regulativni ukrepi ali prepovedi, ki onemogočajo izpolnitev pogodbe in razbremenjujejo dolžnika odgovornosti za plačilo odškodnine, označeni s pojmom fait du prince. ( 12 ) Poseganje javnih organov v pogodbeno razmerje na splošno pomeni force majeure. ( 13 ) Kot je pojasnjeno v mojih sklepnih predlogih v povezani zadevi C‑407/21, UFC – Que choisir in CLCV, v okviru Direktive 2015/2302, pojem force majeure spada v okvir pojma „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 3, točka 12, te direktive. V obravnavani zadevi bi bilo treba regulativne omejitve, uvedene marca 2020 kot odziv na pandemijo, obravnavati tako, da spadajo v okvir tega pojma. Sprejete omejitve namreč pomenijo okoliščine, na katere organizator ne more vplivati in katerih posledicam se ni bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi razumni ukrepi. ( 14 )

28.

Kot je bilo omenjeno, nastanek neizogibnih in izrednih okoliščin ne razbremeni organizatorja njegove obveznosti, da zniža ceno. Da bi bil potnik upravičen do znižanja cene, mora nacionalno sodišče priti do preproste ugotovitve, da potovalne storitve, vključene v turistični paket, niso bile izvedene ali pa so bile izvedene neustrezno. Zato dejstvo, da je neskladnost posledica omejitev, uvedenih v odziv na pandemijo, ki pomenijo neizogibne in izredne okoliščine, in dejstvo, da so bili podobni ukrepi sprejeti tudi v potnikovem kraju stalnega prebivališča, ne vpliva na pravico do znižanja cene.

29.

Vendar pa so bili predloženi razni argumenti proti taki razlagi v okviru pandemije covida-19. Prvič, češka vlada je v svojem pisnem stališču trdila, da Direktive 2015/2302 v takih okoliščinah ni mogoče uporabiti. Tudi predložitveno sodišče dvomi o tem, ali pandemija spada na področje varstva te direktive. Iz razlogov, ki so pojasnjeni v analizi drugega vprašanja iz mojih sklepnih predlogov v povezani zadevi C‑407/21, UFC – Que choisir in CLVC, predstavljenih danes, se s takim stališčem ne strinjam. Glede na sedanje stanje prava uporaba Direktive 2015/2302 ni omejena na prekinitve potovanja v določenem obsegu ali na lokalni ravni.

30.

V zvezi z upoštevnostjo doktrine „splošnega življenjskega tveganja“, kot jo pojasnjuje predložitveno sodišče, ( 15 ) ugotavljam, da se ta ne nanaša na pravico do znižanja cene, ampak na odgovornost organizatorja za plačilo nadomestila za škodo. Vendar pa, kot sem pojasnila v točki 22 zgoraj, v skladu z Direktivo 2015/2302 za pravico do znižanja cene in pravico do nadomestila za škodo veljajo različni pogoji. Ta doktrina po mojem mnenju torej ni upoštevna za ugotovitev pravice do znižanja cene. Poleg tega v obravnavani zadevi ne gre za to, da potnik ne bi mogel uporabiti potovalnih storitev iz pogodbe o paketnem potovanju zaradi splošnega življenjskega tveganja, ki se je za potnika uresničilo (ker se je na primer okužil z virusom). Gre za neustrezno izvedbo storitev, ki je zaradi sprejetja vladnih ukrepov postala pravno nemogoča.

31.

Češka vlada je trdila, da je upoštevanje veljavne zakonodaje implicitni pogoj vsake pogodbe. Omejitve, uvedene v času, ko je bil potnik v kraju potovanja, so bile uporabljeni erga omnes, spoštovati pa so jih morali tako organizator kot tudi izvajalec storitev in potnik. Po mnenju češke vlade organizator torej ne bi smel biti odgovoren za neustrezno izvedbo, do katere pride zaradi omejitev, ki jih je uvedla država članica.

32.

Dejansko morajo stranke spoštovati veljavno zakonodajo namembne države. V okoliščinah obravnavane zadeve to pomeni, da sta morala tako organizator kot tudi ponudnik storitev spoštovati omejitve, ki jih je uvedla španska vlada. Posledica obveznosti spoštovanja veljavnih pravnih ukrepov je bila, da je izvedba določenih storitev, ki vključujejo socialne stike, postala pravno nemogoča. V tem primeru bi moral biti z vladnimi omejitvami organizator razbremenjen obveznosti izvedbe pogodbenih obveznosti, na katere vplivajo vladne omejitve. Poleg tega organizator v skladu s členom 14(3)(c) Direktive 2015/2302 načeloma ne bi smel biti odgovoren za nadomestilo za škodo. Vendar pa zaradi strukture člena 14 te direktive, pojasnjene v točki 20 in naslednjih teh sklepnih predlogov, organizator ni razbremenjen svoje obveznosti, da zagotovi ustrezno znižanje cene turističnega paketa. Zato menim, da argument češke vlade v zvezi z implicitnim pogojem pogodbe ne vpliva na potnikovo pravico do znižanja cene.

33.

Predložitveno sodišče je poudarilo dejstvo, da omejitve niso bile uvedeni le v namembnem kraju, ampak tudi v potnikovem kraju stalnega prebivališča. To bi vključevalo presojo neizvedbe ob upoštevanju okoliščin, ki so prevladovale, ko je do neizvedbe prišlo. Vendar pa se neizvedba, kot je pojasnjeno zgoraj, ne presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so nastopile po sklenitvi pogodbe. Presoja se ob upoštevanju potovalnih storitev, ki so vključene v pogodbo in po začetku turističnega paketa ne morejo biti več izvedene. Drugo vprašanje, ki se v tej zadevi ne postavlja, je, ali obstaja neskladnost, če stranke pogodbo sklenejo po uvedbi omejitev.

34.

Prav tako je treba poudariti, da to, da je organizator oproščen svoje obveznosti, da zagotovi znižanje cene, tudi kadar je neskladnost posledica neizogibnih in izrednih okoliščin, ne posega v njegovo pravico do pravnih sredstev v skladu s členom 22 Direktive 2015/2302. Ta člen določa, da morajo države članice zagotoviti, da ima organizator, kadar odobri znižanje cene, pravico do pravnih sredstev zoper vse tretje stranke, ki so prispevale k dogodku, zaradi katerega se znižanje cene zahteva. Ta določba predstavlja „protiutež“ sistemu objektivne odgovornosti, določenemu v členu 14(1) Direktive 2015/2302. Organizatorjeva obveznost, da zniža ceno, je lahko tudi element, ki ga države članice upoštevajo pri odločanju o ravni podpore organizatorju zaradi pandemije, v skladu z Začasnim okvirom za ukrepe državne pomoči. ( 16 )

35.

Moj vmesni predlog je torej, da je potnik v skladu s členom 14(1) Direktive 2015/2302 upravičen do znižanja cene zaradi neskladnosti pri izvedbi pogodbe o paketnem potovanju, kadar je neskladnost posledica omejitev, uvedenih za zajezitev nalezljive bolezni, če so enake omejitve uvedene tudi v potnikovem kraju stalnega prebivališča in po vsem svetu.

36.

Čeprav razlog za neizvedbo ne vpliva na potrošnikovo pravico do znižanja cene kot tako, bi moral vplivati, kot bom pojasnila v naslednjem razdelku, na obseg znižanja, do katerega je potnik upravičen.

37.

Določitev organizatorjeve obveznosti, da zniža ceno v skladu s členom 14(1) Direktive 2015/2302, je omejena v svojem obsegu. Prvič, ta obveznost se lahko presoja le ob upoštevanju obsega storitev, vključenih v turistični paket, katerih neizvedba ali neustrezna izvedba pomeni neskladnost. Zato je, kot v svojem pisnem stališču opozarja francoska vlada, neskladnost „neizogibno omejena“, saj se lahko presoja le ob upoštevanju pogodbe o paketnem potovanju. Organizator torej ne more biti odgovoren za nemožnost razpolaganja s storitvami, ki ne spadajo na področje uporabe pogodbe o paketnem potovanju. V obravnavani zadevi se zdi, da dostop do javnih plaž ter trgovin, restavracij in prostorov, namenjenih zabavi, zunaj hotelskega kompleksa ne spada v okvir pogodbe o potovanju. Vendar mora o tem presoditi nacionalno sodišče.

38.

Drugič, potnik je v skladu s členom 14(1) Direktive 2015/2302 upravičen do „ustreznega“ znižanja cene. Zakonodajalec ni določil tarife, pavšalnega zneska ali metode izračuna. Obseg „ustreznega“ znižanja določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Nacionalno sodišče lahko pri svoji presoji torej upošteva izvor neskladnosti, krivdo organizatorja in možnost, da si organizator opomore višje v poslovni verigi ali iz državnih denarnih sredstev, izplačanih potniku. V okoliščinah obravnavane zadeve dejavniki, upoštevni za to presojo, vključujejo dejstvo, da je do neskladnosti prišlo izključno zaradi ukrepov, sprejetih zaradi izrednih zdravstvenih razmer, ki naj bi varovali javnost, vključno s potniki.

39.

Nazadnje je treba poudariti, da Direktiva 2015/2302 ne predpisuje konkretnega zastaralnega roka za plačilo znižanja cene, do katerega je potnik upravičen v primeru neskladnosti. Člen 14(2) Direktive 2015/2302 določa, da se nadomestilo izplača brez „nepotrebnega odlašanja“. Čeprav glede plačila znižanja cene ni analogne navedbe, bi bil razmislek o tem, da se mora tudi znižanje cene plačati „brez nepotrebnega odlašanja“, skladen z varovalnim namenom direktive. V obravnavani zadevi bi nacionalno sodišče na podlagi take razlage lahko upoštevalo likvidnostne težave organizatorjev potovanja, ki jih je pandemija covida-19 močno prizadela.

40.

Ob upoštevanju navedenega menim, da mora biti obseg znižanja cene, do katerega je potnik upravičen v skladu s členom 14(1) Direktive 2015/2302, ustrezen, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine v zadevi, o čemer presoja nacionalno sodišče.

41.

Glede na zgornjo analizo Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je predložilo Landgericht München I (deželno sodišče, München I, Nemčija), odgovori:

Člen 14(1) Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS

je treba razlagati tako:

potnik je upravičen do znižanja cene zaradi neskladnosti pri izvedbi pogodbe o paketnem potovanju, kadar je neskladnost posledica omejitev, uvedenih za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, ki je razširjena v kraju potovanja, če so enake omejitve uvedene tudi v potnikovem kraju stalnega prebivališča in po vsem svetu. Vendar pa menim, da mora biti obseg znižanja cene ustrezen, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine v zadevi, o čemer pa presoja nacionalno sodišče.