1.

Z Direktivo 91/477/EGS ( 2 ), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/51/ES ( 3 ), je zakonodajalec Unije med drugim želel urediti pravila onesposabljanja strelnega orožja.

2.

Namen Izvedbene uredbe 2015/2403 (EU) ( 4 ) je – kot se zahteva v Direktivi 2008/51 – zagotoviti nepreklicno neuporabnost onesposobljenega strelnega orožja. Za to določa, da mora pristojni subjekt preveriti, ali je bila onesposobitev opravljena v skladu z nekaterimi tehničnimi specifikacijami (opredeljenimi v Prilogi I), in lastniku strelnega orožja o tem izdati potrdilo.

3.

Predložitveno sodišče ima glede razlage Direktive 91/477 in Izvedbene uredbe 2015/2403 v bistvu ta dvoma:

4.

Člen 1 določa:

„1.   V tej direktivi ‚strelno orožje‘ pomeni vsako prenosno cevno orožje, ki izstreljuje, je namenjeno izstreljevanju ali ga je mogoče predelati za izstreljevanje šiber, krogel ali izstrelkov z delovanjem razstreliva, razen če je izvzeto zaradi enega izmed razlogov, navedenih v delu III Priloge I. Strelno orožje je razvrščeno v delu II Priloge I.

V tej direktivi se za predmet, ki ga je mogoče predelati za izstreljevanje šiber, krogel ali izstrelkov z delovanjem razstreliva, šteje orožje, ki:

1a.   V tej direktivi ‚sestavni deli‘ pomenijo kateri koli element ali nadomestni element, ki je posebej namenjen za strelno orožje in je ključnega pomena za njegovo delovanje, vključno s cevjo, okvirjem ali ležiščem naboja, zaklepom ali bobnom, regulatorjem ali zaklepiščem in katero koli napravo, namenjeno ali prirejeno za zadušitev zvoka, ki nastane pri streljanju s strelnim orožjem.

1b.   V tej direktivi ‚pomembni sestavni del‘ pomeni mehanizem za zapiranje kanala, ležišče naboja in cev strelnega orožja, ki so, kadar so samostojni predmeti, vključeni v razred strelnega orožja, na katero so pritrjeni ali na katero se jih namerava pritrditi.

[…]“.

5.

Člen 4 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se vsako strelno orožje ali njegov bistveni sestavni del, dan v promet, označi in registrira v skladu s to direktivo, ali pa se ga onesposobi.

[…]“.

6.

V poglavju 3 („Formalnosti glede pretoka orožja znotraj Skupnosti“) je člen 14, ki določa:

„Države članice sprejmejo vse ustrezne določbe, ki na njihovo ozemlje prepovedujejo vnos:

7.

V Prilogi 1 je določeno:

„[…]

8.

Člen 2 („Osebe in subjekti, pooblaščeni za onesposabljanje strelnega orožja“) določa:

„Onesposabljanje strelnega orožja izvajajo javni ali zasebni subjekti ali posamezniki, ki so za to pooblaščeni v skladu z nacionalno zakonodajo.“

9.

Člen 3 („Preverjanje in potrjevanje onesposobitve strelnega orožja“) določa:

„1.   Države članice imenujejo pristojni organ, ki preverja, ali je bila onesposobitev strelnega orožja izvedena v skladu s tehničnimi specifikacijami iz Priloge I (v nadaljnjem besedilu: ‚subjekt, pristojen za preverjanje‘).

2.   Če je subjekt, pristojen za preverjanje, pooblaščen tudi za onesposabljanje strelnega orožja, države članice zagotovijo jasno ločevanje teh nalog in oseb, ki jih izvajajo v okviru subjekta.

3.   Komisija na svoji spletni strani objavi seznam subjektov, pristojnih za preverjanje, ki so jih imenovale države članice, vključno s podrobnimi informacijami o subjektu, pristojnem za preverjanje, njegovim simbolom in kontaktnimi podatki.

4.   Če je bila onesposobitev strelnega orožja izvedena v skladu s tehničnimi specifikacijami iz Priloge I, subjekt, pristojen za preverjanje, lastniku strelnega orožja izda potrdilo o onesposobitvi v skladu s predlogo iz Priloge III. Vse informacije iz potrdila o onesposobitvi so navedene v jeziku države članice, v kateri je bilo potrdilo o onesposobitvi izdano, in v angleščini.

[…]“.

10.

Člen 7 („Prenos onesposobljenega strelnega orožja znotraj Unije“) določa:

„1.   Onesposobljeno strelno orožje se lahko prenese v drugo državo članico, če je označeno s skupno enotno oznako in mu je priloženo potrdilo o onesposobitvi v skladu s to uredbo.

2.   Države članice priznajo potrdilo o onesposobitvi, ki ga je izdala druga država članica, če izpolnjuje zahteve iz te uredbe. Vendar lahko države članice, ki so uvedle dodatne ukrepe v skladu s členom 6, zahtevajo dokaz, da je onesposobljeno strelno orožje, ki se bo preneslo na njihovo ozemlje, v skladu z navedenimi dodatnimi ukrepi.“

11.

Člen 8 („Zahteve glede uradnih obvestil“) določa:

„Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta uredba […]“.

12.

V Prilogi I („Tehnične specifikacije za onesposobitev strelnega orožja“) so ukrepi za onesposobitev, ki se izvedejo, da bi postalo strelno orožje nepreklicno neuporabno, opredeljeni na podlagi treh preglednic:

13.

V Prilogi III je predpisan „Vzorec potrdila za onesposobljeno strelno orožje“.

14.

Člen 112a („Prenos in uvoz onesposobljenega strelnega orožja na Finsko“) določa:

„Kdor na Finsko prenese ali uvozi onesposobljeno strelno orožje, mora v 30 dneh po prenosu ali uvozu strelno orožje zaradi preverjanja predložiti policijskemu organu ali osrednji policijski upravi“.

15.

Člen 91 določa:

„Kadar dovoljenje za trgovanje z orožjem ali dovoljenje za posedovanje za zasebno uporabo preneha ali je preklicano, mora policija izdati sklep o policijskem zasegu strelnega orožja, delov orožja, nabojev in posebno nevarnega streliva, če strelno orožje še ni bilo prepuščeno imetniku dovoljenja, izdanega skladno s predpisi.

Policija mora sklep o zasegu izdati tudi, kadar posestnik strelnega orožja ali delov orožja, nabojev ali posebno nevarnega streliva, za katere ni bilo izdano dovoljenje, na lastno pobudo javi predmet pri policiji in ji ga izroči v hrambo. [...]“

16.

Člen 112b(2) („Onesposobitev strelnega orožja“) določa:

„Izvedbena uredba 2015/2403 vsebuje določbe o osebah in subjektih, pooblaščenih za onesposabljanje strelnega orožja, tehničnih specifikacijah za onesposobitev strelnega orožja, označevanju, preverjanju in potrjevanju onesposobljenega strelnega orožja, zahtevah za pomoč v zvezi z izvajanjem onesposobitev, dodatnih ukrepih za onesposabljanje in o prenosu onesposobljenega strelnega orožja znotraj Evropske unije.“

17.

Oseba A, ki opravlja gospodarsko dejavnost prodaje vojaškozgodovinskih zbirateljskih predmetov, je v Avstriji kupila tri jurišne puške, ki so bile na podlagi potrdil, ki jih je 9. oktobra 2017 izdala družba B, onesposobljene.

18.

Avstrijski organi so družbo B priznali kot subjekt, pristojen za preverjanje, v smislu člena 3 Izvedbene uredbe 2015/2403, čeprav imensko ni navedena na seznamu iz odstavka 3 omenjenega člena.

19.

Oseba A je 17. oktobra 2017 jurišne puške prenesla na Finsko in jih 24. oktobra 2017 v skladu s členom 112a zakona o strelnem orožju skupaj z ustreznimi potrdili o onesposobitvi ( 6 ) predložila helsinški policiji.

20.

Helsinška policija je 15. februarja 2018 izdala odločbo št. 2018/8575, v kateri je ugotovila, da onesposobitev jurišnih pušk ne izpolnjuje tehničnih zahtev iz Priloge I k Izvedbeni uredbi 2015/2403. Menila je, da so bili postopki za onesposobitev izvedeni pomanjkljivo ( 7 ).

21.

Helsinška policija je menila, da je treba jurišne puške šteti za strelno orožje, za katero je treba pridobiti dovoljenje, v smislu zakona o strelnem orožju. Ker oseba A ni imela dovoljenja za posest tega orožja, je bil odrejen njihov zaseg.

22.

Oseba A je zoper to odločbo pri Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih, Finska) s tožbo začela upravni spor, pri čemer je trdila, da:

23.

Helsinška policija in Poliisihallitus (generalna policijska uprava) sta v zvezi s to tožbo predložili stališča, v katerih sta utemeljevali, da se zadevni kosi orožja ne morejo šteti za onesposobljene, ker:

24.

Oseba A je vložila repliko, v okviru katere je predložila svojo korespondenco z avstrijskim ministrstvom za obrambo in šport, v kateri je to potrdilo, da je družba B subjekt, pristojen za preverjanje, v smislu člena 3(1) Izvedbene uredbe 2015/2403, ki ga je imenovala Avstrija. Navedla je tudi, da je Avstrija imenovala skupno 16 subjektov, pristojnih za preverjanje ( 8 ).

25.

Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih) je 26. junija 2019 zavrnilo tožbo osebe A, ker je menilo, da

26.

Oseba A je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala pri Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) ter predlagala razveljavitev te sodbe in odločbe helsinške policije ( 9 ).

27.

Helsinška policija in Poliisihallitus (generalna policijska uprava) sta pritožbi nasprotovali in poudarili, da bi bilo treba predložiti vprašanje za predhodno odločanje; Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) je temu predlogu ugodilo in Sodišču predložilo ti vprašanji:

„Če gre za prenos onesposobljenega strelnega orožja znotraj Unije in če se upoštevajo določbe Direktive […] 91/477/EGS […] in določbe Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2403 […], zlasti člen 3(1) te uredbe:

28.

Sodno tajništvo Sodišča je predložitveni sklep prejelo 7. maja 2021.

29.

Pisna stališča so predložile oseba A, Poliisihallitus (generalna policijska uprava), finska vlada in Evropska komisija; vse so se udeležile obravnave 18. maja 2022.

30.

Avstrijska vlada je pisno odgovorila na vprašanja Sodišča.

31.

Pojem „onesposobljeno orožje“ je bil v zakonodaji predmet precejšnjega razvoja:

32.

Čeprav se Direktiva (EU) 2017/853 za to zadevo ratione temporis ne uporablja, pa je z njo potrjena zakonodajna usmeritev v poostritev natančnih zagotovil, da je onesposobitev strelnega orožja nepreklicna, tako da ga ni mogoče več ponovno usposobiti ( 12 ).

33.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je v čezmejnem okviru te zadeve subjekt, pristojen za preverjanje, ki je izdal potrdilo o onesposobitvi, ustrezno pooblaščen za to, čeprav ni na seznamu, ki ga je Komisija ( 13 ) objavila v skladu s členom 3(3) Izvedbene uredbe 2015/2403, in je organiziran v obliki družbe z omejeno odgovornostjo.

34.

Vprašanje za predhodno odločanje, ki zadeva formalne vidike pretoka onesposobljenega orožja, se torej nanaša na dva vidika ureditve, ki se uporablja:

35.

V skladu s členom 3(1) Izvedbene uredbe 2015/2403 v povezavi z drugim odstavkom dela III Priloge I k Direktivi 91/477 morajo države članice imenovati „pristojni organ“, ki preverja, ali je bila onesposobitev strelnega orožja izvedena v skladu s tehničnimi specifikacijami iz Priloge I.

36.

V končnem delu te določbe je dodano, da se „pristojni organ“ imenuje tudi „subjekt, pristojen za preverjanje“. Zaradi (konvencionalne) sopomenskosti teh dveh izrazov se pojavljajo nekatere razlagalne težave, ki jih bom obravnaval spodaj.

37.

Iz stališč strank je razvidno, da imajo glede narave subjektov, pristojnih za preverjanje, nasprotujoča si mnenja:

38.

Na podlagi uporabe besede „organ“ v členu 3(1) Izvedbene uredbe 2015/2403 bi se načeloma lahko sklepalo na „javno“ naravo tega, ki izvaja nalogo preverjanja. Za „organ“ je po definiciji značilno to, da izvaja funkcije imperium, ki so lastne javni oblasti ( 14 ).

39.

Ta pristop je podkrepljen z uvodno izjavo 3 Izvedbene uredbe 2015/2403: od držav članic se zahteva, da „organizirajo preverjanje ukrepov za onesposobitev s strani pristojnega organa“.

40.

V enakem smislu – in v tem primeru z vidika sistematike – se v členih 2 in 3 Izvedbene uredbe 2015/2403 razlikuje med:

41.

V tej smeri se je razvijala tudi zakonodaja, sprejeta po ureditvi, ki se uporabi v tej zadevi. Z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/337 ( 15 ) je bil člen 3(1) Uredbe 2015/2403 preoblikovan tako, da določa, da „[d]ržave članice imenujejo pristojni javni organ, ki preverja, ali je bila onesposobitev strelnega orožja izvedena v skladu s tehničnimi specifikacijami iz Priloge I […]“.

42.

Cilj je bil torej vzpostaviti javni sistem nadzora nad preverjanjem onesposobitve strelnega orožja in ta naloga je bila poverjena državnim organom.

43.

Vendar v zakonodaji Unije ni izrecno določeno, da morajo države članice v svojih upravnih strukturah ustanoviti tehnične službe, ki lahko izvajajo nalogo preverjanja. Skušal bom pojasniti, zakaj je po mojem mnenju to nalogo mogoče poveriti subjektom (označenim s tem izrazom ali z drugimi sopomenkami) ( 16 ), ki so organizirani v zasebnopravnih oblikah, če so le spoštovana nekatera zagotovila.

44.

V nobenem od upoštevnih predpisov Unije s tega področja ni določeno, kako konkretno naj javni organi zagotovijo skladnost z merili iz Priloge I k Izvedbeni uredbi 2015/2403. Države članice same določijo, kateri organi opravljajo naloge preverjanja in kako jih izvajajo.

45.

Države članice imajo – razen če s predpisom prava Unije ni določeno drugače – pravico do samoorganizacije. Na splošno ni ovir za to, da za opravljanje javnih nalog pooblastijo zasebne subjekte, in sicer tudi v primeru, v katerem te naloge izhajajo iz določb Unije, ki ne nasprotujejo taki pooblastitvi ( 17 ).

46.

Podobno lahko države članice pooblastijo svoje organe, da nekatere pristojnosti prenesejo na zasebne subjekte ( 18 ) ali da vzpostavijo mehanizme sodelovanja s podjetji zasebnega sektorja, v okviru katerih jim ob ustreznem nadzoru poverijo izvajanje teh pristojnosti ( 19 ).

47.

Menim, da je v okviru Izvedbene uredbe 2015/2403 mogoča uporaba takih tehnik. Edina omejitev organizacijske avtonomije je, da države članice ne smejo iti tako daleč, da bi izvotlile model, v katerem je javni organ ta, ki je končno odgovoren za postopek preverjanja onesposobitve strelnega orožja.

48.

Z drugimi besedami, za nalogo v javnem interesu, ki jo izvaja subjekt, pristojen za preverjanje, se lahko pooblasti zasebno podjetje, če se s pogoji, pod katerimi se to pooblastilo da, ne izkrivlja javnopravna shema, ki izhaja iz Direktive 91/477 in Izvedbene uredbe 2015/2403.

49.

Zato menim, da zasebni subjekti lahko preverjajo onesposobitev orožja, če delujejo na podlagi pooblastila in pod dejanskim nadzorom pravega javnega organa. Ta je pristojen za nadzor tega, kako je bila opravljena onesposobitev, vendar lahko samo izvajanje te naloge prenese na zasebne subjekte.

50.

Avstrijska vlada je 22. aprila 2022 v odgovoru na vprašanja Sodišča navedla, da lahko na podlagi nacionalne zakonodaje ministrstvi za notranje zadeve in obrambo določene gospodarske subjekte pooblastita za preverjanje, ali je bilo orožje onesposobljeno. To preverjanje pomeni, da pooblaščeni subjekt na podlagi prenosa pooblastil in pod vodstvom teh ministrstev opravlja nalogo, ki je v pristojnosti javne oblasti ( 20 ).

51.

Finski organi in Komisija so na obravnavi kritično ocenili avstrijski model in opozorili na število priznanih zasebnih subjektov, pristojnih za preverjanje (šestnajst) ( 21 ), ter na to, da podatkov o teh subjektih ni na seznamu, ki je bil posredovan Komisiji, na katerem je navedeno le ministrstvo za notranje zadeve.

52.

Ne glede oceno, ki si jo ta model zasluži (Komisija je na obravnavi navedla, da preudarja ( 22 ), ali naj v zvezi s tem sprejme kakšen ukrep), je prvo vprašanje za predhodno odločanje oblikovano abstraktno, tako da se z njim od Sodišča ne zahteva presoja sistema, ki je vzpostavljen v konkretni državi članici.

53.

V skladu s členom 3(3) Izvedbene uredbe 2015/2403 „Komisija na svoji spletni strani objavi seznam subjektov, pristojnih za preverjanje, ki so jih imenovale države članice […]“.

54.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je uvrstitev na ta seznam nujen pogoj za to, da se subjekti, pristojni za preverjanje, štejejo za take, ali pa je ta seznam le informativen in še zdaleč nima takšnega konstitutivnega učinka.

55.

Menim, da govori člen 3(1) in (3) Izvedbene uredbe 2015/2403 v prid zadnjenavedenemu stališču: pristojnost za imenovanje subjektov, pristojnih za preverjanje, imajo države članice, medtem ko so (oziroma bi morali biti) s seznama razvidni ti, ki so jih države že imenovale za take, tako da je seznam le deklarativen, ne pa konstitutiven ( 23 ).

56.

Komisija, kot poudarja v svojem pisnem stališču, niti na podlagi dela III Priloge I k Direktivi 91/477 niti na podlagi člena 3(3) Izvedbene uredbe 2015/2403 nima pristojnosti za odločanje o tem, kdo so „subjekti, pristojni za preverjanje“. S temi določbami se prav tako ne zahteva, da so lahko taki subjekti le ti, ki se po tem, ko jih imenuje posamezna država članica, vključijo na seznam, objavljen na spletni strani Komisije ( 24 ).

57.

Res je, da je v čezmejnem kontekstu zaradi pravne varnosti priporočljivo, da ugotavljanje, kateri so subjekti, pristojni za preverjanje, temelji na sistemu, na podlagi katerega je zaradi njegove javnosti mogoče nedvoumno razbrati, katere je kot take priznala posamezna država članica.

58.

Napoved „določenega prostega pretoka“ iz uvodne izjave 1 Direktive 2008/51/ES se seveda bolje izpolnjuje z mehanizmom, s katerim se zmanjšujejo ovire za trgovino med državami članicami. Presoja, ki jo organ namembne države opravi v zvezi z onesposobljenim orožjem, ki mu je predloženo, je lažja, če je onesposobitev v državi izvora preveril in potrdil subjekt, katerega narava prav zaradi uvrstitve na seznam ni sporna.

59.

Vendar se pri tem razlogovanju ne sme spregledati, kar izhaja iz besedila določbe in okvirja, v katerega je umeščena: omemba seznama v členu 3(3) Izvedbene uredbe 2015/2403 ni pogoj za veljavnost pri pridobitvi statusa subjekta, pristojnega za preverjanje.

60.

Ta status se ne pridobi zaradi vključitve na seznam, temveč na podlagi dovoljenja zadevne države članice. Za imenovanje subjektov, pristojnih za preverjanje in potrjevanje onesposobitve strelnega orožja, so pristojne izključno države članice, vloga, ki jo ima Komisija s tem, da objavi seznam, pa je zgolj pomožna.

61.

Ko bo država članica izdala takšno dovoljenje, bo seznam, ponavljam, pomenil zgolj preferenčno, vendar ne edino sredstvo za dokazovanje, da je potrdilo o onesposobitvi izdal pooblaščen subjekt, pristojen za preverjanje.

62.

Če se izhaja iz te premise, ni ovir za to, da uvoznik orožja, ki predloži potrdilo o onesposobitvi, ki ga je izdal subjekt, pristojen za preverjanje, katerega ni na seznamu, z drugimi pravno dopustnimi sredstvi dokaže, da je ta subjekt zakonito pridobil status subjekta, pristojnega za preverjanje (to je, da ga je kot takega imenovala država članica).

63.

Zgoraj navedenega se ne sme razumeti kot trivializiranje pomena seznama iz člena 3(3) Izvedbene uredbe (EU) 2015/2403. Ta določba, tako kot druge določbe te uredbe, ne bi smela ostati „mrtva črka na papirju“. Če je vnaprej z gotovostjo znano, kateri so v vsaki državi članici subjekti, pristojni za preverjanje, se izboljša verodostojnost celotnega sistema.

64.

Poleg tega se s členom 8 Izvedbe Izvedbene uredbe 2015/2403 od držav članic zahteva, da lojalno sodelujejo s Komisijo in jo obvestijo o „vseh ukrepih, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta uredba“. Eden od njih je tudi ta, da sporočijo „podrobn[e] informacij[e] o subjektu, pristojnem za preverjanje, njegov[em] simbol[u] in kontaktni[h] podatki[h]“ iz člena 3(3).

65.

Nesporočitev teh podatkov ne pomeni le dodatne težave pri dokazovanju, da je potrdilo o onesposobitvi izdal subjekt, pristojen za preverjanje, temveč tudi kršitev pravne obveznosti države članice. Komisija mora sprejeti ukrepe za ustrezen odziv na neizpolnitev te obveznosti.

66.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti:

67.

Vprašanje se v obliki, v kateri ga je predložilo predložitveno sodišče, v veliki meri prekriva s prvim.

68.

Če, kot zagovarjam, vključitev subjekta, pristojnega za preverjanje, na seznam Komisije ni bistven pogoj za pridobitev tega statusa, se mi zdi logično, da je treba dopustiti druga sredstva za dokaz tega, da je država članica ta subjekt imenovala kot tak.

69.

Menim, da ni ovir za to, da se to dejstvo ugotovi z uradnimi dokumenti, ki jih v državi izvora izdajo njeni organi, tudi če iz tega ali onega razloga dodelitev tega statusa ni razvidna s seznama, ki ga objavi Komisija.

70.

Drug problem, ki je izpostavljen v okviru tega vprašanja za predhodno odločanje, se nanaša na obveznost države članice, da prizna potrdilo o onesposobitvi, ki ga je izdal subjekt, pristojen za preverjanje, druge države članice.

71.

Splošno pravilo je, da se lahko onesposobljeno strelno orožje v drugo državo članico prenese samo, če je označeno s skupno enotno oznako in mu je priloženo potrdilo o onesposobitvi.

72.

V skladu s členom 7(2) Izvedbene uredbe 2015/2403 „[d]ržave članice priznajo potrdilo o onesposobitvi, ki ga je izdala druga država članica, če izpolnjuje zahteve iz te uredbe“ ( 25 ).

73.

Res je, da je navedeni člen formuliran kogentno: „[d]ržave članice priznajo […]“. Vendar je ta postulat takoj nato natančneje opredeljen z določitvijo, da morajo potrdila izpolnjevati „zahteve iz te uredbe“.

74.

Priznanje potrdila s strani države članice, ki ni država članica izdajateljica, torej ni niti samodejno niti brezpogojno. Nasprotno, do njega pride le, če potrdilo izpolnjuje zahteve iz Izvedbene uredbe 2015/2403, ki so lahko formalne in vsebinske:

75.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da se trgovina z onesposobljenim strelnim orožjem znotraj Skupnosti uvršča v klasično shemo vzajemnega priznavanja, ki se uporablja za podobne dokumente v okviru pretoka blaga in opravljanja storitev.

76.

Vendar menim, da je treba to uvrstitev rafinirati.

77.

Prvič, v Direktivi 2008/51 je poudarjeno, da se z njo „[u]stvarja ravnovesje med obveznostjo zagotavljanja določenega prostega pretoka nekaterih vrst strelnega orožja na območju Skupnosti na eni strani in potrebo po nadzoru tega prostega pretoka z določenimi varnostnimi zagotovili […]“ ( 27 ).

78.

Že v izvirni različici člena 12(3) Direktive 91/477 je bilo odraženo, da so bile omejitve prostega pretoka strelnega orožja namerne in da lahko po „sporazumih za vzajemno priznavanje nacionalnih listin […] dve ali več držav članic predvidi režim, ki bo prožnejši od predpisanega v tem členu, za [pretok] streln[ega] orožj[a] na [njunih] ozemlj[ih]“.

79.

Drugič, ureditev pretoka znotraj Skupnosti strelnega orožja, v zvezi s katerim je „vzpostavljen harmoniziran minimalni okvir“ ( 28 ), se razlikuje od drugih predpisov za popolno harmonizacijo, ki veljajo na področju čezmejnega prometa z blagom, katerega pretok je lahko povezan z določenim tveganjem.

80.

V primeru zadnjenavedenega blaga je prevladujoče načelo prosti pretok, na podlagi katerega se prepreči, da države članice na svojem ozemlju prepovejo, omejijo ali ovirajo dajanje na trg ali v uporabo predmetov, ki izpolnjujejo določbe ustreznega predpisa.

81.

Tudi v popolnoma harmoniziranem okviru so nacionalnim organom dodeljena nekatera pooblastila za naknadni nadzor, da odkrijejo napake ali nepravilnosti v sistemu. Za ta namen se izoblikuje vrsta zaščitnih klavzul za preprečitev ali popravo nepravilnosti na ravni Unije, in sicer s sprožitvijo postopka, v katerem sodelujejo Komisija in vse države članice. ( 29 )

82.

Če torej z Direktivo 91/477, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/51, in Izvedbeno uredbo 2015/2403 državam članicam ta nadzorna pooblastila v zvezi z onesposobljenim orožjem niso posebej dodeljena, je tako zato, ker to ni nujno, in sicer prav zaradi omejitev, ki veljajo za običajen pretok tega orožja.

83.

V okviru postopka prenosa orožja med državami članicami pridobi organ države prejemnice popoln nadzor nad orožjem, preden ga dokončno dopusti na svoje ozemlje. Pooblastilo za to izhaja iz Direktive 91/477.

84.

Člen 14, prva alinea, Direktive 91/477 namreč določa, da „[d]ržave članice sprejmejo vse ustrezne določbe, ki na njihovo ozemlje prepovedujejo vnos strelnega orožja, razen v primerih, določenih v členih 11 in 12, in če so izpolnjeni v njih določeni pogoji“ ( 30 ).

85.

V teh dveh členih je urejen proces za prenos različnih vrst strelnega orožja znotraj Unije, ki je pogojen z izvedbo zapletenega postopka (člen 11) ( 31 ), ali, če gre za posedovanje takega orožja med potovanjem skozi dve ali več držav članic, s pridobitvijo dovoljenja vsake od teh držav članic (člen 12).

86.

Kot je bilo poudarjeno na obravnavi, se mora v okviru postopkov za prenos onesposobljenega strelnega orožja znotraj Unije to skupaj s potrdili o njegovi onesposobitvi predložiti organom države prejemnice, ki morajo strelno orožje in potrdila v vsakem primeru pregledati, da presodijo, ali se ta nanašajo nanj in ali so izpolnjene predpisane zahteve ( 32 ).

87.

Organi države prejemnice pa v okviru tega postopku prijave in predložitve (ki ni v neskladju z relativnim prostim pretokom strelnega orožja, ki je omejen zaradi njegove očitne nevarnosti) ne morejo zamižati ob pregledu potrdil, katerih neskladnost z zahtevami iz Izvedbene uredbe 2015/2403 je očitna že na prvi pogled.

88.

V takih primerih lahko ti organi, če imajo resne razloge za sum, da potrdila, ki jih je izdal subjekt države izvora, prisojen za preverjanje, ne izpolnjujejo navedenih zahtev, opravijo ustrezna preverjanja (vključno s zahtevami za pomoč v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe 2015/2403) in jih po potrebi ne upoštevajo, če so ugotovljene pomanjkljivosti resne ( 33 ).

89.

Lahko bi se zdelo, da za onesposobljeno orožje zato, ker ni zajeto v pojmu strelnega orožja, ti postopki, ki morajo biti izvedeni za njegov prenos iz ene države članice v drugo, ne veljajo. Vendar menim, da ni tako, in sicer zaradi več razlogov:

90.

Skratka, v državi prejemnici se s tem, da njeni organi preverijo, ali potrdilo o preverbi onesposobljenega orožja izpolnjuje upoštevne formalne in vsebinske zahteve, izniči tveganje in omogoči zaščita javne varnosti: orožje na njeno ozemlje ne bo vneseno kot onesposobljeno, dokler se ne ugotovi, da tudi dejansko je onesposobljeno.

91.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska), odgovori tako: