1.

Komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. februarja 2021, Braesch in drugi/Komisija, ( 2 ) s katero je to ugotovilo dopustnost tožbe za razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije o nenasprotovanju na podlagi člena 4(3) Uredbe (EU) 2015/1589, ( 3 ) s katerim je Evropska komisija po koncu faze predhodne preučitve in na podlagi zavez, ki so jih ponudili italijanski organi, državno pomoč, ki jo je Italijanska republika dodelila v korist banke Banca Monte dei Paschi di Siena (v nadaljevanju: BMPS), razglasila za združljivo z notranjim trgom. ( 4 )

2.

Ta zadeva Sodišču daje priložnost, da pojasni pogoje dopustnosti tožbe zoper sklep o nenasprotovanju ukrepu državne pomoči in, natančneje, pogoje, pod katerimi so osebe, ki niso konkurenti upravičenca do tega ukrepa in ne trdijo, da ta ukrep na trgu vpliva nanje, lahko opredeljene kot „zadevne stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU ali „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, ( 5 ) da bi lahko uveljavljale procesno upravičenje v zvezi s tem sklepom.

3.

Tožeče stranke na prvi stopnji so najprej ( 6 ) predstavnik imetnikov obveznic, imenovanih „Floating Rate Equity‑Linked Subordinated Hybrid‑FRESH“ 2008 (v nadaljevanju: obveznice FRESH), preostale tožeče stranke ( 7 ) pa so imetniki teh obveznic.

4.

Navedene obveznice so bile izdane leta 2008 v okviru naslednje transakcije:

5.

Italijanski organi so leta 2016 sprejeli zakonski odlok 237/2016, ( 9 ) s katerim je bil določen pravni okvir za likvidnostno pomoč in preventivne dokapitalizacije, ( 10 ) leta 2017 pa so Komisiji priglasili pomoč za dokapitalizacijo banke BMPS v znesku 5,4 milijarde EUR (v nadaljevanju: sporna pomoč), ( 11 ) skupaj z načrtom prestrukturiranja in zavezami. ( 12 )

6.

Načrt prestrukturiranja je med drugim vseboval ukrepe porazdelitve bremena, s katerimi so lastniški kapital, hibridni kapital in podrejeni dolžniški instrumenti prispevali k izravnavi morebitnih izgub banke BMPS, preden ji je bila dodeljena državna pomoč. Ti ukrepi so vključevali razveljavitev pogodb FRESH.

7.

Komisija je v spornem sklepu, sprejetem po fazi predhodne preučitve, ugotovila, da je sporna pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, ( 13 ) zlasti ob upoštevanju Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (sporočilo o bančništvu) ( 14 ) in Direktive 2014/59/EU ( 15 ).

8.

V zvezi z, natančneje, združljivostjo sporne pomoči s sporočilom o bančništvu je Komisija med drugim menila, da je porazdelitev bremena imetnikov delnic in podrejenih instrumentov ustrezna, ker omejuje stroške prestrukturiranja in znesek pomoči na minimum v skladu z zahtevami iz sporočila o bančništvu. ( 16 )

9.

Tožeče stranke so 5. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU vložile tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

10.

Tožeče stranke so v podporo tej tožbi navedle pet tožbenih razlogov, od katerih se je zadnji nanašal na kršitev člena 108(2) in (3) PDEU, člena 4(3) in (4) Uredbe 2015/1589 ter njihovih procesnih pravic, ker Komisija ni začela formalnega postopka preiskave, čeprav so obstajali resni dvomi o združljivosti ukrepov porazdelitve bremena, ki so del sporne pomoči, s pravom Unije. ( 17 )

11.

Komisija je 16. maja 2018 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeče stranke so stališča glede tega ugovora predložile 10. julija 2018, stranke pa so na obravnavi 9. julija 2020 ustno podale navedbe ter odgovorile na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.

12.

Splošno sodišče je, ne da bi vsebinsko odločalo, z izpodbijano sodbo zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija. ( 18 ) Ker je Splošno sodišče v točkah od 35 do 41 te sodbe ugotovilo, da imajo tožeče stranke status „zadevne stranke“ oziroma „zainteresirane stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU oziroma člena 1(h) Uredbe 2015/1589, je štelo, da imajo na eni strani pravni interes ( 19 ) in na drugi strani procesno upravičenje, saj se sporni sklep neposredno in posamično nanaša nanje kot „zadevne stranke“ in „zainteresirane stranke“. ( 20 )

13.

Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, samo odloči o tožbi na prvi stopnji tako, da tožbo zavrže kot nedopustno, in plačilo stroškov naloži tožečim strankam na prvi stopnji.

14.

Tožeče stranke na prvi stopnji in nasprotne stranke v pritožbenem postopku Sodišču predlagajo, naj pritožbo zavrne in plačilo stroškov naloži Komisiji.

15.

Stranke so na obravnavi 7. aprila 2022 tudi odgovorile na vprašanja Sodišča.

16.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da je tožba tožečih strank na prvi stopnji dopustna, ker imajo pravni interes in procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Še zlasti v zvezi s procesnim upravičenjem je bilo presojeno, da so tožeče stranke na prvi stopnji upravičene predlagati razglasitev ničnosti spornega sklepa kot „zainteresirane stranke“, da bi se zagotovilo varstvo procesnih pravic, ki jih imajo na podlagi člena 108(2) PDEU in člena 6(1) Uredbe 2015/1589.

17.

Komisija v podporo pritožbi navaja en pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče tožeče stranke na prvi stopnji napačno opredelilo kot „zainteresirane stranke“.

18.

V analizi pritožbe bom v bistvu sledil zgradbi trditev v treh točkah, ki so ji stranke sledile. Najprej bom obravnaval pojem procesnega upravičenja „zainteresiranih strank“ v pravu Unije v zvezi z državnimi pomočmi, nato bom preučil uporabo pojma „zainteresirane stranke“ v izpodbijani sodbi, ki je predmet edinega pritožbenega razloga, nazadnje pa bom na kratko preučil trditev Komisije o neupoštevnosti postopkov pred nacionalnimi sodišči za procesno upravičenje nasprotnih strank.

19.

Na prvem mestu naj spomnim, da Komisija v skladu s členom 108(3) PDEU, če meni, da načrt pomoči ni združljiv z notranjim trgom, nemudoma sproži formalni postopek preiskave iz odstavka 2 tega člena. V skladu z zadnjenavedeno določbo po koncu tega postopka Komisija sprejme sklep „po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb“.

20.

V tem okviru člen 4 Uredbe 2015/1589 določa fazo predhodne preučitve ukrepov pomoči, katere namen je Komisiji omogočiti, da si ustvari prvo mnenje o naravi državne pomoči, ki jo imajo ti ukrepi, in njihovi morebitni združljivosti z notranjim trgom. V skladu z odstavkom 3 tega člena Komisija, če ugotovi, da ni dvomov o združljivosti ukrepa z notranjim trgom in da spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, sprejme sklep o nenasprotovanju. ( 21 )

21.

Na drugem mestu, v zvezi z dopustnostjo tožbe zoper tak sklep na eni strani ugotavljam, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka tega člena med drugim vložijo tožbo zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo.

22.

Na drugi strani iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se sklep o nenasprotovanju, sprejet v skladu s členom 4(3) Uredbe 2015/1589, neposredno in posamično nanaša na vsako zainteresirano stranko v smislu člena 1(h) te uredbe. Osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) navedene uredbe, lahko namreč spoštovanje teh jamstev dosežejo le, če imajo možnost tak sklep izpodbijati pred sodiščem Unije. ( 22 )

23.

Zato je v obravnavani zadevi, ker je sporni sklep sklep o nenasprotovanju in so se tožeče stranke na prvi stopnji sklicevale na kršitev njihovih procesnih pravic, ( 23 ) dovolj, da dokažejo, da imajo status zainteresiranih strank, da se zanje lahko šteje, da imajo procesno upravičenje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

24.

Na tretjem mestu naj spomnim, da je treba v skladu s členom 1(h) Uredbe 2015/1589 „zainteresirano stranko“ razumeti zlasti kot katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, in predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja. ( 24 ) Gre torej za nedoločeno število naslovnikov. ( 25 ) Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora oseba, podjetje ali podjetniško združenje, da je lahko opredeljena kot „zainteresirana stranka“, pravno zadostno dokazati, da lahko pomoč konkretno vpliva na njen položaj ali položaj oseb, ki jih zastopa. ( 26 )

25.

V obravnavani zadevi nasprotne stranke ne spadajo med „zainteresirane stranke“, ki so kot primer izrecno omenjene v členu 1(h) Uredbe 2015/1589. ( 27 ) Vprašanje je torej, ali sporna pomoč lahko konkretno vpliva na njihov položaj.

26.

Komisija v zvezi s tem trdi, da je Sodišče status zainteresiranih strank priznalo samo tožečim strankam, ki dokažejo, da ima sporna državna pomoč lahko „v zvezi s konkurenco“ konkreten vpliv na njihov položaj, medtem ko nasprotne stranke ugovarjajo, da mora tožeča stranka za dokaz svojega statusa „zainteresirane stranke“ sicer dokazati, da sporni ukrep škodljivo vpliva na njen položaj, vendar se ne zahteva, da je ta vpliv konkurenčne narave.

27.

Ugotavljam, da je Sodišče večkrat odločilo, da je konkreten vpliv na položaj tožeče stranke lahko posledica vplivanja na njen konkurenčni položaj, tudi če ne konkurira neposredno upravičencu do spornega ukrepa, kot je veljalo med drugim v sodbah 3F/Komisija ( 28 ) ter Komisija/Kronoply in Kronotex ( 29 ), na kateri se sklicuje Komisija.

28.

Natančneje, Sodišče je v sodbi 3F/Komisija najprej trdilo, da „ni izključeno, da se sindikat delavcev šteje za ‚zadevno stranko‘ v smislu člena 88(2) ES [postal člen 108(2) PDEU], če dokaže, da dodelitev pomoči morebiti vpliva na njegov interes ali na interes njegovih članov“, ter da je „[z]ato […] pomembno, da sindikat pravno zadostno dokaže, da ima lahko pomoč konkretno posledico za položaj pomorščakov, ki jih sindikat predstavlja“, ( 30 ) ne da bi natančneje pojasnilo ta pojem „konkretna posledica“. Nato je Sodišče to načelo uporabilo za obravnavani primer in med drugim navedlo, da „mora tožeča stranka pravno zadostno dokazati, da dodelitev pomoči morebiti vpliva na njen interes, kar lahko stori tako, da dokaže, da je v konkurenčnem položaju do drugih sindikatov, ki delujejo na istem trgu“. ( 31 )

29.

Sodišče je v sodbi Komisija/Kronoply in Kronotex najprej spomnilo na načelo, določeno v točki 33 sodbe 3F/Komisija, v skladu s katerim mora podjetje, da je opredeljeno kot zainteresirana stranka, „pravno zadostno dokazati, da ima lahko pomoč konkreten vpliv na njegov položaj“, nato pa je to načelo uporabilo za obravnavani primer in ugotovilo, da Splošno sodišče s tem, da je odločilo, da imata tožeči stranki status zainteresiranih strank v smislu člena 1(h) Uredbe št. 659/99 (ki je bil nadomeščen s členom 1(h) Uredbe 2015/1589), ker sta ti tožeči stranki v bistvu pravno zadostno dokazali konkurenčno povezavo in potencialen vpliv dodelitve zadevne pomoči na njun položaj na trgu, ni napačno uporabilo prava. ( 32 )

30.

Zato čeprav iz teh dveh sodb izhaja, da vplivanje na tržni položaj tožeče stranke ne glede na to, ali je ali ni neposredni konkurent upravičenca do domnevne državne pomoči, zadostuje, da je opredeljena kot „zainteresirana stranka“, iz tega ni mogoče sklepati, da je to vplivanje tudi potrebno za tako opredelitev.

31.

Zdi se mi, da je ta razlaga poleg tega potrjena z novejšo sodbo z dne 2. septembra 2021, Ja zum Nürburgring/Komisija, ( 33 ) v kateri je Sodišče sledilo predlogu generalnega pravobranilca ( 34 ) in izrecno zavrnilo trditev Komisije, da status „zainteresirane stranke“ zahteva obstoj konkurenčnega razmerja, med drugim s tem, da je ugotovilo, da je subjekt, ki ni konkurent prejemniku sporne pomoči, priznan kot „zainteresirana stranka“, če dokaže, da bi bili njegovi interesi lahko ogroženi zaradi dodelitve te pomoči, za kar je treba dokazati, da ima navedena pomoč lahko „konkreten vpliv na njegov položaj“. ( 35 )

32.

Na četrtem mestu, čeprav iz te sodne prakse izhaja, da status „zainteresirane stranke“ ne temelji nujno na obstoju konkretnega vpliva na položaj tožeče stranke, povezanega s konkurenco, ampak na obstoju širšega konkretnega vpliva na njen položaj, je treba ugotoviti še, kolikšen je obseg in kje so meje takega konkretnega vpliva.

33.

Zato pojma „zainteresirana stranka“ po mojem mnenju ni mogoče razumeti tako, da bi vključeval vsako stranko, ki lahko obžaluje poslabšanje svojega materialnega položaja zgolj s primerjavo tega položaja pred sklepom o nenasprotovanju in po tem sklepu, ne da bi bil ta sklep ali še posebej državna pomoč, ki je z njim razglašena za združljivo, vzrok za navedeni položaj, kar bi de facto zahtevalo vložitev „actio popularis“. Zato bi se bilo treba za opredelitev pojma „zainteresirana stranka“ sklicevati na poseben interes, in sicer interes, ki je povezan z uporabo pravil o državni pomoči in se torej nanaša na zadevne elemente za presojo združljivosti pomoči. ( 36 ) S sprejetjem širšega pristopa bi se po mojem mnenju tvegala preusmeritev od pravil o državni pomoči k drugim ciljem.

34.

Po mojem mnenju je lahko tak specifičen interes, ki je torej povezan z uporabo pravil o pomoči, ugotovljen, kadar je na tožečo stranko (oziroma bi lahko) vplivala dodelitve sporne pomoči, to je, če bi ta pomoč, kot jo je Komisija odobrila v sklepu o nenasprotovanju, ( 37 ) lahko konkretno vplivala na njen položaj ( 38 ) ne glede na kakršno koli (sedanje ali potencialno) konkurenčno razmerje v smislu člena 107(1) PDEU z upravičencem do pomoči ali kakršno koli vplivanje, povezano s konkurenco. ( 39 )

35.

V zvezi s tem se mi zdi koristno omeniti novejšo sodbo Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2021, CAPA in drugi/Komisija, ( 40 ) v kateri Splošno sodišče ni priznalo statusa „zainteresiranih strank“ tožečim strankam, kot so ribiška zadruga in ribiška podjetja ali samostojni ribiči, ki so izpodbijale sklep o nenasprotovanju, s katerim je Komisija razglasila, da je šest francoskih projektov za polja vetrnih elektrarn na morju, ki se nahajajo znotraj morskih območij, ki jih za ribolov izkoriščajo tožeči ribiči, združljivih z notranjim trgom.

36.

V tej zadevi so tožeče stranke, ki se niso sklicevale na konkurenčno razmerje z upravičenci do zadevne pomoči, trdile, da obstaja tveganje konkretnega vpliva spornih pomoči na njihov položaj zlasti zaradi zakonskih omejitev plovbe na območjih, na katera se nanašajo ti projekti, in potencialno negativnega učinka navedenih projektov na morsko okolje in ribolovne vire. ( 41 ) Vendar je Splošno sodišče štelo, da tožeče stranke niso dokazale tveganja konkretnega vpliva navedenih pomoči na njihov položaj, ker mehanizem dodelitve teh pomoči v bistvu ni povezan z zatrjevanimi učinki zadevnih projektov na dejavnosti tožečih strank. ( 42 )

37.

Ne da bi moji predlogi v tej zadevi vplivali na odločitev v pritožbenem postopku, ( 43 ) se mi zdi, da sodba Splošnega sodišča v isti zadevi potrjuje, da čeprav je v sodni praksi sodišča Unije za opredelitev „zainteresirane stranke“ sprejeta možnost sklicevanja na konkreten vpliv na položaj tožeče stranke, ki ni nujno povezan z njenim tržnim položajem, ta sodna praksa izključuje možnost, da se ta opredelitev razširi na položaje, v katerih ta vpliv ni neposredno povezan z zadevno pomočjo – vključno z vsemi elementi, pomembnimi za njeno združljivost – in torej s sklepom o nenasprotovanju, sprejetim v zvezi s to pomočjo.

38.

Skratka, zdi se mi, da se s statusom „zainteresirane stranke“ zahteva dokaz o konkretnem vplivu na položaj te stranke, ki je povezan z uporabo meril o državni pomoči in, natančneje, z dodelitvijo državne pomoči. Drugače povedano, če je ta pomoč, kot je odobrena s sklepom o nenasprotovanju, razlog za vplivanje na tožečo stranko, je ta stranka lahko opredeljena kot „zainteresirana stranka“.

39.

Po mojem mnenju bi bilo iz spornega sklepa mogoče izpeljati pomembne indice v tem smislu. Če je iz tega sklepa razvidno, da je Komisija pri presoji združljivosti državne pomoči upoštevala interese nekaterih strank ali posledice te pomoči za druge stranke (kar velja za zaveze), ta okoliščina namreč prispeva k opredelitvi omejenega kroga oseb, na katerih interese vpliva ta sklep. ( 44 )

40.

Komisija z edinim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da imajo tožeče stranke procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU zoper sporni sklep, ker jih je opredelilo kot „zainteresirane stranke“ samo zaradi gospodarske izgube, ki so jo domnevno utrpele kot imetniki obveznic FRESH zaradi ukrepov porazdelitve bremena, ki jih je Italijanska republika uporabila za podrejene upnike banke BMPS. Splošno sodišče naj bi tako uporabilo preširoko razlago pojma „zainteresirana stranka“, ki ne vključuje samo subjektov, na katere bi državna pomoč lahko imela konkurenčne učinke, ampak tudi subjekte, ki izpodbijajo druge vidike te pomoči, ki niso povezani s konkurenco.

41.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se sporni sklep na tožeče stranke nanaša neposredno in posamično, ob upoštevanju okoliščine, da gre za „zainteresirane stranke“ ( 45 ) in ker so se sklicevale na kršitev svojih procesnih pravic. ( 46 ) V bistvu je Splošno sodišče, ne da bi tožeče stranke opredelilo kot sedanje ali potencialne konkurente upravičenca do sporne pomoči in ne da bi ugotovilo, da sporni sklep lahko konkretno vpliva na njihov položaj „v zvezi s konkurenco“, štelo, da ta pomoč lahko ima tak vpliv, ker so zaveze italijanskih organov in zlasti načrt prestrukturiranja, ki je bil vzrok za domnevno gospodarsko izgubo, sestavni del navedene pomoči in so bili kot taki predmet v okviru presoje združljivosti, ki jo je opravila Komisija, pri čemer ni pomembno, da tožeče stranke ne izpodbijajo združljivosti teh ukrepov z notranjim trgom kot take. ( 47 )

42.

Glavna težava te zadeve je v tem, da na tožeče stranke na prvi stopnji niso vplivali zadevni ukrepi, to je likvidnostna pomoč in dokapitalizacija v korist banke BMPS, ampak so nanje vplivali ukrepi porazdelitve bremena, ki so del zavez, ki so jih italijanski organi sprejeli za odobritev sporne pomoči in sestavljajo celoto ukrepov, ki so jih ti organi priglasili Komisiji in jih je ta odobrila.

43.

Ob upoštevanju sodne prakse, preučene v točkah od 22 do 37 teh sklepnih predlogov, pa se mi zdi, da Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da navedene okoliščine zadostujejo za opredelitev tožečih strank kot „zainteresiranih strank“, ni napačno uporabilo prava.

44.

Najprej, drži namreč, da je razveljavitev pogodb FRESH, ki je povzročila izgubo pri plačilu kuponov, povezanih z obveznicami FRESH, ki jih imajo tožeče stranke, posledica odločitve italijanskih organov, da predvidijo porazdelitev bremena v zvezi z delničarji in podrejenimi upniki banke BMPS v okviru načrta prestrukturiranja te banke. Res je tudi, kot trdi Komisija, da tožeče stranke načeloma ne izpodbijajo združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom.

45.

Kot pa je poudarilo Splošno sodišče, ( 48 ) so zadevni ukrepi in zaveze neločljivo povezani, ker so zaveze pogoj za razglasitev združljivosti. ( 49 ) Iz točk 41, 43 in 44 sporočila o bančništvu je namreč razvidno, da ustrezna porazdelitev bremena, s katero je v navedenem sporočilu pogojena dodelitev državne pomoči, vključuje najprej kritje izgub z lastniškim kapitalom, nato pa običajno prispevek podrejenih upnikov. ( 50 )

46.

Zato ni mogoče šteti, kot je storila Komisija, da so bili ukrepi porazdelitve bremena v okviru načrta prestrukturiranja banke BMPS neodvisni od državne pomoči in so pomenili prosto izbiro italijanskih organov. Naj namreč spomnim, da so bili ukrepi porazdelitve bremena sestavni del sporne pomoči, kot so jo priglasili italijanski organi in jo je Komisija odobrila, ter da so imeli po mojem mnenju pomembno vlogo pri presoji združljivosti teh ukrepov z notranjim trgom. ( 51 )

47.

Posledično se mi v nasprotju s trditvami Komisije ne zdi, da so ukrepi porazdelitve bremena samo „dejanska predpostavka“ za odobritev Komisije, ampak so bolj pogoj, ki ga ta določa v sporočilu o bančništvu, za združljivost priglašene pomoči. ( 52 )

48.

Natančneje, v zvezi s trditvijo Komisije, da je bila skladnost z določbami o porazdelitvi bremena iz tega sporočila zadostna, ne pa potrebna, da je Komisija sporno pomoč razglasila za združljivo z notranjim trgom in da ni bilo potrebno, da ji država članica predlaga ukrepe porazdelitve bremena, predvidene v navedenem sporočilu, če je imela druge ideje, je treba ugotoviti, da si je težko predstavljati, katere „druge ideje“ ali „prilagojeni“ ukrepi, ki jih omenja ta institucija, bi lahko nadomestili ključno načelo porazdelitve bremena, ki ima temeljno vlogo v sistemu, vzpostavljenem s tem sporočilom za uporabo člena 107(3)(b) PDEU, zlasti v okoliščinah obravnavane zadeve, v katerih sta bili intervencija italijanskih organov za preprečitev stečaja banke BMPS in posledična potreba po odobritvi Komisije izjemno nujni.

49.

Dalje, drži tudi, kot podredno poudarja Komisija, da tožeče stranke same nimajo delnic FRESH (ki jih je izdala banka BMPS in jih je vpisala družba JPM) ter niso stranke pogodb FRESH (sklenjenih med banko BMPS in družbo JPM), ki so bile razveljavljene zaradi ukrepov porazdelitve bremena, ampak so imetnice obveznic FRESH (ki jih je izdala družba MUFJ, da bi družbi JPM dodelila potrebna sredstva za vpis delnic FRESH).

50.

Kot pa je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi, je ob upoštevanju medsebojne odvisnosti različnih pogodbenih vezi, na katerih temeljijo instrumenti FRESH, razveljavitev pogodb FRESH tožečim strankam na prvi stopnji lahko povzročila gospodarsko izgubo zaradi izgube pri plačilu kuponov, povezanih z obveznicami FRESH, zato je sprejetje spornega sklepa lahko konkretno vplivalo na njihov položaj. Zato se mi zdi, da se s sporno pomočjo, kot so jo priglasili italijanski organi in kot je bila v spornem sklepu razglašena za združljivo z notranjim trgom, če se vanjo vključijo zaveze, ki so jih italijanski organi sprejeli za to razglasitev združljivosti, posega v položaj tožečih strank. ( 53 )

51.

Nazadnje, menim, da sklep Splošnega sodišča z dne 26. marca 2014, Adorisio in drugi/Komisija, ( 54 ) ter sodba Splošnega sodišča z dne 19. decembra 2019, BPC Lux 2 in drugi/Komisija, ( 55 ) na katera se sklicuje Komisija, v ničemer ne spremenita te presoje. ( 56 ) Splošno sodišče je namreč v sklepu Adorisio in drugi/Komisija odločilo, da imetniki podrejenih obveznic banke, ki so bili razlaščeni v okviru ukrepa nacionalizacije te banke, nimajo pravnega interesa zoper sklep o nenasprotovanju, ki ga je Komisija sprejela v zvezi z ukrepoma pomoči, priglašenima v okviru te nacionalizacije, ( 57 ) ta presoja pa ni upoštevna za razlago – drugačnega – pogoja glede procesnega upravičenja. ( 58 ) Splošno sodišče je v sodbi BPC Lux 2 in drugi/Komisija odločilo, da imetniki podrejenih obveznic banke, katerih vrednost se je zmanjšala, ker je bil v zvezi s to banko uveden postopek reševanja, nimajo procesnega upravičenja zoper sklep o nenasprotovanju, ki ga je Komisija sprejela v zvezi z ukrepom pomoči, priglašenim v okviru tega postopka reševanja. ( 59 ) V tej sodbi je Splošno sodišče namreč ugotovilo, da zmanjšanje vrednosti zadevnih obveznic izhaja iz odločitve nacionalnih organov, da v zvezi z banko začnejo postopek reševanja – za katerega glede na slabše ekonomske pogoje te banke ni bilo alternativ – in ne iz dodelitve sporne pomoči, kar je drugače kot v tej zadevi, v kateri je razveljavitev pogodb FRESH posledica ukrepov porazdelitve bremena, ki so sestavni del sporne pomoči, ki je bila priglašena in odobrena.

52.

Skratka, zdi se mi, da Komisija ni dokazala, da je Splošno sodišče s tem, da je z zavrnitvijo ugovora nedopustnosti, ki ga je podala slednja, tožbo razglasilo za dopustno, napačno uporabilo pravo.

53.

Komisija pojasnjuje, ne da bi navedla ločen pritožbeni razlog, da dejstvo, da so nasprotne stranke pred luksemburškimi sodišči začele postopek zoper odpoved pogodb FRESH s strani banke BMPS, tem strankam ne omogoča, da se štejejo za „zainteresirane stranke“, in jim ne podeljuje procesnega upravičenja za izpodbijanje izpodbijanega sklepa. Ti postopki naj bi bili upoštevni samo za preučitev pravnega interesa nasprotnih strank, kar je ločena zahteva od zahteve glede procesnega upravičenja, ki je predmet te pritožbe.

54.

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da Splošno sodišče iz navedenih postopkov ni sprejelo nobenih sklepov v zvezi s statusom nasprotnih strank kot zainteresiranih strank v smislu člena 108(2) PDEU in člena 1(h) Uredbe 2015/1589.

55.

Ta trditev torej v obravnavani zadevi ni upoštevna in je zato brezpredmetna.

56.

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

57.

Ker Komisija ni uspela, predlagam, naj se ji naloži plačilo stroškov.

58.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: