1.

„Ni dovolj, da je pravici zadoščeno, zadoščeno ji mora biti vsem na očeh.“ Na to znano angleško maksimo se pogosto sklicujemo pri vprašanjih neodvisnosti sodstva, saj je v središču teh vprašanj zaupanje, ki ga morajo v demokratični družbi sodišča uživati v javnosti. ( 2 )

2.

Leta 2019 je oddelek za sodnike pri Consiliul Superior al Magistraturii (višji sodni svet, Romunija) potrdil nacionalni pravilnik, s katerim je bil spremenjen postopek napredovanja, ki se uporablja za sodnike nižjih sodišč v Romuniji (v nadaljevanju: izpodbijani pravilnik). ( 3 ) Tožeči stranki v postopku v glavni stvari, Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ (v nadaljevanju: forum sodnikov Romunije) in oseba YN, pred Curtea de Apel Ploieşti (višje sodišče v Ploieştiju, Romunija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, predlagata delno razveljavitev navedene odločbe.

3.

Trdita, da reforma, uvedena z izpodbijanim pravilnikom, povzroča težave, saj po njunem mnenju postopek napredovanja, ki se uporablja za sodnike nižjih nacionalnih sodišč, vodijo predsedniki in člani višjih sodišč, pri katerih se zapolnjujejo razpisana mesta, postopek pa temelji na subjektivnih in arbitrarnih merilih in ne zgolj na objektivni oceni kandidatov v tem postopku, kot je veljalo pred sprejetjem izpodbijanega pravilnika, ko se je ocenjeval njihov uspeh na pisnem preizkusu.

4.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti take reforme z načelom neodvisnosti sodstva, ki po njegovem mnenju izhaja iz člena 47 (temeljna pravica do nepristranskega sodišča) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) ter iz vrednote pravne države v smislu člena 2 PEU.

5.

Na kratko, iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, menim, da zakonodajne spremembe, kot so tiste v izpodbijanem pravilniku, ne kršijo načela neodvisnosti sodstva.

6.

V skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU „[d]ržave članice vzpostavijo pravna sredstva[,] potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.

7.

Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, v drugem odstavku določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. […]“

8.

Legea nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 303/2004 o statusu sodnikov in državnih tožilcev) z dne 28. junija 2004, ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 826 z dne 13. septembra 2005 (v nadaljevanju: zakon št. 303/2004), je bil spremenjen in dopolnjen z Legea nr. 242/2018 pentru modificarea și completarea Legii nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 242/2018 o spremembah in dopolnitvah zakona št. 303/2004 o statusu sodnikov in državnih tožilcev) z dne 12. oktobra 2018, Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 868 z dne 15. oktobra 2018 (v nadaljevanju: zakon št. 242/2018), ki je začel veljati 18. oktobra 2018.

9.

Na podlagi zakona št. 242/2018 so bili v zakon št. 303/2004 vključeni členi od 461 do 463. V skladu z navedenimi določbami lahko sodniki in državni tožilci napredujejo izključno na podlagi nacionalnih natečajev, v katerih se ocenjuje delovna uspešnost in ravnanje kandidatov v treh letih pred postopkom napredovanja. Podrobna pravila o organizaciji in vodenju navedenih postopkov napredovanja se določijo s pravilnikom, ki ga sprejme oddelek višjega sodnega sveta za sodnike oziroma za državne tožilce.

10.

Izpodbijani pravilnik, ki vsebuje pravila o organizaciji in vodenju natečajev za napredovanje že imenovanih sodnikov, je bil sprejet na podlagi členov od 461 do 463 zakona št. 303/2004. Oddelek višjega sodnega sveta za sodnike je ta pravilnik potrdil z odločbo št. 1348 z dne 17. septembra 2019.

11.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari s tožbo, vloženo 12. novembra 2019 pri Curtea de Apel Ploieşti (višje sodišče v Ploieştiju), predlagata delno razveljavitev odločbe št. 1348 z dne 17. septembra 2019, s katero je oddelek višjega sodnega sveta za sodnike potrdil izpodbijani pravilnik. Trdita, da pravilnik krši načelo neodvisnosti sodstva ter da je bil sprejet v nasprotju s priporočili iz več poročil Evropske komisije, ki so bila izdana na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje, ki je bil vzpostavljen v okviru pristopa Romunije k Evropski uniji.

12.

Prvič, trdita, da izpodbijani pravilnik podeljuje preveč pristojnosti predsednikom višjih sodišč, saj izbirno komisijo, ki vodi postopek napredovanja, sestavljajo predsednik zadevnega višjega sodišča in drugi člani navedenega sodišča, katerih imenovanje v izbirno komisijo temelji na predlogu organa upravljanja višjega sodišča (katerega član je tudi predsednik sodišča). Člani izbirne komisije tudi odločajo o pritožbah zoper sodbe, ki jih izdajajo kandidati v času svojega mandata na nižjih sodiščih, pozneje pa opravljajo tudi redna ocenjevanja dela kandidatov kot sodnikov višjega sodišča, ko (in če) so na tako mesto imenovani. ( 4 )

13.

Drugič, trdita, da postopek napredovanja, uveden s tem pravilnikom, daje preveč teže subjektivni oceni dejavnosti in ravnanja kandidatov v treh letih pred sodelovanjem v navedenem postopku. V okviru navedene ocene izbirna komisija pregleda le majhno število odločb vsakega kandidata. Dalje, uspeh kandidata v postopku napredovanja je odvisen od subjektivnega mnenja izbirne komisije o posameznem kandidatu ter od mnenj kandidatovih sodelavcev glede njegovega oziroma njenega ravnanja, ne pa od kandidatovih vsebinskih dosežkov.

14.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari menita, da bi spremembe, uvedene z izpodbijanim pravilnikom, lahko ogrozile odnose hierarhične ureditve do članov višjih sodišč, saj bi se kandidati zaradi zagotovitve možnosti napredovanja bolj podrejali predsednikom in drugim članom višjih sodišč, ki so tudi člani izbirnih komisij.

15.

Zaradi dvomov o skladnosti reforme, uvedene z izpodbijanim pravilnikom, s pravom Unije je Curtea de Apel Ploieşti (višje sodišče v Ploieştiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 16. februarja 2021 je bil vložen 6. aprila 2021. Pisna stališča so predložili forum sodnikov Romunije, višji sodni svet, poljska vlada in Komisija. Obravnave ni bilo.

17.

Obravnavana zadeva Sodišču prvič omogoča obravnavo vprašanja uporabe njegove sodne prakse glede neodvisnosti sodnikov v postopkih napredovanja, ki se uporabljajo zanje, ter vprašanja, ali je reforma, kot je bila z izpodbijanim pravilnikom uvedena v Romuniji, v skladu z zahtevami iz navedene sodne prakse.

18.

Pred obravnavo predloženih vprašanj bom na kratko orisal vsebinske elemente, ki so upoštevni za obravnavano zadevo.

19.

Med pogajanji pred pristopom Romunije k Evropski uniji leta 2007 so bili izraženi pomisleki glede resnih pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu in boja proti korupciji v navedeni državi. ( 6 ) Za odpravo navedenih pomislekov je Komisija – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi členov 37 in 38 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije – ( 7 ) sprejela odločbo, ( 8 ) v kateri je poudarila pomembnost načela pravne države kot temeljnega pogoja za pridružitev katere koli države k Evropski uniji, ( 9 ) in spomnila, da morajo vse države članice zagotoviti nepristranski in neodvisni pravosodni sistem. ( 10 ) Z navedeno odločbo je bil vzpostavljen mehanizem za sodelovanje in preverjanje, ki je prehodni ukrep za spodbujanje stalnih prizadevanj Romunije reformirati svoje pravosodje in okrepiti boj proti korupciji v letih po njenem pristopu k Evropski uniji.

20.

Konkretno, Odločba o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje določa, da mora Evropska komisija redno pripravljati poročila v zvezi z navedenim. Namen navedenih poročil je redno ocenjevati napredek Romunije pri reformi pravosodnega sistema glede na več meril (v nadaljevanju: merila iz mehanizma za sodelovanje in preverjanje), ( 11 ) s katerimi so konkretno izražene specifične zaveze navedene države članice in zahteve, ki jih je sprejela ob koncu pristopnih pogajanj, zlasti glede varstva in izboljševanja neodvisnosti sodstva na svojem ozemlju. ( 12 )

21.

V navedenem okviru je bila na nacionalni ravni in ravni EU posebna pozornost namenjena vprašanju, ali nedavne reforme pravosodnega sistema v Romuniji v zadostnem obsegu varujejo neodvisnost nacionalnih sodnikov. Že leta 2019 je bilo Sodišču predloženih več zadev glede sprememb, sprejetih v Romuniji med letoma 2018 in 2019, ki so se nanašale na kazenske in disciplinske postopke, ki se lahko vodijo zoper člane romunskega pravosodja, ter na ureditev civilne odgovornosti, ki se zanje uporablja.

22.

Sodišče je skladnost navedenih sprememb z načelom neodvisnosti sodstva presojalo v sodbi v zadevi Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi. ( 13 ) V navedeni sodbi je pojasnilo tudi, da se Odločba o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje in poročila, ki jih pripravi Komisija na njeni podlagi, štejejo za akte, ki jih je sprejela institucija Unije in so lahko predmet razlage Sodišča. Dalje, odločilo je, da je Odločba o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje za Romunijo v celoti zavezujoča, vključno z merili mehanizma za sodelovanje in preverjanje, katerih namen je zagotoviti, da država članica spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU. Navedlo je tudi, da mora Romunija sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora ustrezno upoštevati poročila, ki jih pripravi Komisija na podlagi Odločbe o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje, zlasti priporočila iz navedenih poročil. ( 14 )

23.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen le nekaj tednov pred izdajo sodbe v zadevi Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi. ( 15 ) Ugotavljam pa, da s prvim vprašanjem predložitveno sodišče znova prosi za pojasnilo glede narave in pravnih učinkov Odločbe o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje ter poročil, sprejetih na njeni podlagi.

24.

Ker je Sodišče na navedeno vprašanje že odgovorilo v prejšnji sodbi, bodo v teh sklepnih predlogih v skladu z zahtevo Sodišča obravnavana le preostala tri predložena vprašanja.

25.

V tej analizi bom sledil tej strukturi. Prvič, najprej bom nekaj besed posvetil področju uporabe in pomenu raznih določb prava Unije, na katere se v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje predložitveno sodišče (razdelek B). Prav tako bom obravnaval ugovore zoper pristojnost Sodišča, ki sta jih predložila višji sodni svet in poljska vlada (razdelek C). Nato bom orisal sodno prakso Sodišča glede neodvisnosti sodstva (kot izhaja iz sodbe v zadevi Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi ter drugih zadevah) in pojasnil, zakaj menim, da je treba tudi v okviru postopkov napredovanja že imenovanih sodnikov zagotavljati zadostna jamstva neodvisnosti sodnikov (drugo vprašanje) (razdelek D). V okviru navedene sodne prakse bom navedel razloge za svoje stališče, da reforma, kot je bila uvedena z izpodbijanim pravilnikom, ne krši načela neodvisnosti sodnikov, vendar ob upoštevanju preverjanj, ki jih še opravi predložitveno sodišče (tretje vprašanje) (razdelek E). Nazadnje bom poskušal obravnavati tudi pomisleke predložitvenega sodišča, da bi taka reforma lahko bila v nasprotju s priporočili iz nekaterih poročil, ki jih je Komisija pripravila na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje (četrto vprašanje).

26.

V vprašanjih za predhodno odločanje so člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine in člen 2 PEU navedeni kot upoštevne določbe prava Unije, glede na katere je treba presojati skladnost izpodbijanega pravilnika. Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja povezava med navedenimi različnimi določbami. Sodišče je res ugotovilo, da je zahteva po neodvisnosti sodišč del bistvene vsebine pravice do učinkovitega pravnega sredstva (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU) in temeljne pravice do nepristranskega sodišča (člen 47, drugi odstavek, Listine), kar je poglavitno, da se med drugim zagotovi varstvo skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države. ( 16 ) Zato je jasno, da v pravnem redu Unije obstaja samo eno načelo neodvisnosti sodstva ter da je vsebina obeh določb – člena 19(1) PEU in člena 47 Listine – glede tega v bistvu enaka. ( 17 )

27.

Kljub temu pa obstoj navedenih ločenih pravnih podlag in različnih funkcij, ki jih imata člen 19 PEU in člen 47 Listine, pomeni, da se način obravnave Sodišča, kadar to preverja skladnost z načelom neodvisnosti sodstva, lahko razlikuje.

28.

V tem smislu je generalni pravobranilec M. Bobek pojasnil, ( 18 ) da ima člen 19 PEU široko področje uporabe. V skladu s tem členom je državam članicam naloženo, da „vzpostavijo pravna sredstva[,] potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva“, zato se nanaša predvsem na strukturne in sistemske elemente nacionalnih pravnih okvirov, ne pa na elemente, ki se nanašajo na konkretne zadeve ali posamezne spise. Hkrati pa je prag kršitve člena 19(1) PEU postavljen precej visoko. Namen navedene določbe ni zajeti vseh mogočih vprašanj glede nacionalnega pravosodja, ampak le tista, ki so dovolj resna in/ali sistemske narave, da ogrožajo pravilno delovanje nacionalnega pravosodnega sistema, s čimer ogrožajo zmožnost zadevnih držav članic posameznikom zagotoviti potrebna pravna sredstva.

29.

V nasprotju s tem pa je cilj člena 47 Listine varovati subjektivno pravico katere koli stranke v postopku do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja pred „neodvisn[im], nepristransk[im] in z zakonom predhodno ustanovljen[im] sodišče[m]“. Za preverjanje „neodvisnosti“ sodišča je v takem okviru potrebna podrobna in konkretna presoja upoštevnih okoliščin v posamezni zadevi, medtem ko se vprašanja, povezana z nekaterimi strukturnimi ali sistemskimi značilnostmi pravosodnega sistema države članice, postavijo le, če bi lahko imela vpliv na konkretni postopek. ( 19 ) Za sklicevanje na člen 47 Listine morajo torej biti izpolnjeni posebni pogoji. Listina kot celota se uporablja, če konkretna zadeva spada na področje uporabe prava Unije. ( 20 ) Dalje, na morebitno težavo, ki lahko pripelje do kršitve člena 47 Listine, je načeloma mogoče opozoriti le v zvezi z individualno pravico, ki je zagotovljena v pravu Unije.

30.

Iz navedene razlike v področju uporabe in namenu člena 19(1) PEU in člena 47 Listine ter v pogojih uporabe navedenih določb izhaja, da je Sodišču na splošno mogoče predložiti dve vrsti zadev, ki se nanašajo na skladnost nacionalnih določb z načelom neodvisnosti sodstva. ( 21 ) Na eni strani so zadeve, pri katerih vprašanje neodvisnosti sodstva postavi posameznik v okoliščinah, v katerih zatrjuje, da so mu bile kršene individualne pravice, ki izhajajo iz prava Unije. V takih primerih se neodvisnost sodstva običajno obravnava na podlagi člena 47 Listine. Na drugi strani pa so zadeve, ki se nanašajo na „abstraktno“ združljivost določenih zakonodajnih instrumentov ali strukturnih elementov, ki jih je sprejela država članica, z zahtevami prava Unije, vendar se take zadeve ne nanašajo na konkretni primer kršitve posameznikove pravice do nepristranskega sodišča. V takem primeru bo Sodišče običajno uporabilo člen 19(1) PEU kot svoje glavno ali edino merilo. ( 22 )

31.

Obravnavana zadeva je nekoliko nenavadna. Na eni strani iz spisa izhaja, da tožeči stranki v postopku v glavni stvari ne zatrjujeta kršitve svojih individualnih pravic, ki izhajajo iz prava Unije, ampak da reforma, uvedena z izpodbijanim pravilnikom, povzroča sistemske težave na več področjih. Zahtevata „abstraktno“ oceno skladnosti navedene reforme z načelom neodvisnosti sodstva. Na eni strani je težko trditi, da je glavno ali edino merilo pri navedeni presoji člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in da v tem smislu člen 47 Listine v obravnavani zadevi ni upošteven. Kot je v svojih sklepnih predlogih v zadevi Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi ( 23 ) navedel generalni pravobranilec M. Bobek, imajo nacionalne določbe, kot so tiste v postopku v glavni stvari, posebno lastnost, da jih je Romunija sprejela (kot sem pojasnil v razdelku A zgoraj) v okviru „nacionalnega izvajanja“ Odločbe o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje in Akta o pristopu Republike Bolgarije in Romunije. Vprašanje se torej nanaša na ravnanje države članice (v tem primeru Romunije) v okoliščinah, v katerih izvaja svoje obveznosti na podlagi prava Unije in torej deluje v okviru prava Unije, zaradi česar se posledično uporablja tudi Listina.

32.

Strinjam se z mnenjem generalnega pravobranilca M. Bobka, da navedene specifične okoliščine omogočajo uporabo drugega scenarija, ki se razlikuje od tistega iz točke 29 zgoraj, v katerem se lahko Sodišče sklicuje na določbe Listine (vključno z njenim členom 47) – ki imajo enako pravno veljavnost kot določbe Pogodb ( 24 ) – in sicer ne v zvezi s kršitvijo individualnih pravic (kot sem navedel, v obravnavani zadevi se ne zatrjuje kršitev takih pravic), ampak kot objektivno merilo pri presoji romunskega izvajanja zahtev prava Unije.

33.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da obravnavana zadeva spada v drugo kategorijo zadev, kot so opisane v točki 30 zgoraj, v delu, v katerem se zahteva „abstraktna“ presoja združljivosti reforme, uvedene z izpodbijanim pravilnikom, glede na načelo neodvisnosti sodstva, ne pa preverjanje in concreto v zvezi z domnevno kršitvijo individualnih pravic. Vendar pa glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve (za Romunijo se uporablja mehanizem za sodelovanje in preverjanje, Listina pa kot senca spremlja zakonodajne odločitve, ki jih Romunija sprejme na podlagi navedenega mehanizma) menim, da sta obe določbi – člen 47 Listine ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v zvezi s členom 2 PEU – upoštevni merili za izvedbo navedene presoje, ne samo člen 19(1) PEU. ( 25 )

34.

Višji sodni svet in poljska vlada sta predložila več ugovorov, v katerih v bistvu zatrjujeta, da vprašanja, predložena v predhodno odločanje, niso dopustna, saj Sodišče ni pristojno za njihovo obravnavo. Po mnenju navedenih strank organizacija pravosodja, vključno z vprašanji, kot so postopek napredovanja nacionalnih sodnikov, spada v izključno pristojnost držav članic in ne na področje prava Unije. Zato po njunem mnenju navedeno področje ne spada v sodno pristojnost Sodišča.

35.

Menim, da navedenih trditev ni mogoče sprejeti in jih je treba zavrniti. Kot sem navedel v točki 31 zgoraj, je Romunija sprejela izpodbijani pravilnik, ko se je zanjo uporabljal mehanizem za sodelovanje in preverjanje. Zato ga je treba šteti za „izvajanje“ obveznosti, ki jih nalaga navedeni mehanizem kot akt institucije EU, ki je za navedeno državo članico v celoti zavezujoč. ( 26 ) V navedenih okoliščinah bi bilo narobe šteti, da obravnavana zadeva ne spada na področje uporabe prava Unije.

36.

Poleg tega ugovori višjega sodnega sveta in poljske vlade prav gotovo niso novi, saj so bili v preteklosti že uveljavljani (med drugim jih je uveljavljala prav navedena vlada) v več drugih zadevah, ki so se nanašale na neodvisnost sodstva. ( 27 )

37.

V navedenih predhodnih zadevah je Sodišče navedene ugovore dosledno obravnavalo, pri čemer je poudarilo, da čeprav organizacija pravosodja v državah članicah ostaja v njihovi pristojnosti, pa je uveljavljeno načelo, da morajo države članice pri izvajanju navedene pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, vključno s tistimi, ki izhajajo iz člena 2 in člena 19(1) PEU. ( 28 )

38.

Vsebina tega predloga za sprejetje predhodne odločbe se znova nanaša prav na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz navedenih določb, skupaj s členom 47 Listine in Odločbo o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje, ter na vprašanje, ali so zadevne nacionalne določbe dejansko v skladu z navedenimi obveznostmi. Dalje, ugovori višjega sodnega sveta in poljske vlade se v bistvu nanašajo na dejanski obseg načela neodvisnosti sodstva, kakor je opredeljeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU in členu 47 Listine v zvezi s členom 2 PEU, s tem pa na razlago navedenih določb. Kot je ugotovilo Sodišče, taka razlaga očitno spada v njegovo pristojnost na podlagi člena 267 PDEU. ( 29 )

39.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu prosi Sodišče, naj pojasni, ali je treba načelo neodvisnosti sodstva razlagati tako, da se uporablja tudi za postopke napredovanja že imenovanih sodnikov.

40.

Pri tem navajam, da višji sodni svet meni, da drugo vprašanje ni dopustno, saj odgovor nanj tako očitno izhaja iz sodne prakse Sodišča, da ta ne dopušča razumnega dvoma. Glede tega naj samo spomnim, da čeprav lahko Sodišče zaradi take okoliščine, če je izkazana, odloči s sklepom na podlagi člena 99 Poslovnika Sodišča, pa ista okoliščina nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da postavi vprašanje za predhodno odločanje, in ne povzroči nedopustnosti tako postavljenega vprašanja. ( 30 ) Zato po mojem mnenju ni razloga, da bi se drugo vprašanje štelo za nedopustno, kot trdi višji sodni svet.

41.

Za odgovor na navedeno vprašanje bom najprej orisal sodno prakso Sodišča glede neodvisnosti nacionalnih sodnikov na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine v povezavi s členom 2 PEU (podrazdelek 1), nato pa bom pojasnil, zakaj menim, da se načelo neodvisnosti sodnikov uporablja za postopke napredovanja teh sodnikov (podrazdelek 2).

42.

Najprej naj navedem, da niti člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, niti člen 47 Listine od držav članic ne zahtevata sprejetja posebnega modela organizacije svojih pravosodnih sistemov. Namen navedenih določb je onemogočiti nacionalne določbe glede organizacije pravosodja, ki bi v zadevnih državah članicah spodkopavale varstvo vrednote pravne države iz člena 2 PEU. ( 31 ) V tem smislu se sodna praksa Sodišča glede načela neodvisnosti sodstva osredotoča na minimalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati nacionalni sistemi. Zlasti velja, da morajo navedene minimalne zahteve dosegati raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. ( 32 )

43.

V tem okviru je Sodišče ugotovilo, da ima koncept neodvisnosti sodišč dva vidika. Prvi, zunanji vidik zahteva, da sodišče ali zadevni organ svoje pravosodne funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. Drugi, notranji vidik je povezan s pojmom nepristranskosti in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in odsotnost kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnih pravil. ( 33 ) Oba vidika sta seveda tesno povezana. ( 34 )

44.

V tem smislu je Sodišče razvilo enotno merilo, ki v bistvu zahteva, da pravila, zlasti tista, ki se nanašajo na sestavo ali imenovanje sodišča ali organa, ki opravlja pravosodno funkcijo, ter na trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, onemogočajo vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov. ( 35 ) Dalje je navedlo, da morajo biti sodniki varni pred morebitnimi poskusi ne zgolj vsakršnih neposrednih vplivov v obliki navodil, ampak tudi pred oblikami bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov. ( 36 )

45.

Sodišče je v več sodbah potrdilo, da je treba načelo neodvisnosti sodstva obravnavati široko. Nanaša se na pravila glede imenovanja sodnikov, ( 37 ) pogoje za njihovo napredovanje in zaključek opravljanja funkcije (vključno s spremembami njihovih plač, ( 38 ) njihovo neodstavljivost ( 39 ) in disciplinsko ureditev ( 40 ) ali kazenske postopke, ( 41 ) ki se lahko vodijo zoper njih) ter možnost, da izkoristijo podaljšanje mandata po običajni upokojitveni starosti. ( 42 ) Dalje, navedeno načelo se uporablja tudi za pravila, ki urejajo dodelitev sodnikov na višje sodišče s strani ministra za pravosodje. Taka pravila morajo zagotavljati zadostna jamstva, da se prepreči zlasti vsako tveganje uporabe te dodelitve kot orodja za politični nadzor nad vsebino sodnih odločb. ( 43 )

46.

Glede na zgoraj navedeno sodno prakso ne dvomim, da se načelo neodvisnosti sodnikov uporablja za postopke napredovanja teh sodnikov, čemur tudi stranke v postopku v glavni stvari ne oporekajo. Iz primerov, navedenih v točki 45 zgoraj izhaja, da je Sodišče navedeno načelo že uporabilo za zelo raznolike vidike in elemente strukturne organizacije nacionalnih sodišč, zato ga je treba razlagati široko. Natančneje, Sodišče je že ugotovilo, da je treba zagotavljati zadostna jamstva neodvisnosti sodstva v zvezi s pravili o imenovanju sodnikov, njihovo dodelitvijo na višja sodišča ter na splošno v zvezi s pogoji njihovih napredovanj in končanja poklicne poti. Postopki napredovanja med različnimi ravnmi sodišč se nanašajo prav na to, kako so sodniki nižjih sodišč izbrani za imenovanje na višja sodišča oziroma jim dodeljeni. ( 44 ) Še več, so del pogojev, na podlagi katerih sodniki napredujejo na svoji poklicni poti oziroma jo končajo. Zato bi morali biti v skladu z načelom neodvisnosti sodstva. ( 45 )

47.

Glede na navedene elemente menim, da je treba člen 47 Listine in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da se načelo neodvisnosti sodstva uporablja tudi za postopke v zvezi z napredovanjem že imenovanih sodnikov.

48.

S tretjim in četrtim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti reforme, kot jo je z izpodbijanim pravilnikom uvedla Romunija, z načelom neodvisnosti sodstva. Sprašuje tudi, ali je taka reforma v nasprotju s priporočili iz poročil, ki jih je Komisija pripravila na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje.

49.

Pred obravnavo navedenih vprašanj bom vključil tri uvodne opombe.

50.

Prvič, višji sodni svet trdi, da tretje in četrto vprašanje nista dopustni, ker temeljita na napačnem opisu postopka napredovanja iz postopka v glavni stvari. Glede tega opozarjam, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, katerega pravilnost ni predmet presoje Sodišča, velja domneva upoštevnosti. ( 46 ) Dalje opozarjam, da se trditve višjega sodnega sveta glede nedopustnosti tretjega in četrtega vprašanja dejansko nanašajo na vsebino navedenih vprašanj in odgovor, ki ga bo Sodišče zagotovilo v zvezi s tem. Zato menim, da sta tretje in četrto vprašanje dopustni.

51.

Drugič, preprosto dejstvo, da obravnavana zadeva zahteva abstraktno presojo skladnosti ( 47 ) reforme, uvedene z izpodbijanim pravilnikom, kot sem navedel v razdelku B zgoraj, ne pomeni, da že zgolj možnost zlorabe postopka, uvedenega z navedeno reformo, zadošča za obsodbo postopka v celoti. Kot je navedel generalni pravobranilec M. Bobek, ( 48 ) je treba pred Sodiščem prepričljivo utemeljiti, kako natanko in konkretno določen postopek, kot je tisti iz postopka v glavni stvari, lahko ogrozi neodvisnost sodstva.

52.

Natančneje, v skladu z merilom, ki sem ga navedel v točki 44 zgoraj, morajo pomisleki, konkretno navedeni v zvezi s tem, vzbujati razumen dvom pri posameznikih glede neodvisnosti in nepristranskosti zadevnih sodnikov, sicer strukturna težava v zvezi z neodvisnostjo sodstva ne more obstajati. Kot je navedlo Sodišče, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice je treba za ugotovitev elementa „neodvisnosti“ med drugim upoštevati, ali organ daje „vtis neodvisnosti“, saj je na kocki zaupanje, ki ga morajo v demokratični družbi vzbujati sodišča. Drugače povedano, ključni element je, kako bi lahko javnost upravičeno dojemala zadevno ureditev. ( 49 ) Navedeno ureditev je treba presojati kot celoto, saj lahko nekatere vidike zadevnega postopka ali sistema, ki se na prvi pogled zdijo težavni, izravnavajo drugi vidiki. ( 50 )

53.

Tretjič, predložitveno sodišče mora na podlagi ustreznih ugotovitev na koncu odločiti, ali v obravnavani zadevi obstaja strukturna težava v zvezi z neodvisnostjo sodstva. Spomniti je namreč treba, da člen 267 PDEU Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. Vendar pa lahko Sodišče v skladu z uveljavljeno sodno prakso in v okviru pravosodnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja člen 267 PDEU, ter na podlagi elementov v spisu nacionalnemu sodišču predloži razlago prava Unije, ki bi mu lahko koristila pri presoji učinkov določb tega prava. ( 51 )

54.

Ob upoštevanju navedenih pojasnil ugotavljam, da je postopek napredovanja sodnikov nižjih sodišč v Romuniji sestavljen iz dveh korakov, kot pojasnjuje predložitveno sodišče. Prvi korak, ki ga ureja poglavje II izpodbijanega pravilnika, se imenuje „izredno napredovanje“. Temelji na pisnem natečaju, pri katerem se preverijo teoretično znanje in praktične spretnosti kandidatov. Uspešni kandidati nato napredujejo v višji poklicni razred, vendar dejansko ohranijo isto funkcijo. ( 52 )

55.

Drugi korak, imenovan „redno napredovanje“, ureja poglavje III navedenega pravilnika. Kandidatom, ki so že napredovali na podlagi prvega koraka in ki so uvrščeni v zahtevani poklicni razred, omogoča dejansko imenovanje na okrožno ali višje sodišče. ( 53 )

56.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari ne oporekata prvemu koraku postopka napredovanja, torej „izrednemu“ napredovanju. Izpodbijata samo modalitete drugega koraka navedenega postopka (postopek „rednega napredovanja“), v katerem izbirna komisija oceni delo in ravnanje kandidatov v predhodnih treh letih pred izvedbo navedenega drugega koraka. ( 54 ) Kaže, da se jima zdita še zlasti sporna dva vidika navedenega postopka: (i) imenovanje članov izbirne komisije, ki sodelujejo v postopku „rednega napredovanja“, in sestava navedene komisije, ter (ii) merila, ki jih uporabljajo člani izbirne komisije pri odločanju o tem, kateri kandidati bodo napredovali. ( 55 )

57.

Izpodbijani pravilnik določa, da ocenjevanje kandidatov v okviru „rednega napredovanja“ izvaja izbirna komisija, katere člane imenuje oddelek višjega sodnega sveta za sodnike. ( 56 ) Na ravni posameznega višjega sodišča navedeno komisijo sestavljajo predsednik zadevnega sodišča in štirje člani, katerih specializacija mora ustrezati tisti, na področju katere je razpisano prosto mesto. Navedene štiri člane izbere oddelek višjega sodnega sveta za sodnike na podlagi predloga upravnega odbora višjega sodišča (katerega član je predsednik zadevnega sodišča). ( 57 )

58.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari trdita, da izpodbijani pravilnik daje preveč moči predsednikom višjih sodišč. Dalje, po njunem mnenju reforma ustvarja tveganje, da se bodo kandidati za „redno napredovanje“ začeli „uklanjati“ predsednikom in članom višjih sodišč ter da bodo čutili, da jim morajo vrniti uslugo. V zvezi s tem poudarjata, da člani izbirne komisije odločajo tudi o pritožbah zoper sodbe, ki jih izdajajo kandidati v času svojega mandata na nižjih sodiščih, opravljajo pa tudi redna ocenjevanja dela kandidatov kot sodnikov, ko in če so napredovali na višje sodišče. Trdita, da je lahko ogrožena neodvisnost sodstva, ne samo v okoliščinah, ko so sodniki izpostavljeni političnim pritiskom, ampak tudi kadar se v okviru sodstva spodbujata pristranskost in nepotizem.

59.

Po mojem mnenju (kar mora še preveriti predložitveno sodišče) elementi, ki jih navajata tožeči stranki v postopku v glavni stvari, sami po sebi ne vzbujajo razumnega dvoma pri posameznikih glede zavarovanosti kandidatov za „redno napredovanje“ pred zunanjimi dejavniki, v skladu z merilom, ki sem ga navedel v točki 44 zgoraj.

60.

Tako menim iz dveh razlogov.

61.

Prvič, ugotavljam, da čeprav je Sodišče v svoji sodni praksi zelo vztrajalo, da je treba neodvisnost sodstva zagotoviti zlasti v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, ( 58 ) pa do zdaj ni posvečalo posebne pozornosti temu, da bi lahko odnosi podrejenosti ali nadzora med različnimi sodišči (brez sodelovanja izvršilne ali zakonodajne veje oblasti) ustvarjali tveganje za neodvisnost sodstva. ( 59 )

62.

Menim, da za navedeno razlikovanje v obravnavi obstaja očiten razlog. Zadeve, ki se nanašajo na neodvisnost sodstva od drugih vej oblasti (kot so zadeve, ki se nanašajo na imenovanje članov pravosodnega organa s strani ministra), so pogosteje predložene Sodišču, saj (kot je navedlo Sodišče ( 60 )) segajo v bistvo doktrine „delitve oblasti“. Zato jih je tudi lažje opaziti in opozoriti nanje kot na potencialno težavne. Zadeve, ki se nanašajo na vpliv nekaterih članov sodstva na svoje kolege, pa so manj očitne. Vendar se tudi tu lahko pojavijo vprašanja neodvisnosti sodstva. Vsekakor je mogoče (in tega si ni težko predstavljati), da se pri nekaterih oblikah samoupravljanja v sodstvu lahko oblikuje „sistem odvisnih sodnikov znotraj neodvisnega sodstva“, s pretiranim vplivom sodnikov na vodilnih položajih, kot so predsedniki sodišč ali uradniki samoupravnih pravosodnih organov, znotraj pravosodja. ( 61 ) Vprašanja neodvisnosti sodstva v takem primeru niso omejena na primere, ko so vključene druge veje oblasti ali tretje osebe, ampak nastanejo znotraj pravosodnega sistema, ko se pojavi tveganje, da na sodnike neupravičeno vplivajo njihovi kolegi. ( 62 ) Vendar če je v okviru doktrine delitve oblasti za „zaskrbljenost“ dovolj že zgolj sodelovanje izvršilne ali zakonodajne oblasti pri odločanju, ki vpliva na sodstvo, pa zgolj dejstvo, da nekateri sodniki izvajajo nadzor nad svojimi kolegi, samo po sebi (in ob predpostavki, da pri tem ne sodelujeta tudi izvršilna ali zakonodajna oblast) ( 63 ) še ne kaže na potencialno težavo na področju neodvisnosti sodstva. ( 64 )

63.

Ob tem se strinjam s tožečima strankama v postopku v glavni stvari, da v demokratičnem sistemu ni nikoli dobro (ne glede na to, za katero vejo oblasti gre) preveč moči dodeliti eni osebi ali organu. Preveč moči v rokah peščice pomeni manj odgovornosti in več možnosti za samovoljno odločanje, pristranskost, nepotizem in zlorabe. ( 65 ) V obravnavani zadevi drži, da imajo člani izbirne komisije več vlog, ki lahko vplivajo na poklicna življenja in poti sodnikov nižjih sodišč. Vodijo namreč postopke napredovanja sodnikov nižjih sodišč, odločajo o pritožbah zoper sodbe takih sodnikov in izvajajo redna ocenjevanja njihovega dela, če in ko napredujejo in so imenovani na višje sodišče (predsedniki višjih sodišč pa tudi priporočajo, kdo naj postane član izbirne komisije).

64.

Vendar pa se postavlja vprašanje, ali to zadošča, da posamezniki razumno podvomijo o zavarovanosti sodnikov nižjih sodišč pred zunanjimi dejavniki? Menim, da je potrebno še nekaj več. Obstajati mora indic, da bi taka koncentracija moči dejansko lahko povzročila zunanje poseganje ali pritiske, ki bi lahko vplivali na neodvisno presojo sodnikov nižjih sodišč in njihove odločitve, na primer s spodbujanjem, da odločajo v skladu z željami ene ali druge stranke v postopku ali v skladu z željami tistih, ki jih imenujejo ali odločajo o njihovem napredovanju. ( 66 ) Menim, da je zgolj dejstvo, da se sodnike nižjih sodišč (v želji izboljšati svoje možnosti za napredovanje) spodbuja, naj se po svojih najboljših močeh potrudijo zagotoviti najboljšo možno kakovost svojih sodb, s čimer se zmanjša tveganje, da bodo v pritožbenem postopku zavrnjene (ob odsotnosti drugih pomislekov, kot so, ali bodo njihove sodbe všeč posameznemu članu, kot je predsednik višjega sodišča), sorazmerno nenevarno v sistemu, v katerem morajo nižja sodišča upoštevati sodno prakso višjih sodišč, razen kadar tehtni razlogi narekujejo drugače. ( 67 )

65.

Dalje in v nasprotju s precej negativno sliko, ki sta jo predstavili tožeči stranki v postopku v glavni stvari, bi bilo mogoče trditi, da morajo člani višjih sodišč držav članic na podlagi prava Unije tudi sami upoštevati načelo neodvisnosti sodstva in ne biti podvrženi zunanjim vplivom ali pritiskom, zato so v bistvu v dobrem položaju za ocenjevanje dela kandidatov in odločanje o tem, kdo izmed njih si zasluži napredovanje, v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, v katerih se o njihovi neodvisnosti ne dvomi. Dejstvo, da odločajo o pritožbah zoper sodbe, ki jih kandidati sodniki izrekajo na nižjih sodiščih, ter da poznajo delovanje sodišč in sestavljanje sodnih odločb, po mojem mnenju samo potrjuje njihovo zmožnost izvajati navedene ocene v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem njihova lastna neodvisnost ni vprašljiva.

66.

Drugič, zgolj dejstvo, da so odločitve o imenovanju sodnikov (oziroma o napredovanju, kot v tem primeru) zaupane nekaterim osebam ali skupinam in ne drugim, po mojem mnenju ne zadošča za sklep o pomanjkanju zadostnih jamstev neodvisnosti sodstva. Nekdo pač mora biti odgovoren za navedena imenovanja, pa naj bodo to člani izvršilne ali zakonodajne oblasti ali drugi člani sodstva ali kombinacija vseh treh možnosti ali pa povsem različen organ, pri čemer si pogosto ni mogoče zamisliti idealnega kandidata za to nalogo. Kot sem pravkar pojasnil, so člani pravosodja v dobrem položaju za opravljanje navedenih nalog. Vendar kaže, da tudi kadar so sodniki dejansko imenovani s strani izvršilne oblasti, to samo po sebi še ne pomeni težav z vidika neodvisnosti sodstva. ( 68 )

67.

Sodišče je navedeni pristop potrdilo med drugim v sodbah v zadevi A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) ( 69 ) in v zadevi Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi. ( 70 ) Zadnjenavedena sodba se je nanašala na pogoje, pod katerimi lahko minister za pravosodje dodeli sodnika na višje sodišče in prekliče tako dodelitev. V navedeni zadevi je Sodišče v bistvu poudarilo, da za preprečevanje samovoljnosti in tveganja manipulacije ni toliko pomembno, „kdo“ sprejema odločitve, ampak da so odločitve sprejete na podlagi v naprej znanih meril in ustrezno obrazložene. ( 71 ) To pa nikakor ne pomeni, da odgovor na vprašanje, „kdo“ je odgovoren za imenovanje ali napredovanje sodnikov, ni pomemben: menim, da bolj kot se zdi, da je odgovor na vprašanje, „kdo“ je težaven, na primer z vidika delitve oblasti ali zaradi stopnje podrejanja med organom, ki je odgovoren za imenovanje, in sodniki, ki imajo koristi od tega, bolj vsebinska in procesna jamstva so potrebna za zmanjševanje videza neprimernosti, ki bi v nasprotnem primeru nastal. Tako so s tega vidika navedena jamstva odločilna.

68.

Navedene ugotovitve je po mojem mnenju mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi. V vseh primerih, tudi v tistih, v katerih je organ, pristojen za odločanje o imenovanju ali napredovanju nacionalnih sodnikov, očitno v dobrem položaju za opravljanje te funkcije, z vidika neodvisnosti sodstva ni toliko odločilno vprašanje, kdo vodi postopek napredovanja, kot je tisti iz izpodbijanega pravilnika, ampak, ali so merila, ki jih uporablja organ, zadolžen za izvajanje takega postopka, dovolj jasna, objektivna in preverljiva ( 72 ) ter ali mora ta organ svoje odločitve utemeljiti. Prav tako je pomembno, ali je mogoče odločitve izpodbijati v sodnem postopku. ( 73 )

69.

V nadaljevanju se bom osredotočil na vprašanje, ali v okoliščinah, kot so tiste v postopku v glavni stvari, merila, ki jih mora upoštevati izbirna komisija, izpolnjujejo navedene zahteve.

70.

Kot sem že poudaril mora v obravnavani zadevi predložitveno sodišče preveriti, ali je verjetno, da merila, ki jih v postopku „rednega napredovanja“ uporablja izbirna komisija, izpolnjujejo zahteve, ki sem jih navedel v točki 68 zgoraj, ali, nasprotno, njenim članom omogočajo „neupravičeno diskrecijsko pravico“, ki pri posameznikih vzbuja razumni dvom o neodvisnosti sodnikov nižjih sodišč, ki sodelujejo v takem postopku. Neupravičena diskrecijska pravica obstaja zlasti, kadar modalitete posameznega postopka ali merila, ki se pri njem uporabljajo, niso predpisani z zakonom (zaradi česar niso preverljivi), če so nedoločni ali neupoštevni ali omogočajo špekulacije o vplivu političnih ali drugih sil (na primer, kadar uporabljena merila niso dovolj objektivna). ( 74 )

71.

V tem okviru menim, da si več elementov iz spisa zasluži posebno pozornost.

72.

Prvič, v postopku „rednega napredovanja“ se uporabljata dve različni in jasno določeni vrsti meril. Iz izpodbijanega pravilnika dejansko izhaja, da je treba pri ocenjevanju kandidatovega dela upoštevati tri merila: (i) zmožnost analize in povzemanja; doslednost v izražanju; (ii) jasnost in logika pri razlogovanju; analiza trditev iz vlog in obrambe strank; upoštevanje sodne prakse Înalta Curte de Casație şi Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) in višjih sodišč; ter (iii) upoštevanje razumnih rokov pri obravnavi zadev in pisanju odločb. ( 75 ) Dalje, pri oceni kandidatovega ravnanja se upoštevata dve merili: (i) ustreznost odnosa oziroma vedenja kandidata do pravdnih strank, odvetnikov, strokovnjakov in tolmačev med obravnavami in drugimi poklicnimi dejavnostmi ter njegova oziroma njena zmožnost obvladovanja okoliščin v sodni dvorani; ter (ii) kandidatova zmožnost sodelovanja z drugimi člani senata ter komuniciranja z drugimi sodniki in osebjem. ( 76 ) Navedena merila so jasno navedena v izpodbijanem pravilniku in so zato preverljiva. Dalje, vsa so upoštevna za ustvarjanje mnenja o kandidatovi pravosodni dejavnosti in sposobnostih. ( 77 )

73.

Drugič, glede vprašanja, ali so taka merila dovolj objektivna, ugotavljam, da izbirna komisija pri preverjanju, ali kandidat izpolnjuje prvi dve merili, uporablja vzorec desetih odločb, ki jih je kandidat izdal v predhodnih treh letih. ( 78 ) Navedene odločbe se izberejo naključno, z uporabo računalniškega programa in na podlagi enotnih meril. ( 79 ) Dalje, pri ocenjevanju kandidatovega izpolnjevanja raznih meril, ki se nanašajo na njegovo oziroma njeno ravnanje, izbirna komisija preveri vzorec posnetkov obravnav, ki jim je kandidat predsedoval. ( 80 ) Komisija tudi upošteva informacije iz kandidatove osebne mape, informacije Inspecția Judiciarâ (pravosodna inšpekcija, Romunija) o morebitnih disciplinskih in etičnih kršitvah v zadevnem obdobju ter vse druge preverljive informacije o kandidatu. ( 81 )

74.

Seveda ni mogoče izključiti neke subjektivnosti pri razlagi navedenih elementov s strani izbirne komisije, ko si ta oblikuje mnenje o kandidatovem delu in ravnanju, kar je celo neizogibno. Vendar po mojem mnenju to ne spremeni dejstva, da so viri informacij in dokazi, na katerih morajo člani izbirne komisije utemeljiti svojo odločitev o vsakem kandidatu, precej številni in raznoliki. To prispeva k temu, da se postopek „rednega napredovanja“ na splošno zdi utemeljen predvsem na objektivni oceni in ne na prostem preudarku.

75.

Tretjič, na podlagi spisa ugotavljam, da izpodbijani pravilnik tudi določa, da mora izbirna komisija upoštevati utemeljena mnenja matičnega oddelka kandidata, v katerem dela v času poteka postopka ( 82 ) in oddelka, ki ustreza njegovi oziroma njeni specializaciji pri hierarhično višjem sodišču, da bi bila sprejeta odločitev o tem, kateri kandidati bodo imeli koristi od postopka napredovanja. ( 83 ) V tem smislu je Sodišče predlagalo, da lahko sodelovanje drugega organa v postopku, v katerem se sprejemajo take odločitve, načeloma prispeva k objektivnejšemu postopku. Vendar to velja le, če je navedeni organ neodvisen od zakonodajne in izvršilne veje oblasti ter od organa, ki mu mora predložiti mnenje, takšno mnenje pa mora biti izdano na podlagi meril, ki so objektivna in ustrezna, ter mora biti ustrezno obrazloženo, tako da je lahko temu organu z zagotavljanjem objektivnih informacij v pomoč pri sprejemanju odločitve. ( 84 ) Seveda pa mora predložitveno sodišče preveriti, ali je v obravnavani zadevi to podano.

76.

Nazadnje, glede obveznosti izbirne komisije utemeljiti svojo odločitev in možnost njenega izpodbijanja v sodnem postopku ugotavljam, da ko se postopek konča, mora izbirna komisija pripraviti obrazloženo poročilo, v katerem navede dodeljene ocene na podlagi zgoraj navedenih petih meril in skupno oceno kandidata. ( 85 ) Dalje, če želi kandidat temu poročilu ugovarjati, lahko svoje ugovore izrazi med razgovorom z izbirno komisijo, ki se opravi v vseh primerih, ter pisno. ( 86 ) Kandidat lahko prav tako v 48 urah od objave rezultatov izpodbija prejeto oceno pri oddelku višjega sodnega sveta za sodnike, ta pa nato oceni, ali je potrebna ponovna ocena ter jo nato, odvisno od primera, opravi. ( 87 )

77.

Menim, da se zdi, da vsi navedeni elementi skupaj potrjujejo, da ne obstaja realno tveganje „neupravičene diskrecijske pravice“, ki bi vzbujala razumen dvom pri posameznikih o neodvisnosti zadevnih sodnikov. Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, ali je res tako. Ob upoštevanju teh preverjanj se ne strinjam s pomisleki tožečih strank v postopku v glavni stvari glede pomanjkanja objektivnosti meril, ki jih uporablja izbirna komisija.

78.

Zato menim, da načelo neodvisnosti sodstva, določeno v členu 47 Listine in členu 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU, ni kršeno z uvedbo postopka napredovanja nacionalnih sodnikov na višje sodišče, ki temelji na oceni njihovega dela in ravnanja s strani komisije, ki jo sestavljajo predsednik in sodniki takega višjega sodišča, ki poleg navedene ocene odločajo tudi o pritožbah zoper odločbe navedenih sodnikov nižjih sodišč in opravljajo redna ocenjevanja navedenih sodnikov, ko in če so ti dodeljeni na višje sodišče. Vendar tudi če so člani navedene komisije neodvisni, morajo biti merila, ki jih uporabljajo, dovolj objektivna, upoštevna in preverljiva, da ne vzbujajo razumnega dvoma pri posameznikih o zavarovanosti zadevnih sodnikov nižjih sodišč pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki bi lahko vplivali na njihovo neodvisno presojo in na njihove odločitve, ter mora komisija svojo odločitev utemeljiti. Drug upošteven dejavnik v tem smislu je možnost, da lahko navedeni sodniki pred sodiščem izpodbijajo odločitve, ki vplivajo na njihovo napredovanje. ( 88 )

79.

Obravnavati moram še vprašanje, ali reforma, uvedena z izpodbijanim pravilnikom, krši katero od določb Odločbe o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje oziroma ali morda ne upošteva priporočil iz poročil Komisije, sprejetih na podlagi navedene odločbe (četrto vprašanje).

80.

Glede tega ugotavljam, da Odločba o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje Romuniji ne nalaga nobenih specifičnih obveznosti, razen obveznosti poročati o napredku pri doseganju meril iz mehanizma za sodelovanje in preverjanje ter reformirati svoj pravosodni sistem v skladu z navedenimi merili. Dalje, kot pojasnjuje Komisija, nobeno od poročil, ki jih je pripravila na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje, pred sprejetjem izpodbijanega pravilnika ali po njem, ne vsebuje specifičnih priporočil glede postopkov za napredovanje sodnikov nižjih sodišč v Romuniji.

81.

Komisija je zadnje poročilo o izvajanju mehanizma za sodelovanje in preverjanje sprejela 22. novembra 2022. ( 89 ) V njem je potrdila, da so nekatera sodniška združenja in organizacije civilne družbe grajali spremembe postopka napredovanja, uvedene z izpodbijanim pravilnikom, saj naj bi se zmanjšala meritokratska in konkurenčna narava postopka. Vendar v poročilu ni bilo opozorjeno na nobene specifične težave, prav tako ne vsebuje nobenih priporočil glede postopka napredovanja sodnikov.

82.

Na podlagi navedenega menim, da predložitveno sodišče s četrtim predloženim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba šteti, da Romunija ne sme spremeniti svojega postopka napredovanja, ker poročila, sprejeta na podlagi mehanizma za sodelovanje in preverjanje pred sprejetjem izpodbijanega pravilnika, ne vsebujejo takega priporočila. Drugače povedano, molk v poročilih o tem vprašanju bi bilo torej treba razumeti kot obveznost Romunije, naj ne spreminja obstoječega stanja.

83.

Menim, da tak pristop ne bi bil pravilen. Menim, da Romunija v okviru uporabe mehanizma za sodelovanje in preverjanje ostaja svobodna pri organizaciji svojega pravosodnega sistema, če pri tem upošteva priporočila iz poročil Komisije, sprejeta na podlagi navedenega mehanizma, in če zagotovi, da vse reforme, ki jih v takem okviru sprejme, izpolnjujejo merila iz navedenega mehanizma ter na splošno druge zahteve iz prava Unije. V skladu z navedenim v točki 42 zgoraj ni namen Romuniji določati specifičnega modela organizacije njenega pravosodja, ampak zagotoviti uporabo nekaterih zaščitnih ukrepov v modelu, ki ga želi sprejeti. Zato po mojem mnenju ni pomembno, da je prejšnji postopek napredovanja ostal nespremenjen že več kot deset let: Romunija ga ima pravico spremeniti. ( 90 )

84.

Glede na navedeno predlagam, da Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Curtea de Apel Ploieşti (višje sodišče v Ploieştiju, Romunija), odgovori tako: