—

Tožba je dopustna, saj je tožeča stranka v skladu z izpodbijanim sklepom domnevna prejemnica pomoči. Zato se ta sklep nanjo neposredno in posamično nanaša.

—

Komisija bi morala upoštevati časovni kontekst sklenitve najemne pogodbe, takratne ekonomske preudarke in takrat veljavne standarde razlage.

—

Komisija je napačno sklepala, da postopek javnega razpisa ni ustrezal zahtevam, ki zagotavljajo tržne pogoje, ker so pogoji razpisnega postopka na splošno omogočali povečanje prednosti države.

—

Komisija je ugotovila obstoj državne pomoči na podlagi nepomembnih in pomanjkljivih podatkov. Ugotoviti bi morala, da naložbe v izboljšanje tal, stroški za vzdrževanje tal in izboljšanje kakovosti ogljika v celoti spadajo v okvir najema.

—

Komisija napačno ni upoštevala, da gospodarska prednost, ki domnevno izhaja iz pogodbe, v vsakem primeru na podlagi privatizacije, kot tudi združitve deležev tožeče stranke in lastnika najkasneje leta 2002 ni obstajala več.

—

Komisija je pri presoji napačno vključila aritmetično sredino in statistično najemnino in kršila obveznost obrazložitve.

—

Vsaka domnevno dodeljena pomoč je bila odobrena pred pristopom Estonije k Uniji in je v celoti prenehala ob pristopu, medtem ko je bilo podjetje leta 2001 privatizirano, združitev tožeče stranke in lastnika njenih deležev pa je bila leta 2002.

—

Komisija bi morala ugotoviti, da je domnevna državna pomoč na podlagi najemne pogodbe v celoti prenehala najkasneje leta 2002, z združitvijo tožeče stranke in lastnikom njenih deležev, in je zato popolnoma zastarela.

—

Obstajajo posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da bi bilo vračilo v zvezi s tožečo stranko zelo nepošteno – tožeči stranki ni bilo treba priznati obstoja državne pomoči.

—

Udeleženci so vsebinsko utemeljili kako je najemna pogodba prispevala k pospešitvi gospodarskega razvoja, vendar Komisija tega vprašanja vsebinsko ni preučila.