Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 31. januarja 2024(*)

„Nepogodbena odgovornost – Okolje – Direktiva (EU) 2019/904 – Prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, ki podeljuje pravice posameznikom – Neobstoj razlikovanja med proizvodi iz oksorazgradljive plastike in proizvodi iz okso‑biorazgradljive plastike – Ocena učinka – Enako obravnavanje – Sorazmernost“

V zadevi T‑745/20,

Symphony Environmental Technologies plc s sedežem v Borehamwoodu (Združeno kraljestvo),

Symphony Environmental Ltd s sedežem v Borehamwoodu,

ki ju zastopajo P. Selley, solicitor, J. Holmes, KC, in J. Williams, barrister-at-law,

tožeči stranki,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo L. Visaggio, C. Ionescu Dima in W. Kuzmienko, agenti,

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata A. Maceroni in M. Moore, agenta,

in

Evropski komisiji, ki jo zastopata R. Lindenthal in L. Haasbeek, agenta,

tožene stranke,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi M. Van der Woude, predsednik, D. Spielmann, V. Valančius, I. Gâlea (poročevalec) in T. Tóth, sodniki,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 20. marca 2023,

na podlagi členov 22 in 24(1) Poslovnika Splošnega sodišča po izteku mandata sodnika V. Valančiusa 26. septembra 2023,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeči stranki, družbi Symphony Environmental Technologies plc in Symphony Environmental Ltd, s tožbo na podlagi člena 268 PDEU predlagata, naj se jima povrne škoda, ki naj bi jo utrpeli zaradi sprejetja člena 5 in uvodne izjave 15 Direktive (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (UL 2019, L 155, str. 1) v delu, v katerem se prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, določena v navedenem členu 5 in navedeni uvodni izjavi 15, uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko.

I.      Dejansko stanje

2        Tožeči stranki sta družbi s sedežem v Združenem kraljestvu, katerih dejavnost je razvoj, proizvodnja in trženje nekaterih posebnih plastičnih proizvodov ter aditivov in matičnih zmesi (masterbatch), ki se uporabljajo pri proizvodnji teh proizvodov.

3        Matična zmes oziroma masterbatch je zmes več kemičnih snovi v polimernem nosilcu, ki se v obliki granul dobavlja proizvajalcem plastičnih proizvodov, ki to zmes vmešajo v polimere, ki jih uporabljajo za proizvodnjo svojih proizvodov.

4        Ena od matičnih zmesi, ki jih proizvajata tožeči stranki, ki jo tržita pod blagovno znamko d2w (v nadaljevanju: matična zmes d2w), vsebuje aditiv, za katerega tožeči stranki trdita, da pospešuje abiotsko razgradnjo plastike, v katero je vmešan, nato pa, ko se njena življenjska doba konča, njeno biorazgradnjo.

5        Oksorazgradljiva plastika glede na opredelitev, ki je uporabljena v členu 3, točka 3, Direktive 2019/904, pomeni plastiko z dodanimi enim ali več aditivi, ki z oksidacijo povzročijo njen razpad na mikrodelce ali njeno kemično razgradnjo.

6        Biološko razgradljiva plastika v skladu s členom 3, točka 16, navedene direktive pomeni plastiko, ki se lahko fizično ali biološko razgradi, tako da se na koncu razgradi v ogljikov dioksid, biomaso in vodo.

7        Tožeči stranki navajata, da aditiv, vsebovan v matični zmesi d2W, plastiki, v katero je bil vmešan, omogoča, da z oksidacijo razpade na drobce (oksorazgradnja), katerih molekulska masa je dovolj zmanjšana, da jih lahko presnovijo mikroorganizmi (biorazgradnja). Po mnenju tožečih strank torej ta aditiv plastiki, v katero je bil vmešan, omogoča, da se spremeni v biorazgradljive materiale.

8        Direktiva 2019/904 je bila sprejeta 5. junija 2019.

9        V uvodni izjavi 15 te direktive je navedeno:

„[…] Omejitve pri dajanju na trg, uvedene s to direktivo, bi morale zajemati tudi proizvode iz oksorazgradljive plastike, saj se ta vrsta plastike biološko ne razgradi povsem in zato prispeva k onesnaževanju okolja z mikroplastiko, ni primerna za kompostiranje, negativno vpliva na recikliranje običajne plastike in ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi. […]“

10      Člen 5 Direktive 2019/904, naslovljen „Omejitve pri dajanju na trg“, določa:

„Države članice prepovejo dajanje na trg plastičnih proizvodov za enkratno uporabo iz dela B Priloge in proizvodov iz oksorazgradljive plastike.“

II.    Predlogi strank

11      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        ugotovi nepogodbeno odgovornost Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Evropske komisije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU in/ali člena 41(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker so sprejeli člen 5 in uvodno izjavo 15 Direktive 2019/904, in sicer v delu, v katerem se ti določbi uporabljata za okso‑biorazgradljivo plastiko;

–        Parlamentu, Svetu in Komisiji naloži, naj tožečima strankama plačajo odškodnino za nastalo škodo, vključno z vsako dodatno škodo, ki bi jima nastala med tem postopkom, in/ali verjetno predvidljivo škodo, skupaj z obrestmi, katerih znesek in stopnja bosta določena med postopkom;

–        podredno, Parlamentu, Svetu in Komisiji odredi, naj v razumnem roku po izdaji sodbe v tej zadevi Splošnemu sodišču predložijo izračun zneska odškodnine, o katerem so se stranke sporazumele, ali tem strankam – ob neobstoju sporazuma med njimi – naloži, naj Splošnemu sodišču v istem roku predložijo svoje predloge o višini zneska;

–        Parlamentu, Svetu in Komisiji vsekakor naloži plačilo stroškov.

12      Parlament in Svet Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

13      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno v delu, ki se nanaša nanjo, in jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

14      Tožeči stranki s to tožbo predlagata, naj se jima povrne škoda, ki sta jo po svojem mnenju utrpeli zaradi prepovedi dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, ki jo določa člen 5 Direktive 2019/904, in sicer v delu, v katerem se ta prepoved uporablja za proizvode iz plastike, ki jo označujeta kot okso‑biorazgradljivo. Okso‑biorazgradljiva plastika naj bi bila vrsta plastike, ki ji dodani oksidativni aditiv, kot je ta, ki ga vsebuje matična zmes d2w, omogoča, da se biološko razgradi veliko hitreje kot oksorazgradljiva plastika. Zadevne tri institucije naj bi s tem, da niso razlikovale med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko ter da so, glede na primer, prepoved proizvodov iz prvonavedene razširile na proizvode iz drugonavedene, dovolj resno kršile več pravnih pravil, katerih cilj je podeliti pravice posameznikom. S tem naj bi tožečima strankama povzročile škodo. Po njunem mnenju med to škodo in nezakonitim ravnanjem navedenih institucij obstaja dovolj neposredna vzročna zveza.

15      Zadevne tri institucije trdijo, da ni izpolnjen nobeden od treh pogojev za nastanek nepogodbene odgovornosti Evropske unije, in predlagajo zavrnitev tožbe. Zlasti trdijo, da ni treba razlikovati med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko. Po njihovem mnenju ta izraza označujeta isto vrsto plastike, in sicer običajno plastiko, v katero je bil vmešan aditiv, ki z oksidacijo pospešuje njen razpad ali njeno kemično razgradnjo na zelo majhne drobce. Ta vrsta plastike naj se ne bi biološko povsem razgradila v razumnem obdobju.

A.      Predlog za nerazkritje nekaterih podatkov javnosti

16      Tožeči stranki sta 21. decembra 2020 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča vložili predlog, naj se nekateri podatki ne razkrijejo javnosti, da bi se zagotovilo varovanje poslovne skrivnosti, kar zadeva njune podatke in podatke tretjih oseb.

17      Tožeči stranki sta 23. junija 2021 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 66 Poslovnika vložili še drugi predlog za nerazkritje nekaterih podatkov javnosti. Ta predlog se nanaša na podatke, navedene v njunih replikah, njegov namen pa je prav tako zagotoviti varovanje poslovne skrivnosti, kar zadeva njune podatke in podatke tretjih oseb.

18      Tožeči stranki s tema predlogoma v bistvu želita doseči, da se ne razkrijejo te vrste podatkov:

–        posledice, ki jih ima prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike za njune stranke in kot so razvidne zlasti iz izjav njunih uslužbencev;

–        ocena zneska škode, domnevno nastale zaradi navedene prepovedi, in podatki, na katerih ta ocena temelji, in sicer zlasti, kako so se spreminjali njuna izguba in dobiček, njuni tržni deleži in vrednost njunih delnic;

–        besedila evropskih, ameriških, britanskih in mednarodnih standardov v zvezi z biorazgradnjo, oksorazgradnjo in kompostiranjem plastike ter glosar v zvezi z razgradnjo in biorazgradnjo plastike.

19      V nasprotju s predlogom za nerazkritje prvih dveh kategorij podatkov, omenjenih v točki 18 zgoraj, s katerim se po navedbah tožečih strank želi zagotoviti varstvo njunih podatkov, naj bi bil predlog za nerazkritje tretje kategorije podatkov namenjen temu, da se zavarujejo podatki, na katerih imajo lastninske pravice tretje osebe.

20      V zvezi s tem je treba opozoriti, da si mora sodišče pri usklajevanju potrebe po javni objavi sodnih odločb na eni strani ter pravice do varstva osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti na drugi glede na okoliščine vsakega primera prizadevati za primerno ravnovesje, pri čemer mora upoštevati tudi pravico javnosti, da ima v skladu z načeli iz člena 15 PDEU dostop do sodnih odločb (sodba z dne 27. aprila 2022, Sieć Badawcza Łukasiewicz – Port Polski Ośrodek Rozwoju Technologii/Komisija, T‑4/20, EU:T:2022:242, točka 29).

21      V obravnavanem primeru podatki iz prvih dveh kategorij, omenjenih v točki 18 zgoraj, niso navedeni v tej sodbi.

22      Izmed podatkov iz tretje kategorije so v tej sodbi navedeni le podatki, ki so navedeni tudi v študiji, objavljeni na spletišču Komisije, in sicer študiji, ki jo je izvedla družba Eunomia Research & Consulting Ltd za Generalni direktorat Komisije za okolje in je naslovljena „The Impact of the Use of ‚Oxo-degradable‘ Plastic on the Environment“ („Vpliv uporabe ‚oksorazgradljive‘ plastike na okolje“, april 2017) (v nadaljevanju: študija Eunomia). Ker so bili podatki, navedeni v tej študiji, že objavljeni, njihovo nerazkritje ni potrebno za varovanje poslovne skrivnosti, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki.

23      Zato ni utemeljenih razlogov za ugoditev predlogoma tožečih strank.

B.      Uvodna ugotovitev

24      Pred analizo dopustnosti in utemeljenosti tožbe je treba podati terminološko pripombo.

25      Stranke v sporu različno označujejo plastiko, ki ji je bil dodan oksidativni aditiv, kot je aditiv, vsebovan v matični zmesi d2w. Tožeči stranki jo označujeta kot „okso‑biorazgradljivo plastiko“, ki jo je treba po njunem mnenju razlikovati od oksorazgradljive plastike, ki se biološko razgradi veliko počasneje. Parlament v svojih pisanjih prav tako uporablja izraz „okso‑biorazgradljiva plastika“, vendar pazljivo natančneje navede, da ta izraz označuje plastiko, za katero tožeči stranki trdita, da je biorazgradljiva, pri čemer ta institucija te trditve ne podpira. Svet uporablja izraz „plastika VOA“ za imenovanje plastike, ki „vsebuje oksidativne aditive“. Komisija se sklicuje na „okso(bio)razgradljivo“ plastiko, pri čemer z uporabo oklepajev nakazuje svoje dvome glede biorazgradljivosti tovrstne plastike.

26      Izbira izraza, ki se uporabi za imenovanje zadevne vrste plastike, ni nevtralna, ker lahko implicira izoblikovano stališče glede biorazgradljivosti tovrstne plastike. Zato je treba v tej sodbi uporabljati izraz, ki je kar najbolj nevtralen. Posledično bo – razen v odlomkih, v katerih so povzete trditve strank in v katerih bo ohranjena terminologija, ki so jo te izbrale, in v sklicevanjih na člen 5 Direktive 2019/904, v katerih bo uporabljen izraz „oksorazgradljiva plastika“, ki se pojavi v navedenem členu – uporabljen izraz „plastika z oksidativnim aditivom“.

C.      Dopustnost

27      Komisija trdi, ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika, da je tožba nedopustna v delu, ki se nanaša nanjo.

28      Komisija od podpori Sveta navaja, da nezakonitosti prepovedi dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, ki jo določa člen 5 Direktive 2019/904, ni mogoče pripisati njej. Trdi, prvič, da v skladu s členom 192(1) PDEU Direktive 2019/904 ni sprejela ona, ampak sta jo sprejela Parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku, in drugič, da te prepovedi ni bilo v predlogu, ki ga je 28. maja 2018 predložila Parlamentu in Svetu (COM(2018) 340 final – 2018/0172(COD), v nadaljevanju: predlog direktive), temveč je bila vnesena s spremembo Parlamenta, s katero je soglašal Svet. Komisija tudi poudarja, da svojega predloga ne bi mogla umakniti, ker pogoji za tak umik v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

29      Nazadnje, po mnenju Komisije niti dejstvo, da je začela in nato ustavila postopek omejitve na podlagi členov od 68 do 73 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, v nadaljevanju: Uredba REACH), niti okoliščina, če se šteje za dokazano, da je ocena učinka pomanjkljiva in da ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi z zbiranjem in presojo dokazov, ne privedeta do tega, da bi bilo mogoče prepoved dajanja na trg, ki je določena v členu 5 Direktive 2019/904, pripisati tej instituciji.

30      Tožeči stranki to nedopustnost izpodbijata.

31      Iz sodne prakse izhaja, da medtem ko je namen tožbe za razglasitev ničnosti ali tožbe zaradi nedelovanja kaznovati nezakonitost pravno zavezujočega akta ali neobstoj takega akta, je namen odškodninske tožbe povračilo škode, ki je nastala zaradi akta ali nezakonitega ravnanja, za katero je odgovorna institucija ali organ Unije (sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 55, ter z dne 23. maja 2019, Steinhoff in drugi/ECB, T‑107/17, EU:T:2019:353, točka 51).

32      Ker je sprejetje Direktive 2019/904 v skladu s členom 294 PDEU torej dejanje Parlamenta in Sveta, ni pomembno, da Komisija ni sprejela pravno zavezujočega akta. Da bi se štelo, da je Komisija povzročila nastanek ali prispevala k nastanku odgovornosti Unije, je namreč dovolj, da ji je mogoče pripisati nezakonit akt, tudi pravno nezavezujoč, ali nezakonito ravnanje.

33      Takega akta ali ravnanja resda ni mogoče prepoznati v predlogu direktive. V navedenem predlogu, in sicer v njegovem členu 5, je bilo namreč predvideno le, da „[d]ržave članice prepovejo dajanje plastičnih proizvodov za enkratno uporabo iz dela B Priloge na trg“, pri čemer del B navedene priloge ni vseboval nobene omembe oksorazgradljive plastike.

34      Tožeči stranki Komisiji vseeno očitata njeno ravnanje v okviru medinstitucionalnega kompromisa z dne 19. decembra 2018, ko je navedla, da se „strinja z vsemi spremembami“, vnesenimi v njen predlog direktive. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je bila sprememba št. 83, ki jo je Parlament v predlog direktive vnesel 24. oktobra 2018 (COM(2018) 0340 – C8-0218/2018 – 2018/0172(COD), v nadaljevanju: sprememba Parlamenta), tista, s katero je bila v navedeni predlog vstavljena prepoved proizvodov iz oksorazgradljive plastike. Zadevne tri institucije so se nato v okviru navedenega kompromisa strinjale, da se ta sprememba vključi v besedilo prihodnje direktive. Takrat je Komisija navedla, da se strinja z vsemi spremembami.

35      Tožeči stranki Komisiji tudi očitata, da je v dopisu z dne 30. aprila 2019 (v nadaljevanju: dopis z dne 30. aprila 2019) od Evropske agencije za kemikalije (ECHA) zahtevala, naj ustavi postopek omejitve, ki je potekal pred njo v zvezi s plastiko z oksidativnim aditivom. Tožeči stranki navajata, da če bi ECHA ta postopek dokončala in če bi zlasti pripravila dokumentacijo, kot določa člen 69(1) Uredbe REACH, bi zadevne tri institucije zaradi dodatnih elementov, s katerimi bi bile tako seznanjene, glede plastike z oksidativnim aditivom sprejele druge ukrepe, ne pa prepovedi dajanja na trg, ali celo ne bi sprejele nobenega ukrepa.

36      Nazadnje, tožeči stranki Komisiji očitata, da ni izvedla ocene učinka, ki bi se nanašala posebej na plastiko z oksidativnim aditivom in na proizvode iz tovrstne plastike, ter da ni zbrala oziroma ni upoštevala upoštevnih dokazov v zvezi s to plastiko in tveganja, ki ga ta pomeni za okolje in zdravje ljudi. Po mnenju tožečih strank bi zadevne tri institucije, če bi imele dodatne elemente, svojo presojo spremenile.

37      Vprašanji, ali so ravnanja, ki so omenjena v točkah od 34 do 36 zgoraj, nezakonita ter ali bi Parlament in Svet ob neobstoju takih ravnanj vseeno prepovedala dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, zadevata ugotavljanje, katero dejanje je povzročilo odgovornost ter ali med tem dejanjem in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza. Vprašanja, ki se nanašajo na preučitev pogojev, potrebnih za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, kot sta ugotavljanje dejanja, ki je povzročilo odgovornost, in vzročne zveze, pa se navezujejo na vsebinsko preučitev obravnavane tožbe in so zato nepomembna za presojo njene dopustnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. maja 2019, Steinhoff in drugi/ECB, T‑107/17, EU:T:2019:353, točke od 42 do 47).

38      Zato je treba zavrniti argumentacijo, s katero skuša Komisija doseči razglasitev nedopustnosti tožbe v delu, ki se nanaša nanjo.

D.      Utemeljenost

39      Uvodoma je treba spomniti, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

40      V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Unije odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, škoda mora biti dejanska, med kršitvijo obveznosti, ki je naložena avtorju akta, in škodo, ki je nastala oškodovancu, pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 32 in navedena sodna praksa).

41      Tožbo je treba v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije. Poleg tega sodišču Unije teh pogojev ni treba preučiti v določenem vrstnem redu (glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točke 13, 63 in 64, ter z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 148).

42      V zvezi s prvim od teh pogojev je Sodišče pojasnilo, da je dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje proste presoje, pri čemer sta dejavnika, ki ju je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo dopušča organu Unije (sodbi z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 30, in z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 33).

43      V zvezi s tem je treba v okviru obravnavane zadeve pojasniti, da mora morebitna dovolj resna kršitev zadevnih pravnih pravil temeljiti na očitni in resni kršitvi široke diskrecijske pravice, ki jo ima zakonodajalec Unije pri izvrševanju svojih pooblastil na področju okolja na podlagi členov 191 in 192 PDEU. Izvajanje te diskrecijske pravice namreč pomeni, po eni strani, da mora zakonodajalec Unije predvideti in oceniti zapleten in negotov ekološki, znanstveni, tehnični in gospodarski razvoj ter, po drugi strani, da mora uravnotežiti in uskladiti različne cilje, načela in interese iz člena 191 PDEU (sodba z dne 2. marca 2010, Arcelor/Parlament in Svet, T‑16/04, EU:T:2010:54, točka 143).

44      Najprej je treba presoditi, ali je izpolnjen prvi pogoj za nastanek odgovornosti Unije.

45      Glede tega tožeči stranki navajata pet tožbenih razlogov v zvezi z nezakonitostjo, ki se nanašajo na dovolj resne kršitve, prvič, členov od 68 do 73 Uredbe REACH, drugič, točk 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma med Parlamentom, Svetom in Komisijo o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 (UL 2016, L 123, str. 1, v nadaljevanju: Medinstitucionalni sporazum), tretjič, splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU, in člena 191 PDEU (pa tudi na očitne napake pri presoji), četrtič, splošnega načela enakega obravnavanja ter, petič, členov 16 in 17 ter člena 41(1) Listine in člena 49 PDEU.

1.      Prvi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: kršitev členov od 68 do 73 Uredbe REACH

46      Tožeči stranki s prvim tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo trdita, da je bila prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, ki jo določa člen 5 Direktive 2019/904, sprejeta tako, da se je obšel postopek omejitve iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH. V zvezi s tem poudarjata, da je pred agencijo ECHA potekal postopek omejitve, ko je Parlament brez upoštevanja tega postopka sprejel spremembo, s katero so bili proizvodi iz oksorazgradljive plastike dodani tistim, katerih dajanje na trg je bilo s predlogom direktive prepovedano. Navedeni postopek naj bi še vedno potekal, ko sta Parlament in Svet dosegla soglasje o tej spremembi in je Parlament sprejel zakonodajno resolucijo, v kateri je bila prevzeta zadevna sprememba.

47      Zato je bila po mnenju tožečih strank prepoved, ki jo določa člen 5 Direktive 2019/904, sprejeta, ne da bi zadevne tri institucije primerno presodile, ali oksorazgradljiva plastika pomeni za zdravje ljudi ali okolje „nesprejemljivo tveganje, ki jo [ga] je treba obravnavati v celi [Uniji]“, ne da bi „upošteva[le] socialno-ekonomski vpliv omejitve, vključno z razpoložljivostjo drugih možnosti“, kot zahteva člen 68(1) Uredbe REACH, in ne da bi bile same pozvane, naj agenciji ECHA predložijo pripombe na podlagi člena 69(6) navedene uredbe. Zato naj bi bila navedena prepoved sprejeta prezgodaj in nezakonito.

48      Po mnenju tožečih strank so zadevne tri institucije s tem, da so obšle postopek omejitve iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH, čeprav je ECHA edina tehnično sposobna preiskovati in določati, ali sta oksorazgradljiva plastika in okso‑biorazgradljiva plastika z okoljskega vidika utemeljeni ali ne, storile dovolj resno kršitev členov od 68 do 73 Uredbe REACH. Nazadnje, tožeči stranki poudarjata, da ta uredba podeljuje pravice posameznikom, ker njen člen 69(1) določa, da ECHA pozove vse zainteresirane strani, naj predložijo pripombe k dokumentaciji in predlaganim omejitvam ter socialno-ekonomsko analizo.

49      Parlament, Svet in Komisija argumentacijo tožečih strank izpodbijajo.

50      V zvezi s tem je treba pojasniti, da člen 68(1) Uredbe REACH določa, da če iz proizvodnje snovi, njene uporabe ali dajanja v promet izhaja nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki ga je treba obravnavati v celi Uniji, se za to proizvodnjo, uporabo in dajanje v promet lahko sprejmejo omejitve. Te omejitve so določene v Prilogi XVII k navedeni uredbi.

51      V ta namen člen 69 Uredbe REACH Komisiji omogoča, da agencijo ECHA zaprosi, da pripravi dokumentacijo. Če je iz te dokumentacije razvidno, da je treba sprejeti ukrepe na ravni celotne Unije, ECHA v 12 mesecih po prejemu zahteve Komisije predlaga omejitve. Dokumentacija se nato objavi na spletišču agencije ECHA skupaj s predlogi za omejitve, ki jih poda ECHA, zainteresirane strani pa so pozvane, naj tej agenciji predložijo pripombe.

52      Dokumentacija je zatem v skladu s členoma 70 in 71 Uredbe REACH obravnavana v okviru Odbora agencije ECHA za oceno tveganja, ki oblikuje mnenje v 9 mesecih po njeni objavi, in v okviru Odbora agencije ECHA za socialno-ekonomsko analizo, ki oblikuje mnenje v 12 mesecih po njeni objavi. Ti mnenji se v skladu s členom 72 navedene uredbe predložita Komisiji in objavita na spletišču agencije ECHA.

53      Če so izpolnjeni pogoji iz člena 68(1) Uredbe REACH, Komisija na podlagi njenega člena 73(1) pripravi osnutek spremembe Priloge XVII k tej uredbi. Končna odločitev se v skladu s členom 73(2) in členom 133(4) navedene uredbe sprejme po regulativnem postopku s pregledom.

54      V obravnavanem primeru je bil tak postopek začet, ni pa bil dokončan.

55      Komisija je namreč v dopisu z dne 22. decembra 2017 agencijo ECHA v skladu s členom 69(1) Uredbe REACH zaprosila, naj pripravi dokumentacijo glede oksorazgradljive plastike. Komisija in ECHA sta se nato dogovorili, da predstavitev te dokumentacije preložita na konec julija 2019, da bi lahko zainteresirane strani tej agenciji poslale dodatne informacije, kot kaže elektronsko sporočilo, ki ga je uslužbenec te agencije 30. oktobra 2018 poslal tožečima strankama. Vendar je Komisija zatem, kot je omenjeno v točki 35 zgoraj, z dopisom z dne 30. aprila 2019 od agencije ECHA zahtevala, naj pripravo zadevne dokumentacije ustavi, ker ukrep na podlagi Uredbe REACH ni bil več potreben, saj je bil 19. decembra 2018 v okviru priprave direktive o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje dosežen medinstitucionalni kompromis, da se prepove dajanje na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike.

56      Kot je navedeno v preambuli Direktive 2019/904, je bila prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike torej sprejeta v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 294 PDEU.

57      Tožeči stranki trdita, da so zadevne tri institucije s tem, da so prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 sprejele, ne da bi počakale na izid postopka omejitve, ki je potekal, obšle člene od 68 do 73 Uredbe REACH. Ta prepoved naj bi bila sprejeta prezgodaj in nezakonito, ne da bi ECHA, ki se v nasprotju z navedenimi institucijami ponaša z znanstvenim znanjem na tem področju, te lahko seznanila z elementi, ki jih je zbrala, in ne da bi tožečima strankama omogočila, da se izjavita. Tako ravnanje naj bi pomenilo dovolj resno kršitev členov od 68 do 73 Uredbe REACH, ki so členi, katerih cilj naj bi bil podeliti pravice posameznikom.

58      Take argumentacije ni mogoče sprejeti, saj na eni strani ni bila storjena nobena kršitev členov od 68 do 73 Uredbe REACH in na drugi strani ti členi niso pravna pravila, katerih cilj bi bil podeliti pravice posameznikom.

59      Prvič, ni mogoče šteti, da bi morala biti prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike sprejeta v skladu s postopkom omejitve, določenem v členih od 68 do 73 Uredbe REACH.

60      Direktiva 2019/904 je bila namreč sprejeta po rednem zakonodajnem postopku iz člena 294 PDEU. Poleg tega je v preambuli te direktive navedeno, da je njena pravna podlaga člen 192(1) PDEU. Ta člen pa določa, da Parlament in Svet odločata po navedenem postopku.

61      Poleg tega člen 2(4) Uredbe REACH določa, da se ta uredba „uporablja brez poseganja v […] zakonodajo [Unije] v zvezi z […] okoljem, vključno z“ več direktivami, ki so naštete v njem. Z navedeno uredbo se torej izrecno pridržuje uporaba aktov prava Unije v zvezi z varstvom okolja. Med določbami, naštetimi v členu 2(4) Uredbe REACH, resda ni Direktive 2019/904. Vendar je bila ta direktiva sprejeta po sprejetju te uredbe. Poleg tega uporaba izraza „vključno z“ kaže, da seznam v tem členu ni izčrpen.

62      Drugič, prav tako ni mogoče šteti, da so morale zadevne tri institucije, če že ne slediti postopku omejitve na podlagi členov od 68 do 73 Uredbe REACH, pa vsaj počakati na izid tekočega postopka omejitve, da so sprejele prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904.

63      Pristojnost za zakonodajno pobudo, ki je Komisiji priznana s členom 17(2) PEU in členom 289 PDEU, namreč pomeni, da je Komisija pristojna za odločitev, ali bo predložila predlog zakonodajnega akta ali ne, ter za določitev predmeta, namena in vsebine tega predloga (sodba z dne 6. septembra 2017, Slovaška in Madžarska/Svet, C‑643/15 in C‑647/15, EU:C:2017:631, točka 146).

64      Poleg tega zakonodajno pooblastilo, pridržano Parlamentu in Svetu s členom 14(1) PEU in členom 16(1) PEU, pomeni, da sta izključno ti instituciji pristojni za določitev vsebine zakonodajnega akta (sodba z dne 21. junija 2018, Poljska/Parlament in Svet, C‑5/16, EU:C:2018:483, točka 84).

65      Če so bili torej Komisija, Parlament in Svet primorani počakati na izid postopka omejitve iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH, preden so sprejeli predlog direktive oziroma spremembo, s katero je bila v ta predlog vnesena prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, bi to pomenilo, da bi se omejevala pristojnost prvonavedene institucije za zakonodajno pobudo in zakonodajno pooblastilo preostalih dveh institucij.

66      Tretjič, zakonitosti Direktive 2019/904 ni mogoče preizkušati glede na Uredbo REACH.

67      V skladu s sodno prakso namreč materialne zakonitosti akta Unije ni mogoče preučiti glede na neki drug akt Unije, ki je na enaki zakonodajni ravni, razen če je bil prvonavedeni akt sprejet na podlagi zadnjenavedenega ali če je v enem od teh aktov izrecno določeno, da eden od njiju prevlada (sodba z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi, C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 38).

68      Iz člena 289(1) in (3) PDEU pa izhaja, da zakonodajne akte pomenijo pravni akti, sprejeti po rednem zakonodajnem postopku. Tak je primer Direktive 2019/904, kot je navedeno v točki 56 zgoraj. Kar zadeva Uredbo REACH, je njena pravna podlaga člen 95 ES, ki je določal uporabo postopka soodločanja, opisanega v členu 251 ES. Redni zakonodajni postopek, opredeljen v členu 294 PDEU, pa v bistvu povzema postopek soodločanja (sklep z dne 6. septembra 2011, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, T‑18/10, EU:T:2011:419, točka 61), tako da je treba tudi Uredbo REACH šteti za zakonodajni akt. Torej je treba Direktivo 2019/904 in Uredbo REACH obravnavati tako, da sta na enaki zakonodajni ravni (glej po analogiji sodbo z dne 22. februarja 2022, Stichting Rookpreventie Jeugd in drugi, C‑160/20, EU:C:2022:101, točka 38).

69      Direktiva 2019/904 prav tako ni bila sprejeta na podlagi Uredbe REACH.

70      Poleg tega, ker je v členu 2(4) Uredbe REACH, kot je bilo omenjeno v točki 61 zgoraj, navedeno, da se ta uredba uporablja brez poseganja v zakonodajo Unije v zvezi z okoljem, je jasno, da navedena uredba ne določa, da prevlada nad to zakonodajo, katere del je Direktiva 2019/904. Prav tako ta direktiva ne določa, da Uredba REACH prevlada nad njenimi določbami.

71      Iz točk od 59 do 70 zgoraj izhaja, da zadevne tri institucije niso kršile členov od 68 do 73 Uredbe REACH.

72      Ob neobstoju kršitve teh določb ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

73      Členov od 68 do 73 Uredbe REACH nikakor ni mogoče šteti za pravna pravila, katerih cilj je podeliti pravice posameznikom.

74      V zvezi s tem se tožeči stranki opirata na člen 69(6) Uredbe REACH, ki določa, da ECHA pozove vse zainteresirane strani, naj v šestih mesecih po objavi dokumentacije predložijo svoje pripombe k tej dokumentaciji in predlaganim omejitvam ter socialno-ekonomsko analizo ali informacije, ki se lahko uporabijo za tako analizo. Po mnenju tožečih strank ta določba posameznikom podeljuje pravico, da izrazijo svoja stališča, preden se sprejme omejitev.

75      Poleg tega člen 71(1) Uredbe REACH določa, da ECHA zainteresirane strani pozove, naj predložijo svoje pripombe na osnutek mnenja Odbora za socialno‑ekonomsko analizo.

76      Res je, da je pravica do izjave pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (sodba z dne 28. oktobra 2021, Vialto Consulting/Komisija, C‑650/19 P, EU:C:2021:879, točka 140).

77      Vendar nobena določba členov od 68 do 73 Uredbe REACH zainteresiranim stranem ne zagotavlja stricto sensu pravice do izjave. Zlasti to, da člen 69(6)(a) in člen 71(1) te uredbe določata javno posvetovanje, ne omaje dejstva, da ne ECHA ne Komisija nista zavezani posamezniku, ki bi ga zadevala sprememba Priloge XVII k Uredbi REACH, omogočiti, da poda izjavo, poleg navedenega javnega posvetovanja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. septembra 2015, VECCO in drugi/Komisija, T‑360/13, EU:T:2015:695, točki 81 in 82).

78      Zato je treba prvi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo zavrniti.

2.      Drugi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev točk 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma

79      Tožeči stranki z drugim tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo trdita, da so zadevne tri institucije s tem, da niso izvedle ocene učinka glede prepovedi dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, določeno v členu 5 Direktive 2019/904, kršile točke 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma. Ocena učinka, priložena predlogu direktive, naj bi se namreč nanašala le na ribolovno orodje in plastične proizvode za enkratno uporabo, naštete v delu B Priloge k navedenemu predlogu, med katerimi ni oksorazgradljive plastike. Parlament in Svet naj bi kršila točko 15 Medinstitucionalnega sporazuma, ker nista izvedla ocene učinka spremembe, ki jo je Parlament vnesel v predlog direktive, Komisija pa naj bi kršila točko 16 tega sporazuma, ker ni dopolnila prvotne ocene učinka.

80      Tožeči stranki priznavata, da ocena učinka, ki jo izvede Komisija, Parlamenta in Sveta ne zavezuje ter da imajo zadevne tri institucije določeno polje proste presoje pri določanju, ali je v primeru spremembe predloga direktive, ki ga predloži Komisija, potrebna dopolnilna ocena učinka. Vseeno poudarjata, da je neizvedba ocene učinka izjema, njena izvedba pa pravilo. V obravnavanem primeru naj bi zadevne tri institucije morale izvesti oceno učinka v zvezi z oksorazgradljivo plastiko, ker niso imele na voljo dovolj znanstvenih dokazov. Torej naj bi navedene institucije storile dovolj resno kršitev Medinstitucionalnega sporazuma, ki naj bi podeljeval pravice posameznikom.

81      Parlament, Svet in Komisija argumentacijo tožečih strank izpodbijajo.

82      Argumentacije tožečih strank ni mogoče sprejeti. Prvič, storjena ni bila nobena kršitev Medinstitucionalnega sporazuma in, drugič, za njegove določbe ni mogoče šteti, da je njihov cilj podeliti pravice posameznikom.

83      V zvezi s tem, na prvem mestu, Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija izvedla oceno učinka svojega predloga direktive. Vendar se ta ocena učinka ne nanaša na oksorazgradljivo plastiko.

84      Ni pa sporno, da sprejetja spremembe Parlamenta ni spremljala ocena učinka, ki bi se nanašala na tovrstno plastiko.

85      Preučiti je torej treba, ali so točke 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma zadevnim trem institucijam ali eni od njih nalagale izvedbo ocene učinka, ki bi se nanašala posebej na spremembo Parlamenta.

86      Iz besedila teh točk je jasno razvidno, da ne.

87      V točki 12 Medinstitucionalnega sporazuma je namreč med drugim navedeno, da so ocene učinka orodje, s katerim si Parlament, Svet in Komisija pomagajo pri sprejemanju dobro utemeljenih odločitev, in da niso nadomestek za politične odločitve v demokratičnem procesu odločanja.

88      V skladu s točko 13 tega sporazuma bo Komisija izvedla ocene učinka med drugim svojih zakonodajnih pobud, za katere se predvideva, da bi lahko imele znatne gospodarske, okoljske ali socialne učinke.

89      V točki 14 navedenega sporazuma je določeno, da bosta Parlament in Svet v celoti upoštevala ocene učinka Komisije.

90      Vendar v skladu s sodno prakso ocena učinka ne zavezuje niti Parlamenta niti Sveta, tako da lahko zakonodajalec Unije prosto sprejema druge ukrepe, ki niso predmet te ocene učinka (sodba z dne 4. maja 2016, Pillbox 38, C‑477/14, EU:C:2016:324, točka 65).

91      Poleg tega bosta v skladu s točko 15 Medinstitucionalnega sporazuma Parlament in Svet, ko bo to po njunem mnenju ustrezno in potrebno za zakonodajni proces, izvedla ocene učinka v zvezi z lastnimi bistvenimi spremembami predlogov Komisije. V isti točki 15 je navedeno, da bi morala opredelitev pojma „bistvena“ sprememba določiti posamezna institucija.

92      V skladu s sodno prakso pa točka 15 Medinstitucionalnega sporazuma ne vsebuje nobene obveznosti, ki bi bila naložena Parlamentu in Svetu. Ta točka določa le možnost, da se izvede posodobitev ocene učinka, če je po mnenju Parlamenta in Sveta „to […] ustrezno in potrebno za zakonodajni proces“ (sodba z dne 13. marca 2019, Poljska/Parlament in Svet, C‑128/17, EU:C:2019:194, točka 43).

93      V obravnavanem primeru tako Parlament kot Svet trdita, da sta imela na voljo dovolj znanstvenih informacij in da taka posodobitev zato ni bila potrebna. Torej jima ni mogoče očitati, da nista izvedla ocene učinka spremembe Parlamenta.

94      Glede domnevnega nezakonitega neukrepanja Komisije je treba poudariti, da je v točki 16 Medinstitucionalnega sporazuma navedeno, da ta institucija „lahko“ na lastno pobudo ali na poziv Parlamenta ali Sveta dopolni svojo oceno učinka ali opravi drugo analitično delo, ki je po njenem mnenju potrebno. Iz besedila te točke 16 je jasno razvidno, da ta ne vsebuje nobene obveznosti za Komisijo, da izvede posodobitev ocene učinka. Zato ji ni mogoče očitati, da ni izvedla te posodobitve, da bi se upoštevala sprememba Parlamenta.

95      Iz navedenega izhaja, da zadevne tri institucije niso kršile točk 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma.

96      Ob neobstoju take kršitve ni treba preučiti, ali je ta dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

97      Na drugem mestu, za točke 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma nikakor ni mogoče šteti, da je njihov cilj podeliti pravice posameznikom, ker so ocene učinka, kot je pojasnjeno v navedeni točki 12, orodje, s katerim si zadevne tri institucije pomagajo pri sprejemanju dobro utemeljenih odločitev.

98      Zato je treba drugi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo zavrniti.

3.      Tretji tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU, in člena 191 PDEU ter očitne napake pri presoji

99      Tožeči stranki s tretjim tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo trdita, da je prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko, v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, določenim v členu 5(4) PEU, in s členom 191 PDEU ter da temelji na očitnih napakah pri presoji. Zato naj bi zadevne tri institucije s sprejetjem te prepovedi storile dovolj resno kršitev pravnih pravil, katerih cilj je podeliti pravice posameznikom.

100    Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

101    Tožeči stranki s prvim delom trdita, da zadevne tri institucije niso imele na voljo izčrpne znanstvene ocene tveganj, ki jih pomeni oksorazgradljiva plastika, in da je zato prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 sama po sebi v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, določenim v členu 5(4) PEU, in s členom 191 PDEU ter temelji na očitnih napakah pri presoji.

102    Navedene institucije po mnenju tožečih strank niso mogle sprejeti tako motečega ukrepa, ne da bi si pomagale z dokazi, ki naj bi bili zbrani v postopku omejitve, določenem v členih od 68 do 73 Uredbe REACH. Zadevne tri institucije naj bi tudi morale imeti na voljo oceno učinka, ki bi se nanašala posebej na oksorazgradljivo plastiko, ter katero koli drugo znanstveno oceno koristi in slabosti tovrstne plastike. Te institucije naj bi s tem, da so njeno dajanje na trg prepovedale, ne da bi imele na voljo take elemente, sledile povsem hipotetičnemu pristopu do tveganj, ki jih pomeni zadevna plastika.

103    Tožeči stranki poudarjata, da zadevnih treh institucij okoliščina, da imajo na področju okolja široko diskrecijsko pravico, ne oprošča obveznosti upoštevanja vseh upoštevnih elementov. V znanstvenih študijah, na katere so se te institucije, kot trdijo v odgovorih na tožbo, oprle, da so sprejele prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, pa naj se ne bi razlikovalo med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko ter naj ne bi bila priporočena popolna prepoved te druge vrste plastike. Poleg tega naj navedene institucije zlasti ne bi upoštevale gospodarskih in socialnih učinkov navedene prepovedi. Nazadnje, obstajalo naj bi dovolj dokazov za to, da se podvomi o sorazmernosti te prepovedi.

104    Z drugim delom tega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da zadevne tri institucije niso zadostno dokazale obstoja razumne povezave med prepovedjo dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike in ciljem Direktive 2019/904, to je varovanjem okolja in zdravja ljudi. Zato naj bi bila ta prepoved v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, določenim v členu 5(4) PEU.

105    Po mnenju tožečih strank nobena od štirih trditev, navedenih v uvodni izjavi 15 te direktive, ni podprta.

106    Prvič, trditev, da se oksorazgradljiva plastika biološko ne razgradi povsem, naj ne bi temeljila na nobenem dokazu, ker bi morali biti taki dokazi predloženi v okviru postopka omejitve na podlagi členov od 68 do 73 Uredbe REACH. V znanstvenih študijah, na katere so se zadevne tri institucije po svojih trditvah oprle, naj ne bi bilo ugotovljeno, da se oksorazgradljiva plastika biološko ne razgradi povsem, ampak naj bi bilo ugotovljeno le, da ni prepričljivih dokazov o njeni biorazgradljivosti. Poleg tega naj bi navedeni trditvi nasprotovali druge znanstvene študije in laboratorijski preizkusi, v katerih naj bi bilo ugotovljeno, da se okso‑biorazgradljiva plastika biološko povsem razgradi.

107    Drugič, po mnenju tožečih strank trditev, da oksorazgradljiva plastika ni primerna za kompostiranje, ni točna. Poleg tega naj zadevne tri institucije ne bi navedle, zakaj okoliščina, da okso‑biorazgradljiva plastika ni primerna za kompostiranje, pomeni tveganje za okolje ali zdravje ljudi in zakaj ta okoliščina upravičuje prepoved okso‑biorazgradljive plastike, medtem ko običajna plastika, ki prav tako ni primerna za kompostiranje, ni prepovedana.

108    Tretjič, kar zadeva trditev, da oksorazgradljiva plastika negativno vpliva na recikliranje običajne plastike, naj v znanstvenih študijah, na katere so se zadevne tri institucije po svojih besedah oprle, ne bi bilo zanikano, da je oksorazgradljivo plastiko mogoče reciklirati, in naj bi bilo navedeno, da lahko uporaba stabilizatorjev prepreči negativen vpliv tovrstne plastike na recikliranje običajne plastike. Po navedbah tožečih strank je v drugih študijah ugotovljeno, da je okso‑biorazgradljivo plastiko mogoče reciklirati na enak način kot običajno plastiko.

109    Četrtič, trditev, da oksorazgradljiva plastika ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi, naj ne bi temeljila na nobeni znanstveni študiji.

110    S tretjim delom tega tožbenega razloga tožeči stranki v bistvu navajata, da popolna prepoved dajanja na trg presega meje tistega, kar je nujno za uresničitev cilja te direktive, in da obstajajo drugi, manj omejujoči ukrepi. Zato naj bi se s to prepovedjo kršilo splošno načelo sorazmernosti, določeno v členu 5(4) PEU.

111    Tožeči stranki v podporo temu tretjemu delu trdita, da bi bilo mogoče tovrstno plastiko izključiti iz zadevne prepovedi, zahtevati izvedbo preizkusov v skladu s priznanim standardom, da se oceni njena biorazgradljivost, zahtevati, da vsebuje označevalec, ki omogoča avtomatsko sortiranje pred recikliranjem, zanjo določiti enega od ukrepov, ki ne vključujejo prepovedi, iz členov 4, 7, 8 in/ali 10 Direktive 2019/904 ali predpisati označevanje, ki preprečuje vsakršno tveganje zmede pri potrošnikih. Tožeči stranki tudi navajata, da bi zadevne tri institucije morale namesto tega, da so dajanje na trg preprosto prepovedale, določiti prehodno obdobje.

112    Parlament, Svet in Komisija argumentacijo tožečih strank izpodbijajo.

113    Splošno sodišče ugotavlja, da čeprav se kršitev člena 191 PDEU zatrjuje le v okviru prvega dela tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo, pa se kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU, zatrjuje v okviru vseh treh delov tega tožbenega razloga. Zato je treba te tri dele združiti in preučiti, prvič, kršitev člena 191 PDEU in, drugič, kršitev člena 5(4) PEU.

a)      Prvi del v delu, ki se nanaša na dovolj resno kršitev člena 191 PDEU

114    Uvodoma je treba opozoriti, da ima, kot je navedeno v točki 43 zgoraj, zakonodajalec Unije pri izvrševanju svojih pooblastil na področju okolja, ki jih ima na podlagi členov 191 in 192 PDEU, široko diskrecijsko pravico.

115    Zato mora biti nadzor sodišča Unije omejen na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, oziroma tudi na to, ali zakonodajalec Unije ni očitno prekoračil svoje diskrecijske pravice (sodba z dne 8. julija 2010, Afton Chemical, C‑343/09, EU:C:2010:419, točka 28).

116    Poleg tega v skladu s členom 191(2) PDEU okoljska politika Unije temelji med drugim na previdnostnem načelu. V skladu s členom 191(3) PDEU Unija pri oblikovanju te politike upošteva med drugim razpoložljive znanstvene in tehnične podatke.

117    Previdnostno načelo pa pomeni, da je takrat, kadar obstajajo negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za okolje ali zdravje ljudi, mogoče sprejeti zaščitne ukrepe, ne da bi bilo treba počakati, da sta resničnost in resnost teh tveganj v celoti dokazani. Kadar se izkaže, da zaradi neprepričljivosti opravljenih študij ni mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoja zatrjevanega tveganja ali njegovega obsega, pri čemer pa verjetnost dejanske škode za okolje ali zdravje ljudi, če bi se tveganje uresničilo, obstaja, previdnostno načelo upravičuje sprejetje omejevalnih ukrepov (sodba z dne 6. maja 2021, Bayer CropScience in Bayer/Komisija, C‑499/18 P, EU:C:2021:367, točka 80). V zvezi s tem institucije ne smejo sprejeti popolnoma hipotetičnega pristopa k tveganju in svoje odločitve usmeriti k ravni „ničnega tveganja“ (glej po analogiji sodbe z dne 9. septembra 2003, Monsanto Agricoltura Italia in drugi, C‑236/01, EU:C:2003:431, točka 106; z dne 12. decembra 2014, Xeda International/Komisija, T‑269/11, neobjavljena, EU:T:2014:1069, točki 55 in 56, ter z dne 17. marca 2021, FMC/Komisija, T‑719/17, EU:T:2021:143, točka 69).

118    Zato mora pristojni javni organ, če ne želi sprejeti samovoljnih ukrepov, ki jih nikakor ni mogoče utemeljiti s previdnostnim načelom, skrbeti za to, da ukrepi, ki jih sprejme, čeprav gre za preventivne ukrepe, temeljijo na kar najbolj izčrpni znanstveni oceni tveganj, ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2010, Afton Chemical, C‑343/09, EU:C:2010:419, točka 60; glej po analogiji tudi sodbo z dne 12. decembra 2014, Xeda International/Komisija, T‑269/11, neobjavljena, EU:T:2014:1069, točka 57).

119    Ta znanstvena ocena mora namreč temeljiti na najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkih in mora biti izvedena neodvisno, objektivno in pregledno (glej po analogiji sodbo z dne 17. marca 2021, FMC/Komisija, T‑719/17, EU:T:2021:143, točka 70). Pristojnemu javnemu organu mora dati dovolj zanesljive in trdne informacije, da bo lahko razumel celoten obseg postavljenega znanstvenega vprašanja in da bo svojo politiko oblikoval ob poznavanju zadeve (glej po analogiji sodbi z dne 14. novembra 2013, ICdA in drugi/Komisija, T‑456/11, EU:T:2013:594, točka 52, in z dne 17. marca 2021, FMC/Komisija, T‑719/17, EU:T:2021:143, točka 71).

120    Torej je bilo sprejetje prepovedi dajanja na trg, določene v členu 5 Direktive 2019/904, pogojeno s tem, da so zadevne tri institucije na podlagi kar najbolj izčrpne znanstvene ocene tveganj, ki jih pomenijo proizvodi iz plastike z oksidativnim aditivom, lahko menile, da obstaja tveganje za okolje ali zdravje ljudi, ne da bi storile očitno napako pri presoji. Spomniti je treba tudi, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 42 zgoraj, nepogodbena odgovornost Unije nastane le, če je zadevna kršitev pravnega pravila dovolj resna.

121    V zvezi s tem po presoji Splošnega sodišča v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, niti okoliščina, da glede proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom ni bila izvedena ocena učinka, niti dejstvo, da je Komisija ustavila postopek omejitve iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH in da zato zadevne tri institucije niso imele na voljo ne dokumentacije, ki bi jo pripravila ECHA, ne predloga za omejitev, ne mnenj Odbora za oceno tveganja in Odbora za socialno-ekonomsko analizo, ki ju določa Uredba REACH, ne dokazujeta, da je bila prepoved navedenih proizvodov iz člena 5 Direktive 2019/904 sprejeta, ne da bi se izvedla kar najbolj izčrpna znanstvena ocena tveganj teh proizvodov. Iz točk 78 in 98 zgoraj namreč izhaja, da navedenim institucijam niti ni bilo treba izvesti take ocene učinka niti jim ni bilo treba slediti postopku iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH, da so sprejele to prepoved. Da bi bile izpolnjene zahteve iz sodne prakse, ki je navedena v točkah 118 in 119 zgoraj, zadostuje, da so zadevne tri institucije med zakonodajnim postopkom imele na voljo dovolj zanesljive in trdne informacije, da so lahko razumele celoten obseg postavljenega znanstvenega vprašanja in da so lahko svojo politiko oblikovale ob poznavanju zadeve, ne glede na vir in obliko takih informacij.

122    V uvodni izjavi 15 Direktive 2019/904 pa je razširitev prepovedi, določene v njenem členu 5, na proizvode iz oksorazgradljive plastike utemeljena s tem, prvič, da se ta vrsta plastike biološko ne razgradi povsem in zato prispeva k onesnaževanju okolja z mikroplastiko, drugič, da ni primerna za kompostiranje, tretjič, da negativno vpliva na recikliranje običajne plastike in, četrtič, da ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi.

123    Preučiti je torej treba, ali vsaka od teh štirih trditev – čeprav ocena učinka ni bila izvedena in postopek omejitve iz členov od 68 do 73 Uredbe REACH ni bil dokončan – vseeno temelji na kar najbolj izčrpni znanstveni oceni tveganj, ki jih pomenijo proizvodi iz plastike z oksidativnim aditivom, in ali so zadevne tri institucije na podlagi take znanstvene ocene lahko sklepale, da obstajajo tveganja za okolje in zdravje ljudi, ne da bi storile očitne napake pri presoji.

1)      Trditev, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem

124    V zvezi s trditvijo, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, je treba uvodoma pojasniti, da je biorazgradnja v skladu z opredelitvijo, ki je stranke ne prerekajo in je navedena v Poročilu Komisije Parlamentu in Svetu o vplivu uporabe okso-razgradljive plastike, vključno z okso-razgradljivimi plastičnimi nosilnimi vrečkami, na okolje (COM(2018) 35 final) z dne 16. januarja 2018 (v nadaljevanju: poročilo z dne 16. januarja 2018), postopek, pri katerem material razpade in ga mikroorganizmi razgradijo v elemente, ki jih je mogoče najti v naravi, in sicer v ogljikov dioksid, biomaso in vodo. Poteka lahko v okolju, bogatem s kisikom (aerobna razgradnja), ali v okolju, v katerem primanjkuje kisika (anaerobna razgradnja).

125    Zadevne tri institucije v svojih odgovorih na tožbo navajajo, da so se za sklep, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, oprle na te dokaze: študijo Eunomia, omenjeno v točki 22 zgoraj, poročilo z dne 16. januarja 2018, omenjeno v točki 124 zgoraj, poročilo fundacije Ellen MacArthur Foundation z naslovom „Oxo Statement“ („Izjava okso“) z dne 6. novembra 2017 (v nadaljevanju: izjava okso), študijo, ki sta jo izvedla S. Deconinck in B. De Wilde za PlasticsEurope AISBL, evropsko združenje proizvajalcev plastike, naslovljeno „Benefits and challenges of bio- and oxo-degradable plastics“ („Koristi in izzivi biorazgradljive plastike in oksorazgradljive plastike“), z dne 9. avgusta 2013 (v nadaljevanju: De Wildejeva študija) in študijo, ki jo je izvedla univerza v Loughboroughu (Združeno kraljestvo) za ministrstvo vlade Združenega kraljestva za okolje, prehrano in podeželje, naslovljeno „Assessing the Environmental Impacts of Oxo-degradable Plastics Across Their Life Cycle“ („Ocena vplivov oksorazgradljive plastike na okolje v njenem celotnem življenjskem ciklu“), iz januarja 2010 (v nadaljevanju: študija univerze v Loughboroughu).

126    Prvič, v študiji Eunomia je pojasnjeno, da se v njej ne uporablja izraz „okso‑biorazgradljiva“ plastika, ker tega uporabljajo proizvajalci plastike, da bi tržili svoje proizvode kot „biorazgradljive“, temveč se uporablja izraz „plastika z oksidativnim aditivom“, saj ta zgolj opisuje fizično značilnost zadevne plastike, ne da bi nakazoval, ali je biorazgradljiva.

127    Iz študije Eunomia je razvidno, da biorazgradljivost plastike z oksidativnim aditivom ni mogoča brez predhodne faze, v kateri se ta plastika izpostavi ultravijoličnemu sevanju in toploti. Cilj te predhodne faze je z oksidacijo zmanjšati molekulsko maso plastike, da bi ta razpadla na drobce. V tej študiji je navedeno, da brez te predhodne faze biorazgradnja ne poteka ali pa poteka veliko dlje, ker plastika ne doseže zadostne stopnje razpada, da bi jo lahko presnovili mikroorganizmi. Ker se svetloba in toplota razlikujeta glede na lokalne razmere, je zelo težko oceniti obdobje in stopnjo razpada, ki sta potrebna, da lahko poteka biorazgradnja. Vendar oksidativni aditiv pospeši razpad plastike v tej predhodni fazi, tako da plastika, ki vsebuje tak aditiv, razpade hitreje od običajne plastike, ko je izpostavljena ultravijoličnemu sevanju in toploti.

128    V zvezi z naslednjo fazo, in sicer biorazgradnjo v pravem pomenu izraza (presnovo s strani mikroorganizmov), je iz študije Eunomia razvidno, da je bila za plastiko z oksidativnim aditivom biorazgradnja v odprtem okolju dokazana le deloma. Čeprav se zdi, da se ta plastika v odprtem okolju lahko razgradi, ni gotovo, da se razgradi popolnoma in v razumnem obdobju. Zadovoljiva biorazgradnja (skoraj popolna, v dveletnem obdobju, ki je bilo najkrajše opaženo) je bila namreč dosežena le v okviru laboratorijskih preizkusov. Taka biorazgradnja nikoli ni bila opažena v realnih razmerah. Poleg tega, čeprav je mogoče šteti, da je biorazgradnja plastike z oksidativnim aditivom v odprtem okolju veliko hitrejša od biorazgradnje običajne plastike, bi bil negativen vpliv na okolje v tej fazi biorazgradnje lahko toliko večji.

129    V zvezi z biorazgradnjo plastike z oksidativnim aditivom, ko se ta plastika odloži na odlagališče, je v študiji Eunomia ugotovljena podprtost hipoteze, da biorazgradnja ne poteka. Kot je navedeno v tej študiji, čeprav biorazgradnja lahko poteka v zunanjih plasteh odlagališča, kjer je ta plastika izpostavljena kisiku (aerobna biorazgradnja), pa v globljih plasteh odlagališča, kjer ni veliko kisika, biorazgradnja poteka le v majhnem obsegu ali pa sploh ne. V teh globljih plasteh je vseeno mogoča anaerobna biorazgradnja. Vendar pri anaerobni biorazgradnji nastaja metan, toplogredni plin, ki je 25-krat bolj škodljiv od ogljikovega dioksida, ki nastaja pri aerobni biorazgradnji. Torej je plastika z oksidativnim aditivom nekoliko bolj problematična od običajne plastike, ker lahko v nasprotju z zadnjenavedeno povzroča emisije toplogrednih plinov.

130    Nazadnje, glede na študijo Eunomia razpoložljivi znanstveni podatki niso zadostni za ugotovitev, ali biorazgradnja plastike z oksidativnim aditivom poteka v morskem okolju. Vseeno je v tej študiji omenjeno, da rezultati nekaterih eksperimentov kažejo, da v takem okolju tovrstna plastika razpade hitreje od običajne plastike, da pa se biološko razgrajuje z veliko počasnejšim tempom kot v odprtem okolju na kopnem, kar pomeni, da bi lahko drobci v okolju ostali nedoločen čas ali dovolj dolgo obdobje, da bi povzročili resno škodo za okolje.

131    Drugič, glede na poročilo z dne 16. januarja 2018, v katerem so povzete ugotovitve študije Eunomia, je to, da je plastika z oksidativnim aditivom predhodno izpostavljena toploti in/ali ultravijoličnemu sevanju, nujen pogoj za to, da bi lahko v naslednji fazi prišlo do biorazgradnje. Iz tega poročila tudi izhaja, na prvem mestu, da ni mogoče nedvomno dokazati, da se bo biorazgradnja tovrstne plastike v odprtem okolju zagotovo zgodila v dejanskih razmerah. Na drugem mestu, v navedenem poročilu je prav tako omenjeno, da je na odlagališčih biorazgradnja plastike z oksidativnim aditivom mogoča v zunanjih plasteh odlagališča, da pa poteka le v majhnem obsegu ali pa sploh ne v globljih plasteh, kjer bi bila ta vrsta plastike z vidika toplogrednih plinov bolj problematična kot običajna plastika. Na tretjem mestu, v istem poročilu je navedeno, da ni dovolj dokazov, ki bi potrjevali, da se ta plastika v morskem okolju biološko razgradi v razumnem času, ter da bi bila vsekakor ta biorazgradnja po pričakovanjih precej počasnejša kot v odprtih okoljih na kopnem in bi povzročila veliko okoljsko škodo.

132    Tako študija Eunomia kot poročilo z dne 16. januarja 2018 pa sta bila na voljo zadevnim trem institucijam, ko so te oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904. Komisija je namreč 16. januarja 2018, to je, preden je bila 5. junija 2019 sprejeta ta direktiva, predložila navedeno poročilo Parlamentu in Svetu na podlagi člena 20a(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 13, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 (UL 2015, str. 115, str. 11). Poročilo z dne 16. januarja 2018 pa temelji na študiji Eunomia in se večkrat sklicuje nanjo. Iz tega izhaja, da je bila tudi navedena študija zadevnim trem institucijam na voljo pred 5. junijem 2019.

133    Tretjič, izjava okso potrjuje, da ni dokazano, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko povsem razgradi v razumnem obdobju. Ta izjava, ki so jo podpisali številna podjetja in poklicne organizacije, nevladne organizacije, institucije, raziskovalna telesa, znanstveniki in člani Evropskega parlamenta, je objavljena na spletišču fundacije Ellen MacArthur Foundation, katere cilj je spodbujanje krožnega gospodarstva. Iz nje je razvidno, da se plastika z oksidativnim aditivom zmotno trži kot rešitev za onesnaževanje s plastiko in se predstavlja kot biorazgradljiva v razumnem obdobju. Po razpadu te plastike na majhne drobce je namreč biorazgradnja odvisna od okoljskih razmer, ki so spremenljive, in pogosto traja dlje ali veliko dlje kot nekaj mesecev ali celo več let. Med tem časom drobci ostanejo v okolju, kar lahko negativno vpliva nanj in na zdravje ljudi.

134    Ni pomembno, da je bila prvotna različica izjave okso, objavljena 6. novembra 2017 in povzeta v prejšnji točki, junija 2018 umaknjena s spletišča fundacije Ellen MacArthur Foundation, da bi lahko ta preučila pritožbo tretje osebe, ali da je bila navedena izjava spremenjena, preden je bila maja 2019 spet dana na splet. Spremembe, vnesene leta 2019, namreč pojasnjujejo vsebino te izjave, ne spreminjajo pa njenega pomena.

135    Na eni strani je bila izjava okso objavljena na spletišču fundacije Ellen MacArthur Foundation, kar pomeni, da je javna. Na drugi strani je bila ta izjava, naj gre za njeno prvotno ali spremenjeno različico, objavljena, preden je bila 5. junija 2019 sprejeta Direktiva 2019/904.

136    Poleg tega se poročilo z dne 16. januarja 2018, za katero je bilo v točki 132 zgoraj ugotovljeno, da je bilo dostopno zadevnim trem institucijam, sklicuje na izjavo okso.

137    Za izjavo okso je zato treba šteti, da je bila javna in torej dostopna zadevnim trem institucijam, ko so te oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904 (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2010, Afton Chemical, C‑343/09, EU:C:2010:419, točka 39).

138    Četrtič, De Wildejeva študija prav tako potrjuje ugotovitve iz študije Eunomia in poročila z dne 16. januarja 2018 glede biorazgradnje plastike z oksidativnim aditivom.

139    Kot poudarja Komisija, je namreč iz De Wildejeve študije razvidno, da čeprav se je v dveh člankih, na eni strani v članku Jakubowicza, I., Yarahmadi, N., in Arthurson, V., naslovljenem „Kinetics of abiotic and biotic degradability of low-density polyethylene containing prodegradant additives and its effect on the growth of microbial communities“ („Kinetika abiotske in biotske razgradljivosti polietilena nizke gostote, ki vsebuje aditive, ki pospešujejo razgradnjo, ter njen vpliv na rast mikrobnih združb“), objavljenem maja 2011 (v nadaljevanju: Jakubowiczeva študija iz leta 2011), in na drugi strani v članku Chiellinija, E., Corti, A., in Swifta, G., naslovljenem „Biodegradation of Thermally-oxidised, Fragmented Low-density Polyethylenes“ („Biorazgradnja toplotno oksidiranih, razpadlih polietilenov nizke gostote“), iz leta 2003 (v nadaljevanju: študija Chiellinija in Corti), poročalo o visokem odstotku biorazgradnje tovrstne plastike, se v vseh drugih razpoložljivih člankih poroča o neobstoječi ali (zelo) nizki stopnji biorazgradnje. V navedeni študiji je ugotovljeno, da je vprašanje, katero stopnjo biorazgradnje lahko doseže plastika z oksidativnim aditivom, predmet razprave.

140    V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, zgolj dejstvo, da je De Wildejeva študija iz avgusta 2013, ne zadostuje za dokaz, da je ta študija zastarela. Tožeči stranki namreč v zvezi s tem samo navajata splošno, nepodprto trditev, ne da bi se sklicevali na konkretne odlomke navedene študije.

141    Poleg tega ugotovitve iz De Wildejeve študije, da je stopnja biorazgradnje, ki jo doseže plastika z oksidativnim aditivom, nizka ali celo neobstoječa, ni mogoče ovreči z okoliščino, da so bili preizkusi, na katerih ta študija temelji, izvedeni v laboratoriju, in ne v realnih razmerah. Ta okoliščina je bila v navedeni študiji namreč upoštevana. Poleg tega je zlasti iz točk 127 in 133 zgoraj razvidno, da so okoljske razmere spremenljive, torej jih je težko posnemati v laboratoriju.

142    Nazadnje, na eni strani je bila De Wildejeva študija objavljena na spletu, kot potrjuje hiperpovezava v opombi odgovora Komisije na tožbo, to pomeni, da je ta študija javna. Na drugi strani se študija Eunomia, za katero je bilo v točki 132 zgoraj ugotovljeno, da je bila zadevnim trem institucijam dostopna pred sprejetjem Direktive 2019/904, sklicuje na De Wildejevo študijo. Iz tega izhaja, da je bila v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 137 zgoraj, tudi De Wildejeva študija dostopna tem institucijam, ko so oblikovale in sprejemale navedeno direktivo.

143    Petič, študija univerze v Loughboroughu prav tako podpira ugotovitve iz študije Eunomia in poročila z dne 16. januarja 2018 glede biorazgradnje plastike z oksidativnim aditivom.

144    Kot poudarja Parlament, je iz te študije namreč razvidno, da je razpad tovrstne plastike na drobce odvisen od okoljskih razmer in da zato ni mogoče oceniti časa, ki je potreben za tak razpad, da pa se vseeno zdi, da ta čas v odprtem okolju in v razmerah v Združenem kraljestvu znaša od dve do pet let. Glede na isto študijo biorazgradnja plastike z oksidativnim aditivom, do katere lahko pride šele po tem razpadu, poteka zelo počasi, tako da je izraz „biorazgradljiva“ praktično brez pomena, razen če ga spremlja navedba stopnje biorazgradnje in razmer, v katerih ta poteka, po možnosti v povezavi s široko priznanim standardom. V študiji univerze v Loughboroughu je priporočena izvedba dodatnih študij, da bi se ugotovilo, ali prihaja do popolne biorazgradnje in, če da, v kolikšnem času.

145    V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, zgolj iz dejstva, da je študija univerze v Loughboroughu iz januarja 2010, ni mogoče sklepati, da je zastarela. Tožeči stranki namreč v zvezi s tem samo navajata splošno trditev, ne da bi natančneje navedli, kateri vidiki te študije naj bi bili zastareli, ali predložili dokaze v podporo svoji trditvi. Poleg tega okoliščina, da je študija univerze v Loughboroughu večkrat omenjena v študiji Eunomia, ki je iz aprila 2017, bolj nakazuje, da je, ravno nasprotno, še vedno aktualna.

146    Poleg tega ugotovitve iz študije univerze v Loughboroughu v zvezi z negotovostjo, ki obstaja glede biorazgradnje plastike z oksidativnim aditivom, ni mogoče ovreči z dokumentom, naslovljenim „OPA Response to Loughborough Report“ („Odgovor združenja OPA na študijo univerze v Loughboroughu“), ki sta ga tožeči stranki predložili kot prilogo k svojima replikama Parlamentu in Svetu. Glede na ta dokument naj bi se v navedeni študiji okso‑biorazgradnja zamešala s hidro‑biorazgradnjo.

147    Opozoriti je namreč treba, da je načelo, ki prevlada v pravu Unije, načelo proste presoje dokazov, ki ureja postopke s pravnimi sredstvi, in da je edino merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost. Poleg tega je treba za oceno dokazne vrednosti posameznega dokumenta preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje, ter zlasti upoštevati izvor tega dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (sodba z dne 16. maja 2019, GMPO/Komisija, T‑733/17, EU:T:2019:334, točka 60).

148    Kot pa trdi Parlament, ne da bi mu kdo nasprotoval, je avtor dokumenta, ki je omenjen v točki 146 zgoraj, združenje Oxo-Biodegradable Plastics Association (OPA), katerega vodstvo ima samo dva aktivna člana, to sta finančni direktor in direktor družbe Symphony Environmental. Poleg tega navedenega dokumenta ne spremlja noben dokaz, ki bi podpiral trditve v njem.

149    Zato ima zadevni dokument le majhno dokazno vrednost (glej po analogiji sodbo z dne 14. marca 2017, Bank Tejarat/Svet, T‑346/15, neobjavljena, EU:T:2017:164, točki 85 in 86).

150    Nazadnje, na eni strani je študija univerze v Loughboroughu na voljo na spletišču ministrstva vlade Združenega kraljestva za okolje, prehrano in podeželje. Na drugi strani je ta študija večkrat citirana v študiji Eunomia, za katero je bilo v točki 132 zgoraj ugotovljeno, da je bila zadevnim trem institucijam dostopna pred sprejetjem Direktive 2019/904. Iz tega izhaja, da je bila v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 137 zgoraj, tem institucijam dostopna tudi študija univerze v Loughboroughu.

151    Iz točk od 124 do 150 zgoraj je razvidno, da so zadevne tri institucije, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904, imele na voljo izčrpno znanstveno oceno tveganja, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, in da so lahko menile, da je tako tveganje dokazano, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

152    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo tožečih strank, da v študiji Eunomia, poročilu z dne 16. januarja 2018 in izjavi okso ni upoštevana razlika med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko. Kot je navedeno v točki 14 zgoraj, po mnenju tožečih strank veliko hitrejšo biorazgradnjo drugonavedene plastike ter torej razliko med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko dokazujejo različni dokazi, za katere tožeči stranki zadevnim trem institucijam očitata, da jih niso upoštevale. Zadevni dokazi so: prvič, točki 23 in 24 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank z dne 16. decembra 2020 (v nadaljevanju: pričanje izvršnega direktorja tožečih strank); drugič, mnenje o tehnologiji, povezani z okso‑biorazgradljivo plastiko, z dne 2. novembra 2018 (v nadaljevanju: mnenje z dne 2. novembra 2018); tretjič, študija, ki jo je izvedla univerza Queen Mary University of London, naslovljena „Microbial Degradation of Plastic in Aqueous Solutions Demonstrated by CO2 Evolution and Quantification“ („Mikrobna razgradnja plastike v vodnih raztopinah, dokazana z razvijanjem in merjenjem količine CO2“), objavljena leta 2020 (v nadaljevanju: študija Queen Mary University); četrtič, poročilo Laboratoire d’Océanographie Microbienne de Banyuls-sur-Mer (Francija) z dne 4. septembra 2020; petič, odgovor Ignacyja Jakubowicza z dne 21. avgusta 2017 na dokument fundacije Ellen MacArthur Foundation v zvezi z oksorazgradljivimi in fotorazgradljivimi aditivi, vsebovanimi v plastiki (v nadaljevanju: odgovor I. Jakubowicza fundaciji Ellen MacArthur Foundation); šestič, pričanje višjega znanstvenika pri družbi Symphony Environmental z dne 23. junija 2021 (v nadaljevanju: pričanje višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental) in, sedmič, študija, ki jo je izvedel Laboratoire d’Océanographie Microbienne de Banyuls-sur-Mer, naslovljena „Degradation, Biodegradation and toxicity of Oxo‑biodegradable Plastics in the oceans“ („Razgradnja, biorazgradnja in strupenost okso‑biorazgradljive plastike v oceanih“), z dne 10. marca 2021 (v nadaljevanju: študija Oxomar).

153    Prvič, kar zadeva točki 23 in 24 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank, ta v teh dveh točkah glede biorazgradnje plastike z oksidativnim aditivom navaja, da zadevne tri institucije niso dokazale, da se tovrstna plastika biološko ne razgradi povsem; da popolna prepoved dajanja na trg torej ni upravičena; da navedene institucije niso zadostno presodile gospodarskih, socialnih in okoljskih posledic svojega ukrepa ter da niso dokazale, da so proizvodi iz plastike z oksidativnim aditivom med odpadki, ki so najpogosteje najdeni na plažah. Izvršni direktor tožečih strank tudi poudarja, da zadevne tri institucije sploh niso upoštevale mnenja agencije ECHA, ki ni bila prepričana, da ta plastika razpade v mikroplastiko.

154    Vendar je treba zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale na dan sprejetja tega akta. Zlasti je treba kompleksne presoje njegovega avtorja preizkusiti le glede na elemente, ki jih je ta imel na voljo, ko je te presoje opravil (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2018, Apimab Laboratoires in drugi/Komisija, T‑14/16, neobjavljena, EU:T:2018:524, točki 124 in 137).

155    Zato zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale pričanja izvršnega direktorja tožečih strank, ker je bilo to pričanje pripravljeno posebej za to tožbo in je torej nastalo po sprejetju Direktive 2019/904.

156    Poleg tega je zadevno pričanje podal izvršni direktor tožečih strank. Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 147 in 149 zgoraj, njegovega avtorja ni mogoče opredeliti kot neodvisnega od njiju, to pričanje pa ima tako le majhno dokazno vrednost.

157    Izvršni direktor tožečih strank se v podporo svojim trditvam sicer res sklicuje na tri dokumente, priložene njegovemu pričanju, in sicer, prvič, študijo, ki jo je izvedla družba Eunomia Research & Consulting, naslovljeno „Analysis of Branded Items found on UK Beaches“ („Analiza predmetov z blagovno znamko, najdenih na plažah Združenega kraljestva“), z dne 9. maja 2019, drugič, elektronsko sporočilo, ki ga je uslužbenec agencije ECHA poslal tožečima strankama, z dne 30. oktobra 2018 in, tretjič, dopis z dne 30. aprila 2019, omenjen v točkah 35 in 55 zgoraj.

158    V zvezi s študijo, omenjeno v točki 157 zgoraj, izvršni direktor tožečih strank navaja, da v tej študiji med odpadki, najdenimi na plažah v Združenem kraljestvu, ni bil opredeljen noben proizvod iz plastike z oksidativnim aditivom. Vendar je treba poudariti, da je bil edini cilj te študije opredeliti blagovne znamke različnih predmetov, najdenih na teh plažah, da bi se ugotovilo, katera podjetja so te predmete dala na trg. Zato v tej študiji niso natančno navedene vrste plastike, ki so jih, če sploh, vsebovali najdeni predmeti.

159    Glede elektronskega sporočila, omenjenega v točki 157 zgoraj, je dovolj poudariti, da ECHA v njem navaja, da „v tej fazi ni prepričana, da mikroplastika nastaja“ iz plastike z oksidativnim aditivom, pri čemer je treba pojasniti, da izraz „mikroplastika“ navadno označuje delce, manjše od 5 mm, ki se, namesto da bi se biološko razgradili v razumnem obdobju, radi kopičijo v okolju. Zato tega elektronskega sporočila ni mogoče šteti za odločno stališče te agencije. Nasprotno, ker ECHA v njem navaja, da potrebuje dodatno obdobje za ugotovitev, ali prejete informacije izkazujejo nastajanje mikroplastike, in da namerava od tožečih strank zahtevati dodatne informacije, navedeno elektronsko sporočilo ponazarja dvome te agencije v zvezi s tem.

160    V zvezi z dopisom z dne 30. aprila 2019 je treba spomniti, da Komisija v njem od agencije ECHA zahteva, naj ustavi postopek omejitve, ki je bil začet na podlagi členov od 68 do 73 Uredbe REACH. Vendar tega dopisa ni mogoče šteti za izraz pomanjkanja interesa Komisije za pridobitev znanstvenih podatkov, ker lahko ta institucija, kot je razvidno iz točke 121 zgoraj, zbere znanstvene podatke iz drugih virov.

161    Zadevnim trem institucijam torej ni mogoče očitati, da niso upoštevale točk 23 in 24 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank.

162    Drugič, kar zadeva mnenje z dne 2. novembra 2018, tožeči stranki navajata, da se opirata na dokaze, navedene v tem mnenju. Na eni strani gre za študijo, ki so jo izvedli B. Eyheraguibel in drugi, naslovljeno „Characterisation of oxidised oligomers from polyethylene films by mass spectrometry and NMR spectroscopy before and after biodegradation by a Rhodococcus rhodochrous strain“ („Opis značilnosti oksidiranih oligomerov iz polietilenskih folij z masno spektrometrijo in NMR-spektroskopijo pred biorazgradnjo s sevom bakterije Rhodococcus rhodochrous in po njej“), z dne 23. maja 2017, v kateri je ugotovljena 95‑odstotna stopnja biorazgradnje za vzorec polietilena visoke gostote, ki vsebuje oksidativni aditiv, potem ko je bil vzorec 240 dni izpostavljen posebni talni bakteriji. Na drugi strani je glede na mnenje z dne 2. novembra 2018 v študiji, ki so jo izvedli C. Dussud in drugi, naslovljeni „Colonisation of Non-biodegradable and Biodegradable Plastics by Marine Organisms“ („Kolonizacija nebiorazgradljive in biorazgradljive plastike z morskimi organizmi“), z dne 18. julija 2018 ugotovljeno, da je kolonizacija vzorcev plastike z oksidativnim aditivom po šestih tednih izpostavljenosti nekaterim morskim bakterijam 30-krat večja kot kolonizacija vzorcev običajne plastike.

163    Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so priložena tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(d) Poslovnika zajeti v tožbi. Tako Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati in prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (sodbi z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točki 40 in 41, ter z dne 15. oktobra 2020, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija, T‑307/18, neobjavljena, EU:T:2020:487, točka 239).

164    V obravnavanem primeru tožba vsebuje eno samo omembo mnenja z dne 2. novembra 2018, in sicer se ena od njenih opomb sklicuje na prilogo s 14 stranmi, ki vsebuje to mnenje. V tej opombi tožeči stranki navajata le to: „[g]lej na primer dokaze, navedene v [mnenju z dne 2. novembra 2018]“. Še največ, kar tožeči stranki navajata v zadevni opombi, je, da to mnenje podpira njuno ugotovitev, da „se prepoved iz člena 5 opira na napačno in/ali nezadostno utemeljeno podlago v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko“, in da so v tem mnenju poudarjena „vprašanja, ki bi morala biti upoštevana“. Tožeči stranki se v svojih replikah Parlamentu, Svetu in Komisiji zgolj sklicujeta bodisi na splošno na prilogo, ki vsebuje mnenje z dne 2. novembra 2018, bodisi na šest strani navedenega mnenja, ne da bi natančneje pojasnili, katera trditev v tem sklopu šestih strani je upoštevna.

165    Ker je poleg tega navedeno mnenje pripravil odvetnik brez kakršne koli znanstvene izobrazbe, ga ni mogoče vključiti med najboljše razpoložljive znanstvene podatke v smislu sodne prakse, navedene v točki 119 zgoraj. Poleg tega, čeprav ta odvetnik trdi, da je bil spodbujen, naj pri pripravi svojega mnenja ravna kot neodvisen razsodnik in izrazi svoje zadržke, dejstvo ostaja, da ga je za pripravo tega mnenja pooblastila in plačala družba Symphony Environmental Technologies. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 147 in 149 zgoraj, zadevnemu mnenju mogoče pripisati le majhno dokazno vrednost.

166    To velja še toliko bolj, ker dokaza, navedena v mnenju z dne 2. novembra 2018, nista bila predložena kot prilogi k temu mnenju. Druga študija, to je študija C. Dussud in drugih, ni vložena v spis, prva študija, in sicer študija B. Eyheraguibela in drugih, pa v spis ni vložena, ker sta jo tožeči stranki predložili v fazi replike. Zato ni mogoče natančno preveriti zanesljivosti tega mnenja.

167    Zadevnim trem institucijam torej ni mogoče očitati, da niso upoštevale mnenja z dne 2. novembra 2018.

168    Tretjič, kar zadeva študijo Queen Mary University, se tožeči stranki opirata na njen odlomek, iz katerega naj bi izhajalo, da se tovrstna plastika v vodni raztopini razgradi 90-krat hitreje od običajne plastike.

169    V zvezi s tem je treba poudariti, da je v študiji Queen Mary University navedeno, da je bila v njej uporabljena nova metoda za preizkušanje biorazgradljivosti vzorca plastike z oksidativnim aditivom. Pri tej novi metodi se ta vzorec ne namesti v tla, to je v okolje, za katero nista znani ne koncentracija ne vrsta bakterij, vsebovanih v njem, temveč se točno določena bakterija odloži na vzorec. Po navedbah univerze Queen Mary University je bilo pri uporabi te metode ugotovljeno, da tak vzorec, ki je bil 450 ur izpostavljen ultravijoličnemu sevanju, nato pa točno določeni talni bakteriji, po 35 urah izkazuje 90-krat večjo biorazgradnjo kot vzorec običajne plastike, ki je bil predmet enakega postopka.

170    Vendar so zadevne tri institucije dejansko upoštevale sicer ne same študije Queen Mary University, ki še ni bila na voljo, pač pa vsaj njeno vsebino. Študija Eunomia se namreč sklicuje na informacije, ki jih je posredovala dr. R. Rose, ena od avtorjev študije Queen Mary University. V zvezi s tem je v študiji Eunomia poudarjeno, da metoda, ki jo je uporabila univerza Queen Mary University, še zdaleč ni splošno sprejeta in da ni gotovo, da je rezultate, do katerih je v laboratoriju prišla ta univerza, mogoče doseči v realnih razmerah.

171    Poleg tega študija Queen Mary University izhaja iz časa po sprejetju Direktive 2019/904, saj je bila pripravljena avgusta 2019 in objavljena leta 2020. Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da te študije niso upoštevale.

172    Četrtič, glede poročila laboratorija iz Banyulsa-sur-Mer tožeči stranki poudarjata, da je v njem navedeno, da se plastika z oksidativnim aditivom, zlasti tista, ki jo proizvajata tožeči stranki, v morskem okolju biološko razgradi, in to veliko bolj učinkovito kot običajna plastika.

173    Vendar poročilo laboratorija iz Banyulsa-sur-Mer, ki je z dne 4. septembra 2020, izhaja iz časa po sprejetju Direktive 2019/904. Zato ga zadevne tri institucije v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, niso mogle upoštevati. Vsekakor to poročilo ni znanstvena študija, v kateri bi bili predstavljeni rezultati opravljenih preizkusov, ampak je dokument, v katerem je na eni strani in pol predstavljen projekt, imenovan Oxomar.

174    Petič, tožeči stranki se opirata na odgovor I. Jakubowicza, izrednega profesorja na Research Institutes of Sweden (RISE), fundaciji Ellen MacArthur Foundation. Ta profesor v njem navaja, da „[p]ri procesu razgradnje [plastike z oksidativnim aditivom] ne gre za razpad, temveč za popolno predrugačenje materiala, v okviru katerega se polimer z visoko molekulsko maso razgradi v monomerne in oligomerne drobce ter ogljikovodikove molekule postanejo molekule, ki vsebujejo kisik, te pa lahko presnovijo mikroorganizmi“.

175    V zvezi s tem je dovolj poudariti, da je odgovor I. Jakubowicza fundaciji Ellen MacArthur Foundation le izjava, ki obsega eno stran in pol ter se ne sklicuje na nobeno znanstveno študijo. Tudi ob predpostavki, da se, kot navaja Komisija, ta odgovor opira na dva predhodna članka, in sicer na Jakubowiczevo študijo iz leta 2011 ter študijo Chiellinija in Corti, je bilo v točki 139 zgoraj opozorjeno, da je glede na De Wildejevo študijo mnenje, izraženo v teh dveh člankih, edinstveno. Poleg tega sta navedena članka ustrezno omenjena v študiji Eunomia.

176    Zadevnim trem institucijam torej ni mogoče očitati, da niso upoštevale odgovora I. Jakubowicza fundaciji Ellen MacArthur Foundation.

177    Šestič, kar zadeva pričanje višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, se tožeči stranki, na prvem mestu, opirata nanj, da bi odgovorili na dokaze, ki so jih zadevne tri institucije zagotovile v svojih odgovorih na tožbo, to je, da bi dokazali, da obstaja razlika med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko. Višji znanstvenik družbe Symphony Environmental poudarja, prvič, da standard TR 15351, ki ga je oblikoval Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in je citiran v študiji Eunomia, razlikuje med oksorazgradnjo, opredeljeno kot „razgradnja, ki je rezultat oksidativne cepitve makromolekul“, in okso‑biorazgradnjo, opredeljeno kot „razgradnja, ki je rezultat oksidativnih in celično posredovanih pojavov, sočasno ali zaporedno“. Drugič, kemična sestava oksorazgradljive plastike naj bi se razlikovala od kemične sestave okso‑biorazgradljive plastike, saj oksidativni aditiv, ki ga vsebuje drugonavedena, omogoča, da se zadosti opredelitvi okso‑biorazgradnje po standardu TR 15351. Tretjič, čeprav ni nobenega evropskega standarda v zvezi z okso‑biorazgradnjo, naj bi razlikovanje med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko vsebovali različni nacionalni standardi in metode. Četrtič, več znanstvenikov naj bi podpiralo obstoj takega razlikovanja.

178    Na drugem mestu, tožeči stranki se na navedeno pričanje opirata, da bi dokazali, da je plastika z oksidativnim aditivom biorazgradljiva. Višji znanstvenik družbe Symphony Environmental navaja, prvič, da se v študiji Eunomia priznava, da odločilno vprašanje ni, ali se tovrstna plastika biološko popolnoma razgradi, temveč ali se lahko obdobje, potrebno za njeno popolno biorazgradnjo, šteje za sprejemljivo. Drugič, biorazgradljivost plastike z oksidativnim aditivom naj bi dokazovali številni dokazi. Tretjič, biorazgradnje naj ne bi bilo mogoče preizkušati v realnih razmerah, laboratorijske razmere pa naj bi bile na splošno manj ugodne za biorazgradnjo kot realne razmere. Četrtič, različne študije naj bi izkazovale biorazgradljivost te plastike v morskem okolju.

179    Opozoriti je treba, da je pričanje višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental zagotovil zaposleni ene od tožečih strank, ki je odgovoren za proizvod d2w, da je bilo pripravljeno na zahtevo tožečih strank in posebej za to tožbo ter da je namenjeno obrambi njunih interesov. Zato ima to pričanje v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 147 in 149 zgoraj, le majhno dokazno vrednost. Poleg tega, ker navedeno pričanje izhaja iz časa po sprejetju Direktive 2019/904, zadevnim trem institucijam v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, ni mogoče očitati, da ga niso upoštevale.

180    Res je, da so navedbe višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental podprte z dokumenti, priloženimi njegovemu pričanju, in da se tožeči stranki v replikah opirata na tri izmed teh prilog, in sicer, na prvem mestu, na poročilo, ki ga je pripravil laboratorij Intertek za agencijo ECHA, naslovljeno „Oxo‑biodegradable plastics and the microplastics: towards a logical approach“ („Okso‑biorazgradljiva plastika in mikroplastika: logičnemu pristopu naproti)“, z dne 24. maja 2018 (v nadaljevanju: poročilo laboratorija Intertek), na drugem mestu, na prispevek, ki ga je pripravil neki znanstvenik, naslovljen „Evidence in Response to the UK Government’s July 2019 Call for Evidence on Standards for Bio-Based, Biodegradable, and Compostable Plastics“ („Dokazi v odgovor na poziv vlade Združenega kraljestva iz julija 2019 k predložitvi dokazov glede standardov za plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje“), z dne 7. oktobra 2019 (v nadaljevanju: prispevek z dne 7. oktobra 2019) in, na tretjem mestu, na rezultat preizkusa, ki ga je izvedel laboratorij Eurofins 25. julija 2017 (v nadaljevanju: preizkus laboratorija Eurofins z dne 25. julija 2017).

181    Vendar z nobeno od teh treh prilog k pričanju višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental nikakor ni mogoče učinkovito podkrepiti argumentacije tožečih strank.

182    Kar zadeva poročilo laboratorija Intertek, v katerem je zlasti navedeno, da je „ne glede na hitrost razgradnje [okso‑biorazgradljive plastike] ta višja od hitrosti razgradnje običajne plastike“ in da gre „pri razlikah med rezultati, dobljenimi v nekaj študijah, ki so bile doslej izvedene, […] za vprašanje stopnje“, je namreč treba poudariti, da je bilo to poročilo pripravljeno na zahtevo družbe Symphony Environmental. Zato je mogoče navedenemu poročilu v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 147 in 149 zgoraj, priznati le majhno dokazno vrednost.

183    V zvezi s prispevkom z dne 7. oktobra 2019, v katerem je ugotovljeno, da je „[z]elo neverjetno […], da v primeru okso‑biorazgradljive plastike prihaja do nastanka mikroplastike“, je treba pojasniti, da ta prispevek izhaja iz časa po sprejetju Direktive 2019/904. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, institucijam ni mogoče očitati, da ga niso upoštevale. Vsekakor prispevek z dne 7. oktobra 2019 ni znanstvena študija, v kateri bi bili predstavljeni rezultati preizkusov, ampak je le izjava, ki obsega šest strani in je bila sestavljena v odgovor na poziv vlade Združenega kraljestva k predložitvi dokazov glede standardov v zvezi s plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje.

184    Kar zadeva preizkus laboratorija Eurofins z dne 25. julija 2017, izveden na vzorcu plastike, ki je vsebovala matično zmes d2w tožečih strank, je bila v njem izkazana 88,86‑odstotna stopnja biorazgradnje, dosežena v 121 dneh. Vendar je treba poudariti, da sta razpad plastike in njena presnova s strani mikroorganizmov odvisna od okoljskih razmer. Kot pa izhaja zlasti iz točk 127 in 133 zgoraj, so te razmere spremenljive in se ne ujemajo z razmerami preizkusa, izvedenega v laboratoriju. Zato okoliščina, da je bila v laboratoriju dosežena 88,86‑odstotna stopnja biorazgradnje, ne dokazuje, da bo enaka stopnja v enakem obdobju dosežena v realnih razmerah.

185    Zadevnim trem institucijam torej ni mogoče očitati, da niso upoštevale pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, poročila laboratorija Intertek, prispevka z dne 7. oktobra 2019 in preizkusa laboratorija Eurofins z dne 25. julija 2017.

186    Sedmič, kar zadeva študijo Oxomar, ki je bila predložena kot priloga k pričanju višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, njeni avtorji ugotavljajo, da nekateri elementi dokazujejo, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko razgradi v morskem okolju. Vendar ne vedo, ali je taka biorazgradnja popolna.

187    Vendar študija Oxomar, ki je z dne 10. marca 2021, izhaja iz časa po sprejetju Direktive 2019/904. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale te študije.

188    Poleg tega v navedeni študiji ni ugotovljeno, da se plastika z oksidativnim aditivom v morskem okolju biološko popolnoma razgradi v dveh letih. Zato ni mogoče šteti, da so s to študijo ovržene med drugim ugotovitve iz študije Eunomia v zvezi s tem.

189    Nazadnje, poudariti je treba, da tožeči stranki v podporo svojemu argumentu, navedenemu v točki 152 zgoraj, trdita še, da standard, ki se v Evropi najpogosteje uporablja za preizkušanje biorazgradljivosti plastike, to je standard EN 13432, ni upošteven za plastiko z oksidativnim aditivom.

190    Glede tega tožeči stranki ne trdita, da plastika, ki vsebuje njuno matično zmes d2w, ustreza standardu EN 13432, za katerega je v študiji Eunomia pojasnjeno, da za aerobno razgradnjo zahteva vsaj 90‑odstotno stopnjo pretvorbe v ogljikov dioksid in v biomaso v obdobju največ šestih mesecev.

191    Trdita, da se s standardom EN 13432 ocenjuje biorazgradnja vzorca plastike v posebnih razmerah, in sicer v razmerah industrijskega kompostiranja. Iz tega sklepata, da ker plastika, ki vsebuje matično zmes d2w, ni zasnovana za kompostiranje in se ne trži kot primerna za kompostiranje, standard EN 13432 ni upošteven za presojo njene biorazgradnje. Ameriški standard ASTM D 6954 naj bi bil tisti, ki bi ga bilo treba uporabiti za merjenje biorazgradnje tovrstne plastike, saj je ta zasnovana za biorazgradnjo v odprtem okolju, ne pa v posebnih razmerah industrijskega kompostiranja.

192    Res je, da je v študiji Eunomia navedeno, da na ravni Unije obstaja ne eden, ampak več standardov, ki omogočajo ocenjevanje biorazgradljivosti plastike, da so nekateri od njih preproste metode, da so nekateri nacionalni in da se neprestano razvijajo.

193    Prav tako drži, da ker ima vsako okolje (industrijsko kompostiranje, sladka voda, morsko okolje, tla in odlagališče) lastne razmere, standardi, ki omogočajo merjenje biorazgradnje v določenem okolju, ne omogočajo merjenja biorazgradnje v drugih okoljih. Tako je v študiji Eunomia navedeno, da se standardi, ki se uporabljajo za biorazgradnjo prek kompostiranja in med katerimi je standard EN 13432, razlikujejo od standardov, ki omogočajo merjenje biorazgradnje v sladki vodi, morskem okolju ali tleh, in od standardov, zasnovanih za merjenje razgradnje plastike z oksidativnim aditivom. Zadnjenavedeni standardi so se v zadnjem času razvili. Med njimi so ameriški standard ASTM D 6954, britanski standard BS 8472:2011 in francoski standard AC T 51-808. V isti študiji je pojasnjeno, da je razlog za razvoj standardov, namenjenih posebej merjenju razgradnje plastike z oksidativnim aditivom, dejstvo, da nobeden od drugih standardov ne zahteva predhodne izpostavljenosti vzorca ultravijoličnemu sevanju in/ali toploti, medtem ko je, če take predhodne izpostavljenosti ni, skoraj gotovo, da se vzorec ne bo biološko razgradil.

194    V študiji Eunomia je tudi pojasnjeno, da proizvajalci plastike z oksidativnim aditivom te plastike ne tržijo kot primerno za kompostiranje v skladu s standardom EN 13432, temveč, nasprotno, trdijo, da je neprimerna za kompostiranje.

195    Nazadnje, ko je bilo zadevnim trem institucijam v okviru ukrepa procesnega vodstva postavljeno vprašanje o tem, so se strinjale, da je standard EN 13432 upošteven za presojo biorazgradnje plastike prek industrijskega kompostiranja, da pa so lahko za presojo njene biorazgradnje glede na predvideno uporabo upoštevni tudi drugi standardi.

196    Vendar kot je navedeno v študiji Eunomia, je edino okolje, katerega razmere je mogoče zadovoljivo posnemati v laboratoriju, kompostiranje, ker gre za industrijski proces, ki je kot tak nadzorovan. V zvezi z drugimi okolji torej rezultati preizkusov, izvedenih v laboratoriju, niso nujno ponovljivi v realnih razmerah. Tako tudi če bi bil vzorec plastike z oksidativnim aditivom predmet preizkusa, katerega namen bi bil presoditi njeno biorazgradnjo v razmerah, ki niso razmere industrijskega kompostiranja, na podlagi standarda, ki ni standard EN 13432, na primer standarda ASTM D 6954, rezultati tega v laboratoriju izvedenega preizkusa ne bi bili nujno ponovljivi v realnih razmerah. Kot je navedeno v točki 184 zgoraj, čeprav poročilo o preizkusu, ki ga je 25. julija 2017 izvedel laboratorij Eurofins, kaže, da vzorec plastike, ki vsebuje matično zmes d2w, ustreza standardu ASTM D 6954, ker je dosegel 88,86‑odstotno stopnjo biorazgradnje, to ne dokazuje, da bo enaka stopnja dosežena v realnih razmerah.

197    Poleg tega je treba ugotoviti, kot je Parlament navedel v odgovor na ukrep procesnega vodstva, omenjen v točki 195 zgoraj, da ne obstaja enoten standard na ravni Unije, ki bi omogočal ocenjevanje biorazgradnje plastike z oksidativnim aditivom, temveč obstajajo le nacionalni standardi, ki imajo različna merila in pragove. Na primer, v skladu s študijo Eunomia je v ameriškem standardu ASTM D 6954 uporabljen prag 60‑odstotne razgradnje, v britanskem standardu BS 8472 pa je določen prag 50‑odstotne pretvorbe vsebnosti ogljika.

198    Nazadnje, iz študije Eunomia izhaja, da je od vseh okolij industrijsko kompostiranje najbolj agresivno, to je najbolj ugodno za biorazgradnjo. Posledično ni verjetno, da se bo vzorec plastike z oksidativnim aditivom, ki se biološko ne razgradi povsem v razmerah industrijskega kompostiranja in ki ne ustreza standardu EN 13432, biološko povsem razgradil v drugih okoljih, na primer v tleh ali v morskem okolju. Zato ni mogoče šteti, da standard EN 13432 ni upošteven za presojo biorazgradnje tovrstne plastike v razmerah, ki niso razmere industrijskega kompostiranja.

199    Ugotoviti je torej treba, da zadevne tri institucije s tem, da so, opirajoč se na študije, izvedene na podlagi standarda EN 13432, presodile, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, niso prekoračile široke diskrecijske pravice, ki jo imajo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 115 zgoraj, na področju okolja.

200    Argumentacije tožečih strank, povzete v točki 152 zgoraj, torej ni mogoče sprejeti.

201    Zato iz točk od 124 do 200 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije imele na voljo kar najbolj izčrpno znanstveno oceno tveganja, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, in da so menile, da tako tveganje obstaja, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

2)      Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje

202    Glede trditve iz uvodne izjave 15 Direktive 2019/904, v skladu s katero oksorazgradljiva plastika ni primerna za kompostiranje, je treba pojasniti, da je v poročilu z dne 16. januarja 2018 navedeno, da je kompostiranje okrepljena biorazgradnja v nadzorovanih pogojih, za katero sta značilna predvsem prisilno prezračevanje in naravna proizvodnja toplote zaradi biološke aktivnosti v materialu.

203    Komisija in Parlament v odgovorih na tožbo navajata, da sta ob opiranju na študijo Eunomia, poročilo z dne 16. januarja 2018, izjavo okso in De Wildejevo študijo sklepala, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje.

204    Kot je navedeno v točkah 132, 135 in 142 zgoraj, so bili ti dokumenti na voljo zadevnim trem institucijam, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904.

205    Iz študije Eunomia je namreč razvidno, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za nobeno obliko kompostiranja in da ne ustreza standardu EN 13432, ki – kot je navedeno v točki 190 zgoraj – zahteva 90‑odstotno biorazgradnjo v obdobju šestih mesecev. V študiji Eunomia je v zvezi s tem poudarjeno, da je najvišji doseženi odstotek biorazgradnje v okviru znanstvene študije veliko nižji od 90 % in da je bil dosežen v veliko daljšem obdobju od tistega, ki je v uporabi pri industrijskem kompostiranju, kar privede do tveganja raztrositve drobcev plastike. Kot je navedeno v točki 194 zgoraj, ta študija tudi kaže, da večina proizvajalcev tovrstne plastike ne trdi, da je ta primerna za kompostiranje.

206    Poročilo z dne 16. januarja 2018 potrjuje, da se glede na razpoložljive podatke za oksorazgradljivo plastiko zdi, da je neprimerna za kakršno koli obliko kompostiranja ali anaerobno razgradnjo in da ne ustreza v Uniji veljavnim standardom za embalažo, ki jo je mogoče predelati s kompostiranjem. V tem poročilu je tudi poudarjeno, da bi lahko plastični delci, ki so ustvarjeni v procesu, škodljivo vplivali na kakovost komposta.

207    V izjavi okso je prav tako navedeno, da plastika z oksidativnim aditivom ne ustreza nobenemu standardu, ki se uporablja za plastično embalažo ali za predelavo plastike, ker njena biorazgradnja traja predolgo časa in ker lahko drobci plastike ostanejo v kompostu in torej vplivajo na njegovo kakovost ali se celo razširijo v okolje.

208    Tudi v De Wildejevi študiji je ugotovljeno, da plastika z oksidativnim aditivom ne ustreza različnim standardom v zvezi z industrijskim ali hišnim kompostiranjem.

209    Iz točk od 202 do 208 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904, imele na voljo izčrpno znanstveno oceno tveganja, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje, in da so lahko menile, da je obstoj takega tveganja dokazan, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

210    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo tožečih strank, da zadevne tri institucije niso upoštevale dokazov, ki po njunem mnenju dokazujejo, da je plastika z oksidativnim aditivom primerna za kompostiranje in da ne pomeni tveganja, in sicer, prvič, točk 23 in 24 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank, drugič, točk 56 in 58 pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, tretjič, preizkusa laboratorija Eurofins z dne 25. julija 2017 in, četrtič, predloga Evropskega odbora regij za spremembo člena 3 Direktive 2019/904.

211    Poudariti je treba, da izvršni direktor tožečih strank v točkah 23 in 24 svojega pričanja zgolj trdi, na eni strani, da zadevne tri institucije niso pojasnile, zakaj je kompostiranje oksorazgradljive plastike zaželeno, in na drugi strani, da navedene institucije niso navedle, iz katerih razlogov neprimernost tovrstne plastike za kompostiranje pomeni tveganje za okolje ali zdravje ljudi, ki lahko upravičuje njeno prepoved.

212    Podobno višji znanstvenik družbe Symphony Environmental v točkah 56 in 58 svojega pričanja trdi, da plastika z oksidativnim aditivom ni bila zasnovana za to, da bi ustrezala standardu EN 13432, da iz številnih razlogov ni bilo potrebno, da je tovrstna plastika primerna za kompostiranje, in da dejstvo, da za to ni primerna, ne upravičuje njene prepovedi.

213    Vendar zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale točk 23 in 24 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank ter točk 56 in 58 pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, iz razlogov, ki so navedeni v točkah 155 in 156 oziroma točki 179 zgoraj.

214    Poleg tega tožeči stranki, da bi dokazali, da je plastika, ki vsebuje njuno matično zmes d2w, primerna za kompostiranje, ne moreta trditi, da je ta plastika uspešno prestala preizkuse, izvedene skladno s standardom ISO 14855, in sicer zlasti preizkus laboratorija Eurofins z dne 25. julija 2017. Iz točke 184 zgoraj namreč izhaja, da okoliščina, da je bila neka stopnja biorazgradnje dosežena v laboratoriju, ne dokazuje, da bo enaka stopnja v enakem obdobju dosežena v realnih razmerah.

215    Poleg tega zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale predloga Evropskega odbora regij v pripravljalnem gradivu za Direktivo 2019/904, naj se člen 3 te direktive spremeni tako, da se nekateri sintetični polimeri, in sicer tisti, ki se štejejo za biorazgradljive po standardu ASTM D 6002, ne bi obravnavali kot „plastika“. Gre za sintetične polimere, ki „se lahko biološko razgradi[jo] na kraju kompostiranja […] s hitrostjo, ki je značilna za znane materiale, primerne za kompostiranje“. Iz navedenega predloga za spremembo namreč ne izhaja, da plastika z oksidativnim aditivom spada med sintetične polimere, ki se lahko tako razgradijo.

216    Nazadnje, Splošno sodišče ugotavlja, da imata tožeči stranki protislovna stališča glede tega, ali je plastika z oksidativnim aditivom primerna za kompostiranje. V tožbi namreč trdita, da je „v resnici […] okso‑biorazgradljiva plastika primerna za kompostiranje“. Vendar kljub temu priznavata, in sicer v replikah – po izvedbi primerjave med tovrstno plastiko in običajno plastiko – da zadnjenavedena „prav tako ni“ primerna za kompostiranje, in v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva, da plastika z oksidativnim aditivom „ni namenjena obdelavi v nadzorovanih obratih za obdelavo odpadkov“.

217    V zvezi s trditvijo, da to, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje, ne pomeni tveganja za okolje ali zdravje ljudi, je treba poudariti, da neprimernost tovrstne plastike za kompostiranje, obravnavana skupaj z okoliščinami, da se biološko ne razgradi povsem, da ni primerna za recikliranje in da ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi, privede do tega, da bo navedena plastika, puščena v odprtem okolju, razpadla v mikroplastiko, ki bo ostala v okolju, preden se bo morda biološko razgradila. Ugotoviti je treba, da je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 115 zgoraj, vprašanje, ali ob upoštevanju zlasti dejstva, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, njena neprimernost za kompostiranje pomeni tveganje za okolje ali zdravje ljudi, zajeto z diskrecijsko pravico zadevnih treh institucij.

218    Iz točk od 202 do 217 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije imele na voljo kar najbolj izčrpno znanstveno oceno tveganja, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje, in da so menile, da tako tveganje obstaja, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

3)      Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom negativno vpliva na recikliranje običajne plastike

219    Glede trditve iz uvodne izjave 15 Direktive 2019/904, v skladu s katero oksorazgradljiva plastika negativno vpliva na recikliranje običajne plastike, je treba poudariti, da zadevne tri institucije v svojih odgovorih na tožbo in duplikah navajajo, da so se za podprtje te trditve oprle na študijo Eunomia, poročilo z dne 16. januarja 2018, izjavo okso in študijo univerze v Loughboroughu.

220    Kot je navedeno v točkah 132, 135 in 150 zgoraj, so bili ti dokumenti na voljo navedenim institucijam, ko so te oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904.

221    Glede na študijo Eunomia zbrani dokazi nakazujejo, da trenutno razpoložljive tehnologije ne omogočajo prepoznavanja plastike z oksidativnim aditivom za njeno ločevanje od drugih vrst plastike. Zato naj bi se reciklirala skupaj z običajno plastiko. To pa naj bi vplivalo na kakovost reciklirane plastike. Čeprav naj bi uporaba stabilizatorjev v nekaterih primerih omogočala izogibanje takemu poslabšanju kakovosti reciklirane plastike, naj bi bilo vseeno težko določiti potrebno količino stabilizatorjev, ker je ta odvisna od koncentracije in vrste uporabljenega oksidativnega aditiva.

222    Poleg tega je v študiji Eunomia navedeno, da kaže, da razgradnja plastike z oksidativnim aditivom, do katere pride pred recikliranjem, vpliva na fizikalne lastnosti in življenjsko dobo reciklirane plastike. V tej študiji se iz tega sklepa, da reciklirana plastika ni primerna za vse končne uporabe in da se zlasti ne bi smela uporabljati za proizvode z dolgo življenjsko dobo. Vendar naj bi bilo mogoče proizvesti reciklirano plastiko, ki jo je mogoče uporabiti za proizvode s krajšo življenjsko dobo. V študiji Eunomia je ugotovljeno, da če reciklirana plastika vsebuje plastiko z oksidativnim aditivom, to negativno vpliva na tržljivost reciklirane plastike, njeno kakovost in njeno ceno.

223    V poročilu z dne 16. januarja 2018, v katerem so povzete ugotovitve študije Eunomia, je navedeno, da trenutno razpoložljive tehnologije predelovalcem ne omogočajo prepoznavanja in izločanja plastike z oksidativnim aditivom ter da se bo ta zato nujno reciklirala skupaj z običajno plastiko, kar lahko privede do slabe kakovosti recikliranega materiala. Odmerjanje stabilizatorjev, ki bi lahko preprečili tako slabšo kakovost, naj bi bilo težavno. Poleg tega glede na navedeno poročilo ni mogoče nadzirati stopnje staranja plastike z oksidativnim aditivom, preden se ta reciklira. V poročilu z dne 16. januarja 2018 je poudarjen negativen vpliv teh dejavnikov na ceno reciklirane plastike in je ugotovljeno, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za recikliranje.

224    Tudi v izjavi okso je navedeno, da trenutne tehnologije ne omogočajo ločevanja plastike z oksidativnim aditivom od običajne plastike ter da je težko oceniti stopnjo staranja, ki jo je ta že dosegla, in količino stabilizatorjev, ki je potrebna za preprečitev razgradnje reciklirane plastike. V navedeni izjavi se iz tega sklepa, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za recikliranje v velikem obsegu.

225    Podobno je v študiji univerze v Loughboroughu navedeno, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za recikliranje zaradi prisotnosti oksidativnih aditivov v recikliranem materialu, ki pospešujejo njegovo razgradnjo. Dodajanje stabilizatorjev naj bi bilo težavno zaradi negotovosti glede potrebne količine stabilizatorjev in glede že dosežene stopnje oksidacije.

226    Iz točk od 219 do 225 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904, imele na voljo izčrpno znanstveno oceno tveganja, da plastika z oksidativnim aditivom negativno vpliva na recikliranje običajne plastike, in da so lahko menile, da je obstoj takega tveganja dokazan, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

227    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo tožečih strank, da navedene institucije niso upoštevale teh dokumentov: prvič, poročila avstrijskega laboratorija TCKT, naslovljenega „Effect of mechanical recycling on the properties of films containing oxo-biodegradable additive“ („Učinek mehanskega recikliranja na lastnosti folij, ki vsebujejo okso‑biorazgradljiv aditiv“), z dne 17. marca 2016 (v nadaljevanju: poročilo laboratorija TCKT iz marca 2016); drugič, še enega poročila istega laboratorija, naslovljenega „Weathering study on LDPE (with and without d2w/oxobiodegradable additive“ („Študija vremenskih vplivov na LDPE (z d2w/okso‑biorazgradljivim aditivom in brez)“), z dne 27. julija 2016 (v nadaljevanju: poročilo laboratorija TCKT iz julija 2016); tretjič, poročila južnoafriškega laboratorija Roediger, naslovljenega „Recycling report on d2w oxo-biodegradable plastics“ („Poročilo o recikliranju okso‑biorazgradljive plastike d2w), z dne 21. maja 2012 (v nadaljevanju: poročilo laboratorija Roediger); četrtič, študije Samper, M. D., in drugih, naslovljene „Interference of Biodegradable Plastics in the Polypropylene Recycling Process“ („Motenje procesa recikliranja polipropilena zaradi biorazgradljive plastike“), iz leta 2018 (v nadaljevanju: študija M. Samper) in, petič, točk od 48 do 52 pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental.

228    Res je, da je iz poročila laboratorija TCKT iz marca 2016 razvidno, da se reciklirani material, dobljen iz plastike, ki vsebuje matično zmes d2w, lahko uporablja za proizvode s kratko življenjsko dobo, kot so vrečke za odpadke ali nosilne vrečke. Poleg tega je iz poročila istega laboratorija iz julija 2016 – katerega cilj je bil preučiti, ali je nosilne vrečke iz plastike z oksidativnim aditivom mogoče reciklirati, da bi se iz njih izdelali proizvodi iz debele plastike, namenjeni dolgotrajni uporabi – razvidno, da čeprav ima prisotnost plastike z oksidativnim aditivom v recikliranem materialu lahko negativne učinke, kot je povečanje površinske razpokanosti, takih negativnih učinkov ni, ko se doda stabilizator. Tudi v poročilu laboratorija Roediger je navedeno, da prisotnost plastike, ki vsebuje matično zmes d2w, nima večjega negativnega vpliva na reciklirani material.

229    Vendar sta tako poročilo laboratorija TCKT iz marca 2016 kot poročilo laboratorija Roediger omenjena v študiji Eunomia. Kot pa je navedeno v točki 132 zgoraj, je bila ta študija na voljo zadevnim trem institucijam, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904. Zato navedenim institucijam ni mogoče očitati, da teh dveh poročil niso upoštevale.

230    Poleg tega je iz študije Eunomia razvidno, da je obe – poročilo laboratorija TCKT iz marca 2016 in poročilo laboratorija Roediger – naročila industrija plastike z oksidativnim aditivom. Iz poročila laboratorija TCKT iz julija 2016 je poleg tega razvidno, da je bilo pripravljeno na zahtevo tožečih strank. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 147 in 149 zgoraj, tem trem poročilom, zlasti poročilu laboratorija TCKT iz julija 2016, mogoče pripisati le majhno dokazno vrednost.

231    Nazadnje, v študiji Eunomia je poudarjena nedoslednost v rezultatih, evidentiranih v poročilu laboratorija Roediger, ne da bi bila ta nedoslednost v njem pojasnjena. V tej študiji je navedeno tudi, da je ugotovitve iz poročila laboratorija TCKT iz marca 2016 težko brez dvomov sprejeti zaradi pomanjkljive jasnosti, povezane zlasti s spreminjanjem različnih vzorcev, saj vsak vsebuje drugačen odstotek plastike z oksidativnim aditivom.

232    Glede študije M. Samper je treba po zgledu Komisije navesti, da se ne nanaša na recikliranje plastike z oksidativnim aditivom, ampak na recikliranje biorazgradljivih polimerov. Iz tega, da dajanje na trg vrste plastike, ki je predmet študije M. Samper, ni bilo prepovedano, čeprav ta ni primerna za recikliranje, ni mogoče sklepati, da tudi dajanje na trg plastike z oksidativnim aditivom ne bi smelo biti prepovedano. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 115 zgoraj, je namreč ugotavljanje obstoja tveganja, ki ga pomeni vsaka vrsta plastike, spada v polje proste presoje, ki ga imajo zadevne tri institucije.

233    Nazadnje, v točkah od 48 do 52 pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, na katere napotujejo replike, je sicer res med drugim navedeno, da je plastiko z oksidativnim aditivom mogoče reciklirati enako kot običajno plastiko in da je ni treba ločevati od običajne plastike za namene recikliranja. Vendar iz razlogov, navedenih v točki 179 zgoraj, zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale točk od 48 do 52 pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental.

234    Iz točk od 219 do 233 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije imele na voljo kar najbolj izčrpno znanstveno oceno tveganja, da plastika z oksidativnim aditivom negativno vpliva na recikliranje običajne plastike, in da so menile, da tako tveganje obstaja, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

4)      Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi

235    Glede trditve iz uvodne izjave 15 Direktive 2019/904, v skladu s katero oksorazgradljiva plastika ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi, Parlament in Komisija navajata, da sta se oprla na sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 16. januarja 2018 z naslovom „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“ (COM(2018) 28 final) oziroma na De Wildejevo študijo.

236    De Wildejeva študija, katere cilj je bil zlasti presoditi prednosti in slabosti oksorazgradljive plastike v primerjavi s prednostmi in slabostmi tako imenovane biorazgradljive plastike, pa je omejena na ugotovitev, da prvonavedena plastika ni biorazgradljiva, ne da bi bile izpostavljene dokazane koristi. Predvsem v sporočilu Komisije, ki je omenjeno v prejšnji točki, je na strani 13 navedeno, da „se je za nekatere alternativne materiale, za katere se zatrjuje, da so biološko razgradljivi (npr. ‚okso-razgradljivo plastiko‘), izkazalo, da nimajo dokazane okoljske koristi v razmerju do običajne plastike, njihova hitra razgradnja v mikroplastiko pa vzbuja zaskrbljenost“. Poleg tega iz znanstvenih ocen biorazgradnje, kompostiranja in recikliranja plastike z oksidativnim aditivom, ki so omenjene v točkah od 124 do 234 zgoraj, ni razvidno, da ima tovrstna plastika dokazano korist s katerega od teh vidikov.

237    Vendar tožeči stranki, prvič, trdita, da bi navedeni instituciji morali upoštevati mnenje Odbora Parlamenta za ribištvo glede predloga direktive, ki je priporočil, naj se biorazgradljiva plastika jasno opredeli.

238    Drugič, tožeči stranki menita, da je posebej povedno, da sta odbora Parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja ter za okolje, javno zdravje in varnost hrane v svojih mnenjih z dne 3. oziroma 11. oktobra 2018 glede predloga direktive predlagala, naj se dajanje na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike prepove, pri čemer pa nista podala nobene utemeljitve v zvezi s tem.

239    V skladu s členom 59(1) Poslovnika Parlamenta (UL 2019, L 302, str. 1) pa ta svoje stališče v smislu člena 294(3) PDEU sprejme z glasovanjem na plenarnem zasedanju, in ne z mnenjem katerega od njegovih odborov. Zato je brez pomena, da ima odbor, kot je Odbor za ribištvo, drugačno mnenje od tistega, ki je sprejeto na plenarnem zasedanju. A fortiori je brez pomena, da odbor, kot je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja ali Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane, ne utemelji svojega mnenja. Parlamentu, še manj pa Svetu in Komisiji, torej ni mogoče očitati, da takih mnenj niso upoštevali.

240    Iz točk od 235 do 239 zgoraj izhaja, da so zadevne tri institucije imele na voljo kar najbolj izčrpno znanstveno oceno morebitnih okoljskih koristi plastike z oksidativnim aditivom in da so lahko sklepale o neobstoju dokazanih koristi, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

241    Navedene institucije so torej imele na voljo kar najbolj izčrpno znanstveno oceno tveganj, omenjenih v uvodni izjavi 15 Direktive 2019/904, in sicer da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem, da ni primerna za kompostiranje, da negativno vpliva na recikliranje običajne plastike in da ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi. Zato so navedene institucije lahko štele, da je obstoj teh tveganj jasen, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

5)      Seznam, priložen replikam, na katerem so našteti vsi dokumenti, ki jih zadevne tri institucije domnevno niso upoštevale

242    Nazadnje, pojasniti je treba, da sta tožeči stranki v prilogi k replikam predložili seznam, na katerem so našteti vsi dokumenti, ki jih zadevne tri institucije po mnenju tožečih strank niso upoštevale (v nadaljevanju: seznam, priložen replikam).

243    Večina dokumentov s tega seznama je bila preučena že zgoraj.

244    Med tistimi, ki niso bili predmet take preučitve, so nekateri iz časa po sprejetju Direktive 2019/904, in sicer: prvič, britanski standard PAS 9017:2020, ki je iz oktobra 2020; drugič, študija Babetta, A. S., Antunes, M. C., Bettini, S. H. P., in Bonseja, B. C., naslovljena „A Recycling-Focused Assessment of the Oxidative Thermomechanical Degradation of HDPE Melt Containing Pro-oxidant“ („Na recikliranje osredotočena ocena oksidativne termomehanske razgradnje taline iz polietilena visoke gostote, ki vsebuje oksidativni element“), objavljena na spletu 21. decembra 2019; tretjič, študija Saikrishnan, S., Jubinvilla, D., Tzoganakisa, C., in Mekonnena, T. H., naslovljena „Thermo-mechanical degradation of polypropylene (PP) and low-density polyethylene (LDPE) blends exposed to simulated recycling“ („Termomehanska razgradnja mešanice polipropilena (PP) in polietilena nizke gostote (LDPE), izpostavljene simuliranemu recikliranju“), objavljena decembra 2020, in četrtič, študija Åkessona, D., Kuzhanthaiveluja, G., in Bohléna, M., naslovljena „Effect of a Small Amount of Thermoplastic Starch Blend on the Mechanical Recycling of Conventional Plastics“ („Učinek majhne količine mešanice termoplastičnega škroba na mehansko recikliranje običajne plastike“), objavljena 24. oktobra 2020. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, zadevnim trem institucijam ni mogoče očitati, da niso upoštevale teh štirih dokumentov.

245    Eden od dokumentov s seznama, priloženega replikam, je omenjen v študiji Eunomia, ki je bila dostopna zadevnim trem institucijam, ko so te oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904. Torej so ga upoštevale. Gre za študijo Jakubowicza, I., in Enebra, J., naslovljeno „Effects of Reprocessing of Oxobiodegradable and Non-degradable Polyethylene on the Durability of Recycled Materials“ („Učinki recikliranja okso‑biorazgradljivega polietilena in nerazgradljivega polietilena na obstojnost recikliranih materialov“), iz marca 2012.

246    Na še enega od dokumentov s seznama, priloženega replikam, in sicer prilogo A.27 k tožbi, ki vsebuje dopise znanstvenikov, poslane agenciji ECHA v zvezi z okso‑biorazgradljivo plastiko, se tožba zgolj na splošno sklicuje. V tožbi je namreč samo navedeno, da so bili ti dopisi poslani v odgovor na javno posvetovanje, ki ga je ECHA začela glede tovrstne plastike, in da njihovi avtorji nasprotujejo njeni prepovedi. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 163 zgoraj, pa Splošno sodišče ni dolžno v prilogi A.27, ki ima 100 strani in zajema več kot 30 dopisov, prepoznavati dopise, ki so upoštevni, zanesljivi in dokumentirani, ter ugotavljati, katero trditev tožečih strank podpirajo. Tudi replike se zgolj na splošno sklicujejo na to prilogo. Vendar obstaja izjema, ki se nanaša na dopis dr. R. Rose z dne 3. maja 2018. Tožba in replike se konkretno sklicujejo nanj. Vendar se ta dopis navaja v podporo četrtemu tožbenemu razlogu v zvezi z nezakonitostjo in bo zato preučen v okviru navedenega razloga.

247    Nazadnje, eden od dokumentov s seznama, priloženega replikam, v tožbi in replikah sploh ni omenjen. Gre za študijo Jin, H., Gonzalez-Gutierreza, J., Oblaka, P., Zupančič, B., in Emrija, I., naslovljeno „The effect of extensive mechanical recycling on the properties of low-density polyethylene“ („Učinek večkratnega mehanskega recikliranja na lastnosti polietilena nizke gostote“), iz novembra 2012. Na to študijo se sklicuje le pričanje višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental, ki je tudi priloženo replikam. Sodna praksa, navedena v točki 163 zgoraj, pa se nanaša tudi na repliko (sodba z dne 11. julija 2018, Europa Terra Nostra/Parlament, T‑13/17, neobjavljena, EU:T:2018:428, točka 86). Zato Splošno sodišče te študije ne more upoštevati.

248    Zadevnim trem institucijam torej ni mogoče očitati, da niso upoštevale dokumentov s seznama, priloženega replikam.

249    Zato je treba ugotoviti, da – kot je poudarjeno v točki 241 zgoraj – tožeči stranki napačno trdita, da so zadevne tri institucije storile očitno napako pri presoji, prvič, ker so sprejele prepoved dajanja na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, čeprav niso imele na voljo kar najbolj izčrpne znanstvene ocene tveganj, ki jih pomeni tovrstna plastika, in drugič, ker so menile, da je obstoj navedenih tveganj dokazan.

250    Ker je pooblastilo, ki ga ima zakonodajalec Unije na podlagi člena 191 PDEU, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 115 zgoraj, predmet nadzora v zvezi z očitno napako pri presoji, je treba ugotoviti, da zadevne tri institucije niso kršile te določbe.

251    Ob neobstoju kršitve člena 191 PDEU ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

252    Zato je treba zavrniti prvi del tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo v delu, ki se nanaša na dovolj resno kršitev člena 191 PDEU in na očitne napake pri presoji.

b)      Dovolj resna kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU

253    Tožeči stranki z drugim in tretjim delom ter delno prvim delom tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo trdita, da je prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, določena v členu 5 Direktive 2019/904, v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti, določenim v členu 5(4) PEU.

254    Uvodoma je treba opozoriti, da se z načelom sorazmernosti zahteva, da so akti institucij Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim zadevna ureditev sledi, in ne presežejo tistega, kar je nujno za uresničitev teh ciljev, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 13. marca 2019, Poljska/Parlament in Svet, C‑128/17, EU:C:2019:194, točka 94).

255    Glede sodnega nadzora nad spoštovanjem tega načela je treba poudariti, da ima v tehnično kompleksnem okviru, ki se stalno razvija, zakonodajalec Unije široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejme, zaradi česar se mora nadzor sodišča Unije omejiti na preučitev, ali se pri izvajanju takega pooblastila ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, oziroma tudi na to, ali zakonodajalec ni očitno prekoračil svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. V tem okviru sodišče Unije s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev ne sme nadomestiti presoje zakonodajalca Unije, ki mu je Pogodba podelila to nalogo (sodba z dne 13. marca 2019, Poljska/Parlament in Svet, C‑128/17, EU:C:2019:194, točka 95).

256    Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti, ali tožeči stranki z drugim delom tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo upravičeno trdita, da prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko, ni primerna za uresničevanje cilja navedene direktive, nato pa še, ali ta prepoved, kot trdita s tretjim delom istega tožbenega razloga, presega meje tistega, kar je nujno za uresničitev tega cilja.

257    V zvezi s prvim delom tretjega tožbenega razloga je treba spomniti, da se ta deloma nanaša na to, da je zadevna prepoved nesorazmerna zgolj zaradi neobstoja znanstvene ocene tveganj, ki jih za okolje in zdravje ljudi pomeni oksorazgradljiva plastika. Ugotoviti pa je treba, da tožeči stranki tako v bistvu trdita, da ker obstoj takih tveganj ni dokazan, navedena prepoved ne more biti primerna za zaščito pred njimi. Prvi del se v delu, ki temelji na tej trditvi, torej prekriva z drugim delom in bo preučen skupaj z njim.

1)      Drugi del: prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko, ni primerna za uresničevanje cilja te direktive, in prvi del v delu, ki se nanaša na isto trditev

258    Iz točk od 124 do 249 zgoraj izhaja, da zadevne tri institucije s tem, da so menile, da plastika z oksidativnim aditivom pomeni tveganja za okolje in zdravje ljudi, ker se biološko ne razgradi povsem, ni primerna za kompostiranje, negativno vpliva na recikliranje običajne plastike in ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi, niso storile očitne napake pri presoji.

259    Torej je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 255 zgoraj, ukrep, s katerim se prepoveduje dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, šteti za primeren za uresničevanje cilja varovanja okolja in zdravja ljudi, ki je izražen v uvodni izjavi 36 in členu 1 Direktive 2019/904.

2)      Tretji del: prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko, presega meje tistega, kar je nujno za uresničitev cilja, ki mu sledi ta direktiva

260    Tožeči stranki s tretjim delom tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo trdita, da ukrep iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za okso‑biorazgradljivo plastiko, presega meje tistega, kar je nujno za uresničitev cilja varovanja okolja in zdravja ljudi, ki mu sledi ta direktiva.

261    Na prvem mestu, tožeči stranki navajata, da obstajajo drugi, manj omejujoči ukrepi od popolne prepovedi dajanja na trg, in sicer, prvič, izključitev okso‑biorazgradljive plastike iz opredelitve „oksorazgradljive plastike“ v členu 3, točka 3, te direktive in posledično s področja uporabe njenega člena 5, drugič, zahteva, da se za okso‑biorazgradljivo plastiko izvedejo preizkusi skladno z ameriškim standardom ASTM D 6954 ali drugimi primerljivimi standardi, tretjič, zahteva, da okso‑biorazgradljiva plastika vsebuje označevalec, ki omogoča avtomatsko sortiranje pred recikliranjem, četrtič, vključitev tovrstne plastike na področje uporabe členov 4, 7, 8 in/ali 10 Direktive 2019/904 ali, petič, določitev označevanja, ki preprečuje vsakršno tveganje zmede pri potrošnikih.

262    Vendar nobeden od petih ukrepov, ki jih predlagata tožeči stranki, ne omogoča doseganja cilja, ki mu sledi Direktiva 2019/904.

263    Prvič, glede predloga tožečih strank, naj se okso‑biorazgradljiva plastika izključi iz opredelitve „oksorazgradljive plastike“ v členu 3, točka 3, Direktive 2019/904, je bilo že v okviru preučitve prvega dela tega tožbenega razloga ugotovljeno, da so zadevne tri institucije menile, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem v razumnem obdobju in da zato ni treba razlikovati med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko, ne da bi storile očitno napako pri presoji. Torej bi izključitev plastike z oksidativnim aditivom iz opredelitve „oksorazgradljive plastike“ v tem členu 3, točka 3, Direktive 2019/904 pomenila, da bi se področje uporabe prepovedi iz člena 5 te direktive omejilo na plastične proizvode za enkratno uporabo, naštete v delu B Priloge k tej direktivi, kar bi bilo v nasprotju z besedilom tega člena.

264    Drugič, v zvezi s predlogom tožečih strank, naj se zahteva, da se za plastiko z oksidativnim aditivom izvedejo preizkusi skladno z ameriškim standardom ASTM D 6954 ali drugimi primerljivimi standardi, je bilo že v točki 197 zgoraj ugotovljeno, da ker ne obstaja enoten standard na ravni Unije, ki bi omogočal ocenjevanje biorazgradnje te plastike, temveč obstajajo le nacionalni standardi, zadevne tri institucije s tem, da se niso oprle na standard ASTM D 6954 ali druge primerljive standarde, niso prekoračile svoje diskrecijske pravice.

265    Tretjič, kar zadeva predlog tožečih strank, naj se zahteva, da plastika z oksidativnim aditivom vsebuje označevalec, zaradi katerega bi jo lahko prepoznala naprava za avtomatsko sortiranje, da bi se ta plastika ločila od običajne plastike in se ne bi reciklirala skupaj z njo, iz študije Eunomia izhaja, da trenutna tehnologija ne omogoča avtomatskega sortiranja plastike z oksidativnim aditivom, iz poročila z dne 16. januarja 2018 pa, da „trenutno razpoložljiva tehnologija predelovalcem ne omogoča prepoznavanja niti ločenega razvrščanja okso‑razgradljive plastike“.

266    Komisija v zvezi s tem poudarja, da tehnike za avtomatsko ločevanje, ki se tradicionalno uporabljajo, kot je bližnja infrardeča spektroskopija, ne omogočajo zaznavanja plastike z oksidativnim aditivom in da bi bilo torej treba za te namene razviti nove naprave za avtomatsko sortiranje, da pa ne gre za možnost, ki bi bila ekonomsko izvedljiva za industrijo recikliranja. Tožeči stranki pa zgolj trdita, da je razvoj novih naprav za avtomatsko sortiranje ekonomsko izvedljiv, ne da bi zagotovili kakršen koli dokaz v podporo taki trditvi ali dokazali, da je dejansko mogoče vpeljati označevalec, ki ga predlagata.

267    Četrtič, tožeči stranki predlagata, naj se plastika z oksidativnim aditivom vključi na področje uporabe členov 4, 7, 8 in/ali 10 Direktive 2019/90, ki državam članicam omogočajo, da sprejmejo te ukrepe: ukrepe za zmanjšanje porabe (člen 4); ukrepe, s katerimi se določi namestitev oznake, ki potrošnike obvešča na eni strani o ustreznih možnostih ravnanja z odpadki za zadevni proizvod ali načinih odstranjevanja odpadkov, ki se jim je treba pri tem proizvodu izogibati, ter na drugi strani o prisotnosti plastike v proizvodu in negativnem vplivu neustreznih načinov odstranjevanja odpadnega proizvoda (člen 7); ukrepe, s katerimi se določi vzpostavitev sistemov razširjene odgovornosti proizvajalcev za dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom (člen 8); ukrepe za ozaveščanje, katerih namen je obveščanje potrošnikov in spodbujanje njihovega odgovornega vedenja (člen 10).

268    Vendar glede na široko diskrecijsko pravico, na katero je bilo opozorjeno v točki 255 zgoraj in ki jo ima zakonodajalec Unije za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejme, ni mogoče šteti, da so zadevne tri institucije to diskrecijsko pravico prekoračile s tem, da so menile, da je treba ob upoštevanju tveganj, ki jih pomenijo proizvodi iz plastike z oksidativnim aditivom, zlasti tveganja, da se ti biološko ne razgradijo povsem, prepovedati njihovo dajanje na trg, namesto da bi se zanje določil kateri izmed ukrepov iz členov 4, 7, 8 in/ali 10 Direktive 2019/904, ki bi se poleg tega lahko od ene države članice do druge razlikovali.

269    Petič, predlog tožečih strank, naj se za proizvode iz plastike z oksidativnim aditivom predpiše označevanje, ki preprečuje vsakršno tveganje zmede pri potrošnikih, je zelo podoben njunemu predlogu, naj se za te proizvode določijo ukrepi iz členov 7 ali 10 Direktive 2019/904. Zato ga je treba iz razlogov, navedenih v točki 268 zgoraj, zavrniti.

270    Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da bi zadevne tri institucije morale namesto tega, da so dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom preprosto prepovedale, določiti prehodno obdobje, kot je ECHA storila v svojem predlogu za omejitev v zvezi z namerno dodano mikroplastiko.

271    Take argumentacije ni mogoče sprejeti.

272    Res je, da je v sporočilu agencije ECHA z naslovom „Predlog za omejitev v zvezi z namerno dodano mikroplastiko – vprašanja in odgovori“ iz septembra 2020, ki sta ga predložili tožeči stranki, navedeno, da je ta agencija predlagala omejitev na podlagi Uredbe REACH, v kateri je priporočila prepoved dajanja na trg mikroplastike, ki se uporablja v kozmetičnih izdelkih, pri čemer pa je predvidela prehodno obdobje od štirih do osmih let.

273    Vendar je treba poudariti, da se rok za prenos člena 5 Direktive 2019/904, ki je bila sprejeta 5. junija 2019, v skladu s členom 17(1) te direktive izteče 3. julija 2021 in da bi se tak rok lahko v praksi štel za enakovreden dveletnemu prehodnemu obdobju, ki bi se določilo za prepoved dajanja na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom. Poleg tega se prehodna obdobja, ki jih je ECHA priporočila v zvezi z mikroplastiko, ki je namerno dodana kozmetičnim izdelkom, ne uporabljajo v vseh primerih. Tako se ne uporabljajo za kozmetične izdelke, ki vsebujejo mikrokroglice, ker je te mogoče zlahka nadomestiti z naravnimi snovmi, kot so mleti mandlji, kokosovi orehi ali oljčne koščice. Nazadnje, kot trdi Komisija, je glede na nekompleksne načine uporabe plastike z oksidativnim aditivom treba ugotoviti, da zadevne tri institucije s tem, da so menile, da je proizvode iz tovrstne plastike treba prepovedati, ne da bi se določilo prehodno obdobje, niso prekoračile meja svojega polja proste presoje.

274    Tožeči stranki se torej ne moreta opirati na prehodna obdobja, ki jih je ECHA priporočila v zvezi z namerno dodano mikroplastiko, da bi trdili, da je preprosta prepoved proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, ne da bi bilo zanjo določeno prehodno obdobje, nesorazmerna.

275    Na tretjem mestu, tožeči stranki trdita, da so neugodnosti, povzročene s prepovedjo dajanja na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, nesorazmerne z uresničevanimi cilji, ker zadevne tri institucije niso presodile socialnih in gospodarskih učinkov te prepovedi.

276    Varovanju zdravja ljudi pa je treba priznati večji pomen kot gospodarskim razlogom in varstvo okolja je eden od bistvenih ciljev Unije. Pomen takih ciljev lahko upraviči negativne gospodarske posledice, celo precejšnje, za nekatere gospodarske subjekte (sodba z dne 12. decembra 2014, Xeda International/Komisija, T‑269/11, neobjavljena, EU:T:2014:1069, točka 138).

277    Poleg tega tožeči stranki zgolj trdita, da zadevne tri institucije niso presodile socialnih in gospodarskih učinkov prepovedi iz člena 5 Direktive 2019/904. Ne pojasnjujeta, katere so domnevne socialne in gospodarske neugodnosti, ki jih ta povzroča, ampak se samo sklicujeta – ne da bi to trditev podkrepili – na ovire za razvoj bolj učinkovite okso‑biorazgradljive tehnologije.

278    Ugotoviti je torej treba, da prepoved dajanja na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom ne presega meja tistega, kar je nujno za doseganje cilja varovanja okolja in zdravja ljudi, ki mu sledi Direktiva 2019/904.

279    Zato iz točk 259 in 278 zgoraj izhaja, da se s to prepovedjo ne krši splošno načelo sorazmernosti, določeno v členu 5(4) PEU.

280    Ob neobstoju kršitve tega načela ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

281    Torej je treba zavrniti drugi in tretji del tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo ter njegov prvi del v delu, ki se nanaša na dovolj resno kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU.

282    Posledično je treba tretji tožbeni razlog zavrniti v celoti.

4.      Četrti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev splošnega načela enakega obravnavanja

283    Tožeči stranki s četrtim tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo trdita, da so zadevne tri institucije kršile splošno načelo enakega obravnavanja, prvič, ker so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, in drugič, ker so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz plastike, ki se trži kot „primerna za kompostiranje“.

284    Posebej v zvezi z različnim obravnavanjem proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike in proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, tožeči stranki navajata, da ni bilo dokazano, da okso‑biorazgradljiva plastika povzroča večjo škodo za okolje kot oksorazgradljiva plastika ali običajna plastika. Okso‑biorazgradljiva plastika naj ne bi razpadla v mikroplastiko in naj bi se biološko razgradila hitreje kot običajna plastika. Za okso‑biorazgradljivo plastiko naj ne bi bilo bolj verjetno, da bo predmet smetenja, kot za običajno plastiko. Reciklirati naj bi jo bilo mogoče enako kot običajno plastiko. Še vedno v zvezi z različnim obravnavanjem proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike in proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, tožeči stranki tudi trdita, da nič ne upravičuje, da je prepovedanih samo devet proizvodov za enkratno uporabo iz običajne plastike, medtem ko so prepovedani vsi proizvodi iz okso‑biorazgradljive plastike.

285    Podredno, tožeči stranki trdita, da prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 povzroča izkrivljanje konkurence med različnimi vrstami biorazgradljive plastike.

286    Parlament, Svet in Komisija argumentacijo tožečih strank izpodbijajo.

287    Uvodoma je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja kršeno le, kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če ni tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay/Komisija, C‑455/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:796, točka 77 in navedena sodna praksa).

288    Primerljivost različnih položajev se presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in namen akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero spada zadevni akt (sodbi z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 26, in z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 67).

289    Preučiti je treba, prvič, ali so zadevne tri institucije kršile splošno načelo enakega obravnavanja, ker so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, in nato, drugič, ali so kršile navedeno načelo, ker so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz plastike, ki se trži kot „primerna za kompostiranje“.

290    Na prvem mestu, glede prve od dveh kršitev, omenjenih v točki 289 zgoraj, po presoji Splošnega sodišča za proizvode iz plastike z oksidativnim aditivom ni mogoče šteti, da so v primerljivem položaju kot proizvodi iz običajne plastike.

291    Na eni strani namreč iz preučitve tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo izhaja, da na podlagi znanstvene ocene tveganj, ki je bila dostopna zadevnim trem institucijam, ko so oblikovale in sprejemale Direktivo 2019/904, ni mogoče izključiti, da je plastika z oksidativnim aditivom vsaj z nekaterih vidikov, povezanih zlasti z njenim recikliranjem in njeno biorazgradnjo na odlagališču, bolj problematična od običajne plastike.

292    V zvezi s tem je iz točk 129 in 131 zgoraj razvidno, da bi bila glede na študijo Eunomia in poročilo z dne 16. januarja 2018 plastika z oksidativnim aditivom v primeru biorazgradnje v globljih plasteh odlagališča malce bolj problematična od običajne plastike z vidika toplogrednih plinov.

293    Poleg tega, kot je navedeno v točki 234 zgoraj, plastike z oksidativnim aditivom ni mogoče reciklirati skupaj z običajno plastiko, ne da bi to vplivalo na kakovost recikliranega materiala.

294    Nazadnje, iz točk od 127 do 131 zgoraj je razvidno, da glede na študijo Eunomia in poročilo z dne 16. januarja 2018 plastika z oksidativnim aditivom razpade hitreje od običajne plastike, da pa ni mogoče izključiti, da bi bil zaradi tega hitrejšega razpada prvonavedene plastike v odprtem okolju in v morskem okolju njen negativni vpliv na okolje večji, ker je koncentriran znotraj krajšega obdobja.

295    To je v zvezi z morskimi odpadki poudarjeno v točki 4.3 poročila z dne 16. januarja 2018, v skladu s katero se bo „[o]kso-razgradljiva plastika […] verjetno drobila hitreje od običajne plastike, zato so negativni vplivi, povezani z mikroplastiko v morskem okolju, koncentrirani v krajšem časovnem obdobju. To bi lahko bilo na koncu slabše od razpršitve vplivov skozi daljše obdobje zaradi povečanja deleža prizadetih posameznikov, vrst in habitatov ter bremena vplivov na posameznika.“

296    To je poudarjeno tudi v študiji Eunomia v zvezi z biorazgradnjo v odprtem okolju. V skladu s to študijo „je mogoče, da razgradnja plastike z oksidativnim aditivom traja veliko manj časa od razgradnje običajne plastike. Vendar se lahko vprašamo, ali ni vpliv na okolje med fazo biorazgradnje toliko večji glede na hipotetični scenarij.“

297    Tožeči stranki se za ovrženje ugotovitev iz točk od 291 do 294 zgoraj ne moreta opirati na dopis, ki ga je dr. R. Rose, avtorica študije Queen Mary University, 3. maja 2018 poslala agenciji ECHA. Res je, da dr. R. Rose v tem dopisu navaja, da je „presenečena, da Unija predlaga prepoved proizvoda, ki zagotovo ni nič slabši od nemodificiranega [polietilena nizke gostote, to je običajne plastike], za katerega se ne uporabi enak ukrep“, in da „zakonodajni ukrepi zoper eno samo vrsto plastike ne omogočajo rešitve za kopičenje številnih vrst policikličnih ogljikovodikov“. Vendar ta dopis namiguje na uporabo nove metode, ki jo je razvila univerza Queen Mary University in glede katere je bilo v točki 170 zgoraj ugotovljeno, da še zdaleč ni splošno sprejeta in da ni gotovo, da je z njo mogoče doseči ponovljive rezultate v realnih razmerah.

298    Tožeči stranki se za ovrženje ugotovitev iz točk od 291 do 294 zgoraj nič bolj ne moreta opirati na točko 19(c) in točko 47(b) pričanja višjega znanstvenika družbe Symphony Environmental. Res je, da ta v njem trdi, prvič, da običajna plastika razpade v mikroplastiko, ki ostane v okolju desetletja ali stoletja, in drugič, da se potrošniki, ki odlagajo plastične odpadke, pogosto ne obremenjujejo z vprašanjem, ali so ti biorazgradljivi ali ne. Vendar je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točki 179 zgoraj, da je temu pričanju mogoče pripisati le majhno dokazno vrednost. To velja toliko bolj, ker je edini dokaz, ki ga višji znanstvenik družbe Symphony Environmental navaja v podporo svojim trditvam, poročilo laboratorija Intertek, v zvezi s katerim je bilo v točki 182 zgoraj ugotovljeno, da je bilo pripravljeno na zahtevo družbe Symphony Environmental.

299    Nazadnje, v delu, v katerem se tožeči stranki skušata opirati na točki 25 in 26 pričanja izvršnega direktorja tožečih strank, v katerih ta poudarja – pri čemer pa se ne sklicuje na nobeno znanstveno študijo – nedoslednost Direktive 2019/904, s katero se prepoveduje okso‑biorazgradljiva plastika, ne pa tudi običajna plastika ali plastika, primerna za kompostiranje, čeprav se ti, med drugim, v odprtem okolju biološko ne razgradita povsem in ne zagotavljata dokazanih okoljskih koristi, je dovolj spomniti, da je, kot je navedeno v točki 156 zgoraj, temu pričanju mogoče pripisati le majhno dokazno vrednost.

300    Na drugi strani je iz uvodne izjave 36 Direktive 2019/904 razvidno, da ima ta med drugim cilj preprečevanja in zmanjšanja vpliva nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, proizvodov iz oksorazgradljive plastike ter ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, na okolje in zdravje ljudi. S to direktivo se torej ne skušajo zajeti vsi plastični proizvodi, ki lahko pomenijo tveganje za okolje in zdravje ljudi, temveč se skušajo prizadevanja usmeriti tja, kjer so najbolj potrebna, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 7 glede plastičnih proizvodov za enkratno uporabo. Člen 1 Direktive 2019/904 potrjuje, da je predmet te direktive med drugim preprečevanje in zmanjševanje vpliva „nekaterih“ plastičnih proizvodov na okolje, zlasti vodno okolje, in na zdravje ljudi.

301    V okviru analize tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo pa je bilo ugotovljeno, da so zadevne tri institucije menile, da imajo proizvodi iz oksorazgradljive plastike vpliv na okolje in zdravje ljudi, ne da bi storile očitno napako pri presoji.

302    Ker se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 288 zgoraj, primerljivost različnih položajev presoja glede na predmet in namen akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje, ni mogoče šteti, da so proizvodi iz oksorazgradljive plastike, v zvezi s katerimi je predmet in cilj Direktive 2019/904 preprečiti in zmanjšati njihov vpliv na okolje in zdravje ljudi, v primerljivem položaju kot proizvodi iz običajne plastike.

303    Zato zadevne tri institucije s tem, da so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, niso kršile splošnega načela enakega obravnavanja.

304    Kar zadeva trditev tožečih strank, da so navedene institucije kršile splošno načelo enakega obravnavanja, ker so prepovedale dajanje na trg „vseh“ proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, vendar dajanje na trg le „nekaterih“ proizvodov za enkratno uporabo iz običajne plastike, je ni mogoče sprejeti. Iz uvodne izjave 36 Direktive 2019/904 je namreč razvidno, da je njen cilj med drugim preprečevanje in zmanjšanje vpliva „nekaterih“ plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na okolje in zdravje ljudi, iz njene uvodne izjave 7 pa, da bi morala ta direktiva za to, da bi bila prizadevanja usmerjena tja, kjer so najbolj potrebna, zajemati le tiste plastične proizvode za enkratno uporabo, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije, in sicer tiste, ki so našteti v delu B Priloge k navedeni direktivi. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 288 zgoraj, torej ni mogoče šteti, da so proizvodi za enkratno uporabo iz običajne plastike, ki niso navedeni na seznamu, priloženem Direktivi 2019/904, v primerljivem položaju kot proizvodi iz plastike z oksidativnim aditivom. Zato zadevne tri institucije s tem, da so prepovedale dajanje na trg drugonavedenih, ne pa tudi dajanja na trg prvonavedenih, niso kršile splošnega načela enakega obravnavanja.

305    Nazadnje, kolikor je treba trditev tožečih strank, v skladu s katero prepoved dajanja na trg iz člena 5 Direktive 2019/904 povzroča izkrivljanje konkurence med različnimi vrstami oksorazgradljive plastike, razumeti tako, da se z njo trdi, da so zadevne tri institucije kršile splošno načelo enakega obravnavanja, ker so prepovedale ne le proizvode iz oksorazgradljive plastike, ampak tudi proizvode iz plastike, ki jo tožeči stranki označujeta kot „okso‑biorazgradljivo“, te trditve ni mogoče sprejeti. Že v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo je bilo namreč ugotovljeno, da so navedene institucije menile, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem in da ni treba razlikovati med oksorazgradljivo plastiko in okso‑biorazgradljivo plastiko, ne da bi storile očitno napako pri presoji. Torej ni mogoče trditi, da so te institucije, ker so proizvode iz oksorazgradljive plastike obravnavale drugače kot proizvode iz plastike, ki jo tožeči stranki označujeta kot „okso‑biorazgradljivo“, kršile splošno načelo enakega obravnavanja.

306    Na drugem mestu, kar zadeva kršitev splošnega načela enakega obravnavanja, ki naj bi bila rezultat prepovedi dajanja na trg proizvodov iz okso‑biorazgradljive plastike, ne pa tudi proizvodov iz plastike, ki se trži kot „primerna za kompostiranje“, po presoji Splošnega sodišča ti kategoriji proizvodov nista v primerljivem položaju.

307    Iz preučitve tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo namreč izhaja, da so zadevne tri institucije menile, da obstaja tveganje, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje – kar sta, kot je navedeno v točki 216 zgoraj, tožeči stranki priznali – ne da bi storile očitno napako pri presoji. Nazadnje, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 288 zgoraj, je treba upoštevati, da čeprav sta predmet in cilj Direktive 2019/904 preprečevanje in zmanjšanje vpliva proizvodov iz oksorazgradljive plastike, proizvodi iz plastike, ki se trži kot „primerna za kompostiranje“, niso zajeti z njenim predmetom in njenim ciljem.

308    Iz točk 303, 306 in 307 zgoraj izhaja, da zadevne tri institucije s tem, da so prepovedale dajanje na trg proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom, ne pa tudi dajanja na trg proizvodov iz običajne plastike, razen devetih proizvodov za enkratno uporabo, in dajanja na trg proizvodov iz plastike, ki se trži kot „primerna za kompostiranje“, niso kršile splošnega načela enakega obravnavanja.

309    Ob neobstoju kršitve tega načela ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

310    Zato je treba četrti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo zavrniti.

5.      Peti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev členov 16 in 17 ter člena 41(1) Listine in člena 49 PDEU

311    Peti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo je razdeljen na dva dela. S prvim delom tožeči stranki trdita, da so zadevne tri institucije s tem, da so sprejele prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904, kršile njuno svobodo gospodarske pobude iz člena 16 Listine, njuno lastninsko pravico iz člena 17 Listine in njuno svobodo ustanavljanja iz člena 49 PDEU. Zadevna prepoved naj bi jima namreč preprečevala, da na trg Unije dajeta proizvode, ki vsebujejo njuno matično zmes d2w. V drugem delu tožeči stranki navajata, da je bila ta prepoved sprejeta v nasprotju z njuno pravico do dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine, ker zadevne tri institucije niso upoštevale upoštevnih dokazov in niso uporabile ustreznih postopkov.

312    Parlament, Svet in Komisija argumentacijo tožečih strank izpodbijajo.

a)      Prvi del petega tožbenega razloga: dovolj resna kršitev členov 16 in 17 Listine ter člena 49 PDEU

313    Preučiti je treba, ali so zadevne institucije dovolj resno kršile, na prvem mestu, člen 16 Listine, na drugem mestu, člen 17 Listine in, na tretjem mestu, člen 49 PDEU.

314    Po presoji Splošnega sodišča je odgovor nikalen.

315    Namreč, na prvem mestu, v zvezi s kršitvijo člena 16 Listine, ki se nanaša na svobodo gospodarske pobude, je treba poudariti, da varstvo, ki se podeljuje s tem členom, zajema pravico do opravljanja gospodarske ali trgovske dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 79). Poleg tega pogodbena svoboda zajema med drugim svobodno izbiro gospodarskega partnerja in svobodo pri določitvi cene za storitev (sodba z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 43).

316    Vendar svoboda gospodarske pobude, določena v členu 16 Listine, ni absolutna pravica, ampak jo je treba po eni strani upoštevati glede na njeno vlogo v družbi, po drugi strani pa jo je treba uravnotežiti z drugimi interesi, ki jih varuje pravni red Unije, ter s pravicami in svoboščinami drugih oseb (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 80).

317    Glede na besedilo člena 16 Listine, ki določa, da je svoboda gospodarske pobude priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji, s čimer se razlikuje od besedila drugih temeljnih svoboščin iz naslova II te listine, hkrati pa je podobno besedilu nekaterih določb iz naslova IV Listine, je lahko ta svoboda podvržena širokemu spektru posegov organov javne oblasti, ki lahko v splošnem interesu določijo omejitve za izvajanje gospodarske dejavnosti (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 81).

318    Ta okoliščina pa se odraža zlasti v tem, kako je treba presojati ureditev Unije ter nacionalno zakonodajo in prakso glede na načelo sorazmernosti v skladu s členom 52(1) Listine. V skladu z zadnjenavedeno določbo mora biti vsakršno omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (sodbi z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točki 47 in 48, ter z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točki 82 in 83).

319    V obravnavanem primeru prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 privede do tega, da je uresničevanje svobode gospodarske pobude s strani tožečih strank omejeno. Prvič, tožeči stranki tržita proizvode iz plastike, ki vsebuje matično zmes d2w, kot so vrečke za odpadke in vrečke za zamrzovanje, kar jima je zaradi zadevne prepovedi zdaj prepovedano početi. Drugič, navedena prepoved lahko vpliva na glavno dejavnost tožečih strank, in sicer proizvodnjo in trženje matične zmesi d2w. Ta glavna dejavnost je povezana z dejavnostjo dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, tako da bi prepoved drugonavedene dejavnosti lahko imela gospodarske posledice za prvonavedeno dejavnost in vplivala na odločitev tožečih strank glede nadaljevanja te dejavnosti (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2020, IFSUA/Svet, T‑251/18, EU:T:2020:89, točki 150 in 151).

320    Vendar je ta prepoved predpisana z zakonom, to je z Direktivo 2019/904. Poleg tega navedena prepoved ne vpliva na bistveno vsebino svobode gospodarske pobude tožečih strank, ker je prepovedano le dajanje proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom na trg Unije, ni pa prepovedana njihova proizvodnja. Zato lahko tožeči stranki nadaljujeta proizvodnjo takih proizvodov in jih dajeta na trge tretjih držav. Prav tako lahko nadaljujeta proizvodnjo svoje matične zmesi d2w in jo prodajata strankam, ki jo bodo uporabljale pri proizvodnji proizvodov, ki jih bodo namenile dajanju na trge tretjih držav. Nazadnje, kot je bilo ugotovljeno v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo, je ta omejitev nujna, sorazmerna in ustreza cilju v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, to je varovanje okolja in zdravja ljudi.

321    Na drugem mestu, kar zadeva kršitev člena 17 Listine, ta člen v odstavku 1 določa, da ima vsakdo pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti ter da se lastnina nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Poleg tega se uživanje lastnine lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.

322    Vendar v skladu s sodno prakso noben gospodarski subjekt ne more uveljavljati lastninske pravice na tržnem deležu, četudi je ta delež imel že pred uvedbo ukrepa, ki zadeva ta trg, saj tržni delež pomeni samo trenutni gospodarski položaj, ki je izpostavljen tveganju spremembe okoliščin. Gospodarski subjekt prav tako ne more uveljavljati pridobljene pravice oziroma celo legitimnega pričakovanja za ohranitev obstoječega položaja, ki se lahko spremeni z akti, ki jih institucije Unije sprejmejo v okviru svoje diskrecijske pravice (sodba z dne 12. julija 2005, Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, EU:C:2005:449, točka 128).

323    V obravnavanem primeru iz sodne prakse, navedene v točki 322 zgoraj, izhaja, da tožeči stranki ne moreta uveljavljati varstva iz člena 17(1) Listine v zvezi s svojo pravico do dajanja matične zmesi d2w na trg Unije (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 60).

324    Kar zadeva trditev tožečih strank, da je prepoved dajanja na trg proizvodov iz oksorazgradljive plastike, ki jo določa člen 5 Direktive 2019/904, v nasprotju s členom 17(2) Listine, v skladu s katerim je „[z]agotovljeno […] varstvo intelektualne lastnine“, ker je zaradi te prepovedi vrednost pravice intelektualne lastnine, ki jo imata na formuli za matično zmes d2w, občutno zmanjšana, te trditve ni mogoče sprejeti. Čeprav sta tožeči stranki pojasnili, da je ta matična zmes varovana iz naslova pravice iz blagovne znamke in znanja, potrebnega za njeno proizvodnjo, namreč nista navedli, iz katerih razlogov bi bile take pravice kršene.

325    Vsekakor je treba poudariti, da ne iz člena 17 Listine ne iz sodne prakse ne izhaja, da bi moralo biti varstvo pravic intelektualne lastnine absolutno zagotovljeno (glej po analogiji sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online, C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 56). Kakršna koli omejitev člena 17(2) Listine mora biti skladna s členom 52(1) Listine. V obravnavanem primeru bi bila omejitev uresničevanja pravice intelektualne lastnine, ki bi jo tožeči stranki imeli na matični zmesi d2w, tudi če bi bila dokazana, predpisana z zakonom. Ta omejitev ne bi posegala v bistveno vsebino navedene pravice, ker proizvodnja proizvodov iz plastike z oksidativnim aditivom in njihova prodaja na trgih tretjih držav nista prepovedani niti nista prepovedana proizvodnja takega aditiva in njegovo dajanje na trg Unije. Kot je bilo ugotovljeno v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo, taka omejitev ustreza cilju v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, to je varovanje okolja in zdravja ljudi, ter ne presega meja tistega, kar je nujno.

326    Na tretjem mestu, glede kršitve člena 49 PDEU je dovolj poudariti, da tožeči stranki ne navajata, iz katerih razlogov bi prepoved dajanja na trg plastike z oksidativnim aditivom ovirala njuno svobodo ustanavljanja.

327    Iz točk od 313 do 326 zgoraj izhaja, da zadevne tri institucije niso kršile ne člena 16 Listine, ne njenega člena 17, ne člena 49 PDEU.

328    Ob neobstoju kršitve teh členov ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

329    Zato je treba prvi del petega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo zavrniti.

b)      Drugi del petega tožbenega razloga: dovolj resna kršitev pravice do dobrega upravljanja, določene v členu 41 Listine

330    Z drugim delom petega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo tožeči stranki trdita, da je bila prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 sprejeta v nasprotju z njuno pravico do dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine. Navajata, da zadevne tri institucije niso upoštevale upoštevnih dokazov in niso uporabile ustreznih postopkov.

331    Take argumentacije ni mogoče sprejeti.

332    V zvezi s tem je dovolj poudariti, da se v skladu s sodno prakso pravica do dobrega upravljanja, kot izhaja iz člena 41 Listine, ne nanaša na postopek sprejemanja zakonodajnega akta, kot je Direktiva 2019/904 (glej v tem smislu sodbi z dne 14. oktobra 1999, Atlanta/Evropska skupnost, C‑104/97 P, EU:C:1999:498, točka 37, in z dne 12. junija 2015, Health Food Manufacturers’ Association in drugi/Komisija, T‑296/12, EU:T:2015:375, točka 98).

333    Zadevne tri institucije torej niso kršile člena 41 Listine.

334    Ob neobstoju kršitve tega člena ni treba preučiti, ali je ta kršitev dovolj resna, kot zahteva zgoraj v točki 42 navedena sodna praksa glede prvega pogoja za nastanek odgovornosti Unije.

335    Zato je treba drugi del petega tožbenega razloga v zvezi z nezakonitostjo in s tem ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

336    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba vsakega od petih tožbenih razlogov v zvezi z nezakonitostjo zavrniti in da tožeči stranki nista uspeli dokazati obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

337    Ker so pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, kot je navedeno v točki 41 zgoraj, kumulativni, je treba to tožbo zavrniti na tej podlagi, ne da bi bilo treba preučiti pogoja v zvezi z obstojem dejanske in gotove škode ter vzročne zveze.

IV.    Stroški

338    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, jima je treba v skladu s predlogi Parlamenta, Sveta in Komisije naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Symphony Environmental Technologies plc in Symphony Environmental Ltd se naloži plačilo stroškov.

Van der Woude

Spielmann

Gâlea

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 31. januarja 2024.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

II. Predlogi strank

III. Pravo

A. Predlog za nerazkritje nekaterih podatkov javnosti

B. Uvodna ugotovitev

C. Dopustnost

D. Utemeljenost

1. Prvi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: kršitev členov od 68 do 73 Uredbe REACH

2. Drugi tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev točk 12 in od 14 do 16 Medinstitucionalnega sporazuma

3. Tretji tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU, in člena 191 PDEU ter očitne napake pri presoji

a) Prvi del v delu, ki se nanaša na dovolj resno kršitev člena 191 PDEU

1) Trditev, da se plastika z oksidativnim aditivom biološko ne razgradi povsem

2) Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom ni primerna za kompostiranje

3) Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom negativno vpliva na recikliranje običajne plastike

4) Trditev, da plastika z oksidativnim aditivom ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi

5) Seznam, priložen replikam, na katerem so našteti vsi dokumenti, ki jih zadevne tri institucije domnevno niso upoštevale

b) Dovolj resna kršitev splošnega načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU

1) Drugi del: prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za oksobiorazgradljivo plastiko, ni primerna za uresničevanje cilja te direktive, in prvi del v delu, ki se nanaša na isto trditev

2) Tretji del: prepoved iz člena 5 Direktive 2019/904 v delu, ki se uporablja za oksobiorazgradljivo plastiko, presega meje tistega, kar je nujno za uresničitev cilja, ki mu sledi ta direktiva

4. Četrti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev splošnega načela enakega obravnavanja

5. Peti tožbeni razlog v zvezi z nezakonitostjo: dovolj resna kršitev členov 16 in 17 ter člena 41(1) Listine in člena 49 PDEU

a) Prvi del petega tožbenega razloga: dovolj resna kršitev členov 16 in 17 Listine ter člena 49 PDEU

b) Drugi del petega tožbenega razloga: dovolj resna kršitev pravice do dobrega upravljanja, določene v členu 41 Listine

IV. Stroški

---

*      Jezik postopka: angleščina.