1.

Ali se člen 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96 (1) uporablja samo, če je gospodarski subjekt EU, ki opravlja posle, v smislu člena 11 te uredbe neposredno ali posredno prejel navodila od upravnih organov ali sodišč Združenih držav Amerike, ali za uporabo zadostuje, da je namen ravnanja gospodarskega subjekta EU tudi brez takih navodil spoštovanje sekundarnih sankcij?

2.

Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo v smislu druge možnosti: ali člen 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96 nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero je subjektu, ki odpoveduje poslovno razmerje, dovoljena tudi vsakršna odpoved trajnega dolžniškega razmerja s pogodbeno stranko, ki jo je ameriški Office of Foreign Assets Control (Urad za nadzor tujih sredstev, v nadaljevanju: OFAC) uvrstil na seznam posebej imenovanih državljanov, in s tem tudi odpoved zaradi spoštovanja ameriških sankcij, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za odpoved in torej ne da bi moral v civilnem postopku izkazati in dokazati, da razlog za odpoved vsekakor ni spoštovanje ameriških sankcij?

3.

Če bo Sodišče na drugo vprašanje odgovorilo pritrdilno: ali je treba redno odpoved, ki je v nasprotju s členom 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96, obvezno šteti za neveljavno, ali je namenu uredbe zadoščeno tudi z drugimi sankcijami, na primer naložitvijo globe?

4.

Če bo Sodišče na tretje vprašanje odgovorilo v smislu prve možnosti: ali to ob upoštevanju členov 16 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na eni in možne odobritve odstopanj na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 na drugi strani velja tudi, če gospodarskemu subjektu EU ob ohranitvi poslovnega razmerja s pogodbeno stranko, ki je uvrščena na seznam posebej imenovanih državljanov, na ameriškem trgu grozi velika gospodarska škoda (v tem primeru: 50 odstotkov prihodkov koncerna)?