I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. Direktiva o habitatih

2. Direktiva o pticah

B. Slovaško pravo

1. Zakon o ohranjanju narave

2. Zakon o gozdovih

II. Predhodni postopek

III. Tožba

A. Prvi očitek: kršitev člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Dopustnost

b) Utemeljenost

1) Uvodne ugotovitve

2) Prvi del prvega očitka: PGG

3) Drugi del prvega očitka: nujne sečnje

4) Tretji del prvega očitka: ukrepi za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo škodljivci

B. Drugi očitek: kršitev člena 6(2) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Dopustnost

b) Utemeljenost

C. Tretji očitek: kršitev člena 4(1) Direktive o pticah

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Dopustnost

b) Utemeljenost

IV. Stroški

1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi:

Slovaška republika ni izpolnila svojih obveznosti.

2

Člen 2(2) Direktive o habitatih določa:

„Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.“

3

Člen 6 te direktive določa:

„1.   Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.

2.   Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

3.   Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.

4.   Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.

Če je zadevno območje območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“

4

Člen 7 navedene direktive določa:

„Obveznosti iz člena 6(2), (3) in (4) te direktive nadomestijo vse obveznosti iz prvega stavka člena 4(4) Direktive [Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (79/409/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 98)] za območja, določena na podlagi člena 4(1) ali podobno priznana po členu 4(2) navedene direktive, od datuma začetka izvajanja te direktive ali datuma, ko država članica določi ali prizna ta območja po Direktivi [79/409], če je slednji datum kasnejši.“

5

Člen 4(1) Direktive o pticah določa:

„Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

V zvezi s tem se upoštevajo:

Kot osnova za vrednotenje se upoštevajo trendi in nihanja populacijskih nivojev.

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.“

6

Med živalskimi vrstami, za katere veljajo posebni ukrepi za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti in katerih seznam je določen v Prilogi I k navedeni direktivi, je med drugim divji petelin (Tetrao urogallus).

7

Zákon č. 543/2002 Z. z. o ochrane prírody a krajiny (zakon št. 543/2002 Z. z. o ohranjanju narave in krajine) v različici, ki se je uporabljala 24. marca 2019 (v nadaljevanju: zakon o ohranjanju narave), v členu 4(1) in (2) določa:

„1.   Kdor izvaja dejavnosti, ki lahko ogrozijo, poslabšajo ali uničijo rastline, živali ali njihove habitate, mora ravnati tako, da se izogne njihovemu nesmiselnemu poginu, poslabšanju ali uničenju.

2.   Če katera od dejavnosti iz odstavka 1 ogroža obstoj rastlinskih in živalskih vrst ali povzroči njihovo izroditev, motnjo njihovih sposobnosti razmnoževanja ali izumrtje njihove populacije, služba države, pristojna za ohranjanje narave in krajine (v nadaljevanju: organ, pristojen za ohranjanje narave), te dejavnosti omeji ali prepove z izdajo predhodnega opozorila.“

8

Člen 26(5) in (6) tega zakona, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 356/2019 Z. z., ki je začel veljati 1. januarja 2020, določa:

„5.   Na območju varstva ptic so prepovedane dejavnosti, ki bi lahko negativno vplivale na vrste, ki so predmet ukrepov za ohranitev območja. Določbe člena 14(6) in (7) se smiselno uporabljajo za izvajanje nujne sečnje in ukrepov za varstvo gozda na vseh območjih varstva ptic, upravičenih do ravni varstva, ki ni peta raven.

6.   Vlada z uredbo razvrsti habitate vrst ptic v interesu Skupnosti in habitate vrst ptic selivk, ki so na odobrenem seznamu ornitoloških območij, v območja varstva ptic ter določi razmejitev območij varstva ptic in seznam dejavnosti iz odstavka 5, vključno z ozemeljskimi in časovnimi omejitvami njihovega izvajanja.“

9

Člen 28, od (4) do (9), zakona o ohranjanju narave določa:

„4.   Okrajni organ splošne četrti regije izda strokovno mnenje o osnutku načrta ali projekta iz odstavka 3 o možnosti znatnega vpliva na območje omrežja zavarovanih območij. Če je treba načrt ali projekt izvesti na ozemlju več regij, to mnenje izda okrajni organ iz prestolnice regije, na ozemlju katere je treba izvesti največji del načrta ali projekta. Strokovno mnenje lahko izda tudi ministrstvo ali okrajni urad iz prestolnice regije na lastno pobudo, če je bila potreba za izdajo takega mnenja ugotovljena med postopkom izdaje oprostitve, privolitve ali izjave na podlagi tega zakona. Če lahko glede na strokovno mnenje načrt ali projekt sam ali v povezavi z drugim načrtom ali projektom znatno vpliva na to območje, se opravi ocena vpliva v skladu s posebnim predpisom.

5.   Načrt ali projekt se lahko odobri ali potrdi le, če se na podlagi rezultatov preučitve vplivov, izvedene v skladu s posebnim predpisom, dokaže, da ne bo škodoval celovitosti območja omrežja zavarovanih območij glede na njihove ohranitvene cilje (v nadaljevanju: škodovanje celovitosti območja).

6.   Načrt ali projekt, ki bi lahko škodoval celovitosti ozemlja, se lahko odobri ali potrdi le, če se dokaže, da ni drugih alternativnih rešitev in da ga je treba izvesti iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno z razlogi socialne ali gospodarske narave. V tem primeru se sprejmejo izravnalni ukrepi za zagotovitev varstva celovite usklajenosti evropskega omrežja zavarovanih območij.

7.   Kadar so v omrežju zavarovanih območij prednostni habitati ali prednostne vrste, se lahko načrt ali projekt, ki bi lahko škodoval celovitosti območja, odobri ali potrdi le iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki so povezani z javnim zdravjem in javno varnostjo ali s koristnimi posledicami, ki so zelo pomembne za okolje, ter iz drugih nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki so utemeljeni z mnenjem Evropske komisije.

8.   O vprašanju, ali je potrditev načrta ali odobritev projekta, ki škoduje celovitosti ozemlja, v prevladujočem javnem interesu, odloči vlada na predlog, ki ga ministrstvo predloži na zahtevo centralnega organa državne uprave, ki je pristojno za odobreni načrt ali projekt. Zahteva vsebuje informacije o obsegu in lokaciji predlaganih izravnalnih ukrepov ter znesku financiranja, ki je potreben za njihovo izvedbo, in mnenje ministrstva o obsegu in lokaciji predlaganih ukrepov, na katere se informacije nanašajo. Informacije pripravi načrtovalec, mnenje pa na zahtevo načrtovalca izda ministrstvo.

9.   Predlog izravnalnih ukrepov na stroške načrtovalca pripravi organizacija za ohranjanje narave ali usposobljen strokovnjak (člen 55) v sodelovanju z organizacijo za ohranjanje narave. Pri predlogu izravnalnih ukrepov mora načrtovalec potrditev ministrstva zahtevati pred potrditvijo ali odobritvijo načrta ali projekta.“

10

Člen 85(3) in (4) tega zakona določa:

„3.   V primeru postopka, katerega namen je zagotoviti obveznosti iz posebnega zakona, organ, pristojen za ohranjanje narave, izda odločbo najpozneje na dan nameravane dejavnosti, če je bila zahteva v skladu s členom 82(1) vložena vsaj 30 dni pred nameravano dejavnostjo.

4.   Če organ, pristojen za ohranjanje narave, ne sprejme odločbe v skladu z odstavkom 3, se šteje, da je zahtevi ugodil.“

11

Člen 104g(4) in (11) zakona o ohranjanju narave, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 356/2019 Z. z., ki je začel veljati 1. januarja 2020, določa:

„4.   Prepovedi iz člena 13(1)(c) in člena 14(1)(l) se ne uporabljajo za dejavnosti, ki se izvajajo v okviru programov za vzdrževanje gozdov, za katere je bil v skladu s posebno ureditvijo določen protokol pred 31. decembrom 2019.

[…]

11.   Organizacija za ohranjanje narave (člen 65a) najpozneje do 31. decembra 2020 oceni vpliv sečenj, ki so določene s programi za vzdrževanje gozdov, odobrenimi v skladu z odstavkom 10, na območjih evropskega omrežja ohranitvenih območij, in v tem roku organ, pristojen za ohranjanje narave, pozove, naj izda odločbo v skladu s členom 14(6) in (7), če lahko izvedba teh sečenj negativno vpliva na vrste, ki so na nekem območju predmet ohranitvenih ukrepov, ali pa organu, pristojnemu za ohranjanje narave, predlaga, naj poda zahtevo za spremembo programa za vzdrževanje gozdov, da se vanj vključijo ukrepi za izključitev takšnih negativnih učinkov.“

12

Člen 14 zákon č. 326/2005 Z. z. o lesoch (zakon št. 326/2005 Z. z. o gozdovih) v različici, ki se je uporabljala 24. marca 2019 (v nadaljevanju: zakon o gozdovih), določa:

„1.   Gozdovi s posebnim namenom so gozdovi, ki so razglašeni kot taki in katerih namen je zadovoljevanje posebnih potreb družbe, pravnih oseb ali fizičnih oseb ter za katere se ureditve gospodarjenja bistveno spremenijo v primerjavi z običajnim gospodarjenjem (v nadaljevanju: posebne ureditve gospodarjenja).

2.   Gozdovi se lahko razglasijo za gozdove s posebnim namenom:

3.   Če se za gozdove s posebnim namenom v smislu odstavka 2(e) razglasi, da so v javnem interesu, se izdela predlog ureditve posebnega gospodarjenja v okviru splošne presoje stanja gozdov (člen 38(2)(b)), ki se izvede skupaj s predlagateljem ali z organizacijo, ki jo ta odobri.“

13

Člen 23, od (6) do (10), tega zakona določa:

„6.   Če naključno pridobivanje presega 1/20 celotne količine lesa, ki je določena za pridobivanje v okviru programa gospodarjenja z gozdom za zadevno gozdno enoto oziroma za zadevnega lastnika, ali če tega pridobivanja upravljavec gozda ne more opraviti v šestih mesecih, ta upravljavec pripravi osnutek časovnega načrta za izvedbo tega pridobivanja in ga predloži nacionalni upravi za gozdove v odobritev. Nacionalna uprava za gozdove o začetku postopka obvesti nacionalni organ za varstvo narave in krajine. Pritožba zoper odločbo o odobritvi programa dodatnega pridobivanja nima odložilnega učinka.

7.   Količina lesa, pridobljenega na travniku, starejšem od 50 let, ne sme preseči 15 % skupne količine, priporočene v programu za gospodarjenje z gozdom. Če je količina pridobljenega lesa, vključno s količino odmrlih in ohranjenih dreves, dosegla količino pridobivanja, ki je priporočena v programu gospodarjenja z gozdom, povečano za 15 %, lahko upravljavec gozda še naprej izvaja naključno ali dodatno pridobivanje.

8.   Pridobivanje ne sme preseči skupne količine lesa, določene za pridobivanje v okviru programa gospodarjenja z gozdom za gozdno enoto (člen 39(3)). Če za gozdno enoto obstaja več upravljavcev gozda, nobeden od njih ne sme preseči skupne količine lesa, ki je določena za pridobivanje na lastni enoti ali nasadu.

9.   Če se skupna količina lesa iz odstavka 8 z naključnim oziroma izrednim pridobivanjem preseže, lahko upravljavec gozda izvede:

10.   Namerno pridobivanje ne sme zmanjšati poraščenosti z gozdom na manj kot 7/10 celotne poraščenosti; ta določba se ne uporablja, če:

14

Člen 28(1) in (2) navedenega zakona določa:

„1.   Upravljavec gozda mora izvajati preventivne ukrepe za preprečevanje škode, povzročene gozdovom, ter ukrepe za zaščito in varovanje pred škodo, ki jo povzročijo škodljivci, pri čemer mora zlasti:

2.   Upravljavec gozda mora v primeru grožnje za gozdove ali škode, ki jo povzročijo škodljivci, na svoje stroške izvesti nujne ukrepe za preprečevanje groženj za gozdove in odpraviti posledice škode; na varovanih območjih, ki so upravičena do pete stopnje varstva, ta obveznost velja šele po začetku veljavnosti odločbe nacionalnega organa za ohranjanje narave in krajine, s katero se dovoli odstopanje.“

15

Člen 41(13) istega zakona, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 355/2019 Z. z., ki je začel veljati 1. januarja 2020, določa:

„Predlog programa za vzdrževanje odobri organ, pristojen za gospodarjenje z gozdovi, z odločbo, ki v prilogi povzema program za vzdrževanje, in sicer po tem, ko upravitelj informacijskega sistema za gospodarjenje z gozdovi (člen 45) izda potrdilo o pravilnosti in skladnosti povezav med digitalnimi in grafičnimi podatki iz predloga programa za vzdrževanje in po zavezujočem mnenju zadevnih služb, ki se nanaša na nadzor nad spoštovanjem pripomb in zahtev, izraženih v skladu z odstavkom 8; če gre za območja evropskega omrežja ohranitvenih območij, organ, pristojen za gospodarjenje z gozdovi, odločbo sprejme tudi na podlagi ocene, izvedene v skladu s posebnim predpisom (opomba št. 57aa, ki napotuje na člen 28 zakona o ohranjanju narave, kakor je bil spremenjen), ki vsebuje predlog ukrepov za zagotovitev, da izvajanje programa za vzdrževanje ne bo negativno vplivalo na ta območja. […]“

16

Komisija je leta 2017 prejela več pritožb, ki so se nanašale na prekomerno izkoriščanje gozdov na dvanajstih POV, določenih za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus) na Slovaškem, ki naj bi posegalo v stanje ohranjenosti te zaščitene vrste.

17

Komisija je na sestankih, ki so potekali oktobra 2017, februarja 2018 in od 31. maja do 1. junija 2018, Slovaško republiko večkrat pozvala, naj se uskladi s členom 6(3) Direktive o habitatih.

18

Komisija je 19. julija 2018 tej državi članici v skladu s členom 258 PDEU poslala uradni opomin, v okviru katerega je ocenila, da navedena država članica ni izpolnila svojih obveznosti iz direktiv o habitatih in o pticah, ker se za PGG, nujne sečnje ter ukrepe za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo naravne nesreče, pri čemer se te nanašajo na škodljivce, ni zahtevala ustrezna presoja njihovih posledic glede na cilje ohranjanja zadevnih POV.

19

Slovaški organi so na uradni opomin odgovorili 12. septembra 2018, pri čemer so priznali, da trenutno stanje in nihanje populacije divjega petelina (Tetrao urogallus) nista ugodni za ohranitev te zaščitene vrste in da je treba sprejeti ukrepe za izboljšanje položaja, vključno s spremembo upoštevne veljavne zakonodaje, to je zakona o ohranjanju narave in zakona o gozdovih.

20

Komisija je z dopisom z dne 24. januarja 2019 Slovaški republiki poslala obrazloženo mnenje, v katerem ji je očitala, da ni pravilno prenesla člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive ter da ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 6(2) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive in iz člena 4(1) Direktive o pticah. Komisija je to državo članico pozvala, naj se uskladi z obrazloženim mnenjem v roku dveh mesecev.

21

Slovaška republika je z dopisi z dne 21. marca 2019, 21. junija 2019, 20. decembra 2019 in 2. julija 2020 odgovorila na obrazloženo mnenje, pri čemer je trdila, da neizpolnitve obveznosti, ki so ji bile očitane, niso utemeljene.

22

Zakon o ohranjanju narave in zakon o gozdovih sta bila septembra 2019 spremenjena z učinkom od 1. januarja 2020, tako da je Slovaška republika menila, da je bila skladnost nacionalne zakonodaje s pravom Unije od tega datuma v celoti zagotovljena.

23

Komisija je novembra 2019, junija 2020 in oktobra 2020 od pritožnikov prejela posodobljene informacije, ki so potrjevale uničenje habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus), upad te vrste med letoma 2015 in 2018 ter sečnjo lesa na POV, določenih za ohranitev navedene vrste, leta 2019.

24

Komisija je med majem in julijem 2020 prejela informacije o presoji nujnih sečenj, kot je bila opravljena v skladu z zakonodajnimi spremembami, ki so začele veljati 1. januarja 2020 v slovaškem pravnem redu.

25

Ker je Komisija menila, da ukrepi, ki jih je s tem sporočila Slovaška republika, ne zadostujejo za odpravo položaja zatrjevane neizpolnitve obveznosti, je 5. decembra 2020 vložila to tožbo.

26

Komisija v utemeljitev tožbe navaja tri očitke, ki se nanašajo na kršitev, prvič, člena 6(3) Direktive o habitatih, drugič, člena 6(2) te direktive in, tretjič, člena 4(1) Direktive o pticah.

27

Komisija meni, da je Slovaška republika s tem, da je PGG in njihove spremembe, nujne sečnje ter ukrepe za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo naravne nesreče, izvzela iz obveznosti, da se v primeru, ko lahko ti pomembno vplivajo na območja Natura 2000, opravi ustrezna presoja njihovih posledic za zadevno območje glede na cilje ohranjanja tega območja, kršila člen 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive.

28

V zvezi s tem Komisija na prvem mestu glede PGG meni, da bi bilo treba te programe šteti za načrte ali projekte, ki niso neposredno povezani z upravljanjem območja ali zanj potrebni, ker v njih ni določen noben cilj ali ukrep ohranjanja.

29

Po mnenju te institucije lahko PGG ogrozijo cilje ohranjanja območij Natura 2000, ker lahko njihova izvedba med drugim privede do sečnje lesa ali gradnje gozdnih poti na navedenih območjih, ali pa se z njimi poseže v ta območja. Zato naj bi morali slovaški organi v skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih opraviti ustrezno presojo posledic navedenih programov in jih odobriti le, če ne bodo škodovali celovitosti zadevnih območij.

30

Komisija pa poudarja, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in sicer 24. marca 2019, slovaška zakonodaja s to določbo ni bila usklajena, saj so bili na eni strani PGG – ker se je štelo, da je njihov namen ohranjanje narave – izvzeti iz ustrezne presoje o tem, kako vplivajo na zadevna območja, in je bila na drugi strani s 1. januarjem 2015 odpravljena prej obstoječa obveznost, da se v mnenje organa, pristojnega za ohranjanje narave, vključi mnenje o ustrezni presoji posledic. Natančneje, iz postopka, določenega v členu 41(13) zakona o gozdovih, naj bi izhajalo, da se z organom, pristojnim za ohranjanje narave, posvetuje o predlogu načrta, in ne o njegovi končni različici, čeprav se lahko ta razlikuje od različice, o kateri je ta organ izdal mnenje, in da ni nobene ustrezne presoje posledic, če zadnjenavedeni organ ne odgovori v roku petnajstih dni.

31

Komisija je poleg tega predstavila dejansko stanje na dan vložitve te tožbe, pri čemer je upoštevala zakonodajne spremembe, ki so začele veljati 1. januarja 2020 in kot so navedene v točki 22 te sodbe. V zvezi s tem na eni strani ugotavlja, da je s temi spremembami zagotovljeno, da se mora za PGG opraviti ustrezna presoja njihovih posledic, če ni mogoče izključiti, da lahko pomembno vplivajo na območja Natura 2000, in da je bila s temi spremembami torej odpravljena težava neskladnosti s členom 6(3) Direktive o habitatih za PGG, ki so bili pripravljeni in odobreni po začetku veljavnosti teh zakonodajnih sprememb. Obstoječi in že odobreni PGG pa naj bi bili izvzeti iz obveznosti, da se izvede ustrezna presoja njihovih posledic.

32

Komisija na drugi strani meni, da prehodne določbe, ki izhajajo iz teh zakonodajnih sprememb, ne zadostujejo za zagotovitev skladnosti nacionalne zakonodaje s členom 6(3) Direktive o habitatih. Prvič, iz teh določb naj ne bi jasno izhajalo, na kateri podlagi mora organizacija za ohranjanje narave zahtevati spremembo že odobrenega PGG. Drugič, ne bi naj bilo izrecne obveznosti, da se presodi, ali lahko tak PGG pomembno vpliva na zadevno območje, niti izrecne obveznosti, da se opravi ustrezna presoja njegovih posledic. Tretjič, ne bi naj bilo zagotovljeno, da bo taka zahteva organizacije za ohranjanje narave za spremembo že odobrenega PGG obravnavana. Četrtič, presodil naj bi se le vpliv sečnje, predvidene s PGG, ne pa tudi vpliv PGG v celoti. Petič, ne bi naj bilo pojasnjeno, da se lahko odobreni PGG izvedejo le, če ne bodo škodili celovitosti območij Natura 2000.

33

Komisija na drugem mestu glede nujnih sečenj, najprej, opozarja, da jih je treba šteti za načrte ali projekte, ki niso potrebni za območje Natura 2000, ker njihov cilj ni ohranjanje habitatov ali vrst, kar bi upravičevalo opredelitev območja kot „varovanega območja omrežja Natura 2000“.

34

Dalje, Komisija navaja, da je ob izteku roka, določenega v njenem obrazloženem mnenju, člen 23(9) zakona o gozdovih določal možnost izvedbe nujne sečnje zunaj okvira, dopuščenega v PGG, ne da bi se zahtevala odobritev organa, pristojnega za ohranjanje narave.

35

Ta institucija poleg tega pojasnjuje, da bi bilo treba v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami organ, pristojen za ohranjanje narave, obvestiti le, če količina posekanega lesa presega 20 % poraščenosti na območju, zajetim s PGG, ali če je bil les posekan na neprekinjeni površini več kot 0,5 hektara. Poleg tega naj bi se štelo, da je bila odobritev tega organa pridobljena, če ta mnenja ni izdal v 30 dneh.

36

V predhodni fazi naj bi slovaški organi v zvezi s tem prav tako priznali neskladnost upoštevne zakonodaje s členom 6(3) Direktive o habitatih in navedli zakonodajne spremembe z začetkom veljavnosti 1. januarja 2020, s katerimi so bila uvedena nova pravila glede nujne sečnje za vsako od ravni varstva, vendar Komisija meni, da te spremembe še vedno niso zadostne.

37

Natančneje, upravljavci gozdov naj bi v skladu s členom 23(14) zakona o gozdovih ohranili možnost, da nujne sečnje izvajajo nad skupno količino lesa, določeno v PGG. Za območja od druge do četrte ravni, na katerih je večina območij Natura 2000, naj – čeprav lahko organ, pristojen za ohranjanje narave, pod določenimi pogoji nujno sečnjo prepove ali omeji – ne bi bila predvidena nobena ustrezna presoja posledic. Poleg tega naj bi slovaški organi potrdili, da je bilo celo v primeru pete ravni varstva do 1. januarja 2020 od prepovedi teh ukrepov mogoče odstopati z domnevo pridobitve odobritve s strani organa, pristojnega za ohranjanje narave.

38

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da so nujne sečnje pomenile približno 52 % celotnega obsega sečnje, ki je bila na Slovaškem izvedena leta 2017. Med letoma 2014 in 2017 je njihov delež v celotnem obsegu sečenj, izvedenih na Slovaškem, v povprečju presegal 55 % v razmerju do sečenj, predvidenih v PGG, v zadnjem desetletju pa so nujne sečnje predstavljale med 40 % in 65 % odvzema lesa v tej državi članici.

39

Komisija na tretjem mestu glede ukrepov za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo škodljivci – ki naj iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 33 te sodbe, ne bi bili neposredno povezani z upravljanjem območij – navaja, da se enako kot pri nujnih sečnjah odločba organa, odgovornega za ohranjanje narave, zahteva le v primeru pete ravni varstva, tudi v tem primeru pa obstaja domneva odobritve s strani navedenega organa, če ta ni izdal odločbe v 30 dneh, tako da se ne izvede nobena ustrezna presoja posledic teh ukrepov.

40

Slovaška republika prereka trditev Komisije, da naj bi bili PGG izključeni iz obveznosti, da se izvede ustrezna presoja njihovih posledic. V zvezi s tem je ta država članica zadovoljna, da se očitek Komisije ne nanaša več na PGG, ki so bili pripravljeni in odobreni po 1. januarju 2020, in v dupliki priznava, da za PGG, ki so bili sprejeti pred 1. januarjem 2020, med 1. januarjem 2015 in 31. decembrom 2019 ni bila opravljena ustrezna presoja njihovih posledic zaradi pomanjkljivosti pri praktični uporabi predpisov, ki so veljali v tem obdobju.

41

Vendar slovaški organi navajajo, da pa ti GPP na eni strani niso bili izvzeti iz obveznosti ustrezne presoje iz člena 6(3) Direktive o habitatih, saj se je zanje uporabljal člen 28 zakona o ohranjanju narave, s katerim je bila ta določba prenesena v slovaški pravni red. Na drugi strani je morala v skladu s členom 104g(11) zakona o ohranjanju narave, ki je začel veljati 1. januarja 2020, organizacija za ohranjanje narave pred 31. decembrom 2020 opraviti presojo posledic namerne sečnje v okviru starih PGG za območja omrežja Natura 2000.

42

Poleg tega Slovaška republika glede nujne sečnje in drugih ukrepov za varstvo gozda navaja, da je bila od 1. januarja 2020 odpravljena domneva soglasja organa, pristojnega za ohranjanje narave, kot je navedena v točki 35 te sodbe.

43

Nazadnje, Slovaška republika izpodbija dopustnost trditve, ki jo je Komisija navedla v fazi replike, in sicer da to, da organ, pristojen za ohranjanje narave, izvede predhodno oceno morebitnih pomembnih posledic za območje, ne bi pripeljalo do sprejetja odločbe o tem, ali lahko nujne sečnje pomembno vplivajo na območja Natura 2000, presega okvir zatrjevanih kršitev, zaradi česar naj bi bila nedopustna.

44

Zaradi določitve obsega tega očitka je treba navesti, da je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, Sodišče pa ne sme upoštevati morebitnih poznejših sprememb (sodba z dne 27. februarja 2020, Komisija/Belgija (Računovodje), C‑384/18, EU:C:2020:124, točka 18 in navedena sodna praksa). Tako je predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU določen z obrazloženim mnenjem Komisije, tako da mora tožba temeljiti na istih razlogih in trditvah kot to obrazloženo mnenje (sodba z dne 24. junija 2021, Komisija/Španija (Poslabšanje stanja naravnega območja Doñana), C‑559/19, EU:C:2021:512, točka 160 in navedena sodna praksa).

45

V primeru naknadne spremembe nacionalne ureditve, ki se izpodbija v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, Komisija ne spremeni predmeta svoje tožbe, tako da očitke zoper prejšnjo ureditev uporabi za ureditev, ki izhaja iz sprejete spremembe, če imata obe različici nacionalne ureditve isto vsebino (sodba z dne 27. februarja 2020, Komisija/Belgija (Računovodje), C‑384/18, EU:C:2020:124, točka 19 in navedena sodna praksa).

46

Predmeta spora pa ni mogoče razširiti na obveznosti, ki izhajajo iz novih določb, ki nimajo ustreznika v prvotni različici zadevnega akta, saj bi to pomenilo bistveno kršitev pravilnosti postopka za ugotovitev neizpolnitve obveznosti (sodba z dne 27. februarja 2020, Komisija/Belgija (Računovodje), C‑384/18, EU:C:2020:124, točka 20 in navedena sodna praksa).

47

Ker je Komisija v obravnavanem primeru v tožbi in v repliki prvi očitek, ki ga je najprej navedla v obrazloženem mnenju, pripisala tudi zakonodajnim spremembam, navedenim v točki 22 te sodbe, je treba ugotoviti, ali to pripisovanje kot tako pomeni spremembo obsega navedenega očitka.

48

Na prvem mestu, v zvezi s prvim delom prvega očitka, ki se nanaša na neobstoj ustrezne presoje posledic PGG, je treba navesti, da člen 41(13) zakona o gozdovih v različici, ki izhaja iz sprememb, ki so začele veljati 1. januarja 2020, odslej vsebuje izrecno obveznost, da se za GPP izvede ustrezna presoja, pri čemer ta obveznost ne vpliva na tiste GPP, ki so obstajali in bili odobreni pred tem datumom, ki pa ostajajo izvzeti iz obveznosti take presoje. Ta določba torej v prejšnji zakonodaji nima ustreznika.

49

Komisija na drugem mestu v zvezi z drugim delom prvega očitka, ki se nanaša na neobstoj ustrezne presoje nujnih sečenj, sama priznava, da so bila s spremembo zakona o ohranjanju narave uvedena nova pravila glede teh nujnih sečenj za vsako od ravni varstva, za katera zato v prejšnji zakonodaji ni ustreznika.

50

Na tretjem mestu, v zvezi s tretjim delom prvega očitka, ki se nanaša na neobstoj ustrezne presoje ukrepov za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo škodljivci, iz besedila člena 26(5) zakona o ohranjanju narave v različici, ki izhaja iz sprememb, ki so začele veljati 1. januarja 2020, izhaja, da ta določba uvaja novo pravilo, in sicer uporabo pravil, ki se nanašajo na tretjo raven varstva, za območja, varovana zaradi ptic.

51

Ker je bil s spremembami zakona o ohranjanju narave in zakona o gozdovih, kakor so začele veljati 1. januarja 2020, znatno spremenjen zakonski okvir varstva gozdov na slovaškem ozemlju, ni mogoče šteti, da je njihova vsebina enaka vsebini prejšnje zakonodaje.

52

Zato se v delu, v katerem se prvi očitek nanaša tudi na navedene zakonodajne spremembe, s temi spremembami spreminja obseg tega očitka, tako da ga je treba preučiti brez upoštevanja razširitve, ki jo je Komisija izvedla v tožbi in repliki, in se tako držati obsega navedenega očitka, kot je bil določen v obrazloženem mnenju.

53

V teh okoliščinah je treba prvi očitek v delu, v katerem se nanaša na spremembe zakona o ohranjanju narave in zakona o gozdovih, kakor so začele veljati 1. januarja 2020, zavrniti kot nedopusten in se omejiti zgolj na presojo združljivosti nacionalne zakonodaje v različici, ki se je uporabljala ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, s členom 6(3) Direktive o habitatih.

54

Na četrtem in zadnjem mestu, v zvezi z nedopustnostjo, na katero se je Slovaška republika sklicevala v zvezi s trditvijo, ki jo je Komisija v repliki navedla v zvezi s postopkom predhodne ocene, je treba navesti, da se s tem, da je ta institucija v tej vlogi prvi del prvega očitka, ki ga je splošneje že navedla v tožbi, natančneje opredelila, da bi odgovorila na trditve slovaških organov iz odgovora na tožbo, ni spremenil predmet zatrjevane neizpolnitve obveznosti in da to torej nikakor ne vpliva na obseg spora (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2020, Komisija/Italija (Mejne vrednosti – PM10), C‑644/18, EU:C:2020:895, točka 68 in navedena sodna praksa).

55

Iz tega izhaja, da je ta trditev dopustna.

56

Najprej je treba opozoriti, da člen 6 Direktive o habitatih državam članicam nalaga vrsto specifičnih obveznosti in postopkov za zagotovitev – kot izhaja iz člena 2(2) te direktive – vzdrževanja ali po potrebi ponovne vzpostavitve ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Evropske unije, da bi se dosegel splošnejši cilj navedene direktive, ki je zagotoviti visoko raven varstva okolja glede območij, ki so zavarovana na njeni podlagi (sodba z dne 7. novembra 2018, Holohan in drugi, C‑461/17, EU:C:2018:883, točka 30 in navedena sodna praksa).

57

Tako je namen določb Direktive o habitatih, da države članice sprejmejo ustrezne varstvene ukrepe za ohranitev ekoloških značilnosti območij, ki zajemajo naravne habitatne tipe (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 107 in navedena sodna praksa).

58

Člen 6(3) Direktive o habitatih zato določa postopek presoje, katerega namen je s predhodnim nadzorom zagotoviti, da se načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, vendar lahko nanj pomembno vpliva, odobri le, če ne bo škodil celovitosti tega območja (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 108 in navedena sodna praksa).

59

Natančneje – v skladu s previdnostnim načelom – če lahko načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, škoduje ciljem ohranjanja tega območja, ga je treba šteti za takega, da lahko pomembno vpliva na to območje. Presojo navedenega tveganja je treba izvesti zlasti glede na značilnosti in posebne okoljske razmere območja, na katero se tak načrt ali projekt nanaša (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 112 in navedena sodna praksa).

60

Ker je treba ustrezno presojo posledic načrta ali projekta za zadevno območje opraviti na podlagi člena 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih, to pomeni, da je treba ob upoštevanju najboljših znanstvenih dognanj s tega področja opredeliti vse vidike zadevnega načrta ali projekta, ki lahko sami ali skupaj z drugimi načrti ali projekti vplivajo na cilje ohranjanja tega območja (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 113).

61

Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti, ali je Slovaška republika, kot trdi Komisija s prvim očitkom, kršila člen 6(3) Direktive o habitatih.

62

Najprej je treba navesti, da Slovaška republika ne prereka, da so PGG načrti, ki niso neposredno povezani z upravljanjem – ali zanj potrebni – dvanajstih POV, ki so določena za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus) na njenem ozemlju, in za katere se mora zaradi tega statusa izvesti ustrezna presoja posledic teh programov.

63

Navesti pa je treba, da se v skladu s trditvami te države članice za PGG od 1. januarja 2015 zaradi neobstoja dovolj popolnih in harmoniziranih postopkov in procesov ni izvajala ustrezna presoja njihovih posledic.

64

Natančneje, iz elementov spisa je razvidno, da je bila od tega datuma odpravljena prej obstoječa obveznost iz člena 28(4) zakona o ohranjanju narave, da se v mnenje organa, pristojnega za ohranjanje narave, vključi znanstveno mnenje o tveganju, da bi PGG pomembno vplival na območje Natura 2000.

65

Iz tega izhaja, da je treba prvi del prvega očitka sprejeti.

66

Na prvem mestu je treba navesti, da ni sporno, da nujne sečnje pomenijo načrte, ki niso neposredno povezani z upravljanjem – ali zanj potrebni – dvanajstih POV, določenih za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus) na Slovaškem, v smislu člena 6(3) Direktive o habitatih, in za katere je treba zato izvesti ustrezno presojo njihovih posledic.

67

Na drugem mestu je treba na eni strani poudariti, da člen 23(9) zakona o gozdovih v povezavi z odstavkom 8 navedene določbe dovoljuje sečnjo, ki presega skupno količino lesa, določeno za pridobivanje v okviru PGG, ne da bi bila kakor koli omenjena predhodna presoja posledic takih sečenj in ne da bi bilo potrebno dovoljenje organa, pristojnega za ohranjanje narave. Na drugi strani je treba ugotoviti, da se je – čeprav se za peto raven varstva, ki je povezana z ureditvijo neposeganja, zgoraj navedene določbe ne uporabljajo – v skladu s členom 85(4) zakona o ohranjanju narave domnevalo soglasje organa, pristojnega za ohranjanje narave, za nujno sečnjo na območju, za katero velja ta raven varstva, če ta organ ni sprejel odločbe najpozneje v 30 dneh pred načrtovano dejavnostjo.

68

Slovaška republika pa v odgovoru na tožbo navaja, da je bila ta domneva soglasja organa, pristojnega za ohranjanje narave, odpravljena šele s 1. januarjem 2020.

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da možnost, da se nekatere dejavnosti v skladu z veljavno zakonodajo na splošno izvzamejo iz obveznosti presoje tega, kakšne so njihove posledice za zadevno območje, ne more zagotavljati, da te dejavnosti ne škodijo celovitosti varovanega območja. Tako člen 6(3) Direktive o habitatih državi članici ne omogoča, da bi določila nacionalna pravila, ki bi na splošno omogočala izogniti se obveznosti presoje posledic za zadevno območje pri nekaterih vrstah načrtov ali projektov (sodba z dne 7. novembra 2018, Coöperatie Mobilisation for the Environment in drugi, C‑293/17 in C‑294/17, EU:C:2018:882, točka 114 in navedena sodna praksa).

70

Iz zgoraj navedenega izhaja, da Slovaška republika s tem, da je nujne sečnje na splošno izvzela iz presoje tega, kakšne so njihove posledice za POV, določena za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus), ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 6(3) Direktive o habitatih.

71

Zato je treba drugi del prvega očitka sprejeti.

72

Najprej je treba navesti, da so slovaški organi svoje trditve v zvezi s tem razvili le glede na položaj po zakonodajnih spremembah, ki so začele veljati 1. januarja 2020, tako da teh trditev iz razlogov, navedenih v točkah 52 in 53 te sodbe, ni mogoče upoštevati v okviru presoje tretjega dela prvega očitka.

73

Vsekakor je treba ugotoviti, da Slovaška republika ne prereka opredelitve ukrepov za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo škodljivci, kot načrta ali projekta, ki naj ne bi bil neposredno povezan z upravljanjem območij Natura 2000 ali zanj potreben.

74

Kot navaja Komisija, se je odločba organa, pristojnega za ohranjanje narave, zahtevala le za peto raven varstva, ki je povezana z ureditvijo neposeganja, tako da se za ukrepe za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo škodljivci, pri prvih štirih ravneh varstva ni zahtevalo nobeno dovoljenje in zato nobena ustrezna presoja posledic teh ukrepov za POV, določena za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus).

75

Poleg tega je treba iz razlogov, navedenih v točkah 67 in 68 te sodbe, ugotoviti, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ureditev neposeganja, ki je povezana s peto ravnjo varstva, prav tako ni omogočala zagotovitve skladnosti nacionalne zakonodaje s členom 6(3) Direktive o habitatih.

76

Iz tega izhaja, da je treba tretji del prvega očitka sprejeti.

77

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da Slovaška republika s tem, da je PGG in njihove spremembe, nujne sečnje ter ukrepe za preprečevanje groženj gozdovom in odpravljanje učinkov škode, ki jo povzročijo naravne nesreče, izvzela iz obveznosti, da se v primeru, ko lahko ti vplivajo na posebna območja varstva, določena za ohranjanje divjega petelina (Tetrao urogallus), opravi ustrezna presoja njihovih posledic za zadevno območje glede na cilje ohranjanja tega območja, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive.

78

Komisija z drugim očitkom Slovaški republiki očita, da je s tem, da ni sprejela ustreznih ukrepov za preprečitev slabšanja stanja habitatov in vznemirjanja s pomembnimi posledicami za POV, določena za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus), kršila člen 6(2) Direktive o habitatih.

79

Na prvem mestu, ta institucija v zvezi s tem trdi, da je bil z intenzivnim izkoriščanjem gozdov, goloseki na velikih površinah nasadov mračnih monokultur in uporabo pesticidov poškodovan habitat divjega petelina (Tetrao urogallus) na dvanajstih zadevnih POV, in sicer s tem, da je bila zmanjšana površina tega habitata ter oslabljene njegova posebna zgradba in funkcije, s čimer je bilo prispevano k znatnemu upadu populacije te vrste na teh POV.

80

Komisija poleg tega opozarja, da je bilo največje zmanjšanje habitata divjega petelina (Tetrao urogallus) ugotovljeno na enem od petih glavnih POV, v obravnavanem primeru na POV Nízke Tatry, na katerem je bila posekana velika količina lesa za rešitev problema z žuželkami pod skorjo.

81

Ta institucija poudarja, da naj bi Slovaška republika sama priznala slabšanje stanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) v okviru programa za ohranitev divjega petelina 2018/2022, ki ga je aprila 2018 odobrilo ministrstvo za okolje (v nadaljevanju: program ohranjanja).

82

Na drugem mestu, Komisija ugotavlja, da so sicer organi, pristojni za ohranjanje narave, kot je Slovaška republika trdila v predhodnem postopku, med letoma 2015 in 2018 izdali sedem odločb na podlagi 33 zahtev za omejitev ali prepoved izkoriščanja gozdov in po opozorilu nevladne organizacije (NVO) izvedli deset inšpekcijskih pregledov, ki so pripeljali do prekinitve sečnje lesa v petih POV, vendar te odločbe in ti posamični inšpekcijski pregledi niso zadostni ali ustrezni za ohranjanje divjega petelina (Tetrao urogallus), ker so omejeni na posamezne primere in ker je do njih prišlo šele v odgovor na zahteve posameznikov in NVO. Čeprav se s členom 6(2) Direktive o habitatih zahteva skladna, posebna in celovita ureditev pravnega varstva, naj Slovaška republika ne bi uvedla strukturnega sistema, ki bi omogočal, da bi se sečnje izvajale le, če njihov vpliv na območja Natura 2000 ni pomemben.

83

Na tretjem mestu, Komisija opozarja, da je ta položaj ob vložitvi te tožbe še vedno obstajal. Prvič, slovaški organi so sicer poudarili, da so izdali mnenja o 1599 nujnih sečnjah, pri čemer so podali negativno mnenje v skoraj 150 primerih, vendar naj v 1000 primerih, v katerih so bili določeni strogi in posebni pogoji, ne bi bilo niti presoje verjetnosti pomembnega vpliva na območje niti ustrezne presoje posledic teh sečenj. Poleg tega naj v približno 450 primerih ne bi bila določena nobena omejitev in naj bi bilo torej mogoče izvesti nujno sečnjo, ne da bi se preučila verjetnost pomembnega vpliva na območja in brez ustrezne presoje posledic teh sečenj.

84

Drugič, Komisija navaja, da Slovaška republika še vedno ni sprejela najpomembnejših ukrepov iz programa ohranjanja, kot so spremembe uredb, s katerimi so določeni POV, da bi se prepovedali škodljive dejavnosti, sprejetje programov za vzdrževanje POV, razmejitev največjih zavarovanih območij in uvedba ureditve neposeganja, povezani s peto ravnjo varstva.

85

Tretjič, Slovaška republika je sicer pojasnila, da bi bilo gospodarjenje z gozdovi, ki bi bilo ugodno za divjega petelina (Tetrao urogallus), mogoče, če bi se zadevni gozdovi opredelili kot „gozdovi za posebno uporabo“ v skladu s členom 14(2)(e) zakona o gozdovih, vendar Komisija ugotavlja, da se postopek določitve iz te določbe še ni začel.

86

Četrtič, ta institucija navaja, da sprejetje začasnih ukrepov na podlagi novega člena 104g(4) zakona o ohranjanju narave, medtem ko se čaka na konec postopka spremembe zakonodaje, ni v skladu s členom 6(2) Direktive o habitatih, ki določa obveznosti, ki so namenjene stalni uporabi za posebna ohranitvena območja.

87

Slovaška republika na prvem mestu odgovarja, da so organi, pristojni za ohranjanje narave, za preprečitev slabšanja stanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) in vznemirjanja s pomembnimi posledicami za POV, določena za ohranitev te vrste, sprejeli odločbe na podlagi člena 4(2) zakona o ohranjanju narave, in sicer tudi pred začetkom veljavnosti nove ureditve.

88

Ta država članica na drugem mestu poudarja, da ti organi neprestano posredujejo z ocenjevanjem in neodobritvijo načrtov in projektov, katerih izvedba bi lahko negativno vplivala na habitate divjega petelina (Tetrao urogallus), kar naj bi potrjevala na eni strani ustavitev gradnje, izvajane v okviru projekta družbe STIV Čertovica, s. r. o. na območju POV Nízke Tatry in povezane z razširitvijo smučarskih prog in s tem povezanimi deli, ter na drugi strani ocenjevanje vplivov projekta z naslovom „Izboljšava infrastrukture za prevoz na hrib in za prevoz do kraja Štrbské Pleso“, ki še poteka.

89

Slovaška republika na tretjem mestu navaja več ukrepov, sprejetih med letoma 2018 in 2020, ki po njenem mnenju dokazujejo napredek, dosežen v postopku priprave programov vzdrževanja POV, predhodnih pogajanj glede teh programov in njihove odobritve. V zvezi s tem so med drugim navedeni:

90

Slovaška republika poleg tega navaja, da je, kot je razvidno iz analize, ki jo je organizacija za ohranjanje narave opravila julija 2020, na skupni površini 54.346,17 hektara za habitate divjega petelina (Tetrao urogallus) na voljo približno 23.952,19 hektara z ureditvijo neposeganja. Vendar naj bi se lahko taka ureditev, ki naj se sicer s členom 6(2) Direktive o habitatih ne bi zahtevala, izkazala za očitno neustrezno za to vrsto glede na konkretne razmere na zadevnem habitatu, zlasti če je gozd postal prestar in enoten.

91

Na četrtem in zadnjem mestu, po mnenju te države članice sta ustreznost in sorazmernost ukrepov, sprejetih na POV, določenih za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus), že delno vidna. Tako naj bi bilo mogoče v zadnjih dveh letih opaziti trend stabilizacije populacije osebkov te vrste, čeprav naj bi se še naprej nekoliko zmanjševala.

92

Najprej je treba poudariti, da se Komisija v okviru tega očitka sklicuje tako na dejstva pred obrazloženim mnenjem kot tudi na dejstva po njem.

93

V skladu z ustaljeno sodno prakso, kot je bilo nanjo opozorjeno v točki 44 te sodbe, je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

94

Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da če se s tožbo razkriva sistematična in trajna kršitev člena 6(2) Direktive o habitatih, načeloma ni izključena predložitev dodatnih dokazov, katerih namen je v postopku pred Sodiščem izkazati splošnost in ustaljenost tako zatrjevane neizpolnitve (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2017, Komisija/Bolgarija, C‑488/15, EU:C:2017:267, točka 42 in navedena sodna praksa).

95

Natančneje, Sodišče je že pojasnilo, da se predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti lahko razširi na dejstva, ki so nastala po obrazloženem mnenju, če so iste vrste in pomenijo enako ravnanje kot dejstva, na katera se nanaša navedeno mnenje (sodba z dne 5. aprila 2017, Komisija/Bolgarija, C‑488/15, EU:C:2017:267, točka 43 in navedena sodna praksa).

96

V obravnavanem primeru je treba navesti, da so – čeprav je bil datum izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, naslovljenem na Slovaško republiko, določen na 24. marec 2019 – vsa dejstva, na katera se je Komisija sklicevala v tožbi, ker se nanašajo izključno na neobstoj ali nezadostnost ustreznih ukrepov za varstvo habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) na POV, določenih za njihovo ohranitev, poznejša od tega datuma.

97

Čeprav ta dejstva, s katerimi se je Komisija seznanila po izdaji tega obrazloženega mnenja, niso bila navedena v predhodnem postopku, jih je ta institucija lahko veljavno navedla v utemeljitev tožbe kot ponazoritev splošne neizpolnitve obveznosti, ki jo zatrjuje.

98

Najprej je treba opozoriti, da je dejavnost v skladu s členom 6(2) Direktive o habitatih le, če je zagotovljeno, da ne povzroča nobenega vznemirjanja, ki bi lahko pomembno vplivalo na cilje navedene direktive, zlasti na njene cilje ohranjanja (sodba z dne 24. novembra 2011, Komisija/Španija, C‑404/09, EU:C:2011:768, točka 126 in navedena sodna praksa).

99

V skladu s to določbo mora pravni status varstva POV zagotavljati tudi, da se na njih preprečita poslabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter znatno vznemirjanje vrst, za katere so bila ta območja določena (sodba z dne 11. decembra 2008, Komisija/Grčija, C‑293/07, neobjavljena, EU:C:2008:706, točka 24 in navedena sodna praksa).

100

Iz sodne prakse Sodišča na eni strani izhaja, da se varstvo POV ne sme omejiti na ukrepe za preprečevanje zunanjega škodovanja in vznemirjanja, ki ju povzroči človek, ampak mora glede na dejansko stanje vključevati tudi pozitivne ukrepe za ohranitev ali izboljšanje stanja območja (sodba z dne 24. novembra 2011, Komisija/Španija, C‑404/09, EU:C:2011:768, točka 135).

101

Na drugi strani Komisiji za ugotovitev kršitve člena 6(2) Direktive o habitatih ni treba dokazati vzročne zveze med dejavnostjo gospodarjenja z gozdom in pomembnim vznemirjanjem divjega petelina (Tetrao urogallus). Ker je namen odstavka 2 člena 6 Direktive o habitatih in odstavka 3 tega člena zagotoviti enako raven varstva, zadostuje, da Komisija dokaže obstoj verjetnosti ali tveganja, da bi ta dejavnost povzročila pomembno vznemirjanje te vrste (sodba z dne 24. novembra 2011, Komisija/Španija, C‑404/09, EU:C:2011:768, točka 142).

102

Glede na zgoraj navedene elemente je treba ugotoviti, da je lahko v obravnavanem primeru drugi očitek utemeljen le, če Komisija pravno zadostno dokaže, da Slovaška republika ni sprejela ustreznih varstvenih ukrepov, s katerimi bi se preprečilo, da bi dejavnosti gospodarjenja z gozdom povzročile poslabšanje stanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) in vznemirjanje, ki bi lahko pomembno vplivali na cilj Direktive o habitatih, in sicer zagotoviti ohranitev navedene vrste.

103

V zvezi s tem je na prvem mestu iz spisa, predloženega Sodišču, zlasti iz programa ohranjanja, razvidno, da sta intenzivna sečnja lesa na velikih površinah in uporaba pesticidov za boj proti žuželkam pod skorjo, tudi v obdobju razmnoževanja divjega petelina (Tetrao urogallus), prispevali k znatnemu upadu populacije te vrste na dvanajstih POV, določenih za njeno ohranitev, in sicer k upadu v višini 49,4 % med letoma 2004 in 2019.

104

Natančneje, na POV Nízke Tatry, na katerem je bila po nujni sečnji ugotovljena največja izguba habitata divjega petelina (Tetrao urogallus), se je populacija te vrste med letoma 2004 in 2015 zmanjšala za 42,5 %.

105

Ugotoviti pa je treba, da Slovaška republika ni dokazala sprejetja ustreznih ukrepov za preprečitev, da bi take dejavnosti gospodarjenja z gozdom povzročile pomembno vznemirjanje divjega petelina (Tetrao urogallus).

106

Ta država članica je sicer z odobritvijo programa ohranjanja dokazala, da se zaveda zmanjševanja habitata in populacije te vrste ter da namerava ta položaj odpraviti, kot je razvidno iz odločb, ki so jih organi, pristojni za varstvo narave, sprejeli do 20. junija 2020 za omejitev ali prepoved izkoriščanja gozdov na območjih habitata divjega petelina (Tetrao urogallus), in inšpekcijskih pregledov, izvedenih na nekaterih POV.

107

Vendar so ti ukrepi pomanjkljivi, ker ne vsebujejo ohranitvenih ukrepov, ki bi bili sistematično določeni glede na ekološke zahteve te vrste in glede na vsakega od habitatnih tipov na vsakem od dvanajstih POV, določenih za ohranitev navedene vrste. Navedeni ukrepi so namreč, kot navaja Komisija, omejeni na posamezne primere in so bili večinoma sprejeti šele na podlagi pritožb posameznikov ali NVO, tako da so delni in dokazujejo neobstoj strukturnega sistema za zagotavljanje ohranjanja divjega petelina (Tetrao urogallus) s tem, da bi se prenehalo slabšanje stanja njegovega habitata.

108

Na drugem mestu je treba poudariti, da Slovaška republika v odgovoru na tožbo navaja vrsto ukrepov, ki so po njenem mnenju ustrezni za preprečitev slabšanja stanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) in vznemirjanja, ki pomembno vplivata na to vrsto, in sicer projekt z naslovom „Izboljšava infrastrukture za prevoz na hrib in za prevoz do kraja Štrbské Pleso“, predlog za spremembo opredelitve POV Horná Orava v „gozd za posebno uporabo“, razmejitev narodnega parka na POV Muránska planina-Stolica, znanstvene predloge za PGG za šest POV, projekta naravnih rezervatov Pralesy Slovenska (primarni gozdovi na Slovaškem) in Hluchánia ter integrirani projekt Natura 2000 SVK.

109

Kot pa je poudarila Komisija, so razen projekta Natura 2000 SVK, katerega izvajanje se je začelo januarja 2021, vsi ukrepi, navedeni v prejšnji točki, v fazi osnutka in se zato niso izvajali niti ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, niti ob vložitvi te tožbe. Ker torej ti ukrepi vsebujejo obveznosti, ki veljajo le za prihodnost, jih ni mogoče opredeliti kot „ustrezne ukrepe“ v smislu člena 6(2) Direktive o habitatih.

110

Iz tega izhaja, da je Komisija dovolj dokumentirano in podrobno dokazala stalen in skoraj splošen neobstoj ustreznih varstvenih ukrepov, s katerimi bi se preprečilo, da bi dejavnosti gospodarjenja z gozdom povzročile poslabšanje stanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) in vznemirjanje te vrste, ki bi lahko imeli pomembne posledice za cilje ohranjanja navedene vrste.

111

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da Slovaška republika s tem, da ni sprejela ustreznih ukrepov za preprečitev slabšanja stanja habitatov in vznemirjanja s posebnimi posledicami za POV, določena za ohranitev divjega petelina (Tetrao urogallus), ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 6(2) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive.

112

Komisija s tretjim očitkom Slovaški republiki očita, da ta s tem, da ni sprejela posebnih ukrepov za ohranitev habitata divjega petelina (Tetrao urogallus) na POV, določenih za ohranitev te vrste, da bi se zagotovila preživetje in razmnoževanje te vrste na njenem območju razširjenosti, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 4(1) Direktive o pticah.

113

Komisija zlasti poudarja, da se s to določbo zahteva način upravljanja POV, ki je podoben načinu upravljanja iz člena 6(1) Direktive o habitatih, tako da za POV velja ureditev varstva, podobna tisti, ki velja za posebna ohranitvena območja iz zadnjenavedene določbe. Zato naj bi obveznost določitve posebnih ukrepov za ohranitev iz člena 4(1) Direktive o pticah zajemala obveznost določitve ciljev ohranjanja in posebnih ukrepov za zadevno območje, ki jih je treba dejansko uresničevati.

114

Komisija pa opozarja, da Slovaška republika do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, posebnih ukrepov za ohranitev habitata divjega petelina (Tetrao urogallus) ni sprejela v enajstih od dvanajstih POV, določenih za njegovo ohranitev. Poleg tega ta institucija opozarja, da ob vložitvi te tožbe za sedem POV, določenih za ohranitev te vrste, vključno z območjem, ki je za to vrsto najpomembnejše, in sicer POV Nizke Tatry, niso obstajali programi za vzdrževanje ohranitvenih območij.

115

Komisija zlasti navaja, da ta država članica – čeprav člen 26(6) zakona o ohranjanju narave omogoča, da se z uredbo vlade uvede prepoved dejavnosti, ki negativno vplivajo na ohranjanje divjega petelina (Tetrao urogallus) – takih prepovedi ni uvedla. Slovaški organi naj bi to neukrepanje tudi priznali, saj se s programom ohranjanja zahteva sprememba uredb, s katerimi so določena POV, da bi se uvedle prepovedi dejavnosti z negativnim vplivom na to vrsto, do česar pa naj do dneva vložitve te tožbe še vedno ne bi prišlo.

116

Slovaška republika najprej v zvezi z dopustnostjo trdi, da se v nasprotju s tem, kar izhaja iz tožbe Komisije, tretji očitek te institucije dejansko nanaša le na sedem POV, in ne na enajst oziroma dvanajst POV.

117

Poleg tega ta država članica v dupliki trdi, da sklicevanje Komisije v fazi replike na sodno prakso, kot je navedena v točki 100 te sodbe in v skladu s katero se posebni ukrepi za ohranitev ne smejo omejiti na ukrepe za preprečevanje zunanjega škodovanja in vznemirjanja, ki ju povzroči človek, ampak morajo glede na dejansko stanje vključevati tudi pozitivne ukrepe za ohranitev ali izboljšanje stanja območja, ni dopustno, ker pomeni nov očitek.

118

Slovaška republika v zvezi z vsebino na prvem mestu odgovarja, da je organizacija za ohranjanje narave pripravila predlog stalnih območij spremljanja za spremljanje divjega petelina (Tetrao urogallus) v okviru projekta OP QE, naslovljenega „Spremljanje vrst in habitatov v interesu Skupnosti v smislu Direktive o habitatih in Direktive o pticah“. Skupno naj bi bilo 54 območij s to vrsto predlaganih za spremljanje tako znotraj kot tudi zunaj POV, tako da naj bi po mnenju te države članice spremljanje vključevalo reprezentativen vzorec populacije. Slovaška republika pojasnjuje, da se to spremljanje zagotavlja z izvajalcem, ki se izbere v okviru postopka javnega razpisa, ki pa še ni zaključen.

119

Slovaška republika na drugem mestu na eni strani poudarja, da se izvajanje odobrenih programov za vzdrževanje redno ocenjuje, in na drugi strani, da se je 10. marca 2021 od 72 ukrepov, predlaganih za dosego ciljev varstva divjega petelina (Tetrao urogallus) na POV, določenih za njegovo ohranitev, izvajalo 68 ukrepov.

120

Ta država članica na tretjem mestu trdi, da je bila priprava znanstvenih osnutkov programov za vzdrževanje šestih POV končana med septembrom 2020 in januarjem 2021. Za preostalo POV, to je POV Muránska planina-Stolica, naj bi bil 24. januarja 2020 objavljen projekt vzpostavitve narodnega parka, ki naj bi bil upravičen do dvoletnega začasnega varstva. To varstvo naj bi veljalo tudi za 76 območij, na katera se nanaša projekt naravnega rezervata „Pralesy Slovenska“, od objave javnih obvestil v zvezi z njimi med septembrom in novembrom 2020.

121

Slovaška republika iz tega izpeljuje, da začasen neobstoj programov za vzdrževanje ne pomeni, da se ukrepi za ohranitev do odobritve teh programov na zadevnih območjih za zaščito divjega petelina (Tetrao urogallus) niso izvajali.

122

Na prvem mestu, v zvezi s predmetom tretjega očitka je treba ugotoviti, da se s tem očitkom zatrjuje, da Slovaška republika sistematično in trajno ni izpolnjevala obveznosti iz člena 4(1) Direktive o pticah. Glede na sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah 94 in 95 te sodbe, je treba ugotoviti, da se je lahko Komisija na dejstva, s katerimi se je seznanila po izdaji obrazloženega mnenja, veljavno sklicevala v utemeljitev svoje tožbe.

123

Poleg tega je treba navesti, kot je to storila Slovaška republika, da se, čeprav je Komisija v tožbi navedla trditve v zvezi z neobstojem posebnih ukrepov za ohranitev habitata divjega petelina (Tetrao urogallus) na enajstih od dvanajstih POV, določenih za njegovo ohranitev, se v zvezi s tem zaključna točka tožbe in tožbeni predlogi ne nanašajo na teh enajst POV, ampak le na sedem izmed njih, in sicer na POV Nízke Tatry SKCHVU018, POV Tatry SKCHVU030, POV Veľká Fatra SKCHVU033, POV Muránska planina-Stolica SKCHVU017, POV Volovské vrchy SKCHVU036, POV Malá Fatra SKCHVU013 in POV Levočské vrchy SKCHVU051.

124

Zato je treba v okviru presoje tretjega očitka upoštevati le trditve, ki jih je Komisija navedla v zvezi s temi sedmimi POV.

125

Na drugem mestu, v zvezi z ugovorom nedopustnosti, ki ga uveljavlja Slovaška republika, zadostuje ugotoviti, da je Komisija v repliki zgolj ponovila navedbo sodne prakse, katere edini učinek je pojasnitev argumenta, ki ga je ta institucija splošneje navedla že v tožbi in s katerim je opozorila, da je treba posebne ukrepe za POV iz člena 4(1) Direktive o pticah dejansko izvajati s celovitimi, jasnimi in natančnimi ukrepi.

126

Zato je treba ugotoviti, da ta navedba sodne prakse ne spreminja predmeta zatrjevane neizpolnitve obveznosti in da nikakor ne vpliva na obseg spora (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2020, Komisija/Italija (Mejne vrednosti – PM10), C‑644/18, EU:C:2020:895, točka 68 in navedena sodna praksa), tako da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Slovaška republika, zavrniti.

127

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 4(1) Direktive o pticah določitev območja kot POV za ohranitev neke vrste zajema trajno ohranitev značilnosti habitata tega območja, katere cilj, ki je upravičil tako določitev navedenega območja, je preživetje in razmnoževanje zadevne vrste (sodba z dne 25. julija 2018, Grace in Sweetman, C‑164/17, EU:C:2018:593, točka 35).

128

Natančneje, s to določbo se ne zahtevata le sprejetje ohranitvenih ukrepov, ki so potrebni za vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti zaščitenih habitatov in vrst na zadevnem območju, temveč tudi in predvsem njihovo dejansko izvajanje, sicer navedena določba izgubi polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 213).

129

Ob upoštevanju teh uvodnih pojasnil je treba preučiti, ali slovaški organi, kot trdi Komisija, niso izpolnili svoje obveznosti sprejetja posebnih ukrepov za ohranitev habitata divjega petelina (Tetrao urogallus).

130

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da Slovaška republika v odgovoru na tožbo priznava, da gre pri sedmih POV, na katera se nanaša tretji očitek, natančno za tista POV, za katera programi za vzdrževanje še niso bili sprejeti.

131

Ta država članica pa trdi, da se zaveda potrebe po zagotovitvi zadostnega varstva divjega petelina (Tetrao urogallus) in njene nujnosti ter da je tako učinkovito uporabila vsa pravna orodja, ki so ji na voljo z zakonom o ohranjanju narave.

132

Vendar ta trditev ni podprta z nobenim sklicevanjem na program za vzdrževanje, ki bi bil na sedmih zadevnih POV dejansko sprejet in izveden. Kot je razvidno iz odgovora Slovaške republike na tožbo in dokumentov, ki so mu priloženi, je ta država članica sicer sestavila in pripravila nekatere projekte za zagotovitev ohranjanja habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus) na POV, ki so bila za to določena, kot sta zlasti razmejitev narodnega parka „Muránska planina-Stolica“ in oblikovanje naravnega rezervata „Pralesy Slovenska“, vendar gre pri tem le za projekte, ki tako ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, kot tudi ob vložitvi te tožbe niso bili niti dokončno pripravljeni, še toliko manj pa izvedeni.

133

Drugič, v zvezi s posebnimi ukrepi za ohranitev, sprejetimi na podlagi odločb, ki so jih organi, pristojni za varovanje narave, sprejeli na podlagi člena 4(2) zakona o ohranjanju narave, je iz elementov spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da so ti ukrepi začasni in da jih je treba podaljševati s sprejetjem poznejših odločb, tako da se z varstvom, ki se zagotavlja s to določbo, ne more trajno zagotavljati vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti habitatov in vrste divjih petelinov (Tetrao urogallus) na zadevnih POV.

134

Iz tega izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da se Slovaška republika ni uskladila z zahtevami iz člena 4(1) Direktive o pticah. Zato je tretji očitek, ki se nanaša na kršitev te določbe, utemeljen.

135

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da Slovaška republika s tem, da ni sprejela posebnih ukrepov za ohranitev habitata divjega petelina (Tetrao urogallus) na POV, določenih za ohranitev te vrste, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje te vrste na njenem območju razširjenosti (POV Nízke Tatry SKCHVU018, POV Tatry SKCHVU030, POV Veľká Fatra SKCHVU033, POV Muránska planina‑Stolica SKCHVU017, POV Volovské vrchy SKCHVU036, POV Malá Fatra SKCHVU013 in POV Levočské vrchy SKCHVU051), ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 4(1) Direktive o pticah.

136

Zato je treba tožbi, ki jo je vložila Komisija, ugoditi v celoti.

137

Glede na vse navedene preudarke je treba ugotoviti, da Slovaška republika:

ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 6(3) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive, iz člena 6(2) Direktive o habitatih v povezavi s členom 7 te direktive ter iz člena 4(1) Direktive o pticah.

138

Na podlagi člena 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Slovaški republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: