–

za osebo A A. Palmujoki, asianajaja, in J. Pihlaja,

–

za Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto K. Heiskanen, M. Henriksson, in M. Mikkonen, agenti,

–

za finsko vlado M. Pere, agentka,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in N. Vincent, agentki,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,

–

za norveško vlado K. S. Borge, agentka, skupaj z I. Meinichem in T. Sundejem, advokater,

–

za Evropsko komisijo L. Armati in T. Sevón, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL 2013, L 354, str. 132) (v nadaljevanju: Direktiva 2005/36), ter členov 45 in 49 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je sprožila oseba A v zvezi z odločbo Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (urad za izdajo dovoljenj in nadzor na socialnem in zdravstvenem področju, Finska) (v nadaljevanju: Valvira), s katero ji je bilo zavrnjeno priznanje pravice do uporabe poklicnega naziva psihoterapevta na Finskem.

3

V uvodnih izjavah 1, 3, 6, 11, 17 in 44 Direktive 2005/36 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.

Ta direktiva določa tudi pravila glede delnega dostopa do reguliranega poklica in priznavanja poklicnega usposabljanja, opravljenega v drugi državi članici.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa, da se ta direktiva uporablja za vse državljane države članice, ki želijo kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljati reguliran poklic, vključno s svobodnim poklicem, v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.

6

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“.

7

Člen 4 Direktive 2005/36, naslovljen „Učinki priznavanja“, določa:

„1.   Priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani države članice gostiteljice omogoča upravičencem dostop do tistega poklica v tej državi članici, za katerega so usposobljeni v državi članici izvora, in njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane.

2.   Za namene te direktive je poklic, ki ga prosilec želi opravljati v državi članici gostiteljici, enak poklicu, za katerega je usposobljen v državi članici izvora, če so dejavnosti, ki jih poklic zajema, primerljive.

[…]“.

8

Člen 13 te direktive, naslovljen „Pogoji za priznavanje“, določa:

„1.   Če se za dostop do in opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici zahtevajo posebne poklicne kvalifikacije, pristojni organ navedene države članice prosilcem dovoli dostop do in opravljanje tega poklica pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane navedene države članice, če imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah iz člena 11, ki jih zahteva druga država članica za dostop do in opravljanje tega poklica na njenem ozemlju.

Potrdila o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah izda pristojni organ v državi članici, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi navedene države članice.

2.   Dostop do in opravljanje poklica, kakor je opisano v odstavku 1, se dovoli tudi prosilcem, ki so opravljali zadevni poklic s polnim delovnim časom eno leto ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom v obdobju predhodnih desetih let v drugi državi članici, ki tega poklica ne regulira, in ki imajo eno ali več potrdil o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih je izdala druga država članica, ki tega poklica ne regulira.

Potrdila o kompetenci in dokazila o formalnih kvalifikacijah izpolnjujejo naslednje pogoje:

Enega leta poklicnih izkušenj iz prvega pododstavka se ne sme zahtevati, če dokazila prosilca o formalnih kvalifikacijah potrjujejo regulirano izobraževanje in usposabljanje.

[…]“.

9

V skladu s členom 2, prvi odstavek, točka 2, laki terveydenhuollon ammattihenkilöistä (559/1994) (zakon o zdravstvenih delavcih (559/1994), v nadaljevanju: zakon o zdravstvenih delavcih) se za namene tega zakona za „zdravstvenega delavca“ šteje oseba, ki ima na podlagi navedenega zakona pravico uporabljati poklicni naziv zdravstvenega delavca, urejen z uredbo vlade (strokovnjak z zaščitenim poklicnim nazivom). V skladu s členom 2, drugi odstavek, istega zakona ima pooblaščeni strokovnjak, ki ima dovoljenje ali zaščiteni poklicni naziv, pravico opravljati zadevni poklic in uporabljati zadevni poklicni naziv. Poklic strokovnjaka z zaščitenim poklicnim nazivom lahko opravljajo tudi druge osebe, ki imajo ustrezno izobrazbo, izkušnje in strokovno znanje.

10

V skladu s členom 3a, tretji odstavek, zakona o zdravstvenih delavcih je za zdravstvene delavce urad Valvira pristojni organ, naveden v Direktivi 2005/36 in v laki ammattipätevyyden tunnustamisesta (1384/2015) (zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij (1384/2015), v nadaljevanju: zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij).

11

V skladu s členom 1 asetus terveydenhuollon ammattihenkilöistä (564/1994) (uredba o zdravstvenih delavcih (564/1994), v nadaljevanju: uredba o zdravstvenih delavcih) je poklicni naziv psihoterapevta eden od zaščitenih poklicnih nazivov za zdravstvene delavce v smislu člena 2, prvi odstavek, točka 2, zakona o zdravstvenih delavcih.

12

V skladu s členom 2a, prvi odstavek, uredbe o zdravstvenih delavcih je pogoj za uporabo zaščitenega poklicnega naziva psihoterapevta, da je zadevna oseba končala izobraževanje za psihoterapevta, ki ga organizira univerza oziroma univerza v sodelovanju z drugimi izobraževalnimi ustanovami.

13

V skladu s členom 6, prvi odstavek, zakona o priznavanju poklicnih kvalifikacij priznanje poklicnih kvalifikacij temelji na dokazilu o kompetenci, posameznem dokazilu o formalnih kvalifikacijah ali kombinaciji takih listin, ki jih izda pristojni organ države članice, ki ni Republika Finska. Pogoj za priznanje poklicne kvalifikacije je, da ima zadevna oseba v svoji državi članici izvora pravico do opravljanja poklica, za opravljanje katerega prosi za izdajo sklepa o priznanju poklicnih kvalifikacij.

14

V skladu s členom 6, drugi odstavek, zakona o priznavanju poklicnih kvalifikacij velja priznavanje poklicnih kvalifikacij tudi za prosilce, ki so v zadnjih desetih letih opravljali svoj poklic eno leto v okviru zaposlitve za polni delovni čas oziroma za krajši delovni čas v enakovrednem

15

obdobju v državi članici, ki ni Republika Finska, v kateri zadevni poklic ni reguliran, in ki imajo eno ali več dokazil o kompetenci ali formalnih kvalifikacijah. Te listine morajo potrjevati usposobljenost imetnika za opravljanje zadevnega poklica. Enoletna poklicna izkušnja pa se ne zahteva, če je v dokazilih o formalnih kvalifikacijah prosilca potrjeno regulirano izobraževanje in usposabljanje.

16

Oseba A, ki ima finsko državljanstvo, je pri uradu Valvira na podlagi Postgraduate Diploma in Solution Focused Therapy (diploma po končanem izobraževanju v „terapiji, osredotočeni na rešitve“, v nadaljevanju: zadevno izobraževanje), ki ga je 27. novembra 2017 izdala University of the West of England (univerza zahodne Anglije, Združeno kraljestvo) (v nadaljevanju: UWE), zaprosila za pravico do uporabe poklicnega naziva psihoterapevt, ki je zaščiten po finski zakonodaji.

17

Zadevno izobraževanje in usposabljanje je UWE organizirala na Finskem in v finščini, v partnerstvu z družbo Helsingin Psykoterapiainstituutti Oy, finsko delniško družbo, ki svoje dejavnosti opravlja na Finskem.

18

Urad Valvira so leta 2017 kontaktirali nekdanji udeleženci tega izobraževanja, ter izrazili zaskrbljenost glede številnih pomanjkljivosti v dejanski vsebini navedenega izobraževanja in v načinu izvajanja tega izobraževanja v praski glede na zastavljene cilje. Urad Valvira je sam kontaktiral druge osebe, ki so sodelovale pri izobraževanju in ki so opisale podobne izkušnje.

19

Ker je urad Valvira dvomil o enakovrednosti zadevnega izobraževanja z zahtevami, določenimi v finski zakonodaji v zvezi z dostopom do poklica psihoterapevta in njegovim opravljanjem, je z odločbo z dne 29. junija 2018 prošnjo osebe A zavrnil, ker mu ta ni predložila zadostnih informacij o vsebini tega izobraževanja in usposabljanja. Urad Valvira je z odločbo z dne 10. septembra 2018 zavrnil ugovor osebe A zoper odločbo z dne 29. junija 2018.

20

Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih, Finska) je s sodbo z dne 25. aprila 2019 zavrnilo tožbo, ki jo je oseba A vložila zoper odločbo urada Valvira z dne 10. septembra 2018. To sodišče je menilo, da je treba zadevno izobraževanje, kljub temu, da je bilo dejansko organizirano na Finskem in v finščini, obravnavati, kot da je potekalo v Združenem kraljestvu. Splošni sistem priznavanja dokazil usposobljenosti iz Direktive 2005/36 naj ne bi zahteval ugoditve prošnji osebe A, ker naj ta ne bi opravljala poklica psihoterapevta niti v Združenem kraljestvu, kjer poklic in izobraževanje za psihoterapevta nista regulirana, niti v drugi državi članici s podobno ureditvijo.

21

Ker je Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih) dejstvo, da je imelo izobraževanje velike pomanjkljivosti in se je razlikovalo od izobraževanja za psihoterapevta na Finskem, štelo za dokazano, je menilo, da je urad Valvira upravičeno odločil, da oseba A ni dokazala, da so njena znanja in kvalifikacije enakovredna tistim, ki bi jih pridobila oseba, ki se je za psihoterapevta izobraževala na Finskem. Prav tako naj temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo DEU, ne bi povzročile nezakonitosti odločbe o zavrnitvi, ki jo je sprejel urad Valvira.

22

Oseba A v pritožbi, ki jo je zoper to sodbo vložila pri predložitvenem sodišču, Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska), trdi, da je treba šteti, da je zadevno izobraževanje potekalo na Finskem in da je UWE kot pristojni organ potrdila, da je to izobraževanje skladno z zahtevami glede izobraževanja za psihoterapevta, ki so na Finskem določene v uredbi o zdravstvenih delavcih. Tako bi bilo treba zadevno izobraževanje priznati kot izobraževanje, na podlagi katerega ima pravico do poklicnega naziva psihoterapevta, za katerega prosi.

23

Če pa za zadevno izobraževanje ne bi bilo mogoče šteti, da je potekalo na Finskem, bi bilo treba njegovo enakovrednost z izobraževanjem za psihoterapevta, organiziranim na Finskem, presojati na podlagi listin, ki se nanašajo na seznam predavanj in kakovost zadevnega programa izobraževanja, kot so jih predložili oseba A in organizatorji izobraževanja. Urad Valvira naj take presoje ne bi opravil, ampak naj bi svojo odločitev o zavrnitvi oprl na anonimna pisma, mnenje, ki ga je zahteval pri finski univerzi, ki je konkurentka UWE, in intervjuje, ki naj bi jih opravil sam. Vendar naj bi načelo lojalnosti, ki velja v pravu Unije, zapovedovalo, naj urad Valvira ne dvomi o listini, ki jo je izdala UWE kot pristojni organ druge države članice.

24

Urad Valvira meni, da je treba izobraževanje za psihoterapevta, ki se je opravilo v drugi državi članici, primerjati z izobraževanjem, ki se trenutno izvaja na finskih univerzah. Po mnenju tega organa pa zadevno izobraževanje v več pogledih ne izpolnjuje vsebinskih in kvalitativnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v okviru izobraževanja na področju psihoterapije na Finskem, in zato ne more biti podlaga za pravico, da se v tej državi uporablja poklicni naziv psihoterapevt. Urad Valvira dodaja, da se načeloma zanaša na spričevala, ki jih izdajo univerze in druge izobraževalne ustanove drugih držav članic, ter na informacije, ki jih te zagotavljajo v zvezi z vsebino in praktičnimi postopki ponujenih izobraževanj, ter da jih preuči le toliko, kolikor je potrebno za ugotovitev obstoja ali neobstoja razlik med finskim in ustreznim izobraževanjem v drugi državi članici.

25

Predložitveno sodišče opozarja, da je v okviru neke druge zadeve že razsodilo, da za zadevno izobraževanje ni mogoče šteti, da je bilo v smislu zakona o zdravstvenih delavcih opravljeno na Finskem. Na Finskem naj bi bil poklic psihoterapevta reguliran poklic v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2005/36, ker naj bi se pravica do uporabe zadevnega poklicnega naziva dodelila samo osebi, ki izpolnjuje pogoje poklicne kvalifikacije v skladu z zahtevami veljavne finske zakonodaje.

26

Za poklic psihoterapevta naj bi veljal splošni sistem priznavanja dokazil usposobljenosti, ki je med drugim določen v členih od 10 do 14 te direktive. Ker naj poklic in izobraževanje za psihoterapevta v Združenem kraljestvu ne bi bila urejena, naj bi se za položaj osebe A uporabljal člen 13(2) navedene direktive.

27

Vendar po mnenju predložitvenega sodišča glede na to, da oseba A ne izpolnjuje pogoja iz te določbe, v skladu s katerim bi morala poklic psihoterapevta opravljati v drugi državi članici, ki tega poklica ne regulira, zadevna oseba ne more uveljavljati pravice do dostopa do tega poklica na Finskem.

28

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba ne glede na določbe Direktive 2005/36 položaj osebe A preučiti tudi z vidika temeljnih svoboščin, zagotovljenih s členoma 45 in 49 PDEU ter z njima povezane sodne prakse Sodišča. Če je odgovor pritrdilen, se to sodišče sprašuje, ali se lahko pristojni organ države članice gostiteljice, da bi se prepričal, da diploma, izdana v drugi državi članici, njenemu imetniku potrjuje enaka ali vsaj podobna znanja in kvalifikacije, kot so tista, pridobljena z nacionalno diplomo, opre tudi na druge informacije, ki jih je pridobil glede načina zadevnega izobraževanja, ali pa mora upoštevati informacije, ki jih je v zvezi s tem predložila univerza druge države članice, kakršna je UWE.

29

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

30

Navesti je treba, da so upoštevna dejstva v postopku v glavni stvari nastala, ko se je za Združeno kraljestvo uporabljalo pravo Unije. Zato je v obravnavanem primeru člena 45 in 49 PDEU ter Direktivo 2005/36 mogoče uporabiti.

31

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(2) Direktive 2005/36 ter člena 45 in 49 PDEU razlagati tako, da mora prošnjo za dostop do reguliranega poklica in za dovoljenje za njegovo opravljanje v državi članici gostiteljici, ki jo na podlagi člena 13(2) predloži oseba, ki je na eni strani imetnica dokazila o formalnih kvalifikacijah v zvezi s tem poklicem, izdanega v državi članici, v kateri navedeni poklic ni reguliran, in ki na drugi strani ne izpolnjuje zahteve, da je isti poklic opravljala v minimalnem časovnem obdobju iz navedenega člena 13(2), presojati pristojni organ države članice gostiteljice glede na člena 45 ali 49 PDEU.

32

Najprej je treba poudariti, da v tem primeru, čeprav je res, da je oseba A končala izobraževanje, ki ga je UWE organizirala na Finskem in v finščini, v sodelovanju z družbo Helsingin Psykoterapiainstituutti, to ne spremeni dejstva, da je UWE, ki ima sedež v Združenem kraljestvu, osebi A po koncu tega izobraževanja izdala diplomo iz psihoterapije.

33

V skladu s členom 2(1) Direktive 2005/36 pa se ta uporablja za vse državljane države članice, ki želijo kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljati reguliran poklic, vključno s svobodnim poklicem, v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.

34

Poleg tega v skladu s členom 3(1), od (b) do (d), navedene direktive „poklicne kvalifikacije“ pomenijo med drugim kvalifikacije, ki se izkazujejo z dokazili o formalnih kvalifikacijah, kot je zlasti diploma, ki jo izda pristojni organ države članice in s katero se dokazuje poklicno usposabljanje, pridobljeno predvsem v Evropski uniji.

35

Iz tega sledi, da ker je dokazilo o formalnih kvalifikacijah iz postopka v glavni stvari, ki potrjuje poklicno usposabljanje, pridobljeno v Uniji, izdal pristojni organ države članice, ki ni tista, v kateri namerava oseba A opravljati reguliran poklic, lahko položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2005/36.

36

Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in zlasti iz prvega vprašanja razvidno, da oseba A ne izpolnjuje zahteve iz člena 13(2) Direktive 2005/36, da je poklic, na katerega se sklicuje, opravljala v minimalnem časovnem obdobju iz te določbe. V teh okoliščinah se oseba A ne samo ne more sklicevati niti na to določbo niti, širše, na splošni sistem priznavanja dokazil usposobljenosti iz členov od 10 do 14 Direktive 2005/36, ampak se tudi ne more sklicevati na drug sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij, vzpostavljen s to direktivo.

37

Tako je treba ugotoviti, ali je treba položaj, kakršen je položaj osebe A, presojati glede na člena 45 ali 49 PDEU.

38

V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, da je Sodišče razsodilo, da se prosto gibanje oseb ne bi uresničevalo popolnoma, če bi države članice lahko zavrnile upravičenost do svoboščin iz členov 45 in 49 PDEU tistim svojim državljanom, ki so uveljavljali ugodnosti, ki jih določa pravo Unije, in ki so zaradi tega pridobili poklicne kvalifikacije v državi članici, ki ni država članica, katere državljani so. Ta ugotovitev se uporablja, tudi kadar je državljan države članice v neki drugi državi članici pridobil univerzitetno kvalifikacijo, katero namerava uporabiti v državi članici, katere državljan je (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Brouillard, C‑298/14, EU:C:2015:652, točke od 27 do 29).

39

Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. oktobra 2015, Brouillard (C‑298/14, EU:C:2015:652), pri čemer se je zadevna oseba v državi članici, katere državljan je, sklicevala na univerzitetno diplomo, ki jo je pridobila v drugi državi članici, v točki 29 te sodbe ugotovilo, da ji ni mogoče zavrniti uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s prostim gibanjem oseb in da okoliščina, da je bila ta diploma pridobljena po končanem dopisnem izobraževanju, v zvezi s tem ni pomembna.

40

Enako naj bi veljalo za osebo, kot je oseba A, ki se v državi članici, katere državljanka je, sklicuje na univerzitetno diplomo, ki jo je pridobila v drugi državi članici, čeprav po izobraževanju, ki se je izvajalo v prvi državi članici v sodelovanju s pristojnim organom za izdajo take diplome iz druge države članice.

41

Na drugem mestu je treba opozoriti, da morajo organi države članice, ki odločajo o prošnji državljana Unije za dovoljenje za opravljanje poklica, dostop do katerega je v skladu z nacionalno zakonodajo pogojen z diplomo ali poklicno kvalifikacijo ali z obdobjem praktičnih izkušenj, upoštevati vse diplome, spričevala in druga podobna dokazila o formalni izobrazbi ter upoštevne izkušnje zadevne osebe, nato pa kompetence, ki jih ta dokazila in izkušnje potrjujejo, primerjati z znanjem in kvalifikacijami, ki se zahtevajo na podlagi nacionalne zakonodaje (sodba z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 34 in navedena sodna praksa).

42

Ker je ta sodna praksa le sodni izraz načela temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo DEU, to načelo ne more izgubiti dela pravne vrednosti zaradi sprejetja direktiv, ki se nanašajo na vzajemno priznavanje diplom (sodba z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 35 in navedena sodna praksa).

43

Cilj oziroma posledica direktiv o vzajemnem priznavanju diplom in zlasti Direktive 2005/36 namreč ni in ne sme biti oteževanje priznavanja diplom, spričeval in drugih podobnih dokazil o izobrazbi v okoliščinah, ki jih te direktive ne zajemajo (sodba z dne 3. marca 2022, Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (Osnovno medicinsko usposabljanje), C‑634/20, EU:C:2022:149, točka 37 in navedena sodna praksa).

44

V položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem – kot je razvidno iz točke 35 te sodbe – zadevna oseba ne izpolnjuje pogojev nobenega od sistemov priznavanja poklicnih kvalifikacij, vzpostavljenih z Direktivo 2005/36, mora zadevna država članica gostiteljica spoštovati svoje obveznosti na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij, kot so navedene v točki 40 te sodbe in ki se uporabljajo za položaje, ki spadajo na področje uporabe tako člena 45 PDEU kot člena 49 PDEU (glej po analogiji sodbo z dne 8. julija 2021, Lietuvos Respublikos sveikatos apsaugos ministerija, C‑166/20, EU:C:2021:554, točka 38 in navedena sodna praksa).

45

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(2) Direktive 2005/36 ter člena 45 in 49 PDEU razlagati tako, da mora prošnjo za dostop do reguliranega poklica in za dovoljenje za opravljanje tega poklica v državi članici gostiteljici, ki jo na podlagi tega člena 13(2) predloži oseba, ki je na eni strani imetnica dokazila o formalnih kvalifikacijah v zvezi s tem poklicem, ki je bilo izdano v državi članici, v kateri navedeni poklic ni reguliran, in ki na drugi strani ne izpolnjuje zahteve po opravljanju istega poklica v minimalnem časovnem obdobju iz navedenega člena 13(2) PDEU, presoditi pristojni organ države članice gostiteljice glede na člena 45 ali 49 PDEU.

46

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije, zlasti člena 45 in 49 PDEU, razlagati tako, da nasprotuje temu, da pristojni organ države članice gostiteljice, ki mu je predložena prošnja za dovoljenje za opravljanje reguliranega poklica v tej državi članici, svojo presojo enakovrednosti, na katero se sklicuje prosilec, glede na ustrezno izobraževanje v navedeni državi članici opre tudi na informacije v zvezi z natančno vsebino in konkretnim načinom tega izobraževanja, ki so mu jih predložile osebe, ki niso organizatorji navedenega izobraževanja ali organi druge države članice.

47

Spomniti je treba, da mora v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katerega zadevna oseba ne izpolnjuje pogojev iz nobenega od sistemov priznavanja poklicnih kvalifikacij, uvedenih z Direktivo 2005/36, za katerega pa se uporabljata člen 45 PDEU ali člen 49 PDEU, zadevna država članica spoštovati obveznosti na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij, kot so navedene v točki 40 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2022, Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (Osnovno medicinsko usposabljanje), C‑634/20, EU:C:2022:149, točka 41).

48

Ta postopek primerjalnega preizkusa iz točke 40 te sodbe mora organom države članice gostiteljice omogočiti, da se objektivno prepričajo, da tuja diploma njenemu imetniku potrjuje enaka ali vsaj podobna znanja in kvalifikacije, kot so potrjena z nacionalno diplomo. Ta presoja enakovrednosti tuje diplome mora biti opravljena ob izključnem upoštevanju stopnje znanja in kvalifikacij, o katerih se lahko na podlagi te diplome – glede na naravo in čas trajanja študija in praktičnega usposabljanja, ki se nanj navezuje – domneva, da jih je imetnik tega naziva pridobil (sodba z dne 3. marca 2022, Sosiaali- ja terveysalan lupa- ja valvontavirasto (Osnovno medicinsko usposabljanje), C‑634/20, EU:C:2022:149, točka 42 in navedena sodna praksa).

49

V zvezi s tem je treba poudariti, da ta postopek primerjalnega preizkusa predpostavlja medsebojno zaupanje med državami članicami v nazive, ki potrjujejo poklicne kvalifikacije, ki jih izda vsaka država članica. Zato mora organ države članice gostiteljice načeloma šteti za veljaven dokument, kot je med drugim diploma, ki jo je izdal organ druge države članice.

50

Kadar pa ima pristojni organ države članice resne dvome, ki presegajo zgolj sume, glede pristnosti ali verodostojnosti dokumenta, mora organ ali institucija, ki ga je izdala, na zahtevo prvega organa ponovno preučiti utemeljenost zadevnega dokumenta in ga po potrebi odvzeti (sodba z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 80).

51

Če torej pristojni organ države članice organu izdajatelju predloži konkretne elemente, ki sestavljajo usklajen krog indicev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da diploma, na katero se sklicuje prosilec, ne odraža stopnje znanja in kvalifikacij, za katere lahko domneva, da jo je njihov imetnik pridobil v skladu z ureditvijo, navedeno v točki 47 te sodbe, mora organ izdajatelj na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ob upoštevanju teh elementov ponovno preučiti utemeljenost izdaje navedene diplome in jo po potrebi odvzeti.

52

Med navedenimi konkretnimi elementi so lahko, odvisno od primera, med drugim informacije, ki jih posredujejo tako osebe, ki niso organizatorji zadevnega izobraževanja, kot tudi organi druge države članice, ki delujejo v okviru svojih nalog.

53

Organ države članice gostiteljice, ki mora, kot izhaja iz točke 48 te sodbe, načeloma šteti za veljaven dokument, kot je diploma, ki jo je izdal organ druge države članice, načeloma ne more podvomiti o stopnji znanja in poklicnih kvalifikacij, za katere se na podlagi te diplome lahko domneva, da jih je pridobil njen imetnik, če je organ izdajatelj ob upoštevanju elementov, navedenih v točki 50 te sodbe, ponovno preučil utemeljenost te diplome, ne da bi jo bilo treba odvzeti (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 79). Le izjemoma naj bi bil pristojni organ države članice gostiteljice upravičen izpodbijati stopnjo znanja in kvalifikacij, za katere se lahko domneva, da jih je imetnik pridobil.

54

Zato, če okoliščine obravnavanega primera, nastale, kot v okviru postopka v glavni stvari, na ozemlju države članice gostiteljice, očitno kažejo, da navedena diploma ni verodostojna, ta država članica ne more biti zavezana k temu, da jih ne upošteva (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 1989, van de Bijl, 130/88, EU:C:1989:349, točki 25 in 26).

55

Državi članici gostiteljici namreč ni mogoče zavrniti pravice, da sprejme določbe, katerih namen je preprečiti, da bi zadevne osebe uveljavljale prosti pretok oseb, ki jih zagotavlja Pogodba DEU, da bi se izognile zahtevam na področju poklicnega usposabljanja, naloženim imetnikom nacionalne diplome (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 1989, van de Bijl, 130/88, EU:C:1989:349, točka 26).

56

Natančneje, razsojeno je bilo, da je varovanje javnega zdravja nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče utemeljiti nacionalni ukrep, ki omejuje navedene svoboščine prostega gibanja, če je primeren za uresničitev zastavljenega cilja in če ne presega tega, kar je za to potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2017, Malta Dental Technologists Association in Reynaud, C‑125/16, EU:C:2017:707, točki 58 in 59).

57

V tem okviru je treba pojasniti, da je neobstoj verodostojnosti diplome očiten, zlasti če je jasno, da se dejanska vsebina opravljenega izobraževanja in usposabljanja bistveno razlikuje od vsebine izobraževanja in usposabljanja, kot izhaja iz zadevne diplome.

58

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 45 in 49 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da mora pristojni organ države članice gostiteljice, ki mu je predložena prošnja za dovoljenje za opravljanje reguliranega poklica v tej državi članici, šteti, da je diploma, ki jo je izdal organ druge države članice, resnična, in da načeloma ne more dvomiti o stopnji znanja in kvalifikacij, za katere se na podlagi te diplome lahko domneva, da jih je prosilec pridobil. Le če izrazi resne dvome, ki temeljijo na konkretnih elementih, ki sestavljajo usklajen krog indicev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da diploma, na katero se sklicuje ta prosilec, ne odraža stopnje znanja in kvalifikacij, za katere je mogoče domnevati, da jih je ta prosilec pridobil, lahko ta organ organu izdajatelju predlaga, naj ob upoštevanju teh elementov ponovno preuči utemeljenost izdaje navedene diplome, pri čemer jo mora zadnjenavedeni organ po potrebi odvzeti. Med navedenimi konkretnimi elementi so lahko, odvisno od primera, med drugim informacije, ki so jih posredovale osebe, ki niso organizatorji zadevnega usposabljanja, ali organi druge države članice, ki delujejo v okviru svojih nalog. Če je organ izdajatelj ob upoštevanju navedenih elementov ponovno preučil utemeljenost izdaje te diplome, ne da bi jo odvzel, lahko organ države članice gostiteljice le izjemoma, če okoliščine primera očitno kažejo na neverodostojnost zadevne diplome, izpodbija utemeljenost izdaje navedene diplome.

59

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: