–

za J C. Straberger, Rechtsanwalt,

–

za H Limited S. Turic, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in U. Bartl, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in H. Leupold, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, člena 2(a), člena 39, člena 42(1)(b) ter členov 45, 46 in 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo J in družbo H Limited v zvezi z izvršitvijo – v Avstriji – plačilnega naloga, ki ga je izdalo High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo; v nadaljevanju: High Court) na podlagi dveh sodb, izrečenih v Jordaniji.

3

V uvodnih izjavah 4, 6, 26 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).“

5

Člen 2 navedene uredbe določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

6

Člen 39 iste uredbe določa:

„Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo.“

7

Člen 42(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

8

Člen 45(1) te uredbe določa:

„Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

[…]“

9

Člen 46 navedene uredbe določa:

„Na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, se izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45.“

10

Člen 52 iste uredbe določa:

„Pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici.“

11

Člen 53 Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Sodišče izvora na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda potrdilo na obrazcu iz Priloge I.“

12

High Court je s plačilnim nalogom z dne 20. marca 2019 fizični osebi J, ki prebiva v Avstriji, naložilo, naj družbi H Limited, bančni ustanovi, plača znesek 10.392.463 ameriških dolarjev (USD) (približno 9.200.000 EUR), povečan za obresti in stroške, za izvršitev dveh sodb, ki sta ju 3. maja in 20. maja 2013 izdali jordanski sodišči (v nadaljevanju: jordanski sodbi). Poleg tega je High Court izdalo potrdilo iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012.

13

Družba H Limited je na podlagi Uredbe št. 1215/2012 izvršbo tega plačilnega naloga zahtevala na območju Bezirksgericht Freistadt (okrajno sodišče v Freistadtu, Avstrija), v okviru česar je med drugim predložila potrdilo iz člena 53 te uredbe.

14

Bezirksgericht Freistadt (okrajno sodišče v Freistadtu) je s sklepom z dne 12. aprila 2019 odobrilo predlog družbe H Limited za izvršitev na podlagi plačilnega naloga High Court z dne 20. marca 2019 in v skladu z Uredbo št. 1215/2012 izvršilo zadnjenavedeni plačilni nalog, da bi se izterjala terjatev v znesku 9.249.915,62 EUR skupaj z obrestmi in stroški. To sodišče je med drugim navedlo, da je bil postopek pred High Court v skladu z načelom kontradiktornosti.

15

Pritožba, ki jo je oseba J vložila zoper ta sklep z dne 12. aprila 2019, je bila zavrnjena s sodbo Landesgericht Linz (deželno sodišče v Linzu, Avstrija) z dne 22. junija 2020. Pritožbeno sodišče je navedlo, da plačilni nalog High Court z dne 20. marca 2019 pomeni sodno odločbo v smislu člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012, in poudarilo, da potrdilo iz člena 53 te uredbe, ki ga je predložila družba H Limited, ne vsebuje nikakršnega dvoma, da bi bil podan kakšen od razlogov za zavrnitev priznanja iz člena 45 navedene uredbe.

16

Oseba J je pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, vložila revizijo.

17

To sodišče se nagiba k mnenju, da načelo izključenosti dvojne izvršljivosti velja tudi za sodne odločbe, ki jih sodišče države članice izda na podlagi predloga za izvršitev tuje sodbe, ker pravno razmerje, na katerem temelji dolg, priznan s pravnomočno sodbo, ni predmet vsebinskega nadzora. Sodna odločba iz postopka v glavni stvari naj torej ne bi spadala v okvir pojma „sodna odločba“ v smislu člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012.

18

V takem primeru naj sodni nadzor splošnih pogojev izvršbe na podlagi te uredbe ne bi bil izključen. Zato predložitveno sodišče meni, da lahko država članica izvršiteljica preveri podatke iz potrdila, urejenega v členu 53 Uredbe št. 1215/2012, tako da lahko dolžnik uveljavlja, da pogoji za izvršitev niso izpolnjeni, na primer zato, ker ni sodne odločbe v smislu člena 2(a) te uredbe ali ker se navedena uredba ne uporablja.

19

Vendar to sodišče meni, da pravilna uporaba prava Unije ni tako očitna, da ne bi dopuščala nobenega razumnega dvoma.

20

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(a) in člen 39 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da plačilni nalog, ki ga izda sodišče države članice na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, pomeni sodno odločbo in je v drugih državah članicah izvršljiv.

22

Najprej je treba opozoriti, da v skladu z uvodno izjavo 34 Uredbe št. 1215/2012 ta uredba razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 44/2001, ta pa je nadomestila Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, zato razlaga Sodišča v zvezi z določbami teh pravnih instrumentov velja tudi za Uredbo št. 1215/2012, kadar je te določbe mogoče opredeliti za „enakovredne“ (sodba z dne 10. marca 2022, BMA Nederland, C‑498/20, EU:C:2022:173, točka 27 in navedena sodna praksa).

23

To pa drži za člen 25 in člen 27, točka 1, te konvencije ter za člen 32 in člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 na eni strani ter člen 2(a) in člen 45(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 na drugi strani.

24

Kot je Sodišče navedlo v zvezi s členom 32 Uredbe št. 44/2001, ki je določba, enakovredna členu 2(a) Uredbe št. 1215/2012, pojem „sodna odločba“ pomeni vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, brez razlikovanja glede na vsebino zadevne sodne odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C‑456/11, EU:C:2012:719, točka 23).

25

Iz tega sledi, da ta pojem zajema tudi plačilni nalog, ki ga je na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, izdalo sodišče države članice.

26

V skladu s sodno prakso Sodišča namreč za to, da odločbe spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, zadostuje, da gre za sodne odločbe, ki so bile ali bi lahko bile – preden se je zahtevalo njihovo priznanje ali njihova izvršitev v drugi državi, kot je država izvora – v tej državi izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave (glej po analogiji sodbo z dne 2. aprila 2009, Gambazzi, C‑394/07, EU:C:2009:219, točka 23 in navedena sodna praksa).

27

To široko in avtonomno razlago potrjuje sistem, vzpostavljen z Uredbo št. 1215/2012, in cilji, ki se s to uredbo uresničujejo (glej po analogiji sodbo z dne 15. novembra 2012, Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C‑456/11, EU:C:2012:719, točki 26 in 28).

28

Na prvem mestu, glede ciljev, ki se uresničujejo z Uredbo št. 1215/2012, je v njeni uvodni izjavi 6 naveden cilj prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Poleg tega je iz uvodnih izjav 4 in 26 te uredbe razvidno, da je njen namen poenostaviti formalnosti, da bi se omogočilo hitro in enostavno priznanje ter izvršitev sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba. Kot pa je navedla Evropska komisija, bi drugačna razlaga člena 2(a) navedene uredbe zahtevala, da se pojem „sodna odločba“ veže na vsebino te odločbe, kar bi bilo v nasprotju s tem ciljem.

29

Na drugem mestu, glede sistema, ki ga vzpostavlja Uredba št. 1215/2012, je v njeni uvodni izjavi 26 poudarjena pomembnost medsebojnega zaupanja sodišč držav članic v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodnih odločb, kar pomeni, da se pojma „sodna odločba“ ne sme razlagati restriktivno.

30

To medsebojno zaupanje pa bi bilo ogroženo, če bi lahko sodišče ene države članice ugotovilo, da plačilni nalog, ki ga je sodišče druge države članice sprejelo na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, ni „sodna odločba“.

31

Skratka, ozka razlaga pojma „sodna odločba“ iz člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012 bi povzročila nastanek kategorije aktov, ki bi jih sprejela sodišča in ki – čeprav ne bi spadali med izjeme, ki so taksativno naštete v členu 45 te uredbe – ne bi mogli spadati v okvir pojma „sodna odločba“ in jih sodišča drugih držav članic torej ne bi bila dolžna izvršiti. Obstoj take kategorije aktov ne bi bil združljiv s sistemom, določenim v členih 39, 45 in 46 navedene uredbe, ki določa izvršitev sodnih odločb po samem pravu in izključuje, da sodišča zaprošene države članice preverjajo pristojnost sodišč države članice izvora (glej po analogiji sodbo z dne 15. novembra 2012, Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C‑456/11, EU:C:2012:719, točka 31).

32

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil plačilni nalog High Court iz postopka v glavni stvari v državi članici izvora predmet vsaj sumarnega kontradiktornega postopka, zato pomeni sodno odločbo v smislu člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012. Ker je bil torej ta nalog v tej državi članici razglašen za izvršljiv, je zato na podlagi člena 39 te uredbe izvršljiv v drugih državah članicah.

33

Tega sklepa ne omaje dejstvo, da je bil z vsebinskega vidika navedeni plačilni nalog sprejet za izvršitev sodb, ki so bile izrečene v tretji državi in kot take v državah članicah niso izvršljive.

34

Ker je namreč področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 omejeno na vprašanja o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča držav članic, in ker ni drugih določb prava Unije, ki bi urejale ta vprašanja za sodne odločbe, ki jih izdajo sodišča tretjih držav, lahko te države članice načeloma prosto določajo pogoje in postopke, ki nacionalnim sodiščem omogočajo odločanje o sporih, ki jih obravnavajo. Iz tega sledi, da nekatere vrste postopkov in sodnih odločb, ki obstajajo v eni državi članici, niso nujno enakovredne v drugih državah članicah.

35

Kar natančneje zadeva vprašanje, katere učinke imajo lahko v državah članicah sodbe, ki jih izdajo sodišča tretjih držav, je posledica tega, da na ravni Unije ni harmonizacije, to, da lahko sodišča države članice v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, zakonito izdajo izvršljive sodne odločbe na podlagi teh sodb, čeprav je upoštevanje istih sodb v drugih državah članicah še vedno odvisno od zahteve po eksekvaturi.

36

Poleg tega v nasprotju z mnenjem predložitvenega sodišča iz sodbe z dne 20. januarja 1994, Owens Bank (C‑129/92, EU:C:1994:13) – iz katere je mogoče po analogiji sklepati, da se členi od 29 do 31 Uredbe št. 1215/2012 ne uporabljajo za postopke za ugotovitev izvršljivosti sodb, izdanih v civilnih in gospodarskih zadevah v tretji državi – ne izhaja, da sodna odločba, sprejeta na podlagi sodbe, ki jo izda tretja država, in v skladu s pravili o pristojnosti in postopkovnimi pravili države članice, ne more spadati na področje uporabe te uredbe.

37

Namreč, prvič, tako kot velja za vse druge nacionalne sodne odločbe, opredelitev akta, kot je plačilni nalog iz postopka v glavni stvari, za sodno odločbo v smislu člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012 nikakor ni odvisna od tega, ali postopek, v katerem je bil ta nalog sprejet, spada na področje uporabe te uredbe, saj njen namen ni poenotenje postopkovnih pravil držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20, EU:C:2021:719, točka 36 in navedena sodna praksa).

38

Na drugi strani je bilo v sodbi z dne 20. januarja 1994, Owens Bank (C‑129/92, EU:C:1994:13, točki 14 in 18), vsekakor jasno ločeno med tem, da se Bruseljska konvencija iz leta 1968 ne uporablja za postopke za priznanje ali izvršitev sodb, izdanih v civilnih in gospodarskih zadevah v tretji državi, in med tem, da se ta konvencija uporablja za vsako sodno odločbo, ki jo izda sodišče države pogodbenice, ne glede na njeno poimenovanje.

39

Ugotoviti je torej treba, da nobena določba Uredbe št. 1215/2012 niti noben cilj te uredbe ne nasprotujeta temu, da plačilni nalog, ki ga izda sodišče države članice na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, spada na področje uporabe navedene uredbe.

40

Iz sistema, vzpostavljenega s členi 39, 45 in 46 Uredbe št. 1215/2012, pa izhaja, da to, da se takemu plačilnemu nalogu prizna status sodne odločbe v smislu člena 2(a) te uredbe, toženi stranki ne odvzema pravice, da izvršitvi te sodne odločbe nasprotuje s tem, da uveljavlja katerega od razlogov za zavrnitev iz navedenega člena 45.

41

Natančneje, v skladu s členom 45(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 46 te uredbe se na zahtevo katere koli zainteresirane stranke priznanje sodne odločbe zavrne, če je to priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici.

42

Vendar je treba poudariti, da čeprav države članice načeloma prosto določajo, kaj v skladu z nacionalnim pojmovanjem zahteva njihov javni red, pa se za opredelitev obsega tega pojma uporablja razlaga te uredbe. Zato mora Sodišče, čeprav ni pristojno, da opredeli vsebino javnega reda v državi članici, kljub temu preveriti meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice uporabi ta pojem, da bi zavrnilo priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice (glej po analogiji sodbi z dne 28. marca 2000, Krombach, C‑7/98, EU:C:2000:164, točki 22 in 23, in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands, C‑681/13, EU:C:2015:471, točka 42 in navedena sodna praksa).

43

Poleg tega člen 52 Uredbe št. 1215/2012 s prepovedjo vsebinskega preverjanja sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, sodišču zaprošene države članice prepoveduje, da bi zavrnilo priznanje te sodne odločbe samo zato, ker bi se pravno pravilo, ki ga je uporabil sodnik države izvora, in pravilo, ki bi ga uporabil sodnik zaprošene države, če bi odločal o sporu, razlikovali. Poleg tega sodišče zaprošene države ne more preverjati, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje (glej po analogiji sodbi z dne 28. marca 2000, Krombach, C‑7/98, EU:C:2000:164, točka 36, in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands, C‑681/13, EU:C:2015:471, točka 43 in navedena sodna praksa).

44

Da bi se torej spoštovala prepoved vsebinskega preverjanja sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, je uporaba določila o javnem redu iz člena 45(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 mogoča le, če bi priznanje sodne odločbe, izdane v tej državi članici, pomenilo očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu zaprošene države šteje za bistveno, ali pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna (glej po analogiji sodbi z dne 28. marca 2000, Krombach, C‑7/98, EU:C:2000:164, točka 37, in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands, C‑681/13, EU:C:2015:471, točka 44 in navedena sodna praksa).

45

Tako kršitev lahko zlasti pomeni to, da se dolžnik ni mogel učinkovito braniti pred sodiščem izvora in v državi članici izvora izpodbijati sodne odločbe, katere izvršitev se zahteva (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2009, Gambazzi, C‑394/07, EU:C:2009:219, točke 27, 37, 45 in 46).

46

Tako bi v obravnavani zadevi, če bi oseba J pred sodiščem, ki odloča v zaprošeni državi članici, dokazala, da v državi članici izvora ni mogla vsebinsko izpodbijati zahtevkov, na podlagi katerih sta bili izdani jordanski sodbi, ki sta predmet plačilnega naloga iz postopka v glavni stvari, to sodišče lahko zavrnilo izvršitev tega plačilnega naloga zaradi njegove očitne nezdružljivosti z nacionalnim javnim redom. Za to presojo pa je pristojno zgolj predložitveno sodišče.

47

Glede na vse zgornje navedbe je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(a) in člen 39 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da plačilni nalog, ki ga izda sodišče države članice na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, pomeni sodno odločbo in je izvršljiv v drugih državah članicah, če je bil v državi članici izvora izdan v kontradiktornem postopku in je bil v tej državi razglašen za izvršljivega, status sodne odločbe pa dolžniku ne odvzema pravice, da v skladu s členom 46 te uredbe zahteva zavrnitev izvršitve iz enega od razlogov iz člena 45 navedene uredbe.

48

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo in tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

49

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 2(a) in člen 39 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da plačilni nalog, ki ga izda sodišče države članice na podlagi pravnomočnih sodb, izdanih v tretji državi, pomeni sodno odločbo in je izvršljiv v drugih državah članicah, če je bil v državi članici izvora izdan v kontradiktornem postopku in je bil v tej državi razglašen za izvršljivega, status sodne odločbe pa dolžniku ne odvzema pravice, da v skladu s členom 46 te uredbe zahteva zavrnitev izvršitve iz enega od razlogov iz člena 45 navedene uredbe.