–

za OÜ Espo H. Jürimäe in T. Laasik, vandeadvokaadid,

–

za AS Elering K. Laidvee in A. Sigal, vandeadvokaadid,

–

za estonsko vlado N. Grünberg in M. Kriisa, agentki,

–

za Evropsko komisijo A. Bouchagiar, G. Braga da Cruz in E. Randvere, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 108(3) PDEU, člena 1(c) Uredbe (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9) ter točke 50 Smernic o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020 (UL 2014, C 200, str. 1, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2014).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru dveh sporov, in sicer, prvič, med družbo AS Veejaam in AS Elering, estonskim organom, pristojnim za dodelitev pomoči za energijo iz obnovljivih virov, in drugič, med družbo OÜ Espo in Elering glede prejemanja te pomoči s strani navedenih družb.

3

Člen 1, točki (b) in (c), Uredbe št. 2015/1589 določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

4

V točkah od 49 do 52 Smernic iz leta 2014 je navedeno:

„(49) Okoljska in energetska pomoč lahko veljata za združljivi z notranjim trgom le, če imata spodbujevalni učinek. Do spodbujevalnega učinka pride, kadar pomoč upravičenca spodbudi k spremembi ravnanja, tako da ta zviša raven varstva okolja ali izboljša delovanje zanesljivega, cenovno dostopnega in trajnostnega trga z energijo, pri čemer do takšne spremembe ravnanja brez pomoči ne bi prišlo. Pomoč ne sme subvencionirati stroškov dejavnosti, ki bi jih podjetje imelo v vsakem primeru, in ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti.

(50) Komisija meni, da pomoč nima spodbujevalnega učinka za upravičenca, če se je delo na projektu že začelo, preden je upravičenec nacionalnim organom predložil vlogo za pomoč. V takih primerih, ko upravičenec začne izvajati projekt, preden zaprosi za pomoč, se nobena pomoč, dodeljena za ta projekt, ne bo štela za združljivo z notranjim trgom.

(51) Države članice morajo za pomoč uvesti in uporabljati obrazec za zaprosilo za pomoč. V obrazcu je treba navesti vsaj ime prosilca in velikost podjetja, opis projekta, vključno z njegovo lokacijo ter datumom začetka in zaključka, znesek pomoči, ki je potreben za izvedbo projekta, in upravičene stroške. Na obrazcu morajo upravičenci opisati stanje brez pomoči, ki se imenuje obratni hipotetični scenarij ali alternativni scenarij ali projekt. […]

(52) Organ, ki dodeljuje pomoč, mora ob prejemu obrazca preveriti verodostojnost obratnega hipotetičnega scenarija in potrditi, da ima pomoč zahtevani spodbujevalni učinek. Obratni hipotetični scenarij je verodostojen, če je resničen in se nanaša na dejavnike odločanja, ki prevladujejo v času odločitve upravičenca glede naložbe. […]“.

5

Komisija je v Sklepu z dne 28. oktobra 2014 o shemi pomoči za električno energijo iz obnovljivih virov in učinkovito soproizvodnjo (državna pomoč SA.36023) (UL 2015, C 44, str. 2, v nadaljevanju: Sklep iz leta 2014) ugotovila, da estonska shema pomoči, ki sicer krši obveznost iz člena 108(3) PDEU, izpolnjuje pogoje, določene v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (UL 2001, C 37, str. 3), Smernicah o državni pomoči za varstvo okolja in energijo (UL 2008, C 82, str. 1) in Smernicah iz leta 2014, tako da je bila navedena shema združljiva s členom 107(3)(c) PDEU.

6

V Sklepu z dne 6. decembra 2017 o spremembah estonske sheme pomoči za obnovljive vire energije in soproizvodnjo (državna pomoč SA.47354) (UL 2018, C 121, str. 7, v nadaljevanju: Sklep iz leta 2017) je Komisija ugotovila, da je Republika Estonija spremembe sheme pomoči, ki je bila predmet Sklepa iz leta 2014, izvedla v nasprotju s členom 108(3) PDEU, vendar je odločila, da je shema pomoči, ki izhaja iz navedenih sprememb, združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(3) PDEU.

7

Členi 59, 591 in 108 elektrituruseadus (zakon o trgu z električno energijo) (RT I 2015, 43, v nadaljevanju: ELTS) določajo:

„Člen 59. Pomoč

(1)   Proizvajalec ima pravico, da od operaterja prenosnega omrežja pridobi pomoč:

[…]

[…]

Člen 591. Pogoji za pridobitev pomoči

(1)   Za pridobitev pomoči iz člena 59 tega zakona veljajo naslednji pogoji:

(2)   Proizvajalec ni upravičen do pomoči:

(3)   Vloga iz člena 59(2) tega zakona zajema podatke o proizvodni napravi, navedbe, ki so v zakonodaji določene za pridobitev pomoči, in informacije, ki jih zahteva upravljavec prenosnega omrežja za to, da lahko sledi izvoru električne energije, če tega izvora in količine električne energije ni mogoče nedvoumno ugotoviti.

[…]

Člen 108. Obdobje upravičenosti do pomoči

(1)   Pomoč iz člena 59(1), točke [od 1 do 4], tega zakona se lahko plača v roku 12 let od začetka proizvodnje, pomoč iz točke [5] pa v roku 20 let. Pomoč iz člena 59 za električno energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno s proizvodno napravo, ki je začela delovati pred 1. januarjem 2002, se lahko plača do 31. decembra 2012.

[…]

(3)   Za datum začetka zgoraj navedene proizvodnje se šteje dan, ko proizvodna naprava, ki ustreza zahtevam, prvič dovede električni tok v omrežje ali neposredni daljnovod.

[…]“.

8

Družba Veejaam je od leta 2001 do leta 2015 proizvajala električno energijo v hidroelektrarni Joaveski (Estonija) ob uporabi dveh proizvodnih naprav z močjo 100 kilovatov (kW) in 200 kW. Od leta 2001 do leta 2012 je družba Veejaam prejemala pomoč za energijo iz obnovljivih virov, določeno v estonski shemi pomoči iz postopka v glavni stvari. Ta družba je leta 2015 navedeni proizvodni napravi zamenjala z novim turbinskim generatorjem z močjo 200 kW, nameščenim na nekdanjem jezu obrata, tako da je bila na predhodno obstoječih napravah ohranjena le merilna točka. Družba Veejaam je 21. januarja 2016 Elering sporočila podatke o novi napravi, da bi prejela pomoč za energijo iz obnovljivih virov. Ta vloga je bila zavrnjena, ker je bilo zadevno pomoč mogoče izplačati na eni strani le za električno energijo, ki jo proizvede popolnoma nova proizvodna naprava, in na drugi strani za olajšanje vstopa novih operaterjev na trg, ne pa za stalno podporo proizvajalcev električne energije.

9

Družba Espo je od leta 2004 do leta 2009 proizvajala električno energijo v hidroelektrarni Pikru (Estonija) z uporabo turbine z močjo 15 kW. Leta 2009 je začela obratovati nova turbina z močjo 45 kW. Družba Espo je prejemala pomoč za energijo iz obnovljivih virov v obdobju med letoma 2004 in 2015. Vloga za pomoč, ki jo je družba Espo leta 2016 predložila Elering, v zvezi z energijo, proizvedeno z novo turbino, je bila v bistvu zavrnjena iz enakih razlogov, kot jih je ta organ navedel glede vloge družbe Veejaam.

10

Družbi Veejaam in Espo sta pri Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu, Estonija) vložili tožbi zoper odločbi Elering, s katerima jima je bila zavrnjena dodelitev pomoči za energijo iz obnovljivih virov. Po izdaji odločb z dne 10. oktobra 2017 in 27. oktobra 2017, s katerima je to sodišče navedeni tožbi zavrnilo, sta se ti družbi zoper ti odločbi pritožili pri Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče, Estonija). Po zavrnitvi navedenih pritožb sta družbi Veejaam in Espo vložili kasacijski pritožbi pri Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija), ki je predložitveno sodišče.

11

Zadnjenavedeno sodišče meni, da je rešitev sporov o glavni stvari odvisna od tega, ali je treba za dodelitev pomoči za energijo iz obnovljivih virov kot „datum začetka proizvodnje“ v smislu člena 108(3) ELTS upoštevati izključno datum prvega začetka proizvodnje v zadevnem obratu ali pa lahko že zamenjava obstoječe naprave z drugo „proizvodno napravo“ omogoča ugotovitev, da gre za nov „začetek proizvodnje“.

12

Predložitveno sodišče tudi meni, da je treba za rešitev sporov o glavni stvari upoštevati ureditev Unije na področju državnih pomoči.

13

V zvezi s tem Riigikohus (vrhovno sodišče) poudarja, prvič, da člena 59 in 591 ELTS temeljita na načelu, da je treba vlogo za pomoč vložiti po namestitvi proizvodne naprave, ki je predmet pomoči, in da imajo gospodarski subjekti pravico do pomoči, ko izpolnijo pogoje, določene v estonski ureditvi, pri čemer nacionalni organi v zvezi s tem nimajo nobene diskrecijske pravice. Predložitveno sodišče navaja, da je Komisija, ki je s Sklepom iz leta 2014 in Sklepom iz leta 2017 potrdila različne estonske sheme pomoči za energijo iz obnovljivih virov, ki se izvajajo od leta 2003, štela, da je taka ureditev združljiva z notranjim trgom.

14

Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu s točko 50 Smernic iz leta 2014 pomoč nima spodbujevalnega učinka – ki je eden od pogojev za združljivost pomoči z notranjim trgom – če se je delo na zadevnem projektu že začelo, preden je upravičenec nacionalnim organom predložil vlogo za pomoč. To odpira vprašanje morebitnega navzkrižja med Sklepom iz leta 2014 in Sklepom iz leta 2017 na eni strani ter Smernicami iz leta 2014 na drugi glede presoje spodbujevalnega učinka pomoči za energijo iz obnovljivih virov, ki je določena v estonski shemi pomoči. V teh sklepih naj bi Komisija dejansko priznala možnost predložitve vloge za pomoč tudi po namestitvi zadevnih novih proizvodnih naprav.

15

Navedeno sodišče poleg tega opozarja, da je med postopkom v glavni stvari Komisijo zaprosilo za mnenje v smislu člena 29(1) Uredbe 2015/1589, ki ga je ta institucija izdala leta 2020, med drugim v zvezi z vprašanjem, ali je mogoče šteti, da ima pomoč, katere vloga je bila vložena leta 2016, spodbujevalni učinek, tudi če je bila proizvodna naprava, povezana z vlogo za pomoč, nameščena in je začela delovati pred vložitvijo vloge za pomoč. Komisija pa je v tem mnenju potrdila, da družbi Veejaam in Espo nista mogli biti upravičeni do zadevne pomoči glede na Smernice iz leta 2014, ker sta ti družbi vlogo za pomoč vložili po namestitvi novih proizvodnih naprav, kar naj bi dokazovalo, da sta bili pripravljeni izvesti zadevni projekt tudi brez zadevne pomoči.

16

Drugič, predložitveno sodišče navaja, da je Komisija v navedenem mnenju ugotovila, da družba, ki je bila v enakem položaju kot družba Veejaam in ki je izvedla inštalacijska dela na novih proizvodnih napravah, da bi se prilagodila spremembam pogojev za pridobitev okoljskega dovoljenja, potrebnega za proizvodnjo električne energije, ni imela pravice do pomoči za energijo iz obnovljivih virov. Ta dela naj bi bilo treba vsekakor opraviti, saj so bila naložena z ureditvijo zadevne države članice, tako da naj pomoč ne bi imela nikakršnega spodbujevalnega učinka.

17

Vendar predložitveno sodišče meni, da bi bila družba Veejaam brez možnosti pridobitve pomoči za energijo iz obnovljivih virov prisiljena prenehati proizvajati električno energijo zaradi navedenih sprememb pogojev za pridobitev okoljskega dovoljenja, potrebnega za proizvodnjo električne energije, in da ima ta pomoč, ki je tej družbi omogočila zamenjavo svoje proizvodne naprave, zato dejansko spodbujevalni učinek. V zvezi s tem to sodišče navaja, da razlog, ki je proizvajalca spodbudil k namestitvi nove proizvodne naprave, pri dodeljevanju pomoči ne more biti upošteven, saj ELTS določa, da je do pomoči upravičen vsak prosilec, ki izpolnjuje zakonske pogoje.

18

Tretjič, predložitveno sodišče navaja, da je Republika Estonija, kot je razvidno iz Sklepa iz leta 2014, predvidela dve shemi pomoči za energijo iz obnovljivih virov. V skladu s prvo shemo (v nadaljevanju: stara shema) so bili do pomoči – ki se je dodeljevala samodejno, če so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji – upravičeni samo obstoječi proizvajalci, ki so električno energijo začeli proizvajati najpozneje 1. marca 2013. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi se ta shema morala uporabljati do 31. decembra 2014. Druga shema (v nadaljevanju: nova shema) je določala, da lahko proizvajalci, ki so proizvodnjo začeli po 1. marcu 2013, od 1. januarja 2015 pomoč pridobijo izključno v okviru konkurenčnih postopkov za zbiranje ponudb.

19

Republika Estonija pa ni sprejela zakonodajnih ukrepov, ki bi omogočili izvajanje nove sheme, in je do leta 2017 še naprej uporabljala staro shemo, s čimer je proizvajalcem, ki so proizvodnjo začeli po 1. marcu 2013, omogočila, da prejmejo pomoč. Komisija naj bi zato v Sklepu iz leta 2017 upravičeno ugotovila, da je Republika Estonija kršila prepoved izvajanja državnih pomoči iz člena 108(3) PDEU.

20

V obravnavani zadevi naj bi se tako postavljalo vprašanje, ali je treba ob upoštevanju razlikovanja med „obstoječo pomočjo“ in „novo pomočjo“, uvedenega z Uredbo 2015/1589, v primeru, ko je Komisija obstoječo shemo pomoči – torej staro shemo – in njene predlagane spremembe – torej novo shemo – razglasila za združljivi z notranjim trgom, država članica pa je po datumu, ki ga je ta država članica sporočila Komisiji, še naprej uporabljala staro shemo, zadevno pomoč opredeliti kot „obstoječo pomoč“ ali kot „novo pomoč“.

21

Četrtič, predložitveno sodišče navaja, da če bi Sodišče štelo, da je staro shemo po 31. decembru 2014 mogoče šteti za zakonito le na podlagi sprejetja Sklepa iz leta 2017, bi se postavljalo vprašanje, ali sta družbi Veejaam in Espo lahko prejeli pomoč od leta 2016, torej od trenutka, ko sta ti družbi zanjo zaprosili. Konkretneje, predložitveno sodišče Sodišču postavlja vprašanje, ali imajo družbe, ki so upravičene do pomoči za tekoče poslovanje, v primeru, da bi Komisija pozneje sklenila, da ne bo nasprotovala shemi pomoči, ki se izvaja v nasprotju s členom 108(3) PDEU, pravico zahtevati izplačilo pomoči za obdobje pred sprejetjem sklepa Komisije, če nacionalna pravila to omogočajo.

22

Nazadnje, petič, predložitveno sodišče zlasti v zvezi s položajem družbe Espo opozarja, da je ta družba leta 2009 namestila novo proizvodno napravo in da je leta 2016 zaprosila za zadevno pomoč za električno energijo, proizvedeno s to napravo. Če bi Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje odgovorilo tako, da bi bilo treba šteti, da je bila stara shema med letoma 2015 in 2017 zaradi kršitve člena 108(3) PDEU nezakonita shema pomoči, predložitveno sodišče meni, da vloga družbe Espo za pomoč kljub temu ne bi smela biti zavrnjena, saj je bila njena proizvodna naprava nameščena leta 2009, torej v času, ko je bila stara shema potrjena z razglasitvijo združljivosti te sheme z notranjim trgom, vsebovano v Sklepu iz leta 2014. Tako naj bi se postavljalo vprašanje, ali za družbo Espo – ki je po eni strani začela izvajati projekt, ki je izpolnjeval pogoje, ki so se v času, ko se je shema pomoči zakonito izvajala, šteli za združljive z notranjim trgom, vendar je po drugi strani svojo vlogo za pomoč predložila šele leta 2016 – velja prepoved izvajanja pomoči iz člena 108(3) PDEU.

23

V teh okoliščinah je Riigikohus (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Kot navaja predložitveno sodišče, je vprašanje, ali sta družbi Veejaam in Espo v okviru sporov o glavni stvari upravičeni do pomoči za energijo iz obnovljivih virov, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, odvisno zlasti od razlage pojmov „proizvodna naprava“ in „začetek proizvodnje“ iz člena 591 in člena 108(3) ELTS. To sodišče zlasti meni, da mora ugotoviti, ali je treba za „datum začetka proizvodnje“ v smislu te določbe šteti le datum prvotnega začetka proizvodnje v hidroelektrarni ali pa je za „datum začetka proizvodnje“ v smislu veljavnih določb mogoče šteti tudi datum, ko se obstoječa naprava zgolj zamenja s „proizvodno napravo“.

25

V zvezi s tem je treba na eni strani navesti, da Sodišče, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalne ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, Ametic, C‑263/21, EU:C:2022:644, točka 64). Na drugi strani je treba opozoriti, da je Komisija pri določanju začetka obdobja, v katerem lahko gospodarski subjekt prejme državno pomoč v okviru stare sheme, v Sklepu iz leta 2014 in Sklepu iz leta 2017, ki sta bila sprejeta na podlagi shem pomoči, ki ju je priglasila Republika Estonija, upoštevala datum „začetka proizvodnje“ iz člena 108(3) ELTS. Natančneje, v teh sklepih so bili določeni pogoji za dodelitev pomoči, med katerimi je bil pogoj, da se pomoč ne sme izplačati po preteku obdobja dvanajstih let od začetka proizvodnje.

26

V teh okoliščinah je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 24 sklepnih predlogov, da mora predložitveno sodišče v okviru svoje proste presoje spoštovati Sklep iz leta 2014 in Sklep iz leta 2017. To sodišče bo moralo poleg tega upoštevati tudi sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba področje uporabe sklepa Komisije o nenasprotovanju shemi pomoči, ki jo je priglasila država članica, določiti ne le na podlagi besedila navedene odločbe, temveč tudi ob upoštevanju sheme pomoči, ki jo je priglasila zadevna država članica (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2010, Kahla Thüringen Porzellan/Komisija, C‑537/08 P, EU:C:2010:769, točka 44).

27

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba točki 49 in 50 Smernic iz leta 2014 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki uvaja shemo pomoči za energijo iz obnovljivih virov, ki prosilcu za pomoč omogoča, da doseže njeno izplačilo, čeprav je bila vloga predložena po začetku izvajanja del na zadevnem projektu.

28

Iz točke 49 Smernic iz leta 2014 izhaja, da se pomoč za energijo iz obnovljivih virov lahko šteje za združljivo z notranjim trgom le, če ima spodbujevalni učinek. Ta učinek se pojavi, kadar pomoč upravičenca spodbudi k spremembi ravnanja, do katere brez pomoči ne bi prišlo. Komisija tako v skladu s točko 50 navedenih smernic meni, da pomoč za upravičenca nima spodbujevalnega učinka, če se je delo na zadevnem projektu že začelo, preden je upravičenec nacionalnim organom predložil vlogo za pomoč.

29

V zvezi s področjem uporabe akta, kot so Smernice iz leta 2014, je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso Sodišča presoja združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom na podlagi člena 107(3) PDEU v izključni pristojnosti Komisije, ki deluje pod nadzorom sodišč Unije. Pri tem ima Komisija široko diskrecijsko pravico, katere izvajanje vključuje zapletene ekonomske in socialne presoje. Pri izvrševanju te diskrecijske pravice lahko Komisija sprejme smernice za določitev meril, na podlagi katerih namerava presojati združljivost ukrepov pomoči, ki jih načrtujejo države članice, z notranjim trgom (sodba z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točke od 37 do 39).

30

Komisija se s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju navedene diskrecijske pravice in načeloma ne more odstopiti od teh pravil, ne da bi bila sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje ali varstvo legitimnih pričakovanj. Vendar se Komisija s sprejetjem pravil ravnanja ne more odreči izvajanju diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 107(3)(b) PDEU. Sprejetje dokumenta, kot so Smernice iz leta 2014, Komisije torej ne razbremeni obveznosti preverjanja posebnih izrednih okoliščin, ki jih v posameznem primeru uveljavlja neka država članica v okviru predloga neposredne uporabe člena 107(3)(b) PDEU, in obrazložitve zavrnitve vloge za pomoč (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točki 40 in 41).

31

Iz navedenega je na eni strani razvidno, da je učinek sprejetja pravil ravnanja, ki so vsebovana v Smernicah iz leta 2014, omejen na samoomejitev Komisije pri izvrševanju njene diskrecijske pravice, tako da mora Komisija, če ji država članica priglasi načrt državne pomoči, ki je skladen s temi pravili, načeloma ta načrt odobriti. Na drugi strani države članice ohranijo možnost, da Komisiji priglasijo načrte državnih pomoči, ki ne izpolnjujejo meril iz teh smernic, in v izjemnih okoliščinah lahko Komisija take načrte odobri (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 43).

32

Iz tega izhaja, da Smernice iz leta 2014 ne morejo ustvarjati avtonomnih obveznosti za države članice, ampak so omejene na določitev pogojev, ki so namenjeni zagotovitvi, da so pomoči za energijo iz obnovljivih virov združljive z notranjim trgom, in ki jih mora Komisija pri izvrševanju diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, upoštevati v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 29 do 31 te sodbe. Zato Komisija, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 33 sklepnih predlogov, deluje v okviru te diskrecijske pravice, ko shemo pomoči, za katero je spoštovanje pogoja spodbujevalnega učinka zagotovljeno drugače kot s predložitvijo vloge za pomoč pred začetkom del, razglasi za združljivo z notranjim trgom.

33

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba točki 49 in 50 Smernic iz leta 2014 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki uvaja shemo pomoči za energijo iz obnovljivih virov, ki prosilcu za pomoč omogoča, da doseže njeno izplačilo, čeprav je bila vloga predložena po začetku izvajanja del na zadevnem projektu.

34

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba Smernice iz leta 2014 razlagati tako, da ima državna pomoč lahko spodbujevalni učinek, če naložbe, ki jo je gospodarski subjekt izvedel, da bi se prilagodil spremembi pogojev za pridobitev okoljskega dovoljenja, ki je nujno za dejavnost tega subjekta, verjetno ne bi bilo, če zadevna pomoč ne bi bila izplačana.

35

V zvezi s tem je treba navesti, da morajo prosilci v skladu s točkama 51 in 52 Smernic iz leta 2014 ob vložitvi vloge za pomoč na obrazcu, ki ga sprejmejo pristojni organi, opisati, kakšen bi bil njihov položaj, če pomoč ne bi bila dodeljena, pri čemer je ta položaj obratni scenarij. Poleg tega mora pristojni organ ob prejemu vloge oceniti verodostojnost navedenega scenarija in potrditi, da ima pomoč zahtevani spodbujevalni učinek. Obratni hipotetični scenarij je verodostojen, če je resničen in se nanaša na dejavnike odločanja, ki prevladujejo v času odločitve upravičenca glede naložbe.

36

Iz besedila navedenih točk torej ne izhaja, da je zaprošena pomoč za izvedbo naložbe, ki je potrebna, da gospodarski subjekt izpolni strožje pogoje za pridobitev okoljskega dovoljenja, v vseh primerih brez spodbujevalnega učinka. V teh okoliščinah je treba šteti, da je sprememba pogojev za pridobitev takega dovoljenja – če pomoč ne bi bila izplačana – eden od elementov, ki jih morajo nacionalni organi upoštevati v okviru presoje verodostojnosti obratnega scenarija.

37

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba Veejaam, ki je edina tožeča stranka v postopku v glavni stvari, na katero se nanaša drugo vprašanje za predhodno odločanje, prvič, izvedla naložbo, pri kateri je šlo za zamenjavo obstoječe naprave s proizvodno napravo, da bi izpolnila nove pogoje, ki so bili z estonsko zakonodajo naloženi za pridobitev okoljskega dovoljenja, potrebnega za proizvodnjo električne energije, in drugič, da trdi, da je bila ta naložba mogoča izključno zaradi obetov izplačila pomoči za energijo iz obnovljivih virov.

38

V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, bo moralo predložitveno sodišče ugotoviti verodostojnost obratnega scenarija, ki ga je predstavila družba Veejaam, in zlasti preveriti, kakšna je verjetnost, da bi ta družba prenehala opravljati svojo dejavnost, če zadevne pomoči ne bi prejela. V okviru te presoje mora predložitveno sodišče, kot je bilo opozorjeno v točki 26 te sodbe, spoštovati pogoje, določene v Sklepu iz leta 2014 in Sklepu iz leta 2017. To sodišče mora v okviru preverjanja verodostojnosti navedenega scenarija analizirati vrsto upoštevnih elementov in podatkov, kot so prihodki in odhodki, ki bi jih družba Veejaam imela brez pomoči v zvezi s proizvodnjo električne energije v skladu z novimi pogoji, ki veljajo za pridobitev zadevnega okoljskega dovoljenja.

39

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Smernice iz leta 2014 razlagati tako, da ima državna pomoč lahko spodbujevalni učinek, če naložbe, ki jo je gospodarski subjekt izvedel, da bi se prilagodil spremembi pogojev za pridobitev okoljskega dovoljenja, ki je nujno za dejavnost tega subjekta, verjetno ne bi bilo, če zadevna pomoč ne bi bila izplačana.

40

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(b) in (c) Uredbe 2015/1589 razlagati tako, da je treba obstoječo shemo pomoči, katere združljivost z notranjim trgom je bila ugotovljena s sklepom Komisije, opredeliti kot „novo pomoč“ v smislu člena 1(c) navedene uredbe, če se ta shema uporablja po datumu, ki ga je zadevna država članica v okviru postopka ocene pomoči, zaključenega s tem sklepom, Komisiji navedla kot datum prenehanja uporabe navedene sheme.

41

Opozoriti je treba, da so v členu 1(b) Uredbe 2015/1589 našteti primeri, v katerih se državna pomoč opredeli kot „obstoječa pomoč“. Natančneje, iz člena 1(b)(ii) te uredbe izhaja, da je vsaka odobrena pomoč, to je sheme pomoči in individualna pomoč, ki jih odobri Komisija ali Svet, obstoječa pomoč. Poleg tega je v členu 1(c) navedene uredbe „nova pomoč“ opredeljena kot „vs[a] pomoč, to je sheme pomoči in individualn[a] pomoč, ki ni veljavna [obstoječa] pomoč, vključno s spremembami veljavne [obstoječe] pomoči“.

42

V zvezi s tem se v okviru sistema nadzora državnih pomoči, vzpostavljenega s členoma 107 in 108 PDEU, postopek razlikuje glede na to, ali gre za obstoječe ali nove pomoči. Medtem ko se lahko obstoječe pomoči v skladu s členom 108(1) PDEU zakonito izvajajo, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti, člen 108(3) PDEU določa, da se morajo načrti za uvedbo novih pomoči ali spremembo obstoječih pomoči pravočasno priglasiti Komisiji in jih ni mogoče izvajati, dokler postopek ni končan z dokončnim sklepom (sodba z dne 28. oktobra 2021, Eco Fox in drugi, od C‑915/19 do C‑917/19, EU:C:2021:887, točka 36 in navedena sodna praksa).

43

Poleg tega, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, se ocena Komisije o združljivosti pomoči z notranjim trgom opira na presojo ekonomskih podatkov in okoliščin, ki so podani na zadevnem trgu na dan, ko Komisija sprejme odločbo, pri čemer se med drugim upošteva predvideno trajanje dodelitve pomoči. Zato je trajanje veljavnosti obstoječe pomoči element, ki vpliva na oceno Komisije o združljivosti te pomoči z notranjim trgom (sodba z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točka 49).

44

Podaljšanje veljavnosti obstoječe pomoči je treba tako šteti za spremembo obstoječe pomoči in to podaljšanje torej na podlagi člena 1(c) Uredbe 2015/1589 pomeni novo pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točka 50 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavani zadevi je iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, razvidno, prvič, da je Republika Estonija v okviru postopka presoje združljivosti stare sheme z notranjim trgom navedla, da naj bi se ta shema izvajala le do 31. decembra 2014, drugič, da je Komisija svojo presojo v Sklepu iz leta 2014 opravila ob upoštevanju tega datuma, in tretjič, da je Republika Estonija to shemo ohranila v veljavi v letih 2015 in 2016, to je po 31. decembru 2014.

46

Tako je treba ob upoštevanju opredelitve pojma obstoječe pomoči iz točke 41 te sodbe in sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 43 in 44 te sodbe, ugotoviti, da je bilo staro shemo po sprejetju Sklepa iz leta 2014 in do 31. decembra 2014 mogoče opredeliti kot obstoječo pomoč, če je bila njena združljivost z notranjim trgom ugotovljena z navedenim sklepom.

47

Za obdobje od 1. januarja 2015 do datuma sprejetja Sklepa iz leta 2017, s katerim je bilo ugotovljeno, da je ta shema združljiva z notranjim trgom tudi po podaljšanju njene veljavnosti, pa jo je treba opredeliti kot novo pomoč v smislu člena 1(c) Uredbe 2015/1589 in jo je bilo zato treba priglasiti Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU.

48

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 1(b) in (c) Uredbe 2015/1589 razlagati tako, da je treba obstoječo shemo pomoči, katere združljivost z notranjim trgom je bila ugotovljena s sklepom Komisije, opredeliti kot „novo pomoč“ v smislu člena 1(c) navedene uredbe, če se ta shema uporablja po datumu, ki ga je zadevna država članica v okviru postopka ocene pomoči, zaključenega s tem sklepom, Komisiji navedla kot datum prenehanja uporabe navedene sheme.

49

Predložitveno sodišče želi s četrtim in petim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da se ugodi vlogi gospodarskega subjekta za izplačilo državne pomoči kljub kršitvi obveznosti priglasitve iz te določbe, prvič, za obdobje pred sklepom Komisije o ugotovitvi združljivosti navedene pomoči z notranjim trgom, in drugič, če je navedeni gospodarski subjekt zaprosil za pomoč v času, ko je bila ta nezakonita, ker ni bila priglašena tej instituciji, medtem ko je bila naložba, s katero je bila pomoč povezana, izvedena v času, ko je bila navedena shema zakonita, ker je bila njena združljivost z notranjim trgom ugotovljena s sklepom Komisije.

50

Komisija trdi, da sta četrto in peto vprašanje hipotetični in da zato nista dopustni, saj naj družbi Veejaam in Espo ne bi imeli pravice do nobene pomoči niti v okviru stare niti v okviru nove sheme. Ti družbi naj bi dejansko že prejeli zadevno pomoč za obdobje, daljše od dvanajstih let od začetka proizvodnje električne energije v svojih elektrarnah, pri čemer je to obdobje po estonski zakonodaji najdaljše obdobje, v katerem lahko proizvajalci energije prejmejo zadevno pomoč.

51

Opozoriti je treba, da za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, ki ga je pristojno opredeliti sámo in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih pravnih in dejanskih elementov, da bi na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 2. junija 2022, SR (Stroški prevajanja v civilnem postopku),C‑196/21, EU:C:2022:427, točka 25).

52

V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da je za odgovor na vprašanje, ali sta družbi Veejaam in Espo upravičeni do državne pomoči, na podlagi presoje dejanskega okvira in določb nacionalnega prava, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče, potrebna razlaga člena 108(3) PDEU. Poleg tega ni očitno, da to vprašanje ne bi imelo nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari.

53

Iz tega sledi, da sta četrto in peto vprašanje dopustni.

54

Najprej je treba navesti, kot je razvidno iz odgovora na tretje vprašanje, da je staro shemo med 1. januarjem 2015 in datumom sprejetja Sklepa iz leta 2017 mogoče opredeliti kot „novo pomoč“ v smislu člena 1(c) Uredbe 2015/1589 in da je mogoče šteti, da ta pomoč, ki je bila izvedena ob kršitvi obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU, v tem obdobju ni bila zakonita. Šele po ugotovitvi v Sklepu iz leta 2017 o združljivosti te sheme z notranjim trgom je navedeno shemo mogoče opredeliti kot „obstoječo pomoč“ v smislu člena 1(b) navedene uredbe.

55

Dalje, namen prepovedi iz odstavka 3 člena 108 PDEU je zagotoviti, da pomoč ne učinkuje, dokler Komisija nima na voljo razumnega roka za podrobno preučitev zadevnega načrta, in če je to potrebno, za uvedbo postopka iz odstavka 2 tega člena. Člen 108(3) PDEU tako uvaja preventivni nadzor načrtov novih pomoči (sodba z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, EU:C:2008:79, točki 36 in 37).

56

Sodišče je v položaju, v katerem je Komisija v zvezi s pomočjo, ki se je izvajala v nasprotju s členom 108(3) PDEU, sprejela dokončen sklep, s katerim je ugotovila, da je ta pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107 PDEU, razsodilo, da dokončni sklep Komisije ne vodi do naknadne odprave napak izvršilnih aktov, ki niso veljavni, ker so bili sprejeti v nasprotju s prepovedjo iz člena 108(3), zadnji stavek, PDEU. Vsakršna drugačna razlaga bi zadevno državo članico spodbujala h kršitvi te določbe in ji odvzela polni učinek (sodba z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točka 21 in navedena sodna praksa).

57

V takem primeru pravo Unije nacionalnim sodiščem nalaga sprejetje primernih ukrepov za učinkovito odpravo učinkov nezakonitosti. Če namreč neupoštevanje člena 108(3) PDEU pri določeni shemi pomoči, neodvisno od tega, ali je ta združljiva z notranjim trgom ali ne, ne bi povzročilo večjih tveganj ali kazni kot njegovo upoštevanje, bi bila precej zmanjšana spodbuda državam članicam za priglasitev pomoči in čakanje na sklep glede združljivosti, s tem pa tudi obseg nadzora Komisije (sodba z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).

58

Vendar je treba glede učinkov izvajanja pomoči v nasprotju s členom 108(3) PDEU razlikovati med vračilom nezakonite pomoči in plačilom obresti za obdobje nezakonitosti pomoči (sodba z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točka 24 in navedena sodna praksa).

59

Po eni strani, glede vračila nezakonite pomoči, cilj zagotovitve, da pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, ne bo nikoli izvedena, na katerem temelji člen 108(3) PDEU, ni v nasprotju s predčasnim izplačilom nepriglašene pomoči, če Komisija sprejme dokončen sklep o ugotovitvi združljivosti te pomoči z notranjim trgom. Zato nacionalnemu sodišču ni treba odrediti vračila navedene pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točka 25 in navedena sodna praksa).

60

Po drugi strani mora nacionalno sodišče na podlagi prava Unije prejemniku pomoči naložiti plačilo obresti za obdobje nezakonitosti te pomoči. Ta obveznost nacionalnega sodišča izhaja iz dejstva, da izvajanje pomoči v nasprotju s členom 108(3) PDEU prejemniku te pomoči daje neupravičeno prednost, ki je, prvič, neplačilo obresti, ki bi jih plačal za zadevni znesek združljive pomoči, če bi si ga moral izposoditi na trgu do sprejetja dokončnega sklepa Komisije, in drugič, izboljšanje njegovega konkurenčnega položaja v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti na trgu med trajanjem nezakonitosti zadevne pomoči. Nezakonitost te pomoči bi namreč povzročila, da bi bili ti gospodarski subjekti izpostavljeni, prvič, neuresničenemu tveganju izvajanja nezdružljive pomoči in, drugič – prej, kot bi bilo to nujno – konkurenčnim učinkom te pomoči (sodba z dne 24. novembra 2020, Viasat Broadcasting UK, C‑445/19, EU:C:2020:952, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

61

Ker v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 59 in 60 te sodbe, ni mogoče izključiti, da ima gospodarski subjekt lahko korist od predčasnega izplačila pomoči, izvedene ob kršitvi obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU, če Komisija sprejme dokončni sklep o ugotovitvi združljivosti te pomoči z notranjim trgom, ta določba ne nasprotuje niti temu, da bi navedeni gospodarski subjekt pridobil navedeno pomoč za obdobje pred takim sklepom Komisije, in sicer od trenutka, ko je ta gospodarski subjekt zaprosil za izplačilo pomoči.

62

Podobno, če je Komisija na eni strani naknadno ugotovila, da je pomoč združljiva z notranjim trgom, in na drugi strani gospodarskemu subjektu v obdobju, v katerem bi bilo treba to pomoč zaradi kršitve obveznosti iz člena 108(3) PDEU šteti za nezakonito, ni bila izplačana nobena pomoč, od tega gospodarskega subjekta ni mogoče zahtevati plačila obresti za obdobje nezakonitosti te pomoči, kot so opisane v sodni praksi, navedeni v točki 60 te sodbe. V takem primeru namreč ni treba odpraviti učinkov nezakonitosti v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 57 te sodbe.

63

V obravnavani zadevi je, prvič, v zvezi s položajem, na katerem temelji četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša le na družbo Veejaam, iz predložitvene odločbe razvidno, da tej družbi v obdobju od 1. januarja 2015 do datuma sprejetja Sklepa iz leta 2017 ni bila izplačana nobena pomoč.

64

Zato mora predložitveno sodišče v zvezi z družbo Veejaam izpeljati posledice iz preudarkov v točkah 61 in 62 te sodbe glede možnosti te družbe, da prejme zadevno pomoč na podlagi stare sheme za obdobje od 1. decembra 2015 do datuma sprejetja Sklepa iz leta 2017, in sicer od vložitve vloge za pomoč.

65

Drugič, v zvezi s petim vprašanjem za predhodno odločanje, ki se nanaša na položaj družbe Espo, mora predložitveno sodišče ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 60 te sodbe, zlasti preveriti, ali je ta družba pomoč za namestitev zadevne proizvodne naprave leta 2009 prejela v obdobju, v katerem stara shema ni bila razglašena za združljivo z notranjim trgom s Sklepom iz leta 2014, za namen morebitne izterjave obresti na zneske, ki jih je ta družba prejela iz naslova navedene sheme pomoči.

66

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 108(3) PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se ugodi vlogi gospodarskega subjekta za izplačilo državne pomoči, izvedeni ob kršitvi obveznosti priglasitve iz te določbe, prvič, za obdobje pred sklepom Komisije o ugotovitvi združljivosti navedene pomoči z notranjim trgom, in drugič, če je navedeni gospodarski subjekt zaprosil za pomoč v času, ko je bila ta nezakonita, ker ni bila priglašena tej instituciji, medtem ko je bila naložba, s katero je bila pomoč povezana, izvedena v času, ko je bila navedena shema zakonita, ker je bila njena združljivost z notranjim trgom ugotovljena s sklepom Komisije, pod pogojem, da prejemnik pomoči v obeh primerih plača obresti na vse morebitne zneske, prejete za obdobje, v katerem se je pomoč štela za nezakonito.

67

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: