–

za Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband eV P. Wassermann, Rechtsanwalt,

–

za Dr. August Oetker Nahrungsmittel KG C. Konnertz‑Häußler, Rechtsanwältin,

–

za Evropsko komisijo C. Hödlmayr in B. Rous Demiri, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 31(3), drugi pododstavek, in člena 33(2), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL 2011, L 304, str. 18).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband eV (zvezno združenje organizacij in združenj za varstvo potrošnikov, Nemčija; v nadaljevanju: BVV) in družbo Dr. August Oetker Nahrungsmittel KG (v nadaljevanju: Dr. Oetker) zaradi predloga, naj se tej družbi naloži, da pri označevanju hranilne vrednosti na sprednji strani embalaže mislija upošteva zahteve iz Uredbe št. 1169/2011.

3

V uvodnih izjavah 35, 37 in 41 Uredbe št. 1169/2011 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Seznam obveznih podatkov“, v odstavku 1 določa:

„V skladu s členi 10 do 35 in ob upoštevanju izjem iz tega poglavja je obvezna navedba naslednjih podatkov:

[…]

(l) označba hranilne vrednosti.“

5

Člen 30 navedene uredbe, naslovljen „Vsebina“, določa:

„1.   Obvezna označba hranilne vrednosti vključuje:

[…]

3.   Kadar označevanje predpakiranega živila vsebuje obvezno označbo hranilne vrednosti iz odstavka 1, se na njej lahko ponovijo naslednje informacije:

4.   Kadar označevanje proizvodov iz člena 16(4) vsebuje označbo hranilne vrednosti, je lahko z odstopanjem od člena 36(1) vsebina označbe omejena le na energijsko vrednost.

5.   Kadar označevanje proizvodov iz člena 44(1) vsebuje označbo hranilne vrednosti, je lahko vsebina te označbe brez poseganja v člen 44 in z odstopanjem od člena 36(1) omejena le na:

[…]“

6

Člen 31 iste uredbe, naslovljen „Izračun“, v odstavku 3 določa:

„Energijska vrednost in količine hranil iz člena 30(1) do (5) so količine, ki se nahajajo v živilu, ki [kot] se prodaja.

Informacije se po potrebi lahko nanašajo na živilo po pripravi, pod pogojem, da so predložena dovolj natančna navodila za pripravo in se informacije nanašajo na živilo, pripravljeno za neposredno uživanje.“

7

Člen 32 Uredbe št. 1169/2011, naslovljen „Navedbe na 100 g ali na 100 ml“, v odstavku 2 določa:

„Energijska vrednost in količina hranil iz člena 30(1) do (5) se izrazita na 100 g ali na 100 ml.“

8

Člen 33 te uredbe, naslovljen „Navedbe na porcijo ali na jedilno enoto“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V naslednjih primerih se lahko energijska vrednost in količine hranil iz člena 30(1) do (5) izrazijo na porcijo in/ali na jedilno enoto, ki jo potrošnik zlahka prepozna, pod pogojem, da je porcija ali jedilna enota količinsko opredeljena na označbi in da je navedeno število porcij ali jedilnih enot, vsebovanih v embalaži:

2.   V primerih iz člena 30(3)(b) se količina hranil in/ali odstotek priporočenih vnosov iz dela B Priloge XIII z odstopanjem od člena 32(2) lahko izrazijo le na podlagi porcije ali jedilne enote.

Če so količine hranil izražene le na podlagi porcije ali jedilne enote v skladu s prvim pododstavkom, se energijska vrednost izrazi na 100 g ali na 100 ml in na podlagi porcije ali jedilne enote.“

9

Družba Dr. Oetker je nemško podjetje v živilskem sektorju, ki proizvaja in trži misli pod imenom „Dr. Oetker Vitalis Knuspermüsli Schoko+Keks“ (hrustljavi misli s čokolado in keksi). Embalaža tega izdelka je kartonska škatla v obliki kvadra.

10

Na tej embalaži so navedene te označbe hranilne vrednosti:

11

BVV je družbo Dr. Oetker pozvalo, naj pri oglaševanju proizvoda, navedenega v točkah 9 in 10 te sodbe, upošteva pravila o označbi hranilne vrednosti, določena z Uredbo št. 1169/2011. Po mnenju BVV naj bi namreč družba Dr. Oetker kršila člen 33 te uredbe v povezavi z njenima členoma 30 in 32, ker na sprednji strani embalaže tega proizvoda energijska vrednost ni navedena na porcijo proizvoda, kot se prodaja, ampak le na porcijo proizvoda po pripravi.

12

Ker ta poziv ni bil uspešen, je BVV vložilo tožbo pri Landgericht Bielefeld (deželno sodišče v Bielefeldu, Nemčija), ki je tej tožbi s sodbo z dne 8. avgusta 2018 ugodilo. Družba Dr. Oetker je vložila pritožbo in Oberlandesgericht Hamm (višje deželno sodišče v Hammu, Nemčija) je s sodbo z dne 13. junija 2019 to sodbo razveljavilo ter tožbo BVV zavrnilo.

13

BVV je zoper sodbo Oberlandesgericht Hamm (višje deželno sodišče v Hammu) pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), predložitvenem sodišču, vložilo revizijo.

14

Po mnenju predložitvenega sodišča je uspeh navedene revizije odvisen zlasti od vprašanja, ali je treba člen 31(3) in člen 33(2) Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, prepovedujeta, da so za oglaševanje na sprednji strani embalaže navedene informacije o hranilni vrednosti na porcijo živila po pripravi, ne da bi bila navedena tudi energijska vrednost na 100 g tega živila, kot se prodaja.

15

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da se ta določba uporablja samo za živila, pri katerih je potrebna priprava, da jih je mogoče zaužiti, in za katera je način priprave določen vnaprej.

17

V obravnavani zadevi je proizvod iz postopka v glavni stvari mogoče pripraviti na različne načine, in sicer zlasti z dodajanjem mleka, jogurta, skute, sadnih sokov, sadja, džema ali medu. Prav tako ga je mogoče zaužiti brez kakršnekoli priprave.

18

Zato je Sodišče pozvano, naj odloči, ali so, kadar obstajajo različni načini priprave živila, označbe hranilne vrednosti, ki so prostovoljno ponovljene na sprednji strani embalaže tega živila, lahko omejene le na enega od teh načinov priprave.

19

V skladu s členom 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011 se informacije o hranilni vrednosti „po potrebi“ lahko nanašajo na „živilo po pripravi“ namesto na živilo, „ki [kot] se prodaja“, „pod pogojem, da so predložena dovolj natančna navodila za pripravo in se informacije nanašajo na živilo, pripravljeno za neposredno uživanje“.

20

To določbo, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, je treba razlagati ne le ob upoštevanju njenega besedila, ampak tudi njenega konteksta in cilja, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi, C‑610/18, EU:C:2020:565, točka 50).

21

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 45, 49 in 50 sklepnih predlogov, jezikovna in kontekstualna razlaga nista odločilni za vprašanje, ali se člen 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011 nanaša le na živila, za katera je edini način priprave določen vnaprej, ali tudi na živila, ki jih je mogoče pripraviti na različne načine, zlasti z različnimi sestavinami, ki se dodajo tem živilom. Poleg tega, da v besedilu te določbe ni elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno odgovoriti na to vprašanje, Uredba št. 1169/2011 namreč ne vsebuje nobene določbe v zvezi z izračunom in predstavitvijo označb hranilne vrednosti, ki morajo biti na sprednji strani embalaže.

22

Elemente odgovora, zlasti kar zadeva pomen, ki ga je treba dati izrazu „po potrebi“ iz člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011, je mogoče najti le ob upoštevanju teleološke razlage.

23

Cilj člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011 je treba presojati tako glede na namen te določbe kot glede na cilje zadevne ureditve, ki, kot je Sodišče že navedlo, vključujejo cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov na področju informacij o živilih, ob upoštevanju razlik v dojemanju teh potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2020, Groupe Lactalis, C‑485/18, EU:C:2020:763, točka 43 in navedena sodna praksa).

24

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 52 sklepnih predlogov, je iz uvodnih izjav 35 in 41 Uredbe št. 1169/2011 razvidno, da je cilj člena 31 te uredbe olajšati primerjavo med živili in zagotavljati informacije potrošnikom.

25

V uvodni izjavi 35 je navedeno, da se določbe o navajanju hranilne vrednosti na 100 g ali na 100 ml zahtevajo „[z]aradi lažje primerjave med proizvodi v različnih velikostih embalaže“. V tej uvodni izjavi je tudi navedeno, da so „dodatne navedbe na porcijo“„po potrebi“ dovoljene „poleg navedbe na 100 g ali na 100 ml“, „[č]e je živilo predpakirano in so posamezne porcije ali jedilne enote navedene“.

26

V uvodni izjavi 41 je navedeno, da morajo biti informacije o hranilni vrednosti „preproste in zlahka razumljive, saj to nagovarja povprečnega potrošnika in izpolnjuje namen informiranja, zaradi katerega je bilo označevanje uvedeno“. Iz te uvodne izjave je tudi razvidno, da „bi se lahko na prostovoljni osnovi najpomembnejši elementi informacij o hranilni vrednosti ponovili v osrednjem vidnem polju, kar bi potrošnikom pomagalo, da bi lahko pri kupovanju živil brez težav videli bistvene informacije o hranilni vrednosti“.

27

Iz teh elementov izhaja, da če je živilo, kot v obravnavani zadevi, mogoče pripraviti na različne načine, informacije o energijski vrednosti in količinah hranil živila po pripravi v skladu s predlogom proizvajalca ne omogočajo primerjave z ustrezajočimi živili drugih proizvajalcev, ker izračun energijske vrednosti in količin hranil nekega proizvoda, ki ga je mogoče pripraviti na različne načine, po definiciji ni jasen, saj se nujno razlikuje glede na način priprave.

28

Neprimerljivosti ni mogoče odpraviti niti s tem, da so vrednosti ene porcije navedene drugje na embalaži, z vrednostmi za 100 g proizvoda, kot se prodaja. Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 4. junija 2015, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände (C‑195/14, EU:C:2015:361, točke od 38 do 40), zgolj na podlagi okoliščine, da je na embalaži zadevnega proizvoda naveden seznam sestavin, ni mogoče izključiti, da lahko označevanje tega proizvoda in način, kako je ta proizvod označen, kupca zavedeta v zmoto. Posamezne informacije, navedene na sprednji strani embalaže, po analogiji ne omogočajo primerjave med proizvodi, dodatne označbe, ki so navedene drugje na embalaži z različnimi referenčnimi količinami, pa lahko potrošnika še bolj zmedejo glede primerljivosti z drugimi proizvodi.

29

Ta razlaga je poleg tega potrjena z uvodno izjavo 37 Uredbe št. 1169/2011, v skladu s katero je treba zagotoviti, da bo končni potrošnik zlahka razumel informacije na označbah, da se mu zagotovi podlago za ozaveščeno izbiro.

30

Torej je treba živila, ki jih je mogoče pripraviti na različne načine, izključiti iz področja uporabe člena 33(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011.

31

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1169/2011 razlagati tako, da se ta določba uporablja le za živila, za katera je potrebna priprava in je način priprave določen vnaprej.

32

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo ni treba odgovoriti.

33

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 31(3), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja le za živila, za katera je potrebna priprava in je način priprave določen vnaprej.