–

za Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen (Uwv) M. Mollee, agentka,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in J. Pavliš, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo D. Martin in F. van Schaik, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 65(2) in (5) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 (UL 2012, L 149, str. 4) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo K in Raad van bestuur van het Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen (Uwv) (upravni odbor zavoda za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe, Nizozemska; v nadaljevanju: zavod za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe), ker ji je ta zavrnil izplačevanje dajatev za brezposelnost po izteku obdobja odsotnosti z dela v državi članici, ki ni Kraljevina Nizozemska, med katero je od te druge države članice prejemala dajatve za bolezen.

3

V uvodnih izjavah 4 in 45 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Osebna veljavnost“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.“

6

Naslov II navedene uredbe, naslovljen „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, zajema člene od 11 do 16 te uredbe.

7

Člen 11 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Splošna pravila“, v odstavku 2 določa:

„V tem naslovu se šteje, da osebe, ki prejemajo denarne dajatve zaradi ali kot posledico svoje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, opravljajo navedeno dejavnost. To pa ne velja za invalidske pokojnine, starostne pokojnine ali pokojnine preživelih oseb ali za pokojnine za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen ali za denarne dajatve za bolezen za neomejeno obdobje.“

8

Naslov III te uredbe, naslovljen „Posebne določbe v zvezi z različnimi vrstami dajatev“, v poglavju 6, ki vsebuje člene od 61 do 65a navedene uredbe, določa pravila o dajatvah za brezposelnost.

9

Člen 65 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Brezposelne osebe, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država“, v odstavkih 2 in 5 določa:

„2.   Popolnoma brezposelna oseba, ki je med svojo zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in še naprej stalno prebiva v tej državi članici ali se vrne v to državo članico, mora biti na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici stalnega prebivališča. Brez poseganja v člen 64 je popolnoma brezposelna oseba lahko dodatno na razpolago tudi službam za zaposlovanje države članice, v kateri je opravljala svojo zadnjo dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe.

Brezposelna oseba, ki ni obmejni delavec in se ne vrne v državo članico stalnega prebivališča, mora biti na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici, katere zakonodaja je zanjo nazadnje veljala.

[…]

5.   

10

Pritožnik v postopku v glavni stvari je zapustil Turčijo, se leta 1979 preselil na Nizozemsko in tam delal za različne delodajalce do leta 2015.

11

Pritožnik iz postopka v glavni stvari je od leta 2005 s svojo družino stalno prebival v Nemčiji.

12

1. maja 2015 se je zaposlil pri delodajalcu v Nemčiji.

13

Pritožnik v postopku v glavni stvari je bil 24. avgusta 2015 odsoten z dela zaradi bolezni in od tega dne ni več dejansko opravljal svoje dejavnosti.

14

Najprej je še naprej prejemal plačo, nato pa je od 14. oktobra 2015 prejemal dajatev za bolezen v Nemčiji.

15

Pritožnik v postopku v glavni stvari se je 2. februarja 2016 preselil k svojemu bratu na Nizozemsko in zahteval odjavo iz registra prebivalstva v Nemčiji.

16

Njegov delodajalec v Nemčiji mu je 15. februarja 2016 odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

17

Pritožnik v postopku v glavni stvari je bil 16. februarja 2016 operiran v bolnišnici v Nemčiji, v kateri je ostal do 19. februarja 2016.

18

Pritožnik v postopku v glavni stvari se je 4. marca 2016 vpisal v register prebivalstva na Nizozemskem na naslovu svojega brata.

19

Odpoved pogodbe o zaposlitvi med pritožnikom v postopku v glavni stvari in njegovim delodajalcem v Nemčiji je začela veljati 15. marca 2016.

20

Pristojni nemški nosilec je 4. aprila 2016 menil, da je pritožnik v postopku v glavni stvari znova sposoben opravljati delo, prilagojeno njegovemu zdravstvenemu stanju, in mu je zato prenehal izplačevati dajatev za bolezen.

21

Pritožnik v postopku v glavni stvari je 22. aprila 2016 pri zavodu za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe vložil prošnjo za nadomestilo za brezposelnost z učinkom od 4. aprila 2016.

22

Zavod za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe se je z odločbo z dne 7. julija 2016 izrekel za nepristojnega za odločanje o pravici pritožnika v postopku v glavni stvari do nadomestila za brezposelnost.

23

Pritožnik v postopku v glavni stvari je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki jo je zavod za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe zavrnil z odločbo z dne 14. septembra 2016. Ta je ponovil svoje stališče, da ni pristojen za odločanje o prošnji zadevne osebe za nadomestilo za brezposelnost. Po njegovem mnenju je država članica, pristojna za to, Zvezna republika Nemčija kot zadnja država zaposlitve, ker je pritožnik v postopku v glavni stvari do 24. avgusta 2015 dejansko opravljal dejavnost zaposlene osebe v Nemčiji in ni bil obmejni delavec.

24

Pritožnik v postopku v glavni stvari je zoper to odločbo vložil tožbo pri rechtbank Overijssel (sodišče v Overijsselu, Nizozemska), ki jo je zavrnilo kot neutemeljeno. To sodišče je menilo, da je zavod za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe pravilno ugotovil, da pritožnik v postopku v glavni stvari ni obmejni delavec in da nima pravice do nadomestila za brezposelnost na Nizozemskem na podlagi člena 65 Uredbe št. 883/2004.

25

Predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba zoper sodbo rechtbank Overijssel (sodišče v Overijsselu), navaja, da se stranki ne strinjata glede vprašanja, ali lahko pritožnik v postopku v glavni stvari na podlagi člena 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 zahteva nadomestilo za brezposelnost na Nizozemskem.

26

V zvezi s tem poudarja, da je pritožnik v postopku v glavni stvari stalno prebival in delal v Nemčiji ter da je bil od 14. oktobra 2015 odsoten z dela in prejemal dajatev za bolezen v Nemčiji, in sicer do 4. aprila 2016, od tega dne dalje pa je bil popolnoma brezposeln. Ker pa je pritožnik v postopku v glavni stvari 2. februarja 2016 svoje stalno prebivališče prenesel na Nizozemsko, je od tega datuma stalno prebival v državi članici, ki ni pristojna država članica v smislu člena 1(q) in (s) Uredbe št. 883/2004, in sicer v Nemčiji.

27

Predložitveno sodišče meni, da se v sporu o glavni stvari postavlja vprašanje, ali se člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 uporablja za položaj, v katerem zadevna oseba, preden je bila popolnoma brezposelna, v pristojni državi članici ni dejansko opravljala dejavnosti zaposlene osebe, temveč je bila odsotna z dela zaradi bolezni in je iz tega naslova prejemala dajatev za bolezen, ki jo je izplačevala ta država članica.

28

Predložitveno sodišče meni, da je treba tak položaj šteti za pravni položaj, ki je primerljiv z opravljanjem dejavnosti zaposlene osebe, in da je zato treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. V zvezi s tem poudarja, da člen 11 Uredbe št. 883/2004, ki je del naslova II te uredbe, upravičenost do dajatve za bolezen izenačuje z opravljanjem dejavnosti zaposlene osebe, in meni, da je treba to izenačitev uporabiti za namene člena 65(2) in (5) navedene uredbe. Svoje razlogovanje utemeljuje s tem, da logična in skladna razlaga pojma „opravljanje dejavnosti zaposlene osebe“ zahteva, da se ta pojem razlaga enako v določbah različnih naslovov te uredbe.

29

Poleg tega predložitveno sodišče trdi, da je sodna praksa, ki jo je Sodišče vzpostavilo v okviru člena 71(1)(b)(ii) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, ki je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ki je veljal pred členom 65 Uredbe št. 883/2004 (sodbi z dne 27. januarja 1994, Maitland Toosey, C‑287/92, EU:C:1994:27, točka 13, in z dne 29. junija 1995, van Gestel, C‑454/93, EU:C:1995:205, točke 13, 20 in 24), v tem primeru upoštevna.

30

Opozarja, da je v skladu s to sodno prakso edini element, upošteven za uporabo člena 71(1)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, okoliščina, da zadevna oseba stalno prebiva v državi članici, ki ni tista, katere zakonodaja je zanjo veljala med zadnjo zaposlitvijo. Poleg tega naj bi Sodišče priznalo, da se ta določba uporablja za osebo, katere delovno razmerje se ohrani na podlagi dopusta in ki torej svoje dejavnosti dejansko ne opravlja (sodba z dne 22. septembra 1988, Bergemann, 236/87, EU:C:1988:443). Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da se člen 65 Uredbe št. 883/2004 ne nanaša le na dejansko opravljanje zadnje dejavnosti zaposlene osebe, ampak tudi na položaj, v katerem zadevna oseba dejavnosti dejansko ne opravlja. To sodišče poleg tega meni, da razlogi, iz katerih je zadevna oseba prenesla svoje stalno prebivališče v državo članico, ki ni pristojna država članica, niso upoštevni.

31

Predložitveno sodišče trdi, da te razlage ne more omajati dejstvo, da je Sodišče razsodilo, da je treba člen 71(1)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 razlagati ozko, da se med drugim preprečijo zlorabe (sodba z dne 17. februarja 1977, Di Paolo, 76/76, EU:C:1977:32, točka 13). Ta razlaga naj bi bila sicer v skladu s ciljem te določbe, ki je zagotoviti delavcem migrantom dajatev za brezposelnost pod najugodnejšimi pogoji (sodbi z dne 22. septembra 1988, Bergemann, 236/87, EU:C:1988:443, točki 18 in 20, in z dne 29. junija 1995, van Gestel, C‑454/93, EU:C:1995:205, točka 20). Povezava z državo članico stalnega prebivališča naj bi namreč zadevni osebi načeloma ponudila najboljše možnosti za ponovno vključitev v trg dela v tej državi članici.

32

Ker se v zadevi, v kateri odloča, porajajo vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti brez razumnih dvomov, je Centrale Raad van Beroep (pritožbeno sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev, Nizozemska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

33

Najprej je treba spomniti, da člen 65(2) Uredbe št. 883/2004 določa, da mora biti popolnoma brezposelna oseba, ki je med svojo zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in še naprej stalno prebiva v tej državi članici ali se vrne v to državo članico, na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici stalnega prebivališča.

34

Člen 65(5)(a) navedene uredbe natančneje določa, da brezposelna oseba iz prvega in drugega stavka odstavka 2 prejema dajatve v skladu z zakonodajo države članice stalnega prebivališča, kakor da bi med opravljanjem zadnje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe zanjo veljala ta zakonodaja. Te dajatve zagotovi nosilec v kraju stalnega prebivališča.

35

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je treba prvo vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem je zadevna oseba, preden je bila popolnoma brezposelna, stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in ni dejansko opravljala dejavnosti zaposlene osebe, temveč je bila odsotna z dela zaradi bolezni in je iz tega naslova prejemala dajatve za bolezni, ki jih je izplačevala pristojna država članica.

36

Iz tega sledi, da je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču ugotoviti, ali se izraz „med svojo zadnjo zaposlitvijo zaposlene […] osebe“ iz člena 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 nanaša izključno na to, da je zadevna oseba dejansko opravljala dejavnost zaposlene osebe v pristojni državi članici, ali se nanaša tudi na položaj, v katerem ta oseba dejansko ne opravlja dejavnosti zaposlene osebe, ampak prejema dajatve za bolezen, ki jih izplačuje ta država članica.

37

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdijo predložitveno sodišče ter češka in poljska vlada, člena 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004, ki spada pod naslov III te uredbe, ni mogoče razlagati glede na člen 11(2) navedene uredbe, ker je iz besedila zadnjenavedene določbe, navedene v točki 7 te sodbe, izrecno razvidno, da se ta uporablja za namene naslova II iste uredbe.

38

Izraz „med svojo zadnjo zaposlitvijo zaposlene […] osebe“ iz člena 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 pa je treba razlagati ob upoštevanju člena 1(a) te uredbe. Ta določba namreč za namene te uredbe opredeljuje „dejavnost zaposlene osebe“ kot „katero koli dejavnost ali enakovreden položaj, ki se kot tak obravnava v zakonodaji s področja socialne varnosti države članice, v kateri taka dejavnost ali enakovreden položaj obstaja“.

39

Iz tega izhaja, da je položaj, v katerem zadevna oseba dejansko ne opravlja dejavnosti zaposlene osebe v pristojni državi članici, temveč je odsotna z dela zaradi bolezni in iz tega naslova prejema dajatve za bolezen, ki jih izplačuje ta država članica, mogoče šteti za pravni položaj, ki je primerljiv s položajem osebe, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe, in zato spada na področje uporabe člena 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004, če je v skladu z nacionalnim pravom pristojne države članice upravičenost do takih dajatev izenačena z opravljanjem dejavnosti zaposlene osebe.

40

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem je zadevna oseba, preden je bila popolnoma brezposelna, stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in ni dejansko opravljala dejavnosti zaposlene osebe, temveč je bila odsotna z dela zaradi bolezni in je iz tega naslova prejemala dajatve za bolezen, ki jih je izplačevala pristojna država članica, vendar le če je upravičenost do takih dajatev v skladu z nacionalnim pravom pristojne države članice izenačena z opravljanjem dejavnosti zaposlene osebe.

41

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da so za uporabo te določbe upoštevni razlogi, zlasti družinski, iz katerih je zadevna oseba prenesla svoje stalno prebivališče v državo članico, ki ni pristojna država članica.

42

Poudariti je treba, da iz besedila navedene določbe, kot je povzeto v točkah 33 in 34 te sodbe, ni razvidno, da bi bili razlogi za prenos prebivališča zadevne osebe v zvezi s tem kakor koli pomembni. Glede tega je namreč treba opozoriti, da je v skladu z uvodnima izjavama 4 in 45 Uredbe št. 883/2004 cilj te uredbe koordinacija sistemov socialne varnosti, vzpostavljenih v državah članicah, za zagotovitev učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb. S to uredbo so bila posodobljena in poenostavljena pravila iz Uredbe št. 1408/71, njen cilj pa je ostal enak cilju zadnjenavedene uredbe (sodba z dne 21. marca 2018, Klein Schiphorst, C‑551/16, EU:C:2018:200, točka 31).

43

Vendar iz ustaljene sodne prakse, potrjene v okviru člena 71 Uredbe št. 1408/71, ki jo je glede na zgoraj navedeno mogoče prenesti v okvir člena 65 Uredbe št. 883/2004, ker je ta določba nadomestila navedeni člen 71, izhaja, da je namen tega člena ustvariti najugodnejše pogoje za iskanje nove zaposlitve za brezposelne osebe, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica (sodbe z dne 22. septembra 1988, Bergemann, 236/87, EU:C:1988:443, točka 18; z dne 8. julija 1992, Knoch, C‑102/91, EU:C:1992:303, točka 14, in z dne 29. junija 1995, van Gestel, C‑454/93, EU:C:1995:205, točka 20).

44

Če bi bilo torej treba člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se uporablja le za osebe, ki so iz določenih razlogov, kot so družinski razlogi, prenesle svoje stalno prebivališče, bi to povzročilo omejitev področja uporabe te določbe in tako zadevnim osebam otežilo iskanje zaposlitve v državi članici stalnega prebivališča, v kateri se domneva, da imajo najugodnejše pogoje za iskanje nove zaposlitve, kar velja še toliko bolj, ker je tak prenos na splošno utemeljen iz več razlogov. Taka razlaga bi bila zato v nasprotju s ciljem navedene določbe.

45

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 65(2) in (5) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da za uporabo te določbe ni treba upoštevati razlogov, zlasti družinskih, iz katerih je zadevna oseba svoje stalno prebivališče prenesla v državo članico, ki ni pristojna država članica.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: