1

Evropska komisija s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (EU) 2020/470 z dne 25. marca 2020 o podaljšanju obdobja upravičenosti avdiovizualnih koprodukcij v skladu s členom 5 Protokola o sodelovanju v kulturi k Sporazumu o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (UL 2020, L 101, str. 1; v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Protokol o sodelovanju v kulturi (UL 2011, L 127, str. 1418; v nadaljevanju: Protokol) k Sporazumu o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (UL 2011, L 127, str. 6; v nadaljevanju: Sporazum) v členu 5, naslovljenem „Koprodukcije na področju avdiovizualnih storitev“, določa, da so avdiovizualne koprodukcije upravičene do ugodnosti shem za spodbujanje lokalnih oziroma regionalnih vsebin (v nadaljevanju: zadevna upravičenost). Ta člen določa:

„[…]

3.   Pogodbenici v skladu s svojo zakonodajo spodbujata koprodukcije med producenti iz pogodbenice [Evropske unije] in Koreje, vključno z [zadevno] upravičenostjo koprodukcij […].

[…]

8.   

[…]“

3

V uvodni izjavi 6 Sklepa Sveta 2011/265/EU z dne 16. septembra 2010 o podpisu Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani v imenu Evropske unije in o njegovi začasni uporabi (UL 2011, L 127, str. 1) je navedeno:

„V skladu s členom 218(7) [PDEU] je primerno, da Svet [Evropske unije] pooblasti Komisijo, da odobri nekatere manjše spremembe Sporazuma. Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da določi zaključek [zadevne] upravičenosti […], razen če Komisija odloči, da bi bilo treba to upravičenje ohraniti, kar odobri Svet po posebnem postopku, potrebnem tako zaradi občutljive narave tega elementa Sporazuma kot zaradi dejstva, da se bo Sporazum sklenil s strani Unije in njenih držav članic. […]“

4

Člen 4(1) tega sklepa določa:

„Komisija [Republiki] Koreji predloži obvestilo, da Unija ne bo podaljšala obdobja [zadevne] upravičenosti […] po postopku iz člena 5(8) [P]rotokola, razen če Svet na predlog Komisije štiri mesece pred koncem tega obdobja upravičenosti odobri nadaljevanje upravičenosti. Če Svet odobri nadaljevanje upravičenja, se ta določba ponovno začne uporabljati ob koncu podaljšanega obdobja upravičenosti. Za posebne namene odločanja o nadaljevanju obdobja upravičenosti Svet odloča soglasno.“

5

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/226/EU z dne 14. aprila 2014 o stališču, ki se sprejme v imenu Evropske unije glede podaljšanja obdobja upravičenosti za avdiovizualne koprodukcije v skladu s členom 5 Protokola o sodelovanju v kulturi k Sporazumu o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani in Republiko Korejo na drugi strani (UL 2014, L 124, str. 25) je bilo obdobje zadevne upravičenosti podaljšano za tri leta, to je od 1. julija 2014 do 30. junija 2017.

6

S Sklepom Sveta (EU) 2015/2169 z dne 1. oktobra 2015 o sklenitvi Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (UL 2015, L 307, str. 2) je bil ta sporazum odobren v imenu Unije. Besedilo uvodne izjave 6 tega sklepa se ujema z besedilom uvodne izjave 6 Sklepa 2011/265. Prav tako je besedilo člena 3(1) Sklepa 2015/2169 podobno besedilu členu 4(1) Sklepa 2011/265.

7

S Sklepom Sveta (EU) 2017/1107 z dne 8. junija 2017 o podaljšanju obdobja upravičenosti avdiovizualnih koprodukcij v skladu s členom 5 Protokola o sodelovanju v kulturi k Sporazumu o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (UL 2017, L 160, str. 33) je bilo obdobje zadevne upravičenosti podaljšano za tri leta, to je od 1. julija 2017 do 30. junija 2020.

8

Izpodbijani sklep, sprejet na podlagi člena 3(1) Sklepa 2015/2169, določa, da se obdobje zadevne upravičenosti podaljša za tri leta, to je od 1. julija 2020 do 30. junija 2023.

9

Komisija Sodišču predlaga, naj razglasi ničnost izpodbijanega sklepa in Svetu naloži plačilo stroškov.

10

Svet predlaga zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov Komisiji. Podredno, in sicer v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, Sodišču predlaga, naj ohrani učinke tega sklepa do odprave ugotovljenih razlogov za razglasitev ničnosti.

11

Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 7. decembra 2020 dovolil intervencijo Francoske republike in Kraljevine Nizozemske v podporo predlogom Sveta.

12

Komisija v podporo ničnostni tožbi navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je uporaba člena 3(1) Sklepa 2015/2169 kot pravne podlage za izpodbijani sklep v nasprotju s Pogodbama in sodno prakso Sodišča.

13

Komisija v okviru tega edinega tožbenega razloga trdi, da je Svet s tem, da je uporabil to pravno podlago, s katero se zahteva, da Svet odloča soglasno in da je izključeno sodelovanje Evropskega parlamenta, namesto da bi kot postopkovno pravno podlago uporabil člen 218(6)(a)(v) PDEU, ki v povezavi s členom 218(8), prvi pododstavek, PDEU določa, da se v Svetu glasuje s kvalificirano večino po odobritvi Parlamenta, kot je predlagala, spremenil pravilo o glasovanju, ki se uporablja, in posegel v prerogative Parlamenta v zvezi s podaljšanjem uporabe dela mednarodnega sporazuma.

14

Komisija meni, da je člen 3(1) Sklepa 2015/2169 „izvedena pravna podlaga“, katere uporaba bi bila v nasprotju z načelom dodelitve pristojnosti iz člena 13(2) PEU in načelom institucionalnega ravnovesja.

15

Po mnenju te institucije poleg tega ni dosledno zahtevati, da Svet za obnovitev zadevne upravičenosti odloči soglasno, medtem ko je bilo o njeni uvedbi v okviru sprejetja Sklepa 2011/265 odločeno s kvalificirano večino in je Unija v skladu z mednarodnim pravom sprejela, da se načeloma samodejno podaljša. Uporaba strožjega notranjega pravila in zahteva, da mora Svet sprejeti podaljšanje te upravičenosti, naj bi bili v nasprotju s ciljem samodejnega podaljšanja, o katerem so se dogovorile pogodbenice Sporazuma, zato naj bi bili tudi v nasprotju s sodno prakso v zvezi s primarnostjo mednarodnih sporazumov glede na sekundarno zakonodajo Unije.

16

Komisija v repliki v odgovor na trditev Sveta, da izpodbijani sklep ne temelji na „izvedeni pravni podlagi“, temveč na členu 218(7) PDEU, dodaja, da se strinja s stališčem Sveta, da je predmet tega sklepa sprememba sporazuma v smislu te določbe, ker se z njim podaljšuje uporaba določbe iz Protokola. Vendar meni, da člena 3(1) Sklepa 2015/2169 ni mogoče šteti za primer uporabe člena 218(7) PDEU, saj naj ta protokol s tem, da določa samodejno podaljšanje zadevne upravičenosti za nova zaporedna obdobja enakega trajanja, ne bi določal nobene posebne postopkovne faze za podaljšanje te pravice, tako da naj ne bi bilo nujno, da Svet Komisiji dovoli odobritev tega podaljšanja.

17

Poleg tega naj postopkovni pogoji, ki veljajo za pooblastilo, ki naj bi bilo dano Komisiji, ne bi bili združljivi s členom 218 PDEU, uporaba „izvedene pravne podlage“, s katero se zahteva, da se v okviru Sveta glasuje s soglasjem, pa naj ne bi bila zakonita.

18

Prav tako naj s členom 3(1) Sklepa 2015/2169 ne bi bilo dano pooblastilo, da se v imenu Unije odobrijo spremembe Sporazuma v smislu člena 218(7) PDEU, ampak naj bi bila ta določba zgolj izraz pristojnosti Komisije, da v primeru odločitve o nasprotovanju podaljšanju zadevne upravičenosti zagotovi zastopanje Unije navzven v skladu s členom 17 PEU, pri čemer Komisija kljub temu ostaja pristojna za odločitev o tem podaljšanju. Tako naj ne bi prišlo do dejanskega prenosa pristojnosti za odločanje, pri katerem bi se uporabili posebni pogoji, na Komisijo.

19

Svet ob podpori Francoske republike in Kraljevine Nizozemske prereka trditve Komisije, pri čemer v glavnem trdi, da postopek, uporabljen za sprejetje izpodbijanega sklepa, temelji na členu 218(7) PDEU, kot naj bi bilo zelo jasno razvidno iz izrecnega sklicevanja na to določbo v uvodni izjavi 6 Sklepa 2015/2169, in da je ta postopek združljiv z navedeno določbo Pogodbe DEU.

20

Svet namreč trdi, da so pogoji za uporabo člena 218(7) PDEU izpolnjeni, ker po eni strani podaljšanje zadevne upravičenosti pomeni spremembo posebnega in samostojnega dela Sporazuma, opravljeno po poenostavljenem postopku, določenem v členu 5(8) Protokola. Komisija naj bi bila posebej pooblaščena, da kot pogajalka ob izteku tekočega triletnega obdobja spremeni zadevno upravičenost, tako da jo ukine, in Republiki Koreji predloži obvestilo o tej odločitvi. Po drugi strani naj bi postopek iz člena 3(1) Sklepa 2015/2169 določal vključitev veljavnih pogojev v to pooblastilo, ki je podeljeno Komisiji.

21

Svet namreč v zvezi z zahtevo po soglasnem glasovanju v svojem okviru trdi, da podaljšanje zadevne upravičenosti pomeni odstopanje od splošnega pravila, po katerem zadevna upravičenost, če ni odločeno drugače, preneha, s čimer naj bi bila upravičena uporaba strožjih pogojev.

22

Svet podredno, in sicer, če bi Sodišče odločilo, da med pogoji iz člena 218(7) PDEU ni mogoče določiti takega glasovanja s soglasjem, trdi, da ne bi bila veljavna zgolj obveznost soglasnega odločanja. Ker pa je bil izpodbijani sklep sprejet soglasno, naj bi ta sklep v okviru Sveta nujno pridobil kvalificirano večino, zaradi česar bi bilo treba po njegovem mnenju šteti, da je bil veljavno sprejet.

23

Svet v dupliki zlasti prereka trditev Komisije, da bi lahko Unija zadevno upravičenost podaljšala brez uporabe notranjega postopka, kadar jo ima Komisija namen podaljšati, medtem ko naj bi bil potreben postopek odločanja za njeno prenehanje. Meni, da samodejnost podaljšanja zadevne upravičenosti v razmerju do vsake od pogodbenic Sporazuma namreč ne pomeni izključitve kakršnega koli notranjega postopka odločanja, ker je treba, in sicer zaradi omejitve možnosti uveljavljanja te upravičenosti na tri leta, vsake tri leta sprejeti odločitev po ustreznih notranjih postopkih odločanja. Če ti postopki odločanja ne bi bili spoštovani, naj bi bilo poseženo v avtonomijo pravnega reda Unije in institucionalno ravnovesje, ki so ga določili avtorji Pogodb.

24

Svet vztraja, da je člen 218(7) PDEU ustrezna pravna podlaga za postopek iz člena 3(1) Sklepa 2015/2169. Zlasti poudarja, da člen 5(8) Protokola s tem, da določa tiho odobritev podaljšanja zadevne upravičenosti in vnaprejšnje obvestilo za prenehanje te upravičenosti, določa poenostavljeni postopek za spremembo tega protokola.

25

Francoska republika trdi, da se z izpodbijanim sklepom izvaja postopek na podlagi člena 218(7) PDEU in da zato Komisija napačno trdi, da je Svet ta sklep utemeljil s pravno podlago, ki ni določena v Pogodbi DEU. Na prvem mestu meni, da podrobna pravila za podaljšanje zadevne upravičenosti pomenijo primer uporabe te določbe Pogodbe DEU. Meni namreč, da po eni strani podaljšanje zadevne upravičenosti razširja časovno veljavnost določb v zvezi s to upravičenostjo, ki so poseben in samostojen sestavni del Protokola, in da bi, nasprotno, nepodaljšanje navedene upravičenosti v bistvu pomenilo, da bi bili tem določbam odvzeti pravni učinki. Tako naj bi podaljšanje zadevne upravičenosti pomenilo spremembo tega protokola.

26

Po drugi strani samodejno podaljšanje zadevne upravičenosti ob molku pogodbenic po mnenju te države članice spada v kategorijo določb o odstopanju od postopka za revizijo mednarodnih sporazumov v skladu s splošno pravno ureditvijo, pri čemer takšno podaljšanje pomeni poenostavitev tega postopka.

27

Francoska republika na drugem mestu meni, da se z mehanizmom iz člena 3(1) Sklepa 2015/2169 v delu, v katerem določa, da mora Svet odobriti odločitev Komisije, da ne bo predložila obvestila o prenehanju zadevne upravičenosti, pravilno izvaja člen 218(7) PDEU. V zvezi s tem opozarja, da člen 3(1) Sklepa 2015/2169 Komisiji podeljuje dejansko pristojnost odločanja o izbiri, ki jo je treba opraviti vsake tri leta, pri čemer za to pooblastilo določa posebne pogoje v smislu člena 218(7) PDEU. Ta omejitev naj bi bila zakonita, ker zadnjenavedena določba pomeni odstopanje od člena 218(5), (6) in (9) PDEU in ker je podaljšanje zadevne upravičenosti del dejanj oblikovanja politike Unije in oblikovanja njenih zunanjih dejavnosti. Uporaba glasovanja s soglasjem naj bi pomenila zgolj podrobno pravilo za uresničevanje tega, da Svet odobri odločitev Komisije o nenasprotovanju podaljšanju te upravičenosti, zakonitost oziroma nezakonitost tega podrobnega pravila pa naj ne bi vplivala na veljavnost zahteve po taki odobritvi.

28

Francoska republika na tretjem in zadnjem mestu trdi, da ob upoštevanju načela avtonomije pravnega reda Unije zadevnega upravičenja nikakor ne bi bilo mogoče podaljšati brez akta Unije, s katerim bi se to posebej določalo, in sicer ne glede na to, da tako izrecno podaljšanje v mednarodnem pravnem redu ni potrebno.

29

Kraljevina Nizozemska je navedla, da se v celoti strinja s stališčem Sveta in vsemi trditvami, navedenimi v podporo tega stališča.

30

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil ta sprejet na podlagi člena 3(1) Sklepa 2015/2169, ki med drugim tako kot člen 4(1) Sklepa 2011/265 določa, da Komisija Republiki Koreji predloži obvestilo, da Unija ne bo podaljšala obdobja zadevne upravičenosti, razen če Svet na predlog Komisije štiri mesece pred koncem tega obdobja soglasno odobri nadaljevanje upravičenosti.

31

Komisija v utemeljitev edinega tožbenega razloga navaja, da je Svet s tem, da je izpodbijani sklep oprl na člen 3(1) Sklepa 2015/2169, nezakonito uporabil „izvedeno pravno podlago“.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so pravila o izražanju volje institucij Unije določena v Pogodbah in niso v diskreciji niti držav članic niti institucij. Zato lahko le iz Pogodb v posameznih primerih izhaja pooblastilo instituciji, da spremeni postopek odločanja, ki je določen s Pogodbama. Če bi se torej instituciji priznala možnost ustvarjanja izvedenih pravnih podlag v smislu otežitve ali poenostavljanja podrobnih pravil za sprejetje akta, bi se ji s tem dodelilo zakonodajno pooblastilo, ki presega pooblastilo iz Pogodb. S tem bi se ji tudi omogočala kršitev načela institucionalnega ravnovesja, iz katerega izhaja, da vsaka od navedenih institucij izvršuje lastna pooblastila ob spoštovanju pooblastil preostalih institucij (glej v tem smislu sodbi z dne 6. maja 2008, Parlament/Svet, C‑133/06, EU:C:2008:257, točke od 54 do 57, in z dne 22. septembra 2016, Parlament/Svet, C‑14/15 in C‑116/15, EU:C:2016:715, točka 47).

33

V obravnavani zadevi je iz uvodne izjave 6 Sklepa 2015/2169 razvidno, da je pravna podlaga postopka odločanja iz člena 3(1) tega sklepa člen 218(7) PDEU, pri čemer je v tej uvodni izjavi navedeno, da lahko Svet v skladu s to določbo Pogodbe DEU pooblasti Komisijo, da odobri nekatere manjše spremembe Sporazuma, in da bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da določi konec zadevne upravičenosti, razen če ta odloči, da bi bilo treba to upravičenost ohraniti, kar odobri Svet po posebnem postopku, ob upoštevanju tako občutljive narave tega elementa Sporazuma kot tudi dejstva, da morajo ta sporazum skleniti Unija in njene države članice.

34

Iz tega sledi, da bo treba edini tožbeni razlog Komisije zavrniti, če postopek, uveden s členom 3(1) Sklepa 2015/2169, ki se izvaja z izpodbijanim sklepom, spada na področje uporabe člena 218(7) PDEU in če je v delu, v katerem za podaljšanje zadevne upravičenosti določa glasovanje s soglasjem v okviru Sveta, v skladu s členom 218 PDEU.

35

Člen 218(7) PDEU določa, da lahko Svet pri sklepanju sporazuma z odstopanjem od odstavkov 5, 6 in 9 tega člena pooblasti pogajalca, da v imenu Unije odobri spremembe sporazuma, kadar ta predvideva, da se lahko sprejmejo po poenostavljenem postopku ali da jih sprejme organ, ustanovljen s tem sporazumom. Poleg tega določa, da lahko Svet v takšno pooblastilo vključi posebne pogoje.

36

Zato je treba na prvem mestu preučiti, ali člen 3(1) Sklepa 2015/2169 Komisijo pooblašča, da v imenu Unije odobri spremembo Protokola, in ali ta protokol določa, da je treba tako spremembo sprejeti po poenostavljenem postopku ali da jo sprejme organ, ustanovljen s Sporazumom ali tem protokolom.

37

Na eni strani je treba v zvezi z vprašanjem, ali Svet s členom 3(1) Sklepa 2015/2169 Komisijo pooblašča, da v imenu Unije odobri spremembo Protokola, navesti, da iz člena 5(8)(a) in (b) tega protokola izhaja, da morajo pogodbenice Sporazuma in s tem Protokola vsaka tri leta po oceni Odbora za sodelovanje v kulturi, ustanovljenega na podlagi člena 3(1) navedenega protokola, presoditi, ali želijo zadevno upravičenost podaljšati za novo triletno obdobje.

38

Člen 3(1) Sklepa 2015/2169 v zvezi s tem določa notranji postopek Unije, saj Komisijo pooblašča, da ob koncu vsakega triletnega obdobja zadevno upravičenost odpravi ali – če meni, da je treba to upravičenost podaljšati – Svetu to predlaga pred iztekom vsakokratnega obdobja. Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov, nepodaljšanje navedene upravičenosti pomeni ukinitev pravice, uvedene s Protokolom, ki se načeloma vsaka tri leta podaljšuje molče in samodejno, tako da je treba tako ukinitev šteti za spremembo tega protokola.

39

Zato za sam sklep, kot je izpodbijani sklep, katerega namen je podaljšati zadevno upravičenost za obdobje treh let, sicer ni mogoče šteti, da je namenjen spremembi Protokola, vendar je s postopkom iz člena 3(1) Sklepa 2015/2169, ki se uporablja za sprejetje takega sklepa, Komisija pooblaščena, da vsaka tri leta presodi, ali je treba to upravičenost podaljšati ali pa razglasiti prenehanje te upravičenosti, da sama odloči o tem prenehanju ali da se odloči, da zadevo predloži Svetu za podaljšanje navedene upravičenosti. S tem postopkom je tako Komisija pooblaščena, da sprejme odločitve v zvezi s spremembo tega protokola.

40

Zato je treba ugotoviti, da člen 3(1) Sklepa 2015/2169, ki se izvaja z izpodbijanim sklepom, dejansko pomeni pooblastilo, ki ga je Svet dal Komisiji ob sklenitvi Sporazuma in s tem Protokola k temu sporazumu, da v imenu Unije odobri „spremembe sporazuma“ v smislu člena 218(7) PDEU.

41

Na drugi strani je treba v zvezi z vprašanjem, ali Protokol določa, da je treba spremembe tega protokola sprejeti po poenostavljenem postopku ali da jih sprejme organ, ustanovljen s Sporazumom ali Protokolom, kot to zahteva člen 218(7) PDEU, ugotoviti, da člen 5(8)(a) in (b) Protokola Odboru za sodelovanje v kulturi ne podeljuje pristojnosti, da spremeni Protokol, temveč mu, kot je bilo navedeno v točki 37 te sodbe, zgolj nalaga, da izvede ocene rezultatov uveljavljanja zadevnega upravičenja. Vendar je z zadnjenavedeno določbo določen poenostavljeni postopek, saj – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 67 sklepnih predlogov – za odpravo tega upravičenja zadostuje, da stranka sporazuma to stori s pisnim obvestilom najmanj tri mesece pred iztekom začetnega ali katerega koli naslednjega obdobja, pri čemer se, če do tega ne pride, navedeno upravičenje samodejno podaljša.

42

Poleg tega je treba dodati, da je za pravila iz člena 3(1) Sklepa 2015/2169 mogoče šteti, da se z njimi uporablja možnost, določena v členu 218(7) PDEU, da Svet v pooblastilo, dano Komisiji, vključi posebne pogoje, saj ta določba Sklepa 2015/2169 Komisiji nalaga, da mora, če meni, da zadevne upravičenosti ne bi bilo treba odpraviti, temveč podaljšati za obdobje treh let, Svetu to predlagati vsaj štiri mesece pred iztekom obdobja v teku.

43

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, postopek, uveden s členom 3(1) Sklepa 2015/2169, ki se izvaja z izpodbijanim sklepom, spada na področje uporabe člena 218(7) PDEU, tako da tega sklepa ni bilo treba sprejeti po postopku iz člena 218(6)(a) PDEU.

44

Na drugem mestu je treba v zvezi z vprašanjem, ali je postopek, uveden s členom 3(1) Sklepa 2015/2169, v skladu s členom 218 PDEU v delu, v katerem za podaljšanje zadevne upravičenosti zahteva glasovanje s soglasjem v okviru Sveta, navesti, da člen 218(7) PDEU ne določa nobenega pravila o glasovanju, kadar Svet sprejema sklepe, za katere je v okviru pooblastila, ki ga je dal Komisiji na podlagi te določbe, pridržal svojo pristojnost.

45

V teh okoliščinah je treba pravilo o glasovanju, ki se uporabi, v vsakem posameznem primeru določiti glede na člen 218(8) PDEU. Glede na uporabo dikcije „v celotnem postopku“ v prvem pododstavku te določbe in dikcije „s soglasjem [pa] odloča“ na začetku drugega pododstavka navedene določbe je treba šteti, da Svet praviloma odloča s kvalificirano večino in da odloča soglasno le v primerih, navedenih v tem drugem pododstavku. V teh okoliščinah je treba pravilo glasovanja, ki se uporabi, v vsakem posameznem primeru določiti glede na to, ali spada med te zadnjenavedene primere (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 29).

46

Natančneje, prvi primer, ki je v obravnavani zadevi edini upošteven in v katerem člen 218(8), drugi pododstavek, PDEU zahteva, da Svet odloča s soglasjem, se nanaša na primer, v katerem se sporazum nanaša na področje, za katero je pri sprejemanju akta Unije potrebno soglasje, pri čemer ta primer tako vzpostavlja povezavo med materialno pravno podlago sklepa, sprejetega na podlagi tega člena, in pravilom o glasovanju, ki se uporablja za njegovo sprejetje (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2018, Komisija/Svet (Sporazum s Kazahstanom), C‑244/17, EU:C:2018:662, točka 29).

47

Tako zagotovljena povezava med materialno pravno podlago sklepov, sprejetih v okviru sporazuma, in pravilom glasovanja, ki se uporabi za sprejetje teh sklepov, prispeva k ohranitvi simetrije med postopki, ki se nanašajo na notranje delovanje Unije, in postopki za njeno zunanje delovanje v skladu z institucionalnim ravnovesjem, ki so ga določili avtorji Pogodb (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2018, Komisija/Svet (Sporazum s Kazahstanom), C‑244/17, EU:C:2018:662, točka 30).

48

Tako simetrijo je treba tako zagotoviti tudi ob sprejetju sklepa o spremembi sporazuma, kot je določen v členu 218(7) PDEU.

49

Ker zadevna upravičenost ne spada na področje, na katerem se za sprejetje akta Unije zahteva glasovanje s soglasjem v okviru Sveta, postopek, uveden s členom 3(1) Sklepa 2015/2169, v delu, v katerem zahteva takšno glasovanje s soglasjem, v nasprotju s trditvami Sveta ni v skladu s členom 218 PDEU. Pravilo o glasovanju, ki se uporablja za sprejetje sklepov, kot je izpodbijani sklep, mora biti torej pravilo iz člena 218(8), prvi pododstavek, PDEU, in sicer glasovanje s kvalificirano večino v okviru Sveta.

50

Glede na to, da je v uvodni izjavi 6 Sklepa 2015/2169 navedeno, da ohranitev zadevne upravičenosti odobri Svet po posebnem postopku, potrebnem tako zaradi občutljive narave tega elementa Sporazuma kot tudi zaradi dejstva, da mora Sporazum skleniti Unija in njene države članice, je treba dodati, da na eni strani sprejetja izvedene pravne podlage, s katero se uvaja poseben postopek, ni mogoče upravičiti z občutljivo naravo zadevnega področja (glej v tem smislu sodbo z dne 6. maja 2008, Parlament/Svet, C‑133/06, EU:C:2008:257, točka 59). Na drugi strani ti utemeljitvi ne moreta upravičiti, da Svet ne bi spoštoval pravil o glasovanju iz člena 218 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2015, Komisija/Svet, C‑28/12, EU:C:2015:282, točka 55), zlasti ne, da bi od teh pravil odstopal v okviru posebnih pogojev, ki jih lahko vključi v pooblastilo, dano pogajalcu v skladu s členom 218(7) PDEU.

51

Glede na vse navedene preudarke je treba edini tožbeni razlog, ki ga je navedla Komisija, sprejeti in zato izpodbijani sklep razglasiti za ničen.

52

Svet Sodišču predlaga, naj v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa učinke tega sklepa ohrani do odprave ugotovljenih razlogov za razglasitev ničnosti.

53

V skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, lahko Sodišče, če meni, da je to potrebno, določi učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne.

54

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je glede na razloge, ki se nanašajo na pravno varnost, učinke takega akta mogoče ohraniti, zlasti kadar bi takojšnji učinki njegove razglasitve ničnosti imeli resne negativne posledice za zadevne stranke (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 62 in navedena sodna praksa).

55

V obravnavani zadevi bi lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ne da bi se v veljavi ohranili njegovi učinki, vzbudila dvom o zavezi Unije v zvezi s podaljšanjem obdobja zadevne upravičenosti za tri leta, to je od 1. julija 2020 do 30. junija 2023, in tako ovirala pravilno izvrševanje Sporazuma (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Svet (Sporazum z Armenijo), C‑180/20, EU:C:2021:658, točka 63 in navedena sodna praksa).

56

Zato je treba zaradi pravne varnosti učinke izpodbijanega sklepa, katerega ničnost je razglašena s to sodbo, ohraniti do odprave ugotovljenih razlogov za razglasitev ničnosti.

57

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Svetu naloži plačilo stroškov, in ker ta ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

58

V skladu s členom 140(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato je treba odločiti, da Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: