–

za „Sātiņi-S“ SIA A. Grigorjevs,

–

za latvijsko vlado sprva K. Pommere, V. Soņeca in V. Kalniņa, nato K. Pommere, agentke,

–

za Irsko M. Browne, J. Quaney, M. Lane in A. Joyce, agenti, skupaj s S. Kingston, SC, in G. Gilmore, BL,

–

za nizozemsko vlado M. de Ree, agentka,

–

za Evropsko komisijo sprva V. Bottka, C. Hermes in I. Naglis, nato V. Bottka in C. Hermes, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), členov 107 in 108 PDEU ter člena 3(2) Uredbe Komisije (EU) št. 717/2014 z dne 27. junija 2014 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture (UL 2014, L 190, str. 45).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Sātiņi-S“ SIA in Dabas aizsardzības pārvalde (organ za varstvo okolja, Latvija) v zvezi z zavrnitvijo tega organa, da ji dodeli odškodnino za škodo, ki so jo njeni dejavnosti akvakulture povzročile prostoživeče ptice na območju Natura 2000, ker je že prejela najvišji znesek, ki ji ga je bilo mogoče dodeliti ob upoštevanju pravila de minimis na področju državnih pomoči.

3

Člen 6(2) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) določa:

„Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.“

4

Člen 4(4) Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o pticah) določa:

„V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“

5

Člen 5 te direktive določa:

„Brez poseganja v člena 7 in 9 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1, ki prepovedujejo zlasti:

6

V uvodni izjavi 15 Uredbe št. 717/2014 je navedeno:

„Zaradi preglednosti, enake obravnave in učinkovitega spremljanja bi bilo treba to uredbo uporabljati le za pomoč de minimis, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja (‚pregledna pomoč‘). Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za nepovratna sredstva, subvencionirane obrestne mere, limitirane davčne oprostitve ali druge instrumente, ki določajo omejitev in tako zagotovijo, da se ustrezna zgornja meja ne preseže. Določitev omejitve pomeni, da mora država članica, dokler ni znan natančen znesek pomoči, predpostavljati, da je znesek enak omejitvi, ter tako zagotoviti, da več ukrepov pomoči skupaj ne presega zgornje meje, določene v tej uredbi, in uporabiti pravila o kumulaciji.“

7

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za pomoč, dodeljeno podjetjem v sektorju ribištva in akvakulture, razen za:

2.   Če je podjetje, dejavno v sektorju ribištva in akvakulture, dejavno tudi v enem ali več sektorjih ali ima druge dejavnosti, ki jih ureja Uredba [Komisije] (EU) št. 1407/2013 [z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis (UL 2013, L 352, str. 1)], se navedena uredba uporablja za pomoč, dodeljeno v zvezi s slednjimi sektorji ali dejavnostmi, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da dejavnosti v sektorju ribištva in akvakulture ne prejemajo pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

3.   Če je podjetje, dejavno v sektorju ribištva in akvakulture, dejavno tudi v sektorju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ki jo ureja Uredba [Komisije] (EU) št. 1408/2013 [z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis (UL 2013, L 352, str. 9)], se ta uredba uporablja za pomoč, dodeljeno v zvezi s sektorjem ribištva in akvakulture, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu s to uredbo.“

8

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Pomoč de minimis“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Za ukrepe pomoči se šteje, da ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) [PDEU] in so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) [PDEU], če izpolnjujejo pogoje iz te uredbe.

2.   Skupni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli enotnemu podjetju v sektorju ribištva in akvakulture, ne presega 30000 EUR v katerem koli obdobju treh poslovnih let.

3.   Kumulativni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli podjetjem, dejavnim v sektorju ribištva in akvakulture, v katerem koli obdobju treh poslovnih let, ne presega nacionalne omejitve iz Priloge.“

9

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja le za pomoč, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja (‚pregledna pomoč‘).

2.   Pomoč v obliki nepovratnih sredstev ali subvencionirane obrestne mere velja za pregledno pomoč de minimis.

[…]

7.   Pomoč v obliki drugih instrumentov velja za pregledno pomoč de minimis, če instrument določa omejitev, ki zagotavlja, da se ustrezna zgornja meja ne preseže.“

10

Člen 4 Sugu un biotopu aizsardzības likums (zakon o ohranjanju vrst in habitatov) z dne 16. marca 2000 (Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 121/122), naslovljen „Pristojnost sveta ministrov“, v točki 6 določa:

„Svet ministrov določi:

[…]

6. postopke za določitev zneska izgub, ki so jih utrpeli uporabniki zemljišč zaradi velike škode, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti, ter minimalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati zaščitni ukrepi, potrebni za preprečevanje škode;

[…]“

11

Člen 10 tega zakona, naslovljen „Pravica lastnikov ali uporabnikov zemljišča do odškodnine“, določa:

„1.   Lastniki ali uporabniki zemljišča imajo pravico do odškodnine iz skladov državnega proračuna, določenih v ta namen, za veliko škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti, če so sprejeli potrebne zaščitne ukrepe in so v skladu s svojim znanjem, sposobnostmi in praktičnimi zmožnostmi uvedli okolju prijazne metode za preprečevanje ali zmanjševanje škode. Lastniki ali uporabniki zemljišča nimajo pravice do odškodnine, če so zlonamerno prispevali k povzročitvi škode ali so povečali njen obseg, da bi pridobili odškodnino.

[…]

3.   Odškodnina za veliko škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti, se ne izplača, če je lastnik ali uporabnik zemljišča prejel druga državna ali občinska plačila ali plačila Evropske unije, ki so neposredno ali posredno določena za iste omejitve gospodarske dejavnosti ali za isto škodo, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti, v zvezi s katero je v predpisih določena odškodnina, ali če prosilec prejme pomoč na podlagi [Uredbe št. 508/2014].“

12

Člen 5 Lauksaimniecības un lauku attīstības likums (zakon o kmetijstvu in razvoju podeželja) z dne 7. aprila 2004 (Latvijas Vēstnesis, 2004, št. 64), naslovljen „Podpora države in Evropske unije“, v odstavku 7 določa:

„Svet ministrov določi postopke za upravljanje in nadzorovanje podpor, ki jih odobrita država in Evropska unija za kmetijstvo, in postopke za upravljanje in nadzorovanje podpor, ki jih odobrita država in Evropska unija za razvoj podeželja in ribištva.“

13

Ministru kabineta noteikumi Nr. 558 „De minimis atbalsta uzskaites un piešķiršanas kārtība zvejniecības un akvakultūras nozarē“ (odredba sveta ministrov št. 558 o postopku obračunavanja in podelitve pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture) z dne 29. septembra 2015 (Latvijas Vēstnesis, 2015, št. 199) je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določala:

„Točka 1: V tej odredbi se določijo podrobna pravila za obračunavanje in podelitev pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture v skladu z [Uredbo št. 717/2014].

Točka 2: Za pridobitev pomoči de minimis v skladu z določbami členov 3, 4 in 5 Uredbe št. 717/2014 mora prosilec za pomoč organu, ki odobri pomoč, predložiti prošnjo za pomoč de minimis (priloga 1) (v nadaljevanju: prošnja). V prošnji se navede pomoč de minimis, ki jo je prosilec prejel v tekočem letu in v prejšnjih dveh poslovnih letih, in načrtovana pomoč de minimis, ne glede na način, kako se podeli pomoč, in kdo jo podeli. V primeru kumulacije pomoči de minimis prosilec za pomoč prav tako predloži informacije o ostalih pomočeh, ki jih je prejel za zadevni projekt za iste stroške, ki so upravičeni do podpore. Ko predloži informacije o pomočeh de minimis in drugih načrtovanih državnih pomočeh, mora prosilec za pomoč navesti tiste pomoči, za katere je zaprosil, vendar v zvezi s katerimi se organ, ki podeli pomoč, še ni odločil. Če prosilec za pomoč de minimis prej ni prejel take pomoči, mora navesti upoštevno informacijo v prošnji.“

14

Ministru kabineta noteikumi Nr. 353 „Kārtība, kādā zemes īpašniekiem vai lietotājiem nosakāmi to zaudējumu apmēri, kas saistīti ar īpaši aizsargājamo nemedījamo sugu un migrējošo sugu dzīvnieku nodarītajiem būtiskiem postījumiem, un minimālās aizsardzības pasākumu prasības postījumu novēršanai“ (odredba sveta ministrov št. 353 o postopku določanja zneska izgub, ki jih utrpijo lastniki ali uporabniki zemljišč zaradi velike škode, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti, ter o minimalnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati zaščitni ukrepi za preprečevanje škode) z dne 7. junija 2016 (Latvijas Vēstnesis, 2016, št. 111) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Točka 1: Ta odredba določa:

1.1. postopek za določitev zneska izgub, ki jih utrpijo lastniki ali uporabniki zemljišč zaradi velike škode, ki jo povzročijo selitvene vrste živali in posebej zaščitene živali, ki se ne smejo loviti (v nadaljevanju: izgube);

[…]

Točka 39: Uprava mora ob sprejemanju odločitve o dodelitvi odškodnine izpolnjevati naslednje zahteve:

39.1. dodeliti odškodnino ob upoštevanju omejitev, ki veljajo za sektor in dejavnost, določenih v členu 1(1) [Uredbe št. 1408/2013] ali v členu 1(1) [Uredbe št. 717/2014];

39.2. preveriti, da znesek odškodnine ne zviša skupnega zneska pomoči de minimis, prejete v zadevnem poslovnem letu in v zadnjih dveh poslovnih letih, do ravni, ki bi presegla prag pomoči de minimis, določen v členu 3(2) Uredbe št. 1408/2013 (gospodarski subjekti, dejavni v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov) ali v členu 3(2) Uredbe št. 717/2014 (gospodarski subjekti, dejavni v sektorju ribištva in akvakulture […]). Ob upoštevanju zneska odškodnine se prejeta pomoč de minimis ocenjuje v zvezi z enotnim podjetjem. Enotno podjetje je tisto podjetje, ki izpolnjuje merila, določena v členu 2(2) Uredbe št. 1408/2013 in v členu 2(2) Uredbe št. 717/2014.

Točka 40: V roku dveh mesecev od določitve zneska izgub [pristojni] uradnik sprejme bodisi odločbo, s katero dodeli odškodnino in v kateri določi znesek te odškodnine, bodisi zavrnilno odločbo.“

15

Družba Sātiņi-S je leta 2002 v zaščitenem naravnem rezervatu, ki je bil nato leta 2005 vključen v omrežje Natura 2000 v Latviji, kupila nepremičnini s skupno površino 687 ha, od katerih je bilo 600,7 ha ribnikov.

16

Družba Sātiņi-S je leta 2017 pri organu za varstvo okolja vložila prošnjo, v kateri je prosila, naj se ji dodeli odškodnina za škodo, ki so jo akvakulturi povzročile ptice in druge zaščitene živali. Ta organ je to prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da je bil družbi Sātiņi-S že dodeljen skupni znesek, ki ustreza pravilu de minimis v višini 30.000 EUR za obdobje treh davčnih let, določenemu v členu 3(2) Uredbe št. 717/2014.

17

Družba Sātiņi-S je zoper to odločbo vložila tožbo, v kateri je uveljavljala, da povrnitev škode, ki so jo akvakulturi povzročile zaščitene ptice, po svoji kompenzacijski naravi ni državna pomoč. Ker je bil njen zahtevek na prvi in drugi stopnji zavrnjen, je družba Sātiņi-S pri predložitvenem sodišču Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija) vložila kasacijsko pritožbo.

18

Navedeno sodišče se najprej sprašuje, ali lastninska pravica, zagotovljena s členom 17 Listine, ne nasprotuje temu, da je odškodnina za izgube, ki jih na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z Direktivo o pticah, znatno nižja od izgub, ki jih je prosilec dejansko utrpel. Dalje, postavljalo naj bi se vprašanje, ali je odškodnina, za katero je zaprosila družba Sātiņi-S, „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU. Če je tako, se navedeno sodišče sprašuje, ali se uporabi zgornja meja pomoči de minimis v višini 30.000 EUR, določena v členu 3(2) Uredbe št. 717/2014.

19

V teh okoliščinah je Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da je odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive o pticah, znatno nižja od škode, ki je temu subjektu dejansko nastala.

21

Evropska komisija se sklicuje na nepristojnost Sodišča za obravnavanje prvega vprašanja. Trdi, da plačilo odškodnine iz postopka v glavni stvari ne pomeni izvajanja prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, saj niti Direktiva o pticah niti Direktiva o habitatih ne določata odškodnine za škodo, povzročeno na zasebni lastnini, zlasti na bazenih za akvakulturo, pri njunem izvajanju. Komisija meni, da bi morala v obravnavanem primeru prevladati rešitev, podobna tisti, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 22. maja 2014, Érsekcsanádi Mezőgazdasági (C‑56/13, EU:C:2014:352), saj naj bi Sodišče s to sodbo v bistvu razsodilo, da obveznost plačila odškodnine iz zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, ne temelji na pravu Unije, ampak na nacionalni zakonodaji, in da zato ni bilo pristojno za presojo take nacionalne zakonodaje glede na pravico do učinkovitega pravnega sredstva in lastninsko pravico ter svobodo gospodarske pobude, zagotovljenih z Listino.

22

Glede tega je treba spomniti, da je področje uporabe Listine opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine glede ravnanja držav članic uporabljajo zanje samo takrat, kadar izvajajo pravo Unije (sodba z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 44 in navedena sodna praksa).

23

Države članice pa izvajajo pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, kadar v skladu z zahtevami direktiv o pticah in o habitatih sprejmejo ustrezne ukrepe, da se na posebnih ohranitvenih območjih prepreči slabšanje stanja naravnih habitatov, in ukrepe, potrebne za uvedbo splošnega sistema varstva vrst ptic iz prvonavedene direktive.

24

Po eni strani namreč člen 5 Direktive o pticah državam članicam nalaga sprejetje ukrepov, potrebnih za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1 te direktive.

25

Po drugi strani člen 6(2) Direktive o habitatih določa, da države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.

26

Poleg tega prenos in izvajanje teh ukrepov za zaščito ptic in njihovih habitatov s strani držav članic neizogibno vpliva na lastninsko pravico oseb, ki jim pripadajo nepremičnine, ki so na zadevnih območjih, ker zanje veljajo najmanj omejitve pri uporabi teh nepremičnin.

27

Države članice prav tako izvajajo pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, ko uvedejo ureditve, s katerimi se dodeljujejo plačila na podlagi direktiv o pticah in o habitatih.

28

Glede tega zgolj dejstva, da ti direktivi ne zajemata sistema za povrnitev škode ali držav članic ne zavezujeta, da določijo tak sistem, ni mogoče razlagati tako, da se člen 17 Listine ne uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 9. junija 2016, Pesce in drugi, C‑78/16 in C‑79/16, EU:C:2016:428, točka 86).

29

V teh okoliščinah je Sodišče pristojno za odločanje o prvem vprašanju.

30

Najprej je treba poudariti, da je iz besedila člena 17 Listine razvidno, da ta izrecno daje pravico do odškodnine le v primeru odvzema lastninske pravice, kot je razlastitev, kar pa v obravnavanem primeru očitno ni podano.

31

Glede tega je treba med drugim razlikovati med zadevo iz postopka v glavni stvari in zadevama, v katerih je bila izdana sodba z dne 9. junija 2016, Pesce in drugi (C 78/16 in C 79/16, EU:C:2016:428), saj sta se zadnjenavedeni nanašali na sistematični posek dreves, in sicer oljk, in zato na odvzem lastnine na teh drevesih. V obravnavanem primeru pa pravne obveznosti, ki ovirajo svobodo lastnikov nepremičnine, ki spada v omrežje Natura 2000, kar zadeva izbiro in izvajanje ukrepov za zaščito akvakulture v zvezi z zaščitenimi prostoživečimi pticami, ne pomenijo odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini, temveč omejitev njene uporabe, ki jo je mogoče urediti z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa, v skladu s tem, kar določa člen 17(1), tretji stavek, Listine.

32

Glede omejitev, ki jih je tako mogoče določiti za izvrševanje lastninske pravice, je treba poleg tega opozoriti, da lastninska pravica, zagotovljena s členom 17 Listine, ni absolutna pravica in da je njeno izvajanje lahko predmet omejitev, utemeljenih s cilji splošnega interesa, ki jim sledi Unija (sodba z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 69 in navedena sodna praksa).

33

Iz člena 52(1) Listine tako izhaja, da se izvajanje lastninske pravice lahko omeji, če te omejitve dejansko ustrezajo zastavljenim ciljem splošnega interesa in glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljene pravice (sodba z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 70 in navedena sodna praksa).

34

Na eni strani, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je varstvo okolja med temi cilji v splošnem interesu (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2010, ERG in drugi, C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 81 in navedena sodna praksa). Varstvo okolja torej lahko utemelji omejitev izvrševanja lastninske pravice (sodba z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi, C 416/10, EU:C:2013:8, točka 114 in navedena sodna praksa).

35

Na drugi strani, ni razvidno, da bi – s pridržkom morebitnih preverjanj, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče – ukrepi, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, ki so bili tako sprejeti za varstvo narave in okolja na podlagi Direktive o pticah in Direktive o habitatih ter ki ne preprečujejo izvajanja dejavnosti akvakulture na zadevnih parcelah in določajo le pogoje za izvajanje navedene dejavnosti, da bi se preprečilo škodovanje tako varovanim okoljskim interesom, ob neobstoju izplačila odškodnin v korist zadevnih lastnikov pomenili nesorazmerno in nedopustno posredovanje, ki posega v samo bistvo lastninske pravice (glej po analogiji sodbo z dne 10. julija 2003, Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C 20/00 in C 64/00, EU:C:2003:397, točka 70).

36

Čeprav lahko države članice – pod pogojem, da spoštujejo pravo Unije – glede na primer menijo, da je treba lastnikom parcel, na katere vplivajo ohranitveni ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive o pticah in Direktive o habitatih, delno ali v celoti izplačati odškodnino, pa iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da v pravu Unije obstaja obveznost odobritve takega izplačila odškodnine (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2003, Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C 20/00 in C 64/00, EU:C:2003:397, točka 85).

37

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive o pticah, znatno nižja od škode, ki je temu subjektu dejansko nastala.

38

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 107 PDEU razlagati tako, da odškodnina, ki jo država dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive o pticah, pomeni „državno pomoč“ v smislu navedene določbe.

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča morajo biti za to, da se ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, mora iti za poseg države ali iz državnih sredstev. Drugič, ta poseg mora biti tak, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, z njim mora biti prejemniku podeljena selektivna prednost. Četrtič, mora biti tak, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (glej med drugim sodbo z dne 6. marca 2018, Komisija/FIH Holding in FIH Erhvervsbank, C‑579/16 P, EU:C:2018:159, točka 43 in navedena sodna praksa). Člen 107(1) PDEU namreč ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 77 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba odškodnino, ki jo uveljavlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, glede na njeno kompenzacijsko naravo opredeliti kot državno pomoč, ker naj bi šlo za odškodnino za škodo, ki jo akvakulturi povzročijo zaščitene živali. Z drugim vprašanjem se torej v bistvu želi ugotoviti, ali je z odškodnino, dodeljeno iz državnih sredstev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, upravičencu do te odškodnine – glede na domnevno kompenzacijsko naravo te odškodnine – podeljena prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

41

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se za državno pomoč štejejo posegi v kateri koli obliki, ki lahko podjetjem neposredno ali posredno dajejo prednost ali za katere je treba šteti, da upravičenemu podjetju dodelijo gospodarsko prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi dobilo (sodba z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 58 in navedena sodna praksa).

42

Poleg tega lahko odobrene prednosti izhajajo ne le iz pozitivnih dajatev, kot so subvencije, posojila ali udeležbe v kapitalu podjetij, temveč prav tako iz ukrepov, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, iste narave in imajo enake učinke (sodba z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 123 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem pojem „stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja“, med drugim zajema dodatne stroške, ki jih morajo podjetja nositi zaradi obveznosti, ki izhajajo iz zakonov ali drugih predpisov oziroma pogodb, ki veljajo za neko gospodarsko dejavnost (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Belgija/Komisija, C‑270/15 P, EU:C:2016:489, točki 35 in 36).

43

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 40 sklepnih predlogov, iz tega sledi, da kompenzacijska narava državnega ukrepa, ker je namen tega ukrepa povrniti izgubo, ki jo je utrpel gospodarski subjekt zaradi izvajanja obveznosti, ki izhaja iz zakonodaje Unije, ali – kot je v primeru iz postopka v glavni stvari – takemu subjektu povrniti škodo, ki je bila povzročena njegovemu podjetju zaradi nastanka naravnih dogodkov, povezanih z običajnimi pogoji izvajanja njegove gospodarske dejavnosti, ne ovrže obstoja prednosti, dane s takim ukrepom.

44

Stroški, povezani s spoštovanjem pravnih obveznosti, ki se nanašajo na varstvo okolja, zlasti na varstvo prostoživečih živali, in s kritjem škode, ki jo te lahko povzročijo podjetju v sektorju akvakulture, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, namreč spadajo med običajne stroške delovanja takega podjetja. Zato dodelitev odškodnine za škodo, ki so jo podjetju povzročile zaščitene živali, pomeni gospodarsko prednost, ki je zadevno podjetje načeloma ne more zahtevati v običajnih tržnih razmerah.

45

Kljub temu se predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali opredelitev kot državna pomoč ne bi morala biti izključena v zvezi z odškodnino iz postopka v glavni stvari, saj je njen namen povrniti škodo, ki je zadevnim gospodarskim subjektom nastala zato, ker morajo prevzeti obveznosti v javnem interesu, ki jih je določila država članica, v okviru izvajanja pravil prava Unije na področju varstva okolja, v obravnavanem primeru Direktive o pticah.

46

Glede tega je treba spomniti, da je treba za izključitev tega, da bi prednost podjetja, ki so mu naložene obveznosti javne službe, lahko pomenila „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, preveriti, ali so dejansko izpolnjeni vsi štirje pogoji, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).

47

Prvič, upravičenemu podjetju mora biti dejansko naloženo izpolnjevanje obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo ali odškodnina, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno. Tretjič, nadomestilo ali odškodnina ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki nastanejo z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju pri tem realiziranih prejemkov in razumnega dobička v zvezi z izpolnjevanjem teh obveznosti. Nazadnje, četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, je treba raven potrebnega nadomestila ali odškodnine določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju pri tem realiziranih prejemkov in razumnega dobička v zvezi z izpolnjevanjem teh obveznosti.

48

Zgolj z dejstvom, da mora gospodarski subjekt, kot je družba Sātiņi-S, izpolnjevati nacionalne pravne obveznosti, ki izhajajo iz izvajanja prava Unije in, natančneje, iz obveznosti, določenih v okviru omrežja Natura 2000, pa ni mogoče dokazati, da je bilo takemu gospodarskemu subjektu naloženo izpolnjevanje jasno opredeljenih obveznosti javne službe v smislu prvega od štirih kumulativnih pogojev, naštetih v prejšnji točki.

49

Poleg tega Irska s sklicevanjem na sodbo z dne 27. septembra 1988, Asteris in drugi (od 106/87 do 120/87, EU:C:1988:457), trdi, da za odškodnino, kakršno zahteva družba Sātiņi-S, ni mogoče šteti, da je tej družbi s to odškodnino podeljena prednost.

50

Vendar je treba glede tega poudariti, da je treba zadevo iz postopka v glavni stvari razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, ker se ne nanaša na zneske, ki so dolgovani ali plačani na podlagi nepogodbene odgovornosti zadevne države članice, ampak na povračilo stroškov – ki izhajajo iz pravnih obveznosti ali naravnih dogodkov – ki jih zadevna podjetja običajno nosijo v okviru svoje gospodarske dejavnosti. V obravnavanem primeru tako nikakor ne gre za odškodnino, namenjeno povrnitvi škode, ki so jo povzročili nacionalni organi.

51

Nazadnje – kot je pravilno ugotovila Komisija – odškodnine, kakršna je ta, ki jo družba Sātiņi-S zahteva v okviru postopka v glavni stvari, ni mogoče enačiti z vračilom nezakonito pobranih davkov, za kar je šlo v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 27. marca 1980, Denkavit italiana (61/79, EU:C:1980:100), in z dne 10. julija 1980, Ariete (811/79, EU:C:1980:195), in ne s plačilom odškodnine za razlastitev kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 1. julija 2010, Nuova Terni Industrie Chimiche/Komisija (T‑64/08, neobjavljena, EU:T:2010:270). V teh dveh primerih, v katerih je bilo ugotovljeno, da zadevna država članica ni dodelila „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, je bila zadnjenavedena zavezana vrniti neupravičeno pobrane zneske ali plačati protivrednost premoženja, ki je bilo odvzeto lastniku.

52

Zato odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive o pticah, zadevni osebi daje „prednost“, ki lahko pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjeni drugi pogoji v zvezi s tako opredelitvijo, kot so navedeni v točki 39 te sodbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

53

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive o pticah, daje prednost, ki lahko pomeni „državno pomoč“ v smislu te določbe, če so izpolnjeni drugi pogoji za tako opredelitev.

54

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) Uredbe št. 717/2014 razlagati tako, da se – če odškodnina, kot je opisana v drugem vprašanju, izpolnjuje pogoje iz člena 107(1) PDEU – za to odškodnino uporabi zgornja meja pomoči de minimis v višini 30.000 EUR, določena v prvonavedeni določbi.

55

V členu 1(1) Uredbe št. 717/2014 so našteti primeri izključitve pomoči, odobrenih podjetjem v sektorju ribištva in akvakulture, s področja uporabe te uredbe.

56

Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 56 sklepnih predlogov, se nobena od teh izjem ne uporablja za odškodnino, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

57

Poleg tega je iz člena 4 Uredbe št. 717/2014 v povezavi z uvodno izjavo 15 te uredbe, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, razvidno, da se navedena uredba uporablja le za tako imenovane „pregledne“ pomoči, in sicer tiste, za katere je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja. Ker pa naj bi bila odškodnina, kakršna je ta, ki jo zahteva družba Sātiņi-S v okviru postopka v glavni stvari, naknadna in omejena, bi jo bilo treba šteti za pregledno, ker omogoča natančen in vnaprejšnji izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev.

58

Če se Uredba št. 717/2014 uporablja, lahko zadevna država članica, če se – kot v obravnavanem primeru – odloči za določitev zgornje meje zadevne pomoči na 30.000 EUR, to pomoč opredeli kot „pomoč de minimis“ in je zato ne priglasi Komisiji.

59

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(2) Uredbe št. 717/2014 razlagati tako, da se – če odškodnina, kot je opisana v drugem vprašanju, izpolnjuje pogoje iz člena 107(1) PDEU – za to odškodnino uporabi zgornja meja pomoči de minimis v višini 30.000 EUR, določena v navedenem členu 3(2).

60

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: