–

za družbo Renesola UK Ltd Y. Melin in B. Vigneron, avocats, in L. Gregory, solicitor,

–

za Evropsko komisijo F. Clotuche‑Duvieusart in M. Kocjan, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1357/2013 z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL 2013, L 341, str. 47) in na razlago člena 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 239) (v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Renesola UK Ltd (v nadaljevanju: Renesola) in Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs (davčna in carinska uprava, Združeno kraljestvo) glede naložitve protidampinških in izravnalnih dajatev na solarne module, uvožene v Združeno kraljestvo.

3

Naslov II carinskega zakonika Skupnosti, naslovljen „Elementi, na podlagi katerih se uporabljajo uvozne oziroma izvozne dajatve ter drugi ukrepi, predpisani za blagovno menjavo“, med drugim vsebuje poglavje 2, naslovljeno „Poreklo blaga“, katerega oddelka 1 in 2 se nanašata na „[n]epreferencialno poreklo blaga“ oziroma „[p]referencialno poreklo blaga“. Oddelek 1 tega poglavja med drugim vsebuje člen 24 tega zakonika, ki določa:

„Blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, se šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.“

4

Naslov IX navedenega zakonika, naslovljen „Končne določbe“, med drugim vsebuje člen 247, ki določa:

„Ukrepi, potrebni za izvajanje te uredbe […], se sprejmejo v skladu s predpisanim postopkom, navedenim v členu 247a(2), ob upoštevanju skladnosti s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi, ki jih je [Evropska unija] sprejela.“

5

Ta naslov zajema tudi člen 247a tega zakonika, katerega odstavka 1 in 2 določata:

„1.   Komisiji pomaga Odbor za carinski zakonik (v nadaljevanju: imenovan ‚Odbor‘).

2.   Če se navaja ta odstavek, se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa [Sveta] 1999/468/ES [z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1999, zvezek 184, str. 23), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2006/512/ES z dne 17. julija 2006 (UL 2006, L 200, str. 11)], ob upoštevanju določb iz člena 8 Sklepa.

[…]“

6

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje [carinskega zakonika Skupnosti] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3) v delu I, ki se nanaša na „[s]plošne izvedbene predpise“, vsebuje naslov IV, naslovljen „Poreklo blaga“, katerega poglavje 1 se nanaša na „[n]epreferencialno poreklo“ tega blaga. Oddelek 1 tega poglavja, naslovljen „Predelave oziroma obdelave, ki spremenijo poreklo“, med drugim vsebuje člena 35 in 39 te uredbe.

7

Člen 35 navedene uredbe določa:

„To poglavje določa za tekstil in tekstilne izdelke, ki se uvrščajo v oddelek XI kombinirane nomenklature carinske tarife, in za nekatere druge izdelke, ki niso tekstil in tekstilni izdelki, vrste obdelav ali predelav, ki v skladu z merili iz člena 24 [carinskega] zakonika [Skupnosti] tem izdelkom dodelijo poreklo države, v kateri je bila obdelava ali predelava opravljena.

Pojem ‚država‘ lahko pomeni tretjo državo ali [Unijo].“

8

Člen 39, prvi odstavek, te uredbe določa:

„Za pridobljene izdelke iz Priloge 11 se obdelava ali predelava, navedena v stolpcu 3 te priloge, šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s členom 24 [carinskega] zakonika [Skupnosti].“

9

Izvedbena uredba št. 1357/2013 je bila sprejeta na podlagi člena 247 carinskega zakonika Skupnosti.

10

V uvodnih izjavah 1, od 3 do 7 in 13 te izvedbene uredbe je navedeno:

[…]

[…]

11

Z navedeno izvedbeno uredbo je bila Priloga 1 k Uredbi št. 2454/93, naslovljena „Seznam obdelav ali predelav, ki jih je treba opraviti na materialih brez porekla, da bi lahko izdelani izdelki pridobili status blaga s poreklom – Proizvodi razen tekstila in tekstilnih izdelkov iz Oddelka XI“, spremenjena tako, da sta bili v navedeno prilogo vključeni dve novi oznaki KN (ex 85 01 in ex 85 41) s tem besedilom:

12

Evropska komisija je 4. junija 2013 sprejela Uredbo št. 513/2013, s katero je uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (to je celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani.

13

Svet Evropske unije je 2. decembra 2013 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1238/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 1) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 1239/2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 66).

14

Pri Splošnem sodišču Evropske unije je bilo vloženih več ničnostnih tožb zoper ti izvedbeni uredbi in zoper različne akte, sprejete v okviru postopkov, ki so pripeljali do sprejetja teh uredb ali povezanih postopkov, od katerih so nekateri že bili podlaga za sodbe ali sklepe tega sodišča ter za pritožbe in sodbe ali sklepe Sodišča. Natančneje, Sodišče je v sodbi z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet (C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točka 64), v bistvu poudarilo, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem navedenih izvedbenih uredb uvedel ukrepe trgovinske zaščite, ki pomenijo „celoto oziroma paket“ in katerih namen je bil doseči skupni rezultat odprave škodljivega učinka kitajskega dampinga v zvezi s solarnimi moduli in sončnimi celicami na industrijo Unije.

15

Komisija je 17. decembra 2013 to „celoto oziroma paket“ dopolnila s sprejetjem Izvedbene uredbe št. 1357/2013, katere namen je bil, kot je razvidno iz točk 10 in 11 te sodbe, pojasniti poreklo sončnih celic ter solarnih modulov in panelov, v katerih proizvodnjo je vključenih več tretjih držav. Posledica uporabe te izvedbene uredbe je bila med drugim obdavčitev solarnih modulov in panelov, proizvedenih v tretjih državah, razen na Kitajskem, iz sončnih celic, proizvedenih na Kitajskem, s protidampinškimi dajatvami in izravnalnimi dajatvami, ki so bile uvedene z Izvedbeno uredbo št. 1238/2013 oziroma Izvedbeno uredbo št. 1239/2013.

16

Družba Renesola v Združeno kraljestvo uvaža solarne module, poslane iz Indije. Ti solarni moduli se pridobijo s sestavljanjem sončnih celic v zadnjenavedeni državi, ki so proizvedene na Kitajskem.

17

Davčna in carinska uprava je z odločbo, sprejeto 28. decembra 2016 na podlagi Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 v različici, ki izhaja iz Izvedbene uredbe št. 1357/2013, ugotovila, da so solarni moduli, ki jih je v Združeno kraljestvo uvozila družba Renesola, po poreklu iz Kitajske, in da je treba zato za njihov uvoz v skladu z izvedbenima uredbama št. 1238/2013 in št. 1239/2013 plačati protidampinške in izravnalne dajatve.

18

Družba Renesola je zoper to odločbo pri First‑tier Tribunal (Tax Chamber) (sodišče prve stopnje (senat za davčne spore), Združeno kraljestvo) vložila tožbo, v utemeljitev katere je trdila, da Izvedbena uredba št. 1357/2013 ni veljavna, ker so solarni moduli, kakršni so ti, ki jih uvaža v Združeno kraljestvo, v njej opredeljeni kot proizvodi s poreklom iz Kitajske. Te solarne module bi bilo namreč treba na podlagi pravilne razlage in uporabe člena 24 carinskega zakonika Skupnosti šteti za proizvode s poreklom iz Indije.

19

Sodišče, ki je odločalo o zadevi, je tožbo s sodbo z dne 5. novembra 2018 zavrnilo kot neutemeljeno.

20

Družba Renesola je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

21

To je s sodbo z dne 4. marca 2020 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dokaze, ki mu jih je predložila družba Renesola, da bi ugotovilo poreklo solarnih modulov, ki jih ta uvaža v Združeno kraljestvo. Iz pravilne presoje teh dokazov naj bi bilo namreč razvidno, da se sestavljanje teh solarnih modulov, ki se v Indiji izvaja iz sončnih celic, proizvedenih na Kitajskem, ne sme obravnavati zgolj kot predstavitvena sprememba sončnih celic, iz katerih so sestavljeni ti moduli, kot je ugotovilo navedeno sodišče, temveč kot tehnično zapleten in zahteven postopek, ki omogoča pridobivanje proizvodov s posebnimi lastnostmi, zlasti v smislu zmogljivosti proizvodnje električne energije, možnosti odpornosti (na zunanji zrak, podnebne elemente in sevanje) ter življenjske dobe.

22

Predložitveno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da bi bilo treba solarne module, ki jih družba Renesola uvaža v Združeno kraljestvo, opredeliti kot proizvode s poreklom iz Indije in ne iz Kitajske v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti, če bi se ta člen neposredno uporabljal za spor, o katerem odloča.

23

Glede na te elemente predložitveno sodišče v predložitveni odločbi v bistvu navaja, da je rešitev tega spora odvisna, prvič, od vprašanja, ali je Izvedbena uredba št. 1357/2013 glede na člen 24 carinskega zakonika Skupnosti, ob upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo Sodišče priznava Komisiji, da za vsak primer posebej pojasni abstraktna merila iz tega člena, veljavna, in drugič, v primeru neveljavnosti te izvedbene uredbe, od razlage navedenega člena v situaciji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

24

V teh okoliščinah je Upper Tribunal (Tax and Chancery Chamber) (višje sodišče (senat za davčne in gospodarske spore), Združeno kraljestvo) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali Izvedbena uredba št. 1357/2013 ni veljavna glede na člen 24 carinskega zakonika Skupnosti v delu, v katerem določa, da je treba solarne module, ki so bili proizvedeni v več državah, obravnavati tako, da imajo poreklo države, iz katere izvirajo sončne celice, ki jih sestavljajo.

26

V skladu s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti se blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.

27

V obravnavanem primeru je bila z Izvedbeno uredbo št. 1357/2013 spremenjena Priloga 11 k Uredbi št. 2454/93, ki določa – kot izhaja tako iz člena 39 te uredbe kot iz naslova te priloge – seznam izdelkov, katerih obdelava ali predelava jim daje njihovo poreklo v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti.

28

Natančneje, z navedeno izvedbeno uredbo so bili v to prilogo vključeni novi izdelki, in sicer sončne celice ter solarni moduli in paneli, glede solarnih modulov in panelov pa je bilo pojasnjeno, da jih je treba šteti za proizvode s poreklom iz države, iz katere izvirajo sončne celice, ki jih sestavljajo, kot je razvidno iz točke 11 te sodbe.

29

Da bi utemeljila dejstvo, da poreklo sončnih celic daje poreklo solarnim modulom in panelom, proizvedenim iz teh celic, je Komisija v uvodnih izjavah 6 in 7 Izvedbene uredbe št. 1357/2013 navedla, da je predelava silicijevih rezin v sončne celice „odločilna“ in „najpomembnejša“ faza postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov, ker omogoča pridobitev proizvodov, ki imajo „[končno] namembnost“ in „posebne kakovostne lastnosti“, tako da je treba to fazo šteti za zadnjo bistveno predelavo v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti.

30

Komisija je pri tej presoji in pravni opredelitvi dejanskega stanja implicitno, vendar nujno menila, da drugi dve fazi postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov, opisani v uvodni izjavi 5 Izvedbene uredbe št. 1357/2013, in sicer predhodna faza proizvodnje silicijevih rezin in poznejša faza sestavljanja sončnih celic v solarne module ali panele, ne pomenita zadnje bistvene predelave teh proizvodov.

31

Presojo veljavnosti normativnega dela Izvedbene uredbe št. 1357/2013 in obrazložitve, na kateri ta temelji, katere izvedbo predložitveno sodišče predlaga Sodišču, je treba opraviti ob upoštevanju narave in predmeta tega akta, katerega pravna podlaga je, kot je bilo navedeno v točki 9 te sodbe, člen 247 carinskega zakonika Skupnosti.

32

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da je Komisija na podlagi člena 247 carinskega zakonika Skupnosti v povezavi s členom 247a tega zakonika pooblaščena, da sprejme vse potrebne ali koristne ukrepe za izvajanje navedenega zakonika (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, X, C‑661/15, EU:C:2017:753, točki 44 in 45 ter navedena sodna praksa) in zlasti, da sprejme izvedbene akte, katerih namen je pojasniti, kako je treba abstraktna merila iz člena 24 istega zakonika razlagati in uporabiti v konkretnih situacijah (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 1983, Cousin in drugi, 162/82, EU:C:1983:93, točka 17, in z dne 13. decembra 2007, Asda Stores, C‑372/06, EU:C:2007:787, točka 35).

33

Iz tega sledi, da je Komisija pooblaščena, da na podlagi členov 247 in 247a carinskega zakonika Skupnosti sprejme izvedbene akte, kot je Uredba št. 1357/2013, da bi v primeru ene ali več konkretnih kategorij blaga, v proizvodnjo katerega je bilo vključenih več držav, natančno določila tisto od teh držav, iz katere je treba šteti poreklo tega blaga, če so izpolnjena merila iz člena 24 tega zakonika in je zato tako določena država med drugim tista, kjer je bila „zadnja bistvena predelava ali obdelava“ navedenega blaga.

34

Vendar je izvajanje tega pooblastila, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Sodišča, pogojeno s spoštovanjem nekaterih zahtev.

35

Na prvem mestu, izvedbeni akt, za katerega sprejetje je pooblaščena Komisija, mora biti namreč utemeljen s cilji, kot so zagotavljanje pravne varnosti in enotna uporaba carinskih predpisov Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 8. marca 2007, Thomson in Vestel France, C‑447/05 in C‑448/05, EU:C:2007:151, točki 36 in 39, in z dne 13. decembra 2007, Asda Stores, C‑372/06, EU:C:2007:787, točki 45 in 48).

36

Na drugem mestu, ta izvedbeni akt je treba obrazložiti tako, da sodiščem Unije omogoči nadzor nad njegovo zakonitostjo v okviru neposredne tožbe ali presojo njegove veljavnosti v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, če je to vprašanje predloženo tem sodiščem (glej v tem smislu, v zvezi s predlogi za sprejetje predhodne odločbe, sodbi z dne 23. marca 1983, Cousin in drugi, 162/82, EU:C:1983:93, točki 20 in 21, in z dne 13. decembra 2007, Asda Stores, C‑372/06, EU:C:2007:787, točka 44).

37

Poleg tega, če je namen takega izvedbenega akta pojasniti razlago in uporabo člena 24 carinskega zakonika Skupnosti v konkretnem primeru, kot je navedeno v točkah 32 in 33 te sodbe, je sodni preizkus utemeljenosti navedenega akta po eni strani namenjen preverjanju, ali Komisija s tem, da ga je sprejela, ni napačno uporabila prava pri razlagi in uporabi tega člena za konkretni zadevni položaj, na primer z odstopanjem od meril, ki jih navedeni člen določa za določitev porekla blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 1983, Cousin in drugi, 162/82, EU:C:1983:93, točka 15 in navedena sodna praksa).

38

To poreklo je treba namreč vsekakor določiti glede na odločilno merilo „zadnje bistvene predelave ali obdelave“ zadevnega blaga (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 1989, Brother International, C‑26/88, EU:C:1989:637, točka 15, in z dne 11. februarja 2010, Hoesch Metals and Alloys, C‑373/08, EU:C:2010:68, točka 38). Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, je treba ta izraz razumeti tako, da napotuje na fazo proizvodnega postopka, v kateri to blago pridobi svojo namembnost (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2007, Asda Stores, C‑372/06, EU:C:2007:787, točka 36 in navedena sodna praksa) ter posebne lastnosti in sestavo, ki jih prej ni imelo (glej v tem smislu sodbi z dne 26. januarja 1977, Gesellschaft für Überseehandel, 49/76, EU:C:1977:9, točka 6, in z dne 11. februarja 2010, Hoesch Metals and Alloys, C‑373/08, EU:C:2010:68, točka 46), in ki pozneje ne zahtevajo večjih kakovostnih sprememb (glej v tem smislu sodbo z dne 11. februarja 2010, Hoesch Metals and Alloys, C‑373/08, EU:C:2010:68, točka 47 in navedena sodna praksa).

39

Po drugi strani se sodni preizkus utemeljenosti izvedbenega akta, kot je Uredba št. 1357/2013, nanaša na vprašanje, ali je Komisija, ki ji Sodišče v okviru izvajanja člena 24 carinskega zakonika Skupnosti priznava diskrecijsko pravico, ne glede na kakršnokoli napačno uporabo prava (sodbi z dne 23. marca 1983, Cousin in drugi, 162/82, EU:C:1983:93, točka 17, in z dne 12. oktobra 2017, X, C‑661/15, EU:C:2017:753, točka 45) pri tem izvajanju storila očitno napako pri presoji glede na dejstva zadevnega konkretnega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2007, Thomson in Vestel France, C‑447/05 in C‑448/05, EU:C:2007:151, točka 45).

40

Glede na navedene ugotovitve je treba v obravnavanem primeru najprej preučiti cilje Izvedbene uredbe št. 1357/2013, nato preveriti, ali ta izvedbena uredba izpolnjuje zahtevo po obrazložitvi, ki velja za tak akt, in nazadnje ugotoviti, ali je pri presoji Komisije v zvezi z določitvijo države porekla proizvodov, za katere se uporablja navedena izvedbena uredba, kot je povzeta v točkah od 28 do 30 te sodbe, prišlo do napačne uporabe prava ali očitne napake pri presoji v zvezi s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti.

41

V zvezi s tem je, prvič, iz uvodnih izjav 1, 3 in 4 Izvedbene uredbe št. 1357/2013 razvidno, da je namen te uredbe pojasniti način, kako je treba merila iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti za določitev porekla proizvodov uporabiti glede solarnih modulov in panelov s poreklom iz Kitajske ter enega od njihovih bistvenih sestavnih delov, in sicer sončnih celic, za pravilno in enotno uporabo protidampinških dajatev in izravnalnih dajatev, ki jih je uvedla Unija.

42

Tak cilj pa je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 35 te sodbe, lahko upravičil sprejetje tega akta.

43

Drugič, glede obrazložitve Izvedbene uredbe št. 1357/2013 iz točk 29 in 30 te sodbe izhaja, da je Komisija določitev porekla solarnih modulov in panelov utemeljila s pojasnilom, da je treba predelavo silicijevih rezin v sončne celice z dejanskega vidika šteti za „odločilno“ in „najpomembnejšo“ fazo postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov, ker so v tej fazi pridobljene „posebne kakovostne lastnosti“ in „namembnost“ ključnih sestavnih delov teh proizvodov, in sicer solarnih celic. Iz teh točk izhaja tudi, da je Komisija iz te presoje dejstev sklepala, da je treba navedeno fazo s pravnega vidika opredeliti kot zadnjo bistveno predelavo v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti.

44

S to obrazložitvijo pa je pravno zadostno pojasnjeno razlogovanje Komisije. Po eni strani namreč gospodarskim subjektom, ki proizvajajo proizvode, na katere se nanaša Izvedbena uredba št. 1357/2013, ali ki jih uvažajo v Unijo, omogoča razumeti obseg tega razlogovanja in izpodbijati njegovo dejansko in pravno utemeljenost, kot je družba Renesola storila tako v sporu o glavni stvari kot v pisnih stališčih pred Sodiščem. Po drugi strani pa Sodišču omogoča presojo veljavnosti tega akta.

45

Tretjič, glede preizkusa utemeljenosti razlogovanja Komisije glede države porekla solarnih modulov in panelov, na katere se nanaša Izvedbena uredba št. 1357/2013, je treba najprej opozoriti, da to razlogovanje temelji na merilu „zadnje bistvene predelave ali obdelave“ iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe.

46

Zato v nasprotju s tem, kar je družba Renesola navedla v pisnih stališčih pred Sodiščem, ni mogoče šteti, da je Komisija s tem, da je uporabila drugo merilo od tistega, ki je določeno v tem členu, napačno uporabila pravo.

47

Dalje, v zvezi z vprašanjem, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji, predložitveno sodišče in družba Renesola v bistvu menita, da je s sestavljanjem sončnih celic v solarne module ali panele mogoče pridobiti proizvode, ki imajo drugačne lastnosti kot sončne celice, iz katerih so sestavljeni, zlasti v smislu zmogljivosti proizvodnje električne energije, možnosti odpornosti na zunanje elemente in življenjske dobe, kot izhaja iz navedb iz predložitvene odločbe, povzetih v točkah 22 in 21 te sodbe.

48

Komisija ne izpodbija obstoja take razlike v lastnostih, vendar meni, da se v predhodni fazi postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov, to je v fazi predelave silicijevih rezin v sončne celice, pridobijo proizvodi, primerni za zajemanje sončne energije in njeno pretvorbo v električno energijo, v različnih količinah, z večjo ali manjšo odpornostjo in daljšo ali krajšo življenjsko dobo. V bistvu tudi meni, da je pridobitev te posebne lastnosti odločilna in da so izboljšave, ki jih je mogoče pozneje vnesti v sončne celice, z njihovim sestavljanjem v solarne module ali panele različnih velikosti, proizvodne zmogljivosti, možnosti odpornosti in življenjske dobe, s primerjalnega vidika manj pomembne.

49

Ta celovita presoja postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov ter primerjalni pomen različnih faz, ki jih vsebuje, pa se glede na sodno prakso, navedeno v točki 38 te sodbe, ne zdi očitno napačna. Dejavnika, na katera se opira, in sicer sposobnost zajemanja sončne energije in nato njene pretvorbe v električno energijo, je namreč mogoče šteti za bistveni lastnosti sončnih celic ter solarnih modulov in panelov na eni strani in kot odločilna za namembnost teh različnih kategorij proizvodov na drugi. Poleg tega je na podlagi teh dveh elementov, obravnavanih skupaj, mogoče šteti, da je predelava silicijevih rezin v sončne celice bistvena in večjega pomena od izboljšav, izvedenih v poznejši fazi navedenega proizvodnega postopka, v kateri se večje ali manjše število sončnih celic sestavi v solarne module ali panele.

50

Tako je Komisija na podlagi te presoje dejstev lahko pravilno menila, da je treba predelavo silicijevih rezin v sončne celice opredeliti kot zadnjo bistveno predelavo v okviru postopka proizvodnje solarnih modulov in panelov v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti.

51

Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je v Izvedbeni uredbi št. 1357/2013, katere sprejetje je med drugim utemeljeno s ciljem doslednega in enotnega izvajanja carinske in protidampinške ureditve Unije, prišlo do napačne uporabe prava ali očitne napake pri presoji.

52

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da pri njegovi preučitvi ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Izvedbene uredbe št. 1357/2013.

53

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje, ki je bilo postavljeno le, če bi bila Izvedbena uredba št. 1357/2013 razglašena za neveljavno, ni treba odgovoriti.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Pri preučitvi prvega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1357/2013 z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.