1.

Pravo Unije naročniku omogoča, da v primerih, ko je treba oddati nekatera javna naročila na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe ali ponudbe z najnižjo ceno, zavrne „neobičajno nizke ponudbe“, ki niso zadovoljivo utemeljene.

2.

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se postavlja več vprašanj v zvezi z javnim naročilom, oddanim za načrtovanje, razvoj in upravljanje bolgarskega sistema za izdajo osebnih izkaznic. Če povzamem, želi predložitveno sodišče izvedeti:

3.

V uvodni izjavi 90 je navedeno:

„Javna naročila bi bilo treba oddati na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo skladnost z načeli transparentnosti, nediskriminacije in enake obravnave, da bi tako zagotovili objektivno primerjavo relativne vrednosti ponudb, s čimer bi v razmerah učinkovite konkurence določili, katera ponudba je ekonomsko najugodnejša ponudba. […]

Da bi spodbudili javno naročanje, bolj usmerjeno v kakovost, bi morali državam članicam dovoliti, da prepovejo ali omejijo uporabo merila izključno cenovne ali stroškovne učinkovitosti pri oceni ekonomsko najugodnejše ponudbe, če se jim to zdi primerno.

Da bi zagotovili upoštevanje načela enake obravnave pri oddaji javnih naročil, bi morali javni naročniki uvesti potrebno transparentnost, da bi lahko bili vsi ponudniki ustrezno obveščeni o merilih in ureditvah, ki se bodo uporabljali pri odločanju o oddaji javnega naročila. Javni naročniki bi zato morali navesti merila za oddajo javnega naročila in relativne ponderje za vsakega od teh meril. […]“

4.

V uvodni izjavi 92 je navedeno:

„Javni naročniki bi morali pri ocenjevanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo določiti ekonomska in kakovostna merila, povezana s predmetom naročila, ki jih bodo uporabili v ta namen. Ta merila bi morala zato omogočati primerjalno oceno ravni izvedbe, ki jo ponuja posamezni ponudnik, glede na predmet naročila, kakor je opredeljeno v tehničnih specifikacijah. V tej direktivi je v zvezi z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo določen neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila, ki zajemajo okoljske in socialne vidike. Javne naročnike bi bilo treba spodbuditi, da izberejo merila za oddajo, ki jim bodo omogočila pridobitev visokokakovostnih gradenj, blaga in storitev, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam.

Izbrana merila za oddajo javnemu naročniku ne bi smela omogočati neomejene svobode izbire in bi morala zagotoviti možnost učinkovite in poštene konkurence, dopolnjevati pa bi jih morale ureditev, ki bi omogočala učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki.

[…]“

5.

Člen 56 („Splošna načela“) določa:

„1.   Javna naročila se oddajo na podlagi meril, določenih v skladu s členi 67 do 69, če javni naročnik v skladu s členi 59 do 61 preveri, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

[…]“

6.

Člen 69 („Neobičajno nizke ponudbe“) določa:

„1.   Javni naročniki od gospodarskih subjektov zahtevajo, da pojasnijo ceno ali stroške, predlagane v ponudbi, če so ponudbe glede na gradnje, blago ali storitve neobičajno nizke.

[…]

3.   Javni naročnik oceni predložene informacije, tako da se posvetuje s ponudnikom. Ponudbo lahko zavrne le, če predložena dokazila zadostno ne pojasnijo nizke ravni predlagane cene ali stroškov […].“

7.

V uvodni izjavi 15 je navedeno:

„Za oddajo naročil, sklenjenih v državah članicah s strani naročnika iz Direktive 2004/17/ES […] in s strani naročnikov iz Direktive 2004/18/ES […], veljajo načela Pogodbe, zlasti prosti pretok blaga, svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev ter načela, ki izhajajo iz njih, kot so načela enakega obravnavanja, nediskriminacije, vzajemnega priznavanja, sorazmernosti in preglednosti.

[…]“

8.

V uvodni izjavi 69 je navedeno:

„Naročila bi bilo treba oddati na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo skladnost z načeli preglednosti, nediskriminacije in enake obravnave ter pregledno in objektivno ocenjevanje ponudb v razmerah učinkovite konkurence. Zato je primerno dovoliti uporabo samo dveh meril za oddajo naročila: ‚najnižja cena‘ in ‚ekonomsko najugodnejša ponudba‘.“

9.

Člen 38 („Preverjanje sposobnosti in izbor udeležencev ter oddajanja naročil“) določa:

„1.   Naročila se oddajajo na podlagi meril za ocenjevanje iz členov 47 in 49, ob upoštevanju člena 19, potem ko naročniki preverijo sposobnost gospodarskih subjektov, ki niso izključeni po členih 39 in 40, v skladu s pogoji za udeležbo glede na gospodarski in finančni položaj, strokovno in tehnično znanje ali sposobnost iz členov 41 do 46 ter, če je potrebno, v skladu z nediskriminatornimi pravili in kriteriji iz odstavka 3.

[…]“

10.

Člen 49 („Neobičajno nizke ponudbe“) določa:

„1.   Če se za posamezno naročilo izkaže, da so ponudbe neobičajno nizke glede na blago, gradnje ali storitve, naročnik pisno zahteva, preden zavrne takšne ponudbe, podrobne podatke o postavkah oziroma elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni.

[…]

2.   Naročnik preveri te elemente ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila.

[…]“

11.

Člen 55(2) („Področje uporabe in dostop do revizijskih postopkov“) določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovite in zlasti čim hitrejše revizije odločitev naročnikov v skladu s pogoji, opredeljenimi v členih 56 do 62, na podlagi obrazložitve, da so takšne odločitve kršile bodisi pravo Skupnosti na področju naročil bodisi nacionalne predpise za izvajanje tega prava.“

12.

Člen 72 Zakon za obshtestvenite porachki (zakon o javnem naročanju), naslovljen „Neobičajno nizke ponudbe“, določa:

„1.   Če je ponudba ponudnika, ki se ocenjuje, v zvezi s ceno ali stroški glede istega ocenjevalnega parametra za več kot 20 odstotkov ugodnejša od povprečja ponudb preostalih ponudnikov, javni naročnik zahteva podrobno pisno pojasnilo o tem, kako je bila ponudba sestavljena, ki ga je treba predložiti v petih dneh od prejema poziva.“

13.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Bolgarije je kot naročnik začelo postopek oddaje javnega naročila, katerega predmet je bilo „Načrtovanje, razvoj in upravljanje sistema za izdelavo bolgarskih osebnih dokumentov generacije 2019“. ( 4 )

14.

Po predhodnem izboru sta bila družba Veridos GmbH (v nadaljevanju: Veridos) in konzorcij Mühlbauer ID Services GmbH-S&T (v nadaljevanju: Mühlbauer) povabljena k predložitvi ponudb.

15.

Naročilo je bilo nazadnje oddano konzorciju Mühlbauer. ( 5 )

16.

Družba Veridos je pri Komisia za zashtita na konkurentsiata (organ za varstvo konkurence, Bolgarija) izpodbijala oddajo naročila in trdila, da je bila izbrana ponudba neobičajno nizka. ( 6 )

17.

Organ za varstvo konkurence je z odločbo z dne 25. junija 2020 zavrnil zahtevek družbe Veridos za revizijo. Po njegovem mnenju člena 72 zakona o javnih naročilih ni bilo mogoče uporabiti, saj ni bilo mogoče – ker sta bili predloženi samo dve ponudbi – izračunati povprečne vrednosti, predpisane v tej določbi, da bi se ugotovilo, ali je bila ena od njiju neobičajno nizka.

18.

Družba Veridos je odločbo z dne 25. junija 2020 izpodbijala pri Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 8. decembra 2020.

20.

Predsednik Sodišča je 1. februarja 2021 odločil, da ne ugodi predlogu, da se zadeva obravnava po hitrem postopku.

21.

Družba Veridos, konzorcij Mühlbauer, avstrijska, bolgarska, češka in francoska vlada ter Evropska komisija so predložili stališča.

22.

Presojeno je bilo, da obravnava ni nujna.

23.

V tem primeru se uporablja Direktiva 2009/81, saj gre za javno naročilo za izdajo osebnih dokumentov, ki spada na „področje obrambe in varnosti“. ( 7 ) Prav v skladu s to direktivo, kot je navedeno v predložitveni odločbi, je naročnik objavil javni razpis za enotno naročilo. ( 8 )

24.

Vendar predložitveno sodišče postavlja vprašanja v zvezi z upoštevnimi členi tako Direktive 2009/81 kot tudi Direktive 2014/24. Svojo odločitev utemeljuje s tem, da se sklicuje na „enako vsebino in podobno funkcijo zadevnih določb obeh direktiv“. ( 9 ) Za tak pristop ni ovir, saj se določbe obeh direktiv, za razlago katerih se prosi, vsebinsko prekrivajo, tako da odgovor Sodišča velja za vse enako. ( 10 )

25.

V tem smislu je mogoče sodno prakso Sodišča na tem področju, čeprav se nanaša na podobne določbe drugih direktiv o javnih naročilih, ki se razlikujejo od zgoraj navedenih, ekstrapolirati na obravnavano zadevo, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

26.

Vprašanja predložitvenega sodišča je mogoče glede na njihovo vsebino razvrstiti v dva sklopa:

27.

Po besedah predložitvenega sodišča se spor nanaša zgolj na pristojnost, ki jo je nacionalni zakonodajalec izvajal, ko je v členu 72(1) zakona o javnem naročanju predpisal merilo za presojo neobičajno nizkih ponudb. ( 11 )

28.

Če prav razumem utemeljitev predložitvenega sodišča, se zdi, da iz njegove razlage nacionalne določbe izhaja, da je edino merilo za opredelitev ponudbe kot „neobičajno nizke“ to, da je za 20 % nižja od povprečja ponudb, ki so jih predložili drugi ponudniki. Če tega merila ne bi bilo mogoče uporabiti, ker obstajata samo dve ponudbi, naročnik ne bi mogel presoditi neobičajnosti nobene od njiju. ( 12 )

29.

Preden se posvetim vprašanju, ali je tako razložena nacionalna določba ( 13 ) v skladu z direktivama 2009/81 in 2014/24 (zlasti s členom 49 prve in členom 69 druge direktive), naj spomnim, da:

30.

Kot sem že navedel, je treba te določbe brati v luči sodne prakse Sodišča, saj v njih zakonodajalec Unije ni opredelil pojma neobičajno nizke ponudbe niti ni določil posebne metode za izračun praga neobičajnosti. ( 14 ) Zato vztrajam, da je pomembna razlaga v sodni praksi, ki ima na tem področju skozi čas znatno kontinuiteto. ( 15 )

31.

Sodišče je razsodilo, da:

32.

Kar zadeva člen 69 Direktive 2014/24 je Sodišče potrdilo, da:

33.

Nazadnje zakonodaja Unije naročnikom vsekakor nalaga obveznost, da preverijo, ali se katera od predloženih ponudb na prvi pogled zdi neobičajno nizka.

34.

Pri tem ni pomembno, da ni mogoče „uporabiti merila, določenega z nacionalno zakonodajo za oceno neobičajno nizke ponudbe“, in da drugo merilo, ki ga je izbral naročnik, ni bilo vnaprej objavljeno. Naročnik, naj ponovim, mora preveriti, ali obstaja sum, da je ponudba (vse ponudbe) neresna.

35.

Prav tako ni pomembno, da sta v postopku oddaje javnega naročila sodelovala samo dva kandidata: vsako od teh dveh ponudb mora naročnik pregledati in oceniti, ali je morda sumljiva.

36.

Kot sem že pojasnil, morajo države članice in naročniki načeloma sami določiti način izračuna praga nepravilnosti, ki pomeni „neobičajno nizko ponudbo“. Pravo Unije vsekakor določa smernice za opredelitev, kateri podrobni podatki se lahko zahtevajo od tistega, ki predloži sumljivo ponudbo. ( 22 )

37.

Bolgarska vlada trdi, da lahko odkrivanje neobičajno nizkih ponudb temelji le na aritmetičnih izračunih, kakršen je predviden v nacionalni zakonodaji. Po njenem mnenju ta rešitev zagotavlja objektivnost, ki je ni mogoče zagotoviti, če je opredelitev sumljivih ponudb odvisna od subjektivne presoje naročnika. ( 23 )

38.

S to trditvijo se ne strinjam. Naročnik mora prepoznati očitno sumljive ponudbe (za katere zato velja kontradiktorni postopek preverjanja) glede na vse značilnosti predmeta razpisa. Primerjava z ostalimi konkurenčnimi ponudbami, čeprav je lahko v nekaterih primerih koristna za odkrivanje nepravilnosti, ne more biti edino merilo, ki ga uporabi naročnik. Na podlagi preučitve vseh njenih elementov, obravnavanih ločeno, bo lahko ugotovil, ali je sumljiva ponudba kljub videzu in odstopanju od cen drugih ponudnikov ( 24 ) dovolj resna.

39.

Poleg tega je Sodišče že odločilo, da je uporaba zgolj matematičnega merila lahko v nasprotju z razvojem učinkovite konkurence na področju javnih naročil. Tako je bilo zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Fratelli Costanzo ter Lombardini in Mantovani:

40.

Sodišče je torej odločilo, da „matematično merilo, po katerem se ponudbe, ki so za 10 % nižje od povprečnega povečanja glede na ocenjen znesek projekta vseh dopustnih ponudb, štejejo za neobičajno nizke in so zato izključene iz postopka oddaje javnega naročila, ponudnikom, ki so predložili posebno nizke ponudbe, odvzema možnost, da dokažejo resnost teh ponudb, zaradi česar je uporaba takega merila v nasprotju s ciljem Direktive 71/305, ki je spodbujanje razvoja učinkovite konkurence na področju javnih naročil“. ( 27 )

41.

Na podlagi tega je mogoče sklepati, da nacionalna ureditev, v skladu s katero je edino merilo za presojo, ali je ponudba neobičajno nizka, to, da je njen znesek za 20 % nižji od povprečja ponudb drugih ponudnikov, ni v skladu s pravom Unije.

42.

Namen obveznosti preverjanja resnosti vseh prejetih ponudb je zagotavljanje upoštevanja načel preglednosti, nediskriminacije in enakega obravnavanja, v skladu s katerimi je treba oddajati javna naročila. ( 28 )

43.

Ta cilj bi bil ogrožen, če bi nacionalna pravila omejila primere, v katerih se lahko ponudba opredeli kot „neobičajno nizka“, zgolj na odstotne parametre (glede na preostale konkurente), s čimer bi se izrinile določbe člena 49 Direktive 2009/81 in člena 69 Direktive 2014/24.

44.

Člen 55(2) Direktive 2009/81/ES določa pravico do revizije odločitev naročnika. ( 29 ) Ta določba je v skladu z ureditvijo iz Direktive 89/665/ES ( 30 ) in, kot poudarja Komisija, zagotavlja spoštovanje pravic iz člena 47 Listine. ( 31 )

45.

V skladu s členom 55(4) Direktive 2009/81 so države članice na splošno dolžne omogočiti dostop do „[r]evizijsk[ega] postop[ka] […] vsaj vsaki osebi, ki ima ali je imela interes, da bi dobila določeno naročilo, in ki je bila oškodovana ali pa ji grozi oškodovanje zaradi domnevne kršitve“.

46.

V zvezi z neobičajno nizkimi ponudbami je treba odgovor na ta drugi sklop vprašanj obravnavati z dveh vidikov:

47.

Člen 49 Direktive 2009/81/ES s tem, da se sklicuje na neobičajno nizke ponudbe, naročniku ne nalaga neselektivne obveznosti, da se izrecno izreče o tej lastnosti zadevne ponudbe.

48.

Takšna obveznost je nasprotno vzpostavljena, če naročnik „za posamezno naročilo“ meni, da se „ponudba“ zdi „neobičajno nizka glede na storitev“.

49.

Kot sem navedel zgoraj, je obveznost „naročnika, da najprej določi sumljive ponudbe“, ( 32 ) in sicer glede na vse značilnosti predmeta razpisa in po potrebi glede na razmerje med posamezno ponudbo in ostalimi.

50.

Če naročnik presodi, da nobena od tako ocenjenih ponudb ni neobičajno nizka, mu tega ni treba izjaviti ad hoc. Glede tega se strinjam s konzorcijem Mühlbauer in francosko vlado: samo dejstvo, da naročnik sprejme ponudbo, implicitno razkriva njegovo prepričanje, da ponudba ni neobičajno nizka.

51.

Ad hoc ugotovitev je nujna le, če je naročnik po tem, ko je opazil možnost, da je ponudba neobičajno nizka, njenemu avtorju (v skladu s členom 49(1) Direktive 2009/81) dal možnost, da dokaže njeno resnost, tako da je od njega zahteval podrobne podatke, ki so po njegovem mnenju pomembni.

52.

Na koncu tega kontradiktornega postopka mora naročnik v skladu s sodno prakso Sodišča ugotoviti „upoštevnost pojasnil, ki jih podajo zainteresirane stranke“, da bi lahko sprejel „odločitev v zvezi z dopustitvijo ali zavrnitvijo […] ponudb“, ki so bile sprva sumljive. ( 33 ) Seveda mora biti odločitev dovolj obrazložena.

53.

Če torej obstaja sum, da je ponudba neobičajno nizka, se mora naročnik po kontradiktornem postopku preverjanja odločiti, ali bo takšno ponudbo dopustil ali jo bo zavrnil. Pri tem mora zaradi spoštovanja pravic zadevne osebe svojo odločitev oblikovati kot obrazloženo odločbo. ( 34 )

54.

To izhaja iz člena 35 Direktive 2009/81, v skladu s katerim mora naročnik čim prej obvestiti „kandidate in ponudnike o sprejetih odločitvah v zvezi z oddajo naročila“.

55.

Nasprotno, če naročnik prima facie meni, da nobena od ponudb ni neobičajno nizka, se kontradiktorni postopek preverjanja ne bo izvedel in v zvezi s tem ne bo sprejeta izrecna odločitev.

56.

V tem okviru odločba, s katero se konča postopek oddaje javnega naročila, implicitno vključuje odločitev, da se nobena od predloženih ponudb ne obravnava kot neobičajno nizka. Ta zadnja odločitev je obrazložena zgolj s tem, da ne obstajajo dokazi, zaradi katerih bi bilo treba sumljivo ponudbo konkretno preučiti.

57.

Da bi ugotovili, kako se izvede neizogibni sodni nadzor odločitve naročnika, je treba razlikovati med zgoraj omenjenima hipotezama: bodisi se je naročnik izrecno izrekel o sumih, ki jih je povzročila določena ponudba, bodisi je to storil implicitno s tem, da je postopek javnega naročila dokončno zaključil, ne da bi kakor koli dvomil o resnosti te ali drugih ponudb.

58.

Čeprav se Direktiva 2009/81 uporablja neposredno, se bom skliceval na sodno prakso Sodišča v zvezi z Direktivo 89/665, ( 35 ) saj, kot sem že omenil, ta direktiva v zvezi z vložitvijo zahtevka za revizijo vsebuje podobno ureditev kot Direktiva 2009/81.

59.

Nadzor, ki ga omenja splošna klavzula člena 1(1), zadnji pododstavek, Direktive 89/665, zajema vse odločitve naročnika, v katerih se uporabi pravo Unije na tem področju. ( 36 )

60.

Med temi odločitvami naročnika, ki so lahko predmet revizije, so logično tiste, s katerimi se odda javno naročilo, tako da se izbere ena od ponudb, pa tudi odločitve, ki nimajo take narave, ki vplivajo na pravni položaj zainteresiranih oseb. ( 37 )

61.

Direktiva 89/665 ni „formalno predpisala trenutka, od katerega naprej je mogoče vložiti […] zahtevek za revizijo iz njenega člena 1(1)“. ( 38 ) Sodišče nalaga, naj se zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev naročnikov. ( 39 )

62.

Zakonodajalec Unije je državam članicam zaupal nalogo, da določijo „natančna pravila“ revizijskih postopkov zoper odločitve naročnikov (člen 1(3) Direktive 89/665). ( 40 )

63.

Države članice lahko torej načeloma uredijo revizije zoper odločitve naročnika tako, da določijo, da jih je mogoče vložiti tako skupaj kot ločeno (od glavne tožbe). Direktiva 89/665 ne določa niti ne izključuje nobenega od teh dveh mehanizmov.

64.

Če države članice pri izvajanju svoje procesne avtonomije izberejo skupno izpodbijanje, morajo to storiti tako, da se ne kršita cilja Direktive 89/665 v zvezi z nujno potrebnima učinkovitostjo in hitrostjo. Poleg tega morajo upoštevati:

65.

Vendar ne smemo pozabiti, da bi bilo varovanje načela pravne varnosti „omajan[o], če bi se kandidati in ponudniki v vsaki fazi postopka oddaje naročila lahko sklicevali na kršitve pravil o oddaji naročila in tako naročnika silili, naj ponovno izvede celotni postopek, da se te kršitve odpravijo“. ( 43 )

66.

Sodna praksa iz te zadnje sodbe se ujema s sodno prakso Sodišča v okviru ničnostne tožbe, predvidene v členu 263 PDEU.

67.

Kot je poudarila francoska vlada, so akti ali odločbe, ki bi lahko bile predmet ničnostne tožbe, zgolj ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. ( 44 )

68.

V primeru aktov ali odločb, ki se pripravljajo na različnih stopnjah, je mogoče izpodbijati ukrepe, ki dokončno določajo stališče organa odločanja „ob koncu upravnega postopka in ki povzročijo zavezujoče pravne učinke […], razen vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe […]“. ( 45 )

69.

Po mnenju Sodišča je treba za namene člena 1(1), četrti pododstavek, Direktive 89/665 pojem „odločitve, ki jih sprejmejo naročniki“ razlagati široko, saj besedilo te določbe – ki se „na splošno sklicuje na odločitve naročnika, ne da bi razlikovalo med temi odločitvami glede na njihovo vsebino ali čas njihovega sprejetja, in ne določa nobene omejitve glede narave in vsebine zadevnih odločitev“ – „kaže na to, da je vsaka odločitev naročnika, ki spada na področje uporabe pravil Unije o javnih naročilih in ki bi lahko ta pravila kršila, predmet sodnega nadzora“. ( 46 )

70.

Zaradi te razlage odločb, zoper katere je mogoče vložiti revizijo, je Sodišče napeljalo na to, da je kot tako štelo tisto odločbo, s katero se gospodarskemu subjektu dovoli sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. ( 47 )

71.

Vendar je velikodušnost te razlage ( 48 ) vsekakor omejena na pozitivne odločbe, ki jih je naročnik dejansko sprejel. Povedano drugače, gre za odločitve, ki vključujejo izjavo volje, s katero naročnik zavzame stališče, kadar ga k odločitvi zavezuje pravilo.

72.

Kot sem že poudaril, je treba razlikovati med:

73.

Kar zadeva ta spor, je iz razpoložljivih informacij razvidno, da naročnik ni imel nobenih dvomov, zaradi katerih bi sumil, da je bila katera koli ponudba neobičajno nizka. Zato mu ni bilo treba začeti ustreznega postopka preverjanja.

74.

S tem naročnik ni sprejel nobene odločitve, zoper katero je v Direktivi 2009/81 v tem trenutku predvidena možnost ločenega revizijskega postopka. Člen 49 te direktive, kot poudarjam, naročnika ni zavezoval, da izrecno odloči o tem, ali so vse ponudbe neobičajno nizke, temveč le, da izvede določen postopek, preden zavrne tisto, ki je „po njegovem mnenju“ neobičajno nizka.

75.

Ta člen in hkrati člen 69 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 47 Listine pomenita le, kot trdi francoska vlada, da lahko neizbrani ponudnik za tožbo zoper sklep o oddaji naročila to izpodbija s sklicevanjem na to, da je izbrana ponudba neobičajno nizka. ( 49 )

76.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) odgovori tako: