1.

Ali mora država članica izdati rojstni list, na katerem sta kot materi navedeni dve ženski, od katerih je ena državljanka te države članice, otroku, rojenemu v drugi državi članici, v kateri mu je bil tak rojstni list izdan? To je v bistvu vprašanje, ki ga je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) postavilo Sodišču v tem postopku predhodnega odločanja.

2.

Zavrnitev bolgarskih organov, da bi izdali tak rojstni list, je večinoma obrazložena z dejstvom, da na podlagi bolgarskega prava v rojstni list kot staršev otroka ni mogoče vpisati dveh mater. Neobstoj te možnosti je posledica dejstva, da v Bolgariji prevladuje pojmovanje tako imenovane „tradicionalne“ družine, ki je po navedbah predložitvenega sodišča varovana vrednota v skladu z nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU. Ker to pomeni, da ima lahko otrok samo eno mater, bolgarski organi torej menijo, da je treba opredeliti, katera ženska je otroka rodila, da se v rojstnem listu navede zgolj ta ženska, tega podatka pa zadevni par noče razkriti.

3.

Izdaja zahtevanega rojstnega lista naj torej ne bi samo na ravni dejanskega stanja potrjevala državljanstva zadevnega otroka in s tem njegovega statusa državljana Unije. Od njegove izdaje je odvisno tudi to, ali bosta tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena obravnavani kot starša njune hčerke v skladu z nacionalnim pravom države članice izvora ene od njiju. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče Sodišču predložilo vprašanje, ali je zavrnitev izdaje bolgarskega rojstnega lista, s katerim bi se priznala družinska razmerja, vzpostavljena v Španiji, v nasprotju s členom 21(1) PDEU ter temeljnimi pravicami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zlasti njenima členoma 7 in 24(2).

4.

To vprašanje je ob upoštevanju izključne pristojnosti, ki jo imajo države članice na področju državljanstva in družinskega prava, ter precejšnjih razlik, ki trenutno obstajajo v Uniji, kar zadeva pravni status in pravice, priznane istospolnim parom, zelo občutljivo. Poleg tega ima precejšen praktični pomen, o čemer priča zadeva C‑2/21, Rzecznik Praw Obywatelskich, ki je trenutno v obravnavi pred Sodiščem, pri čemer sta njen dejanski in pravni okvir zelo podobna okviru v tej zadevi, delno pa se z njo postavljajo tudi skoraj enaka vprašanja.

5.

Z Uredbo 2016/1191/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o spodbujanju prostega gibanja državljanov s poenostavitvijo zahtev za predložitev nekaterih javnih listin v Evropski uniji in o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 ( 2 ) so nekateri javni dokumenti, ki jih organi države članice izdajo v skladu z nacionalnim pravom in katerih namen je med drugim dokazati rojstvo in starševstvo, oproščeni legalizacije ali podobne formalnosti. V skladu s členom 2(1) te uredbe se ta uporablja, ko je treba take dokumente predložiti organom druge države članice.

6.

V skladu z uvodno izjavo 7 te uredbe ta ne bi smela zavezovati držav članic k izdajanju javnih listin, ki jih njihovo nacionalno pravo ne pozna.

7.

Člen 2(4) navedene uredbe določa, da se ta uredba ne uporablja za priznavanje pravnih učinkov v zvezi z vsebino javnih listin, ki so jih izdali organi ene države članice, v drugi državi članici.

8.

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC ( 3 ) v členu 2, točka 2, opredeljuje kot „družinske člane“ državljana Unije:

9.

Ta direktiva v členu 4, naslovljenem „Pravica do izstopa“, določa:

„1.   Brez vpliva na določbe o potnih listinah, ki se uporabljajo pri nadzorih državne meje, imajo vsi državljani Unije z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom in njihovi družinski člani, ki niso državljani države članice in ki imajo veljavni potni list, pravico, da zapustijo ozemlje države članice zaradi potovanja v drugo državo članico.

[…]

3.   Države članice v skladu s svojim pravom svojim državljanom izdajo in obnovijo osebno izkaznico ali potni list, v katerih je navedeno njihovo državljanstvo.

[…]“.

10.

V skladu s členom 46(1) bolgarske ustave, ki je vključen v njeno poglavje 2, naslovljeno „Temeljne pravice in temeljne dolžnosti državljanov“, je „zakonska zveza […] prostovoljna zveza med moškim in žensko“.

11.

Trenutno veljavno bolgarsko pravo ne dopušča, da bi bila med osebama istega spola sklenjena zakonska zveza ali kakršna koli druga oblika zveze, ki bi imela pravne učinke.

12.

Starševstvo ureja poglavje VI Semeen kodeks (družinski zakonik) ( 4 ). Njegov člen 60(1) in (2) določa:

„1. Materinstvo se ugotavlja na podlagi rojstva.

2. Mati otroka je ženska, ki ga je rodila, in sicer tudi v primeru umetne oploditve.“

13.

Člen 61 družinskega zakonika določa:

„1.   Šteje se, da je materin mož oče otroka, rojenega med trajanjem zakonske zveze ali v 300 dneh po njenem prenehanju.

2.   Če je otrok rojen v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, vendar po tem, ko je mati sklenila novo zakonsko zvezo, se za otrokovega očeta šteje nov materin mož.

[…]“.

14.

Člen 64 družinskega zakonika določa, da lahko, če starševstvo otroka glede enega od njegovih staršev ni znano, kateri koli starš prizna svojega otroka. To priznanje se v skladu s členom 65 tega zakonika opravi z enostransko izjavo pri uslužbencu matičnega urada ali z izjavo s podpisom, ki ga je overil notar.

15.

Naredba No. RD-02-20-9 ministra za regionalni razvoj in prostorsko načrtovanje z dne 21. maja 2012 o delovanju enotnega sistema za evidentiranje državljanov (v nadaljevanju: uredba št. RD-02-20-9) ( 5 ) v členu 12 določa:

„1.   Pri evidentiranju rojstva v tujini se v rojstni list vpišejo podatki glede imena imetnika listine, datuma in kraja rojstva, spola in ugotovljenega starševstva, kot so vpisani v predloženem prepisu ali prevodu tuje listine v bolgarščino.

[…]

3.   Če starševstvo v zvezi z enim od staršev (materjo ali očetom) ob sestavi rojstnega lista v Republiki Bolgariji ni ugotovljeno, se ustrezno polje, namenjeno podatkom o tem staršu, ne izpolni in je prečrtano.

4.   Če prepis ali izpisek ne vsebuje vseh zahtevanih podatkov o starših, se uporabijo podatki iz njunih osebnih dokumentov ali iz registra prebivalstva. Podatki o osebni identifikacijski številki, datumu rojstva, družinskem imenu (če ga ima) in državljanstvu starša, ki je bolgarski državljan, se izpolnijo na podlagi registra prebivalstva. Datum rojstva in državljanstvo starša, ki je tuji državljan, je mogoče izpolniti na podlagi njegovega nacionalnega osebnega dokumenta. Če vseh podatkov v zvezi s tem staršem ni mogoče izpolniti, listina vsebuje samo podatke, ki so na voljo.

[…]“.

16.

V.M.A., tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, je bolgarska državljanka, medtem ko je njena žena državljanka Združenega kraljestva, rojena v Gibraltarju, kjer sta ti osebi ženskega spola leta 2018 sklenili zakonsko zvezo. Od leta 2015 prebivata v Španiji. Decembra 2019 se jima je v Španiji rodila hčerka, ki skupaj z obema staršema tam tudi prebiva. V rojstnem listu te hčerke, ki so ga izdali španski organi, je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari označena kot „mati A“, njena žena pa kot „mati“ otroka.

17.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 29. januarja 2020 pri pristojnem organu, torej Stolichna obshtina (občina Sofija, Bolgarija), zahtevala izdajo rojstnega lista za svojo hčerko, ki ga je potrebovala zlasti za izdajo bolgarskega osebnega dokumenta. Tej prošnji je priložila legaliziran in uradno overjen prevod v bolgarščino izpiska iz matičnega registra v Barceloni (Španija) v zvezi s potrdilom o rojstvu otroka.

18.

Občina Sofija je z elektronskim sporočilom z dne 7. februarja 2020 tožečo stranko iz postopka v glavni stvari pozvala, naj v roku sedmih dni predloži dokazila o otrokovem starševstvu, in sicer glede njegove biološke matere. V zvezi s tem je navedla, da obrazec rojstnega lista, ki je v veljavi v nacionalnem pravu, določa eno samo polje za „mater“ in drugo polje za „očeta“, pri čemer je v vsako od teh polj mogoče vpisati eno samo ime.

19.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 18. februarja 2020 na to zahtevo odgovorila, da zahtevanega podatka ne more predložiti in da v skladu z bolgarsko zakonodajo tega niti ni dolžna storiti.

20.

Občina Sofija je zato z odločbo z dne 5. marca 2020 zavrnila zahtevo za izdajo rojstnega lista. Odločitev o zavrnitvi je obrazložila z neobstojem podatkov o biološki materi otroka in s tem, da je vpis dveh staršev ženskega spola v rojstni list v nasprotju z javnim redom Bolgarije, ki ne dovoljuje zakonskih zvez med osebama istega spola.

21.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zato zoper to zavrnilno odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču, Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija).

22.

To sodišče navaja, da ima otrok v skladu s členom 25(1) bolgarske ustave in členom 8 Zakon za balgarskoto grazhdanstvo (zakon o bolgarskem državljanstvu) bolgarsko državljanstvo, tudi če doslej še nima bolgarskega rojstnega lista. Neizdaja rojstnega lista naj namreč še ne bi pomenila zavrnitve podelitve bolgarskega državljanstva.

23.

Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) je v dvomih, ali se s tem, da so bolgarski organi zavrnili evidentiranje rojstva bolgarske državljanke, rojene v drugi državi članici, ki je bilo potrjeno z rojstnim listom, v katerem sta navedeni dve materi, izdanim v tej drugi državi članici, posega v pravice, ki so navedeni bolgarski državljanki podeljene s členoma 20 in 21 PDEU ter členi 7, 24 in 45 Listine. Zavrnitev izdaje bolgarskega rojstnega lista bi namreč lahko povzročila resne upravne ovire pri izdaji bolgarskih osebnih dokumentov, zato bi bilo oteženo uresničevanje otrokove pravice do prostega gibanja in polno uživanje pravic, ki jih ima kot državljanka Unije.

24.

Dalje, ker je druga otrokova mati državljanka Združenega kraljestva, se to sodišče sprašuje, ali je treba pri presoji tega vprašanja upoštevati pravne posledice, ki izhajajo iz izstopa Združenega kraljestva iz Unije, zlasti dejstvo, da otrok ne more več uživati statusa državljana Unije prek državljanstva svoje druge matere.

25.

Predložitveno sodišče se hkrati sprašuje, ali bi morebitna obveznost, naložena bolgarskim organom, da pri sestavi potrdila o rojstvu v bolgarski rojstni list kot otrokova starša vpišejo dve materi, posegla v nacionalno identiteto Republike Bolgarije, ki ni predvidela možnosti, da se v rojstni list vpišeta dva starša istega spola. To sodišče v zvezi s tem navaja, da so zakonske določbe, ki urejajo starševstvo otroka, v bolgarski ustavni tradiciji ter bolgarski doktrini s področja družinskega in dednega prava ob upoštevanju sedanjega stanja razvoja družbe v Bolgariji tako s čisto pravnega vidika kot tudi z vidika vrednot temeljnega pomena.

26.

Tako navedeno sodišče sprašuje, ali je treba najti ravnovesje med različnimi legitimnimi interesi, prisotnimi v obravnavani zadevi: na eni strani nacionalno identiteto Republike Bolgarije, na drugi strani pa interesi otroka ter zlasti njegovo pravico do zasebnega življenja in prostega gibanja, pri čemer ni otrok v ničemer odgovoren za razlike v lestvicah družbenih vrednot med posameznimi državami članicami Unije. V zvezi s tem se zlasti sprašuje, ali bi bilo mogoče tako ravnovesje doseči z uporabo načela sorazmernosti. Natančneje, izvedeti želi, ali bi bilo mogoče sprejemljivo ravnovesje med različnimi legitimnimi interesi doseči z vpisom ene od mater, navedenih v španskem rojstnem listu, ki je bodisi otrokova biološka mati bodisi njena žena, ki je otrokova mati postala z drugim postopkom (na primer posvojitvijo), v polje „mati“, medtem ko bi polje „oče“ pustili prazno.

27.

Nazadnje, če bi Sodišče ugotovilo, da pravo Unije zahteva vpis obeh otrokovih mater v bolgarski rojstni list, se predložitveno sodišče še sprašuje, kako naj to zahtevo izpolni, saj veljavnega obrazca rojstnega lista ne more zamenjati.

28.

Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) je torej z odločbo z dne 2. oktobra 2020, ki je na Sodišče prispela istega dne, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Predsednik Sodišča je 19. oktobra 2020 ugodil predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku predhodnega odločanja v skladu s členom 105(1) Poslovnika Sodišča.

30.

Pisna stališča o vprašanjih za predhodno odločanje so predložile tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, nemška, španska, italijanska, madžarska, poljska in slovaška vlada ter Evropska komisija. Obravnave 9. februarja 2021 so se udeležile tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, bolgarska, španska, italijanska, madžarska, nizozemska in poljska vlada ter Komisija.

31.

Najprej je treba razjasniti nekaj dejanskih premis iz predložitvene odločbe, ki jih je bolgarska vlada na obravnavi izpodbijala, in njihov vpliv na analizo vprašanj za predhodno odločanje.

32.

Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi večkrat navaja, da naj ne bi bilo sporno, da ima otrok v skladu s členom 25(1) bolgarske ustave bolgarsko državljanstvo. V skladu s to določbo je „[b]olgarski državljan […] vsakdo, ki ima vsaj enega starša, ki je bolgarski državljan […]“. V zvezi s tem je bolgarska vlada na obravnavi pred Sodiščem potrdila, da se pridobitev bolgarskega državljanstva v skladu z navedeno določbo izvede po pravu samem, kar pomeni, da ni potrebna nobena upravna listina, ki bi podeljevala državljanstvo.

33.

Ker pa je v skladu s členom 60(2) družinskega zakonika otrokova mati „ženska, ki ga je rodila“ (v nadaljevanju: biološka mati) in ker v sporu o glavni stvari prav ta podatek manjka, je bolgarska vlada na obravnavi izpodbijala trditev predložitvenega sodišča, da ni sporno, da ima otrok bolgarsko državljanstvo. Povedano drugače, Bolgarija ne priznava starševstva med tožečo stranko iz postopka v glavni stvari in otrokom ter s tem dejstva, da ima ta bolgarsko državljanstvo že samo zato, ker je bil predložen španski rojstni list.

34.

Bolgarska vlada je sicer hkrati poudarila, da bi za podelitev bolgarskega državljanstva otroku zadostovalo že to, da bi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v skladu s členom 64 družinskega zakonika priznala materinstvo. Ta možnost naj ne bi bila niti pridržana za moškega v heteroseksualni zvezi niti naj zanjo ne bi bil potreben dokaz o biološkem starševstvu. Povedano drugače, tudi če tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ne bi bila biološka mati v smislu člena 60(2) družinskega zakonika, bi lahko tako pridobila status otrokove matere v skladu z bolgarskim pravom (in s tem postala tisto, kar bom v nadaljevanju poimenovala „zakonita mati“). Vendar bi imelo to za posledico, kot prav tako pojasnjuje bolgarska vlada, izbris vsakršne starševske vezi med otrokom in njegovo biološko materjo na podlagi bolgarskega prava.

35.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno za to, da bi v okviru postopka sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, izpodbijalo presojo dejanskega stanja z vidika nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, kot jo je opravilo predložitveno sodišče. ( 6 ) V teh okoliščinah Sodišče načeloma zavezuje predpostavka, da ima otrok bolgarsko državljanstvo.

36.

Vendar je treba glede na očitne negotovosti v zvezi s tem vprašanjem in da bi predložitvenemu sodišču zagotovili koristen odgovor, to zadevo preučiti z vidika dveh predpostavk.

37.

Prva je ta, da otrok bolgarskega državljanstva ni pridobil po pravu samem, saj tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni njegova biološka mati, niti ga ne more pridobiti v prihodnje, saj tožeča stranka prav tako ne želi priznati materinstva v skladu s členom 64 družinskega zakonika. Druga predpostavka je ta, da je državljanstvo pridobil, ker je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari dejansko njegova biološka mati, ali bi ga lahko pridobil, ker bi tožeča stranka priznala materinstvo v skladu s členom 64 tega zakonika.

38.

Čeprav otrok po prvi predpostavki ni državljan Unije na podlagi člena 20(1), drugi pododstavek, PDEU, je treba kljub vsemu poudariti, da položaj iz postopka v glavni stvari zato še ni izključen s področja uporabe prava Unije. Po tej predpostavki se namreč postavlja vprašanje, ali lahko državljanka Unije – tožeča stranka iz postopka v glavni stvari – ki je izkoristila pravico do prostega gibanja in skupaj z ženo postala mati otroka v skladu z nacionalnim pravom druge države članice, od svoje države članice izvora zahteva, da ta položaj prizna in v ta namen izda rojstni list, na katerem sta kot starša zadevnega otroka navedeni dve ženski. Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje sta namreč postavljeni tako, da ne izključujeta možnosti njune preučitve z vidika tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, saj v njiju ni izrecno ali izključno napoteno na otrokovo pravico do prostega gibanja.

39.

Enako je treba v zvezi z drugo predpostavko ugotoviti, da vprašanja za prehodno odločanje nikakor ne bi postala brezpredmetna, če bi bilo ugotovljeno (biološko ali zakonito) materinstvo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Drži sicer, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje postavljeno tako, da lahko nastane vtis, da je izdaja bolgarskega rojstnega lista odvisna zgolj od opredelitve, kdo je otrokova (biološka) mati. Vendar se v resnici tudi z opredelitvijo tožeče stranke kot otrokove matere ne bi spremenilo nič v zvezi s tem, da bolgarski organi niso pripravljeni izdati zahtevanega rojstnega lista, v katerem bi bili kot otrokovi materi po zgledu španskega rojstnega lista navedeni tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena. To okoliščino je bolgarska vlada potrdila na obravnavi. Zavrnitev izdaje zahtevanega rojstnega lista poleg tega de facto onemogoči to, da bi otrok pridobil bolgarski osebni dokument. Torej se še vedno postavlja vprašanje združljivosti tega položaja s členoma 20 in 21 PDEU ter členi 7, 24 in 45 Listine.

40.

Torej bo moralo Sodišče kakor koli že odgovoriti na vprašanje, ali pravo Unije državi članici nalaga, da mora za namene izdaje rojstnega lista poročenemu paru žensk priznati starševstvo otroka, kot je bilo določeno v javni listini, ki jo je izdala druga država članica, ali pa lahko, nasprotno, prvonavedena država članica starševstvo določi v skladu s svojim nacionalnim pravom, kadar to pomeni, da kot mater prizna eno samo žensko. ( 7 )

41.

Vprašanje, ali lahko bolgarski organi zahtevajo podatke o identiteti otrokove biološke matere, ki ga je predložitveno sodišče izpostavilo v prvem vprašanju za predhodno odločanje, torej ni samostojno vprašanje. Če mora namreč Bolgarija priznati starševstvo otroka dvema ženskama, ki sta v španskem rojstnem listu navedeni kot materi, je opredelitev, kdo je biološka mati, drugotnega pomena, saj bi morali bolgarski organi tako ali drugače v rojstni list kot materi vpisati dve ženski. Če pa lahko Bolgarija starševstvo prosto določi v skladu s svojim nacionalnim pravom, to nujno pomeni, da lahko kot otrokovo mater obravnava eno samo žensko, pa naj bo to biološka mati ali ženska, ki ga je priznala.

42.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, kot sta bili opredeljeni v točki 40 teh sklepnih predlogov, obravnavati skupaj. V tem okviru bo odgovorjeno tudi na tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na posledice brexita za položaj iz postopka v glavni stvari.

43.

Za odgovor na ta vprašanja je tako treba na prvem mestu preučiti, ali zavrnitev izdaje zahtevanega rojstnega lista z vidika vsake od predpostavk, navedenih v točki 37 zgoraj, torej glede na to, ali ima otrok bolgarsko državljanstvo ali ne, pomeni oviro za pravice, določene v drugem delu PDEU, zlasti pravico državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju Unije v skladu s členom 21(1) PDEU.

44.

Na drugem mestu je treba raziskati, ali je mogoče morebitno oviro za prosto gibanje utemeljiti, zlasti z vidika člena 4(2) PEU, ki zagotavlja spoštovanje nacionalne identitete držav članic. Predložitveno sodišče ta vidik podrobneje obravnava v drugem vprašanju za predhodno odločanje. V zvezi s tem bo treba zlasti opredeliti, ali sklicevanje na nacionalno identiteto zahteva uravnoteženje z drugimi interesi, kot so temeljne pravice iz Listine, navedene v prvem vprašanju za predhodno odločanje, in kakšna je, če je to primerno, intenzivnost nadzora, ki ga izvaja Sodišče.

45.

Ta analiza bo najprej opravljena za prvo predpostavko, navedeno v točki 37 zgoraj, torej predpostavko, po kateri otrok nima bolgarskega državljanstva. V tem okviru bo odgovorjeno tudi na vprašanje, ki je bilo vsaj implicitno postavljeno na obravnavi, ali bi bilo Republiki Bolgariji morda mogoče naložiti, da v okoliščinah obravnavane zadeve otroku tožeče stranke iz postopka v glavni stvari podeli državljanstvo (točka C).

46.

Nato bo preučena predpostavka, da otrok ima bolgarsko državljanstvo (točka D).

47.

Nazadnje, v odgovor na četrto vprašanje za predhodno odločanje bom navedla nekaj praktičnih preudarkov kot vodilo predložitvenemu sodišču pri uveljavitvi priporočene rešitve (točka E).

48.

V skladu s členom 21(1) PDEU ima vsak državljan Unije pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Da bi države članice v praksi zagotovile izvrševanje te pravice, morajo v skladu s členom 4(3) Direktive 2004/38 svojim državljanom v skladu z nacionalnim pravom izdati osebni dokument.

49.

Glede zadnjenavedene obveznosti je treba že takoj ugotoviti, da bolgarski organi niso pristojni za to, da otroku izdajo osebni dokument v skladu s členom 4(3) navedene direktive, če ta nima bolgarskega državljanstva.

50.

V zvezi z vprašanjem, ali bi mu bolgarski organi v okoliščinah obravnavane zadeve lahko bili dolžni podeliti bolgarsko državljanstvo, je treba opozoriti, prvič, da opredelitev pogojev za pridobitev in izgubo državljanstva v skladu z mednarodnim pravom spada v pristojnost posamezne države članice. ( 8 )

51.

Drugič, glede pridržka, v skladu s katerim morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije, ( 9 ) je treba opozoriti, da se uporablja le, ko to izvajanje vpliva na pravice, podeljene in varovane s pravnim redom Unije ( 10 ). Povedano drugače, listina, s katero se pogojuje pridobitev ali izguba državljanstva države članice, lahko spada na področje uporabe prava Unije le, če so z njo omejene pravice, ki izhajajo iz statusa državljana Unije. ( 11 ) Če pa oseba ni nikoli pridobila pravic, ki izhajajo iz statusa državljana Unije, taka listina že uvodoma ne more omejevati teh pravic. Zato ni mogoče šteti, da položaj te osebe spada na področje uporabe prava Unije „z vidika njegove narave in posledic“. ( 12 )

52.

Iz tega razloga ob predpostavki, da otrok ni pridobil bolgarskega državljanstva po pravu samem, ni mogoče preučiti vprašanja, ali bi bilo lahko Republiki Bolgariji naloženo, da mu državljanstvo podeli na podlagi členov 20 in 21 PDEU ob upoštevanju položaja otroka. ( 13 )

53.

Zaradi popolnosti je treba v tem okviru poudariti, da je španska vlada na obravnavi potrdila, da bi imel otrok, če ne bi mogel pridobiti bolgarskega državljanstva niti državljanstva Združenega kraljestva, ( 14 ) pravico zahtevati špansko državljanstvo v skladu s členom 17 španskega civilnega zakonika. Torej ni nevarnosti, da bi postal oseba brez državljanstva.

54.

Če torej otrok nima bolgarskega državljanstva, ne uživa pravic, ki izhajajo iz člena 4(3) Direktive 2004/38 ter členov 20 in 21 PDEU, ki so pridržane za državljane Unije. Zato dejstvo, da so bolgarski organi otroku zavrnili izdajo bolgarskega rojstnega lista, v katerem bi bili po zgledu španskega rojstnega lista kot njegovi materi navedeni tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena, ter dejstvo, da so temu otroku zavrnili izdajo bolgarskega osebnega dokumenta, ne moreta pomeniti posega v te pravice.

55.

Opozoriti je treba, da po predpostavki, ki se preučuje na tem mestu, tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni biološka mati otroka in ne želi priznati materinstva v skladu s členom 64 družinskega zakonika. ( 15 )

56.

Zavrnitev izdaje zahtevanega rojstnega lista bi lahko vseeno pomenila oviro za njeno pravico do prostega gibanja, saj je zakonito pridobila status otrokove matere v skladu s španskim pravom.

57.

Rojstni list odraža starševstvo osebe, kot so ga ugotovili pristojni organi. S tega vidika je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pojasnil, ki jih je na obravnavi podala bolgarska vlada, razvidno, da bi bila praktična posledica prepisa španskega rojstnega lista ta, da bi bil status matere podeljen tožeči stranki iz postopka v glavni stvari in njeni ženi. Če po drugi strani ena od obeh žensk ni navedena na tem dokumentu, se ne bo obravnavala kot otrokova mati v smislu bolgarskega družinskega prava.

58.

V zvezi s tem sicer drži, da pravo Unije v trenutnem stanju razvoja ne ureja pravil v zvezi z določitvijo osebnega stanja osebe, ( 16 ) natančneje v zvezi s starševstvom. Vendar to še ne pomeni, da nacionalni ukrep, sprejet na tem področju, ne more pomeniti ovire za temeljne pravice in svoboščine, zagotovljene s Pogodbama. Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da morajo države članice, če položaj spada na materialno področje uporabe Pogodb, pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštovati pravo Unije. ( 17 )

59.

Nobenega dvoma ni o tem, da položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki je bolgarska državljanka, ki prebiva v Španiji, spada na področje uporabe člena 21(1) PDEU in da se ta oseba lahko sklicuje na pravice, ki iz tega izhajajo, tudi zoper svojo državo članico izvora. ( 18 ) V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko oviro za prosto gibanje državljanov Unije pomeni vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko državljane Unije oviral pri izvrševanju te svoboščine ali zmanjšal njegovo privlačnost. ( 19 )

60.

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da pravice, ki jih imajo državljani držav članic na podlagi člena 21(1) PDEU, vključujejo pravico do običajnega družinskega življenja v državi članici gostiteljici in po vrnitvi v državo članico, katere državljani so, tudi v tej državi, tako da imajo pravico, da so tam ob njih prisotni člani njihove družine. ( 20 )

61.

Sodišče je v tem okviru že pojasnilo, da so „družinski člani“ vsekakor tisti, ki so navedeni v členu 2, točka 2, Direktive 2004/38. ( 21 ) Ta določba se med drugim nanaša na „zakonca“ državljana Unije (podtočka (a)) in na njegove „potomce v ravni črti“ (podtočka (c)). Če namreč istospolnega zakonca državljana Unije, s katerim je ta veljavno sklenil zakonsko zvezo v skladu z zakonodajo ene od držav članic, ne bi opredelili kot „družinskega člana“ z obrazložitvijo, da pravo druge države članice ne določa te možnosti, bi s tem tvegali, da bi se pravice, ki izhajajo iz člena 21(1) PDEU, med posameznimi državami članicami razlikovale glede na določbe nacionalnega prava vsake od držav. ( 22 ) Iz istega razloga je Sodišče menilo, da je treba pojem „potomec v ravni črti“ v celotni Uniji razlagati enotno. ( 23 ) V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tako tožeča stranka iz postopka v glavni stvari kot njena žena veljavno pridobili status otrokovega starša v skladu s španskim pravom ( 24 ) in da poleg tega v Španiji s hčerko živita dejansko družinsko življenje.

62.

Zaradi nepriznanja teh družinskih razmerij, vzpostavljenih v Španiji, pa bi nastale resne ovire za družinsko življenje v Bolgariji. Status družinskega člana je namreč podlaga za številne pravice in obveznosti, ki izhajajo hkrati iz prava Unije in nacionalnega prava. Naj navedem le nekaj primerov: za začetek so tu negotovosti glede pravice otroka do prebivanja v Bolgariji, nato ovire v zvezi z varstvom in vzgojo ter socialno varnostjo, ta zavrnitev pa bi lahko imela posledice tudi na področju premoženjskih razmerij med zakoncema in na dednem področju. V teh okoliščinah ni nobenega dvoma o tem, da bi lahko nepriznanje družinskih razmerij, vzpostavljenih v Španiji, tožečo stranko iz postopka v glavni stvari odvrnilo od vrnitve v svojo državo članico izvora.

63.

Kot je bilo navedeno v točki 34 zgoraj, sicer drži, da bi lahko tožeča stranka iz postopka v glavni stvari – tudi če ni otrokova biološka mati – priznala materinstvo v skladu s členom 64 družinskega zakonika. Vendar priznanje materinstva nujno pomeni izključitev priznanja druge ženske, natančneje njene žene, kot matere. ( 25 )

64.

S tem bi bilo torej tožeči stranki iz postopka v glavni stvari v primeru vrnitve v Bolgarijo preprečeno nadaljnje družinsko življenje, kot ga je živela v Španiji. Konkretno bi to pomenilo, da bi morala sama opravljati vse starševske naloge, za katere je potreben dokaz o statusu starša, pa naj gre za vpis v šolo, zdravstvene odločitve ali raznovrstne upravne postopke za račun otroka, saj bi bila njena žena izključena iz statusa matere. Poleg tega bi lahko zadnjenavedena, ki je prav tako zakonito pridobila status matere ter s tem pravico do varstva in vzgoje otroka v državi članici prebivališča para, torej Španiji, zaradi tega nasprotovala vrnitvi otroka v Bolgarijo. To pa bi lahko tudi tožečo stranko iz postopka v glavni stvari odvrnilo od vrnitve v svojo državo članico izvora.

65.

Po drugi strani pa to, da otroku ne bi bilo podeljeno bolgarsko državljanstvo, samo po sebi ne bi pomenilo ovire za prosto gibanje tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Dokler se namreč družinske vezi, vzpostavljene v Španiji, upoštevajo in priznavajo pri uporabi pravil Unije o prostem gibanju, ( 26 ) zgolj okoliščina, da otroku državljanke Unije ni podeljeno državljanstvo ene od držav članic zaradi teh vezi, še ne more pomeniti ovire za prosto gibanje zadevne državljanke Unije. Kot je bilo že navedeno, lahko države članice načeloma še naprej prosto opredeljujejo pogoje za pridobitev in izgubo državljanstva. ( 27 ) Zlasti jim s pravom Unije ni naloženo, da morajo potomcem svojih državljanov v ravni črti podeliti državljanstvo. Ta vidik ponazarja že sam obstoj Direktive 2004/38, katere namen je prav zagotoviti prosto gibanje državljanov Unije skupaj z njihovimi družinskimi člani, med njimi zlasti potomci v ravni črti, ki so državljani tretjih držav.

66.

Če otrok nima bolgarskega državljanstva, se ne more sklicevati na pravice, ki izhajajo iz člena 4(3) Direktive 2004/38, niti na tiste, ki izhajajo iz členov 20 in 21 PDEU. Z zadnjenavedenima določbama mu ni podeljena niti pravica zahtevati podelitev bolgarskega državljanstva.

67.

Vendar po tej isti predpostavki to, da bolgarski organi zavračajo sestavo bolgarskega rojstnega lista, v katerem bi bili po zgledu rojstnega lista, ki so ga izdali španski organi, kot otrokova starša navedeni tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena, pomeni oviro za pravico, ki jo ima tožeča stranka iz postopka v glavni stvari na podlagi člena 21(1) PDEU.

68.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je ovira za prosto gibanje oseb lahko utemeljena, če temelji na objektivnih preudarkih in je sorazmerna s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi. ( 28 )

69.

V obravnavani zadevi bolgarski organi trdijo, da bi s tem, da bi v rojstni list kot starša otroka vpisali poročen istospolni par, posegli v nacionalno identiteto Republike Bolgarije v smislu člena 4(2) PEU. Zato je treba najprej preučiti, ali se Republika Bolgarija v tem okviru lahko sklicuje na poseg v svojo nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU (razdelek a). V primeru pritrdilnega odgovora je treba nato preučiti pravne posledice takega sklicevanja, zlasti za intenzivnost nadzora, ki ga izvaja Sodišče (razdelek b), nazadnje pa preučiti še obravnavano zadevo (razdelek c)).

70.

Člen 4(2) PEU določa, da Unija spoštuje nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana s temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami držav članic. Navedena omejitev na temeljne politične in ustavne strukture kaže na to, da s členom 4(2) PEU ni zgolj napoteno na pojmovanja ustavnega prava držav članic, ampak je z njim uveden tudi samostojen pojem prava Unije, za razlago katerega je pristojno Sodišče. Vendar se lahko natančna vsebina tega pojma med posameznimi državami članicami razlikuje, zato je že zaradi njene narave ni mogoče določiti brez upoštevanja pojmovanj, ki jih v zvezi s svojo nacionalno identiteto uporabljajo države članice.

71.

V zvezi s tem je mogoče obveznost Unije, da spoštuje nacionalno identiteto držav članic, namreč razumeti kot obveznost, da spoštuje več različnih pojmovanj in s tem razlike, značilne za vsako državo članico. ( 29 ) Nacionalna identiteta tako zagotavlja geslo Unije, kot je bilo prvič določeno v členu I‑8 osnutka pogodbe o ustavi za Evropo (v nadaljevanju: Pogodba o ustavi), ( 30 ) in sicer „Združena v raznolikosti“.

72.

Zato pojma nacionalne identitete na ravni Unije ni mogoče razlagati abstraktno.

73.

Izhodišče za razlago člena 4(2) PEU so namreč navedbe predložitvenega sodišča in zadevne države članice ( 31 ), ki ima v zvezi s tem široko polje proste presoje ( 32 ). To pa je kljub vsemu omejeno z obveznostjo lojalnega sodelovanja, določeno v odstavku 3 iste določbe. ( 33 ) Poleg tega je mogoče na podlagi člena 4(2) PEU varovati le pojmovanje nacionalne identitete, ki je skladno s temeljnimi vrednotami Unije, določenimi zlasti s členom 2 PEU. ( 34 )

74.

V obravnavani zadevi je po mnenju predložitvenega sodišča poseg v bolgarsko nacionalno identiteto to, da zahtevani rojstni list odstopa od tradicionalnega pojmovanja družine, določenega v členu 46(1) bolgarske ustave, ki naj bi na pravni ravni pomenilo temelj družinskega in dednega prava ter eno od temeljnih vrednot bolgarske družbe. To pojmovanje naj bi nujno pomenilo, da lahko za otroka obstaja ena sama mati (in en sam oče).

75.

Trenutno v Uniji ni konsenza glede pogojev za dostop do temeljnih institutov družinskega prava. Nacionalna pravila, ki urejajo sklenitev zakonske zveze (ali njeno razvezo) in starševstvo (ali celo prokreacijo), so tista, ki opredeljujejo družinske vezi, ki pomenijo sam predmet tega področja. Glede, na primer razveze zakonske zveze, so bile ob pripravi uredbe o pravu, ki se uporablja za ta institut, ugotovljene nepremostljive pojmovne razlike, zaradi katerih je zakonodajna pobuda Komisije padla v vodo in je bilo namesto nje vzpostavljeno okrepljeno sodelovanje. ( 35 ) Glede sklenitve zakonske zveze, je trenutno le 13 od 27 držav članic Unije ta institut odprlo za istospolne pare. ( 36 ) Poleg tega le del teh 13 držav članic določa „samodejno“ starševstvo žene otrokove biološke matere. ( 37 ) Zaradi teh razhajanj je v Uredbi 2016/1191, s katero so poenostavljene zahteve za predložitev nekaterih javnih listin, ki potrjujejo med drugim rojstvo, sklenitev zakonske zveze, njeno razvezo in starševstvo, večkrat ponovljeno, da ne spreminja niti materialnega prava na tem področju niti obveznosti priznavanja pravnih učinkov v zvezi s tako listino. ( 38 )

76.

V tem okviru je Sodišče že implicitno priznalo, da so pravila, ki urejajo zakonsko zvezo, del nacionalne identitete v smislu člena 4(2) PEU. ( 39 )

77.

Tako je, ker je družinsko pravo posebej občutljivo pravno področje, ki ga zaznamuje več različnih pojmovanj in vrednot na ravni držav članic in družb, ki jih sestavljajo. Družinsko pravo – pa naj temelji na tradicionalnih ali „sodobnejših“ vrednotah – je izraz samopodobe države tako na politični kot tudi na družbeni ravni. Temelji lahko na verskih pojmovanjih ali kaže na to, da se jim je zadevna država odrekla. Vendar s tega vidika vsekakor izraža nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana s temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami.

78.

Še več, pravila, ki opredeljujejo družinske vezi, so bistvenega pomena za delovanje državne skupnosti na splošno. ( 40 ) Tako, če država v zvezi s tem uporablja ius sanguinis, starševstvo posameznika določa državljanstvo in torej samo pripadnost tega posameznika dani državi.

79.

Opredelitev – v pravnem smislu – tega, kaj je družina ali eden od njenih članov, se tako dotika temeljnih struktur posamezne družbe. Ta opredelitev torej lahko spada pod nacionalno identiteto države članice v smislu člena 4(2) PEU.

80.

Po ugotovitvi, da je opredelitev družinskih vezi lahko del nacionalne identitete držav članic, je treba preučiti, katere posledice iz tega izhajajo z vidika možnosti, da organi države članice utemeljijo zavrnitev priznanja opredelitve družinskih vezi, podane v drugi državi članici. V zvezi s tem predložitveno sodišče v drugem vprašanju za predhodno odločanje Sodišče zlasti sprašuje, ali je ob sklicevanju na nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU potrebno uravnoteženje z drugimi interesi, ki izhajajo iz prava Unije, zlasti s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino.

81.

Za odgovor na to vprašanje se je treba v prvi fazi posvetiti naravi in funkciji določbe o varovanju nacionalne identitete (točka 1), nato pa v drugi fazi iz tega izpeljati ugotovitve v zvezi s pravnimi učinki sklicevanja nanjo (točka 2).

82.

V nasprotju s tem, na kar na prvi pogled napeljuje dosedanja sodna praksa Sodišča s tega področja, ( 41 ) nacionalna identiteta, na katero se nanaša člen 4(2) PEU, ni zgolj eden od legitimnih ciljev med drugimi, ki ga je mogoče upoštevati ob preučitvi morebitne utemeljitve omejitve pravice do prostega gibanja.

83.

Če to določbo razlagamo v kontekstu člena 4 in preostalih določb naslova I PEU, se namreč izkaže, da ima ta pojem tudi vertikalno razsežnost, da mu je torej s Pogodbama dodeljena vloga pri razmejitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami.

84.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bil eden glavnih ciljev Lizbonske pogodbe natančnejša razmejitev pristojnosti med Unijo in državami članicami. V tem okviru je Pogodba o ustavi zaznamovala preobrazbo določbe o varovanju nacionalne identitete v načelo, na katero se je mogoče sklicevati in ki se navezuje na delitev pristojnosti. To se je kazalo že v naslovu člena I‑5 Pogodbe o ustavi, po katerem se zgleduje sedanji člen 4 PEU, ki se je glasil „Odnosi med Unijo in državami članicami“. Za primerjavo, določba v zvezi z nacionalno identiteto, vnesena z Maastrichtsko pogodbo, je bila najprej vključena v odstavek 1 člena F PEU ( 42 ), nato pa v odstavek 3 člena 6 PEU v zvezi z vrednotami in načeli Unije ( 43 ).

85.

Ta razlaga je podkrepljena s preostalima odstavkoma sedanjega člena 4 PEU: določbi o načelu lojalnega sodelovanja, ki je bila na varovanje nacionalne identitete navezana že v členu I‑5(2) Pogodbe o ustavi, je odslej dodan še člen 4(1) PEU. Ta člen vsebuje načelo dodelitve pristojnosti, s čimer je jasno vzpostavljena povezava te določbe z delitvijo pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami. Prav tako člen 4(2) PEU, v katerem so po zgledu njegovega modela iz Pogodbe o ustavi kot primer navedena različna področja, ki lahko spadajo v nacionalno identiteto, kot je nacionalna varnost, odslej vsebuje dodatno pojasnilo, da ta „ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice“.

86.

Ta razvoj kaže na to, da je bila nacionalna identiteta, kot je vključena v člen 4(2) PEU, zasnovana za omejitev vpliva prava Unije na področjih, ki se dojemajo kot bistvena za države članice, ne pa zgolj kot vrednota Unije, ki jo je treba uravnotežiti z drugimi enako pomembnimi interesi.

87.

To se sklada s ciljem nacionalne identitete, ki je ohranjanje, v zvezi s temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, posebnih pristopov, lastnih vsaki od držav članic. ( 44 )

88.

Zgolj s to funkcijo določbe o varovanju nacionalne identitete je mogoče poleg tega pojasniti, zakaj je bila določba člena 4(2) PEU omejena v primerjavi s predhodno določbo Maastrichtske pogodbe, ( 45 ) tako da je bilo področje uporabe nacionalne identitete zoženo na temeljne politične in ustavne strukture. Če bi bila namreč nacionalna identiteta zgolj eden od interesov med drugimi, na katerega bi se bilo mogoče sklicevati za utemeljitev odstopanja od prava Unije, ta omejitev ne bi imela nobenega smisla in bi bila poleg tega v nasprotju s sodno prakso Sodišča. V skladu z ustaljeno sodno prakso se je namreč mogoče za utemeljitev omejitve pravic, ki izhajajo iz prava Unije, sklicevati na vsak legitimni interes, ne pa zgolj na interes, neločljivo povezan s temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami držav članic. ( 46 )

89.

Iz sodne prakse Sodišča je mogoče izpeljati, da je intenzivnost nadzora nad nacionalnimi ukrepi, s katerimi se omejujejo temeljne svoboščine, na splošno odvisna od harmonizacije zadevnega področja. Če namreč področje (še) ni harmonizirano na ravni Unije ali spada v pristojnost držav članic, Sodišče državam članicam priznava široko polje proste presoje. ( 47 )

90.

Če je torej namen obveznosti spoštovanja nacionalne identitete v smislu člena 4(2) PEU ohraniti temeljne politične in ustavne strukture, lastne vsaki od držav članic, s čimer je določena meja povezovalnega delovanja Unije, iz tega sledi, da lahko Sodišče izvede le omejen nadzor nad ukrepi, ki jih ena od držav članic sprejme za varovanje svoje nacionalne identitete. Po drugi strani bi nadzor nad sorazmernostjo teh ukrepov pomenil, da je nacionalna identiteta zožena na preprost legitimen cilj. ( 48 )

91.

S tem je mogoče pojasniti dejstvo, da so vsi udeleženci v postopku pred Sodiščem – vendar z izjemo španske vlade in tožeče stranke iz postopka v glavni stvari – trdili, da Republika Bolgarija za namene uporabe bolgarskega družinskega in dednega prava ni dolžna priznati starševstva, kot je bilo ugotovljeno v španskem rojstnem listu, saj je določitev starševstva v smislu družinskega prava v izključni pristojnosti držav članic. Ti udeleženci so torej vsaj implicitno menili, da te pristojnosti ni mogoče omajati s preudarki v zvezi s pravico tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in njene hčerke do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v skladu s členom 7 Listine ali v zvezi s koristjo otroka, kot je določena v njenem členu 24(2).

92.

Takega omejenega nadzora pa kljub vsemu ne smemo uporabiti za vsak izraz nacionalne identitete, ampak samo v zvezi s temeljnim izrazom zadevne nacionalne identitete, s čimer se prepreči, da bi uporaba člena 4(2) PEU trčila ob načelo primarnosti prava Unije. ( 49 )

93.

V zadevah, v katerih se je doslej postavilo vprašanje varovanja nacionalne identitete, ni šlo za temeljni izraz pojmovanja, ki ga je zadevna država članica želela varovati na podlagi svoje nacionalne identitete. V teh zadevah so se večinoma obravnavale omejitve prostega gibanja državljanov Unije zaradi zavrnitve priznanja imena, ki so ga privzeli v drugi državi članici. Sodišče je sicer ugotovilo, da so odprava plemstva, varovanje uradnega nacionalnega jezika oziroma republikanska oblika države, na katere je bilo napoteno za utemeljitev te zavrnitve, lahko del nacionalne identitete v smislu člena 4(2) PEU. ( 50 ) Vendar je treba kljub vsemu poudariti, da obveznost prepisa ali priznanja imena običajno ne seže do samega bistva teh ciljev. Zato je Sodišče utemeljitev, ki jo je navedla zadevna država članica, analiziralo z vidika legitimnega cilja, s katerim je mogoče utemeljiti omejitev. ( 51 )

94.

Za ponazoritev tega razlikovanja je treba pripomniti, da obveznost priznanja naslova ali plemiškega elementa kot sestavine imena – na kar sta se nanašali zadevi Sayn-Wittgenstein in Bogendorff von Wolfersdorff – nikakor ne spodkopava odprave plemstva ali republikanske oblike države, saj iz tega ne izhaja noben privilegij. Podobno je Sodišče v zadevi Coman razsodilo, da obveznost priznanja zakonskih zvez, ki so bile v drugi državi članici na podlagi njenega prava sklenjene med osebama istega spola, zgolj za namene podelitve izvedene pravice do prebivanja državljanu tretje države, ne ogroža instituta zakonske zveze, ki je v izključni pristojnosti držav članic. Razlog za to je, da priznanje take zakonske zveze zgolj zato, da se podeli pravica do prebivanja, ne vključuje obveznosti navedene države članice, da v svojem nacionalnem pravu vzpostavi institut zakonske zveze med osebami istega spola. Zato taka obveznost priznanja zgolj zaradi uresničevanja pravic, ki jih imajo državljani Unije na podlagi prava Unije, ne posega v nacionalno identiteto zadevne države članice. ( 52 )

95.

Drugače je, če listina, ki se zahteva na podlagi prava Unije, dejansko lahko spremeni nacionalni institut ali nacionalno pojmovanje, s čimer poseže v izključno pristojnost držav članic na zadevnem področju. To se lahko zlasti zgodi, ko gre za pravila, ki pomenijo sam predmet pojmovanja, ki ga želi država članica z nacionalno identiteto varovati.

96.

V zvezi s takim temeljnim izrazom nacionalne identitete je omejitev intenzivnosti nadzora torej nujna za ohranitev obstoja področij materialnih pristojnosti, pridržanih za države članice na področju uporabe prava Unije. ( 53 )

97.

Ta zadeva je odlična ponazoritev te potrebe.

98.

Ker torej Unija na tem področju nima pristojnosti, se nad nacionalnim družinskim pravom načeloma ne izvaja nadzor z vidika Listine, saj države članice na tem področju ne izvajajo prava Unije v smislu njenega člena 51(1). Glede na posebno občutljivost in temeljni pomen tega področja lahko to spada celo v nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU, kar pomeni, da pravo Unije spoštuje razlike med vrednotami in pojmovanji. ( 54 )

99.

Kadar pa je v družinskem razmerju podan čezmejni element, lahko vsaka nacionalna določba s področja družinskega prava pomeni omejitev v smislu člena 21(1) PDEU že samo zato, ker odstopa od predpisov druge države članice. ( 55 ) Če bi Sodišče v okviru preučitve utemeljitve take omejitve vsakič izvedlo izčrpen nadzor nad nacionalnimi predpisi z vidika Listine in zlasti njenih določb v zvezi z družinskimi razmerji – kot sta člena 7 in 24 – bi to imelo za posledico, da bi se moralo celotno nacionalno družinsko pravo, vključno s temeljnim izrazom razlik, ki jih Unija spoštuje v skladu s členom 4(2) PEU, skladati z enotnim pojmovanjem družinske politike, ki bi ga Sodišče izoblikovalo v svoji razlagi navedenih določb.

100.

Taka razlaga bi bila poleg tega v nasprotju s členom 51(2) Listine, v skladu s katerim ta ne razširja področja uporabe prava Unije čez pristojnosti Unije.

101.

Iz zgornjih preudarkov je razvidno, da se mora Sodišče, ko se zadeva nanaša na temeljni izraz nacionalne identitete v smislu člena 4(2) PEU, omejiti na nadzor nad mejami sklicevanja na to načelo, zlasti nad spoštovanjem vrednot, določenih s členom 2 PEU. ( 56 ) Preučiti torej treba, ali to velja v obravnavani zadevi.

102.

Opozoriti je treba, da ovira za prosto gibanje tožeče stranke iz postopka v glavni stvari izhaja iz nepriznanja družinskih vezi, ki jih je vzpostavila v Španiji. ( 57 )

103.

V zvezi s tem je treba po eni strani, glede sestave rojstnega lista, kakršen se zahteva v obravnavani zadevi, torej rojstnega lista, na katerem sta tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena navedeni kot materi otroka, ugotoviti, da vpis tožeče stranke iz postopka v glavni stvari kot matere v tako listino nujno pomeni priznanje pravnih učinkov sklenitve zakonske zveze za namene določitve starševstva. Po predpostavki, ki se preučuje v tem delu, torej da tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni otrokova biološka mati, ( 58 ) njeno materinstvo namreč izhaja iz njenega statusa žene otrokove biološke matere. Poleg tega bi ji bil z vpisom v rojstni list poleg zadnjenavedene v bolgarskem družinskem pravu vsaj dejansko podeljen status matere. ( 59 )

104.

Obveznost ugoditve prošnji na podlagi prava Unije bi tako za Republiko Bolgarijo ustvarila obveznosti na področju družinskega prava, torej na področju, ki bi lahko spadalo v nacionalno identiteto držav članic, ne pa zgolj – kot v zadevi Coman – na področju, urejenem s pravom Unije, kot je pravica do prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov. Kot je v bistvu v postopku pred Sodiščem navedla poljska vlada, rojstnega lista ni mogoče sestaviti zgolj za namene prostega gibanja v smislu prava Unije. ( 60 ) Rojstni list je tisti, ki že po naravi odraža starševstvo v smislu družinskega prava.

105.

Pravila v zvezi s starševstvom pa določajo družinske vezi, ki so same predmet družinskega prava. Navezujejo se na bistvo pojmovanja, ki ga želi Republika Bolgarija varovati na podlagi svoje nacionalne identitete. ( 61 ) Kot je bilo namreč navedeno v točki 78 teh sklepnih predlogov, je opredelitev tega, kaj so družina in njeni člani, temeljnega pomena za državno skupnost. Obveznost prepisa španskega rojstnega lista bi tako privedla celo do prejudiciranja tega, komu mora Republika Bolgarija podeliti državljanstvo.

106.

V tem okviru je iz člena 2(4) Uredbe 2016/1191 jasno razvidna volja evropskega zakonodajalca, da izključi obveznost priznanja med drugim starševstva, ugotovljenega v javni listini, izdani v drugi državi članici. V teh okoliščinah je treba šteti, da obveznost priznanja starševstva za namene sestave rojstnega lista posega v temeljni izraz nacionalne identitete Republike Bolgarije v zgoraj opisanem smislu. ( 62 )

107.

Temu bi lahko – in ne brez dobrih razlogov – nasprotovali s trditvijo, da pravno priznanje drugih oblik družinskega življenja ne bi nikakor povzročilo negativnih posledic za pojmovanja „tradicionalne“ družine, ki ga želi varovati Republika Bolgarija, ampak bi to pojmovanje ostalo povsem nedotaknjeno. Vendar je pomembno to, da gre za normativno presojo, ki je ob upoštevanju sistema delitve pristojnosti v domeni držav članic. Če bi moralo Sodišče namesto držav članic presoditi, ali je posamezen ukrep potreben za varovanje nacionalne identitete, kot jo je opredelila zadevna država članica, bi temu pojmu kot takemu odvzeli celoten pomen. Menim, da je s to okoliščino ponazorjena ugotovitev, da nad sklicevanjem na bistvo nacionalne identitete ni mogoče izvesti nadzora sorazmernosti (katerega ena od faz je analiza potrebnosti ukrepa z vidika zastavljenega cilja).

108.

Vendar je treba po drugi strani ugotoviti, da je mogoče dobršen del ovir za prosto gibanje tožeče stranke, opisanih v točki 62 zgoraj, odpraviti s priznanjem družinskih razmerij, ki jih je vzpostavila v Španiji, zgolj za namene uporabe sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem državljanov. Tako bi bila posledica priznanja njene hčerke kot „potomke v ravni črti“ v smislu člena 2, točka 2(c), Direktive 2004/38 in priznanje njene žene kot „zakonke“ v smislu točke (a) iste določbe ta, da bi bilo navedenima osebama dovoljeno prebivati na ozemlju bolgarske države skupaj s tožečo stranko iz postopka v glavni stvari. ( 63 ) Dalje, ker je treba opredelitev teh pojmov v okviru Direktive 2004/38 upoštevati tudi v zvezi s pojmom „družinski člani“ delavca migranta v smislu Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1) ( 64 ), se s tem poleg tega še zagotovi, da lahko otrok na primer v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 7(2) iste uredbe ( 65 ) uveljavlja socialne in davčne ugodnosti, povezane s statusom delavke migrantke, ki bi ga lahko imela tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, in sicer enako kot biološki otrok.

109.

Ker so namreč pravni učinki priznanja družinskih razmerij zgolj na namene uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz akta sekundarne zakonodaje, na primer Direktive 2004/38 ali Uredbe št. 492/2011, omejeni na področje, ki spada v pristojnost Unije, ni mogoče šteti, da obveznost, da država članica zagotovi te pravice državljanom Unije, ki so veljavno vzpostavili taka družinska razmerja v skladu s pravom druge države članice, pomeni vmešavanje v pristojnosti, ki so jih države članice ohranile na področju družinskega prava.

110.

V teh okoliščinah torej priznanje družinskih razmerij, vzpostavljenih v Španiji, zgolj za namene uporabe sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem oseb, ne pomeni posega v nacionalno identiteto držav članic. ( 66 )

111.

V zvezi z zavrnitvijo priznanja družinskega položaja, ustvarjenega v Španiji, in tega, da se hčerka v ta namen obravnava kot „potomka v ravni črti“ tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, njena žena pa kot „zakonka“ v smislu člena 2, točka 2(a) in (c), Direktive 2004/38, bi bilo torej treba opraviti preizkus sorazmernosti v skladu z Listino. ( 67 )

112.

Glede tega je treba uvodoma opozoriti, da je pojem „družinsko življenje“ v smislu člena 7 Listine v skladu z opredelitvijo, ki jo je izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v sodni praksi v zvezi s členom 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), odvisen od resničnosti tesnih osebnih vezi v praksi. ( 68 ) Sodišče je tako razsodilo, da člen 7 Listine zajema družinska razmerja, ki so se razvila v okviru razmerja med osebama istega spola, ( 69 ) ne glede na njihovo pravno opredelitev v dani državi članici. Poleg tega je iz povezane razlage odstavkov 2 in 3 člena 24 Listine razvidno, da korist otroka na splošno pomeni ohranitev enotnosti družine. ( 70 )

113.

V obravnavani zadevi ni sporno, da ženski nista le veljavno pridobili statusa staršev v skladu s španskim pravom, ampak v Španiji s svojo hčerko tudi živita dejansko družinsko življenje. Kot je bilo že navedeno zgoraj ( 71 ), bi bilo to družinsko življenje ogroženo, če zlasti tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v svoji državi članici izvora s svojima družinskima članicama ne bi mogla prebivati v običajnih razmerah ( 72 ). Prav pravice, ki izhajajo iz zakonskih aktov, kakršna sta Direktiva 2004/38 in Uredba št. 492/2011, pa državljanu Unije zagotavljajo, da živi svoje družinsko življenje v smislu člena 7 Listine. Sodišče je v tem okviru že razsodilo, da lahko člen 7 Listine povzroči tudi „pozitivne“ obveznosti za države članice, saj morajo te spoštovati ravnovesje med konkurenčnimi interesi zadevnih posameznikov in celotno družbo. ( 73 )

114.

Ker v teh okoliščinah obveznost priznanja družinskih razmerij, vzpostavljenih v Španiji, zgolj za namene uporabe sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem državljanov ne spreminja pojmovanj starševstva ali zakonske zveze v bolgarskem družinskem pravu niti ne privede do uvedbe novih pojmovanj v to pravo, je treba šteti, da to, da se tožeči stranki in njeni ženi zavrne priznanje otrokovega starševstva za te namene, presega to, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev.

115.

Ugotoviti je torej treba, da Republika Bolgarija tožeči stranki in njeni ženi ne more zavrniti priznanja otrokovega starševstva zgolj za namene uporabe sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem državljanov z obrazložitvijo, da bolgarsko pravo ne določa niti instituta zakonske zveze med osebama istega spola niti materinstva žene otrokove biološke matere.

116.

Opredeliti je še treba, ali zavrnitev priznanja družinskih razmerij, ki so bila v Španiji vzpostavljena med otrokom na eni strani ter tožečo stranko iz postopka v glavni stvari in njeno ženo na drugi strani, za namene sestave rojstnega lista ne pomeni kršitve člena 2 PEU. V skladu s to določbo Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

117.

Spoštovanje vrednot iz člena 2 PEU je pogoj za pristop k Uniji, ki ga mora kadar koli izpolnjevati vsaka država članica. ( 74 )

118.

Vendar preučitve v skladu s členom 2 PEU, zlasti tiste, ki se nanaša na spoštovanje načela enakosti in človekovih pravic, ni mogoče enačiti s preučitvijo nacionalnega ukrepa glede na ustrezne temeljne pravice iz Listine. ( 75 ) Z Listino ni uvedena minimalna harmonizirana raven varstva temeljnih pravic v državah članicah, ki bi se vedno uporabljala. V skladu s členom 51(2) Listine ta namreč ne razširja področja uporabe prava Unije čez pristojnosti Unije. V teh okoliščinah je treba preučitev v skladu s členom 2 PEU omejiti na spoštovanje bistvene vsebine teh načel in pravic. ( 76 )

119.

Če pa bi zadevni nacionalni predpisi v praksi izpolnjevali zahteve EKČP ali celo Listine, je treba še toliko bolj šteti, da to velja tudi v zvezi z zahtevami, ki izhajajo iz člena 2 PEU.

120.

V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali sta z njimi združljiva na eni strani samo pojmovanje, ki ga želi Bolgarija varovati v skladu s svojo nacionalno identiteto, na drugi strani pa rezultat, do katerega je to privedlo.

121.

Glede, prvem mestu, cilja varovanja tako imenovane „tradicionalne“ družine je treba zlasti preučiti njegovo skladnost z bistveno vsebino načela prepovedi diskriminacije, torej načela, ki ga Unija spodbuja v skladu s členom 2 PEU.

122.

Dejstvo, da se v ta namen prepove sklenitev zakonske zveze med osebama istega spola in se kot otrokova mati prizna ena sama ženska, nedvomno pomeni različno obravnavanje heteroseksualnih in istospolnih parov. Vendar je treba v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze ugotoviti, da trenutno znotraj Unije ni konsenza glede tega, da tega različnega obravnavanja ni mogoče utemeljiti. Tako Sodišče v dosedanji sodni praksi potrjuje, da državam članicam v nacionalnem pravu ni treba določiti instituta zakonske zveze med osebama istega spola. ( 77 ) Glede, po drugi strani, okoliščine, da se mož otrokove biološke matere v nasprotju z njeno ženo obravnava kot drugi starš tega otroka, je treba ugotoviti, da ESČP meni, da to ne pomeni niti različnega obravnavanja. Ker namreč ne obstaja dejanska podlaga za pravno domnevo, da je otrok potomec žene biološke matere ( 78 ), naj položaj moža biološke matere ne bi bil primerljiv s položajem njene žene ( 79 ). V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da pojmovanje zakonske zveze in starševstva, ki ga želi ohraniti Bolgarija v skladu s svojo nacionalno identiteto, pomeni kršitev člena 2 PEU.

123.

Na drugem mestu, glede rezultata, do katerega to privede, torej tega, da naj ne bi v skladu z bolgarskim pravom obstajalo nobeno družinsko razmerje med otrokom in tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, bi se moral ta rezultat skladati z zahtevami, ki izhajajo iz člena 2 PEU, glede spoštovanja človekovih pravic. Gre zlasti za pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, določeno s členom 8 EKČP, in korist otroka, k varovanju katere je Republika Bolgarija zavezana na podlagi iste določbe ( 80 ) pa tudi na podlagi člena 3(1) Konvencije Združenih narodov z dne 20. novembra 1989 o otrokovih pravicah.

124.

Vendar v skladu s sodno prakso ESČP spoštovanje bistva teh pravic še ne zahteva pravnega priznanja starševske vezi s staršem, ki ni otrokov biološki starš. Medtem ko se biološko starševstvo obravnava kot temeljni element vsakogaršnje identitete ( 81 ), varovane s členom 8 EKČP, to trenutno ne drži za pravno starševstvo, ugotovljeno v tujini, med neko osebo v odnosu do druge ( 82 ).

125.

V zvezi s tem je treba poudariti, da ESČP trenutno še meni, da državi pogodbenici ni treba dovoliti nepopolne posvojitve otroka s strani istospolne partnerke otrokove biološke matere. ( 83 )

126.

Poleg tega je za pravico do spoštovanja družinskega življenja v bistvu značilna možnost skupnega življenja v razmerah, ki so na splošno primerljive s tistimi, v katerih živijo druge družine. ( 84 ) Povedano drugače, za namene spoštovanja bistvene vsebine te pravice je pomembno jamstvo dejanskega družinskega življenja. V praksi zlasti ne bi smelo biti nevarnosti za ločitev družinskih članov zaradi državnega ukrepa. ( 85 ) Kot pa je bilo že navedeno zgoraj, ( 86 ) tudi če se družinska razmerja v smislu nacionalnega družinskega prava ne priznajo, je v praksi zagotovljeno, da bosta lahko tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena živeli skupaj s svojo hčerko v Bolgariji in drugih državah članicah Unije v razmerah, primerljivih z razmerami drugih družin, saj jih je treba vsekakor obravnavati kot družinske članice za namene uporabe zlasti Direktive 2004/38 in Uredbe št. 492/2011.

127.

Večjih zahtev, ki bi morda lahko izhajale iz mnenja ESČP, izdanega na zahtevo francoskega kasacijskega sodišča po izreku sodbe ESČP v zadevi Mennesson proti Franciji, ni mogoče obravnavati, kot da izražajo bistveno vsebino pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu člena 2 PEU. ESČP je v zgoraj navedenem mnenju v zvezi s starševstvom otroka, spočetega v ZDA prek nadomestnega materinstva, glede „nameravane“ matere, ki ni biološka mati, menilo, da državi članici izvora „nameravane“ matere sicer ni treba priznati starševstva, ugotovljenega v ameriškem rojstnem listu, mora pa kljub temu ponuditi drugo možnost za vzpostavitev družinskega razmerja med otrokom in njo, na primer posvojitev. ( 87 ) Vendar ESČP ni zavzelo stališča glede medsebojne povezanosti te rešitve s sodno prakso, navedeno v točki 125 teh sklepnih predlogov, po kateri državi pogodbenici ni treba dovoliti nepopolne posvojitve otroka s strani istospolne partnerke otrokove biološke matere.

128.

Kakor koli že, kot je bilo že navedeno zgoraj, je spoštovanje člena 2 PEU pogoj za pristop k Uniji. ( 88 ) Prvič, v teh okoliščinah poleg dejstva, da je le del držav članic Unije ratificiral Protokol št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi s posvetovalnim mnenjem in da ta mnenja niso zavezujoča, ( 89 ) vsake kršitve EKČP še ni mogoče šteti za kršitev člena 2 PEU. Drugič, glede področja pristojnosti, pridržanega za države članice, spoštovanje temeljnih pravic zagotavlja ESČP, ne pa Sodišče. ( 90 )

129.

Torej Bolgarija s sklicevanjem na nacionalno identiteto, glede določitve starševstva za namene zlasti uporabe bolgarskega družinskega in dednega prava, ne krši člena 2 PEU. Zato lahko to sklicevanje v obravnavani zadevi pomeni mejo povezovalnega delovanja Unije v zvezi s tem vidikom in je ovira za to, da bi morala Republika Bolgarija v skladu s členom 21(1) PDEU priznati starševstvo v smislu družinskega prava, kot je bilo ugotovljeno v Španiji.

130.

Ta rezultat se sklada z voljo evropskega zakonodajalca, izraženo v določbah Uredbe 2016/1191, to je, da se za odpravo ovir za prosto gibanje državljanov Unije, v zvezi z njihovim osebnim stanjem, ne naloži obveznost priznanja materialnega pravnega položaja, ustvarjenega v drugi državi članici.

131.

Čeprav iz tega izhaja, da Sodišče ne nadzira skladnosti nacionalnega prava, ki ureja starševstvo, zlasti s pojmom koristi otroka v smislu člena 24(2) Listine, to nikakor ne pomeni, da je predložitveno sodišče razbremenjeno obveznosti, da izvede nadzor nad sorazmernostjo odločitve o nepriznanju starševstva otroka v skladu s svojim nacionalnim (ustavnim) pravom in, če je to primerno, mednarodnimi obveznostmi Republike Bolgarije. Opozoriti je namreč treba, da je Republika Bolgarija v skladu s členom 8 EKČP in členom 3(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah zavezana k varovanju koristi otroka v vseh položajih, urejenih z njenim nacionalnim pravom. Poleg tega je treba še poudariti, da je uravnoteženje tega interesa z morebitnimi drugimi vrednotami ustavnega pomena, kot je varovanje tako imenovane „tradicionalne“ družine, neločljiv sestavni del pravne države. Povedano drugače, v obravnavani zadevi se ne postavlja vprašanje, ali je nadzor nad sorazmernostjo zavrnitve priznanja starševstva, ugotovljenega v Španiji, treba izvesti ali ne, ampak vprašanje, na kateri ravni – ravni Unije ali nacionalni ravni – mora biti ta nadzor izveden.

132.

V zvezi s tem je treba poudariti, da predložitveno sodišče izrecno dvomi o skladnosti položaja, ki bo nastal v primeru nepriznanja družinskega razmerja s tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, z EKČP in zlasti zgoraj navedenim svetovalnim mnenjem ESČP v zadevi Mennesson proti Franciji. ( 91 ) Če torej meni, da so s to zavrnitvijo kršene obveznosti, naložene Republiki Bolgariji v skladu z EKČP, mora storiti, kar določa bolgarski pravni sistem za to, da se ustvari položaj, skladen z obveznostmi, ki izhajajo iz te konvencije (na primer razloži bolgarsko pravo ob upoštevanju določb EKČP, neposredno uporabi EKČP ali kaj drugega).

133.

Iz vseh zgornjih preudarkov je razvidno, da je s tem, da se Bolgarija sklicuje na nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU, mogoče utemeljiti zavrnitev priznanja starševstva otroka, kot je bilo ugotovljeno v španskem rojstnem listu, za namene sestave rojstnega lista, ki določa starševstvo tega otroka v smislu nacionalnega družinskega prava. Torej Bolgarija v skladu s pravom Unije otroku na tej podlagi ni dolžna niti podeliti bolgarskega državljanstva.

134.

Vendar s sklicevanjem na nacionalno identiteto ni mogoče utemeljiti zavrnitve priznanja družinskih razmerij, kakršna so bila ugotovljena v španskem rojstnem listu, zgolj za namene uresničevanja pravic, ki so za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari nastale na podlagi sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem državljanov, na primer na podlagi Direktive 2004/38 in Uredbe št. 492/2011.

135.

Najprej je treba opozoriti, da je ob predpostavki, preučeni v nadaljevanju, tožeča stranka iz postopka v glavni stvari bodisi otrokova biološka mati bodisi njegova zakonita mati, kar pomeni, da ima otrok ne le bolgarsko državljanstvo, ampak je tudi državljan Unije v skladu s členom 20(1) PDEU. Ta predpostavka je torej blizu dejanskemu stanju v zadevi C‑2/21, Rzecznik Praw Obywatelskich, v zvezi s katero trenutno teče postopek pred Sodiščem. ( 92 )

136.

V zvezi z vprašanjem, ali to, da so bolgarski organi otroku zavrnili izdajo zahtevanega rojstnega lista, pomeni oviro za njegove pravice, ki izhajajo iz prava Unije, predložitveno sodišče izpostavlja, da je v skladu z bolgarskim pravom izdaja rojstnega lista pogoj za izdajo bolgarskega osebnega dokumenta. Tako naj bi bolgarski organi z zavrnitvijo izdaje prvega dokumenta otroka dejansko prikrajšali za možnost pridobitve bolgarskega osebnega dokumenta, kar pa je izrecno določeno s členom 4(3) Direktive 2004/38. ( 93 )

137.

Nobenega dvoma ni o tem, da bi bilo dejansko uresničevanje pravice do prostega gibanja otroka močno ogroženo, če ne bi imel nobenega veljavnega osebnega dokumenta. ( 94 )

138.

V zvezi s tem sicer drži, da se je med razpravami na obravnavi izkazalo, da bi bili bolgarski organi pripravljeni sestaviti rojstni list, v katerem bi bila kot mati navedena zgolj tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in na podlagi katerega bi bilo mogoče njeni hčerki nato izdati osebni dokument.

139.

Vendar bi lahko celo v tem primeru oviro za prosto gibanje tega otroka pomenilo že samo dejstvo, da bi bila v rojstnem listu in po potrebi v potnih listinah, izdanih na podlagi tega rojstnega lista, kot mati vpisana samo tožeča stranka iz postopka v glavni stvari. V španskem rojstnem listu je namreč kot otrokova mati vpisana tudi žena tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in ni sporno, da ženski s svojo hčerko v Španiji živita dejansko družinsko življenje.

140.

Čeprav so države članice načeloma edine pristojne za določanje starševstva, ki ga je treba vpisati v rojstni list, morajo kljub temu – kot je bilo navedeno v točki 58 zgoraj – pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije in zlasti določbe v zvezi s svobodo, priznano vsakemu državljanu Unije, da se giblje in prebiva na ozemlju držav članic, kot to določa člen 21 PDEU.

141.

V zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso položaj otroka, ki je državljan ene od držav članic in je rojen v drugi državi članici, v kateri zakonito prebiva, spada na področje uporabe člena 21(1) PDEU. To velja tudi ob predpostavki, da ta otrok ni nikoli zapustil države, v kateri je bil rojen. ( 95 )

142.

Glede obstoja ovir za prosto gibanje je Sodišče že razsodilo, da razhajanje med podatki na dokumentih v zvezi z osebnim stanjem osebe, ki jih izdajo različne države članice, lahko za zadevne osebe povzroči resne upravne, poklicne in osebne neprijetnosti. ( 96 ) Tako razhajanje lahko zlasti vzbudi dvome o identiteti te osebe ali točnosti njenih izjav. ( 97 ) Zato lahko nastanejo ovire za prosto gibanje te osebe na ozemlju Unije.

143.

V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da se predložitev rojstnega lista zahteva med različnimi opravili upravne in poklicne narave. Glede razhajanja med podatki v bolgarskem rojstnem listu – če bi bila v njem kot mati navedena zgolj tožeča stranka iz postopka v glavni stvari – in v španskem rojstnem listu, bi bila posledica tega razhajanja torej vzbuditev dvomov ali celo sumov o krivi izjavi v primeru predložitve teh dokumentov, s čimer bi nastale resne neprijetnosti za otroka. ( 98 )

144.

Na drugem mestu, kot je bilo prav tako že navedeno ( 99 ), pravice, ki jih imajo državljani držav članic na podlagi te določbe, vključujejo pravico do običajnega družinskega življenja v državi članici gostiteljici in po vrnitvi v državo članico, katere državljani so, tudi v tej državi ( 100 ).

145.

Zaradi zavrnitve izdaje zahtevanega rojstnega lista pa se britanska žena po bolgarskem pravu dokončno ne bi več obravnavala kot mati. Kot je bilo namreč že navedeno v točki 57 teh sklepnih predlogov, rojstni list v zvezi s tem odraža rezultat tega, kako so pristojni organi določili starševstvo neke osebe v smislu družinskega prava. To bi povzročilo vse negativne posledice, navedene v točki 62 teh sklepnih predlogov, kar bi otroka prav tako lahko odvrnilo od vrnitve v svojo državo članico izvora.

146.

Na tretjem mestu, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, ali bi bili v osebnem dokumentu, ki bi bil lahko izdan na podlagi rojstnega lista, navedeni vsi podatki iz rojstnega lista, med njimi zlasti imeni staršev, ali pa bi vseboval zgolj podatke v zvezi z imetnikom v ozkem pomenu. Če je na tem dokumentu ali na drugih spremnih potnih listinah, katerih namen je imenovati osebe, pooblaščene za to, da lahko potujejo z zadevnim otrokom, navedena le ena od obeh žensk, ki sta v španskem rojstnem listu navedeni kot materi, tudi to vsekakor lahko pomeni oviro za otrokovo pravico do prostega gibanja. Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, in kot je v bistvu navedla Komisija v postopku pred Sodiščem, pravica do prostega gibanja v skladu s členom 21(1) PDEU namreč pomeni, da lahko otrok potuje z vsakim od svojih staršev.

147.

Torej je treba ugotoviti, da ob predpostavki, da ima otrok status državljana Unije, ker je bolgarski državljan, oviro za njegovo prosto gibanje pomeni ne le to, da so mu bolgarski organi zavrnili izdajo bolgarskega osebnega dokumenta v skladu s členom 4(3) Direktive 2004/38, ampak tudi to, da so mu zavrnili sestavo bolgarskega rojstnega lista, v katerem sta po zgledu rojstnega lista, ki so ga izdali španski organi, kot otrokovi materi navedeni tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena.

148.

Te ugotovitve ne more omajati niti morebitna možnost, da bi otrok glede na pripravljenost Združenega kraljestva, da mu podeli državljanstvo, na eni strani, ( 101 ) in izid pogajanj o prihodnjih odnosih Unije z Združenim kraljestvom na drugi strani pridobil osebni dokument, ki mu bo de facto omogočal prosto gibanje in prebivanje na ozemlju Unije z vsakim od svojih staršev. Poleg tega, da je ta možnost negotova, je iz zgornjih preudarkov razvidno, da oviro za prosto gibanje državljanov pomenijo že samo dejstvo, da ima oseba dve javni listini z različno vsebino, čeprav potrjujeta isti dogodek, in resne neprijetnosti, ki izhajajo iz tega. Torej pravne posledice brexita, ki jih predložitveno sodišče navaja v okviru tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ne vplivajo na rešitev spora o glavni stvari.

149.

Prvič, glede zavrnitve priznanja starševstva tudi v zvezi z britansko materjo za namene sestave bolgarskega rojstnega lista, je iz preudarkov, že navedenih v prejšnjem delu, ( 102 ) razvidno, da je s sklicevanjem na nacionalno identiteto v smislu člena 4(2) PEU mogoče utemeljiti to zavrnitev.

150.

Drugič, glede zavrnitve priznanja starševstva za namene izdaje osebnega dokumenta v skladu s členom 4(3) Direktive 2004/38, se ne zdi, da bi lahko imel tak dokument, če se v njem ali v spremnem dokumentu navedeta imeni staršev zaradi opredelitve oseb, pooblaščenih za to, da potujejo skupaj z zadevnim otrokom, enake pravne učinke kot rojstni list, ki bi vseboval tako navedbo. ( 103 ) Osebni dokument namreč nima dokazne funkcije glede starševstva osebe. Zato se zdi izključeno, da bi lahko pravice ali obveznosti v zvezi s temeljnim izrazom pojmovanja družine, ki ga želi Republika Bolgarija varovati, temeljile na okoliščini, da je neka oseba navedena kot mladoletnikov starš na osebnem dokumentu (ali spremnem dokumentu takega dokumenta za namene potovanj). Tako ne more vpis obeh staršev, navedenih v španskem rojstnem listu, v tak dokument nikakor spremeniti pojmovanj starševstva ali družinskih vezi v bolgarskem pravu. Edine obveznosti, ki v zvezi s tem nastanejo za Republiko Bolgarijo, se navezujejo na to, da se zagotovijo pravice, ki jih ima ta otrok na podlagi prava Unije, zlasti Direktive 2004/38, ki v členu 4(3) določa, da je treba vsakemu državljanu izdati osebni dokument.

151.

V teh okoliščinah obveznost, da se v take dokumente, in sicer zgolj za namene zagotavljanja uresničevanja prostega gibanja otroka z vsakim od staršev posamično, vpišeta imeni obeh žensk, ki sta v španskem rojstnem listu navedeni kot materi, ne posega v nacionalno identiteto. ( 104 )

152.

Poleg tega zavrnitve izdaje osebnega dokumenta ali spremnega dokumenta, v katerem sta kot otrokova starša, ki sta pooblaščena za potovanje z njim, navedeni tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in njena žena, ni mogoče upravičiti. ( 105 )

153.

Ob upoštevanju preudarkov iz točke 112 teh sklepnih predlogov je namreč s členom 7 Listine varovano razmerje, ki ga ima s hčerko vsaka od mater posamično. Uresničevanje tega razmerja pa bi bilo precej oteženo, zlasti v primeru dvonacionalne družine, ki prebiva v tretji državi, če eni od obeh ne bi bilo dovoljeno potovati s tem otrokom, ker ne bi bila v ta namen priznana kot njegova mati. V teh okoliščinah je glede na neobstoj formalnega vpliva obveznosti izdaje potnih listin, ki bi otroku omogočale potovanje z vsakim od staršev, na starševstvo in institut zakonske zveze v bolgarskem pravnem redu očitno, da zavrnitev izdaje takih listin presega to, kar je potrebno za uresničitev ciljev, na katere se sklicuje Republika Bolgarija.

154.

Ti preudarki in utemeljitev, navedena v točkah od 108 do 115 teh sklepnih predlogov, mutatis mutandis veljajo za vse pravice, ki izhajajo iz Direktive 2004/38 in drugih aktov sekundarne zakonodaje, s katerimi so državljanom Unije in njihovim družinskim članom podeljene pravice na podlagi uresničevanja pravice do prostega gibanja. Iz tega zlasti izhaja, da je treba tožečo stranko iz postopka v glavni stvari in njeno ženo obravnavati kot „prednici v ravni črti“, otroka pa kot njunega „potomca v ravni črti“ v smislu člena 2, točka 2(c) in (d), Direktive 2004/38.

155.

Iz navedenih preudarkov je razvidno, da Republika Bolgarija otroku tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ob predpostavki, da ima bolgarsko državljanstvo, ne more zavrniti izdaje osebnega dokumenta in potnih listin v skladu s členom 4(3) Direktive 2004/38, v katerih sta tožeča stranka in njena žena navedeni kot otrokova starša, z obrazložitvijo, da bolgarsko pravo ne priznava instituta zakonske zveze med osebama istega spola niti materinstva žene otrokove biološke matere. Iz istih razlogov ne more zavrniti niti priznanja družinskih razmerij med tem otrokom in navedenima ženskama za namene uporabe sekundarne zakonodaje Unije v zvezi s prostim gibanjem državljanov.

156.

Kot je bilo navedeno na začetku tega dela, je ob zdaj preučevani predpostavki tožeča stranka iz postopka v glavni stvari bodisi otrokova biološka mati bodisi njegova zakonita mati.

157.

Na prvem mestu, če je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari otrokova biološka mati, v zvezi s tem zgolj obveznosti, da ta podatek razkrije za namene priznanja njenega družinskega razmerja s hčerko, še ni mogoče šteti za poseg v pravice, priznane državljanom Unije v skladu s členom 21(1) PDEU. Če namreč neko vprašanje ni bilo harmonizirano na ravni Unije, ta določba državljanki Unije ne zagotavlja, da bo njen odhod v drugo državo članico ostal popolnoma nevtralen z vidika pravil, ki se zanjo uporabljajo na tem področju. ( 106 ) Vsaka zakonodaja države članice gostiteljice državljana Unije, ki bi bila manj ugodna od zakonodaje njegove države članice izvora, namreč ne more pomeniti ovire za prosto gibanje. ( 107 )

158.

V teh okoliščinah morebitnega poseganja v pravico do varovanja zasebnega življenja ali različnega obravnavanja v primerjavi s heteroseksualnimi pari, ki bi izhajalo iz obveznosti razkritja tega podatka, ni mogoče obravnavati z vidika prava Unije, zlasti členov 8 in 21 Listine, ampak zgolj z vidika nacionalnega (ustavnega) prava. Ker namreč izdaja rojstnega lista ne povzroči ovire za prosto gibanje, ne pomeni izvajanja prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. ( 108 )

159.

Kar pa kljub vsemu pomeni oviro za prosto gibanje tožeče stranke, je – kot je bilo navedeno zgoraj – nepriznanje njene žene kot otrokovega starša. ( 109 )

160.

Kot pa je bilo pravkar navedeno, Republika Bolgarija na podlagi člena 21(1) PDEU ni dolžna priznati starševstva, kot je bilo ugotovljeno v španskem rojstnem listu, tudi če zato materi, ki je v tem rojstnem listu navedena kot mati, ni pa otrokova biološka mati, ni priznan status matere v skladu z bolgarskim pravom. ( 110 ) Vendar mora Republika Bolgarija po analogiji z razlogovanjem iz točk od 108 do 114 teh sklepnih predlogov ženo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari priznati kot njeno „zakonko“ v smislu člena 2, točka 2(a), Direktive 2004/38 ( 111 ) in kot otrokovo „prednico v ravni črti“ v smislu člena 2, točka 2(d), te direktive.

161.

Na drugem mestu, če je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari otrokova zakonita mati, sicer drži, da to pomeni, da je morala predhodno priznati materinstvo v skladu s členom 64 družinskega zakonika. Čeprav je s tega vidika mogoče ta postopek gotovo obravnavati kot oviro za njeno pravico do prostega gibanja, ( 112 ) je treba to oviro vsekakor in iz istih razlogov, kot so bili navedeni v prejšnji točki, obravnavati kot upravičeno.

162.

Ob predpostavki, da ima otrok bolgarsko državljanstvo, Republika Bolgarija ne more z obrazložitvijo, da bolgarsko pravo ne priznava instituta zakonske zveze med osebama istega spola niti materinstva žene otrokove biološke matere, zavrniti izdaje osebnega dokumenta in potnih listin, ki jih otrok tožeče stranke iz postopka v glavni stvari potrebuje, v skladu s členom 4(3) Direktive 2004/38, na katerih sta kot starša otroka navedeni tožeča stranka in njena žena.

163.

Republika Bolgarija iz istih razlogov prav tako ne more za namene uporabe zlasti Direktive 2004/38 in Uredbe št. 492/2011 zavrniti priznanja družinskega razmerja med otrokom in britansko materjo, zadnjenavedeni pa ne statusa „zakonke“ tožeče stranke iz postopka v glavni stvari.

164.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali mora zavrniti uporabo obrazca rojstnega lista, ki je sestavni del veljavne nacionalne zakonodaje, in ga zamenjati z obrazcem, v katerega bo mogoče v polje „starši“ vpisati dve materi. Čeprav ta ovira za uveljavitev prihodnje sodbe ob predpostavki, da se bo Sodišče ravnalo po priporočenem pristopu iz teh sklepnih predlogov, ne bi smela nastati, bo moralo predložitveno sodišče – ob predpostavki, da ima otrok bolgarsko državljanstvo – kljub vsemu rešiti praktično težavo v zvezi s tem, da je sestava bolgarskega rojstnega lista predpogoj za izdajo osebnega dokumenta. ( 113 )

165.

Vendar je treba podobno kot Komisija poudariti, da pravo Unije bolgarskim organom v zvezi s tem nalaga zgolj obveznost rezultata, torej izdajo osebnega dokumenta, ki bo otroku omogočil potovanje z vsakim od njegovih staršev posamično. Podrobna pravila za dosego tega cilja je treba določiti v notranjem pravnem redu države članice.

166.

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče v okviru svojih pristojnosti sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe za zagotovitev izpolnitve te obveznosti, pri čemer mora upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in uporabiti vse metode razlage, ki jih to pravo priznava. ( 114 ) Iz tega sledi, da mora predvideti tudi alternativne možnosti, ki pa ne smejo privesti do uporabe nacionalnega prava contra legem.

167.

V zvezi s tem se po eni strani zdi, da je mogoče osebni dokument izdati na podlagi rojstnega lista, v katerem je kot mati navedena le ena od obeh žensk, saj po pojasnilih bolgarske vlade na obravnavi v bolgarskem osebnem dokumentu nista navedeni imeni staršev. Torej bi zadostovalo že to, da bi bili obe ženski navedeni v spremni potni listini, izdani poleg otrokovega osebnega dokumenta za namene identifikacije njegovih staršev.

168.

Po drugi strani – kot je med postopkom pred Sodiščem navedla Komisija – se ne zdi izključeno, da bi bilo mogoče osebni dokument izdati na podlagi overjenega prevoda španskega rojstnega lista v bolgarščino. V zvezi s tem je treba zlasti ugotoviti, da je bolgarska vlada potrdila, da sestava bolgarskega rojstnega lista ni pogoj za podelitev bolgarskega državljanstva. ( 115 ) Torej se sestava tega dokumenta ne zdi potrebna za to, da se ustvari podlaga za pravico otroka, da zahteva izdajo bolgarskega osebnega dokumenta, če se njegovo državljanstvo dokaže z drugimi sredstvi, na primer z dokazom o biološkem starševstvu z vidika tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ali z njenim priznanjem materinstva v skladu s členom 64 družinskega zakonika.

169.

Zgoraj navedeno mora preveriti predložitveno sodišče, ki mora uporabiti rešitev, ki je po njegovem mnenju najustreznejša za to, da se zagotovi polni učinek pravic, ki jih imata tožeča stranka iz postopka v glavni stvari in otrok na podlagi člena 21(1) PDEU.

170.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija), odgovori: