1.

Komercialna uporaba fotokopirnega stroja, ki se je začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila verjetno le prva v nizu pridobitev tehnološkega napredka, zaradi katere se je tradicionalno razumevanje avtorske in sorodnih pravic, zlasti pa omejitev in izjem od teh pravic, znašlo pred pomembnim izzivom. Pojav fotokopirnega stroja je namreč pomenil, da je bilo mogoče gradivo, varovano z avtorsko pravico, zlahka reproducirati na način, ki ga je bilo skorajda nemogoče nadzorovati ali odkrivati. Digitalna revolucija, ki smo ji priča vse od pojava interneta in svetovnega spleta v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je tradicionalno razumevanje postavila pred še večji izziv.

2.

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se obravnava še en vidik te razmeroma nove problematike. Ali ima fizična oseba, ki je zakoniti imetnik gradiva, varovanega z avtorsko pravico, pravico, da to gradivo za lastne in povsem zasebne namene kopira in ga proti plačilu dajatve hrani na komercialnem strežniku, ki deluje na podlagi tehnologije računalništva v oblaku, in, če je tako, kakšno nadomestilo je potemtakem treba, če sploh, izplačati imetniku avtorske pravice? To je v bistvu vprašanje, ki ga je v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča Evropske unije vložen 15. septembra 2020, postavilo Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija). Predlog se nanaša na razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. ( 2 )

3.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med organizacijo za kolektivno upravljanje avtorskih pravic Austro-Mechana Gesellschaft zur Wahrnehmung mechanisch-musikalischer Urheberrechte Gesellschaft mbH (v nadaljevanju: Austro-Mechana) na eni strani in družbo Strato AG (v nadaljevanju: Strato) s sedežem v Nemčiji, ki opravlja storitev shranjevanja podatkov v oblaku, na drugi strani. Postopek, ki teče pred predložitvenim sodiščem, se nanaša na vprašanje, ali bi morala družba Strato za zmogljivost shranjevanja v oblaku, ki jo za zasebno uporabo zagotavlja fizičnim osebam v Avstriji, plačati nadomestilo za izkoriščanje pravice reproduciranja.

4.

Sodišče ima priložnost, da v okviru obravnave tega predloga za sprejetje predhodne odločbe preuči vprašanje kopiranja, ki ga fizične osebe v digitalnem okolju opravijo za zasebno uporabo, in, natančneje, vprašanje reproduciranja ali shranjevanja vsebine, varovane z avtorsko pravico, v oblaku. ( 3 )

5.

Če država članica v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 za „zasebno kopiranje“ sprejme izjemo od izključne pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive, je treba poudariti, da je tako kopiranje posledično zakonito, če se imetniku pravice hkrati izplača tako imenovano pravično nadomestilo. Če pa zadevna država članica ne uveljavi izjeme iz člena 5(2)(b), potem seveda velja, da je tako reproduciranje gradiva, varovanega z avtorsko pravico, brez dovoljenja imetnika pravice, očitno nezakonito, ker je v nasprotju s členom 2 navedene direktive. ( 4 )

6.

V obravnavani zadevi mora Sodišče najprej preučiti, ali in, če je tako, v kolikšni meri izjema za zasebno kopiranje velja tudi za reprodukcije vsebine, varovane z avtorsko pravico, ki jih v oblaku izdelajo fizične osebe za zasebno uporabo. Če bi Sodišče menilo, da izjema za zasebno kopiranje velja tudi za take reprodukcije, bi moralo nato obravnavati vprašanje, kakšno (če je potrebno) je „pravično nadomestilo“, ki bi ga bilo treba v skladu z določbami člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 izplačati imetnikom pravic v zvezi s shranjevanjem v oblaku, ki ga ponudniki internetnih storitev zagotavljajo fizičnim osebam za zasebno uporabo.

7.

Natančneje, ker se lahko zgodi, da so fizične osebe ob nakupu naprav, medijev ali opreme – kot so pametni telefoni, tablični ali osebni računalniki ( 5 ) – ki omogočajo shranjevanje in posledično tudi reproduciranje vsebine, varovane z avtorsko pravico, v oblaku, že plačale dajatev in imetnikom pravic tako zagotovile (pravično) nadomestilo za škodo, ki jim je nastala zaradi kopiranja, se postavlja vprašanje, ali bi morali ponudniki internetnih storitev, ki zagotavljajo prostor za shranjevanje te iste vsebine v oblaku, plačati (dodatno) dajatev in tako zagotoviti „pravično nadomestilo“, ki se zahteva v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29.

8.

Pred preučitvijo teh vprašanj pa je treba najprej opredeliti pravni okvir obravnavane zadeve.

9.

V uvodnih izjavah 2, 5, 9, 10, 31, 32, 35, 38 in 44 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

10.

Člen 2 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

11.

Člen 3 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

3.   Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“

12.

Člen 5 Direktive 2001/29, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavku 2(b) določa:

„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

13.

Člen 5(5) navedene direktive določa:

„Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

14.

Člen 42b(1) Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski pravici, v nadaljevanju: UrhG) ( 6 ) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, ( 7 ) določa:

„1.   Če je treba za delo […] zaradi njegove narave pričakovati, da se bo s tem, ko bo shranjeno na nosilcu podatkov […], reproduciralo za lastno ali zasebno uporabo, je imetnik avtorske pravice upravičen do primernega nadomestila (nadomestilo za nosilce podatkov), če se kakršni koli nosilci podatkov, ki so primerni za tako reproduciranje, v Avstriji dajejo na trg za komercialne namene.“

15.

Družba Austro-Mechana je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki v svojem imenu, vendar v interesu in za račun upravičencev do nadomestila po pooblastilu uveljavlja pravice do uporabe na delih in pravice do nadomestila na glasbenih delih (z besedilom in brez njega). Na področje dejavnosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic, kot je Austro-Mechana, spadajo zlasti zakonske pravice do nadomestila na podlagi člena 42b(1) UrhG), to je pravica do nadomestila za uporabo pravice reproduciranja na nosilcih podatkov.

16.

Družba Austro-Mechana je pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) vložila tožbo proti družbi Strato s sedežem v Nemčiji, ki opravlja storitev pod imenom „HiDrive“. Ponudnik zadevno storitev opisuje kot „virtualni pomnilnik, ki deluje tako hitro in je tako preprost za uporabo kot (zunanji) trdi disk“. Družba Strato trdi, da ima njen pomnilnik „dovolj prostora, da se lahko v njem centralno, na enem mestu, shranijo fotografije, glasba in filmi“.

17.

Družba Austro-Mechana je predlagala izdajo odredbe, ki bi ji omogočila izstavitev računov in nato pobiranje plačil za poravnavo nadomestila, ki ga družba Strato dolguje na podlagi člena 42b(1) UrhG za uporabo pravice reproduciranja na nosilcih podatkov. Trdi, da je že iz besedila, ki je uporabljeno v členu 42b(1) UrhG, razvidno, da je to namenoma splošno, tako da je nadomestilo za uporabo pravice reproduciranja na nosilcih podatkov (nadomestilo za nosilce podatkov) treba plačati tudi, če se na nacionalnem ozemlju – na kakršen koli način in v kakršni koli obliki – za komercialne namene „dajejo na trg“ kakršni koli nosilci podatkov, pod kar naj bi bilo treba subsumirati tudi zagotavljanje prostora v pomnilniku „v oblaku“. Po njenem mnenju z opisno besedno zvezo „se dajejo na trg“ ni mišljeno fizično razširjanje, ampak se z njo namenoma pušča prostor za vključitev vseh postopkov, s katerimi se uporabnikom na nacionalnem ozemlju zagotavlja prostor za shranjevanje zaradi reproduciranja za (lastno ali) zasebno uporabo. Poleg tega naj bi člen 42b(3) UrhG tudi določal, da ni pomembno, ali dajanje na trg poteka z nacionalnega ozemlja ali iz tujine.

18.

Družba Strato je tožbo izpodbijala. Trdila je, da različica UrhG, ki se uporablja, ne določa nadomestila za storitve v oblaku in da se zakonodajalec, ki je seznanjen s temi tehničnimi možnostmi, namenoma ni odločil za to možnost. Družba Strato meni, da storitve v oblaku in fizični nosilci podatkov niso primerljivi. Razlaga, ki bi vključila storitve v oblaku, naj ne bi bila možna, saj se v tem primeru nosilci podatkov ne dajejo na trg, ampak gre samo za zagotavljanje prostora za shranjevanje. Družba Strato je trdila, da v Avstriji ne prodaja fizičnih nosilcev podatkov ali jih daje v najem, ampak na svojih strežnikih, ki so v Nemčiji, zgolj ponuja prostor za shranjevanje na spletu. Družba Strato je navedla tudi, da je za svoje strežnike v Nemčiji posredno že plačala dajatev iz naslova avtorske pravice (ker jo je v svojo ceno vračunal proizvajalec/uvoznik). Poleg tega naj bi tudi avstrijski uporabniki za naprave, ki so potrebne za to, da se vsebina sploh lahko naloži v oblak, že plačali to dajatev. Če bi bilo treba za pomnilnike v oblaku plačati dodatno dajatev, in sicer nadomestilo za nosilce podatkov, bi to po mnenju družbe Strato privedlo do obveznosti plačila dvojne ali celo trojne dajatve.

19.

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) je tožbo zavrnilo. V bistvu je razsodilo, da so imetniki avtorske pravice in imetniki sorodnih pravic (v nadaljevanju: imetniki pravic) do primernega nadomestila upravičeni, če se nosilci podatkov (z mesta, ki je v Avstriji ali v tujini) dajejo na trg na nacionalnem ozemlju za komercialne namene, če je treba za varovani predmet zaradi njegove narave pričakovati, da se bo s tem, ko bo shranjen na nosilcu podatkov, reproduciral za lastno ali zasebno uporabo (na način, ki je dovoljen v skladu s členom 42, od (2) do (7), UrhG), to je glede kakršnih koli nosilcev podatkov, ki so primerni za tako reproduciranje.

20.

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) je navedlo, da člen 42b(1) UrhG, ki izrecno napotuje na „kakršne koli nosilce podatkov“, zajema notranje in zunanje računalniške trde diske. Navedlo je tudi, da so storitve v oblaku na voljo v najrazličnejših oblikah. Bistvo take storitve naj bi bilo v zagotovilu, da ima uporabnik na voljo določeno zmogljivost za shranjevanje, ne da bi imel pravico do tega, da bi bile vsebine shranjene na določenem strežniku ali določenih strežnikih, ampak ima zgolj pravico do tega, da lahko do vsebin v pomnilniku dostopa „nekje v oblaku“ ponudnika. Po navedbah tega sodišča družba Strato svojim strankam torej ne daje v uporabo nosilcev podatkov, ampak kot storitev zagotavlja zmogljivost za shranjevanje na spletu. Poudarilo je, da je bil v okviru postopka presoje predloga Urh-Nov ( 8 ) sicer podan izrecen poziv k upoštevanju shranjevanja v oblaku in v ta namen predlagana ustrezna ubeseditev. Vendar se je zakonodajalec namenoma odločil, da take določbe ne bo vključil.

21.

Organizacija Austro-Mechana je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Predložitveno sodišče meni, da vprašanje, ali člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 zajema shranjevanje vsebin, varovanih z avtorsko pravico, v oblaku, ni popolnoma jasno. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 29. novembra 2017, VCAST (C‑265/16, EU:C:2017:913), v nadaljevanju: sodba VCAST) pojasnilo, da je shranjevanje varovanih vsebin v oblaku izenačeno z uporabo pravic, ki so pridržane avtorju.

22.

Glede na zgoraj navedeno je Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23.

Pisna stališča so predložile Austro-Mechana, družba Strato, danska, francoska, nizozemska in avstrijska vlada ter Evropska komisija.

24.

Na obravnavi na Sodišču, ki je bila 7. julija 2021, so vse, razen danske vlade, ustno predstavile stališča.

25.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali se izjema za zasebno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 nanaša na reprodukcije, ki jih izdelajo fizične osebe za zasebno uporabo v prostoru ali zmogljivosti za shranjevanje (v oblaku), ki ga/jo daje na voljo ali zagotavlja tretja oseba, ki je ponudnik internetnih storitev. To sodišče v bistvu sprašuje, ali besedna zveza „reprodukcije v katerem koli mediju“, ki jo vsebuje besedilo člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, vključuje tudi reproduciranje z uporabo storitev računalništva v oblaku, ki jih zagotavlja tretja oseba.

26.

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je bilo prvo vprašanje za predhodno odločanje med drugim postavljeno zaradi uporabe besedne zveze „v Avstriji dajejo na trg“ iz člena 42b(1) UrhG. Družba Strato je tako pred predložitvenim sodiščem kot tudi pred Sodiščem zatrjevala, da je avstrijski zakonodajalec z uporabo navedene besedne zveze očitno nameraval vzpostaviti tak model za plačilo nadomestila imetnikom pravic, ki se osredotoča izključno na trženje fizičnih nosilcev za reproduciranje/nosilcev podatkov, in posledično izključuje uporabo storitev računalništva v oblaku, ki jih zagotavljajo tretje osebe. ( 9 )

27.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je ravno tako razvidno, da predložitveno sodišče prosi za pojasnila v zvezi s sodbo VCAST, zlasti v zvezi s tem, v kolikšnem obsegu je mogoče to sodbo uporabiti za dejansko stanje v obravnavani zadevi in spor o glavni stvari.

28.

Opozoriti je treba, da so izjeme in omejitve iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29, ki veljajo v zvezi s pravico reprodukcije, za države članice nasprotno od izjeme iz člena 5(1), ki je obvezna, zgolj izbirne. ( 10 )

29.

Generalna pravobranilka E. Sharpston je v sklepnih predlogih v združenih zadevah VG Wort (od C‑457/11 do C‑460/11, EU:C:2013:34, točke od 35 do 37) navedla, da daje izbirnost izjem ali omejitev državam članicam nekoliko svobode delovanja na tem področju. Zato je menila, da bi država članica lahko uvedla ukrep, ki ni tako širok kot zadevne določbe. Tako lahko država članica po mnenju generalne pravobranilke E. Sharpston na primer na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 določi izjemo za reprodukcije, ki jih izdela fizična oseba, samo če so te izdelane na papirju in izključno za zasebni študij, saj bi bilo področje uporabe te izjeme ožje, vendar še vedno v celoti del tega, kar je dovoljeno.

30.

Vendar je mogoče poudariti, da je Sodišče pozneje v sodbi z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi (C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 33), pojasnilo, da države članice ne morejo določiti podrobnosti pravičnega nadomestila, ki bi vnesle neupravičeno neenako obravnavanje različnih kategorij gospodarskih subjektov, ki tržijo podobno blago, zajeto z izjemo za zasebno kopiranje, ali različnih kategorij uporabnikov varovanih predmetov.

31.

Menim, da bi bilo treba enak pristop uporabiti tudi za storitve. Na splošno je mogoče ugotoviti, da imajo države članice v zvezi z načinom, ki ga izberejo za uvedbo izjeme iz člena 5(2)(b) v nacionalno zakonodajo, sicer široko polje proste presoje, ( 11 ) vendar v ta namen vseeno ne smejo sprejemati zakonodaje na način, ki bi kršil temeljni namen Direktive 2001/29 kot take ali bil z njim kako drugače v nasprotju. ( 12 ) Pri tem je na primer pomembno poudariti, da morajo države članice, ki se odločijo za uveljavitev izjeme iz člena 5(2)(b), to storiti na tehnološko nevtralen ( 13 ) način.

32.

V obravnavani zadevi je torej sporno dejansko področje uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, ne pa obseg, v katerem lahko država članica to področje uporabe pri prenosu navedene določbe v nacionalno zakonodajo omeji, in sicer tako, da dajatev za zasebno kopiranje morda neupravičeno predpiše le za nekatero blago ali storitve. Glede tega je besedilo člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 povsem jasno: države članice lahko določijo izjemo od izključne pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive, če gre za reprodukcije v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo, ( 14 ) in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, pod pogojem, da imetniki izključnih pravic prejmejo pravično nadomestilo. ( 15 )

33.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba določbe, kot je člen 5(2)(b) Direktive 2001/29, ki odstopajo od pravice reproduciranja, določene s členom 2 te direktive, razlagati ozko, tako da ni mogoča razlaga zunaj primerov, ki so izrecno določeni. ( 16 ) Sodišče je tudi razsodilo, da je treba kopiranje, ki ga opravijo fizične osebe v zasebne namene, šteti za dejanje, ki lahko povzroči škodo zadevnemu imetniku pravice, če je bilo to dejanje opravljeno, ne da bi bil pred tem ta imetnik zaprošen za dovoljenje. ( 17 ) Sodišče je poleg tega razsodilo, da čeprav je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razumeti tako, da izjema za zasebno kopiranje imetnikom pravic res prepoveduje, da bi se sklicevali na svojo izključno pravico, zato da bi dovolili ali prepovedali reprodukcijo osebam, ki delajo kopije njihovih del v zasebne namene, pa te določbe ni mogoče razumeti tako, da imetniku avtorske pravice – poleg te izrecno določene omejitve – nalaga, naj dopušča kršitve svojih pravic, do katerih lahko pride ob izdelavi kopij v zasebne namene. ( 18 )

34.

Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da se s členom 42b(1) UrhG prenaša izjema za zasebno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES. Vendar v besedilu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ni uporabljena nobena besedna zveza, ki bi bila enakovredna besedni zvezi „v Avstriji dajejo na trg“ iz člena 42b(1) UrhG. Prav tako nič ne kaže na to, da je nameraval zakonodajalec Unije področje uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 omejiti izključno na fizične nosilce za reproduciranje ali nosilce podatkov.

35.

Namesto tega je mogoče sklepati, da uporaba široko zastavljenega in tehnološko nevtralnega besedila – „reprodukcije v katerem koli mediju“ ( 19 ) – ki ga vsebuje člen 5(2)(b) Direktive 2001/29, dejansko nasprotuje taki razlagi. ( 20 ) Dobesedna razlaga, ki temelji zgolj na tej besedni zvezi, ( 21 ) po mojem mnenju zagotavlja, da zadevna izjema ni omejena na reprodukcije, ki se izdelajo na fizičnih nosilcih za reproduciranje ali na nosilcih podatkov oziroma v analogni ali nedigitalni obliki ( 22 ). Ta izjema torej med drugim zajema reprodukcije, izdelane tako v analogni kot tudi v digitalni obliki, ( 23 ) ter reprodukcije na fizičnem nosilcu podatkov, kakršen je papir ali nosilec podatkov CD/DVD, ali na nekoliko bolj nematerialnem nosilcu za reprodukcijo/nosilcu podatkov, kakršen je prostor oziroma zmogljivost za shranjevanje iz obravnavane zadeve, ( 24 ) ki ga/jo v oblaku daje na voljo tretja oseba, ki je ponudnik internetnih storitev. V zvezi s tem vidikom je treba besedilo člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 primerjati z besedilom člena 5(2)(a) te direktive, saj ta izrecno določa, da je njegovo področje uporabe omejeno na „reprodukcij[e] na papirju ali podobnem mediju“. ( 25 )

36.

To ugotovitev poleg tega potrjuje tudi eden od glavnih ciljev Direktive 2001/29, ki je zagotoviti, da varstvo avtorske pravice v Uniji zaradi neustavljivega tehnološkega razvoja in pojava novih oblik izkoriščanja vsebine, varovane z avtorsko pravico, ne bi postalo preživeto in zastarelo. ( 26 ) Vendar bi bilo uresničevanje tega cilja ogroženo, če bi se izjeme in omejitve tega varstva, ki so bile v skladu z uvodno izjavo 31 Direktive 2001/29 sprejete glede na novo elektronsko okolje, razlagale tako, da bi privedle do položaja, v katerem se tak tehnološki razvoj, zlasti pa pojav digitalnih nosilcev in storitev računalništva v oblaku, ne bi upoštevala. ( 27 )

37.

Moje ugotovitve v zvezi s tem vidikom ne spreminja niti dejstvo, da se vsebina, varovana z avtorsko pravico, reproducira v prostoru za shranjevanje podatkov v oblaku, ki ga daje na voljo ali zagotavlja tretja oseba, ki je ponudnik internetnih storitev. Sodišče je v sodbi VCAST, ( 28 ) ki se je ravno tako nanašala na storitve računalništva v oblaku – čeprav v drugačnem okviru, v katerem je šlo za omogočanje nezakonitega prenosa televizijskih vsebin, varovanih z avtorsko pravico – ponovno navedlo svojo ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da za uveljavljanje pravic iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ni nujno, da imajo zadevne fizične osebe opremo za reprodukcijo. Naprave ali storitve kopiranja jim lahko tako zagotovi tretja oseba in pomenijo nujno dejansko predpostavko za to, da fizične osebe pridobijo zasebne kopije. ( 29 )

38.

Kot sem pravkar navedel, je družba VCAST v zadevi, v kateri je bila izdana sodba VCAST, tehnologijo računalništva v oblaku uporabljala za zagotavljanje komercialnega dostopa do televizijskih programov (varovanih z avtorsko pravico), katerih producenti so bile italijanske RTV organizacije. Družba VCAST je v navedeni zadevi svojim strankam prek interneta nezakonito dajala na voljo sistem, s katerim so se programi v ta namen vizualno snemali v oblaku. ( 30 ) V postopku v glavni stvari pa gre po drugi strani zgolj za dajanje na voljo zmogljivosti za shranjevanje v oblaku in za morebitno shranjevanje zakonito pridobljenega gradiva, varovanega z avtorsko pravico, ki ga na računalnikih/strežnikih ponudnika storitve za zasebno uporabo shranijo fizične osebe. Te sodobne pridobitve tehnološkega napredka pa kljub temu ne bi smele zamegliti dejstva, da gre za prakse, ki bi bile s pravnega vidika lahko enakovredne fotokopiranju celotne knjige ali izdelavi kopije CD-ja na trdem disku računalnika, če je zadevni potrošnik v danih primerih pred tem kupil to knjigo oziroma CD. ( 31 )

39.

Kršitev avtorskih pravic, ki je bila ugotovljena v sodbi VCAST, je bila sicer res težja in je imetniku pravic povzročila večjo škodo kot kršitev, ki bo morda ugotovljena na podlagi dejanskega stanja v obravnavani zadevi, saj je priobčitev javnosti v zadevi VCAST potekala v obliki nezakonitega radiodifuznega oddajanja brez predhodnega dovoljenja imetnika pravice. Vendar to ne spreminja dejstva, da gre v obeh zadevah za dejanje, s katerim je fizična oseba v „mediju“ reproducirala vsebino, varovano z avtorsko pravico. Iz sodbe VCAST (pa tudi iz starejše sodne prakse) torej jasno izhaja, da je Sodišče posredno že priznalo, da se ta sodna praksa in člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 uporabljata za tako reproduciranje vsebine, varovane z avtorsko pravico, v oblaku. ( 32 ) Ponovno poudarjam, da ne gre spregledati niti dejstva, da dejanje reproduciranja, ki ga fizična oseba stori za lastne in zasebne namene, v primerih, v katerih se država članica odloči za uveljavitev možnosti iz člena 5(2)(b), ni nezakonito, ( 33 ) če se pri tem plača pravično nadomestilo.

40.

Ponudnik takih naprav za reproduciranje ali storitev kopiranja pa seveda vsebine, varovane z avtorsko pravico, ne sme dajati na voljo brez dovoljenja imetnika pravice. Člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 torej pomeni, da imetniku pravice ni kako drugače odvzeta pravica, da prepove ali dovoli dostop do varovane vsebine, ki jo želijo fizične osebe v skladu z določbami tega člena morda kopirati za zasebno uporabo. ( 34 ) Sodišče je namreč v sodbi z dne 10. aprila 2014, ACI Adam in drugi (C‑435/12, EU:C:2014:254, točka 41), pojasnilo, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da ne vključuje primera kopij v zasebne namene, narejenih iz nezakonitega vira. ( 35 )

41.

V skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 se v njem določena izjema ali omejitev nanaša izključno na pravico reproduciranja, določeno v členu 2 te direktive. ( 36 )Ne zajema pa med drugim pravice priobčitve del javnosti in pravice do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic iz člena 3 te direktive.

42.

Iz dejanskega stanja v sodbi VCAST izhaja, da je ponudnik internetnih storitev v tej zadevi zagotavljal storitvi, sestavljeni iz reprodukcije in dajanja na voljo zadevnih del in predmetov, na katere se ta storitev nanaša, ti pa so bili nato shranjeni v prostor za shranjevanje v oblaku, ki ga je uporabnik kupil pri drugem ponudniku. ( 37 ) Kot sem že navedel, dejansko stanje, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče, ne vsebuje nobenega elementa, ki bi kazal na to, da je družba Strato fizičnim osebam za zasebno uporabo zagotavljala kakršne koli storitve, razen zmogljivosti za shranjevanje v oblaku.

43.

Glede na zgornje preudarke menim, da pojem „reprodukcije v katerem koli mediju“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 vključuje reproduciranje na podlagi storitev računalništva v oblaku, ki jih zagotavlja tretja oseba.

44.

Glede na mojo ugotovitev v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje je treba odgovoriti tudi na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 zahteva, da se v določbi nacionalnega prava, ki ureja zasebno kopiranje, kakršna je člen 42b(1) UrhG, določi plačilo pravičnega nadomestila imetnikom pravic v zvezi z zmogljivostjo za shranjevanje v oblaku, ki jo fizičnim osebam za zasebno uporabo dajejo na voljo tretje osebe. To vprašanje je bilo postavljeno ob upoštevanju dejstva, da člen 42b(1) UrhG ne določa obveznosti plačila dajatev za storitve shranjevanja v oblaku. Navedena določba pa po drugi strani določa plačilo dajatev za celo vrsto drugih nosilcev podatkov.

45.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da družba Strato pred predložitvenim sodiščem trdi, da je „za svoje strežnike v Nemčiji posredno (ker je to v svojo ceno vračunal proizvajalec/uvoznik) že plačala dajatev iz naslova avtorske pravice in tudi (avstrijski) uporabniki so za naprave, ki so potrebne za to, da se vsebina sploh lahko naloži v oblak, že plačali to dajatev. Če bi bilo treba za pomnilnike v oblaku plačati dodatno nadomestilo za nosilce podatkov, bi to privedlo do obveznosti plačila dvojne ali celo trojne dajatve.“

46.

Organizacija Austro-Mechana meni, da reproduciranje v oblaku povzroča škodo imetnikom pravic podobno kot distribuiranje nosilcev ali naprav za reproduciranje oziroma zagotavljanje storitev reproduciranja, zaradi česar mora zanj veljati obveznost pravičnega nadomestila. Zato meni, da je treba člen 42b(1) UrhG razlagati v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, in sicer tako, da se plačilo pravičnega nadomestila, določeno v tem členu, zahteva v zvezi z zagotavljanjem storitev za reproduciranje v oblaku.

47.

Družba Strato meni, da je avstrijski zakonodajalec storitve računalništva v oblaku izrecno izključil s področja uporabe člena 42b(1) UrhG, da bi tako zagotovil, da ne bi prišlo do dvakratnega ali celo trikratnega plačila dajatev. V zvezi s tem ugotavlja, da se lahko storitve računalništva v oblaku uporabljajo le, če je varovano gradivo, preden ga je sploh mogoče naložiti v oblak, shranjeno na nosilcu podatkov. V skladu z avstrijskim pravom je treba nadomestilo za avtorske pravice plačati ob nakupu nosilca podatkov – mobilnega telefona, osebnega ali tabličnega računalnika – s katerim oziroma na katerem se izdela zasebna kopija. Uporabniki morajo po navedbah družbe Strato za dostop do izvirnega dela plačati tudi licenčnino. Družba Strato poleg tega trdi, da uporabniki s samo reprodukcijo zasebne kopije v oblaku ne morejo početi prav veliko. Zasebni uporabniki naj bi namreč oblak uporabljali za priklic prenesene vsebine na drugi terminalski opremi ali za shranjevanje te vsebine nanjo. Vendar naj bi imela taka oprema vgrajen lasten nosilec podatkov, za katerega naj bi se plačala dajatev. Imetniki pravic tako po navedbah družbe Strato zgolj od uporabnikov prejemajo prihodke iz do treh virov: prvič, iz naslova prvotnega nakupa varovanega dela, drugič, iz naslova shranjevanja na terminalsko opremo, ki jo uporabljajo za prenos podatkov v oblak in za katero plačajo dajatev, in, tretjič, iz naslova shranjevanja na terminalsko opremo, ki jo uporabljajo za prenos podatkov iz oblaka in za katero ravno tako plačajo dajatev. Družba Strato tudi meni, da če se zasebna kopija izdela prek verige naprav, potem po analogiji s sodbo z dne 27. junija 2013, VG Wort in drugi (od C‑457/11 do C‑460/11, EU:C:2013:426, točka 78), velja, da je mogoče določiti, da zahtevo po pravičnem nadomestilu izpolnjuje ena izmed naprav v tej verigi.

48.

Avstrijska vlada meni, da je strežnik, prek katerega se fizičnim osebam zagotavljajo storitve računalništva v oblaku, nosilec podatkov, za katerega mora proizvajalec ali uvoznik plačati nadomestilo. To nadomestilo naj bi se preneslo na ponudnika storitev računalništva v oblaku. Dodatna zahteva, v skladu s katero bi moral ponudnik storitve v oblaku plačati nadomestilo, naj bi bila tako odveč in naj bi pomenila nevarnost, da bi prišlo do plačila prekomernega nadomestila.

49.

Danska vlada meni, da storitev računalništva v oblaku ni mogoče izenačiti z dajanjem na voljo opreme, naprav in nosilcev za digitalno reproduciranje ali zagotavljanjem storitev reproduciranja fizičnim osebam. Zato meni, da sodbe Padawan, ki se nanaša na fizične nosilce podatkov, kot so CD-ji in DVD-ji, in ki je bila izdana pred pojavom računalništva v oblaku, ni mogoče prenesti na dejansko stanje iz obravnavane zadeve. Računalništvo v oblaku po mnenju danske vlade ni potrebno za to, da bi fizične osebe pridobile zasebne kopije. Storitev računalništva v oblaku naj bi bila zgolj prostor za digitalno shranjevanje digitalne vsebine, pri čemer naj bi dostop do tako shranjene vsebine imele le fizične osebe, in sicer prek različnih vrst nosilcev podatkov, to je pametnih telefonov ali računalnikov, ki so jih na samem začetku uporabile za shranjevanje te vsebine. Nujen pogoj za to, da lahko posamezniki sploh posedujejo zasebno kopijo, naj bi bili torej ti prvotno uporabljeni nosilci podatkov, ne pa storitve računalništva v oblaku. Sistem, v katerem bi za storitve računalništva v oblaku veljala obveznost plačila dajatve, naj tako ne bi bil v skladu z zahtevo po „pravičnem ravnotežju“ iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29. Danska vlada meni, da bi lahko obstajala nezanemarljiva nevarnost prekomernega nadomestila, ki bi nastala zaradi večkratnega plačila dajatve za isto zasebno kopijo. Do tega naj bi lahko prišlo zlasti, če bi se za nosilec podatkov, na katerem se izdela kopija, in za naknadno storitev, ki se zagotavlja za shranjevanje te kopije (na primer za storitev računalništva v oblaku), zahtevalo plačilo dveh dajatev.

50.

Francoska vlada ugotavlja, da ni nujno, da se strežniki, ki jih uporabljajo ponudniki storitve, čeprav se zanje zahteva plačilo dajatve za zasebno kopiranje, dajejo v promet in kupujejo na ozemlju države članice, na katero se nanaša zasebno kopiranje. Zato naj dejstvo, da dvojnega nadomestila ni mogoče izključiti, ne bi moglo privesti do tega, da države članice ponudnikom storitev shranjevanja v oblaku, ki te storitve zagotavljajo uporabnikom, ki prebivajo na njihovem ozemlju, ne bi smele naložiti plačila dajatve. V nasprotnem primeru naj bi se namreč lahko zgodilo, da učinkovito nadomestilo za škodo, nastalo zaradi zasebnih kopij, izdelanih v tem okviru, sploh ne bi obstajalo. ( 38 ) Dajatve za zasebno kopiranje, ki se v zadevni državi plačajo za naprave, potrebne za prenos vsebine iz oblaka, naj v nobenem primeru ne bi pomenile dvojnega plačila iz naslova nadomestila, ki bi ga moral plačati ponudnik storitve shranjevanja v oblaku. Pri reprodukcijah, izdelanih na takih napravah, zaradi katerih nastane obveznost plačila dajatve za zasebno kopiranje, naj bi šlo za dejanja zasebnega kopiranja, ki so ločena od reprodukcij, izdelanih v oblaku. Vsako od teh dejanj reproduciranja naj bi namreč v zadevni državi članici povzročilo ločeno škodo in naj bi zahtevalo plačilo pravičnega nadomestila.

51.

Ker je Sodišče vprašanje zasebnega kopiranja in pravičnega nadomestila v celoti prvič obravnavalo v sodbi Padawan, bi jo bilo morda koristno podrobneje preučiti.

52.

V tej zadevi je španska agencija za upravljanje avtorskih pravic želela od subjekta, ki je prodajal nosilce podatkov CD in DVD ter predvajalnike MP3, izterjati, kot je bila opisana, dajatev za zasebno kopiranje, določeno s španskim pravom. Zoper to zahtevo je bilo izraženo nasprotovanje, saj naj bi bila naložitev te dajatve za digitalne nosilce brez razlikovanja in neodvisno od funkcije, za katero so namenjeni, v nasprotju z Direktivo 2001/29.

53.

Sodišče je najprej opozorilo, da je treba kopiranje, „ki ga opravi fizična oseba v zasebne namene, […] šteti za dejanje, ki lahko avtorju zadevnega dela povzroči škodo“. ( 39 ) Čeprav je priznalo, da je načeloma dolžnost te osebe, da nadomesti „škodo, povezano s tem reproduciranjem, tako da financira nadomestilo, ki bo izplačano temu imetniku“, ( 40 ) je opozorilo tudi na precejšnje praktične težave pri opredelitvi kršitev zasebnih uporabnikov in dejstvo, da se lahko škoda, ki nastane s posamično zasebno uporabo, izkaže za de minimis in torej ne povzroči nastanka obveznosti plačila.

54.

Sodišče je nato navedlo, da „imajo države članice […] možnost, da za financiranje pravičnega nadomestila uvedejo ,pristojbino za privatno razmnoževanje‘, ki se ne naloži zadevnim zasebnikom, temveč tistim, ki razpolagajo z opremo, aparati in nosilci za digitalno reproduciranje in ki na tej podlagi pravno ali dejansko dajejo to opremo na razpolago zasebnikom ali zanje opravijo storitev reproduciranja. V okviru takega sistema so osebe, ki razpolagajo s to opremo, tiste, ki morajo plačati pristojbino za privatno razmnoževanje. Seveda v takem sistemu v nasprotju s tem, kar se zdi, da zahteva uvodna izjava 31 Direktive 2001/29, niso uporabniki varovanih del tisti, ki bi bili zavezani financirati pravično nadomestilo. Vendar je treba poudariti, da, na eni strani, dejavnost zavezancev za financiranje pravilnega nadomestila, in sicer dajanje na razpolago opreme, aparatov in nosilcev za digitalno reproduciranje zasebnim uporabnikom, oziroma storitev reproduciranja, ki jo opravijo, pomeni nujno dejansko predpostavko za to, da fizične osebe lahko pridobijo zasebne kopije. Na drugi strani nič ne nasprotuje temu, da ti zavezanci znesek pristojbine za privatno razmnoževanje prenesejo v ceno za dajanje na razpolago navedene opreme, aparatov in nosilcev za digitalno reproduciranje oziroma v ceno storitve reproduciranja, ki jo opravijo. Tako breme pristojbine navsezadnje nosi zasebni uporabnik, ki plača to ceno. Zasebnega uporabnika, ki so mu dani na razpolago oprema, aparati in nosilci za digitalno reproduciranje oziroma ki je prejemnik storitve reproduciranja, je treba v teh okoliščinah dejansko šteti za ,posrednega zavezanca‘ za pravično nadomestilo.“ ( 41 )

55.

Sodišče je nato ugotovilo, da sistem dajatev zavezancem za plačilo nadomestila kolektivnim organizacijam, ki delujejo za račun imetnikov pravic, omogoča, da si strošek dajatve povrnejo od zasebnih uporabnikov ob nakupu, na primer, naprave za snemanje, zaradi česar je treba za takšen sistem šteti, da je načeloma skladen s pravičnim ravnotežjem, ki se zahteva med interesi imetnikov pravic in tretjih oseb. ( 42 )

56.

Sodišče je tudi razsodilo, da je podana nujna povezava med uporabo dajatve za zasebne potrošnike in potencialno škodo, ki bi lahko zaradi zasebnega kopiranja nastala imetnikom pravic. Ker se za te potrošnike domneva, da uživajo in „bodo torej v celoti izkoristil[i] funkcije te opreme, vključno z reproduciranjem“, iz tega izhaja, da že sama sposobnost take opreme ali aparatov za izdelovanje kopij „zadostuje za utemeljitev uporabe pristojbine za privatno razmnoževanje, pod pogojem, da so bili ta oprema ali aparati dani na razpolago fizičnim osebam kot zasebnim uporabnikom“. ( 43 )

57.

Kot je bilo že navedeno, člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 določa, da morajo države članice, ki se odločijo za uvedbo izjeme za „zasebno uporabo“, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo. ( 44 ) Ker je izvajanje člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 fakultativno in ker ta člen tudi ne določa različnih parametrov sistema pravičnega nadomestila, katerega uvedbo nalaga, je očitno, da imajo države članice široko polje proste presoje pri določanju teh parametrov v svojem nacionalnem pravu. ( 45 ) Države članice lahko torej ob spoštovanju Direktive 2001/29 in, splošneje, prava Unije določijo, kdo mora to pravično nadomestilo plačati, ( 46 ) ter opredelijo obliko, podrobnosti in višino tega nadomestila, čeprav je vprašanje pravičnega nadomestila, kot je Sodišče že razsodilo, samo po sebi avtonomen pojem prava Unije ( 47 ). Kot izhaja iz uvodnih izjav 35 in 38 Direktive 2001/29, člen 5(2)(b) te direktive izraža voljo zakonodajalca Unije, da se oblikuje poseben sistem nadomestil, ki se uporabi, kadar se v določenih okoliščinah pojavi izpodbojna domneva, da imetnikom pravic nastane škoda, ki načeloma povzroči nastanek obveznosti za uporabnike, da jim to škodo nadomestijo. ( 48 )

58.

Ker so možnosti kopiranja – zlasti v digitalnem okolju – vseprisotne in vsesplošno razširjene, je zakonodajalec Unije v členu 5(2)(b) Direktive 2001/29 uvedel izjemo za zasebno kopiranje, s katero je želel zagotoviti, da imetnikom pravic ne bi neupravičeno nastala škoda, ( 49 ) ki jo povzroči tako kopiranje ( 50 ). Kadar se države članice odločijo za uvedbo izjeme za zasebno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 v svojem nacionalnem pravu, morajo med drugim določiti plačilo pravičnega nadomestila imetnikom pravic.

59.

Pravično nadomestilo je nadomestilo, s katerim se imetnikom pravic za škodo, nastalo zaradi zasebnega kopiranja, ne zagotavlja prekomerno ali prenizko nadomestilo. ( 51 ) Pri tem je treba ugotoviti, da zahteva po pravičnem nadomestilu, ki je v zvezi s takim kopiranjem določena v členu 5(2)(b) Direktive 2001/29, že po svoji naravi pomeni približek oziroma okvirno vrednost škode, ki nastane imetnikom pravic. Ker je kopiranje zaradi njegove zasebne narave težko – oziroma praktično nemogoče – nadzorovati ali odkrivati, je Sodišče državam članicam omogočilo, da v okviru svojega polja proste presoje določijo nekatere izpodbojne domneve glede zasebnega kopiranja. ( 52 )

60.

Kot je Sodišče poudarilo v točki 51 sodbe z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi (C‑521/11, EU:C:2013:515), sistemi nadomestila za zasebno kopiranje v zvezi z večino nosilcev za snemanje trenutno niso zanesljivi, ker je v praksi nemogoče ugotoviti, kateri uporabnik je reproduciral katero delo in na katerem nosilcu. ( 53 ) Glede opreme, naprav in nosilcev za digitalno reproduciranje je Sodišče navedlo, da je jasno, da zneska take dajatve, ki se določi pred reproduciranjem, ni mogoče določiti na podlagi merila dejanske škode, saj njen obseg ob dajanju zadevnih naprav v promet na nacionalnem ozemlju ni znan. To dajatev je zato treba nujno oblikovati kot pavšalno. ( 54 )

61.

V uvodni izjavi 35 Direktive 2001/29 je prav tako pojasnjeno, da imetnikom pravic v primerih, ko so že prejeli plačilo „v kaki drugi obliki, na primer kot del licenčnine“, ne pripada nobeno posebno ali ločeno plačilo. ( 55 ) Zato, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 35 Direktive 2001/29, v primerih, ko „je škoda imetnika pravic minimalna, plačilo ni potrebno“. Naj še dodam, da lahko zadevna država članica v skladu s členom 6 Direktive 2001/29, kot ga razlaga Sodišče v sodbi z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi (C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 72), določi, da je konkretna višina nadomestila, ki ga je treba plačati imetnikom pravic, odvisna od tega, ali se uporabijo tehnični ukrepi, tako da so imetniki pravic dejansko spodbujeni k njihovemu sprejetju ter s tem k prostovoljni in pravilni uporabi izjeme za zasebno kopiranje.

62.

Dalje, Sodišče je v točki 78 sodbe z dne 27. junija 2013, VG Wort in drugi (od C‑457/11 do C‑460/11, EU:C:2013:426), pojasnilo, da „[č]e so zadevne reprodukcije izdelane po posamičnem postopku prek verige naprav, se lahko države članice tudi vrnejo v faze pred razmnoževanjem in po potrebi uvedejo sistem, v katerem pravično nadomestilo plačajo osebe, ki razpolagajo z napravo, ki sestavlja to verigo in ki neavtonomno prispeva k temu postopku, saj imajo možnost stroške te pristojbine prevaliti na svoje stranke. Vendar skupni znesek pravičnega nadomestila, ki ga je treba kot protidajatev za škodo, nastalo imetnikom pravic, plačati na koncu takega posamičnega postopka, v bistvu ne sme biti različen od zneska, določenega za reproduciranje z eno samo napravo.“

63.

Mimogrede, ne morem se otresti misli, da bi bilo morda koristno, če bi zakonodajalec Unije ponovno preučil ta vidik člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. ( 56 ) Izraz „pravično nadomestilo“ je zastavljen tako široko in nedoločno, da je določena mera subjektivnosti presoje neizogibna. Razen usmeritev, ki izhajajo iz člena 5(5) in nekaterih uvodnih izjav Direktive 2001/29, zlasti iz uvodnih izjav 31 in 35 te direktive, je le malo drugih pravnih standardov, ki bi jih bodisi nacionalna sodišča bodisi Sodišče lahko koristno uporabila kot vodilo pri ugotavljanju, kakšno nadomestilo (če je sploh potrebno) bi lahko v obravnavanem okviru sploh štelo za „pravično“. ( 57 )

64.

V zvezi s tem člen 5(5) Direktive 2001/29 v bistvu določa, da izjema ali omejitev iz člena 5(2)(b) te direktive ne sme biti v nasprotju z normalnim izkoriščanjem ( 58 ) dela ali drugega predmeta in ne sme pretirano posegati v legitimne interese ( 59 ) imetnika pravic.

65.

Če se zdaj vrnemo k obravnavani zadevi, je treba preučiti, v kolikšni meri so imetniki pravic upravičeni (če sploh) do (dodatnega) nadomestila v zvezi z zmogljivostjo za shranjevanje v oblaku, ki je na voljo fizičnim osebam za zasebno uporabo, ( 60 ) ob upoštevanju, da se zdi, da nacionalna zakonodaja, kot v obravnavani zadevi, že določa obveznost plačila dajatev za zelo širok nabor nosilcev podatkov.

66.

Vsak korak v postopku prenosa vsebine, varovane z avtorsko pravico, v oblak ali iz njega, ki se izvede z uporabo naprav ali nosilcev podatkov, kot so pametni telefoni, pomeni reproduciranje te vsebine, ki je načeloma v nasprotju s členom 2 Direktive 2001/29, razen če je tako reproduciranje upravičeno na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 5 te direktive. Ker sta tako člen 5(2)(b) kot tudi člen 5(5) Direktive 2001/29 namenjena preprečevanju izplačevanja bodisi prenizkega bodisi prekomernega nadomestila imetnikom pravic in posledičnemu doseganju pravičnega ravnotežja med zasebnimi uporabniki in imetniki pravic, se postavlja vprašanje, ali je treba za vsakega izmed korakov v tej verigi kopiranja, vključno z reprodukcijo/shranjevanjem v oblaku, plačati ločeno dajatev, glede na to, da so uporabniki za naprave in nosilce podatkov, ki so jih uporabili v tej verigi, morda že plačali ustrezno dajatev. ( 61 )

67.

Na obravnavi, ki je potekala 7. julija 2021, sta organizacija Austro-Mechana in avstrijska vlada navedli, da plačilo dajatve za zasebno kopiranje v Avstriji ni povezano z napravami, ampak zgolj z nosilci podatkov. Zdi se, da to trditev potrjuje študija Private Copying Global Study 2020, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. ( 62 ) Vendar je treba opozoriti, ( 63 ) da se dajatve glede na informacije, navedene v tej študiji, plačujejo za zelo širok nabor nosilcev podatkov ( 64 ). Tako se zdi, da je treba dajatev med drugim plačati za pomnilnike, vgrajene v mobilne telefone, ki omogočajo predvajanje oziroma reprodukcijo glasbe in/ali videoposnetkov, pomnilnike, vgrajene v različne namizne, prenosne in tablične računalnike, pametne ure z vgrajenim pomnilnikom, nosilce podatkov DVD, ključe USB itd. Na drugi strani pa za zagotavljanje zmogljivosti za shranjevanje v oblaku ni določena nobena dajatev. ( 65 ) V navedeni študiji je mogoče v poglavju, naslovljenem „Explanation on Developments“ (Pojasnila glede razvoja dogodkov), v zvezi z Avstrijo tudi prebrati, da „pa prihaja do znatnega zmanjšanja obsega prodaje fizičnih nosilcev podatkov, razen mobilnih telefonov. Posamezniki se za storitve zasebnega kopiranja in/ali pretočnega predvajanja vse pogosteje zanašajo na storitve v oblaku. Zato je uvedba dajatve za zasebno kopiranje v oblaku neposreden strateški cilj organizacije Austro-Mechana.“

68.

Iz spisa, predloženega Sodišču, je torej razvidno, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da se ravnanje fizičnih oseb v zvezi z zasebnih kopiranjem ( 66 ) spreminja, pri čemer se posamezniki vse pogosteje odločajo za omejeno število naprav in nosilcev podatkov, kot so pametni telefoni in tablični računalniki, ki jih uporabljajo skupaj s storitvami računalništva v oblaku, ne pa za uporabo širokega nabora naprav in nosilcev podatkov. Poleg tega se zdi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da se dajatve osredotočajo na naprave in nosilce podatkov, ne pa na storitve računalništva v oblaku.

69.

Pravica do pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 se lahko uveljavlja, kadar se v določenih okoliščinah pojavi izpodbojna domneva, da imetnikom pravic nastane škoda, ki načeloma povzroči nastanek obveznosti za uporabnike, da jim to škodo nadomestijo. V zvezi s tem se pri presoji škode, povzročene potrošniku, uporablja zlasti izpodbojna domneva, da fizične osebe v celoti izkoriščajo zmogljivost elektronskih naprav ali nosilcev podatkov, ki so jim na voljo, za reproduciranje in shranjevanje vsebine. ( 67 ) Poleg tega se domneva, da škoda, ki je imetniku pravice povzročena zaradi zasebnega kopiranja, nastane na ozemlju države članice, v kateri prebiva končni uporabnik. ( 68 )

70.

Menim, da je glede na to, da so pavšalne dajatve za naprave ali nosilce podatkov nujno nezanesljive, pri morebitnem povezovanju takih pavšalnih dajatev z drugimi sistemi nadomestil ali pri vključevanju takih dajatev v druge dajatve, ki so predpisane za storitve računalništva v oblaku, brez predhodne empirične raziskave v zvezi s tem vprašanjem – zlasti pa brez predhodne ugotovitve, ali kombinirana raba takih naprav/nosilcev podatkov in zadevnih storitev povzroča dodatno škodo imetnikom pravic – potrebna previdnost, saj lahko to privede do prekomernega nadomestila in poruši pravično ravnotežje med imetniki pravic in uporabniki iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29.

71.

Če se reproduciranje/shranjevanje v oblaku ne upošteva, se lahko pojavi nevarnost, da bo imetnik pravice za povzročeno škodo prejel prenizko nadomestilo. Kljub temu velja, da je mogoče prenos vsebine, varovane z avtorsko pravico, v oblak ali iz njega, ki se izvede z uporabo naprav ali nosilcev podatkov, opredeliti kot posamičen postopek, namenjen zasebnemu kopiranju, zato lahko države članice glede na široko polje proste presoje, ki ga imajo v zvezi s tem, po potrebi uvedejo sistem, v katerem se pravično nadomestilo plača le za naprave ali nosilce podatkov, ki so nujen del tega postopka, če ta odraža škodo, ki zaradi zadevnega postopka nastane imetniku pravice.

72.

Skratka, ločena dajatev ali pristojbina se torej ne plača za reprodukcijo, ki jo fizična oseba z uporabo storitev računalništva v oblaku, ki jih zagotavlja tretja oseba, izdela za lastne namene, če dajatve, ki se v zadevni državi članici plačajo za naprave/nosilce podatkov, zajemajo tudi škodo, ki imetniku pravice nastane zaradi take reprodukcije. Če se država članica dejansko odloči za uvedbo sistema dajatev za naprave/nosilce podatkov, lahko predložitveno sodišče načeloma upravičeno sklepa, da ta sam po sebi zagotavlja „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, razen če imetnik pravice (ali njegov zastopnik) nedvoumno dokaže, da tako plačilo v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi bilo ustrezno.

73.

To presojo – ki zahteva precej strokovnega znanja na področju ekonomije in poznavanje cele vrste različnih gospodarskih panog – pa mora na nacionalni ravni opraviti predložitveno sodišče.

74.

Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), odgovori:

Pojem „reprodukcije v katerem koli mediju“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi vključuje reproduciranje na podlagi storitev računalništva v oblaku, ki ga zagotavlja tretja oseba.

Ločena dajatev ali pristojbina se ne plača za reprodukcijo, ki jo fizična oseba z uporabo storitev računalništva v oblaku, ki jih zagotavlja tretja oseba, izdela za lastne namene, če dajatve, ki se v tej državi članici plačujejo za naprave/nosilce podatkov, zajemajo tudi škodo, ki imetniku pravice nastane zaradi take reprodukcije. Če se država članica dejansko odloči za uvedbo sistema dajatev za naprave/nosilce podatkov, lahko predložitveno sodišče načeloma upravičeno sklepa, da ta sam po sebi zagotavlja „pravično nadomestilo“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, razen če imetnik pravice (ali njegov zastopnik) nedvoumno dokaže, da tako plačilo v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi bilo ustrezno.