1

Tožeča stranka, družba Feralpi Holding SpA (nekdanja Feralpi Siderurgica SpA in Federalpi Siderurgica SRL), je proizvajalka jekla za armiranje betona s sedežem v Italiji.

2

Komisija Evropskih skupnosti je od oktobra do decembra 2000 v skladu s členom 47 PJ izvajala preverjanja pri italijanskih podjetjih, ki proizvajajo jeklo za armiranje betona, med katerimi je tudi tožeča stranka, in pri podjetniškem združenju Federazione Imprese Siderurgiche Italiane (združenje italijanskih jeklarskih podjetij, v nadaljevanju: Federacciai). Nanje je naslovila tudi zahteve za pojasnila na podlagi te določbe.

3

Komisija je 26. marca 2002 začela postopek v skladu s členom 65 PJ in na podlagi člena 36 PJ podala ugotovitve o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah), o katerih je bila obveščena tudi tožeča stranka. Ta je na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila 31. maja 2002.

4

Stranke v upravnem postopku so bile zaslišane 13. junija 2002.

5

Komisija je 12. avgusta 2002 istim naslovnikom poslala dodatne ugotovitve (v nadaljevanju: dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah) na podlagi člena 19(1) Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3). V njem je pojasnila svoje stališče glede nadaljevanja postopka po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ 23. julija 2002. Tožeča stranka je na dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila 20. septembra 2002.

6

Novo zaslišanje strank v upravnem postopku ob prisotnosti organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, je potekalo 30. septembra 2002. Nanašalo se je na dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sicer na pravne posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ za nadaljevanje postopka.

7

Po koncu upravnega postopka je Komisija sprejela Odločbo C(2002) 5087 final z dne 17. decembra 2002 o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona) (v nadaljevanju: sklep iz leta 2002), ki je bila naslovljena na združenje Federacciai in osem podjetij, vključno s tožečo stranko. V odločbi je ugotovila, da so ta podjetja med decembrom 1989 in julijem 2000 izvajala enoten, kompleksen in trajajoč omejevalni sporazum na italijanskem trgu jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih (v nadaljevanju: jeklo za armiranje betona), katerega cilj ali učinek je bil določanje cen in omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaje, kar je v nasprotju s členom 65(1) PJ. Zato je tožeči stranki naložila globo v višini 10,25 milijona EUR.

8

Tožeča stranka je 4. marca 2003 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo iz leta 2002. Splošno sodišče je navedeno odločbo razglasilo za nično v zvezi s tožečo stranko (sodba z dne 25. oktobra 2007, Feralpi Siderurgica/Komisija, T‑77/03, neobjavljena, EU:T:2007:319) in v zvezi z drugimi podjetji, na katera je bila naslovljena, ker uporabljena pravna podlaga, torej člen 65(4) in (5) PJ, ob sprejetju odločbe ni več veljala. Zato Komisija na podlagi teh določb ni bila pristojna za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve člena 65(1) PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ. Splošno sodišče ni preučilo drugih vidikov te odločbe.

9

Odločba iz leta 2002 je postala pravnomočna za združenje Federacciai, ki ni vložilo tožbe pri Splošnem sodišču.

10

Komisija je z dopisom z dne 30. junija 2008 tožečo stranko in druga zadevna podjetja obvestila, da namerava sprejeti novo odločbo, pri čemer bo popravila uporabljeno pravno podlago. Poleg tega je pojasnila, da bo navedena odločba utemeljena z dokazi, ki so bili predstavljeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeča stranka je na poziv Komisije predložila pisna stališča 31. julija 2008.

11

Komisija je s telefaksi z dne 24. julija in 25. septembra 2008 ter z dne 13. marca, 30. junija in 15. julija 2009 od tožeče stranke zahtevala pojasnila o razvoju njene strukture in prometa. Tožeča stranka je na te zahteve za pojasnila odgovorila z elektronskimi sporočili z dne 4. septembra in 17. oktobra 2008 ter nato z dne 3. aprila, 6. julija in 22. julija 2009.

12

Komisija je 30. septembra 2009 sprejela Odločbo C(2009) 7492 final o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (zadeva COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje), ki je bila naslovljena na ista podjetja kot odločba iz leta 2002, vključno s tožečo stranko. Odločba je bila sprejeta na podlagi postopkovnih pravil Pogodbe ES in Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205). Odločba je temeljila na elementih, opisanih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ter je v bistvu povzemala vsebino in ugotovitve iz odločbe iz leta 2002. Višina globe, naložene tožeči stranki, ki je znašala 10,25 milijona EUR, je ostala nespremenjena.

13

Komisija je 8. decembra 2009 sprejela sklep o spremembi, katerega priloga je vsebovala razpredelnice s prikazom sprememb cen, ki niso bile vključene v odločbo z dne 30. septembra 2009, in s popravki oštevilčenih napotitev na te razpredelnice v osmih opombah.

14

Tožeča stranka je 19. februarja 2010 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo Komisije z dne 30. septembra 2009, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: odločba iz leta 2009). Splošno sodišče je 9. decembra 2014 to tožbo zavrnilo (sodba z dne 9. decembra 2014, Feralpi/Komisija, T‑70/10, neobjavljena, EU:T:2014:1031). Splošno sodišče je odločbo iz leta 2009 razglasilo za delno nično glede enega od naslovnikov, zmanjšalo višino globe, naložene dvema drugima naslovnikoma, in zavrnilo druge vložene tožbe.

15

Tožeča stranka je 19. februarja 2015 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 9. decembra 2014, Feralpi/Komisija (T‑70/10, neobjavljena, EU:T:2014:1031). Sodišče je s sodbo z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija (C‑85/15 P, EU:C:2017:709), navedeno sodbo Splošnega sodišča in odločbo iz leta 2009, tudi glede tožeče stranke, razglasilo za nični.

16

Sodišče je v sodbi z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija (C‑85/15 P, EU:C:2017:709), razsodilo, da mora biti postopek, v katerem je sprejeta odločba na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, skladen s postopkovnimi pravili iz te uredbe in Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 80), čeprav se je ta postopek začel, preden sta začeli veljati.

17

Sodišče pa je ugotovilo, da v obravnavanem primeru zaslišanja z dne 13. junija 2002, ki je edino, ki se je nanašalo na vsebino postopka, ni mogoče šteti za skladno s postopkovnimi zahtevami glede sprejetja odločbe na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, ker v njem niso sodelovali organi, pristojni za konkurenco v državah članicah.

18

Sodišče je ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da Komisiji pred sprejetjem odločbe iz leta 2009 ni bilo treba organizirati novega zaslišanja iz razloga, da so imela podjetja možnost, da se ustno izjavijo, že med zaslišanjema 13. junija in 30. septembra 2002.

19

Sodišče je v sodbi z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija (C‑85/15 P, EU:C:2017:709), opozorilo, kako pomembno je, da se na zahtevo zadevnih strank opravi zaslišanje, na katero so vabljeni organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, saj neizvedba tega zaslišanja pomeni bistveno kršitev postopka.

20

Sodišče je razsodilo, da pravica, pojasnjena v Uredbi Komisije (ES) št. 773/2004, ni bila spoštovana, zato podjetju, katerega pravica je bila tako kršena, ni bilo treba dokazati, da je lahko ta kršitev vplivala na potek postopka in vsebino spornega sklepa na način, ki je zanj škodljiv.

21

Sodišče je iz istih razlogov razglasilo za nične tudi druge sodbe Splošnega sodišča z dne 9. decembra 2014 o zakonitosti odločbe iz leta 2009 in o tej odločbi v zvezi s štirimi drugimi podjetji. Odločba iz leta 2009 pa je postala pravnomočna za podjetja, na katera se je nanašala in ki zoper navedeno odločbo niso vložila pritožbe.

22

Komisija je z dopisom z dne 15. decembra 2017 tožečo stranko obvestila, da namerava ponovno začeti upravni postopek in v tem okviru organizirati novo zaslišanje strank navedenega postopka ob prisotnosti organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah.

23

Tožeča stranka je 20. decembra 2017 in 16. januarja 2018 Komisijo obvestila, da želi sodelovati na tem zaslišanju. Z dopisom z dne 1. februarja 2018 je podala stališča, v katerih je izpodbijala pristojnost Komisije, da ponovno začne upravni postopek, in jo pozvala, naj opusti ponoven začetek tega postopka.

24

Komisija je 23. aprila 2018 opravila novo zaslišanje v zvezi z vsebino postopka, na katerem so sodelovale tožeča stranka in tri druga podjetja, na katera se je nanašala odločba iz leta 2009, ob prisotnosti organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, in pooblaščenca za zaslišanje.

25

Tožeča stranka je 7. maja 2018 predložila nova pisna stališča o zadevi. Komisija je z dopisi z dne 19. novembra 2018 ter 18. januarja in 6. maja 2019 tožeči stranki poslala tri zahteve za pojasnila o razvoju njene strukture in prometa. Tožeča stranka je na te zahteve za pojasnila odgovorila z dopisi z dne 7. decembra 2018 ter 30. januarja in 9. maja 2019.

26

Komisija je 4. julija 2019 sprejela Sklep C(2019) 4969 final o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (zadeva AT.37956 – Jeklo za armiranje betona) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki je naslovljen na pet podjetij, v zvezi s katerimi je bila odločba iz leta 2009 razglašena za nično, in sicer poleg tožeče stranke tudi družbe Alfa Acciai SpA, Partecipazioni Industriali SpA (nekdanja Riva Acciaio SpA, nato Riva Fire SpA, v nadaljevanju: Riva), Valsabbia Investimenti SpA in Ferriera Valsabbia SpA ter Ferriere Nord SpA.

27

Komisija je v členu 1 izpodbijanega sklepa ugotovila, da gre za kršitev člena 65(1) PJ v sektorju jekla za armiranje betona v Italiji med 6. decembrom 1989 in 4. julijem 2000, pri kateri so sodelovale tožeča stranka in ta druga štiri podjetja. Kršitev je zajemala nadaljevani sporazum in/ali usklajena ravnanja, katerih cilj in/ali učinek je bil določanje cen ter omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaje jekla za armiranje betona na italijanskem trgu.

28

Komisija je ugotovila odgovornost tožeče stranke zaradi njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000. V členu 2 izpodbijanega sklepa ji je tako Komisija naložila globo v višini 5,125 milijona EUR, potem ko je globo znižala za 50 % zaradi trajanja postopka.

29

Izpodbijani sklep je bil tožeči stranki vročen 18. julija 2019.

30

Tožeča stranka je 28. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

31

Splošno sodišče je na predlog četrtega senata na podlagi člena 28 Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da zadevo predodeli razširjeni sestavi.

32

Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, ter je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja in jih pozvalo k predložitvi dokumentov. Stranke so na ta vprašanja odgovorile in se na ta poziv k predložitvi dokumenta odzvale v za to določenem roku.

33

Stranke so na obravnavi 3. junija 2021 ustno podale navedbe in odgovorile na pisna in ustna vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče. Na obravnavi se je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča strinjala, da so razlogi, navedeni v tožbi v utemeljitev te tožbe, preštevilčeni za potrebe sestave sodbe, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

34

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

35

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

36

Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj „ugotovi, da člen 25, od (3) do (6), Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 ni zakonit oziroma da se ne uporablja“.

37

Iz tožbe pa je razvidno, da s tem predlogom tožeča stranka z ugovorom navaja nezakonitost člena 25, od (3) do (6), Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, da bi utemeljila predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ali predlog za odpravo oziroma zmanjšanje globe.

38

Ugovor nezakonitosti bo torej obravnavan kot tožbeni razlog skupaj z razlogi, ki so bili navedeni v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ali predloga za odpravo oziroma zmanjšanje globe.

39

Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ali predloga za odpravo oziroma zmanjšanje globe navaja osem tožbenih razlogov:

[…]

156

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 41 Listine, ker pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni presodila, ali je sprejetje tega sklepa združljivo z načelom razumnega roka.

157

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora Komisija, kot navaja tožeča stranka, spoštovati načelo razumnega roka, ki je povzeto v členu 41 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 179, in z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija,T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 285).

158

Iztek roka je treba upoštevati, kadar Komisija ob uporabi diskrecijske pravice, ki ji je dodeljena s pravom Unije, presodi, ali je treba pri uporabi pravil konkurence začeti pregon in sprejeti sklep.

159

V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz izpodbijanega sklepa izhaja, da Komisija ni kršila obveznosti upoštevanja izteka roka pri presoji, ali je treba začeti tak pregon in sprejeti sklep o sankcijah. V izpodbijanem sklepu je namreč navedeno, da je ta institucija pred odločitvijo preučila, ali bi se v obravnavani zadevi postopek lahko nadaljeval in ali bi lahko bil rezultat tega postopka sprejetje takega sklepa, s katerim je naložena globa.

[…]

170

Tako je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, pred sprejetjem tega sklepa preverila, ali je bilo načelo razumnega roka spoštovano, pri čemer je preučila trajanje upravnega postopka, vključno z upravnimi fazami in prekinitvami zaradi sodnega nadzora, ter razloge, ki lahko pojasnijo trajanje postopka, in posledice, ki lahko iz tega izhajajo.

171

Tožeča stranka to ugotovitev izpodbija in trdi, da se Komisija v izpodbijanem sklepu ni želela izreči o nerazumnem trajanju postopka, ker bi moralo to presoditi sodišče Unije, pri čemer se Komisija o tem ne bi mogla izreči.

172

V zvezi s tem je treba poudariti, da se sodišču Unije lahko predložijo vprašanja o trajanju postopkov. V sporih v zvezi z odgovornostjo je treba institucije, organe, urade in agencije Unije sankcionirati, če so povzročile škodo s kršitvijo načela razumnega roka (sodbi z dne 26. novembra 2013, Kendrion/Komisija, C‑50/12 P, EU:C:2013:771, točka 94, in z dne 11. julija 2019, Italmobiliare in drugi/Komisija, T‑523/15, neobjavljena, EU:T:2019:499, točka 159). V sporih v zvezi z razglasitvijo ničnosti lahko trajanje postopka povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer se mora izkazati, da je bilo to trajanje nerazumno dolgo, pri čemer je prekoračitev razumnega roka ovirala uresničevanje pravice do obrambe (sodbe z dne 21. septembra 2006, Technische Unie/Komisija, C‑113/04 P, EU:C:2006:593, točki 47 in 48; z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točki 84 in 85, in z dne 9. junija 2016, PROAS/Komisija, C‑616/13 P, EU:C:2016:415, točke od 74 do 76).

173

Kot opozarja tožeča stranka, pristojnost, ki je tako dodeljena sodišču Unije, ne more Komisije razbremeniti presoje, ki jo mora opraviti, ko določa ukrepe, ki jih je treba sprejeti v zvezi s sodbo o razglasitvi ničnosti na podlagi člena 266 PDEU.

174

Kot je bilo navedeno, mora Komisija pri taki presoji upoštevati vse elemente zadeve, zlasti možnosti sprejetja novega sklepa, naložitve sankcij in po potrebi zmanjšanja predvidene sankcije, če se med drugim izkaže, da je trajanje postopka, pri čemer to ne pomeni krivdne neizpolnitve, v delih, ki se nanašajo na upravne faze in po potrebi tudi prekinitve zaradi sodnega nadzora, lahko vplivalo na elemente, ki se upoštevajo za določanje višine globe, in zlasti na odvračilni učinek globe, če med izrekom globe in dejstvi, ki predstavljajo znake kršitve, preteče veliko časa.

175

Ta presoja, ki se je nanašala zlasti na celotno trajanje postopka, vključno s sodnimi fazami, je bila večinoma opravljena v točki 528 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

176

Iz tega sledi, da je Komisija, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, v izpodbijanem sklepu preverila, ali bi trajanje postopka lahko oviralo njegovo nadaljevanje, ter priznala, da je taka presoja pod nadzorom sodišča Unije za spore v zvezi z zakonitostjo in po potrebi odgovornostjo.

[…]

180

Ta očitek je treba torej zavrniti.

[…]

185

Tožeča stranka trdi, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker je bil sprejet po koncu postopka, ki naj bi prekoračil razumni rok. Po njenem mnenju je rezultat postopka, ki je prekoračil rok, to, da Komisija nima več pristojnosti za sankcioniranje. Argumentacija, navedena v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, v bistvu vsebuje štiri očitke, ki jih Komisija v celoti izpodbija.

186

Pred preučitvijo teh očitkov je treba opozoriti, da lahko po mnenju Sodišča trajanje postopka povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer se mora izkazati, da je bilo to trajanje nerazumno dolgo, pri čemer je morala prekoračitev razumnega roka ovirati uresničevanje pravice do obrambe (glej točko 172 zgoraj).

187

Iz tega izhaja, da sklepa Komisije ni mogoče razglasiti za ničnega zgolj zaradi prekoračitve razumnega roka, če ta prekoračitev ni vplivala na pravico tožeče stranke do obrambe.

[…]

189

Tožeča stranka trdi, da trditev Komisije, da so upravne faze postopka vedno potekale „hitro in brez neupravičenih prekinitev“, ne upošteva dejstev in jo je mogoče šteti za pravilno kvečjemu za fazo sprejetja odločbe iz leta 2002, saj je ta faza skupaj trajala dve leti in dva meseca.

190

Druge faze upravnega postopka, ki so privedle do sprejetja odločbe iz leta 2009 in do izpodbijanega sklepa, naj bi zaznamovala očitno nerazumna obdobja nedejavnosti Komisije.

191

Trajanje celotnega upravnega postopka naj bi bilo tudi samo po sebi nerazumno, zlasti glede na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582).

192

V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravo Unije od institucij zahteva, da zadeve v okviru upravnih postopkov, ki jih vodijo, obravnavajo v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točka 284).

193

Obveznost upoštevanja razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov je namreč splošno pravno načelo, ki je med drugim povzeto v členu 41(1) Listine (sodbe z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 167; z dne 11. aprila 2006, Angeletti/Komisija, T‑394/03, EU:T:2006:111, točka 162, in z dne 7. junija 2013, Italija/Komisija, T‑267/07, EU:T:2013:305, točka 61).

194

V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je obravnava zadeve pred Komisijo potekala v štirih fazah, ki so skupaj trajale šest let in en mesec:

195

Iz sodne prakse izhaja, da je treba razumnost roka presojati glede na okoliščine posameznega primera in zlasti glede na pomen spora za zadevno osebo, kompleksnost zadeve ter ravnanje tožeče stranke in pristojnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točki 187 in 188).

196

Tako tudi ob predpostavki, da je v drugih zadevah upravna faza po tem, ko je sodišče Unije razglasilo sklep Komisije za ničen, v okviru postopka, ki se nadaljuje za sprejetje novega sklepa, krajša kot v okoliščinah obravnavane zadeve, to samo po sebi ne pomeni, da je bilo kršeno načelo razumnega roka.

197

Razumnost roka je namreč treba preučiti ob upoštevanju okoliščin posamezne zadeve, zlasti glede na merila, navedena v točki 195 zgoraj.

198

Na prvem mestu, glede presoje pomena spora za zadevno osebo je treba spomniti, da imata v sporu o kršitvi konkurenčnega prava temeljna zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, in cilj, da se zagotovi neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu, velik pomen ne samo za tožečo stranko in njene konkurente, ampak tudi za tretje osebe, ker je zadevnih oseb veliko in so finančni interesi znatni (glej sodbo z dne 1. februarja 2017, Aalberts Industries/Evropska unija, T‑725/14, EU:T:2017:47, točka 40 in navedena sodna praksa).

199

V obravnavanem primeru je Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je tožeča stranka kršila člen 65(1) PJ s tem, da je od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000 sodelovala pri trajajočem sporazumu ali usklajenih ravnanjih v industriji jekla za armiranje betona, katerih cilj ali učinek je bil določanje cen ter omejevanje ali nadzor proizvodnje ali prodaje na notranjem trgu.

200

Komisija je na podlagi te ugotovitve tožeči stranki naložila globo v višini 5,125 milijona EUR.

201

Ob upoštevanju teh elementov je mogoče sklepati, da je bila zadeva za tožečo stranko pomembna.

202

Na drugem mestu, glede kompleksnosti zadeve je treba poudariti, da napake, ki jih je storila Komisija, zadevajo posledice, ki jih je treba za postopek izpeljati iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ.

203

Opozoriti pa je treba, da so vprašanja, povezana s pravili, ki se uporabljajo za obravnavanje dejanskega stanja v zadevi, tako glede vsebine kot glede postopka zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, kot je navedla Komisija, v določeni meri kompleksna.

204

Poleg tega je omejevalni sporazum trajal razmeroma dolgo (10 let in 7 mesecev) in se je nanašal na znatno število akterjev (8 podjetij, ki skupaj štejejo 11 družb in eno poklicno združenje) ter je vključeval veliko dokumentov, ki so bili predloženi ali pridobljeni med preiskavo (približno 20.000 strani).

205

Glede na navedeno je treba zadevo šteti za kompleksno.

206

Na tretjem mestu, glede ravnanja strank je treba poudariti, da je Komisija zaradi številnih zahtev, ki so jih predložile stranke v upravnem postopku, opravljala stalno dejavnost.

207

Tako je morala Komisija v okviru sprejetja izpodbijanega sklepa obravnavati številne dopise, medtem ko je pripravljala zaslišanje z dne 23. aprila 2018 in preučevala vlogo za poravnavo, ki so jo nekatere stranke v upravnem postopku predložile 4. decembra 2018.

208

Iz vseh teh elementov, obravnavanih kot celota, izhaja, da naj trajanje upravnih faz postopka ne bi bilo nerazumno glede na okoliščine te zadeve in zlasti glede na njeno kompleksnost v okviru, v katerem Komisiji v delih postopka, ki so povezani z navedenimi upravnimi fazami, ni mogoče očitati nobenega nepojasnjenega obdobja neukrepanja.

209

Ta očitek je treba torej zavrniti.

210

Tožeča stranka očita, da so sodni postopki trajali nerazumno dolgo. Na eni strani naj bi ti postopki skupaj trajali dvanajst let. Na drugi strani naj bi posamezen postopek pred Splošnim sodiščem (zadevi T‑77/03 in T‑70/10) trajal skoraj pet let.

211

V zvezi s tem je treba spomniti, da je obveznost upoštevanja razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov splošno pravno načelo, ki je med drugim povzeto v členu 41(1) Listine.

212

V tem smislu je nespoštovanje razumnega roka sojenja kršitev postopka (sodba z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 191).

213

Vsakdo ima namreč pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršni koli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, v skladu s členom 47 Listine in členom 6 EKČP (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točke od 177 do 179, in z dne 5. junija 2012, Imperial Chemical Industries/Komisija, T‑214/06, EU:T:2012:275, točki 282 in 283).

214

V skladu s sodno prakso je treba kršitev obveznosti sodišča Unije, in sicer, da odloči v razumnem roku, sankcionirati z odškodninsko tožbo, saj je taka tožba učinkovito sredstvo, in ne z ničnostno tožbo ali tožbo za odpravo ali zmanjšanje globe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija, C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 89, in z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija, C‑85/15 P, EU:C:2017:709, točka 54).

215

Ta sodna praksa je pojasnjena s prizadevanjem sodišča Unije, da zakonitost sklepa, ki ga sprejme Komisija, ne bi bila odvisna od pogojev, pod katerimi je sodišče opravilo sodni postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 203).

216

Očitek je torej treba zavrniti kot brezpredmeten.

217

Tožeča stranka izpodbija celotno trajanje, ki je bilo potrebno za obravnavo spisa, od prvih preiskovalnih ukrepov do sprejetja izpodbijanega sklepa. Zaradi dejstva, da je to obdobje do sprejetja tega sklepa trajalo skoraj 19 let, nanašalo pa se je na nekatera ravnanja, ki so se zgodila pred več kot 30 leti, je to obdobje po njenem mnenju v nasprotju z načelom razumnega roka.

218

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora obveznost spoštovanja razumnega roka veljati za vsako fazo, ki je del postopka, in za celoto, ki jo tvori (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točki 230 in 231, ter sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Solvay/Komisija, C‑109/10 P, EU:C:2011:256, točka 239).

219

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je bilo obdobje, v katerem je potekal celoten upravni postopek, izjemno dolgo, zaradi česar je Komisija zmanjšala globo, ki je bila navsezadnje naložena tožeči stranki (glej točko 169 zgoraj).

220

Vendar pa je mogoče v obravnavani zadevi celotno trajanje upravnega postopka pojasniti s kompleksnostjo spisa, pri čemer je treba pri nekaterih vidikih upoštevati, da je ta povezana z elementi, ki se nanašajo na samo zadevo, medtem ko je pri drugih povezana z okvirom, v katerega se umešča spis, in sicer prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ (glej točke od 202 do 205 zgoraj).

221

Res je, da je Komisija storila napake pri presoji posledic prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, zaradi teh napak pa sta Splošno sodišče in nato še Sodišče razglasili ničnost.

222

Vendar je treba te napake in njihov morebitni vpliv na trajanje upravnega postopka presojati ob upoštevanju kompleksnosti postavljenih vprašanj.

223

Poleg tega je celotno trajanje upravnega postopka deloma posledica prekinitev zaradi sodnega nadzora in je torej povezano z različnimi tožbami, vloženimi pri sodišču Unije, glede različnih vidikov zadeve.

224

V zvezi s tem je treba poudariti, da je možnost podjetij v položaju, kakršen je položaj tožeče stranke, da upravni organi in po potrebi sodišča Unije večkrat preučijo njihove zadeve, neločljivo povezana s sistemom, ki so ga avtorji Pogodb zasnovali za nadzor ravnanj in delovanja na področju konkurence.

225

Tako podjetje obveznosti upravnega organa, da pred sprejetjem končne odločitve na področju konkurence izvede različne formalnosti in postopke, ter možnosti, da se zaradi teh formalnosti ali postopkov lahko vloži tožba, ne more uporabiti ob koncu postopka kot utemeljitev za trditev, da je bil razumni rok prekoračen (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Feralpi in drugi/Komisija, C‑85/15 P, C‑86/15 P, C‑87/15 P, C‑88/15 P in C‑89/15 P, EU:C:2016:940, točka 70).

226

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je bil celoten upravni postopek predolg, in to torej ne more biti ovira za sprejetje novega sklepa Komisija o naložitvi globe.

227

Ta očitek je treba torej zavrniti.

228

Tožeča stranka trdi, da je nerazumno trajanje upravnega postopka vplivalo na izvrševanje njene pravice do obrambe v tretji fazi upravnega postopka, kar pomeni med sodbo z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija (C‑85/15 P, EU:C:2017:709), in sprejetjem izpodbijanega sklepa.

229

V zvezi s tem je treba spomniti, da morata biti, kot je bilo navedeno v točki 186 zgoraj, izpolnjena dva pogoja, da sodišče razglasi ničnost sklepa, ki ga je sprejela Komisija, zaradi kršitve načela razumnega roka. Ker prvi pogoj (nerazumno dolg postopek) ni izpolnjen, v odgovoru na četrti očitek načeloma ni treba preveriti, ali je dolžina upravnega postopka ovirala izvrševanje pravice do obrambe. Vendar je treba to preučitev opraviti dodatno, da se zagotovi celovit odgovor na pomisleke, ki jih je izrazila tožeča stranka.

230

Na eni strani je treba ugotoviti, da je imela tožeča stranka med postopkom, obravnavanim v celoti, vsaj sedemkrat priložnost izraziti svoje mnenje in predstaviti svoje trditve (glej točke od 3 do 6, 10, 23 in 24 zgoraj).

231

Tožeča stranka je zlasti imela možnost izraziti svoje mnenje v tretji upravni fazi, in sicer v stališčih z dne 1. februarja 2018, na zaslišanju 23. aprila 2018 in v stališčih z dne 7. maja 2018 (glej točke od 23 do 25 zgoraj).

232

Na drugi strani je preučitev prvega tožbenega razloga omogočila ugotovitev, da na pravico tožeče stranke do obrambe ni vplivalo niti dejstvo, da na zaslišanju 23. aprila 2018 niso bili prisotni vsi akterji, ki so sodelovali na prejšnjih zaslišanjih, niti dejstvo, da so predstavniki organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, ko so podali svoje mnenje v svetovalnem odboru, vedeli, da sta bili pred tem zoper zadevna podjetja sprejeti dve odločbi in da je eno od njih potrdilo Splošno sodišče (glej točke od 55 do 149 zgoraj).

233

Iz teh elementov izhaja, da tudi ob predpostavki, da je trajanje upravnega postopka v nasprotju z načelom razumnega roka, pogoji, ki jih je treba izpolniti za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ne bi bili izpolnjeni, ker tožeča stranka ni mogla dokazati nobene kršitve pravice do obrambe, ki izhaja iz navedenega trajanja.

234

V teh okoliščinah je treba šteti, da ni bila dokazana nobena od zahtev, potrebnih, da lahko Splošno sodišče razglasi ničnost izpodbijanega sklepa zaradi kršitve načela razumnega roka.

235

Ta očitek je treba torej zavrniti, s tem pa tudi tretji tožbeni razlog v celoti.

237

Tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je dala prednost dejanskemu izvajanju pravil konkurence in njihovemu odvračilnemu učinku pred načelom razumnega roka, napačno izvajala svojo diskrecijsko pravico. Izpodbijani sklep naj bi bil v tej točki tudi nezadostno obrazložen.

238

V zvezi s tem je treba poudariti, da ima Komisija na podlagi člena 105(1) PDEU nalogo, da zagotavlja uporabo členov 101 in 102 PDEU.

239

Na tej podlagi je Komisija pozvana, naj politiko konkurence Unije opredeli in izvaja v skladu s sodno prakso (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2013, Vivendi/Komisija, T‑432/10, neobjavljena, EU:T:2013:538, točka 22 in navedena sodna praksa).

240

V tem okviru ima Komisija široko diskrecijsko pravico, ki jo potrjuje Uredba Sveta (ES) št. 1/2003, v skladu s katero Komisija „lahko“, če ugotovi obstoj kršitve, na eni strani od zadevnih podjetij zahteva, da s kršitvijo prenehajo (člen 7(1)), in na drugi strani podjetjem kršiteljem naloži globe (člen 23(2)).

241

Na področju konkurence je bila Komisiji tako dodeljena pristojnost, da ne glede na način, kako se seznani s spisom, zlasti v okviru pritožbe ali na lastno pobudo, odloči, ali morajo biti ravnanja predmet pregona, sklepa in globe, glede na prednostne naloge, ki jih je določila v svoji politiki konkurence.

242

Vendar obstoj te pravice Komisije ne odvezuje obveznosti obrazložitve (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2020, LL‑Carpenter/Komisija, T‑531/18, neobjavljena, EU:T:2020:91, točka 90 in navedena sodna praksa).

243

V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, v katerih je bila na eni strani odločba, ki jo je sprejela Komisija, dvakrat razglašena za nično, in je bil na drugi strani čas, ki je pretekel med prvimi preiskovalnimi ukrepi in sprejetjem odločbe, izjemno dolg, mora ta institucija na podlagi načela dobrega upravljanja upoštevati trajanje postopka in posledice, ki jih je to trajanje lahko imelo za njeno odločitev o nadaljevanju pregona zadevnih podjetij, pri čemer mora biti ta presoja vključena v obrazložitev odločbe.

244

Na prvem mestu je treba poudariti, da načelo razumnega roka, kot je razvidno iz odgovora na tretji tožbeni razlog, v okoliščinah obravnavane zadeve ni bilo kršeno.

245

Iz tega izhaja, da je treba trditev tožeče stranke, da je Komisija nepravilno izvajala svojo diskrecijsko pravico, ker ni upoštevala dejstva, da je trajanje postopka prekoračilo razumni rok, takoj zavrniti.

246

Na drugem mestu je treba v zvezi z obrazložitvijo, ki jo je Komisija podala v izpodbijanem sklepu, vsekakor navesti, da so v njej podrobno navedeni razlogi, na eni strani v točkah od 526 do 529 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na drugi strani v točkah od 536 do 573 obrazložitve tega sklepa, zaradi katerih je menila, da je treba sprejeti nov sklep, s katerim bi se ugotovil obstoj kršitve, zadevnim podjetjem pa bi se naložila globa.

247

Komisija je tako najprej navedla, da trajanje postopka po njenem mnenju ni pomenilo nobene kršitve načela razumnega roka (točki 528 in 555 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da pravica podjetij do obrambe ni bila kršena, ker so ta na eni strani lahko predložila svoja stališča glede nadaljevanja postopka in ker so na drugi strani na zaslišanju 23. aprila 2018 tudi predstavila svoje trditve. V zvezi s tem je pojasnila, da tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza v podporo svoji trditvi, da ni mogla v celoti izvajati svoje pravice do obrambe (točki 556 in 557 obrazložitve navedenega sklepa).

248

Vendar je Komisija priznala, da je storila postopkovne napake, in priznala, da so te napake lahko prispevale k podaljšanju postopka.

249

Zato je Komisija v izpodbijanem sklepu pretehtala na eni strani splošni interes za zagotavljanje učinkovite uporabe pravil konkurence in na drugi strani prizadevanje za ublažitev morebitnih posledic napak, storjenih v postopku (točka 559 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

250

V zvezi s tem je Komisija navedla, da so zadevna podjetja enajst let sodelovala pri kršitvi, ki se šteje za eno od najresnejših omejitev na področju konkurence. Navedla je, da bi bilo v takih okoliščinah nesprejetje novega sklepa o ugotovitvi sodelovanja podjetij pri navedeni kršitvi v nasprotju s splošnim interesom zagotavljanja učinkovite uporabe konkurenčnega prava Unije in bi preseglo interes za ublažitev posledic morebitne kršitve temeljnih pravic, ki bi jo utrpela podjetja, na katera je sklep naslovljen (točki 560 in 561 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

251

Po tem tehtanju je Komisija ugotovila, da lahko, ker je bila storjena kršitev, samo s sprejetjem izpodbijanega sklepa zagotovi, da kršitelji ne bodo ostali nekaznovani in da bodo ti dejansko odvrnjeni od podobnega ravnanja v prihodnosti (točke od 563 do 569 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

252

Komisija je na koncu analize pojasnila, da se je za ublažitev negativnih posledic, ki bi lahko nastale zaradi dolžine postopka, katerega namen je bil popraviti nepravilnosti v postopku, do katerih je prišlo med preiskavo in ki jih ne gre pripisati zadevnim podjetjem, odločila zmanjšati naložene globe za 50 % (točke od 570 do 573 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

253

Tako je očitno, da je Komisija v izpodbijanem sklepu podala temeljito obrazložitev, iz katere je jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje, ki ga je uporabila za utemeljitev sprejetja novega sklepa kljub dvema razglasitvama ničnosti v preteklosti.

254

Ta očitek je treba torej zavrniti.

[…]

268

Tožeča stranka je v svojih pisanjih in na zaslišanju trdila, da je sprejetje izpodbijanega sklepa v nasprotju z načelom sorazmernosti. V zvezi s tem je navedla tri trditve. Prvič, upravnega postopka ne bi smeli nadaljevati. Drugič, ker se je navedeni postopek nadaljeval, bi lahko Komisija sprejela sklep, ne da bi naložila sankcije. Tretjič, ker je Komisija napačno naložila globo, bi moralo Splošno sodišče spremeniti znesek te globe.

269

V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo sorazmernosti, ki je eno od temeljnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev, pri tem pa velja, da je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več ponujenimi primernimi ukrepi, izbrati tistega, ki je najmanj omejujoč, in da povzročene neprijetnosti ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej v tem smislu sodbi z dne 13. novembra 1990, Fedesa in drugi, C‑331/88, EU:C:1990:391, točka 13, in z dne 14. julija 2005, Nizozemska/Komisija, C‑180/00, EU:C:2005:451, točka 103).

270

Glede prve trditve, ki jo je navedla tožeča stranka, je treba opozoriti, da je Komisija v obravnavanem primeru nadaljevala upravni postopek, kot ji to omogoča sodna praksa v primeru razglasitve ničnosti akta, ki ga je izdala (glej točki 49 in 51 zgoraj).

271

Kot je razvidno iz analize prvega in tretjega tožbenega razloga, nadaljevanje upravnega postopka ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, ker tožeča stranka ni dokazala, da je navedeni postopek trajal predolgo, niti da je bila v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 172 zgoraj, kršena njena pravica do obrambe. V obravnavani zadevi je iz analize prvega in tretjega tožbenega razloga razvidno, da se tožeča stranka ne more sklicevati na te kršitve.

272

Ne glede na to je Komisija v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj se ji zdi, da sta nadaljevanje upravnega postopka ter sprejetje novega sklepa in naložitev sankcije utemeljena, in sicer, da se:

273

Na podlagi teh okoliščin je treba prvo trditev tožeče stranke zavrniti.

274

V zvezi z drugo trditvijo tožeče stranke je treba opozoriti, da je Komisija poskrbela za ublažitev posledic, nastalih zaradi trajanja upravnega postopka, za podjetja, na katera je izpodbijani sklep naslovljen, in jim odobrila zmanjšanje zneska globe za 50 %.

275

Vendar po mnenju tožeče stranke načelo sorazmernosti pomeni, da naj ji v obravnavani zadevi v primeru sprejetja tretjega sklepa ne bi bila naložena nobena globa.

276

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 172 zgoraj, prekoračitev razumnega roka, tudi če bi bila dokazana, sama po sebi ne zadošča za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, saj je taka razglasitev ničnosti mogoča samo v okoliščinah, ko je takšna prekoračitev ovirala izvrševanje pravice do obrambe.

277

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 172 zgoraj, se lahko povrnitev povzročene škode, če prekoračitev razumnega roka ne ovira izvrševanja pravice do obrambe, zahteva v okviru odškodninske tožbe, vložene pri sodišču Unije.

278

Tožeča stranka temu stališču nasprotuje in meni, da vložitev odškodninske tožbe ni „učinkovito sredstvo“, saj naj bi to še bolj zavleklo ugotovitev kršitve njene pravice do razumnega roka.

279

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pravica do učinkovitega pravnega sredstva določena v členu 47(1) Listine in je absolutna pravica, katere spoštovanje mora sodišče Unije zagotoviti. To pravico je treba izvrševati znotraj sistema, ki ga sestavljajo pravna sredstva, organizirana v Pogodbi, ničnostna tožba pa je namenjena nadzoru zakonitosti aktov Unije, medtem ko je namen odškodninske tožbe povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitega ravnanja institucij, organov, uradov in agencij Unije. V tem sistemu mora tožeča stranka, da bi dosegla razglasitev ničnosti akta, dokazati, da je nezakonito ravnanje avtorja tega akta vplivalo na njegovo veljavnost.

280

V obravnavanem primeru tožeča stranka ni dokazala, da je na izpodbijani sklep vplivala kakršna koli nezakonitost zaradi kršitve pravice do razumnega roka ali kršitve pravice do obrambe, zaradi katere bi ga bilo mogoče razglasiti za ničnega.

281

Drugo trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti.

282

Tožeča stranka s tretjo trditvijo Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj izvaja svojo neomejeno pristojnost tako, da spremeni znesek globe, ki ji je bila naložena, zaradi upoštevanja okoliščin obravnavanega primera, v skladu z načelom sorazmernosti.

283

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sodišče Unije pooblaščeno za izvajanje neomejene pristojnosti na podlagi člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, kadar mu je v presojo predloženo vprašanje zneska globe (sodba z dne 10. aprila 2014, Komisija/Siemens Österreich in drugi ter Siemens Transmission & Distribution in drugi/Komisija, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 126).

284

V obravnavani zadevi je tožeča stranka Splošnemu sodišču predložila tak predlog, kot je razvidno zlasti iz točke 158 tožbe, v katerem s povzetkom svojih predlogov izrazi, da želi, zlasti na podlagi člena 261 PDEU, doseči vsaj znižanje zneska globe.

285

Sodišče Unije lahko pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti poleg preprostega nadzora zakonitosti, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti (v celoti ali delno) ničnost izpodbijanega akta, upošteva vse dejanske okoliščine, da po potrebi spremeni znesek globe (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 86 in navedena sodna praksa, ter z dne 10. novembra 2021, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping), T‑612/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:763, točka 605).

286

Sodišče Unije lahko v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti naloženo globo odpravi, zmanjša ali celo zviša (glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 334 in navedena sodna praksa).

287

V teh okoliščinah lahko sodišče Unije po potrebi opravi drugačno presojo od tistih, ki jih je Komisija uporabila za določitev zneska naložene globe (glej sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 75).

288

Komisija je v izpodbijanem sklepu, ne da bi ugotovila kršitev razumnega roka ali kršitev pravice do obrambe, tožeči stranki odobrila znižanje zneska globe z utemeljitvijo:

289

Iz tega izhaja, da se je Komisija pri odobritvi znižanja zneska globe, naložene tožeči stranki, v bistvu oprla na naslednje elemente:

290

V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v točkah obrazložitve, navedenih v točki 288 zgoraj, večkrat navaja, da je nameravala z odobritvijo znižanja zneska zadevne globe „ublažiti“ ali „odpraviti“„škodljive učinke“, kar pomeni škodo, ki bi jo lahko povzročile „napake“, ki bi ji jih bilo mogoče pripisati.

291

Čeprav so ti izrazi na splošno povezani z odškodninskimi postopki, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je bil namen Komisije, da z odobritvijo znižanja zneska zadevne globe dodeli odškodnino za škodo, nastalo zaradi nezakonitega ravnanja. Komisija nikjer v navedenem sklepu ni priznala, da je ravnala nezakonito, na primer s tem, da je prekoračila razumni rok postopka ali kršila pravico tožeče stranke do obrambe. Nasprotno, v več delih tega sklepa se sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero je treba v primeru očitka, ki se nanaša na trajanje postopka, najti rešitev v okviru odškodninske tožbe (točki 568 in 578 obrazložitve).

292

Tako je treba ob upoštevanju teh različnih elementov ugotoviti, da namen znižanja zneska zadevne globe, ki ga je odobrila Komisija, ni bil odpraviti nezakonito ravnanje Komisije, ampak le upoštevati okoliščine obravnavanega primera v okviru široke diskrecijske pravice pri naložitvi sankcij, ki je Komisiji priznana zlasti s sodbo z dne 19. marca 2009, Archer Daniels Midland/Komisija (C‑510/06 P, EU:C:2009:166, točka 82) (glej točko 288 zgoraj).

293

Splošno sodišče v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da v obravnavanem primeru globe ni mogoče odpraviti, zlasti ker je treba zagotoviti polno uporabo konkurenčnega prava za posebej resno kršitev in ker znatno dolgo trajanje postopkov, ki zadevajo tožečo stranko, obrazložitev, dokaz o navedeni kršitvi ter sodelovanje tožeče stranke pri tej kršitvi niso veljavno izpodbijani (glej sedmi in osmi tožbeni razlog zgoraj).

294

Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da globa tožeči stranki ni bila naložena v nekaj letih po storitvi zadnjih protikonkurenčnih ravnanj, ki jih je ugotovila Komisija, ampak skoraj 20 let pozneje.

295

V zvezi s tem je treba v obravnavanem primeru pri določitvi zneska globe med vsemi upoštevnimi okoliščinami upoštevati njen odvračilni učinek.

296

Namen upoštevanja odvračilnega učinka je namreč zagotoviti, da bo znesek globe zadevno podjetje in na splošno vse gospodarske subjekte v zadostni meri spodbudil k spoštovanju pravil Unije o konkurenci (glej sodbo z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 102).

297

V obravnavanem primeru je bil odvračilni učinek za tožečo stranko že dosežen ali pa vsaj deloma dosežen, in sicer na eni strani s sankcijo, ki ji je bila naložena z odločbo iz leta 2002 in nato z odločbo iz leta 2009, in na drugi strani z možnostjo, da bi se ta sankcija lahko ohranila do konca postopka, če bi bila pravna sredstva, ki jih je vložila tožeča stranka, zavrnjena ali če bi bili omenjeni odločbi razglašeni za nični, sprejet nov sklep, s katerim bi bila sankcija znova izrečena (glej točko 257 zgoraj).

298

V teh okoliščinah je treba v okviru izvajanja neomejene sodne pristojnosti ugotoviti, da je ob upoštevanju časa, ki je pretekel med zadnjimi protikonkurenčnimi ravnanji in sprejetjem izpodbijanega sklepa, določitev zneska globe, ki je nižja od osnovnega zneska 10,25 milijona EUR in ki ga je Komisija določila v navedenem sklepu na podlagi Smernic Unije o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) [PJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171), ki lahko vodijo sodišča Unije, kadar ta izvajajo navedeno pristojnost (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 80), zadostna za dosego želenega odvračalnega učinka.

299

Glede na navedeno je primerno zmanjšati globo za 50 % zaradi časa, ki je pretekel od zadnjih protikonkurenčnih ravnanj do sprejetja izpodbijanega sklepa.

300

Zato je treba:

301

Tožeča stranka trdi, da sta načelo ne bis in idem in načelo pravne varnosti, na katerem prvi temelji, ovirali sprejetje izpodbijanega sklepa.

302

Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

303

V zvezi s tem je treba poudariti, da je načelo ne bis in idem izraženo:

304

Načelo ne bis in idem, korelat načela pravnomočnosti, ščiti pravno varnost in pravičnost, da se zagotovi, da je lahko zadevna oseba – če je bil zoper njo uveden pregon in je bila, odvisno od okoliščin primera, kaznovana – prepričana, da je za isto kršitev ne bodo več preganjali (glej v tem smislu sodbo z dne 3. aprila 2019, Powszechny Zakład Ubezpieczeń na Życie, C‑617/17, EU:C:2019:283, točka 33).

305

Zlasti na področju konkurence načelo ne bis in idem prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno obsojeno ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo kaznovano ali glede katerega v prejšnji odločbi, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ni bila ugotovljena njegova odgovornost (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 59, in z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, EU:T:2009:236, točka 178).

306

Uporaba načela ne bis in idem predpostavlja zlasti, da je bilo odločeno o obstoju kršitve ali da je bila preverjena zakonitost presoje kršitve (sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 60).

307

Če je ta zahteva izpolnjena, načelo ne bis in idem prepoveduje novo vsebinsko presojo obstoja kršitve, če bi bila posledica nove presoje:

308

Nasprotno pa načelo ne bis in idem ne nasprotuje ponovnemu pregonu za isto protikonkurenčno ravnanje, če je bila prva odločba razglašena za nično iz formalnih razlogov, ne da bi se odločalo o utemeljenosti očitanih dejstev, ničnostna odločba torej ne pomeni „oprostitve“ v kazenskopravnem smislu (sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 62, in z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, EU:T:2009:236, točka 190).

309

V takem primeru se sankcije, naložene z novo odločbo, ne dodajo sankcijam, določenim z nično odločbo, ampak jih nadomestijo (sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 62, in z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, EU:T:2009:236, točka 190).

310

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da do zdaj z nobeno odločbo ni bilo dokončno odločeno o vsebini zadeve v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvah, ki se ji očitajo. Splošno sodišče je odločbo iz leta 2002 razglasilo za nično zaradi pravne podlage, ki jo je uporabila Komisija, odločba iz leta 2009 pa je bila razglašena za nično zaradi bistvene kršitve postopka, pri čemer v nobenem od teh primerov ni bilo sprejeto dokončno stališče o vsebinskih tožbenih razlogih, ki jih je navedla tožeča stranka, v zvezi z njeno udeležbo pri dejanjih, ki se ji očitajo. Sodba z dne 9. decembra 2014, Feralpi/Komisija (T‑70/10, neobjavljena, EU:T:2014:1031), je edina, ki vsebuje izreke o takih razlogih, vendar jo je Sodišče v celoti razglasilo za nično. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je Komisija s tem, ko je sprejela izpodbijani sklep, tožečo stranko dvakrat sankcionirala ali preganjala zaradi istih dejanj (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 63).

311

Sankcija, naložena tožeči stranki v izpodbijanem sklepu, pa nadomesti sankcijo, naloženo v odločbi iz leta 2009, s katero je bila nadomeščena sankcija, naložena v odločbi iz leta 2002. Zneski, ki jih je tožeča stranka plačala na podlagi globe, naložene z odločbo iz leta 2002 in nato z odločbo iz leta 2009, so ji bili povrnjeni zaradi razglasitve ničnosti teh dveh odločb.

312

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.

313

Zato je treba zavrniti tudi kršitev načela pravne varnosti, ki naj bi izhajala iz kršitve načela ne bis in idem, posledično pa je treba zavrniti tudi peti tožbeni razlog.

314

Tožeča stranka se sklicuje na ugovor nezakonitosti zoper ureditev pretrganja in zadržanja zastaranja iz člena 25 od (3) do (6) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003. Po njenem mnenju bi bilo treba to ureditev razglasiti za neuporabno v tem postopku. Ta ureditev bi namreč vodila do položajev, v katerih bi Komisija, kot v obravnavanem primeru, lahko sprejela nove sklepe po razglasitvi ničnosti, ne da bi bila za to možnost določena časovna omejitev. Tak rezultat bi bil po eni strani v nasprotju s členoma 41 in 47 Listine in po drugi strani s členom 6 EKČP, ki skupaj določajo obveznost spoštovanja razumnega roka v postopkih.

315

Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

316

V zvezi s tem je treba opozoriti, da na področju konkurence zastaralni rok ureja člen 25 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 na naslednji način:

317

V zvezi z načelom razumnega roka, ta ni abstraktno opredeljen ali vnaprej določen za vse postopke, ki jih lahko zadeva, ampak ga je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na pomen spora, kompleksnost zadeve ter ravnanje tožeče stranke in pristojnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točki 187 in 188).

318

Tožeča stranka zakonodajalcu Unije očita, da v členu 25 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 ni določil najdaljšega roka, po izteku katerega bi bilo izključeno vsako posredovanje Komisije, tudi če bi bil zastaralni rok začasno prekinjen.

319

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 25 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003, kakor je bil napisan, izhaja iz usklajevanja, ki ga je izvedel zakonodajalec Unije v okviru izvajanja svojih pristojnosti, ki so mu podeljene, dveh ciljev, ki lahko zahtevata nasprotujoče si ukrepe, in sicer na eni strani potrebe po zagotavljanju pravne varnosti s tem, da se s potekom časa prepreči neomejeno izpodbijanje konsolidiranih položajev, in na drugi strani zahtevo po zagotavljanju spoštovanja prava tako, da se kršitve prava Unije preganjajo, določajo in kaznujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija, T‑22/02 in T‑23/02, EU:T:2005:349, točka 82).

320

Tožeča stranka pa v obravnavanem primeru ni dokazala, da je zakonodajalec Unije pri usklajevanju teh dveh različnih ciljev presegel mejo, ki mu jo je treba priznati v tem okviru. Pristojnost za preverjanje in naložitev sankcij je namreč omejena s strogimi omejitvami. Zastaralni rok se sicer v primeru tožbe, vložene pri sodišču Unije, prekine. Možnost za njegovo izvajanje pa zahteva pristop, ki ga morajo zagotoviti podjetja sama. Zakonodajalcu Unije ni mogoče očitati okoliščine, da je bil sklep, sprejet ob koncu postopka, potem ko so zadevna podjetja vložila več tožb, sprejet po določenem času.

321

Usklajevanje, ki ga je tako izvedel zakonodajalec Unije, se zdi še toliko primernejše, ker se lahko posamezniki, ki se pritožujejo zaradi nerazumno dolgega postopka, pritožijo na to trajanje s tem, da predlagajo razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega ob koncu tega postopka, pri čemer je taka razglasitev ničnosti mogoča samo v primerih, v katerih je prekoračitev razumnega roka ovirala izvrševanje pravice do obrambe, ali z vložitvijo odškodninske tožbe pri sodišču Unije, če prekoračitev razumnega roka ne povzroči kršitve pravice do obrambe (glej točko 172 zgoraj).

322

Zato je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo: