1

Družba Autostrada Wielkopolska S.A. (v nadaljevanju: AW) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. oktobra 2019, Autostrada Wielkopolska/Komisija (T‑778/17, EU:T:2019:756; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2018/556 z dne 25. avgusta 2017 o državni pomoči SA.35356 (2013/C) (ex 2013/NN, ex 2012/N), ki jo je Poljska dodelila družbi Autostrada Wielkopolska (UL 2018, L 92, str. 19, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo v točkah od 1 do 37 izpodbijane sodbe, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

3

Republika Poljska je 10. marca 1997 na podlagi javnega razpisa družbi AW dodelila koncesijo za izgradnjo in upravljanje odseka avtoceste A 2, ki leži med krajema Nowy Tomyśl (Poljska) in Konin (Poljska) (v nadaljevanju: zadevni odsek avtoceste A 2) za obdobje štiridesetih let.

4

Družba AW se je na podlagi koncesijskega sporazuma, podpisanega 12. septembra 1997, zavezala, da bo na lastne stroške in lastno tveganje pridobila zunanja finančna sredstva za izgradnjo in upravljanje zadevnega odseka avtoceste A 2 in bo zato upravičena do pobiranja cestnin, ki se zaračunajo uporabnikom avtoceste. Na podlagi tega sporazuma ji je bilo dovoljeno tudi, da zviša cestnine, da bi povečala prihodek, do najvišjih dovoljenih cen, določenih po kategorijah vozil.

5

Republika Poljska je morala po pristopu k Evropski uniji leta 2004 v poljsko pravo prenesti Direktivo 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 1999 o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 372). Člen 7(3) te direktive določa, da za uporabo enega cestnega odseka ni dovoljeno hkrati zaračunavati cestnin in uporabnin.

6

Zato je poljski parlament sprejel ustawa o zmianie ustawy o autostradach płatnych oraz o Krajowym Funduszu Drogowym oraz ustawy o transporcie drogowym (zakon o spremembi zakona o cestninskih avtocestah in nacionalnem skladu za ceste ter zakona o cestnem prometu) z dne 28. julija 2005 (Dz. U. št. 155, pozicija 1297; v nadaljevanju: zakon z dne 28. julija 2005). Ta zakon je odpravil dvojno zaračunavanje cestnin in uporabnin za težka tovorna vozila za uporabo istega cestnega odseka. Tako so bila od 1. septembra 2005 težka tovorna vozila, ki imajo vinjeto (cestninsko kartico) za uporabo nacionalnih cest na Poljskem, oproščena plačevanja cestnine na avtocestah, zajetih s koncesijskimi sporazumi.

7

Nacionalni sklad za ceste bi moral na podlagi zakona z dne 28. julija 2005 koncesionarjem izplačati nadomestilo za izgubljeni prihodek, ki je nastal zaradi oprostitve plačevanja cestnine. Ta zakon je določal, da so koncesionarji upravičeni do povračila 70 % zneska, dobljenega tako, da se je dejansko število poti težkih tovornih vozil, ki imajo vinjeto, pomnožilo z virtualnimi cestninami, dogovorjenimi s koncesionarji, za težka tovorna vozila glede na kategorijo, v katero spadajo. Znižanje na 70 %, ki ga določa ta zakon, je bilo namenjeno izravnavi povečanja prometa težkih tovornih vozil na plačljivih avtocestah, potem ko so bila oproščena plačevanja cestnine. Ta zakon je določal tudi, da virtualne cestnine ne morejo preseči dejanskih cen, ki se uporabljajo za ustrezno kategorijo vozil. Določal je tudi, da je treba način izravnave določiti v vsakem posameznem koncesijskem sporazumu.

8

V primeru družbe AW so bili način izravnave in virtualne cestnine po pogajanjih s poljskimi organi določeni v prilogi 6 h koncesijskemu sporazumu (v nadaljevanju: priloga 6), sklenjenemu 14. oktobra 2005.

9

Republika Poljska je pojasnila, da je metoda nadomestila, določena v prilogi 6, temeljila na načelu, da se pričakovani finančni položaj koncesionarja po zakonu z dne 28. julija 2005 ne bi smel spremeniti. Pojasnila je, da mora pričakovana interna stopnja donosnosti (v nadaljevanju: ISD) naložbe družbe AW v zadevni odsek avtoceste A2, da bi se ta cilj dosegel, ostati enaka, kot bi bila, če se zakon ne bi spremenil, to je brez izpada prihodkov zaradi zakona z dne 28. julija 2005.

10

Podpisnici priloge 6 (v nadaljevanju: pogodbeni stranki) sta se dogovorili, da se bo izračun nadomestila izvedel v dvofaznem postopku, ki temelji na finančnih modelih, ki prikazujejo dejanske in pričakovane finančne tokove in omogočajo izračun ISD. V prvi fazi je bilo treba določiti virtualne cestnine, ki jih je Republika Poljska morala plačati družbi AW. V drugi fazi je bilo treba virtualne cestnine preveriti najpozneje do 30. novembra 2007 in jih po potrebi prilagoditi.

11

Tako so bile v prvi fazi virtualne cestnine določene na podlagi teh treh finančnih modelov, ki jih je predložila družba AW:

12

Družba AW je na podlagi teh finančnih modelov pokazala, da ISD 10,77 % modela dejanskega cestninjenja, tudi če bi se uporabile najvišje virtualne cestnine, ne bi bila dosežena. Zato je določila virtualne cestnine na najvišjih dovoljenih ravneh iz koncesijskega sporazuma.

13

Od 1. septembra 2005 so bila težka tovorna vozila z vinjeto izvzeta iz plačevanja cestnine, družba AW pa je začela prejemati mesečno nadomestilo, izračunano na podlagi števila zadevnih težkih tovornih vozil, ki so vstopila na avtocesto, in dogovorjene virtualne cestnine.

14

V drugi fazi sta pogodbeni stranki morali preveriti, kako se je promet težkih tovornih vozil razvijal zaradi izvzetja od plačevanja cestnin, in ustrezno prilagoditi virtualne cestnine, da bi se preprečilo izplačevanje previsokih ali prenizkih nadomestil. Družba AW je morala predložiti posodobljen finančni model (v nadaljevanju: model preverjanja) s prikazom vpliva navedene višine cestnin na osnovne finančne kazalnike iz koncesijskega sporazuma, med katerimi je ISD. Če bi ISD iz modela preverjanja presegla ISD iz modela dejanskega cestninjenja, bi bilo treba virtualne cestnine znižati za odpravo presežne stopnje donosnosti. Če pa bi bila ISD iz modela preverjanja nižja od ISD iz modela dejanskega cestninjenja, bi bilo treba virtualne cestnine zvišati.

15

Družba AW je model preverjanja predložila leta 2007. V tem modelu je je bila ISD junija 2006 9,20 %. V poročilu o preverjanju, priloženem temu modelu, ki ga je predložila družba AW, je bilo navedeno, da bi bilo treba virtualne cestnine zvišati.

16

Generalna Dyrekcja dróg krajowych i autostrad (generalni direktorat za nacionalne ceste in avtoceste, Poljska) je družbo AW z dopisom z dne 28. novembra 2007 obvestil, da zaradi pomislekov v zvezi s pravilnostjo predpostavk, uporabljenih v prilogi 6, ni sprejel predloga za spremembo virtualnih cestnin. Družba AW je kljub temu dopisu v skladu z določbami navedene priloge še vedno prejemala mesečna izplačila iz naslova virtualnih cestnin. Nato je poljsko ministrstvo za infrastrukturo 13. novembra 2008 podalo izjavo o neučinkovanju te priloge, pri čemer je med drugim navedlo, da jo je sklenilo pomotoma.

17

Republika Poljska meni, da je družba AW z uporabo zastarelih napovedi prometa in prihodkov precenila ISD iz modela dejanskega cestninjenja. Družba AW naj bi uporabila študijo o prometu in prihodkih, ki jo je leta 1999 opravilo svetovalno podjetje Wilbur Smith Associates (WSA) (v nadaljevanju: študija WSA iz leta 1999), čeprav je bila na voljo novejša študija podjetja WSA iz junija 2004 (v nadaljevanju: študija WSA iz leta 2004). V skladu s poročilom z dne 24. septembra 2010, ki ga je naročilo poljsko ministrstvo za infrastrukturo ter pripravila družba PricewaterhouseCoopers (v nadaljevanju: poročilo PwC), je uporaba predpostavk o prometu in prihodkih iz študije WSA iz leta 2004 namesto iz študije WSA iz leta 1999 povzročila znižanje ISD iz modela dejanskega cestninjenja z 10,77 na 7,42 %.

18

Tako je po mnenju poljskega ministrstva za infrastrukturo družba AW iz naslova virtualnih cestnin prejela prekomerno nadomestilo. Ker je družba AW zavrnila vračilo preplačila, ki ga je zahtevala Republika Poljska, je navedeno ministrstvo predlagalo uvedbo sodnega postopka za vračilo tega preplačila.

19

Družba AW je obenem nasprotovala zavrnitvi izvajanja priloge 6 in zadevo predložila arbitražnemu sodišču. Arbitražno sodišče je s sodbo z dne 20. marca 2013 (v nadaljevanju: arbitražna sodba) ugodilo družbi AW in ugotovilo, da je bila navedena priloga veljavna in da bi morala Republika Poljska spoštovati njene določbe. Sąd Okręgowy w Warszawie, I Wydział Cywilny (okrožno sodišče v Varšavi, prvi civilni oddelek, Poljska) je s sodbo z dne 26. januarja 2018 zavrnilo pritožbo poljskega ministrstva za infrastrukturo zoper arbitražno sodbo. Zoper to sodbo je bila vložena pritožba pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska).

20

Sistem nadomestil v obliki virtualne cestnine se je prenehal uporabljati 30. junija 2011, ko je Republika Poljska uvedla elektronski sistem cestninjenja, ki je nadomestil vinjete.

21

Republika Poljska je 31. avgusta 2012 Evropsko komisijo obvestila o ukrepu dodelitve finančnega nadomestila družbi AW v obliki virtualne cestnine zaradi izgube prihodka, ki ji je nastala zaradi zakona z dne 28. julija 2005.

22

Komisija se je 20. septembra 2014 odločila začeti formalni postopek preiskave v zvezi s priglašenim ukrepom (v nadaljevanju: sklep o začetku postopka). Ta sklep je bil 20. septembra 2014 objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2014, C 328, str. 12).

23

Komisija je 25. avgusta 2017 sprejela sporni sklep.

24

Na prvem mestu, Komisija je glede obstoja državne pomoči menila, da je imela družba AW pravico do nadomestila zaradi sprememb, uvedenih z zakonom z dne 28. julija 2005, zaradi katerih ni mogla pobirati cestnine od težkih tovornih vozil, da pa bi družba AW – če bi tako nadomestilo izboljšalo njen pričakovani finančni položaj, ker bi preseglo nadomestilo, povezano z neposrednimi posledicami sprememb, uvedenih z navedenim zakonom – prejela neupravičeno korist, ki pomeni državno pomoč.

25

Komisija je glede modela dejanskega cestninjenja menila, bi morala družba AW uporabiti razpoložljivo posodobljeno napoved prometa in prihodkov iz študije WSA iz leta 2004. Ugotovila je, da so bili v študiji WSA iz leta 2004 – v primerjavi s študijo WSA iz leta 1999 – podatki v zvezi s prometom vozil iz kategorije 2 in 3 občutno nižji, optimalna višina dejanskih cestnin pa je bila občutno nižja za vozila iz kategorij 2, 3 in 4. Menila je, da je uporaba modela dejanskega cestninjenja, utemeljena na študija WSA iz leta 1999, privedla do višje ISD, kot jo je bilo upravičeno pričakovati v trenutku sprememb, uvedenih z zakonom z dne 28. julija 2005, kar je pripeljalo do prekomernega nadomestila v obliki višjih plačil za virtualno cestnino.

26

Komisija je v zvezi s preverjanjem virtualnih cestnin menila, da je Republika Poljska nase prevzela tveganja, povezana z razvojem prometa v obdobju od vzpostavitve sistema virtualne cestnine do preverjanja iz leta 2007. Vendar se je s tem mehanizmom preverjanja vseeno strinjala, saj je bilo na njegovi podlagi virtualne cestnine mogoče določiti na taki ravni, da se je bilo mogoče izogniti plačilu prekomernega nadomestila. Komisija je navedla tudi, da je bilo preverjanje opravljeno ob zaključku omejenega obdobja glede na celotno trajanje koncesijskega sporazuma, vendar je bilo to obdobje zadostno, da sta pogodbeni stranki lahko zbrali nujno potrebne dejanske podatke o prometu in na tej podlagi izdelali zanesljivo prometno napoved.

27

Komisija je v zvezi z izračunom preplačila menila, da so bile v model dejanskega cestninjenja, ki ga je posodobila družba PwC in ki ga je ta uporabila v svojem poročilu (v nadaljevanju: PwC model dejanskega cestninjenja), vključene napovedi prometa in prihodkov iz študije WSA iz leta 2004 in da so se z njim pravilno odražale posodobljene napovedi na dan sprejetja zakona z dne 28. julija 2005. Sklenila je, da je ISD v višini 7,42 % iz PwC modela dejanskega cestninjenja šteti za ISD, ki jo je družba AW lahko pričakovala tik pred spremembami, uvedenimi s tem zakonom. Ocenila je, da je bila ISD v višini 10,77 %, ki jo je družba AW uporabila v okviru pogajanj, v primerjavi z ISD v višini 7,42 % iz PwC modela dejanskega cestninjenja previsoka. Ugotovila je tudi, da je bila ISD v višini 8,20 % iz vinjetnega modela višja od 7,42 %.

28

Komisija je ugotovila, da je družba PwC za določitev preplačila v obdobju pred preverjanjem od septembra 2005 do oktobra 2007 uporabila vinjetni model za ponovni izračun virtualnih cestnin, ki bi se moral uporabljati od septembra 2005, da bi se dosegla ISD v višini 7,42 %. Ugotovila je, da se je znesek nadomestila, ki je bil določen na podlagi ponovno izračunanih virtualnih cestnin, primerjal z dejanskimi plačili v korist družbe AW. Ocenila je, da je preplačilo v tem obdobju znašalo približno 64,7 milijonov EUR.

29

Komisija je ugotovila, da je družba PwC za določitev preplačila v obdobju po preverjanju od novembra 2007 do junija 2011 za ponovni izračun virtualnih cestnin uporabila model preverjanja, da bi se dosegla ISD v višini 7,42 %. Ugotovila je, da se je znesek nadomestila, ki je bil določen na podlagi ponovno izračunanih virtualnih cestnin, primerjal z dejanskimi plačili v korist družbe AW. Menila je, da je preplačilo v tem obdobju znašalo približno 159 milijonov EUR.

30

Komisija se s trditvijo družbe AW, da je bilo merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu izpolnjeno, ni strinjala.

31

Na drugem mestu, Komisija je menila, da Republika Poljska ni spoštovala prepovedi iz člena 108(3) PDEU, ker je bilo nadomestilo družbi AW izplačano pred priglasitvijo tega ukrepa Komisiji, in da je bila zato dodeljena pomoč nezakonita. Sklenila je tudi, da ta pomoč ni združljiva z notranjim trgom, zaradi česar jo je treba vrniti, da bi se ponovno vzpostavilo tako stanje na trgu, kot je bilo pred njeno dodelitvijo.

32

Družba AW je s tožbo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 24. novembra 2010, predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa.

33

Družba AW je v utemeljitev te tožbe v bistvu navedla šest razlogov, ki se nanašajo na: prvi na kršitev pravice do sodelovanja v upravnem postopku, drugi na kršitev člena 107(1) PDEU zaradi uporabe napačnega merila za presojo obstoja gospodarske prednosti in na očitno napačno uporabo tega merila, tretji na kršitev člena 107(1) PDEU zaradi napačne uporabe merila zasebnega vlagatelja in neustrezne obrazložitve, četrti na to, da je Komisija svojo ugotovitev o nezdružljivosti pomoči utemeljila na napačnih preudarkih, peti na očitno napako pri izračunu zneska državne pomoči in šesti na neustrezno obrazložitev spornega sklepa.

34

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.

35

Družba AW Sodišču predlaga, naj:

36

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi AW naloži plačilo stroškov.

37

Družba AW v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri razloge.

38

S prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na procesne pravice družbe AW, se zatrjujejo napačna uporaba prava, izkrivljanje dokazov in neustreznost obrazložitve. Komisija izpodbija trditve družbe AW in Sodišču predlaga tudi, naj ta pritožbeni razlog zavrne in nadomesti obrazložitev.

39

Družba AW meni, da je Splošno sodišče v točki 60 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je Komisija ni ustrezno vključila v upravni postopek, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev postopka, zaradi katere bi bilo treba sporni sklep razglasiti za ničen. Nasprotno pa naj bi v točki 61 navedene sodbe napačno potrdilo, da je bilo treba za razglasitev ničnosti tega sklepa dokazati, da bi bila lahko pravna analiza Komisije, če do te opustitve ne bi prišlo, drugačna. Splošno sodišče naj bi s tem uporabilo napačno pravno merilo in zato napačno uporabilo pravo. Poleg tega naj obrazložitev Splošnega sodišča v točkah 63, 64, 67 in 68 navedene sodbe ne bi bila ustrezna, bila naj bi protislovna ter naj bi se z njo izkrivili dokazi.

40

Družba AW v zvezi s tem najprej navaja, da je iz točk od 76 do 78 obrazložitve sklepa o začetku postopka razvidno, da je treba virtualno cestnino izračunati na podlagi najnovejših prometnih napovedi in da je Komisija študijo WSA iz leta 2004 opredelila kot najnovejšo študijo. Družba AW pa naj bi v pripombah v zvezi s sklepom o začetku postopka kot najnovejšo opredelila študijo, ki jo je leta 2005 izdelalo podjetje Faber Maunsell (v nadaljevanju: študija FM iz leta 2005). Komisija in Republika Poljska naj bi razpravljali o upoštevnosti te študije v obdobju, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da bi morala družba AW ponovno imeti možnost, da poda pripombe. Če bi družba AW lahko predložila dokaze o tem, da je bila navedena študija – v nasprotju s tem, kar je po izmenjavi mnenj ocenila Komisija – uporabna, bi jo Komisija morala upoštevati kot najnovejšo študijo, zato bi se raven ISD tik pred spremembami, uvedenimi z zakonom z dne 28. julija 2005, (v nadaljevanju: ISD dejanskega cestninjenja) lahko določila na 8,2 % oziroma bi bila višja od te stopnje, ne da bi to pomenilo prednost ali državno pomoč, izid postopka pa bi bil drugačen.

41

Dalje, Splošno sodišče naj bi v točki 67 izpodbijane sodbe spremenilo trditve družbe AW, ki so se v resnici nanašale na to, da družba AW ni imela možnosti predstaviti pripomb glede trditev Republike Poljske. Če bi bilo treba to točko razlagati, kot da Komisija v obrazložitvi ni upoštevala študije FM iz leta 2005, bi bilo poleg tega treba šteti, da je Splošno sodišče spremenilo vsebino spornega sklepa in je bilo pri potrditvi, da je Komisija želela uporabiti najnovejše podatke, protislovno. Če pa bi bilo treba navedeno točko razlagati tako, da je treba v okviru procesnih pravic družbe AW vzpostaviti splošno razlikovanje med „pozitivnimi navedbami“ (študija WSA iz leta 2004 je „najnovejša“ študija) in „negativnimi izjavami“ (študije FM iz leta 2005 se ne sme upoštevati) Komisije, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

42

Nazadnje, izid postopka bi bil lahko drugačen tudi, če bi družba AW imela možnost predstaviti svoja stališča o domnevni kratkoročni naravi sistema virtualne cestnine iz priloge 6, pri čemer bi zlasti navedla, da je ta ugotovitev v protislovju s členom 4 te priloge. Čeprav v spornem sklepu ta preudarek ni naveden, naj bi se Komisija nanj sklicevala na prvi stopnji, pri čemer naj bi poudarila, da je zaradi domnevno kratkoročne narave sistema virtualne cestnine iz priloge 6 pomen kakršnega koli tveganja inflacije ali spremembe tečaja omejen. Ker pa naj na obravnavi pred Splošnim sodiščem v zvezi s tem ne bi navedla nobene druge ugotovitve, bi bilo treba ugotoviti, da je Komisija isti preudarek navedla že v upravnem postopku.

43

Komisija najprej odgovarja, da ugotovitev družbe AW, v skladu s katero je sodelovanje v upravnem postopku bistvena postopkovna zahteva, temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Poleg tega v nasprotju z bistveno postopkovno zahtevo, s katero so zainteresirane osebe pozvane k predložitvi pripomb z objavo sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, pravica zainteresiranih strank, da so ustrezno vključene v upravni postopek, ni taka bistvena postopkovna zahteva, ampak subjektivna pravica, katere obseg je lahko odvisen od položaja zainteresirane osebe in okoliščin obravnavanega primera. Zato – če bi bilo treba dejstvo, da se upravičencu ne omogoči ponovnega dajanja pripomb, šteti za kršitev postopka, s čimer se Komisija ne strinja – naj bi bilo merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točki 61 in naslednjih izpodbijane sodbe, pravilno.

44

Komisija v zvezi s trditvami družbe AW, povzetimi v točki 40 te sodbe, trdi, da družba AW ne predlaga drugačnega pravnega razlogovanja, ampak samo drugačen rezultat zaradi različnih številčnih podatkov, uporabljenih za izvedbo istih izračunov, s čimer naj ne bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče očitno izkrivilo dokaze. Družba AW naj bi tako trdila, da bi bil rezultat analize Komisije, če bi sodelovala pri izmenjavi mnenj, ki je potekala z Republiko Poljsko, drugačen. Komisija meni, da se ta trditev v resnici nanaša na izpodbijanje presoje dejanskega stanja, kar naj ne bi bilo predmet nadzora Sodišča v pritožbenem postopku.

45

Komisija v zvezi s trditvami družbe AW, povzetimi v točkah 41 in 42 te sodbe, spominja, da ni nujno, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe obravnava vsaka posamezna trditev, navedena pred Splošnim sodiščem, da očitek, da element, ki ga tožeča stranka ni navedla, ni bil obravnavan, ni veljaven razlog in da zato trditve, povzete v točkah 41 in 42 te sodbe, niso upoštevne. Komisija meni, da je družba AW priznala, da v spornem sklepu domnevno kratko trajanje sistema virtualne cestnine iz priloge 6 ni omenjeno. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem zgolj sklenilo, da trditev družbe AW, ki se je nanašala na postopkovna vprašanja, ni bila upoštevna, ker točka, na podlagi katere se je sklicevala na pravico do izjave, v obrazložitvi spornega sklepa ni bila navedena.

46

Republika Poljska trdi, da je v nasprotju s trditvami družbe AW po objavi sklepa o začetku postopka v dopisu, ki ga je 27. januarja 2015 predložila Komisiji, in na sestankih, ki so s to institucijo potekali 24. novembra 2015 in 21. marca 2017, lahko predložila pisne in ustne pripombe. V zvezi s tem poudarja, da je – ob upoštevanju dejstva, da so upravičenci do pomoči le zainteresirane stranke v postopku in ne morejo samostojno izpodbijati ravnanja Komisije med upravnim postopkom, da v sklepu o začetku postopka ni bilo napak, zaradi katerih bi ga bilo treba popraviti, in da Republika Poljska v formalnem postopku preiskave ni predložila novih dokazov – družbi AW dala priložnost, da predloži pripombe, kar precej presega njene obveznosti. Natančneje, družba AW naj bi lahko podala pripombe v zvezi z upoštevnostjo in vplivom študije FM iz leta 2005 na metodo izračuna ISD, ko jo je predložila Komisiji, vendar naj bi se tako pred Komisijo kot pred Splošnim sodiščem raje sklicevala na študijo WSA iz leta 1999.

47

Komisija meni, da obrazložitev iz točk od 58 do 60 izpodbijane sodbe s pravnega vidika ni pravilna, ker je družba AW kot upravičenka do zadevnega ukrepa pomoči „zadevna stranka“ v smislu člena 108(2) PDEU, ki se v skladu s sodno prakso ne more sklicevati na pravico do obrambe, ne more – tako kot države članice – zahtevati kontradiktorne razprave s Komisijo in ima le pravico do sodelovanja v upravnem postopku v ustreznem obsegu, pri čemer se upoštevajo okoliščine obravnavanega primera. Splošno sodišče pa naj te sodne prakse ne bi upoštevalo, ko je razsodilo, da bi morala Komisija družbi AW znova omogočiti, da predloži pripombe.

48

Splošno sodišče naj bi namreč po tem, ko je v točki 63 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo družbi AW s sklepom o začetku postopka omogočeno, da izvršuje svojo pravico do predložitve pripomb, moralo priznati, da okoliščine obravnavanega primera Komisiji niso nalagale dodatnih obveznosti. Natančneje, s tem, da imata družba AW in Republika Poljska različne interese, ni mogoče utemeljiti tega, da se družbi AW priznajo pravice, ki so podobne pravicam te države članice. Prav tako naj bi bila trajanje in intenzivnost izmenjave mnenj z Republiko Poljsko običajna in naj na njuni podlagi nikakor ne bi bilo mogoče utemeljiti priznanja dodatnih pravic družbi AW. Splošno sodišče pa naj bi s tem, da je presodilo, da bi Komisija družbi AW morala priznati pravico do izjave v zvezi s pripombami te države članice, v bistvu priznalo pravico do kontradiktorne razprave in naj bi izkrivilo postopek, v skladu s katerim se možnost podajanja pripomb na informacije, ki so jih predložile preostale zadevne stranke, ponudi le državi članici.

49

Družba AW trdi, da se Komisija ne sklicuje na napačno uporabo prava, ampak se – ne da bi se sklicevala na izkrivljanje – omejuje na izpodbijanje presoje dejstev Splošnega sodišča, v skladu s katero naj bi bilo treba zaradi okoliščin obravnavane zadeve družbi AW omogočiti predložitev dodatnih pripomb. Ker pa naj Sodišče ne bi bilo pristojno za nadzor te presoje in ker naj tožene stranke ne bi predlagale, naj se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, naj bi bil predlog Komisije nedopusten, Sodišče pa bi – če bi ga upoštevalo – odločalo ultra petita. Poleg tega naj bi Komisija različne dejavnike obravnavala posamično, Splošno sodišče pa naj bi v točki 58 izpodbijane sodbe posebne okoliščine obravnavanega primera obravnavalo skupaj. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi potrdilo, da bi se morala družbi AW dati možnost, da predloži pripombe o vseh posredovanih informacijah, in naj zgolj predložitev dodatnih pripomb, zlasti ob upoštevanju, da s spisom ni bila v celoti seznanjena, ne bi pomenila niti kontradiktorne razprave niti ne bi ustrezala pravicam, ki jih imajo na tem področju države članice.

50

Na prvem mestu, v zvezi s trditvami, povzetimi v točkah 40 in 41 te sodbe, ki se nanašajo na izkrivljanje dokazov in neustrezno obrazložitev, je treba spomniti, da je namen nadzora Sodišča v okviru pritožbe zlasti preveriti, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve tožeče stranke (sodba z dne 22. oktobra 2014, British Telecommunications/Komisija, C‑620/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2309, točka 55 in navedena sodna praksa).

51

Splošno sodišče je v točki 60 izpodbijane sodbe menilo, da bi morala Komisija v posebnih okoliščinah zadeve, kot so navedene v točki 58 te sodbe, družbi AW znova omogočiti, da predloži pripombe.

52

Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe menilo, da okoliščina, da Komisija družbe AW ni vključila v izmenjavo mnenj z Republiko Poljsko po sklepu o začetku postopka, naj bo še tako obžalovanja vredna, ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, ker v okoliščinah tega primera, če te opustitve ne bi bilo, pravna analiza, ki jo je podala Komisija v zadnjenavedenem sklepu, ne bi mogla biti drugačna.

53

Splošno sodišče je v točki 67 navedene sodbe v zvezi s tem pojasnilo, da „trditve tožeče stranke, da v sklepu o začetku postopka v nasprotju s [spornim] sklepom študija [FM iz leta 2005] ni omenjena, ni mogoče sprejeti, [ker] je Komisija – čeprav se je v točki 138 obrazložitve [spornega] sklepa sklicevala na to študijo – to storila zgolj zato, da bi se štelo, da se navedena študija ne more uporabiti za izračun ISD projekta“. Dodalo je, da se je Komisija tako „omejila na to, da je študijo, ki jo je tožeča stranka sama navedla v svojih pripombah, zavrnila kot neupoštevno [in da] v teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da v sklepu o začetku postopka ni omenila študije [FM iz leta 2005]“.

54

Namen te točke 67 je bil torej odgovoriti na trditve iz točke 39 prvostopenjske tožbe, v kateri je navedeno:

„[…] Če bi bila tožeča stranka obveščena o mnenju Komisije, da študija [FM] iz leta 2005 ni zanesljiva […], ker bi se morala opreti izključno na prometno napoved, ne pa na napoved prihodkov, bi lahko dokazala, da je bila ta trditev očitno napačna. Ni mogoče izključiti, da bi Komisija zavzela drugačno stališče o pomenu študije [FM] iz leta 2005, kar bi vplivalo na njeno celotno presojo. Prav tako, če bi tožeča stranka vedela, da se je Komisija strinjala s spremembami finančnih modelov družbe PwC (modeli, ki jih Komisija pred sklepom o začetku postopka ni mogla odpreti), bi skušala to presojo izpodbiti. Ker je Komisija poročilo družbe PwC štela za zelo pomembno, lahko trditve, ki zmanjšujejo verodostojnost tega poročila, vplivajo na izid preiskave Komisije.“

55

Iz točke 67 izpodbijane sodbe v povezavi s točko 39 prvostopenjske tožbe, kot sta navedeni v točkah 53 in 54 te sodbe, namreč izhaja, da družba AW pred Sodiščem upravičeno trdi, da je Splošno sodišče spremenilo njene trditve, ki so se nanašale na to, da ni imela možnosti predložiti pripomb o trditvah Republike Poljske. Natančneje, družba AW je trdila, da bi lahko, če bi imela to možnost, dokazala, da je bila študija FM iz leta 2005 uporabna in upoštevna.

56

Ker pa je Splošno sodišče v točkah 60 in 61 izpodbijane sodbe menilo, prvič, da bi morala Komisija družbi AW omogočiti, da predstavi svoje pripombe, in drugič, da pravna analiza, ki jo je podala Komisija v spornem sklepu, ne bi mogla biti drugačna, se ni moglo izogniti temu, da je zavzelo posebno stališče glede trditve, navedene v točki 54 te sodbe. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče sodbo v zvezi s tem pomanjkljivo obrazložilo.

57

Ne da bi bilo treba preučiti, ali so bili z obrazložitvijo Splošnega sodišča v točki 67 izpodbijane sodbe izkrivljeni dokazi, je treba zato ugotoviti, da je bilo v tej točki pravo napačno uporabljeno.

58

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča to pomeni, da če se izkaže, da je bilo v obrazložitvi odločbe Splošnega sodišča kršeno pravo Unije, izrek te odločbe pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti (sodba z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 48).

59

V teh okoliščinah je treba preučiti predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve, s katerim ta institucija v nasprotju s trditvami družbe AW trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da bi bilo treba družbi AW v upravnem postopku ponovno omogočiti, da se izjavi.

60

V zvezi s tem je treba spomniti, da je postopek nadzora nad državnimi pomočmi glede na njegovo splošno sistematiko postopek, uveden proti državi članici, ki je glede na svoje obveznosti na podlagi prava Unije odgovorna za odobritev pomoči. Komisija tako zaradi spoštovanja pravice do obrambe v sklepu zoper državo članico ne more uporabiti informacij, glede katerih ta država članica ni smela podati pripomb (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, point 73).

61

Prav tako pa se v skladu s sodno prakso Sodišča podjetja, ki so lahko upravičena do državnih pomoči, štejejo za zainteresirane stranke in jih mora Komisija v fazi preiskave iz člena 108(2) PDEU pozvati, naj predložijo svoje pripombe (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 70).

62

Te zainteresirane stranke se sicer ne morejo sklicevati na pravico do obrambe, vendar imajo pravico, da so ustrezno vključene v upravni postopek, ki ga vodi Komisija, glede na okoliščine obravnavane zadeve (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 71).

63

Iz člena 108(2) PDEU namreč med drugim izhaja, da mora Komisija, če se odloči začeti formalni postopek preiskave v zvezi z načrtom pomoči, zainteresiranim strankam, med katerimi je zadevno podjetje ali so zadevna podjetja, omogočiti, da predložijo pripombe. To pravilo je bistvena postopkovna zahteva (sodba z dne 11. decembra 2008, Komisija/Freistaat Sachsen, C‑334/07, EU:C:2008:709, točka 55).

64

Sodišče je v zvezi s tem v okviru uporabe člena 108(2) PDEU razsodilo, da je objava obvestila v Uradnem listu Evropske unije ustrezen način za seznanitev vseh zainteresiranih strank z začetkom postopka. Namen tega obvestila je od zadnjenavedenih pridobiti vse informacije, ki bodo Komisiji pomagale pri nadaljnjem ravnanju. Tak postopek drugim državam članicam in zadevnim strankam zagotavlja, da se lahko izjavijo (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 72 in navedena sodna praksa).

65

V postopku nadzora nad državnimi pomočmi imajo zainteresirane stranke, ki niso zadevna država članica, le vlogo, navedeno v prejšnji točki te sodbe, in same v zvezi s tem ne morejo zahtevati kontradiktorne razprave s Komisijo, kot je na voljo zadevni državi članici (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 74).

66

Sodišče je poleg tega pojasnilo, da če se je pravna ureditev, med veljavnostjo katere je država članica priglasila načrtovano pomoč, spremenila, preden je Komisija sprejela sklep, mora Komisija glede sklepa, ki ga mora sprejeti na podlagi novih predpisov, zaprositi zainteresirane stranke, naj izrazijo stališče do združljivosti te pomoči z omenjenimi predpisi. Drugače velja le, če nova pravna ureditev ne vsebuje bistvene spremembe glede na prejšnjo veljavno ureditev (sodba z dne 11. decembra 2008, Komisija/Freistaat Sachsen, C‑334/07 P, EU:C:2008:709, točka 56).

67

Vendar postopkovna nepravilnost načeloma ne povzroči razglasitve ničnosti sklepa v delu ali celoti, razen če se ugotovi, da bi bil sklep brez te nepravilnosti vsebinsko drugačen (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 80).

68

V zvezi s tem je Sodišče glede procesnih pravic zainteresiranih strank že razsodilo, da če pride do spremembe pravne ureditve po tem, ko je Komisija zainteresiranim strankam omogočila, da predložijo pripombe, in preden Komisija sprejme sklep o načrtu pomoči, in če Komisija ta sklep opre na novo pravno ureditev, ne da bi te stranke pozvala, naj predložijo pripombe glede te ureditve, zgolj obstoj razlik med pravno ureditvijo, v zvezi s katero so navedene stranke lahko predložile pripombe, in pravno ureditvijo, na kateri temelji navedeni sklep, ne more povzročiti razglasitve ničnosti tega sklepa. Čeprav sta se namreč zadevni pravni ureditvi spremenili, se postavlja vprašanje, ali je bila glede na določbe teh ureditev, ki so upoštevne za obravnavano zadevo, z navedeno spremembo lahko spremenjena vsebina sklepa Komisije (sodba z dne 11. marca 2020, Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo, C‑56/18 P, EU:C:2020:192, točka 81).

69

Iz te sodne prakse zlasti izhaja, da to, da Komisija zainteresiranih strank ni pozvala k predložitvi pripomb glede spremembe pravne ureditve, kot je začetek veljavnosti smernic, ki jih ta institucija namerava uporabiti v sklepu, s katerim se ta postopek konča, med upravnim postopkom s področja državnih pomoči, ne pomeni bistvene kršitve postopka.

70

Kot pravilno trdi Komisija, to razlogovanje še toliko bolj velja v obravnavanem primeru v zvezi s tem, da upravičencu obravnavanega ukrepa ni bila dana možnost, da o pripombah zadevne države članice v zvezi z informacijami, ki jih je predložil ta upravičenec, zavzame stališče.

71

Poleg tega, čeprav lahko, kot priznava Komisija, obstajajo okoliščine, v katerih so lahko ugotovitev dejstev, ki so nova ali drugačna od tistih, navedenih v sklepu o začetku postopka, ali bistvene spremembe upoštevnega pravnega okvira takšne, da je treba zainteresirane stranke zaradi njih še bolj vključiti ali pa je treba objaviti dodatni ali popravljeni sklep o začetku postopka, pa v tej zadevi ne gre za katerega od teh položajev.

72

Natančneje, okoliščine, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točkah 58 in 59 izpodbijane sodbe, ne zadoščajo za ugotovitev obveznosti Komisije, da bi družbi AW omogočila predložitev stališč glede pripomb Republike Poljske, kar bi bilo podobno kontradiktorni razpravi s to državo članico pred Komisijo.

73

Na drugem mestu, iz ugotovitve iz prejšnje točke te sodbe, v skladu s katero okoliščine obravnavanega primera ne zadoščajo za ugotovitev obveznosti Komisije, da bi družbi AW omogočila predložitev stališč glede pripomb Republike Poljske, izhaja, da je treba trditve družbe AW, povzete v točkah 39 in 42 te sodbe, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, zavrniti kot brezpredmetne.

74

Če taka obveznost ni dokazana, za kar gre v obravnavanem primeru, je namreč treba ugotoviti, da se ne postavlja vprašanje, ali bi bila pravna analiza, ki jo je podala Komisija, lahko drugačna, če bi bila dana možnost, da se podajo stališča glede pripomb zadevne države članice.

75

Poleg tega iz sodne prakse, navedene v točki 67 te sodbe, izhaja, da to pravno merilo, ki ga je uporabilo Splošno sodišče – v nasprotju s trditvami družbe AW – ni napačno.

76

Na podlagi navedenega je treba predlogu Komisije za nadomestitev obrazložitve ugoditi in prvi pritožbeni razlog zavrniti.

77

Drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na merilo zasebnega vlagatelja, je razdeljen na štiri dele.

78

Tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na obstoj gospodarske prednosti, je razdeljen na dva dela.

79

S prvim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na tveganje inflacije in spremembe tečaja, družba AW trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo merila zasebnega vlagatelja, da je obrazložitev iz spornega sklepa nadomestilo s svojo obrazložitvijo in da je obrnilo dokazno breme.

80

S prvim delom tretjega pritožbenega razloga, ki se nanaša na upoštevnost prenosa teh tveganj, družba AW zatrjuje, da je bilo to merilo za presojo obstoja gospodarske prednosti napačno uporabljeno, da je bila obrazložitev spornega sklepa nadomeščena in da je bilo dokazno breme obrnjeno.

81

Družba AW v okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga opozarja, da je Splošno sodišče v točkah od 110 do 112 in 170 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da hipotetični zasebni vlagatelj ne bi upošteval prenosa tveganj spremembe tečaja in inflacije, ki jih je navedla družba AW v upravnem postopku, ker o njih nista razpravljali pogodbeni stranki in ker nevšečnosti, ki iz tega izhajajo za družbo AW, oziroma prednosti, ki iz tega izhajajo za Republiko Poljsko, niso bile dokazane.

82

Vendar naj Splošno sodišče s tem, da je preizkus omejilo samo na možnosti, ki sta jih pogodbeni stranki določili v prilogi 6, ne bi upoštevalo, da se mora preizkus merila zasebnega vlagatelja nujno nanašati na vse možnosti, ki bi jih zasebni gospodarski subjekt razumno predvidel v takem položaju. Poleg tega, čeprav so v pogodbi določena končna stališča njenih strank, pa v njej načeloma ni vseh preudarkov, na podlagi katerih so jo sklenile. V obravnavani zadevi naj bi dokazi iz spisa dokazovali, da sta bili pogodbeni stranki obveščeni, da so jima pomagali strokovnjaki, in da sta bili sposobni razumeti vpliv zgornje meje cen virtualne cestnine ter razlike med sistemom virtualne cestnine in sistemom dejanskega cestninjenja. Iz spisa naj bi bilo razvidno tudi, da je bila ta zgornja meja določena v prilogi 6, in sicer v predzadnjem odstavku točke štiri priloge 1 k tej prilogi. Prav tako naj bi bilo treba upoštevati, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, saj naj bi bila ena od pogodbenih določb načeloma med pogodbenima strankama navedenega sporazuma predmet razprave.

83

Splošno sodišče naj bi s tem, da je presodilo, da Komisiji ni bilo treba preučiti prenosa tveganj, ker ta tveganja niso bila dokazana, obrnilo dokazno breme, saj bi morala Komisija dokazati, da upravičenec očitno ne bi prejel primerljivih olajšav od hipotetičnega zasebnega vlagatelja, in da bi morala v zvezi s tem upoštevati vse informacije, ki lahko pomembno vplivajo na postopek odločanja zasebnega gospodarskega subjekta, ki je običajno previden in skrben in ki je v najbolj podobnem položaju kot zadevna država članica. Zato naj bi morala Komisija dokazati, da zasebni vlagatelj zadevne informacije ne bi nujno štel za upoštevno.

84

Po mnenju družbe AW bi moralo Splošno sodišče torej ugotoviti, ali je Komisija upoštevala vse razpoložljive informacije in ali je bil v obrazložitvi spornega sklepa opravljen preizkus prenosa tveganj spremembe tečaja in inflacije. Vendar naj bi, namesto da bi v izpodbijani sodbi opravilo tak preizkus, z nadomestitvijo obrazložitve zapolnilo pravno praznino iz spornega sklepa v zvezi s tem. Obrazložitev iz točk od 110 do 112 izpodbijane sodbe naj namreč ne bi bila povezana z nobeno od presoj iz tega sklepa.

85

Poleg tega, ker naj bi tveganja spremembe tečaja in inflacije neposredno vplivala na višino dolgovanih zneskov in zmožnost financiranja takih zneskov ves čas trajanja koncesije, naj bi očitno šlo za dejavnik, ki bi lahko pomembno vplival na postopek odločanja zasebnega gospodarskega subjekta, zato naj bi Splošno sodišče s sklicevanjem na vlagatelja, ki se ne zanima za lastne dobičke in tveganja, napačno uporabilo merilo zasebnega vlagatelja.

86

Nazadnje, družba AW meni, da obrazložitev v točki 112 izpodbijane sodbe ni ustrezna, ker naj iz te točke ne bi bilo jasno razvidno, ali je Splošno sodišče menilo, da do prenosa tveganj spremembe tečaja in inflacije na Republiko Poljsko ni prišlo le v primeru nihanj, ki so pod absolutno zgornjo mejo višine virtualne cestnine, ampak – napačno – tudi kadar so nad njo, s čimer naj bi Splošno sodišče izkrivilo dokaze iz spisa, ker naj bi bil iz njega jasno razviden obstoj absolutne zgornje meje. Z nobenim drugim elementom, navedenim v navedeni točki, naj namreč ne bi bilo mogoče podpreti sklepa, do katerega je prišlo Splošno sodišče.

87

S prvim delom tretjega pritožbenega razloga družba AW trdi, da napake Splošnega sodišča pri presoji merila zasebnega vlagatelja, ki se uporablja v obravnavani zadevi, s širšega vidika vplivajo tudi na napako v zvezi z obstojem gospodarske prednosti v smislu člena 107(1) PDEU. Glede napak, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo v točkah od 110 do 112 izpodbijane sodbe, se družba AW sklicuje na svoje trditve, povzete v točkah od 81 do 86 te sodbe, s katerimi dokazuje napačno uporabo navedenega merila, neustrezno obrazložitev, nadomestitev obrazložitve in obrnitev dokaznega bremena.

88

Poleg tega naj bi Splošno sodišče v zadnjih dveh stavkih točke 112 izpodbijane sodbe opravilo zapleteno ekonomsko presojo, ki presega njegova pooblastila za nadzor in na podlagi katere naj bi obrazložitev Komisije, ki v spornem sklepu ni obravnavala vsebine zadnjih dveh stavkov, nadomestilo s svojo. Poleg tega naj s tako obrazložitvijo ne bi bilo mogoče podpreti ugotovitve Splošnega sodišča in naj bi se z njo izkrivili dokazi, ker težka tovorna vozila pomenijo 81 % prihodkov družbe AW in ker naj Splošno sodišče ne bi pojasnilo, kako bi se lahko pomanjkljivost sistema virtualne cestnine, ki vpliva na te dohodke, odpravila z dejstvom, da ta pomanjkljivost ne vpliva na 19 % dohodkov družbe AW.

89

Ker so se trditve, ki jih je družba AW podala na prvi stopnji, nanašale na pomanjkljivosti sistema virtualne cestnine, ki niso vključene v izračun ISD, vendar vseeno vplivajo na njen finančni položaj, naj ugotovitve Splošnega sodišča o pomanjkljivostih tega sistema, ki so bile vključene v ta izračun, ne bi bile upoštevne. Po mnenju družbe AW je upoštevno vprašanje, ali bi bila za družbo AW določitev višje ISD, ki pa bi pomenila višje tveganje inflacije in spremembe tečaja, gospodarsko ugodnejša od nižje določene ISD, ki pa bi pomenila manjša tveganja inflacije in spremembe tečaja. Na to vprašanje pa naj ne bi bilo mogoče odgovoriti brez preizkusa zgornje meje cen virtualne cestnine.

90

Komisija in Republika Poljska izpodbijata trditve družbe AW. Komisija zlasti meni, da je iz točk 110 in 111 izpodbijane sodbe razvidno, da v prilogi 6 ni nobene ugotovitve o povišanju tveganj inflacije in spremembe tečaja, da torej ni dokazano, da sta pogodbeni stranki nameravali upoštevati tako povišanje in da ISD vinjetnega modela, ki ga je družba AW priglasila na prvi stopnji, ni bila predstavljena, kot da je v njej vključeno nadomestilo, ki ustreza tveganjem inflacije in spremembe tečaja. Poleg tega naj bi bila trditev, da je bilo dokazno breme obrnjeno, nedopustna, ker ni podprta z nobenim pravnim argumentom, ki bi jo utemeljeval. Poleg tega Komisija in Republika Poljska trdita, da prvi del drugega in prvi del tretjega pritožbenega razloga nista utemeljena.

91

Družba AW s prvim delom drugega in prvim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dokaze in da je večkrat napačno uporabilo pravo zaradi napačne uporabe merila zasebnega vlagatelja, da je napačno razdelilo dokazno breme, da je nadomestilo obrazložitev in da obrazložitev izpodbijane sodbe ni bila zadostna.

92

Na prvem mestu je treba glede zatrjevanega izkrivljanja dokazov spomniti, da iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo tega dejanskega stanja (sodba z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 97 in navedena sodna praksa).

93

Presoja dejanskega stanja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, zato ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 98 in navedena sodna praksa).

94

Kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, zaradi katerih je Splošno sodišče po njegovem mnenju izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 99 in navedena sodna praksa).

95

V obravnavanem primeru se prvo izkrivljanje, na katero se sklicuje družba AW, nanaša na točko 110 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „iz priloge 6 ne izhaja, da sta pogodbeni stranki želeli upoštevati zatrjevane pomanjkljivosti sistema virtualne cestnine, na katerega se zdaj sklicuje [družba AW], in še manj, da sta v zvezi s tem sklenili sporazum. V tej prilogi med drugim ni nikakor upoštevano povišanje tveganj, ki jih zatrjuje [družba AW].“

96

Če pa družba AW Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo, da je zgornja meja cen virtualne cestnine določena v prilogi 6, in sicer v predzadnjem odstavku točke 4 priloge 1 k tej prilogi, in da sta pogodbeni stranki o tem pogodbenem določilu razpravljali, s tem ne zatrjuje izkrivljanja, ampak v resnici izpodbija presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče in v skladu s katero zgolj obstoj te zgornje meje, če ni drugih elementov, ki bi to potrjevali, ne pomeni, da sta ti stranki upoštevali prenos tveganj spremembe tečaja in inflacije, ki jih navaja družba AW.

97

Zato, kot pravilno trdi Komisija, trditve družbe AW v zvezi s tem v pritožbi niso dopustne.

98

Drugo izkrivljanje, ki ga navaja družba AW, se nanaša na točko 112 izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim navedeno:

„[…] v skladu s prilogo 6 so bile cene virtualne cestnine indeksirane glede na nihanja stopnje inflacije in menjalnega tečaja, poleg tega pa so bile vsakih šest mesecev od 1. septembra 2007 zvišane za dodatni faktor, imenovan ‚WWR‘. Republika Poljska je z mehanizmom preverjanja sprejela tudi tveganja, povezana z razvojem prometa in prihodkov, ter zagotovila, da bo ISD ostala na isti ravni, kot je bila pričakovana pred spremembo, uvedeno z zakonom, v obdobju od 1. septembra 2005 do 31. decembra 2006. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je bilo zgolj zaradi obstoja zgornje meje cen virtualne cestnine, ki ni indeksirana glede na nihanja stopnje inflacije in menjalnega tečaja, na tožečo stranko preneseno tveganje inflacije in spremembe tečaja ter da je bilo zaradi tega upravičeno izplačilo ‚premije‘ tožeči stranki.“

99

V delu, v katerem družba AW Splošnemu sodišču očita, da je s tem menilo, da je prišlo do prenosa tveganj spremembe tečaja in inflacije na Republiko Poljsko, ne le kadar so nihanja pod absolutno zgornjo mejo cene virtualne cestnine, ampak tudi kadar so nad njo, je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče v prvem stavku, navedenem v prejšnji točki, omejilo na opis mehanizma, določenega v prilogi 6, da se drugi stavek ne nanaša na tveganja spremembe tečaja in inflacije, ampak na tveganja, povezana s spremembo prometa in prihodkov, in da je v tretjem stavku dejanska presoja, ki se nanaša na dokaze, navedene v prejšnjih dveh stavkih.

100

Iz tega odlomka izpodbijane sodbe torej ni razvidno nikakršno izkrivljanje dokazov, družba AW pa samo ponovno izpodbija neodvisno presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, kar v pritožbi ni dopustno.

101

Tretje izkrivljanje, ki ga navaja družba AW, se tudi nanaša na točko 112 izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim navedeno:

„[…] v zvezi s tem, da cestnin ni bilo mogoče določiti na najboljši ravni in da ni bilo mogoče prejeti prihodkov, ki bi bili višji od prvotno določenih, je treba ugotoviti, prvič, da je [družba AW] lahko prosto določala cestnine za vozila, ki niso težka tovorna vozila z vinjeto, tako da je lahko svojo poslovno strategijo prilagodila razvoju trga, in drugič, je od 1. septembra 2005 uporabila vse možnosti za povišanje dejanskih cestnin za težka tovorna vozila z določitvijo cestnin na najvišji ravni, dovoljeni s [sporazumom o koncesiji]. Pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, torej niso mogle znatno vplivati na njen pričakovani finančni položaj.“

102

Ko družba AW trdi, da težka tovorna vozila pomenijo 81 % njenih prihodkov, in trdi, da Splošno sodišče ni pojasnilo, kako bi se lahko pomanjkljivost sistema virtualne cestnine, ki vpliva na te prihodke, odpravila z dejstvom, da ta pomanjkljivost ne vpliva na 19 % njenih prihodkov, s tem ne želi dokazati, da je Splošno sodišče izkrivilo pogodbena določila iz prvega stavka izmed stavkov, navedenih v prejšnji točki, ampak to, da presoja dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, v skladu s katero naj zatrjevane finančne pomanjkljivosti sistema virtualne cestnine ne bi mogle bistveno spremeniti njenega pričakovanega finančnega položaja, ni pravilna. Zato je treba tudi to trditev šteti za nedopustno.

103

Na drugem mestu je treba v zvezi z napačno uporabo prava, ki naj bi jo večkrat storilo Splošno sodišče, najprej spomniti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da se nacionalni ukrep opredeli za „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, posredovanje mora biti državno ali iz državnih sredstev. Drugič, to posredovanje mora biti tako, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, upravičencu mora zagotavljati selektivno prednost. Četrtič, to posredovanje mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljalo konkurenco (sodba z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 27 in navedena sodna praksa).

104

Glede na to, da se trditve, ki jih je družba AW podala v prvem delu drugega in prvem delu tretjega pritožbenega razloga, nanašajo le na tretjega od teh pogojev, je treba poudariti, da se v skladu z ravno tako ustaljeno sodno prakso Sodišča za državne pomoči štejejo posredovanja v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih pogojih ne bi dobilo (sodba z dne 6. marca 2018, Komisija/FIH Holding in FIH Erhvervsbank, C‑579/16 P, EU:C:2018:159, točka 44).

105

Zato ob upoštevanju cilja iz člena 107(1) PDEU, da se zagotovi neizkrivljena konkurenca tudi med javnimi podjetji in zasebnimi podjetji, pojem „pomoč“ v smislu te določbe ne sme zajemati ukrepa, ki je bil v korist podjetja sprejet iz sredstev države, če bi enako prednost lahko pridobil v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem. Presoja pogojev, v katerih je bila taka prednost dodeljena, se torej načeloma opravi z uporabo načela zasebnega gospodarskega subjekta (sodba z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 103 in navedena sodna praksa).

106

V zvezi s tem, če namreč obstajajo dvomi o možnosti uporabe navedenega načela, zlasti ker je zadevna država članica pri sprejetju zadevnega ukrepa uporabila prerogative javne oblasti, mora država članica nedvoumno in na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokazati, da izvedeni ukrep izhaja iz njenega statusa zasebnega gospodarskega subjekta (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 63 in navedena sodna praksa).

107

Če pa se lahko uporabi načelo zasebnega gospodarskega subjekta, je to med elementi, ki jih mora Komisija upoštevati za ugotovitev obstoja pomoči, in torej ne pomeni izjeme, ki se uporablja samo na zahtevo države članice, če je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni konstitutivni elementi pojma „državna pomoč“ iz člena 107(1) PDEU (sodba z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 109 in navedena sodna praksa).

108

V tem primeru mora torej Komisija ob upoštevanju zlasti informacij, ki jih je predložila zadevna država članica, dokazati, da pogoji za uporabo načela zasebnega gospodarskega subjekta niso izpolnjeni, tako da zadevni državni poseg pomeni prednost v smislu člena 107(1) PDEU (sodba z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 110).

109

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je treba za presojo vprašanja, ali bi zasebni gospodarski subjekt v običajnih tržnih razmerah sprejel isti ukrep, sklicevati na tak subjekt, ki je v položaju, ki je čim bolj podoben položaju zadevne države (glej v tem smislu sodbo z dne z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 30 in navedena sodna praksa).

110

V tem okviru mora Komisija opraviti celovito presojo, pri čemer mora upoštevati vse upoštevne dokaze v tej zadevi, na podlagi katerih bo lahko odločila, ali podjetje ob upoštevanju s tem priznanih gospodarskih prednosti takšnih olajšav očitno ne bi prejelo od takšnega zasebnega gospodarskega subjekta (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 29 in navedena sodna praksa).

111

Iz tega izhaja, da se preizkus, ki se v nekaterih primerih zahteva od Komisije, ne bi smel omejiti le na možnosti, ki jih je pristojni javni organ dejansko upošteval, ampak se morajo nujno preučiti vse možnosti, ki bi jih zasebni gospodarski subjekt razumno predvidel v takem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 29).

112

V zvezi s tem, prvič, je treba za bistveno šteti vsako informacijo, ki lahko nezanemarljivo vpliva na proces odločanja zasebnega gospodarskega subjekta, ki ga je treba šteti za običajno previdnega in skrbnega, ki je v najbolj podobnem položaju kot država (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 60).

113

Drugič, za namene uporabe merila zasebnega gospodarskega subjekta so upoštevni le podatki, ki so na voljo, in predviden razvoj v času, ko je bila sprejeta ta odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 61).

114

Poleg tega je Komisija v interesu dobre uporabe temeljnih pravil Pogodbe DEU v zvezi z državnimi pomočmi dolžna skrbno in nepristransko voditi postopek preučitve izpodbijanih ukrepov, da ima pri sprejetju končne odločitve na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 67 in navedena sodna praksa).

115

V delu, v katerem družba AW Splošnemu sodišču očita, da je prekoračilo meje svojega nadzora, je treba spomniti, da sta pri nadzoru zakonitosti iz člena 263 PDEU Sodišče in Splošno sodišče pristojni, da odločata o tožbah zaradi nepristojnosti, bistvenih kršitev postopka, kršitev Pogodbe DEU ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njeno uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil. Člen 264 PDEU določa, da Sodišče, če je tožba utemeljena, razglasi zadevni akt za ničen. Sodišče in Splošno sodišče torej nikakor ne smeta nadomestiti obrazložitve avtorja izpodbijanega akta s svojo obrazložitvijo (sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 104 in navedena sodna praksa).

116

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da preizkus, ki ga mora Komisija opraviti pri uporabi načela zasebnega vlagatelja, zahteva zapleteno gospodarsko presojo in da v okviru nadzora, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapletenimi gospodarskimi presojami Komisije na področju državnih pomoči, sodišče Unije gospodarske presoje Komisije ne more nadomestiti s svojo (sodba z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 100).

117

Kljub temu mora sodišče Unije med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali so v teh dokazih vsi upoštevni podatki, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene sklepe (sodba z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 64).

118

V zvezi s tem mora sodišče Unije zakonitost odločitve na področju državnih pomoči presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo ob njeni izdaji, vključno s tistimi, ki so očitno upoštevni za presojo, ki jo je treba opraviti v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 110 do 113 te sodbe, in ki bi jih lahko, če bi to zahtevala, pridobila med upravnim postopkom (sodba z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točki 70 in 71).

119

Trditve družbe AW je treba preučiti glede na ugotovitve iz točk od 103 do 118 te sodbe.

120

Prvič, v zvezi z očitkom, da naj bi Splošno sodišče svoj preizkus omejilo samo na možnosti, ki sta jih predvideli pogodbeni stranki, in naj ne bi upoštevalo znatnega vpliva zatrjevanih tveganj na postopek odločanja zasebnega vlagatelja, iz sodne prakse, navedene v točkah 110 in 111 te sodbe, sicer res izhaja, da preizkus, ki ga mora Komisija opraviti v nekaterih okoliščinah, ne sme biti omejen le na možnosti, ki jih je pristojni javni organ dejansko upošteval, ampak se mora nujno nanašati na vse možnosti, ki bi jih tak zasebni gospodarski subjekt razumno predvidel v takem položaju.

121

Vendar iz te sodne prakse izhaja tudi, da ta zahteva ne pomeni, da mora Komisija upoštevati tudi možnosti, ki jih zasebni gospodarski subjekt v takem položaju ne bi razumno predvidel.

122

Poleg tega je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice (C‑300/16 P, EU:C:2017:706), za to, da se je merilo zasebnega upnika uporabilo za upnika, katerega namen je bil čim bolj povečati vračilo zneskov, ki mu jih je dolgoval stečajni dolžnik. Sodišče je glede takega položaja razsodilo, da mora Komisija poleg možnosti izterjave, ki jih je predvidel pristojni javni organ, preučiti vsakršno drugo možnost, ki bi jo zasebni upnik razumno upošteval.

123

Nasprotno pa je iz položaja v obravnavani zadevi razvidno, da Republika Poljska v razmerju do družbe AW ni bila niti v položaju zasebne upnice niti v položaju zasebne vlagateljice. Glede na to, da je država članica imela obveznost, da družbi AW povrne škodo, ki ji je nastala v okviru njunih pogodbenih razmerij, je bilo namreč treba uporabiti merilo zasebnega dolžnika, ki je v okviru pogodbenega razmerja svojemu sopogodbeniku dolžan plačati denarni znesek zaradi škode, ki mu jo je povzročil.

124

Ugotoviti pa je treba, da ni v interesu zasebnega dolžnika, da za svojega upnika sprejme tveganja spremembe tečaja in inflacije, ki jih ta upnik proti njemu ni uveljavljal. Ker bi bilo namreč višje nadomestilo načeloma v nasprotju z interesi zasebnega dolžnika, je treba šteti, da tak dolžnik takih tveganj ne bi upošteval, razen če bi na zahtevo svojega sopogodbenika to moral storiti ali če bi bilo to glede na zadevno pogodbeno razmerje v njegovem interesu v širšem smislu.

125

Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah od 152 do 154 in od 165 do 171 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zasebni gospodarski subjekt, ki bi bil v položaju Republike Poljske, načeloma ne bi privolil v plačilo višjega zneska od tistega, ki bi ga dolgoval družbi AW zaradi zadevnega škodnega dogodka, in, natančneje, v točkah od 110 do 112 te sodbe, da ni bilo treba upoštevati tveganj, ki so domnevno grozila družbi AW in za kritje katerih družba AW v okviru pogajanj s to državo članico očitno ni zaprosila oziroma o njih nista drugače razpravljali.

126

Iz tega izhaja, drugič, da družba AW Splošnemu sodišču napačno očita, da je obrnilo dokazno breme, saj je treba za tveganja, ki jih zatrjuje družba AW, torej šteti, da niso upoštevne informacije, ki bi lahko pomembno vplivale na postopek odločanja zasebnega gospodarskega subjekta, ki je običajno previden in skrben ter je v najbolj podobnem položaju kot javni subjekt. V teh okoliščinah – v nasprotju s trditvami družbe AW – ni mogoče šteti, da je bila Komisija v spornem sklepu dolžna pojasniti razloge, zaradi katerih ni upoštevala tveganj, ki jih zatrjuje družba AW.

127

Tretjič, družba AW ob upoštevanju zgornjih preudarkov ne more utemeljeno trditi, da je Splošno sodišče nadomestilo obrazložitev ali da je prekoračilo meje svojega nadzora, ko je v točkah od 110 do 112 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tveganja, ki jih zatrjuje družba AW, pri presoji, ki jo je morala opraviti Komisija, niso bila niti upoštevna niti dokazana. Splošno sodišče se je namreč omejilo na presojo trditev, ki so mu bile predložene, in na preverjanje, ali je bil sporni sklep glede na trditve družbe AW nezakonit.

128

Nazadnje, v delu, v katerem družba AW trdi, da z obrazložitvijo v navedenih točkah izpodbijane sodbe ni mogoče podpreti ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 113 te sodbe, je treba ugotoviti, da ne zatrjuje neobstoja obrazložitve navedene sodbe, temveč graja vsebino presoje Splošnega sodišča, zaradi česar Sodišču predlaga, naj vnovič presodi o dejstvih, kar ni v njegovi pristojnosti, in je treba torej ta predlog v pritožbi šteti za nedopusten.

129

Na podlagi navedenega je treba prvi del drugega in prvi del tretjega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopustna in zavrniti kot delno neutemeljena.

130

Z drugim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na možnosti, ki bi jih predvidel hipotetični zasebni vlagatelj, se zatrjujejo kršitve merila zasebnega vlagatelja, načela primarnosti prava Unije, obveznosti obrazložitve, dokaznih pravil in omejitev nadzora, ki ga mora opraviti Splošno sodišče.

131

Družba AW trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je menilo, da bi bil zasebni vlagatelj pri pogajanjih o znesku virtualne cestnine omejen z določbami in cilji zakona z dne 28. julija 2005, ker naj bi potrdilo napačen pristop Komisije, po katerem se upoštevajo le možnosti, ki jih je predvidela zadevna država članica. Poleg tega naj ustreznost nadomestila za družbo AW ne bi bila odločilni preudarek, ki bi ga upošteval zasebni vlagatelj, ker ni neposredno povezana ne z njegovim dobičkom ne z njegovim tveganjem.

132

Če bi ukrep, ki je v nasprotju z nacionalnim zakonom, pomenil prednost v smislu člena 107(1) PDEU zgolj zato, ker zasebni vlagatelj ne bi plačal nič več kot to, kar se s tem zakonom zahteva, naj bi se s tem zakonom prav tako omejila uporaba navedene določbe, ki je hierarhično višja, kar bi pomenilo kršitev načela primarnosti prava Unije.

133

Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da zakon z dne 28. julija 2005 pogodbenima strankama nalaga omejitve glede določitve virtualne cestnine, izpodbijano sodbo neustrezno obrazložilo, kršilo dokazna pravila in nadomestilo obrazložitev, ki je drugačna od obrazložitve iz spornega sklepa. Čeprav je bilo s tem zakonom prepovedano dejansko cestninjenje, pa naj bi bilo z njim napoteno tudi na pogajanja o metodi nadomestila in rokih za vračilo. Ker ta zakon ne določa ne ISD ne tega, da bi se morala zgolj nadomestiti izguba prihodkov, niti preudarkov, ki jih država lahko upošteva, in tudi ne poslovnega položaja države, naj bi pri strukturiranju sporazuma o virtualnih cestninah dopuščal široko diskrecijsko pravico.

134

Poleg tega naj bi družba AW Splošnemu sodišču kot dokaz o obsegu in vsebini zakona z dne 28. julija 2005 predložila arbitražno sodbo, s katero naj bi bila pojasnjena pravilna razlaga zakona z dne 28. julija 2005 in ki naj bi jo Splošno sodišče napačno in z neustrezno obrazložitvijo zavrnilo kot neupoštevno. To, da ta sodba za Komisijo ni bila zavezujoča in da z njo študija WSA iz leta 1999 ni razglašena za pomembnejšo od študije WSA iz leta 2004, naj namreč ne bi vplivalo na dokazno vrednost navedene sodbe. Splošno sodišče naj bi svoje ugotovitve tako izpeljalo iz nepopolnih dokazov brez vsakršne podlage, saj naj ne bi bile podprte z nobenim elementom iz spisa. Splošno sodišče naj prav tako ne bi upoštevalo, da je za preizkus obsega in vsebine zakona z dne 28. julija 2005 potrebno tehnično znanje in da Komisija ni pridobila zahtevanega izvedenskega mnenja, kar naj bi se dodatno zaostrilo z dejstvom, da je bilo v arbitražni sodbi in besedilu zakona z dne 28. julija 2005 navedeno, da se morata o virtualni cestnini dogovoriti pogodbeni stranki. Nazadnje, arbitražno sodbo naj bi Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) razveljavilo zgolj zato, ker je v nasprotju s spornim sklepom, kar naj ne bi omajalo njene dokazne vrednosti glede razlage navedenega zakona.

135

Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 153 izpodbijane sodbe – ne da bi za to navedlo natančne, zanesljive in skladne dokaze – potrdilo trditev iz točke 152 spornega sklepa, v skladu s katero je s prilogo 6 priznano višje nadomestilo, kot ga je zahteval zakon z dne 28. julija 2005, ter to, da sta sporazum o koncesiji in ta priloga protislovna, opustilo preizkus izpolnjenosti dokaznega standarda. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila torej pomanjkljiva, zaradi česar se družba AW ni mogla seznaniti niti z razlogi, iz katerih je Splošno sodišče sprejelo takšno razlago navedenega zakona, niti z razlogi za zavrnitev njenih trditev, da naj zatrjevanega protislovja ne bi bilo.

136

Komisija in Republika Poljska prerekata utemeljenost trditev družbe AW. Komisija natančneje meni, da očitek, da naj zasebni vlagatelj ne bi bil omejen z določbami in cilji zakona z dne 28. julija 2005, ni dopusten, ker narava napačne uporabe prava ni pojasnjena in ker v utemeljitev tega očitka ni podan noben pravni argument. Ker sta obseg in vsebina tega zakona dejanska elementa, bi bilo poleg tega suvereno presojo Splošnega sodišča v zvezi s temi elementi mogoče izpodbijati le, če bi se zatrjevalo izkrivljanje navedenih elementov, kar pa naj se ne bi zatrjevalo, še manj pa dokazalo. Republika Poljska trdi, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

137

Najprej je treba zavrniti nedopustnost, ki jo navaja Komisija in ki se nanaša na trditve družbe AW v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga, saj so te dovolj jasne in se nanašajo na ugotovitev napačne uporabe prava, ker je Splošno sodišče omejilo elemente, ki jih je upoštevalo pri presoji načela zasebnega gospodarskega subjekta, kršitve načela primarnosti prava Unije, neupoštevanja pravil o izvajanju dokazov, nadomestitve obrazložitve in neustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe.

138

Ti očitki, ki jih je podala družba AW, se nanašajo na točke od 152 do 154 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče med drugim menilo, da je Komisija pravilno menila, da je bila Republika Poljska v skladu z zakonom z dne 28. julija 2005 in sporazumom o koncesij družbi AW dolžna plačati nadomestilo za izgubo prihodkov, ki je nastala zaradi sprememb, uvedenih s tem zakonom, in da se noben razumen zasebni gospodarski subjekt ne bi strinjal s plačilom višjega zneska od tistega, ki ga nalagata navedeni zakon in ta sporazum.

139

V točkah od 121 do 125 te sodbe je bilo že navedeno, da je Splošno sodišče pravilno menilo, da zasebni dolžnik v položaju Republike Poljske družbi AW ne bi plačal nadomestila, ki bi bilo višje od nadomestila za posledice, ki so nastale zaradi vpliva zakona z dne 28. julija 2005 na njuno pogodbeno razmerje. Ker je torej presoja Splošnega sodišča skladna z načelom zasebnega gospodarskega subjekta, je treba ugotoviti, da pravo pri tej presoji ni bilo napačno uporabljeno niti se z njo ne krši načela primarnosti prava Unije.

140

Iz tega izhaja tudi, da družba AW ne more uspešno trditi, da je Splošno sodišče nadomestilo obrazložitev ali da je prekoračilo meje svojega nadzora s tem, da je v točkah od 152 do 154 izpodbijane sodbe podalo ugotovitve, navedene v točki 138 te sodbe. Splošno sodišče se je namreč omejilo na presojo trditev, ki so mu bile predložene, in na preizkus zakonitosti spornega sklepa ob upoštevanju trditev družbe AW.

141

V zvezi z domnevno pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe je treba najprej ugotoviti, da družba AW izpodbija le zadostnost obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi se z njo utemeljile ugotovitve Splošnega sodišča.

142

Dalje, te trditve deloma temeljijo na napačnem razumevanju točk 152 in 153 izpodbijane sodbe, saj v njih ni niti ugotovitve, da je s prilogo 6 družbi AW priznano višje nadomestilo od tistega, ki ga zahteva zakon z dne 28. julija 2005, niti da sta sporazum o koncesiji in ta priloga protislovna, ampak da je znesek nadomestila, do katerega je bila upravičena družba AW, izhajal iz presoje celotnega škodnega dogodka, ki ga je povzročil navedeni zakon, in obveznosti, ki jih ima Republika Poljska na podlagi navedenega sporazuma.

143

Ker Splošno sodišče v teh točkah izpodbijane sodbe ni navedlo takih ugotovitev, trditev družbe AW, da je Splošno sodišče s takimi ugotovitvami kršilo pravila o izvajanju dokazov, nikakor ni utemeljena.

144

Nazadnje, družba AW želi, kot je pravilno trdila Komisija, doseči novo presojo dejanskega stanja in zlasti vsebine zakona z dne 28. julija 2005, za kar Sodišče ni pristojno.

145

Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

146

S tretjim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na tveganje neuspešnih pogajanj in tveganje sodnih postopkov, družba AW zatrjuje izkrivljanje dokazov ter kršitve merila zasebnega vlagatelja, načela primarnosti prava Unije, obveznosti obrazložitve, dokaznih pravil in omejitev nadzora, ki ga mora opraviti Splošno sodišče.

147

Družba AW trdi, da bi hipotetični zasebni vlagatelj enako kot svetovalci Republike Poljske, ki naj bi prilogo 6 šteli za sprejemljivo, upošteval tveganje, da bo družba AW na koncu zahtevala razveljavitev sporazuma o koncesiji ali vložila tožbo, in strokovno mnenje svojih svetovalcev v zvezi s tem, ter da je bila Komisija torej dolžna oceniti to tveganje in upoštevati to mnenje, česar pa naj ne bi storila, Splošno sodišče pa ne grajalo.

148

Splošno sodišče naj bi namreč v točki 165 izpodbijane sodbe uporabo merila zasebnega vlagatelja omejilo samo na možnosti, določene z zakonom z dne 28. julija 2005, in naj bi tako v izpodbijani sodbi storilo enake napake, kot so bile že navedene v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga. Pri obrazložitvi iz točke 166 te sodbe naj bi šlo za krožno razlogovanje, bila naj bi neustrezna in naj bi se z njo nadomestila obrazložitev glede tveganj razveljavitve in sodnih postopkov, navedenih v prejšnji točki te sodbe.

149

Ker je Splošno sodišče v točki 167 navedene sodbe menilo, da je imela družba AW prav tako interes, da se izogne sodnemu postopku, naj bi obrazložitev Komisije iz spornega sklepa zopet nadomestilo s svojo, naj ne bi odgovorilo na trditev v zvezi s točko, ko družba AW ne bi več nadaljevala poslovnega razmerja, ki bi bilo zaznamovano z napovedjo izgub za družbo AW, in naj bi izkrivilo analize svetovalcev Republike Poljske. V zadnjem stavku te točke naj bi bilo poleg tega protislovje in zato neustrezna obrazložitev, ker je bilo upoštevanje tveganj razveljavitve sporazuma in sodnih postopkov omejeno na obdobje pred sprejetjem zakona z dne 28. julija 2005, čeprav naj bi ta tveganja obstajala tudi po tem.

150

Komisija in Republika Poljska izpodbijata trditve družbe AW.

151

Družba AW se v okviru tretjega dela drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 165 do 167 izpodbijane sodbe, sklicuje na napačno uporabo načela zasebnega subjekta, neustrezno obrazložitev, nadomestitev obrazložitve in izkrivljanje dokazov.

152

Splošno sodišče je v točki 165 izpodbijane sodbe v zvezi z domnevnimi tveganji zasebnega subjekta v primeru neuspešnih pogajanj poudarilo, da bi tak subjekt sklenil dodatek k sporazumu o koncesiji le zato, da bi družbi AW v skladu z zakonom z dne 28. julija 2005 plačal nadomestilo za izgubo prihodkov, ki je nastala zaradi tega zakona, in da zato ne bi niti upošteval teh domnevnih tveganj niti ne bi plačal višjega nadomestila. Dodalo je, da pogodbeni stranki med pogajanji iz priloge 6 o teh tveganjih nista razpravljali in ta niso bila upoštevana pri izračunu zneska nadomestila, izplačanega družbi AW.

153

Splošno sodišče je v točki 166 izpodbijane sodbe spomnilo, da se je Komisija v spornem sklepu v bistvu omejila na prerekanje podatkov, ki so bili uporabljeni pri finančnih modelih iz priloge 6. Splošno sodišče pa je glede na to, da tveganja, ki naj bi jih domnevno nosil zasebni gospodarski subjekt, če ne bi bilo plačila nadomestila, nikakor niso povezana z upoštevnostjo podatkov, ki so se uporabili pri finančnih modelih, menilo, da ni iz ničesar mogoče sklepati, da bi se zasebni gospodarski subjekt strinjal, da se za upoštevanje navedenih tveganj namesto podatkov iz študije WSA iz leta 2004 raje uporabijo neupoštevni podatki iz študije WSA iz leta 1999.

154

Splošno sodišče je v točki 167 izpodbijane sodbe najprej dodalo, da zasebni gospodarski subjekt v okviru pogajanj pri izračunu zneska nadomestila, dolgovanega družbi AW, ne bi upošteval tveganja neuspešnih pogajanj in tveganja sodnih postopkov, ker naj ta tveganja ne bi imela nobene zveze z izgubo prihodkov, ki je nastala zaradi zakonodajne spremembe. Dalje je menilo, da je imela družba AW tudi interes, da se pogajanja zaključijo in da se izogne vložitvi tožbe za nadomestilo škode. Nazadnje je navedlo, da družba AW ni niti dokazala niti zatrjevala, da so svetovalci Republike Poljske menili, da bi bilo treba pri določitvi ISD tik pred spremembami, uvedenimi z zakonom z dne 28. julija 2005, upoštevati tveganje neuspešnih pogajanj in tveganje sodnih postopkov.

155

V zvezi z domnevnim izkrivljanjem dokazov zadošča ugotoviti, da družba AW v nasprotju z zahtevami, navedenimi v točki 94 te sodbe, ni pojasnila, kateri dokaz naj bi bil z ugotovitvijo Splošnega sodišča iz zadnjega stavka točke 167 izpodbijane sodbe izkrivljen.

156

Glede napačne uporabe načela zasebnega gospodarskega subjekta, ki jo zatrjuje družba AW, je treba najprej spomniti, da je bilo merilo za presojo, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi, merilo zasebnega dolžnika, ki je bil svojemu sopogodbeniku v pogodbenem razmerju dolžan plačati denarni znesek zaradi škode, ki mu jo je povzročil. Kot je bilo že večkrat ugotovljeno v tej sodbi, Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava pri presoji, v skladu s katero naj tak dolžnik družbi AW načeloma ne bi plačal nadomestila, ki bi bilo višje od zneska, dolgovanega zaradi škodnega dogodka.

157

Dalje, tudi če bi se priznalo, da je ta obveznost plačila izhajala iz širšega pogodbenega razmerja med Republiko Poljsko in družbo AW ter da bi zasebni dolžnik v položaju te države članice torej lahko upošteval tveganja neuspešnih pogajanj in sodnih postopkov, bi ta tveganja še vedno morala biti resnična in bi mu zaradi njih lahko nastali višji stroški od tistih, povezanih z nadomestilom družbi AW zaradi posledic, ki jih je zanjo imel zakon z dne 28. julija 2005.

158

Nazadnje, iz presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče v točkah 165 in 167 izpodbijane sodbe, izhaja, da resničnost takih tveganj vendarle ni bila dokazana. Splošno sodišče je namreč v zvezi s tem ugotovilo, da pogodbeni stranki o tej točki nista razpravljali in da poleg tega iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi se moralo z dogovorjenim mehanizmom nadomestila izgub, prvič, zagotoviti nadomestilo izgubljenih prihodkov, in drugič, zagotoviti, da bi družba AW lahko vrnila posojila, ki jih je najela za gradnjo zadevnega avtocestnega odseka.

159

V teh okoliščinah je treba očitek, ki se nanaša na napačno uporabo načela zasebnega subjekta, zavrniti kot neutemeljen.

160

V zvezi z domnevno nadomestitvijo obrazložitve je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 165 do 167 izpodbijane sodbe preučilo trditev družbe AW, da Komisija napačno ni upoštevala tveganj neuspešnih pogajanj in sodnih postopkov. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da tveganja, ki jih zatrjuje družba AW, niso bila dokazana. Komisija namreč v svojih sklepih načeloma ni dolžna pojasniti razlogov, iz katerih ni upoštevala nedokazanih elementov. Zato Splošno sodišče v navedenih točkah izpodbijane sodbe ni podalo obrazložitve, ki bi morala biti podana v spornem sklepu, ampak je predstavilo razlogovanje, s katerim je zavrnilo trditve, ki so mu bile predložene in s katerimi se je želela dokazati neustreznost obrazložitve spornega sklepa.

161

Nazadnje, družba AW želi pod pretvezo domnevne nezadostne obrazložitve izpodbijane sodbe v resnici doseči, da bi Sodišče ponovno presojalo dejstva, za kar ni pristojno.

162

Na podlagi navedenega je treba tretji del drugega pritožbenega razloga zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.

163

S četrtim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na študijo prometa in prihodkov, se zatrjujejo izkrivljanje spornega sklepa, to, da je Splošno sodišče obrazložitev iz navedenega sklepa nadomestilo z drugačno obrazložitvijo, napačna uporaba merila zasebnega vlagatelja, kršitev načela primarnosti prava Unije, kršitev dokaznih pravil in neustrezna obrazložitev.

164

Družba AW trdi, da je v točki 152 spornega sklepa navedeno, da je „zelo dvomljivo“, da bi se zasebni vlagatelj strinjal, da se nadomestilo za družbo AW izračuna na podlagi študije WSA iz leta 1999 in ne na podlagi študije WSA iz leta 2004, in poudarja, da Komisija za to ni imela dokazov. Ker pa nosi dokazno breme Komisija, naj s to obrazložitvijo ne bi bilo mogoče podpreti njene ugotovitve, da merilo zasebnega vlagatelja ni bilo izpolnjeno. Zato naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 153 izpodbijane sodbe potrdilo, da je bil sporni sklep v zvezi z uporabo tega merila dovolj obrazložen, uporabilo napačno pravno merilo, izkrivilo jasen pomen spornega sklepa in obrazložitev iz tega sklepa nadomestilo s svojo.

165

Družba AW meni, da izrazi, ki jih je uporabila Komisija, in struktura spornega sklepa dokazujejo, da je Komisija merilo zasebnega vlagatelja obravnavala kot izjemo, ki bi jo morala obravnavati le na zahtevo družbe AW, zato naj točka 142 izpodbijane sodbe, v kateri naj bi bilo ugotovljeno nasprotno, ne bi bila prepričljiva.

166

Družba AW navaja, da so v točki 154 izpodbijane sodbe pri analizi finančnega položaja družbe AW pred zadevno zakonodajno spremembo obravnavane le prednosti študije WSA iz leta 2004 v primerjavi s študijo WSA iz leta 1999. Vendar naj se zasebni vlagatelj ne bi omejil na ugotovitev, da bi bilo nekatere elemente formule mogoče izbrati drugače, ampak bi izbral med možnostjo te formule in drugimi možnostmi, ki so na voljo glede na njihov končni rezultat. V obrazložitvi Splošnega sodišča naj ne bi bil pojasnjen razlog, iz katerega priloga 6 ni bila med temi drugimi možnostmi, ki bi jih morda upošteval tak vlagatelj, zato naj obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem ne bi bila ustrezna.

167

Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v svojo analizo vključilo cilj zakona z dne 28. julija 2005, v tej isti obrazložitvi storilo napake, navedene v točki 82 te sodbe. Ker iz obrazložitve navedene točke 154 ni razvidna možnost, ki jo je Splošno sodišče štelo za možnost, ki bi jo predvidel zasebni vlagatelj, naj bi bila ta neustrezna. Natančneje, ne bi naj bilo jasno, ali je Splošno sodišče upoštevalo sporazum, sklenjen med strankama, pri katerem je spremenjeno le to, da je osnovni finančni model posodobljen s podatki iz študije o prometu WSA iz leta 2004, to je z zgornjo mejo cen virtualne cestnine, ali pa sporazum, ki temelji na posodobljenem osnovnem finančnem modelu, vendar brez določitve zgornje meje. V prvem primeru naj bi bila obrazložitev Splošnega sodišča namreč protislovna, saj po mnenju Splošnega sodišča taka zgornja meja za „zagotovitev nadomestila“ ni potrebna, ker je ISD 7,42 %, v drugem primeru pa naj bi bilo očitno, da bi bilo treba preučiti zgornjo mejo cen virtualne cestnine.

168

Družba AW v zvezi s tem trdi tudi, da bi lahko bila druga možnost, ki je na voljo zasebnemu vlagatelju, dogovor brez posodobitve prometne napovedi iz osnovnega finančnega modela, vendar z nižjo zgornjo mejo cen virtualne cestnine, zaradi katere bi lahko bila ISD nižja od 7,42 %. Zasebni vlagatelj naj namreč seveda ne bi plačal samo zato, da bi uporabil „pravilno“ študijo. „Pravilna“ študija naj zato sama po sebi ne bi bila upoštevna. Merilo zasebnega vlagatelja naj bi namreč predpostavljalo analizo „celotnega paketa“, zato naj bi Splošno sodišče to merilo v svoji analizi napačno uporabilo. Splošno sodišče naj prav tako ne bi upoštevalo trditve družbe AW, da je zasebni vlagatelj menil, da nobena od razpoložljivih študij ne ustreza zastavljenemu cilju, kar naj bi bilo v skladu z ugotovitvami finančnega svetovalca Republike Poljske, česar noben vlagatelj ni mogel spregledati.

169

Komisija trditve družbe AW izpodbija.

170

S četrtim delom drugega pritožbenega razloga družba AW Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 142, 153 in 154 izpodbijane sodbe uporabilo napačna pravna merila, izkrivilo pomen spornega sklepa, obrazložitev tega sklepa nadomestilo s svojo, nezadostno obrazložilo izpodbijano sodbo in ni odgovorilo na eno od njenih trditev.

171

Najprej, v zvezi s trditvami družbe AW, da je Splošno sodišče v točki 142 izpodbijane sodbe napačno zavrnilo njene trditve, da je Komisija merilo zasebnega vlagatelja obravnavala kot izjemo, je treba spomniti, da je Splošno sodišče v tej točki menilo, da družba AW pred njim ni mogla podati istih trditev, saj „[č]eprav je Komisija dejansko preučila znesek preplačila, kot izhaja iz poročila PwC […], preden je odločila o merilu zasebnega vlagatelja, se je o obstoju gospodarske prednosti in o znesku preplačila dokončno izrekla šele po preizkusu tega merila […].“

172

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz spornega sklepa nedvoumno razvidno, da je Komisija že v točkah 125 in 126 tega sklepa v celoti analizirala obstoj gospodarske prednosti z vidika, da bi morala Republika Poljska na podlagi sporazuma o koncesiji družbi AW plačati odškodnino za škodo, povzročeno z zakonom z dne 28. julija 2005, in da bi nadomestilo, ki presega to škodo, pomenilo gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Iz tega sledi, da ta analiza vsebinsko ustreza analizi, ki bi jo morala ta institucija opraviti na podlagi načela zasebnega gospodarskega subjekta.

173

Komisija je to skladnost navedene analize s tem načelom ugotovila v točki 152 spornega sklepa, Splošno sodišče pa jo je podrobneje opredelilo v točkah od 152 do 154 in od 165 do 171 izpodbijane sodbe, zato je treba trditve družbe AW zavrniti kot neutemeljene.

174

Dalje, glede očitkov, ki jih je družba AW navedla zoper zadnji stavek iz točke 153 izpodbijane sodbe, je treba spomniti, da je Splošno sodišče v tej točki presodilo, da je „[Komisija] ob upoštevanju, da je bilo ,zelo dvomljivo‘, da bi se zasebni gospodarski subjekt strinjal z izračunom nadomestila na podlagi študije WSA iz leta 1999 namesto na podlagi [novejše študije WSA iz leta 2004], dovolj jasno obrazložila, da iz dokumentov iz spisa ne izhaja, da bi tak subjekt uporabil študijo WSA iz leta 1999 in je svojo obrazložitev utemeljila z novejšo naravo študije iz leta 2004“.

175

V zvezi s tem je treba spomniti, da je razlaga sklepa s področja državnih pomoči, ki ga je Komisija sprejela pri izvrševanju svojih pristojnosti, predmet pravne presoje, ki jo morata opraviti Splošno sodišče in Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točki 102 in 105).

176

Poleg tega je treba natančno določeno točko takega sklepa razlagati ob upoštevanju celotnega zadevnega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija, C‑244/18 P, EU:C:2020:238, točka 111).

177

V obravnavanem primeru je treba trditev Komisije iz točke 152 spornega sklepa, da je bilo „zelo dvomljivo“, da bi zasebni subjekt uporabil študijo WSA iz leta 1999, razlagati ob upoštevanju obravnavanega položaja, kot je razvidno zlasti iz točke 135 spornega sklepa, v kateri je Komisija pojasnila, da se je bilo treba opreti na napoved prometa in prihodkov iz časa nastanka zakona z dne 28. julija 2005.

178

Iz tega sledi, da Splošno sodišče v točki 153 izpodbijane sodbe, v nasprotju s trditvami družbe AW, ni uporabilo napačnega pravnega merila in tudi ni spremenilo smisla spornega sklepa. Prav tako ni nadomestilo obrazložitve spornega sklepa s svojo, ampak je z zavrnitvijo trditev, ki jih je pred njim podala družba AW, potrdilo obrazložitev tega sklepa.

179

Nazadnje, v zvezi s trditvami, ki jih je družba AW podala zoper točko 154 izpodbijane sodbe, je treba najprej ugotoviti, da te trditve izhajajo iz napačnega razumevanja merila, ki ga je treba uporabiti. Kot je Splošno sodišče v bistvu opozorilo v tej točki izpodbijane sodbe, naj bi bil namreč cilj zasebnega dolžnika, ki bi bil v položaju Republike Poljske in ki bi družbi AW v okviru pogodbenega razmerja dolgoval neki znesek zaradi škode, ki ji jo je povzročil s sprejetjem zakona z dne 28. julija 2005, zagotoviti, da se družbi AW nadomestijo le neugodne posledice, ki so zanjo nastale s tem zakonom.

180

Iz obrazložitve Splošnega sodišča, v skladu s katero ob upoštevanju tega cilja ni iz ničesar mogoče sklepati, da bi se zasebni gospodarski subjekt strinjal, da se bo raje kot na podatke iz študije WSA iz leta 2004, oprl na podatke študije WSA iz leta 1999, da bi zahteval imenovanje dodatnega izvedenca ali da bi raje uporabil podatke iz študije FM iz leta 2005, je v nasprotju s trditvami družbe AW jasno razvidno, da bi tak zasebni gospodarski subjekt med vsemi nepopolnimi možnostmi za oceno, ki bi jih imel na voljo, upošteval tudi tisto, na podlagi katere bi najbolje lahko določil neugodne posledice navedenega zakona, da bi bilo dodeljeno nadomestilo skladno z njegovimi pogodbenimi obveznosti, ne bi pa jih preseglo.

181

Iz tega sledi, da je v tej obrazložitvi uporabljeno ustrezno merilo in da je v njej podan jasen in dosleden odgovor na vse trditve družbe AW, povzete v točkah 134, 136 in od 147 do 150 izpodbijane sodbe.

182

Glede trditve družbe AW, da je navedena obrazložitev neustrezna, ker bi bilo treba upoštevati druge možnosti kot tiste, ki jih je upoštevala Komisija in jih je potrdilo Splošno sodišče, zadošča navesti, da družba AW Sodišču s tem v resnici predlaga, naj ponovno presodi o dejanskem stanju, kar ne spada v njegovo pristojnost.

183

Na podlagi navedenega je treba četrti del drugega pritožbenega razloga zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.

184

Z drugim delom tretjega pritožbenega razloga, ki se nanaša na raven ISD dejanskega cestninjenja, se zatrjujejo neustrezna obrazložitev, to, da Splošno sodišče ni upoštevalo obveznosti nadzora, za katero je zadolženo, in kršitev dokaznih pravil.

185

Družba AW trdi, da obrazložitev v točkah od 120 do 127 izpodbijane sodbe ni zadostna, da bi se z njo utemeljila zavrnitev njenih trditev, povzetih v točki 115 te sodbe. Najprej, Splošno sodišče naj bi zgolj podalo svojo odločitev, ne da bi opravilo zapleteno ekonomsko presojo, zaradi česar naj ne bi izpolnilo obveznosti, da preveri, ali je sporni sklep temeljil na natančnih, zanesljivih, doslednih in popolnih dokazih ter obveznosti spoštovanja dokaznih pravil.

186

V točki 120 izpodbijane sodbe naj bi bile namreč navedene izključno prednosti študij WSA iz let 1999 in 2004, z njo pa naj se ne bi podalo odgovora na trditev, povzeto v točki 115 te sodbe. Dejstvo, da je bila študija WSA iz leta 1999 manj pomembna kot študija WSA iz leta 2004, naj ne bi pomenilo, da je bila zadnjenavedena zanesljiva. Obrazložitev iz točke 121 navedene sodbe naj ne bi bila povezana z upoštevnim vprašanjem, ali je bila ISD v višini 7,42 % ustrezno določena. V točki 122 izpodbijane sodbe naj bi bila podana navedena trditev, ne da bi se z njo kakor koli pojasnili razlogi, zakaj naj posodobitev nekaterih podatkov o prometu in prihodkih v študiji, ki se nanaša na neki drug odsek avtoceste, ne bi bila upoštevna. Splošno sodišče naj bi v točki 123 te sodbe znova obravnavalo primerjavo prednosti študij WSA iz let 1999 in 2004 ter potrdilo, da določitev izvedenca ni bila potrebna, kar naj ne bi bilo nikakor obrazloženo in naj bi se s tem neupravičeno obrnilo dokazno breme. Obrazložitev iz točke 124 navedene sodbe naj prav tako ne bi bila povezana z navedenim vprašanjem. Točka 125 izpodbijane sodbe naj bi se nanašala izključno na drugo trditev, povezano s študijo FM iz leta 2005, s točko 126 pa naj bi se odgovarjalo le na tretjo trditev v zvezi z modelom PwC za dejansko cestninjenje.

187

Splošno sodišče naj tudi ne bi izpolnilo svoje obveznosti, da preveri, ali je sporni sklep temeljil na natančnih, zanesljivih, doslednih in popolnih dokazih, in naj ne bi spoštovalo dokaznih pravil, ker je napačno razsodilo, da Komisiji ni bilo treba iskati dodatnih informacij v zvezi z uporabnostjo študije FM iz leta 2005. Čeprav naj bi bila Komisija dolžna nepristransko in poglobljeno presojati dokaze, naj bi iz točke 138 spornega sklepa izhajalo, da se je Komisija pri zavrnitvi te študije kot neuporabne oprla izključno na informacije, ki jih je prejela od Republike Poljske. Komisija bi morala biti namreč glede na konfliktno razmerje med to državo članico in družbo AW in glede na dejstvo, da ta država članica ni omenila študije FM iz leta 2005, pozornejša in bi morala od Republike Poljske ali tretjih oseb zahtevati dodatne informacije.

188

Komisija meni, da družba AW graja dokazno vrednost dokazov, pri čemer trdi, da niso zanesljivi, izpodbija njihovo izčrpnost in trdi, da bi bilo torej treba naročiti dodatno izvedensko mnenje. S to trditvijo pa naj bi družba AW v bistvu želela, da se presoja Splošnega sodišča ponovno preizkusi, kar naj ne bi spadalo v pristojnost Sodišča. Komisija in Republika Poljska izpodbijata tudi utemeljenost trditev družbe AW.

189

Družba AW s trditvami, navedenimi v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na točke od 120 do 127 izpodbijane sodbe, trdi, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni zadostna, da Splošno sodišče ni opravilo zadostnega sodnega nadzora, da ni upoštevalo dokaznih pravil, da ni odgovorilo na trditve družbe AW, povzete v točki 115 izpodbijane sodbe, in da je obrnilo dokazno breme.

190

Najprej, v zvezi z domnevno opustitvijo odgovora Splošnega sodišča na trditve družbe AW, povzete v točki 115 izpodbijane sodbe, je treba spomniti, da je družba AW z njimi trdila, da so odločitve Komisije v zvezi s študijo WSA iz leta 2004 očitno napačne, ker naj bi bila dokazna vrednost prometnih študij omejena in ker bi se pogodbeni stranki, če ne bi bilo zanesljive prometne študije, dogovorili o metodologiji, v skladu s katero bi se začetna pričakovanja družbe AW glede donosa štela kot osnova za izračun, vendar bi bila z uporabo najvišje meje cen virtualne cestnine znižana na raven, ki bi jo Republika Poljska štela za sprejemljivo.

191

Družba AW je z navedenimi trditvami torej trdila, da je imela študija WSA iz leta 2004 nezadostno dokazno vrednost glede na študijo WSA iz leta 1999, ki ji je družba AW v bistvu dodelila zadostno dokazno vrednost, pri čemer se je oprla na metodologijo, za katero sta se dogovorili pogodbeni stranki.

192

Splošno sodišče pa je v nasprotju s tem, kar zatrjuje družba AW, te trditve v točkah od 122 do 124 izpodbijane sodbe izrecno zavrnilo.

193

Namreč, v teh točkah je najprej navedlo, prvič, da je družba WSA predložila zaporedje študij, ki jih je isti svetovalec pripravil z uporabo iste metodologije za izdelavo napovedi prometa in prihodkov za avtocesto A 2, drugič, da je bil namen študije WSA iz leta 2004, ki je bila pripravljena za družbo AW, posodobiti prejšnje napovedi prometa in prihodkov, tretjič, da je bilo na podlagi te študije torej mogoče posodobiti napovedi prometa in prihodkov iz študije WSA iz leta 1999, pri čemer sta se upoštevala dejanski razvoj prometa in prihodkov na zadevnem odseku avtoceste A 2 in gospodarski razvoj Poljske, četrtič, da so zato v študiji WSA iz leta 2004 napovedi prometa in prihodkov, ki so bolj upoštevne od tistih iz študije iz leta 1999 in da se z njo natančneje odraža resnično stanje na trgu v trenutku sprememb, uvedenih z zakonom z dne 28. julija 2005, ter petič, da je v prilogi 6 naveden finančni model, za katerega sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo uporabljal pri izračunu pravilne ISD pred spremembami, uvedenimi z navedenim zakonom, s sklicevanjem na „spis delničarjev [WSA], ki je posodobitev z dne 31. decembra 2004“.

194

Splošno sodišče je nato v točki 124 izpodbijane sodbe na podlagi tega sklenilo, da „so bile najnovejše napovedi, ki jih je pripravilo podjetje WSA, v teh okoliščinah podatki, ki so bolj upoštevni kot podatki iz študije WSA iz leta 1999“.

195

Dalje, vprašanje, ali je z elementi iz spisa v teh okoliščinah dokazano, da je bila določitev dodatnega izvedenca potrebna, spada v okvir dejanske presoje dokazne vrednosti teh dokazov in se s tem v nasprotju s trditvami družbe AW nikakor ne obrne dokaznega bremena.

196

Nazadnje je treba ugotoviti, da je v točkah od 120 do 127 izpodbijane sodbe natančna analiza dokumentov iz spisa ob upoštevanju trditev, ki jih je družba AW navedla pred Splošnim sodiščem, in v katerih je podana natančna obrazložitev glede upoštevnosti in dokazne vrednosti vsakega od elementov iz teh točk. Splošno sodišče je v navedenih točkah zlasti obravnavalo dokazno vrednost študij WSA iz let 1999 in 2004, dokazno vrednost dejanskih podatkov o prometu, ki jih je družba AW predložila generalnemu direktoratu za nacionalne ceste in avtoceste, dokazno vrednost študije, ki jo je leta 2005 opravil svetovalec bank na področju prometa v zvezi z možnostjo virtualnega cestninjenja, navedene v točki 125 izpodbijane sodbe, in dokazno vrednost študije FM iz leta 2005. Poleg tega je analiziralo ustreznost modela PwC za dejansko cestninjenje, ki ga je Komisija uporabila pri izračunu zneska zadevne pomoči.

197

Zato je treba trditve družbe AW, ki se nanašajo na nezadostno obrazložitev točk od 120 do 127 izpodbijane sodbe, nezadosten sodni nadzor in neupoštevanje dokaznih pravil, zavrniti kot neutemeljene.

198

Iz tega izhaja, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

199

Drugi in tretji pritožbeni razlog je treba zato zavreči kot deloma nedopustna in zavrniti kot deloma neutemeljena.

200

S četrtim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na izračun zneska zadevne pomoči, družba AW trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo jasen pomen dokazov in da je izpodbijano sodbo neustrezno obrazložilo.

201

Družba AW trdi, da je Splošno sodišče v točki 192 izpodbijane sodbe navedlo, da je virtualna cestnina pred preverjanjem leta 2007 temeljila na previsoki ISD v višini 10,77 %. Iz priloge 6, zlasti iz točke 3 priloge 1 k tej prilogi, pa naj bi najprej izhajalo, da je bila virtualna cestnina določena na natančno določen znesek, izražen v poljskih zlotih (PLN), brez kakršnega koli sklicevanja na ISD, iz priloge 6, zlasti iz točke 4 priloge 1 k tej prilogi, naj bi izhajalo še, da je bila ta stopnja indeksirana v skladu s formulo in brez kakršnega koli sklicevanja na ISD, iz priloge 6, zlasti določila 4(d) te priloge, pa naj bi nazadnje izhajalo tudi, da se je ISD začela uporabljati šele po preverjanju virtualne cestnine, in sicer po 1. novembru 2007. Zato naj bi se s trditvijo, da so bile cene virtualne cestnine pred oktobrom 2007 določene z uporabo ISD, izkrivljali dokazi iz spisa.

202

Dokazi naj bi bili izkrivljeni tudi v točki 193 izpodbijane sodbe, ker naj bi Splošno sodišče v tej točki ugotovilo, da cilj modela preverjanja ni bil izračunati prekomernega nadomestila, saj je Komisija izpodbijala raven ISD pri modelu dejanskega cestninjenja, čeprav ta ISD tudi pred preverjanjem iz leta 2007 ni nikakor vplivala na izračun virtualne cestnine. Poleg tega družba AW trdi, da se iz ugotovitve, da cilj modela preverjanja ni bil izračunati prekomernega nadomestila, ne bi smelo sklepati, da je bilo pred preverjanjem nadomestilo prekomerno.

203

Komisija in Republika Poljska izpodbijata trditve družbe AW.

204

Splošno sodišče je v točkah 192 in 193 izpodbijane sodbe ugotovilo, prvič, da je znesek prekomernega nadomestila, ki ga je ocenila Komisija, ustrezal razliki med dejansko opravljenimi plačili v korist družbe AW in zneski, ki bi jih morala prejeti na podlagi ISD, določene po modelu PwC za dejansko cestninjenje, drugič, da je presežek v obdobju od septembra 2005 do oktobra 2007 torej ustrezal razliki med plačili, ki jih je družba AW dejansko prejela, in nadomestilom, izračunanem na podlagi ISD, ki jo je lahko pričakovala tik pred spremembami, uvedenimi z zakonom z dne 28. julija 2005, tretjič, da je bila ISD v višini 10,77 % iz modela dejanskega cestninjenja, ki ga je uporabila družba AW za določitev cen virtualne cestnine v obdobju pred oktobrom 2007, že previsoka glede na ISD, ki bi jo lahko pričakovala, četrtič, da se je z mehanizmom preverjanja, določenem v prilogi 6, ta napaka v zvezi z ISD le potrdila, petič, da v teh okoliščinah s tem mehanizmom ni bilo mogoče omajati dejstva, da družba AW na začetku v obdobju od septembra 2005 do oktobra 2008 ne bi smela prejemati tako visokih zneskov, in šestič, da je mehanizem preverjanja iz priloge 6 temeljil na primerjavi ISD iz modela preverjanja in ISD iz modela dejanskega cestninjenja, na podlagi česar je bilo mogoče prilagoditi cene virtualne cestnine ob upoštevanju podatkov o dejanskem prometu po uvedbi sistema virtualne cestnine.

205

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 193 izpodbijane sodbe sklenilo, da „cilj takega mehanizma ni enak cilju obrazložitve Komisije pri izračunu prekomernega nadomestila, saj je Komisija v tej obrazložitvi podvomila o ravni ISD iz modela dejanskega cestninjenja“.

206

Iz te obrazložitve je namreč nedvomno razvidno, da – v nasprotju s tem, kar je mogoče razbrati iz trditev družbe AW – cilj navedene obrazložitve ni opis mehanizma iz priloge 6, ampak se nanaša na izračun, ki ga je Komisija opravila za določitev zneska državne pomoči. Splošno sodišče je namreč s temi točkami izpodbijane sodbe želelo odgovoriti na trditve družbe AW, povzete v točki 191 te sodbe, s katerimi je ta želela dokazati, da v obdobju od septembra 2005 do oktobra 2007 nadomestilo ni bilo prekomerno.

207

Iz tega sledi, da četrti pritožbeni razlog temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe in ga je zato treba zavrniti kot neutemeljenega.

208

Na podlagi vsega navedenega je treba pritožbo zavrniti.

209

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

210

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

211

Ker družba AW s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, Komisija pa je predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

212

V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Republika Poljska, ki je sodelovala v postopku pred Sodiščem, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: