1

Družbi Sony Optiarc Inc. in Sony Optiarc America Inc. (v nadaljevanju skupaj: pritožnici) s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. julija 2019, Sony Optiarc in Sony Optiarc America/Komisija (T‑763/15, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2019:517), s katero je to zavrnilo njuno tožbo, s katero sta primarno predlagali razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2015) 7135 final z dne 21. oktobra 2015 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39639 – Pogoni za optične diske) (v nadaljevanju: sporni sklep) v delu, v katerem se nanaša nanju, in, podredno, znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena.

2

Člen 23(2) in (3) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa:

„2.   [Evropska] [k]omisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

[…]

Kadar se kršitev združenja nanaša na dejavnost njegovih članic, globa ne presega 10 % vsote skupnega prometa vsake posamezne članice na trgu, ki ga je kršitev združenja prizadela.

3.   Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.“

3

Člen 27(2) te uredbe določa:

„Pravica do obrambe strank se v postopkih v celoti spoštuje. Strankam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti. Pravica do vpogleda v spis se ne razširi na zaupne informacije in interno dokumentacijo Komisije ali organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah. Zlasti se pravica do vpogleda ne razširi na korespondenco med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, ali med njimi, vključno z dokumenti, ki so sestavljeni v skladu s členoma 11 in 14. Nič v tem odstavku ne preprečuje Komisiji, da razkrije in uporabi informacije, ki so potrebne za dokazovanje kršitve.“

4

Člen 31 navedene uredbe določa:

„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Naloženo globo ali periodično denarno kazen lahko prekliče, zniža ali zviša.“

5

Glede izračuna glob je v točkah 6 in 13 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2) (v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob), navedeno:

„6.   […] [K]ombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in trajanja [se] šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. Sklicevanje na ta pokazatelja lahko samo dokaj natančno pokaže red velikosti globe in se ne bi smelo razumeti kot osnova za metodo avtomatskega in aritmetičnega izračuna.

[…]

13.   Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)]. […]“.

6

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 32 izpodbijane sodbe in ga je za potrebe tega postopka mogoče povzeti tako.

7

Prva pritožnica, družba Sony Optiarc (nekdanja družba Sony NEC Optiarc Inc.), je delniška družba japonskega prava. Ustanovljena je bila 3. aprila 2006 kot skupno podjetje družb Sony Corporation in NEC Corporation, s firmo Sony NEC Optiarc Inc. Obe matični družbi sta nanjo prenesli svojo dejavnost v sektorju pogonov za optične diske (v nadaljevanju: POD).

8

Družba Sony NEC Optiarc se je od 2. aprila 2007 skupaj z družbo Sony Optiarc America (nekdanja družba Sony NEC Optiarc America Inc.) – drugo pritožnico – ki je njena hčerinska družba, ki jo ima v 100 % lasti, pogajala in pridobila pogodbe na podlagi razpisnih postopkov ter vsaj od družbe Dell Inc. sprejemala naročila za LDO. Družbi Sony NEC Optiarc in Sony NEC Optiarc America sta v spornem sklepu skupaj imenovani „družba Sony Optiarc“. Nasprotno pa „družba Sony/Optiarc“ v spornem sklepu označuje dvojec, ki zajema družbo Sony Corporation in družbo Sony Optiarc, ki sta skupaj predložili ustni izjavi in odgovorili na zahteve Komisije za informacije. Družba Sony NEC Optiarc je po 1. septembru 2007 še naprej sodelovala v razpisnih postopkih, ki jih je organizirala družba Dell. Pomagal ji je uslužbenec družbe Sony Electronics (Singapore) Pte. Ltd, ki je deloval v imenu družbe Sony Optiarc in na podlagi njenih navodil.

9

Zadevna kršitev se nanaša na POD, ki se uporabljajo med drugim v osebnih računalnikih (namizni računalniki in prenosni računalniki), ki jih proizvajata družbi Dell Inc. in Hewlett Packard (v nadaljevanju: HP).

10

Družbi Dell in HP sta najpomembnejši proizvajalki originalne opreme na svetovnem trgu osebnih računalnikov. Ti družbi uporabljata običajne razpisne postopke, ki se izvajajo na svetovni ravni in med drugim vključujejo četrtletna pogajanja o ceni na svetovni ravni in globalnem obsegu nakupov z majhnim številom vnaprej izbranih dobaviteljev POD.

11

Razpisni postopki vključujejo zahteve za ponudbo, elektronske zahteve za ponudbo, spletna pogajanja, elektronske dražbe in dvostranska pogajanja (zunaj spleta). Po koncu razpisa stranki udeleženim dobaviteljem POD dodelita količine glede na cene, ki so jih ti ponudili.

12

Komisija je 14. januarja 2009 prejela prošnjo za imuniteto na podlagi svojega Obvestila o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17), ki jo je vložila družba Koninklijke Philips NV. Ta prošnja je bila 29. januarja in 2. marca 2009 dopolnjena, da bi bila poleg te družbe vanjo vključena tudi družba Lite-On IT Corporation in njuno skupno podjetje Philips & Lite-On Digital Solutions Corporation.

13

Komisija je 30. junija 2009 družbam Koninklijke Philips, Lite-On IT in Philips & Lite-On Digital Solutions odobrila pogojno imuniteto.

14

Komisija je 18. julija 2012 na trinajst dobaviteljev POD, med njimi tudi na pritožnici, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah), v katerem je navedla, da so ti kršili člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1994, zvezek 1, str. 3, v nadaljevanju: Sporazum EGP), ker so bili od 5. februarja 2004 do 29. junija 2009 udeleženi pri omejevalnem sporazumu v zvezi s POD, ki je zajemal uskladitev njihovega ravnanja glede razpisov, ki sta jih organizirali dve proizvajalki računalnikov, in sicer družbi Dell in HP.

15

Pritožnici sta 29. oktobra 2012 v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah skupaj predložili pisne pripombe. Zaslišanje je potekalo 29. in 30. novembra 2012, na katerem so sodelovali vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

16

Komisija je 21. oktobra 2015 sprejela sporni sklep.

17

Komisija je v tem sklepu ugotovila, da so udeleženci omejevalnega sporazuma vsaj od 23. junija 2004 do 25. novembra 2008 usklajevali svoje konkurenčno ravnanje. Pojasnila je, da je to usklajevanje potekalo prek omrežja vzporednih dvostranskih stikov. Navedla je, da so udeleženci omejevalnega sporazuma skušali prilagoditi svoje količine na trgu in zagotoviti, da cene ostanejo na višji ravni, kot bi bile brez teh dvostranskih stikov.

18

Komisija je v spornem sklepu pojasnila, da se je usklajevanje med udeleženci omejevalnega sporazuma nanašalo na račune strank družb Dell in HP. Po ugotovitvah Komisije sta družbi Dell in HP poleg dvostranskih pogajanj s svojimi dobavitelji POD uporabljali tudi standardizirane razpisne postopke, ki so potekali vsaj na vsake tri mesece. Poudarila je, da so člani omejevalnega sporazuma svojo mrežo dvostranskih stikov uporabljali za manipulacijo teh razpisnih postopkov, s čimer so ovirali poskuse svojih strank, da spodbujajo cenovno konkurenco.

19

Po navedbah Komisije je redna izmenjava informacij članom omejevalnega sporazuma med drugim omogočila zelo natančno poznavanje namer svojih konkurentov, še preden so se ti vključili v razpisni postopek, in zato predvidevanje njihove konkurenčne strategije.

20

Komisija je dodala, da so si člani omejevalnega sporazuma v rednih časovnih presledkih izmenjavali informacije o cenah glede konkretnih računov strank in s cenami nepovezane informacije, kot so obstoječa proizvodnja, dobavne zmogljivosti, stanje zalog, položaj glede kvalifikacije in datum uvedbe novih proizvodov ali izboljšav. Poudarila je, da so dobavitelji POD poleg tega spremljali končne rezultate končanih razpisnih postopkov, to je doseženo uvrstitev, ceno in količino.

21

Komisija je tudi navedla, da so dobavitelji POD, čeprav so vedeli, da morajo svoje stike ohraniti tajne pred strankami, za medsebojno komunikacijo uporabljali sredstva, za katera so šteli, da so dovolj primerna za dosego želenega rezultata. Poleg tega je pojasnila, da je leta 2003, potem ko je bil razkrit kupcu, spodletel poskus, da bi sklicali sestanek za organizacijo rednih večstranskih sestankov med temi dobavitelji. Po navedbah Komisije je namesto teh sestankov prihajalo do dvostranskih stikov, predvsem v obliki telefonskih klicev in včasih prek elektronskih sporočil, tudi na zasebne naslove elektronske pošte in prek storitev takojšnjega sporočanja, ali na sestankih, predvsem na ravni upraviteljev globalnih računov.

22

Komisija je ugotovila, da so imeli udeleženci omejevalnega sporazuma redne stike in da so stiki, predvsem prek telefona, postali pogostejši v času razpisnih postopkov, med katerimi je med nekaterimi dvojicami udeležencev omejevalnega sporazuma prišlo do več klicev dnevno. Pojasnila je, da so bili običajno stiki med nekaterimi dvojicami udeležencev omejevalnega sporazuma znatno pogostejši kot med nekaterimi drugimi.

23

Komisija se je za določitev zneska globe, naložene pritožnicama, oprla na Smernice o načinu določanja glob.

24

Najprej je Komisija, da bi določila osnovni znesek globe, štela, da je – upoštevajoč precejšnje razlike v zvezi s trajanjem udeležbe dobaviteljev POD pri omejevalnem sporazumu, in da bi se bolje odražal dejanski vpliv zadnjenavedenega – ustrezno uporabiti letno povprečje, izračunano na podlagi dejanske vrednosti prodaje zadevnih podjetij v celotnih koledarskih mesecih njihove udeležbe pri kršitvi.

25

Komisija je tako pojasnila, da je bila vrednost prodaje izračunana na podlagi prodaje POD za osebne računalnike, ki je bila zaračunana subjektom družb HP in Dell z območja EGP.

26

Komisija je poleg tega štela, da bo, ker se je protikonkurenčno ravnanje glede družbe HP začelo pozneje in da bi se upošteval razvoj omejevalnega sporazuma, upoštevna vrednost prodaje izračunana ločeno za družbo HP in za družbo Dell ter da bosta glede na trajanje uporabljena dva množitelja.

27

Ker udeležba pritožnic v stikih glede družbe HP ni bila dokazana, je Komisija njuno odgovornost ugotovila le glede njunega usklajevanja v zvezi z družbo Dell.

28

Dalje, Komisija je odločila, da – ker spadajo sporazumi o usklajevanju cen že po svoji naravi med najhujše kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP ter ker je omejevalni sporazum zajemal vsaj EGP – bo v obravnavani zadevi odstotek, uporabljen iz naslova teže kršitve, za vse naslovnike spornega sklepa znašal 16 %.

29

Komisija je tudi navedla, da je sklenila glede na okoliščine zadeve zaradi odvračanja dodati dodaten znesek v višini 16 %.

30

Poleg tega je Komisija znesek globe, ki je bila naložena pritožnicama, znižala za 3 %, zaradi upoštevanja dejstva, da nista vedeli za del enotne in trajajoče kršitve, ki se je nanašal na družbo HP, da bi ustrezno in zadostno upoštevala manjšo težo njunega ravnanja.

31

V izreku spornega sklepa je v delu, v katerem se nanaša na pritožnici, navedeno:

„Člen 1

Naslednja podjetja so kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker so v navedenih obdobjih bila udeležena pri enotni in trajajoči kršitvi, sestavljeni iz več ločenih kršitev, v sektorju [POD], ki zajema celoten EGP, in ki je zajemala dogovore o usklajevanju cen:

[…]

[…]

Člen 2

Zaradi kršitve iz člena 1 se naložijo te globe:

[…]

[…]“.

32

Pritožnici sta 31. decembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, s katero sta primarno predlagali razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša nanju, podredno pa znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena.

33

Pritožnici sta v utemeljitev tožbe navedli dva tožbena razloga, od katerih se prvi v bistvu nanaša na obstoj kršitve člena 101 PDEU, drugi, ki je naveden podredno, pa na izračun zneska te globe.

34

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ta tožbena razloga in s tem tožbo v celoti zavrnilo.

35

Pritožnici s pritožbo Sodišču predlagata, naj:

36

Komisija Sodišču predlaga, naj:

37

Pritožnici v utemeljitev pritožbe navajata štiri pritožbene razloge, ki se v bistvu nanašajo na presojo Splošnega sodišča glede, prvič, obstoja enotne in trajajoče kršitve, drugič, trajanja te kršitve, tretjič, ugotovitve več ločenih kršitev in, četrtič, zneska globe, ki jima je bila naložena.

38

Sodišče meni, da je primerno tretji pritožbeni razlog preučiti pred presojo prvega, drugega in četrtega pritožbenega razloga.

39

Tretji pritožbeni razlog, ki sta ga navedli pritožnici, je razdeljen na dva dela.

40

Pritožnici s prvim delom tretjega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da Komisija s tem, da jima je udeležbo pri več ločenih kršitvah prvič očitala v spornem sklepu, ni kršila njune pravice do obrambe.

41

V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi bil zlasti v točkah 310, 317 in 318 obrazložitve naveden obstoj enotne in trajajoče kršitve. Komisija naj bi menila, da je razdelitev zatrjevanih ravnanj na več ločenih kršitev umetna. V spornem sklepu pa naj bi Komisija prvič nakazala, da je ta enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz več ločenih kršitev. Ta sklep naj bi torej vsebinsko odstopal od opredelitve iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, zato naj pritožnici pred sprejetjem navedenega sklepa ne bi imeli možnosti izpodbijati opredelitve vsakega posameznega stika kot ločene in samostojne kršitve.

42

V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točkah 211, 212 in 219 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je enotna in trajajoča kršitev nujno sestavljena iz ločenih kršitev, prišlo do sklepa, ki naj bi bil v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča, v kateri se naj ne bi štelo za nujno, ampak le za možno, da je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz ločenih kršitev. Splošno sodišče naj bi s tem napačno uporabilo pravo, zaradi česar naj ne bi priznalo, da je Komisija kršila pravico pritožnic do obrambe.

43

Komisija v odgovoru na pritožbo na prvem mestu, preden odgovori na trditve, razvite v obeh delih tretjega pritožbenega razloga pritožnic, navaja dve splošni pripombi.

44

Prvič, trditve pritožnic v zvezi z ugotovitvijo Komisije v spornem sklepu, ki naj bi bila podana incidenter in v skladu s katero naj bi njuni protikonkurenčni stiki pomenili tudi več ločenih kršitev, naj bi bile brezpredmetne. Splošno sodišče naj bi namreč potrdilo glavno ugotovitev Komisije v zvezi z obstojem enotne in trajajoče kršitve ter udeležbo pritožnic pri tej kršitvi. Že samo ta potrditev naj bi upravičevala ugotovitev iz člena 1(g) spornega sklepa in globo, ki je na podlagi člena 2(g) tega sklepa naložena pritožnicama.

45

Drugič, trditve pritožnic naj bi temeljile na napačni premisi, da je Splošno sodišče razsodilo, da je enotna in trajajoča kršitev člena 101(1) PDEU nujno sestavljena iz več ločenih in samostojnih kršitev te določbe. Splošno sodišče pa naj bi v točkah 210 in 211 izpodbijane sodbe zgolj štelo, da enotna in trajajoča kršitev zajema „celoto ravnanj“, ki jih je mogoče same po sebi opredeliti kot ločene kršitve. Splošno sodišče naj bi v točkah 208 in 209 ter od 212 do 216 izpodbijane sodbe v bistvu dodalo, da v obravnavani zadevi enotna in trajajoča kršitev dejansko zajema ločene kršitve, glede katerih sta pritožnici bili zaslišani.

46

Komisija na drugem mestu glede, natančneje, prvega dela tretjega pritožbenega razloga trdi, prvič, da ta temelji na napačni dejanski premisi. Iz točk od 209 do 214 izpodbijane sodbe naj bi jasno izhajalo, da sta bili pritožnici že z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeni o zadevnih ločenih kršitvah.

47

Drugič, ugotovitve iz točk 209, 214 in 215 te sodbe naj bi bile ugotovitve o dejstvih, ki jih v okviru pritožbe ni mogoče izpodbijati.

48

Tretjič, trditev pritožnic, da ju Komisija ni zaslišala o zadevnih ločenih kršitvah, naj bi bila v nasprotju z jasnim besedilom iz točk 353, 354 in 276 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in naj bi temeljila na napačni razlagi sodne prakse, ker naj bi Sodišče že razsodilo, da lahko eden ali več elementov niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi pomeni kršitev člena 101 PDEU.

49

Četrtič, v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, naj ugotovitev enotne in trajajoče kršitve ne bi bila odvisna od obstoja več ločenih kršitev. Pritožnici naj bi bili zaslišani tako glede ugotovitve zadevne enotne in trajajoče kršitve kot glede ugotovitve ločenih kršitev, ki jo sestavljajo, tako da naj njuna pravica do obrambe ne bi bila kršena. Pritožnicama naj bi bilo namreč med upravnim postopkom omogočeno, da razumeta, da se jima očitajo tudi ravnanja, ki sestavljajo to enotno in trajajočo kršitev.

50

Pritožnici z drugim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je sporni sklep v zvezi z obstojem več ločenih kršitev zadostno obrazložen.

51

Komisija naj namreč v spornem sklepu za vsak vidik ravnanja oziroma vsako skupino ali več skupin dvostranskih stikov, ki naj bi pomenile ločeno kršitev, ne bi pojasnila, prvič, narave in obsega te kršitve, drugič, njene opredelitve za sporazum ali usklajeno ravnanje v smislu člena 101 PDEU, tretjič, razlogov in dokazov za utemeljitev vsake opredelitve, četrtič, katera podjetja je treba šteti za odgovorna za vsako ločeno kršitev, in petič, zakaj v nasprotju s stališčem, ki ga je Komisija izpostavila v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni bilo več umetno opredeliti več ločenih kršitev.

52

Splošno sodišče pa naj bi s tem, da ni priznalo, da obseg ločenih kršitev ni bil nikoli opisan ali pojasnjen, napačno uporabilo pravo. V točki 227 izpodbijane sodbe naj bi namreč razsodilo, da je Komisija pravilno menila, da ugotovitev enotne in trajajoče kršitve nujno potrjuje njene ugotovitve glede obstoja več ločenih kršitev.

53

Komisija meni, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

54

Splošno sodišče naj bi pravilno ugotovilo, da sta glavna ugotovitev enotne in trajajoče kršitve ter ugotovitev ločenih kršitev, ki naj bi bila podana incidenter, med seboj skladni. Prvič, trditev pritožnic, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo njune trditve, ker je imelo napačno prepričanje, da ugotovitve, ki se nanašajo na enotno in trajajočo kršitev, nujno potrjujejo ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj več ločenih kršitev, naj bi izkrivljala vsebino točke 227 izpodbijane sodbe. Drugič, pritožnici naj bi lahko razumeli razloge za sporni sklep in naj bi imeli možnost navesti svoje trditve o vsakem od protikonkurenčnih stikov, ki so jima bili pripisani. Tretjič, iz sodbe z dne 23. novembra 2006, Asnef-Equifax in Administración del Estado (C-238/05, EU:C:2006:734, točke od 30 do 32) naj bi izhajalo, da če je dokazano, da so podani elementi kršitve člena 101(1) PDEU, ni pomembno, ali je zadevno dogovarjanje opredeljeno kot sporazum ali usklajeno ravnanje. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče v točki 230 izpodbijane sodbe priznalo, da sta pritožnici napačno trdili, da bi morale biti v spornem sklepu ločene kršitve posamično opredeljene kot „sporazumi“ ali „usklajena ravnanja“.

55

Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da je enotna in trajajoča kršitev nujno sestavljena iz več ločenih kršitev. Zaradi tega naj bi napačno razsodilo, prvič, da Komisija ni kršila njune pravice do obrambe, in drugič, da je ta institucija sporni sklep glede ločenih kršitev, pripisanih pritožnicama, zadostno obrazložila.

56

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v členu 1(g) spornega sklepa v bistvu ugotovila, prvič, obstoj enotne in trajajoče kršitve in, drugič, obstoj „več ločenih kršitev“, ki sestavljajo to kršitev.

57

V tem kontekstu se tretji pritožbeni razlog nanaša na izpodbijanje zgolj presoje te druge ugotovitve v zvezi z obstojem več ločenih kršitev, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Vendar se ta pritožbeni razlog ne nanaša na njegovo presojo ugotovitve iz te določbe, da sta bili pritožnici udeleženi pri enotni in trajajoči kršitvi.

58

Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ker je ta v obravnavani zadevi sporni sklep utemeljila na dveh ločenih ugotovitvah kršitev, navedenega pritožbenega razloga ni mogoče takoj zavrniti kot brezpredmetnega.

59

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je kršitev člena 101(1) PDEU lahko ne samo posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in obravnavan posebej pomenil kršitev te določbe. Tako lahko Komisija, kadar se različna ravnanja zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence znotraj notranjega trga uvrščajo v „celovit načrt“, pripiše odgovornost za ta ravnanja glede na udeležbo pri kršitvi kot celoti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 41 in navedena sodna praksa).

60

Podjetje, ki je bilo pri taki enotni in trajajoči kršitvi udeleženo s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma „sporazum“ ali „usklajeno ravnanje“ s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU in ki so bila namenjena pripomoči k uresničitvi kršitve v celoti, je tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svoje udeležbe pri navedeni kršitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 42 in navedena sodna praksa).

61

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, se za udeležbo podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi ne zahteva njegova neposredna udeležba pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo to kršitev (sodba z dne 22. oktobra 2020, Silver Plastics in Johannes Reifenhäuser/Komisija, C‑702/19 P, EU:C:2020:857, točka 82 in navedena sodna praksa).

62

Tretji pritožbeni razlog je treba preučiti ob upoštevanju teh premislekov.

63

Pritožnici s prvim delom tretjega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo njuno trditev, da je Komisija kršila njuno pravico do obrambe s tem, da jima je v spornem sklepu prvič očitala, da sta bili poleg udeležbe pri enotni in trajajoči kršitvi udeleženi pri več ločenih kršitvah, ki ustrezajo ravnanjem, ki so zajeta s to enotno in trajajočo kršitvijo.

64

Opozoriti je treba, prvič, da pojem „enotna in trajajoča kršitev“ zajema celoto ravnanj, ki bi lahko prav tako sama po sebi pomenila kršitev člena 101(1) PDEU. Čeprav je mogoče celoto ravnanj pod pogoji, navedenimi v točkah 59 in 60 te sodbe, opredeliti kot enotno in trajajočo kršitev, iz tega ni mogoče sklepati, da je treba vsako od teh ravnanj samo po sebi in obravnavano posebej nujno opredeliti kot ločeno kršitev te določbe. Za to mora namreč Komisija vsako od navedenih ravnanj še ugotoviti in opredeliti kot tako ter nato predložiti dokaz o vpletenosti zadevnega podjetja, ki se mu ta ravnanja pripisujejo.

65

V tem smislu je Sodišče že razsodilo, da je sklep Komisije, v katerem je globalni omejevalni sporazum opredeljen za enotno in trajajočo kršitev, mogoče tako razdeliti le, če je, prvič, navedeno podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki to kršitev sestavljajo, in se je torej glede tega lahko branilo, in če je, drugič, ta sklep v zvezi s tem dovolj jasen (sodba z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 46).

66

Drugič, glede pravice do obrambe je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje te pravice v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do sankcij, zlasti glob ali periodičnih denarnih kazni, temeljno načelo prava Unije, ki ga mora Komisija v celoti upoštevati (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Komisija in drugi/Versalis in drugi, C‑93/13 P in C‑123/13 P, EU:C:2015:150, točka 94 in navedena sodna praksa).

67

Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 72 izpodbijane sodbe, Uredba št. 1/2003 določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka. Tako obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je procesno jamstvo, s katerim se uveljavlja temeljno načelo prava Unije, ki zahteva spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki bi lahko pripeljali do izreka sankcije. To načelo zlasti zahteva, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, ki mu namerava naložiti sankcijo zaradi kršitve konkurenčnih pravil, vsebuje bistvene elemente v zvezi s tem podjetjem, kot so očitano ravnanje, njegova opredelitev in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi lahko navedeno podjetje v upravnem postopku, uvedenem zoper njega, učinkovito navajalo svoje trditve (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2009, Papierfabrik August Koehler in drugi/Komisija, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, EU:C:2009:500, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa).

68

Res je, kot je opozoril generalni pravobranilec v točki 88 sklepnih predlogov, da lahko Komisija v končnem sklepu natančneje določi pravno opredelitev dejanskega stanja, ki jo je začasno upoštevala v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer upošteva elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, bodisi da bi odstopila od očitkov, ki bi se izkazali za neutemeljene, bodisi da bi izboljšala in dopolnila – glede dejanskega stanja in prava – svojo argumentacijo za utemeljitev očitkov, ki jih navede (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točke od 42 do 44). Vendar to pomeni, da mora Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navesti vsako pravno opredelitev dejstev, ki jo namerava upoštevati v končnem sklepu.

69

Iz tega izhaja, da je pravica zadevnega podjetja do obrambe zaradi neskladnosti med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in končnim sklepom kršena le, če očitek iz tega sklepa ni bil naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ali če v njem ni bil dovolj predstavljen, da bi lahko naslovniki tega obvestila v okviru postopka, uvedenega zoper njih, učinkovito uveljavljali svoje trditve.

70

Iz tega sledi, da kadar namerava Komisija naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah očitati ne samo enotne in trajajoče kršitve, ampak tudi vsako od ravnanj, ki to kršitev sestavljajo, obravnavanih posamično, kot ločene kršitve, spoštovanje pravice teh naslovnikov do obrambe zahteva, da Komisija v tem obvestilu navede elemente, ki so potrebni, da lahko ti razumejo, da jih Komisija preganja tako iz naslova navedene enotne in trajajoče kršitve kot iz naslova vsake od teh ločenih kršitev.

71

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 71 do 76 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe v okviru postopka ugotavljanja kršitve člena 101(1) PDEU, zlasti na tisto, ki je navedena v točkah 67 in 68 te sodbe.

72

Splošno sodišče je po napotitvi na to sodno prakso v točki 208 izpodbijane sodbe v točkah od 209 do 217 te sodbe preučilo, ali sta bili pritožnici v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeni, da Komisija meni, da je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz različnih dvostranskih sporazumov.

73

V tem okviru je v točkah 211 in 212 navedene sodbe štelo, da pojem enotne in trajajoče kršitve pomeni obstoj celote ravnanj in da pritožnici torej ne moreta trditi, da je Komisija spremenila svoje zaključke, ko je poleg enotne in trajajoče kršitve ugotovila več dvostranskih stikov, saj prav ti dvostranski stiki sestavljajo to enotno kršitev.

74

Kot izhaja iz točke 219 iste sodbe, je Splošno sodišče izhajalo iz premise, da je treba vsako od ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, nujno opredeliti kot ločeno kršitev. Razsodilo je torej, da sta pritožnici morali razumeti, da je Komisija iz tega lahko sklepala, da vsi dvostranski stiki, ki so bili v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah upoštevani zoper njiju, sami po sebi pomenijo take ločene kršitve.

75

Splošno sodišče je s tem napačno uporabilo pravo. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 211, 212 in 219 izpodbijane sodbe, pri čemer je poleg tega implicitno pomešalo pojma „ravnanje“ in „kršitev“, pritožnici namreč – ker v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bilo nobene jasne navedbe – nista mogli razumeti, da ju je Komisija nameravala preganjati ne samo zaradi enotne in trajajoče kršitve, ki se zatrjuje v tem obvestilu, ampak tudi zaradi več različnih kršitev, ki so bile sestavljene iz različnih dvostranskih stikov, navedenih v tem obvestilu.

76

Iz tega sledi, da Splošno sodišče ni moglo, ne da bi napačno uporabilo pravo, razsoditi, da Komisija ni kršila pravice pritožnic do obrambe, saj obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni vsebovalo bistvenih elementov zoper njiju v zvezi s temi ločenimi kršitvami, zlasti nameravane opredelitve ravnanj, ki so se jima očitala.

77

Zato je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

78

Pritožnici z drugim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je v točki 227 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil sporni sklep glede obstoja več ločenih kršitev zadostno obrazložen.

79

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti – kot je to storilo Splošno sodišče v točki 222 izpodbijane sodbe – da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je grajani akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Evropske unije opravi svoj nadzor. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 10. julija 2019, Komisija/Icap in drugi, C‑39/18 P, EU:C:2019:584, točka 23 in navedena sodna praksa).

80

Na drugi strani, kot izhaja iz točk od 59 do 61 in 64 te sodbe, iz dejstva, da Komisija celoto ravnanj opredeljuje kot enotno in trajajočo kršitev, ni mogoče sklepati, da je treba vsako od teh ravnanj samo po sebi in obravnavano posamično nujno opredeliti kot ločeno kršitev. Če se namreč Komisija odloči, da bo zadevna ravnanja opredelila kot taka in jih pripisala pritožnicama, mora ta ravnanja še posamično preučiti in dokazati, da gre za kršitev ter da sta pritožnici vpleteni v vsako od navedenih ravnanj.

81

Iz tega sledi, da mora Komisija, če namerava pritožnicama očitati, da sta bili udeleženi ne le pri „enotni in trajajoči kršitvi“, ampak tudi pri več ločenih kršitvah, ki ustrezajo ravnanjem, ki sestavljajo to kršitev, natančno določiti in obrazložiti pravno opredelitev za ločeno kršitev, ki jo je uporabila za vsako od teh ravnanj.

82

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 224 izpodbijane sodbe med drugim opozorilo, da mora biti obrazložitev sklepa, ki ga Komisija sprejme za zagotovitev uporabe pravil o konkurenci, logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala pravilno razumevanje razlogov, na katerih temelji ta sklep.

83

V tem kontekstu je Splošno sodišče v točki 227 izpodbijane sodbe razsodilo, da v točki 352 obrazložitve spornega sklepa ni nobene nedoslednosti, saj je Komisija v njem navedla, da zadevni stiki pomenijo posamične kršitve in hkrati izpolnjujejo merila za enotno in trajajočo kršitev. V točkah od 229 do 232 te sodbe je štelo, da je Komisija izpolnila obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296 PDEU, ker je jasno navedla obseg in naravo ravnanja pritožnic, ki ga je štela za kršitev člena 101 PDEU, in ker je predložila dokaze, na katerih te ugotovitve temeljijo.

84

Splošno sodišče pa je s tem napačno uporabilo pravo. V nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, namreč obrazložitev ugotovitve več ločenih kršitev, ki naj bi jih storili pritožnici, kot je podana v točki 352 obrazložitve tega sklepa, ni zadostna. Tako iz te točke obrazložitve izhaja, da je bil na podlagi dejstev, opisanih v oddelku 4 in Prilogi I k navedenemu sklepu, cilj vsakega vidika ravnanja v zvezi z zadevnima strankama ali vsakega sklopa (oziroma več sklopov) dvostranskih stikov omejevanje konkurence in torej pomeni kršitev člena 101 PDEU, pri čemer pa Komisija ni navedla razlogov, iz katerih je bilo treba po njenem mnenju pritožnicama pripisati vsako od ravnanj, ki se jima očitajo ne samo iz naslova „enotne in trajajoče kršitve“, ampak tudi iz naslova več ločenih kršitev člena 101 PDEU.

85

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da je Komisija s tem, da je ugotovila, da sta pritožnici poleg tega, da sta bili udeleženi pri enotni in trajajoči kršitvi, bili udeleženi tudi pri več ločenih kršitvah, izpolnila svojo obveznost obrazložitve spornega sklepa.

86

Zato je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga in posledično ta pritožbeni razlog v celoti sprejeti.

87

Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče obrazložitev spornega sklepa napačno nadomestilo s svojo obrazložitvijo, pri tem pa potrdilo ugotovitev iz tega sklepa, da sta bili pritožnici udeleženi pri enotni in trajajoči kršitvi. Splošno sodišče naj bi v bistvu sprejelo trditev pritožnic, da Komisija ni dokazala protikonkurenčne narave več stikov, ki se jima očitajo, in sicer stikov št. 66, 67, 70, 73, 76, 78, 88, 98, 101 in 105. Vendar naj bi Splošno sodišče, namesto da bi preučilo, ali je zato ugotovitev iz spornega sklepa v zvezi z obstojem enotne in trajajoče kršitve, ki je sestavljena iz več ločenih kršitev, neutemeljena, štelo, da so lahko vsi stiki, v katere sta bili pritožnici vpleteni, spadali v sklop indicev, na podlagi katerega je mogoče utemeljiti opredelitev take enotne in trajajoče kršitve, tudi če niso bili vsi protikonkurenčni stiki dokazani.

88

Splošno sodišče naj bi namreč pri presoji, ali je Komisija predložila zadostne dokaze za opredelitev ravnanja za enotno in trajajočo kršitev, sprejelo kritiko pritožnic glede spornega sklepa, da Komisija ni dokazala protikonkurenčne narave več stikov, ki so jima bili očitani. Natančneje, Splošno sodišče naj bi v točki 108 izpodbijane sodbe priznalo, da stiki št. 66, 67, 70, 73, 76 in 78 niso bili elementi, na katere je Komisija oprla svoj sklep. V točki 159 izpodbijane sodbe naj bi prav tako štelo, da stik št. 101 ne more spadati v sklop indicev. Poleg tega naj bi Splošno sodišče priznalo, da stiki št. 88, 98 in 105 niso bili jasno izkazani. Po mnenju pritožnic bi moralo Splošno sodišče zato preučiti utemeljenost ugotovitve iz spornega sklepa glede obstoja enotne in trajajoče kršitve, sestavljene iz več ločenih kršitev. V spornem sklepu naj namreč Komisija ne bi sledila pristopu sklopa indicev, pač pa naj bi izhajala iz premise, da vsak očitani stik pomeni samostojno kršitev in da so te ločene kršitve del celotnega načrta, ki skupaj predstavlja enotno in trajajočo kršitev. Splošno sodišče naj bi, nasprotno, štelo, da lahko vsi stiki, v katere sta bili vpleteni pritožnici – čeprav naj ne bi bilo pri vseh dokazano, da so protikonkurenčni – spadajo v sklop indicev, na podlagi katerega je mogoče utemeljiti opredelitev za enotno in trajajočo kršitev.

89

Tako naj bi Splošno sodišče, ker je obrazložitev, ki jo je Komisija navedla v spornem sklepu, nadomestilo s svojo, napačno uporabilo pravo.

90

Komisija prereka utemeljenost prvega pritožbenega razloga.

91

Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da je obrazložitev Komisije iz spornega sklepa v zvezi s presojo obstoja enotne in trajajoče kršitve napačno nadomestilo s svojo obrazložitvijo.

92

V zvezi s tem je treba opozoriti, da sodišča Unije niti v okviru nadzora zakonitosti niti pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti ne smejo spremeniti konstitutivnih elementov kršitve, ki jo je Komisija zakonito ugotovila v spornem sklepu. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da ta sodišča v okviru nadzora zakonitosti iz člena 263 PDEU obrazložitve avtorja zadevnega akta ne smejo nadomestiti s svojo. Neomejena sodna pristojnost, ki jo ima Splošno sodišče na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003, se nanaša le na njegovo presojo globe, ki jo je naložila Komisija (sodba z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips Francija/Komisija, C‑98/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:774, točka 50 in navedena sodna praksa).

93

Preveriti je torej treba, ali je Splošno sodišče, kot trdita pritožnici, spremenilo konstitutivne elemente enotne in trajajoče kršitve, ki jo je Komisija zakonito ugotovila v spornem sklepu.

94

V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da se analiza stikov št. 66, 67, 70, 73, 76, 78, 88, 98, 101 in 105, ki jo je v točkah od 108 do 168 izpodbijane sodbe opravilo Splošno sodišče, ni nanašala na protikonkurenčno naravo teh stikov, ampak na to, ali so lahko bili del sklopa indicev, s katerim naj bi se dokazal obstoj kršitve zaradi cilja. V zvezi s tem je Splošno sodišče potrdilo, da to velja za deset od sedemnajstih stikov, pripisanih pritožnicama (stiki št. 62, 63, 65, 88, 89, 95, 98, 100, 105 in 116) za petnajst mesecev, ko sta ti bili udeleženi pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi, in je na podlagi tega v točki 175 te sodbe ugotovilo, da je Komisija lahko, ne da bi storila napake in ne da bi kršila svojo obveznost obrazložitve, glede na dokaze in indice, ki se lahko upoštevajo in se obravnavajo kot celota, ugotovila, da sta bili pritožnici udeleženi pri kršitvi člena 101 PDEU „zaradi cilja“.

95

Na drugem mestu je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, iz spornega sklepa izhaja, da se je Komisija za dokaz enotne in trajajoče kršitve, ki jima jo je očitala, oprla na sklop indicev. Tako je treba na primer poudariti, da je v točki 322 obrazložitve spornega sklepa na eni strani izrecno opozorila, da se je morala za utemeljitev trdnega prepričanja, da je kršitev bila storjena, sklicevati na natančne in skladne dokaze, da pa ni nujno, da vsak od predloženih dokazov izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve, na drugi strani pa, da je dovolj, da sklop indicev, na katerega se sklicuje institucija, če se presojajo kot celota, to zahtevo izpolnjuje.

96

V tem okviru se je Komisija v točkah 220, 325, 334 in 425 obrazložitve spornega sklepa ponovno izrecno sklicevala na ta sklop indicev.

97

Zato ni mogoče trditi, da je Splošno sodišče s sklicevanjem na sklop indicev obrazložitev, ki jo je Komisija podala v spornem sklepu, nadomestilo s svojo. Nasprotno, v bistvu je potrdilo, da je bil pristop Komisije, da se za ugotovitev obstoja enotne in trajajoče kršitve opre na sklop indicev, skladen s sodno prakso, ki se nanaša na dokaz kršitve člena 101 PDEU.

98

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

99

Drugi pritožbeni razlog pritožnic je razdeljen na dva dela.

100

Prvi del drugega pritožbenega razloga se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da sta bili pritožnici pri enotni in trajajoči kršitvi udeleženi med 25. julijem 2007 in 29. oktobrom 2008.

101

Pritožnici trdita, prvič, da si morajo biti protikonkurenčni stiki glede na sodno prakso Splošnega sodišča časovno dovolj blizu, da je mogoče ugotoviti enotno in trajajočo kršitev. Prav tako naj bi Sodišče v sodbi z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija (C 99/17 P, EU:C:2018:773, točke od 50 do 52), razsodilo, da je v zvezi s proizvodi, za katere se cene določajo na letni ravni, primerno preveriti, ali je Komisija ugotovila vsaj letne primere udeležbe zadevnih podjetij pri omejevalnem sporazumu.

102

V izpodbijani sodbi pa naj Splošno sodišče ne bi presodilo, ali je udeležba pritožnic pri kršitvi ob upoštevanju nedokazanih stikov ostala neprekinjena. Splošno sodišče naj bi v točki 198 te sodbe navedlo, da nekateri od sedemnajstih stikov, pripisanih pritožnicama, niso bili izkazani. Natančneje, Splošno sodišče naj bi v točki 108 navedene sodbe priznalo, da Komisija v zvezi s stiki št. 66, 67, 70, 73, 76 in 78, ki so navedeni le v prilogi I k spornemu sklepu in se tako ne pojavijo v obrazložitvi tega sklepa, ni izpeljala nobenega zaključka, zaradi česar naj bi moralo ugotoviti, da pritožnici v obdobju približno petih mesecev nista imeli nobenega protikonkurenčnega stika.

103

Vendar naj Splošno sodišče ne bi preučilo, ali ob upoštevanju dejanskega delovanja trga obdobje približno petih mesecev brez dokazanega protikonkurenčnega stika ne postavlja pod vprašaj udeležbe pritožnic pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi. Tako naj bi Splošno sodišče, ker ni izpeljalo posledic iz svojih ugotovitev, napačno uporabilo pravo.

104

Komisija te trditve prereka.

105

Pritožnici s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da sta bili med 25. julijem 2007 in 29. oktobrom 2008 udeleženi pri enotni in trajajoči kršitvi, ne da bi upoštevalo lastne ugotovitve, da naj bi bil med dvema stikoma, pri katerih sta bili udeleženi pritožnici, razmak približno petih mesecev.

106

V zvezi s tem je treba poudariti, da je mogoče, da je bilo podjetje neposredno udeleženo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma nameravali izvajati ali izvajali za izpolnjevanje enakih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. V takem primeru je Komisija upravičena temu podjetju pripisati odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (sodba z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 43 in navedena sodna praksa).

107

Iz tega izhaja tudi, da je treba v takem primeru okoliščino, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih omejevalnega sporazuma oziroma je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, upoštevati le pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju zneska globe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija, C‑99/17 P, EU:C:2018:773, točka 54).

108

Poleg tega v okviru kršitve, ki traja več let, dejstvo, da se zunanji znaki omejevalnega sporazuma pojavljajo v različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na obstoj tega sporazuma, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve (sodba z dne 21. septembra 2006, Technische Unie/Komisija, C‑113/04 P, EU:C:2006:593, točka 169).

109

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 176 do 200 izpodbijane sodbe preučilo trditev pritožnic, ki se je nanašala na neobstoj dokazov o enotni in trajajoči kršitvi, ki jo je ugotovila Komisija.

110

Splošno sodišče je najprej v točkah od 178 do 181 te sodbe opozorilo na upoštevno sodno prakso v zvezi z obveznostmi, ki jih ima Komisija na področju dokazovanja enotne in trajajoče kršitve. Nato je v točki 186 navedene sodbe glede vprašanja, ali bi morala Komisija oceniti, ali so obdobja med stiki dovolj kratka, da bi se dokazala enotna in trajajoča kršitev, poudarilo, da dejstvo, da dokaz o obstoju enotne in trajajoče kršitve ni bil predložen za določena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od teh obdobij, če taka ugotovitev temelji na objektivnih in skladnih indicih.

111

Nazadnje je Splošno sodišče, natančneje glede števila zatrjevanih stikov pritožnic, v točki 198 izpodbijane sodbe štelo, da tudi ob upoštevanju dejstva, da nekateri od teh stikov niso absolutno izkazani, števila stikov pritožnic ni mogoče opredeliti kot manjše.

112

Splošnemu sodišču tako ni mogoče očitati, da ni upoštevalo morebitnega razmaka približno petih mesecev med dvema od navedenih stikov.

113

Prvič, Splošno sodišče je v točki 187 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo najdaljše obdobje brez izkazanega stika le tri mesece.

114

Drugič, v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, Splošno sodišče v točki 198 izpodbijane sodbe ni štelo, da nekateri stiki niso bili dokazani. Obravnavalo je le hipotezo, da nekateri od stikov, pripisanih pritožnicama, niso absolutno izkazani, in je s primerjavo z drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma iz tega sklepalo ravno to, da udeležba pritožnic pri enotni in trajajoči kršitvi niti v tem primeru ni omajana.

115

Tretjič, natančneje glede stikov št. 66, 67, 70, 73, 76 in 78, je treba opozoriti, da neobstoj dokaza o protikonkurenčnih stikih za določena dana obdobja ni ovira za ugotovitev enotne in trajajoče kršitve, ker taka ugotovitev temelji na objektivnih in skladnih indicih in ker imajo različna dejanja te kršitve pod pogoji, navedenimi v točki 108 te sodbe, en sam cilj.

116

Prav temu razlogovanju je Splošno sodišče pravilno sledilo. Tako je v točkah od 188 do 195 izpodbijane sodbe štelo, da je Komisija pravilno pokazala, da sta pritožnici vedeli za obstoj skupnega cilja in da sta namerno prispevali k ekonomskemu in protikonkurenčnemu cilju omejevalnega sporazuma.

117

V takih okoliščinah pa razmak približno petih mesecev med dvema od stikov, pri katerih sta bili pritožnici udeleženi, tudi če se šteje za dokazanega, ne more postaviti pod vprašaj njune udeležbe pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi.

118

Pritožnici se za to, da bi se štelo, da bi Splošno sodišče moralo preveriti, ali interval približno petih mesecev brez dokazanega protikonkurenčnega stika ne postavlja pod vprašaj udeležbe pritožnic pri zatrjevani enotni in trajajoči kršitvi, nikakor ne moreta sklicevati na sodbo z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija (C‑99/17 P, EU:C:2018:773). Medtem ko se namreč točke od 50 do 52 te sodbe nanašajo na analizo posebnih okoliščin obravnavane zadeve, je Sodišče v točki 53 navedene sodbe opozorilo, da v okviru kršitve, ki traja določeno obdobje, to, da se zunanji znaki omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve.

119

Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

120

Pritožnici z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo obveznost obrazložitve, ker je izpodbijano sodbo oprlo na neskladne razloge. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila namreč notranje nedosledna glede njune udeležbe pri enotni in trajajoči kršitvi. Trditev iz točke 187 te sodbe, da je bilo med večino stikov običajno le mesec razmika, naj bi bila v nasprotju z ugotovitvijo iz točke 108 navedene sodbe, da stiki št. 66, 67, 70, 73, 76 in 78 niso bili dokazani. Če se namreč ti stiki ne bi upoštevali, bi bilo treba iz tega sklepati, da je prišlo do prekinitve stikov za obdobje približno petih mesecev.

121

Komisija trdi, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

122

Pritožnici z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo obveznost obrazložitve, ker je izpodbijano sodbo oprlo na neskladne razloge.

123

V zvezi s tem zadostuje navesti, da je Splošno sodišče v točki 187 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „sta bili pritožnici v obdobju petnajstih mesecev udeleženi pri številnih stikih, [da] je bilo med večino stikov običajno le mesec razmika, [da] sta bili pritožnici včasih v istem mesecu udeleženi pri več stikih [in da] je bilo najdaljše obdobje brez izkazanega stika le tri mesece“.

124

Tako je očitno, da je ta ugotovitev splošna in da je ni mogoče obravnavati, kot da pomeni, da so vsi razmiki med vsakim od stikov, pri katerih sta bili udeleženi pritožnici, krajši od enega meseca.

125

Drugi del drugega pritožbenega razloga torej temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in ga je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

126

Zato je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

127

Četrti pritožbeni razlog pritožnic je razdeljen na tri dele.

128

Pritožnici s prvim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo načelo iz Smernic o načinu določanja glob, v skladu s katerim mora vrednost prodaje odražati gospodarski pomen kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, ter s tem načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.

129

Pritožnici trdita, da je v času trajanja zatrjevane kršitve družba Quanta Storage Inc. (v nadaljevanju: družba Quanta) proizvajala POD, ki so se na koncu prodajali pod blagovno znamko Sony Optiarc. Pritožnici naj bi v okviru sporazumov o delitvi prihodkov, sklenjenih med pritožnicama in družbo Quanta, na družbo Quanta prenesli prihodke od teh proizvodov, ki jih je zasnovala in proizvedla družba Quanta. V spornem sklepu pa naj bi se ti prihodki šteli dvojno, tako da so bili pripisani hkrati pritožnicama in družbi Quanta.

130

Vendar naj bi Splošno sodišče zavrnilo trditev pritožnic, da so bili v spornem sklepu isti prihodki šteti dvakrat. Zavrnilo naj bi tudi njuno trditev, da sta bili s tem dvojnim štetjem kršeni načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker je bila zaradi tega štetja pritožnicama naložena globa, pri kateri je bil njun delež pri vrednosti prodaje neupravičeno povečan.

131

Smernice o načinu določanja glob naj bi opredeljevale vrednost prodaje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. Sodišče naj bi potrdilo to razlago vrednosti prodaje, ki naj bi bila v skladu z načeloma, navedenima v prejšnji točki, Komisija pa naj bi se v nekaterih zadevah poskušala izogniti takemu dvojnemu štetju.

132

Splošno sodišče naj bi, da bi zavrnilo trditev pritožnic, v točki 245 izpodbijane sodbe štelo, da bi metoda, ki jo predlagata pritožnici, ogrozila učinkovitost prepovedi omejevalnih sporazumov, ker bi torej zadostovalo, da se zadevna podjetja – da bi se znesek njihove globe znižal – povežejo z udeležencem omejevalnega sporazuma. Zaradi te obrazložitve naj bi tako Splošno sodišče potrdilo dvojno štetje vrednosti prodaje, kar naj bi pomenilo napačno uporabo prava in kršitev navedenih načel.

133

Komisija meni, da je prvi del četrtega pritožbenega razloga nedopusten. Iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča naj bi izhajalo, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane dele sodbe, katere razveljavitev predlaga pritožnik. Ta prvi del četrtega pritožbenega razloga pa naj bi dejansko pomenil predlog za ponovni preizkus tožbe, ki je bila vložena pri Splošnem sodišču, ne da bi opredelil konkretno napako v izpodbijani sodbi, za kar pa naj Sodišče ne bi bilo pristojno.

134

Vsekakor naj bi bil prvi del četrtega pritožbenega razloga neutemeljen in brezpredmeten.

135

Drugi del četrtega pritožbenega razloga se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ker naj Splošno sodišče ne bi odgovorilo na trditev pritožnic, da je dvojno štetje vrednosti prodaje nezakonito povečalo gospodarsko pomembnost zatrjevane kršitve in posledično globo, ki jima je bila naložena.

136

Splošno sodišče naj bi moralo na podlagi te obveznosti pravno zadostno odgovoriti na vse trditve, ki sta jih navedli pritožnici. Obrazložitev Splošnega sodišča je lahko implicitna le, če zainteresiranim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih to ni sprejelo njihovih trditev.

137

Splošno sodišče pa naj ne bi odgovorilo na trditve, ki sta jih navedli pritožnici, in naj bi se zadovoljilo s splošnimi ugotovitvami, ki naj ne bi neposredno odgovorile na te trditve in zlasti na trditev v zvezi z dvojnim štetjem prihodkov od prodaje POD.

138

Komisija meni, da je drugi del četrtega pritožbenega razloga neutemeljen in brezpredmeten.

139

Pritožnici s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, ko je zavrnilo njuno trditev, da Komisija ni utemeljila tega, da se je v njunem primeru oddaljila od svoje prakse za preprečevanje dvojnega štetja, medtem ko naj bi v svojih prejšnjih sklepih za izračun zneska globe upoštevala vrednost prodaje, ker naj bi ta vrednost odražala gospodarsko vrednost kršitve.

140

Komisija meni, da je treba tretji del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in brezpredmeten.

141

Pritožnici s tremi deli četrtega pritožbenega razloga, ki jih je treba obravnavati skupaj, trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti ter ni izpolnilo obveznosti obrazložitve s tem, ko je potrdilo znesek globe, ki je bila naložena na podlagi enakih prihodkov kot tistih, ki so bili uporabljeni za izračun zneska globe, naložene družbi Quanta, ki je zasnovala in izdelovala POD, ki so se na podlagi sporazumov o delitvi prihodkov prodajali pod znamko Sony Optiarc.

142

Najprej je treba poudariti, da iz pritožbe implicitno, vendar jasno izhaja, da se pritožnici sklicujeta na točke od 237 do 250 izpodbijane sodbe, kar sta poleg tega potrdili v repliki. Ta pritožbeni razlog je torej dopusten.

143

Glede utemeljenosti je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 238 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da je trditev pritožnic, da je Komisija prodajo družbi Dell štela dvakrat, težko razumeti, saj sta samo pritožnici prejemali prihodke od družbe Dell.

144

Nato je v točkah od 239 do 243 te sodbe opozorilo na sodno prakso, ki se uporablja za določanje – s strani Komisije – zneska glob za kršitev konkurenčnega prava Unije.

145

Splošno sodišče je nazadnje v bistvu štelo, da je Komisija v spornem sklepu ravnala v skladu z metodo izračuna, določeno v Smernicah o načinu določanja glob. V zvezi s tem je v točki 244 navedene sodbe štelo, da je bilo pri tem, ko je Komisija ugotavljala vrednost prodaje blaga, na katero se je kršitev neposredno ali posredno nanašala, logično, da je kot osnovo za izračun zneska globe uporabila neposredno prodajo pritožnic družbi Dell.

146

Natančneje, v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na dvojno štetje prihodkov, je Splošno sodišče v točki 245 izpodbijane sodbe pojasnilo, da bi metoda, ki jo zagovarjata pritožnici in v skladu s katero se od prihodkov, ki sta jih ti družbi prejeli od družbe Dell, odbijejo prihodki, preneseni na družbo Quanta, ogrozila učinkovitost prepovedi omejevalnih sporazumov, saj bi za znižanje zneska globe podjetjem, ki so udeležena pri omejevalnem sporazumu, zadostovalo, da se ta povežejo.

147

Splošno sodišče je v zvezi z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja v točkah 246 in 247 izpodbijane sodbe dodalo, da ravnanje pritožnic ni bilo bistveno drugačno od ravnanja drugih naslovnikov spornega sklepa, tako glede dejstva, da so si izmenjali informacije, zlasti o cenah, kot glede pogostosti teh izmenjav. Iz tega je sklepalo, da s spornim sklepom nista bili kršeni niti ti načeli niti Smernice o načinu določanja glob.

148

Na prvem mestu je treba glede trditev pritožnic, ki se nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve sodb na podlagi člena 36 in člena 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugi za drugo sledila vsem trditvam strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je Splošno sodišče oprlo, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora v okviru pritožbe (sodba z dne 25. novembra 2020, Komisija/GEA Group, C‑823/18 P, EU:C:2020:955, točka 42 in navedena sodna praksa).

149

Obrazložitev iz točk od 237 do 250 izpodbijane sodbe pa je skladna z zahtevami iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki. Splošno sodišče je namreč preučilo vse očitke pritožnic v zvezi z izračunom globe in navedlo razloge, iz katerih jih je zavrnilo. Natančneje, Splošno sodišče je v točkah 237 in 238 izpodbijane sodbe preučilo trditev o dvojnem štetju in torej navedlo razloge za zavrnitev teh očitkov.

150

Na drugem mestu, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da se Komisija ni oddaljila od metode, določene v Smernicah o načinu določanja glob.

151

Pravilno je namreč navedlo, da je Komisija v skladu s to metodo svoj izračun globe, naložene pritožnicama, oprla zlasti na vrednost prodaje blaga, na katero se je kršitev neposredno ali posredno nanašala.

152

Splošno sodišče je prav tako pravilno razsodilo, da metoda, ki jo zagovarjata pritožnici in ki ne temelji na vrednosti prodaje, ampak na prihodkih, ki izhajajo zgolj iz neposredne prodaje, ogroža učinkovitost prepovedi omejevalnih sporazumov in je torej ni mogoče obravnavati, kot da odraža gospodarsko pomembnost kršitve.

153

Na tretjem mestu je treba v zvezi z načelom enakega obravnavanja opozoriti, da je to načelo v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo prava Unije, določeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. To načelo zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 25. novembra 2020, Komisija/GEA Group, C‑823/18 P, EU:C:2020:955, točka 58 in navedena sodna praksa).

154

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 246 izpodbijane sodbe razsodilo, da ravnanje pritožnic ni bilo bistveno drugačno od ravnanja drugih naslovnikov spornega sklepa, tako glede dejstva, da so si izmenjevali informacije o cenah, kot glede pogostosti teh izmenjav. V teh okoliščinah je v točki 247 te sodbe ocenilo, da s tem sklepom ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja.

155

V nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, v zvezi s to ugotovitvijo pravo nikakor ni bilo napačno uporabljeno. Iz točk 246 in 247 izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je Splošno sodišče v bistvu pravilno ugotovilo, da je Komisija za vsa zadevna podjetja uporabila isto metodo izračuna zneska globe, ki temelji na upoštevanju vrednosti prodaje, in da okoliščine, ki sta jih navedli pritožnici in ki po njunem mnenju upravičujejo uporabo drugačne metode izračuna, niso take, da bi vplivale na to ugotovitev.

156

Na četrtem mestu je treba v zvezi z načelom sorazmernosti opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, kadar Sodišče v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, iz razlogov pravičnosti ne more s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki je pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odločilo o znesku glob, ki se naložijo podjetjem, ker so kršila pravo Unije. Zato le če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni samo neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti zneska globe napačno uporabilo pravo (sodbi z dne 30. maja 2013, Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:351, točka 57 in navedena sodna praksa, ter z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips France/Komisija, C‑98/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:774, točka 107).

157

Pritožnici pa nista dokazali razlogov, zaradi katerih bi bila globa, ki jima je bila naložena, tako pretirana, da bi bila nesorazmerna.

158

Iz navedenega izhaja, da je treba četrti pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

159

Kot izhaja iz analize tretjega pritožbenega razloga pritožnic v točkah od 55 do 86 te sodbe, je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

160

V teh okoliščinah je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

161

Na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

162

V obravnavani zadevi je treba dokončno odločiti o sporu, ker stanje postopka to dovoljuje.

163

Kot je bilo navedeno v točki 33 te sodbe, sta pritožnici v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navedli dva tožbena razloga.

164

Pritožnici sta v okviru njunega prvega tožbenega razloga pred Splošnim sodiščem glede njune udeležbe pri ločenih kršitvah, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, ki jima je bila pripisana, trdili, da Komisija tega očitka ni navedla med upravnim postopkom in da je bil navedeni očitek prvič predstavljen v spornem sklepu, s čimer je bila kršena njuna pravica do obrambe. Ta sklep naj glede ugotovitve teh ločenih kršitev prav tako ne bi bil obrazložen.

165

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, je treba ugotoviti, da Komisija iz razlogov, navedenih v točkah od 78 do 90 te sodbe, svojega sklepa glede udeležbe pritožnic pri navedenih ločenih kršitvah, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, ki jima je bila pripisana, ni obrazložila.

166

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, ki sta jih pritožnici v utemeljitev tožbe navedli v okviru prvega tožbenega razloga, ta tožbeni razlog sprejeti v delu, v katerem se z njim Komisiji očita, da spornega sklepa glede udeležbe pritožnic pri teh ločenih kršitvah ni zadostno obrazložila.

167

Ob upoštevanju navedenega in glede na to, kar je bilo pojasnjeno v točkah od 55 do 58 te sodbe, je treba člen 1(g) spornega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, da sta pritožnici z udeležbo pri več ločenih kršitvah kršili člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP.

168

Pritožnici sta z drugim tožbenim razlogom pred Splošnim sodiščem v okviru prvega dela trdili, da jima je Komisija naložila globo, izračunano na podlagi prihodkov, ki sta jih prejeli od družbe Dell in ki so bili v skladu s sporazumi o delitvi prihodkov, ki so veljali med pritožnicama in družbo Quanta, preneseni na družbo Quanta. Pritožnici sta v okviru drugega dela trdili, da je Komisija – ker v spornem sklepu ni bilo upoštevano, da je njuno ravnanje v primerjavi z nekaterimi drugimi naslovniki bistveno milejše – kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 in Smernice o načinu določanja glob.

169

V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu v zvezi s prvim delom drugega tožbenega razloga ugotoviti, da iz razlogov, navedenih v točkah od 141 do 158 te sodbe, glede očitka v zvezi z metodo izračuna globe, s spornim sklepom niso bili kršeni niti načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti niti Smernice o načinu določanja glob.

170

Na drugem mestu se Sodišče, glede drugega dela drugega tožbenega razloga, strinja z obrazložitvijo iz točk od 253 do 264 izpodbijane sodbe. Tako je treba iz razlogov, navedenih v teh točkah, in iz razlogov, ki so navedeni v prejšnji točki te sodbe, ta drugi tožbeni razlog zavrniti.

171

Prav tako je treba na podlagi neomejene pristojnosti, ki je Sodišču priznana s členom 261 PDEU in členom 31 Uredbe št. 1/2003, odločiti o znesku globe, ki jo je treba naložiti pritožnicama (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 87 in navedena sodna praksa).

172

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče, ko na podlagi člena 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije samo dokončno odloči o sporu, pristojno, da v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti presojo Komisije nadomesti s svojo presojo in naloženo globo ali periodično denarno kazen posledično odpravi, zniža ali zviša (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 88 in navedena sodna praksa).

173

Da bi določilo znesek naložene globe, je Sodišče pristojno, da samo presodi okoliščine obravnavanega primera in vrsto zadevne kršitve (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 89 in navedena sodna praksa).

174

To izvajanje na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 pomeni, da je treba za vsako sankcionirano podjetje upoštevati težo in trajanje zadevne kršitve ob spoštovanju predvsem načel obrazložitve, sorazmernosti, individualizacije sankcij in enakega obravnavanja, in ne da bi bilo Sodišče vezano na okvirna pravila, ki jih je Komisija določila v svojih smernicah, tudi če te lahko sodišča Unije vodijo pri izvajanju njihove neomejene pristojnosti (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 90 in navedena sodna praksa).

175

V obravnavani zadevi Sodišče ugotavlja, da nobeden od elementov, na katere se v okviru te zadeve sklicujeta pritožnici, niti noben razlog javnega reda ne upravičujejo, da uporabi svojo neomejeno pristojnost za znižanje zneska globe iz člena 2(g) spornega sklepa.

176

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba člen 1(g) spornega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, da sta pritožnici z udeležbo pri več ločenih kršitvah kršili člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, v preostalem pa tožbo zavrniti.

177

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

178

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 138(3) navedenega poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

179

V obravnavanem primeru sta pritožnici predlagali, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, ta pa v fazi pritožbe in deloma na prvi stopnji ni uspela s svojimi predlogi. Pritožnici deloma nista uspeli s svojimi predlogi na prvi stopnji.

180

Ob tem Sodišče šteje, da je treba glede na okoliščine obravnavane zadeve Komisiji naložiti, da poleg svojih stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji in pritožbenim postopkom nosi tudi vse stroške, ki so pritožnicama nastali v okviru te pritožbe, in polovico stroškov, ki so jima nastali na prvi stopnji. Pritožnici nosita polovico svojih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: