–

za Föreningen Skydda Skogen E. Götmark,

–

za Naturskyddsföreningen i Härryda J. Hort,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in L. Dvořáková, agenti,

–

za Evropsko komisijo K. Simonsson, C. Hermes in E. Ljung Rasmussen, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 12(1) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) in člena 5 Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o pticah).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med Föreningen skydda Skogen (društvo za zaščito gozda), Naturskyddsföreningen i Härryda (društvo za varstvo narave v Härrydi) in Göteborgs Ornitologiska förening (göteborško ornitološko društvo) na eni strani in Länsstyrelsen i Västra Götalands län (regionalni upravni odbor Västra Götaland, Švedska), B.A.B. in U.T.B. na drugi strani glede odločbe regionalnega upravnega odbora Västra Götalandna, da ne bo ukrepal zoper obvestilo o sečnji, ki se nanaša na gozdno območje v občini Härryda (Švedska).

3

V tretji, četrti in šesti uvodni izjavi Direktive o habitatih je navedeno:

„ker ta direktiva prispeva k splošnemu cilju trajnostnega razvoja, saj je njen glavni cilj spodbujati vzdrževanje biotske raznovrstnosti ob upoštevanju gospodarskih, družbenih, kulturnih in regionalnih zahtev; ker je treba za vzdrževanje biotske raznovrstnosti pri določenih primerih vzdrževati ali celo spodbujati človekove dejavnosti;

ker se na evropskem ozemlju držav članic stanje naravnih habitatov še naprej slabša in je vse večje število prosto živečih vrst resno ogroženih; ker je treba, glede na to, da so ogroženi habitati in vrste del naravne dediščine Skupnosti in da nevarnosti, ki jim grozijo, velikokrat segajo čez meje, ukrepati na ravni Skupnosti, da se jih ohrani;

[…]

ker je treba, da se zagotovi obnovitev ali vzdrževanje ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje“,

4

Člen 1(i) in (m) te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

Šteje se, da je stanje ohranjenosti‚ugodno‘:

– če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot preživetja sposobna sestavina svojih naravnih habitatov,

in

– če se naravno območje razširjenosti vrste niti ne zmanjšuje niti se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo,

in

– če obstaja in bo verjetno še naprej obstajal dovolj velik habitat za dolgoročno ohranitev njenih populacij;

[…]

5

Člen 2 te direktive določa:

„1.   Cilj te direktive je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba.

2.   Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.

3.   Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, upoštevajo gospodarske, družbene in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti.“

6

Člen 12(1) navedene direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje:

7

Člen 16(1) Direktive o habitatih določa:

„Če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b):

8

V Prilogi IV(a) k Direktivi o habitatih je kot živalska vrsta v interesu Skupnosti, ki jo je treba strogo varovati, med drugim naveden Rana arvalis, plavček.

9

V uvodnih izjavah od 3 do 5 Direktive o pticah je navedeno:

10

Člen 1 te direktive določa:

„1.   Ta direktiva se nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba. Njen cilj je varovanje, upravljanje in nadzor nad temi vrstami in določa pravila njihovega izkoriščanja.

2.   Uporablja se za ptice ter njihova jajca, gnezda in habitate.“

11

Člen 2 te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzdrževanje populacije vseh vrst iz člena 1 na stopnji, ki ustreza zlasti ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, ob upoštevanju gospodarskih in rekreacijskih zahtev, ali za prilagajanje populacije teh vrst tej stopnji.“

12

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Glede na zahteve iz člena 2 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za ohranitev, vzdrževanje ali ponovno vzpostavitev zadostne raznovrstnosti in površine habitatov za vse vrste ptic iz člena 1.

2.   Ohranjanje, vzdrževanje in ponovno vzpostavljanje biotopov in habitatov vključujejo zlasti naslednje ukrepe:

13

Člen 4 Direktive o pticah določa:

„1.   Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

[…]

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.

[…]

4.   V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“

14

Člen 5 te direktive določa:

„Brez poseganja v člena 7 in 9 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1, ki prepovedujejo zlasti:

[…]“,

15

Člen 9(1) navedene direktive določa:

„Države članice lahko odstopajo od določb členov 5 do 8, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve, zaradi:

16

Člen 14 Direktive o pticah določa:

„Države članice lahko uvedejo strožje varstvene ukrepe, kakor so ukrepi, predvideni po tej direktivi.“

17

Člen 4, prvi odstavek, artskyddsförordningen (2007:845) (uredba o varstvu vrst (2007:845), v nadaljevanju: uredba o varstvu vrst), ki je bila sprejeta na podlagi člena 1 poglavja 8, miljöbalken, lag (1998:808) (zakon o okoljskem zakoniku (1998:808)), zaradi prenosa člena 5 Direktiva Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (79/409/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 98), katerega besedilo je povzeto v členu 5 Direktive o pticah, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Direktiva 79/409, in člena 12 Direktive o habitatih v švedsko pravo, določa:

„V zvezi s prostoživečimi pticami ter prostoživečimi živalskimi vrstami, ki so v Prilogi 1 k tej uredbi označene z znakom ‚N‘ ali ‚n‘, je prepovedano:

Prepovedi veljajo za vse razvojne oblike živali.

[…]“

18

S členom 4, prvi odstavek, točke od 1 do 3, te uredbe so tako prenesena namerna dejanja, prepovedana s členom 5, od (a) do (d), Direktive o pticah in členom 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih. S členom 4, prvi odstavek, točka 4, te uredbe je prenesen člen 12(1)(d) Direktive o habitatih.

19

Priloga 1 k uredbi o varstvu vrst vsebuje seznam vseh vrst, ki so navedene v Prilogah od I do III k Direktivi o pticah in Prilogah II, IV in V k Direktivi o habitatih.

20

Iz člena 30 skogsvårdslagen (1979:429) (zakon o upravljanju gozdov (1979:429)) izhaja, da lahko vlada ali upravni organ, ki ga ta določi, izda navodila za upoštevanje naravnega okolja, ki je med drugim potrebno v okviru upravljanja gozdov.

21

Skogsstyrelsen (agencija za gozdove, Švedska) je prejela obvestilo o sečnji v zvezi z gozdnim območjem v občini Härryda. Obvestilo se nanaša na končni posek, kar pomeni, da se odstranijo skoraj vsa drevesa.

22

Agencija za gozdove je izdala mnenje o previdnostnih ukrepih, priporočenih v tem specifičnem primeru, in ocenila, da dejavnost, opisana v tem obvestilu, ni v nasprotju z nobeno od prepovedi, določenih z uredbo o varstvu vrst, če se upošteva njeno mnenje.

23

Kot je razvidno iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe, je gozdno območje, na katero se nanaša zadevno obvestilo, naravni habitat vrst, zaščitenih z uredbo o varstvu vrst. Vendar bo dejavnost sečnje, ki je predvidena na tem območju, povzročila, da bodo osebki teh zaščitenih vrst vznemirjeni ali ubiti. Poleg tega bodo jajca navedenih vrst, ki so na tem območju, uničena.

24

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so zato 22. decembra 2016 in 17. januarja 2018 od regionalnega upravnega odbora Västra Götaland, odgovornega za nadzor varstva vrst v tej regiji, zahtevale, naj ukrepa zoper obvestilo o sečnji in mnenje agencije za gozdove. Menijo, da je nameravana sečnja v nasprotju s prepovedmi, določenimi z uredbo o varstvu vrst, in so med drugim zahtevale, naj navedeni upravni odbor izvršuje svojo nalogo nadzora nad uporabo te uredbe.

25

Regionalni upravni odbor Västra Götaland je odločil, da ni treba preučiti potrebe po odobritvi odstopanja od uporabe uredbe o varstvu vrst, kar pomeni, da predvidena dejavnost, če se pri njej upošteva previdnostne ukrepe, priporočene v mnenju agencije za gozdove, kot je navedeno v točki 22 te sodbe, ni v nasprotju z nobeno od navedenih prepovedi. Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so zato pri predložitvenem sodišču vložile tožbo zoper to odločbo regionalnega upravnega odbora Västra Götaland o nesprejetju nadzornih ukrepov.

26

Predložitveno sodišče pojasnjuje, prvič, da se s členom 4 uredbe o varstvu vrst izvaja tako člen 5 Direktive o pticah kot člen 12 Direktive o habitatih, tako da ta uredba glede obsega prepovedi ne razlikuje med vrstami, ki spadajo na področje uporabe ene ali druge od teh direktiv, in da se prepoved poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč, določena z Direktivo o habitatih, tako na podlagi nacionalnega prava razširi tudi na ptice. Po njegovem mnenju ta prenos ni sporen, ker je Direktiva o pticah direktiva o minimalni harmonizaciji, sprejeta na podlagi člena 175(1) ES.

27

Drugič, predložitveno sodišče dodaja, da se zadevi, o katerih odloča, nanašata na vpliv gozdarske dejavnosti iz postopkov v glavni stvari na nekatere vrste ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive o pticah, med katerimi je več vrst iz Priloge I k navedeni direktivi, ter na vrsto Rana arvalis, plavček, iz Priloge IV (a) k Direktivi o habitatih, za katero velja strogo varstvo, določeno s to direktivo, in je na zadevnem območju sečnje. V zvezi s tem poudarja, da te vrste zadevno območje zelo verjetno uporabljajo za razmnoževališča. Ta pa bodo s predvideno sečnjo uničena ali poškodovana.

28

Navedeno sodišče tako meni, da potrebuje razlago nekaterih pojmov Direktive o pticah in Direktive o habitatih, da bi lahko odločilo o vprašanjih, ki so mu bila predložena, in da bi v tem okviru preverilo, ali je s tema direktivama združljiva nacionalna sodna praksa, v skladu s katero mora dejavnost, kadar se z njo uresničuje drug cilj od cilja prepovedi iz navedenih direktiv, povzročiti tveganje negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevnih vrst, da bi se te prepovedi zanjo uporabljale.

29

V teh okoliščinah je Vänersborgs tingsrätt, mark- och miljödomstolen (oddelek za prostorske in okoljske zadeve sodišča prve stopnje v Vänersborgu, Švedska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, katerih besedilo je v vsaki od zadev C‑473/19 in C‑474/19 enako:

Drugo in četrto vprašanje […] vključujeta vprašanje, ali strogo varstvo iz direktiv [o pticah in o habitatih] ne velja več za vrste, v zvezi s katerimi je bil cilj direktive [o habitatih] (ugodno stanje ohranjenosti) dosežen.“

30

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. julija 2019 sta bili zadevi C‑473/19 in C‑474/19 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

31

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive o pticah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se prepovedi iz te določbe nanašajo le na vrste, naštete v Prilogi I k tej direktivi, vrste, ki so do določene mere ogrožene, ali vrste, katerih populacija dolgoročno upada.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 2. julija 2020, Magistrat der Stadt Wien (Grand hamster), C‑477/19, EU:C:2020:517, točka 23 in navedena sodna praksa).

33

Na prvem mestu je treba poudariti, da v skladu s samim besedilom člena 5 Direktive o pticah države članice brez poseganja v člena 7 in 9 sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1 te direktive, ki zajemajo zlasti prepovedi iz tega člena 5.

34

Direktiva o pticah pa se v skladu s svojim členom 1(1) nanaša na „ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba.“

35

Člen 5 Direktive o pticah tako zahteva, da države članice sprejmejo celovit in učinkovit zakonodajni okvir z izvajanjem – kot to določa člen 12 Direktive o habitatih – konkretnih in specifičnih varstvenih ukrepov, ki morajo omogočiti zagotovitev dejanskega spoštovanja prepovedi iz člena 5 Direktive o pticah, katerih namen je v bistvu varovati vrste, razmnoževališča in počivališča ptic, za katere velja ta direktiva (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 252).

36

Iz jasnega in nedvoumnega besedila člena 5 Direktive o pticah je torej razvidno, da uporaba prepovedi iz te določbe nikakor ni pridržana samo za vrste, ki so naštete v Prilogi I k tej direktivi, ali vrste, ki so do določene mere ogrožene, ali vrste, katerih populacija dolgoročno upada.

37

Na drugem mestu, poudariti je treba, da niti kontekst, v katerega se umešča člen 5 Direktive o pticah, niti predmet in namen te direktive ne omogočata, da se njeno področje uporabe omeji na tri kategorije vrst ptic, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v prvem vprašanju.

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 191(2) PDEU cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva. Poleg tega ta med drugim temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno in da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru.

39

Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 3 do 5 Direktive o pticah, število mnogih vrst prostoživečih ptic, ki so naravno prisotne na evropskem ozemlju držav članic, upada, kar pomeni resno nevarnost za ohranjanje naravnega okolja. Zato je ohranjanje takih vrst ptic, ki so večinoma selitvene vrste in ki tako pomenijo skupno dediščino, potrebno za doseganje ciljev Unije v smislu trajnostnega razvoja in izboljšanja življenjskih razmer.

40

Sodišče je tudi že opozorilo, da Direktiva o pticah, katere področje uporabe zajema vse vrste prostoživečih ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba, v členu 2 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzdrževanje populacije vseh teh vrst na stopnji, ki ustreza zlasti ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, ob upoštevanju gospodarskih in rekreacijskih zahtev, ali za prilagajanje populacije teh vrst tej stopnji (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1996, Royal Society for the Protection of Birds, C‑44/95, EU:C:1996:297, točka 3).

41

Poleg tega člen 3 Direktive o pticah državam članicam nalaga splošne obveznosti, da zagotovijo zadostno raznovrstnost in površino habitatov, ki se tako kot člen 5 te direktive nanašajo na vse vrste ptic iz člena 1 navedene direktive, in sicer na vse vrste prostoživečih ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba.

42

Določitev tega področja uporabe je povezana s pomenom celovitega in učinkovitega varstva prostoživečih ptic v celotni Uniji, ne glede na kraj njihovega prebivanja ali območje prehoda in torej ne glede na nacionalne zakonodaje, ki bi določale varstvo prostoživečih ptic glede na pojem nacionalne dediščine (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 1988, Komisija/Francija, 252/85, EU:C:1988:202, točka 15).

43

Člen 4 Direktive o pticah vsebuje specifično usmerjen in okrepljen sistem varstva, ki vključuje posebne obveznosti zlasti glede vrst ptic, naštetih v Prilogi I k tej direktivi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1996, Royal Society for the Protection of Birds, C‑44/95, EU:C:1996:297, točki 19 in 23), ki zajemajo sprejetje posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti. Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje vrst, navedenih v Prilogi I k navedeni direktivi, na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.

44

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 44 sklepnih predlogov, pa za namene člena 5 Direktive o pticah ni pomembno, ali zadevne vrste ptic spadajo v Prilogo I k tej direktivi, ali so vrste ptic, ki so do določene mere ogrožene, ali vrste, katerih populacija dolgoročno upada.

45

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5 Direktive o pticah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se prepovedi iz te določbe nanašajo le na vrste, naštete v Prilogi I k tej direktivi, vrste, ki so do določene mere ogrožene, ali vrste, katerih populacija dolgoročno upada.

46

Najprej je treba poudariti, da iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da uredba o varstvu vrst glede obsega prepovedi namernih dejanj ujetja ali ubitja in vznemirjanja živalskih vrst ter uničenja ali pobiranja jajc iz njenega člena 4 ne razlikuje med vrstami, ki spadajo na področje uporabe Direktive o habitatih, in vrstami, ki spadajo na področje uporabe Direktive o pticah. Predložitveno sodišče zlasti poudarja, da se s členom 4, prvi odstavek, točke od 1 do 3, te uredbe prenašajo namerna dejanja, ki so tako prepovedana v členu 5, od (a) do (d), Direktive o pticah in v členu 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih.

47

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko države članice na podlagi člena 14 Direktive o pticah uvedejo strožje varstvene ukrepe od ukrepov, predvidenih po tej direktivi (sodba z dne 21. julija 2011, Azienda Agro-Zootecnica Franchini in Eolica di Altamura, C‑2/10, EU:C:2011:502, točka 49).

48

Zato in ker predložitveno sodišče ugotavlja, da iz uredbe o varstvu vrst izhaja, da so prepovedi iz člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih razširjene na ptice, je treba preučitev drugega vprašanja omejiti na razlago te določbe.

49

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih razlagati tako, da, prvič, nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se, kadar je cilj človekove dejavnosti, kot sta dejavnost izkoriščanja gozda ali prostorskega razvoja, očitno drug kot ubitje ali vznemirjanje živalskih vrst, prepovedi iz te določbe uporabljajo le v primeru tveganja negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevnih vrst in, drugič, se varstvo iz te določbe preneha uporabljati za vrste, ki so dosegle ugodno stanje ohranjenosti.

50

Najprej je treba poudariti, da člen 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih državam članicam nalaga sprejetje potrebnih ukrepov, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) k tej direktivi na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje namerno ujetje ali ubitje osebkov teh vrst, njihovo namerno vznemirjanje in namerno uničevanje ali odvzem njihovih jajc.

51

Sodišče je presodilo, da je za izpolnitev pogoja iz člena 12(1)(a) Direktive o habitatih, ki se nanaša na namernost, treba dokazati, da je avtor dejanja hotel ujeti ali ubiti osebek zaščitene živalske vrste, oziroma je vsaj pristal na možnost takega ujetja ali ubitja (sodba z dne 18. maja 2006, Komisija/Španija, C‑221/04, EU:C:2006:329, točka 71). Enaka ugotovitev velja za prepovedi iz člena 12(1)(b) in (c) te direktive.

52

Natančneje, Sodišče je za namerno vznemirjanje v smislu člena 12(1)(b) Direktive o habitatih opredelilo vožnjo z motornim kolesom po plaži, navkljub opozorilom o prisotnosti gnezd zaščitenih morskih želv, in prisotnost pedalinov in majhnih čolnov na morskem območju zadevnih plaž ter presodilo, da država članica ne izpolni obveznosti iz člena 12(1)(b) te direktive v primeru, ko ne sprejme vseh konkretnih ukrepov, potrebnih za to, da se prepreči namerno vznemirjanje zadevne živalske vrste v obdobju razmnoževanja (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2006, Komisija/Španija, C‑221/04, EU:C:2006:329, točka 70 in navedena sodna praksa).

53

Zato se prepovedi iz člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih lahko uporabljajo za dejavnost, kakršna je dejavnost izkoriščanja gozda ali prostorskega razvoja, katere cilj je očitno drug kot namerno ujetje ali ubitje, namerno vznemirjanje živalskih vrst ali namerno uničevanje ali odvzem jajc.

54

Glede upoštevnosti stanja ohranjenosti živalske vrste v okviru člena 12(1), (a) in (c), Direktive o habitatih je treba poudariti, da nujnost preučitve položaja na ravni osebkov zadevne vrste izhaja iz samega besedila te določbe, ki državam članicam nalaga prepoved nekaterih dejanj, ki vplivajo na „osebke“ ali „jajca“ živalskih vrst.

55

Ugotoviti pa je treba, da se opredelitev pojma „stanje ohranjenosti vrste“ iz člena 1(i) te direktive izrecno nanaša na „številčnost […] populacij [vrste]“ in ne na poseben položaj posameznika ali osebka navedene vrste, tako da je to stanje ohranjenosti določeno ali ocenjeno zlasti glede na populacije zadevnih vrst.

56

Poleg tega je treba v zvezi s členom 12(1)(b) Direktive o habitatih, ki vsebuje prepoved namernega vznemirjanja vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo, poudariti, da ta določba, ker je njen namen poudariti večji pomen navedene prepovedi v obdobjih, v katerih so osebki še posebej ranljivi, zlasti z vidika njihove sposobnosti ali uspeha razmnoževanja, in bi njeno nespoštovanje lahko tako posebej negativno vplivalo na stanje ohranjenosti zadevne vrste, v skladu s svojim besedilom ne izključuje, da so glede na primer z njo zajete dejavnosti, ki ne pomenijo takega tveganja.

57

Iz tega izhaja, da vzpostavitev sistema varstva, ki ga nalaga člen 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih ni pogojena s tem, da dana dejavnost pomeni tveganje negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne živalske vrste.

58

Dalje, glede konteksta, v katerega se umešča ta določba, je treba ugotoviti, da je presoja vpliva dejavnosti na stanje ohranjenosti zadevne živalske vrste, nasprotno, upoštevna v okviru odstopanj, sprejetih na podlagi člena 16 Direktive o habitatih.

59

V okviru preučitve teh odstopanj se namreč presoja tako vpliv zadevne dejavnosti na stanje ohranjenosti populacij zadevnih vrst kot tudi potreba po tej dejavnosti ter alternativne rešitve, ki omogočajo uresničitev cilja, navedenega v utemeljitev zaprošenega odstopanja.

60

Pogojevanje uporabe prepovedi iz člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih s tveganjem negativnega vpliva zadevne dejavnosti na stanje ohranjenosti zadevne vrste pa bi lahko povzročilo obid presoje, določene na podlagi člena 16 te direktive, in bi tako povzročilo, da bi bil temu členu ter določbam o odstopanju in omejevalnim pogojem, ki iz njih izhajajo, odvzet polni učinek. Take razlage ni mogoče šteti za skladno s previdnostnim načelom in načelom preventivnega delovanja, navedenima v točki 38 te sodbe, ter z visoko ravnjo varstva osebkov živalskih vrst in jajc iz člena 12(1), od (a) do (c), navedene direktive.

61

Besedilo in kontekst te določbe tako izključujeta pogojevanje uporabe prepovedi iz te določbe za dejavnost, kakršna je dejavnost izkoriščanja gozda ali prostorskega razvoja, s tveganjem negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne živalske vrste, ta razlaga pa je podprta tudi s cilji Direktive o habitatih.

62

V zvezi s tem je iz tretje uvodne izjave navedene direktive razvidno, da ta prispeva k splošnemu cilju trajnostnega razvoja, saj je njen glavni cilj spodbujati vzdrževanje biotske raznovrstnosti ob upoštevanju gospodarskih, družbenih, kulturnih in regionalnih zahtev.

63

V tem okviru je v šesti uvodni izjavi te direktive navedeno, da je treba za zagotovitev obnovitve ali vzdrževanja ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje.

64

Poleg tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 2(1) Direktive o habitatih njen cilj prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic. Poleg tega člen 2(2) te direktive določa, da je namen ukrepov, sprejetih v ta namen, „vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.“

65

Tudi iz navedenih ciljev tako izhaja, da ker je namen Direktive o habitatih tudi „vzdrževanje“ ugodnega stanja ohranjenosti, je treba šteti, da je treba vrste, ki so dosegle tako stanje ohranjenosti, varovati pred kakršnim koli poslabšanjem tega stanja.

66

Zato je treba ugotoviti, da člena 12(1) Direktive o habitatih ni mogoče razlagati tako, da se varstvo, ki ga ta določba predvideva, preneha uporabljati za vrste, ki so dosegle ugodno stanje ohranjenosti.

67

Za namene uporabe člena 12(1), od (a) do (c), te direktive mora torej predložitveno sodišče zlasti preučiti, ali so živalske vrste, ki so zajete s to direktivo, kot so navedene v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, prisotne na območju sečnje iz postopkov v glavni stvari.

68

V zvezi s tem je treba poudariti, da ima vrsta Rana arvalis, plavček, kot pojasnjuje predložitveno sodišče, verjetno svoj naravni habitat na območju, na katero se nanaša obvestilo o sečnji iz postopkov v glavni stvari. Ta vrsta spada med živalske vrste, varovane z Direktivo o habitatih, ki so predmet strogega varstva na podlagi člena 12 te direktive.

69

Poleg tega je predložitveno sodišče navedlo, da imajo na območju iz postopkov v glavni stvari svoje naravne habitate vsaj vrste divji petelin (Tetrao urogallus), sršenar (Pernis apivorus) in kragulj (Accipiter gentilis), ki so vse navedene v Prilogi I k Direktivi o pticah in ki so tako najbolj ogrožene vrste ptic.

70

Predložitveno sodišče bo moralo tudi preučiti, ali so pogoji, pod katerimi je treba opraviti sečnjo iz postopka v glavni stvari, del preventivnih in trajnostnih praks gospodarjenja z gozdom, ki so združljive z zahtevami ohranjanja, ki izhajajo iz Direktive o habitatih.

71

To sodišče zlasti poudarja, da bo moralo ugotoviti, koliko previdnostni ukrepi, ki jih je priporočila agencija za gozdove, lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja škode na tako raven, da dejavnost iz postopkov v glavni stvari ne spada več pod prepovedi iz člena 4 uredbe o varstvu vrst, in ali so potrebni dodatni previdnostni ukrepi za preprečitev uporabe teh prepovedi.

72

V zvezi s tem je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da agencija za gozdove v okviru obravnave obvestila o sečnji iz postopkov v glavni stvari ni ocenila nobenega prostovoljnega gozdarskega načrta. Poleg tega naj nacionalna uprava ne bi preverila, ali se ta sečnja lahko izvede ob polnem spoštovanju prepovedi, ki jih določa uredba o varstvu vrst.

73

Poleg tega naj mnenje agencije za gozdove ne bi bilo zavezujoče za lastnika zemljišč, v primeru nespoštovanja preudarkov, določenih v tem mnenju, pa naj ne bi bila predvidena nobena kazenska sankcija. Po mnenju tožečih strank iz postopkov v glavni stvari naj to mnenje nikakor ne bi vsebovalo elementov v zvezi s tem, ali zaščitene vrste živijo na območju, na katero se nanaša sečnja, čeprav so to agencijo opozorile na njihovo prisotnost na navedenem območju. V obvestilu o sečnji iz postopkov v glavni stvari naj ne bi bilo navedeno obdobje leta, v katerem bo ta sečnja opravljena.

74

Društvo za zaščito gozda poleg tega navaja, da če bo gozdno območje iz postopkov v glavni stvari predmet sečnje v skladu z mnenjem agencije za gozdove, bo gozdno okolje izginilo, kar po povzročilo tudi izginotje dela naravnih habitatov zaščitenih vrst, ki so tam prisotne, in tako ogrozilo njihovo dolgoročno preživetje.

75

V teh okoliščinah je treba opozoriti, da spoštovanje člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih državam članicam ne nalaga samo sprejetja celovitega pravnega okvira, ampak tudi izvajanje konkretnih in posebnih ukrepov varstva. Tak sistem strogega varstva zahteva tudi sprejetje doslednih in usklajenih preventivnih ukrepov. Ta sistem strogega varstva mora torej omogočiti, da se učinkovito preprečijo posegi v zaščitene živalske vrste, kot so navedeni v tej določbi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Alianța pentru combaterea abuzurilor, C‑88/19, EU:C:2020:458, točka 23 in navedena sodna praksa).

76

Za uresničitev ciljev Direktive o habitatih je namreč pomembno, da lahko pristojni organi predvidijo dejavnosti, ki bi bile škodljive za vrste, zaščitene s to direktivo, v zvezi s tem pa ni pomembno, ali je cilj zadevne dejavnosti ubitje ali vznemirjanje teh vrst ali ne.

77

Zato bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali dejavnosti izkoriščanja gozda, kakršne so te iz postopkov v glavni stvari, temeljijo na preventivnem pristopu ob upoštevanju potreb ohranjanja zadevnih vrst ter ali se načrtujejo in izvajajo tako, da se ne kršijo prepovedi iz člena 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih, pri čemer mora, kot je razvidno iz člena 2(3) navedene direktive, upoštevati gospodarske, družbene, kulturne, regionalne in lokalne zahteve.

78

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(1), od (a) do (c), Direktive o habitatih razlagati tako, da, prvič, nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se, kadar je cilj človekove dejavnosti, kot sta dejavnost izkoriščanja gozda ali prostorskega razvoja, očitno drug kot ubitje ali vznemirjanje živalskih vrst, prepovedi iz te določbe uporabljajo le v primeru tveganja negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevnih vrst in, drugič, se varstvo iz te določbe ne preneha uporabljati za vrste, ki so dosegle ugodno stanje ohranjenosti.

79

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(1)(d) Direktive o habitatih razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero v primeru, v katerem se trajna ekološka funkcionalnost naravnega habitata zadevne vrste na specifičnem območju kljub previdnostnim ukrepom izgubi bodisi zaradi škode, uničenja ali poslabšanja, ki je lahko neposredno ali posredno, zaradi zadevne dejavnosti, obravnavane posamično ali kumulativno z drugimi, prepoved iz te določbe velja le od takrat, ko je podano tveganje poslabšanja stanja ohranjenosti zadevne vrste.

80

To vprašanje izhaja iz dveh premis, ki ju je podalo navedeno sodišče in ki ju bo moralo potrditi, in sicer, prvič, zaščitene vrste ptic in plavček uporabljajo prijavljeno območje za razmnoževališča, ki bodo z zadevno sečnjo iz postopkov v glavni stvari uničena ali poškodovana, in, drugič, trajna ekološka funkcionalnost naravnega habitata zadevnih vrst bo po tej sečnji izgubljena.

81

Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej opozoriti, da se v skladu s členom 12(1)(d) Direktive o habitatih strogo varstvo, predpisano v tej določbi, nanaša na prepoved „poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč“.

82

Sodišče je z vidika tega sistema strogega varstva že razsodilo, da dejanja iz navedene določbe niso samo namerna, ampak tudi tista, ki niso. Zakonodajalec Unije je s tem, da prepovedi iz člena 12(1)(d) Direktive o habitatih ni omejil na namerna ravnanja, v nasprotju s tem, kar je določeno za dejanja iz člena 12(1), od (a) do (c), te direktive, izrazil svojo voljo, da razmnoževališčem in počivališčem podeli višjo stopnjo varstva pred dejanji, ki povzročijo njihovo poškodovanje ali uničenje (sodba z dne 2. julija 2020, Magistrat der Stadt Wien (Grand hamster), C‑477/19, EU:C:2020:517, točka 27 in navedena sodna praksa).

83

Poleg tega je Sodišče poudarilo, da se strogo varstvo iz člena 12(1)(d) Direktive o habitatih uporablja ne glede na število osebkov zadevne vrste, ki so na zadevnem območju (sodba z dne 17. aprila 2018, Komisija/Poljska (Beloveški gozd), C‑441/17, EU:C:2018:255, točka 237).

84

Zato je treba šteti, da ker izvajanje sistema varstva, določenega v členu 12(1)(d) te direktive, ni pogojeno s številom osebkov zadevne vrste, to ne more biti pogojeno, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 53 in 55 sklepnih predlogov, s tveganjem negativnega vpliva na stanje ohranjenosti te vrste.

85

Dodati je treba, da se preudarki iz točk od 58 do 77 te sodbe po analogiji uporabljajo za prepovedi iz člena 12(1)(d) Direktive o habitatih.

86

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(1)(d) Direktive o habitatih razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero v primeru, v katerem se trajna ekološka funkcionalnost naravnega habitata zadevne vrste na specifičnem območju kljub previdnostnim ukrepom izgubi bodisi zaradi škode, uničenja ali poslabšanja, ki je lahko neposredno ali posredno, zaradi zadevne dejavnosti, obravnavane posamično ali kumulativno z drugimi, prepoved iz te določbe velja le od takrat, ko je podano tveganje poslabšanja stanja ohranjenosti zadevne vrste.

87

Ob upoštevanju odgovorov na drugo in četrto vprašanje na tretje in peto vprašanje ni treba odgovoriti.

88

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: