1

Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. marca 2019, Švedska/Komisija (T‑837/16, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:C:2019:144), s katero je to sodišče razglasilo ničnost Izvedbenega sklepa Komisije C(2016) 5644 final z dne 7. septembra 2016 o avtorizaciji nekaterih uporab svinčevega sulfokromata rumenega in svinčevega kromata molibdata sulfata rdečega na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

V uvodnih izjavah 4, 12, 69, 70, 72 in 73 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, in popravek v UL 2007, L 396, str. 3, v nadaljevanju: Uredba REACH) je navedeno:

[…]

[…]

[…]

3

Člen 55 Uredbe REACH, naslovljen „Namen avtorizacije in obravnava nadomestitve“, določa:

„Namen tega naslova je, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga ter hkrati, da se tveganja, izhajajoča iz snovi, ki so vzrok za veliko zaskrbljenost, ustrezno nadzirajo in da se te snovi postopno zamenjajo z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive. Vsi proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki, ki prosijo za avtorizacijo, v ta namen preučijo, ali so na voljo druge alternative, ocenijo njihovo tveganje in ali je nadomestitev tehnično in ekonomsko izvedljiva.“

4

Člen 56(1) te uredbe v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora, določa:

„1. Proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik snovi ne sme dati v promet za uporabo, niti je ne sme sam uporabljati, če je ta snov vključena v Prilogo XIV, razen če:

5

Člen 58(1) navedene uredbe določa:

„Odločitev o vključitvi snovi iz člena 57 v Prilogo XIV se sprejme v skladu s postopkom iz člena 133(4). Takšna odločitev mora za vsako snov vsebovati naslednje podatke:

[…]

[…]“

6

Člen 60 iste uredbe določa:

„1.   Komisija je pristojna, da odloča o vlogah za avtorizacijo, v skladu s tem naslovom.

2.   Avtorizacija se brez poseganja v odstavek 3 dodeli, če je tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi zaradi njenih intrinzičnih lastnosti iz Priloge XIV, pod ustreznim nadzorom v skladu z oddelkom 6.4 Priloge I, kar vlagatelj dokumentira s poročilom o kemijski varnosti, pri čemer se upošteva mnenje Odbora za oceno tveganja iz člena 64(4)(a). Pri dodelitvi avtorizacije in v vseh z avtorizacijo povezanih pogojih, Komisija upošteva vse informacije o izpustih, emisijah in izgubah, vključno s tveganji, ki izhajajo iz razširjene ali razpršene uporabe, ki so znane v času odločitve.

[…]

4.   Če se avtorizacija ne more dodeliti v skladu z odstavkom 2 ali se ne more izdati za snovi, navedene v odstavku 3, se lahko kljub temu dodeli samo, če se dokaže, da socialno-ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi, ter če niso na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije. Odločitev se sprejme po preučitvi vseh naslednjih dejavnikov in ob upoštevanju mnenj Odbora za oceno tveganja in Odbora za socialno-ekonomsko analizo, navedenih v členu 64(4)(a) in (b):

5.   Komisija pri ocenjevanju, ali so na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije, upošteva vse ustrezne vidike, skupaj z naslednjim:

[…]“

7

Člen 64 Uredbe REACH določa, da se Evropska agencija za kemikalije (ECHA) posvetuje z javnostjo ter s svojim odborom za oceno tveganja in svojim odborom za socialno-ekonomsko analizo.

8

Komisiji v skladu s členom 133 te uredbe pomaga odbor (v nadaljevanju: odbor REACH).

9

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 30 izpodbijane sodbe in ga je mogoče za potrebe tega postopka povzeti, kot sledi.

10

Svinčev sulfokromat rumeni in svinčev kromat molibdat sulfat rdeči sta pigmenta, ki se zaradi svoje trajnosti, jasne barve in sijaja pogosto uporabljata v lakih in barvah, med drugim za mostove in železne konstrukcije, zato da zagotavljajo signalizacijsko funkcijo, ali za rumene cestne označbe.

11

Ta pigmenta sta bila z Uredbo Komisije (EU) št. 125/2012 z dne 14. februarja 2012 o spremembi Priloge XIV k Uredbi št. 1907/2006 (UL 2012, L 41, str. 1) vključena na seznam snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, ki je v tej prilogi, ker sta rakotvorna in strupena za razmnoževanje. Zato je bilo za njuno dajanje v promet in njuno uporabo od 21. maja 2015 potrebna avtorizacija.

12

Družba DCC Maastricht BV je 19. novembra 2013 vložila vlogo za avtorizacijo zaradi dajanja teh dveh zadevnih pigmentov na trg za šest uporab, ki so za obe snovi enake. Vloga za avtorizacijo zajema te neizčrpne primere proizvodov, ki so zajeti z uporabami, ki so v tej vlogi navedene in ki po mnenju vlagatelja zahtevajo tehnološki učinek, ki ga zagotavljata pigmenta: pomične strehe za vozila, oglaševalski panoji, kontejnerji za farmacevtske odpadke, cevi za petrokemično industrijo, žerjavi, kmetijski stroji, cestna oprema, jekleni mostovi, trezorji in jekleni kontejnerji.

13

Evropska agencija za kemikalije (ECHA) je v skladu s členom 64(2) Uredbe REACH izvedla javno posvetovanje, tako da so imele tretje zainteresirane strani možnost predložiti informacije o alternativnih snoveh ali tehnologijah. V okviru tega posvetovanja so proizvajalci iz Unije, uporabniki zadevnih pigmentov nižje v verigi, branžne organizacije, države članice in nekaj nevladnih organizacij predložili mnenje. Nato sta na podlagi člena 64(3) in naslednjih te uredbe Odbor za oceno tveganja in Odbor za socialno-ekonomsko analizo podala mnenja o vsaki od zadevnih uporab.

14

Nazadnje je vlogo za avtorizacijo preučil Odbor REACH. Pri razpravi o vlogi za avtorizacijo v okviru tega odbora so dve državi članici in Kraljevina Norveška navedle, da se ta svinčeva kromata na njihovem nacionalnem ozemlju ne uporabljata kot pigmenta v barvi za rumeno označevanje cest. V eni od teh držav članic naj bi uporabo svinčevih kromatov za označevanje cest prepovedali pred 20 leti. Komisija je svoj osnutek sklepa predložila v glasovanje članom Odbora REACH. Triindvajset držav članic je glasovalo za osnutek, medtem ko so tri države članice, med katerimi je Kraljevina Švedska, glasovale proti. Dve državi članici sta se vzdržali.

15

Komisija je 7. septembra 2016 sprejela sporni sklep.

16

Zahtevana avtorizacija ni bila dodeljena na podlagi člena 60(2) Uredbe REACH, ker je Komisija menila, da tveganje ni pod ustreznim nadzorom. Ta institucija pa je s spornim sklepom avtorizirala uporabe, na katere se nanaša vloga, na podlagi člena 60(4) te uredbe, pri čemer je za to avtorizacijo določila omejitve in zahteve.

17

Komisija je v členu 1(1) in (2) spornega sklepa avtorizirala uporabe zadevnih svinčevih kromatov, kot so navedene v vlogi za avtorizacijo, pod pogojem, da je učinek premiksov, barv in barvnih prekompozitov, ki vsebujejo zadevni snovi, ali končnih predmetov, ki ju vsebujejo, glede na funkcionalnost, intenzivnost barve, prosojnost (zmožnost prikrivanja), disperzibilnost, odpornost na vremenske neprilike, stabilnost pri toploti ali neizluženju oziroma njihovo kombinacijo tehnično izvedljiv le z uporabo teh snovi in da je ta učinek nujen za predvideno uporabo.

18

Člen 1(3)(c) tega sklepa količino, ki jo imetnik avtorizacije lahko da na trg za avtorizirane uporabe, omejuje na 2.100 ton letno za svinčev sulfokromat rumeni in na 900 ton letno za svinčev kromat molibdat sulfat rdeči.

19

V skladu s členom 1(3)(d) spornega sklepa je avtorizacija za vse uporabe pogojena s tem, da uporabniki nižje v verigi od imetnika avtorizacije predložijo agenciji ECHA najkasneje do 30. junija 2017 informacije o primernosti in razpoložljivosti alternativ za zadevne uporabe, tako da podrobno utemeljijo potrebo po uporabi zadevnih snovi.

20

Iz člena 1(3)(e) spornega sklepa poleg tega izhaja, da je avtorizacija pogojena s tem, da njen imetnik Komisiji najkasneje do 31. decembra 2017 predloži poročilo, ki obsega elemente iz člena 1(3)(d) tega sklepa. Imetnik avtorizacije mora v svojem poročilu natančneje opredeliti opise avtoriziranih uporab na podlagi informacij glede alternativ, kot so jih predložili uporabniki nižje v verigi.

21

Člen 1(4) spornega sklepa glede uporab za označevanje cest v bistvu določa, da avtorizacija ne velja v državah članicah, katerih nacionalna zakonodaja prepoveduje uporabo svinčevih kromatov za to označevanje.

22

Nazadnje, v skladu s členom 2(2) tega sklepa se rok za preverjanje iz člena 60(9)(e) Uredbe REACH izteče 21. maja 2019 za dve uporabi zadevnih snovi – in sicer za poklicno uporabo barv na kovinskih površinah in za poklicno uporabo barvnih trdnih ali tekočih premiksov in prekompozitov, ki vsebujejo pigmente, zaradi uporabe na termoplastičnih cestnih označbah; 21. maja 2022 pa za druge štiri uporabe, ki so bile avtorizirane s tem sklepom.

23

Kraljevina Švedska je 28. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

24

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ta sklep razglasilo za ničen, ker je Komisija pri preučitvi nerazpoložljivosti alternativ napačno uporabila pravo.

25

Komisija Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter, podredno, v primeru zavrnitve pritožbe, odredi ohranitev učinkov sklepa, ki je bil razglašen za ničnega. Agencija ECHA je intervenirala v podporo predlogom Komisije.

26

Kraljevina Švedska Sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in naj zavrne predlog za ohranitev učinkov sklepa, ki je bil razglašen za ničnega. Kraljevina Danska, Republika Finska in Evropski parlament so intervenirali v podporo predlogom Kraljevine Švedske.

27

Komisija v utemeljitev tega predloga navaja tri pritožbene razloge.

28

Čeprav Komisija ne izpodbija stališča Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, da mora vlagatelj dokazati neobstoj tehnično in ekonomsko izvedljive alternative za zadevne uporabe, pa graja dokazni standard, ki ga zahteva to sodišče. Splošno sodišče naj bi naložilo dokazni standard, ki ga ni mogoče doseči, s tem, da je v točki 79 izpodbijane sodbe presodilo, da „je treba, [če] […] še vedno obstajajo negotovosti glede pogoja, povezanega z nerazpoložljivostjo alternativ, ugotoviti, da vlagatelj ni zadostil dokaznemu bremenu“. Vsaka tehnična in znanstvena ocena naj bi bila namreč po naravi negotova zgolj zato, ker jo je mogoče ovreči z informacijami, ki ob njeni izvedbi niso bile na voljo. Ta napačna uporaba prava naj bi bila ponovljena v točkah 81, 85, 86, 90 in 101 izpodbijane sodbe.

29

Komisija priznava, da na trgu obstajajo alternative za zadevne uporabe, vendar poudarja, da te niso enako učinkovite kot zadevna snov. Ker pa je Komisija uporabila ničelni prag za izgubo učinka alternativ in obravnavane alternative niso dosegle ravni željenega tehničnega učinka, Komisija meni, da je pravilno ocenila, da ne obstaja tehnično in ekonomsko izvedljiva alternativa.

30

Kraljevina Švedska, Kraljevina Danska in Parlament predlagajo, naj se ta pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten. Tako kot Republika Finska ti intervenienti poleg tega ocenjujejo, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

31

Komisija s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče od vlagatelja zahtevalo dokazni standard, ki ga ni mogoče doseči, s tem, da je od njega zahtevalo, naj brez vsakršne negotovosti dokaže, da za zadevne uporabe ni tehnično in ekonomsko izvedljivih alternativ. Pri taki zahtevi, ponovljeni v točkah 79, 81, 85, 86, 90 in 101 izpodbijane sodbe, naj bi bilo napačno uporabljeno pravo.

32

Vendar teh točk izpodbijane sodbe, če se obravnavajo v svojem kontekstu, ni mogoče razumeti tako, da vlagatelju vloge za avtorizacijo ali Komisiji nalagajo, da z absolutno gotovostjo dokaže, da za dano uporabo ni tehnično in ekonomsko izvedljivih alternativ določene snovi.

33

Poudariti je namreč treba, da točka 79 izpodbijane sodbe izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev Splošnega sodišča iz prejšnjih dveh točk te sodbe. Splošno sodišče je v točki 77 te sodbe iz člena 60(4) v povezavi z uvodno izjavo 69 Uredbe REACH pravilno sklepalo, da mora vlagatelj vloge za avtorizacijo dokazati, da ni na voljo nobene ustrezne alternative. V naslednji točki navedene sodbe je pravilno presodilo, da mora Komisija na podlagi člena 60(4) in (5) Uredbe REACH preveriti, ali so pogoji iz člena 60(4) dejansko izpolnjeni. Splošno sodišče je v točki 79 izpodbijane sodbe iz dveh prejšnjih točk te sodbe v bistvu izpeljalo, da če Komisija po svoji preučitvi in glede na vse elemente, ki so jih predložili vlagatelj in druge osebe ali ki jih je sama zbrala, meni, da vlagatelj ni predložil dokaza, za katerega nosi breme, mora ta institucija zaprošeno avtorizacijo zavrniti. Tako v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, točka 79 navedene sodbe ne vsebuje presoje „dokaznega standarda“, ki se zahteva od vlagatelja ali ki je za Komisijo sprejemljiv.

34

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 81 in 85 izpodbijane sodbe, ki ju je treba brati skupaj, opozorilo, da v skladu s sodno prakso Sodišča odločba Komisije o avtorizaciji ne sme temeljiti zgolj na hipotezah, ki niso potrjene niti ovržene z informacijami, s katerimi Komisija razpolaga (glej po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2009, Komisija/MTU Friedrichshafen, C‑520/07 P, EU:C:2009:557, točki 52 in 53). Teh dveh točk izpodbijane sodbe torej ni mogoče razumeti tako, da Komisijo zavezujeta, da od vlagatelja vloge za avtorizacijo zahteva zadostitev nerazumnemu dokaznemu standardu.

35

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 86 izpodbijane sodbe priznalo, da lahko Komisija izda zaprošeno avtorizacijo, če so negotovosti v zvezi s tem zanemarljive, pod pogojem, da institucija odloči po tem, ko je temeljito preučila in preverila zadostno število pomembnih in zanesljivih informacij, za kar je Splošno sodišče ocenilo, da v tem primeru ni bilo podano. Tako ni menilo, da Komisiji ni dovoljeno prezreti nobene negotovosti glede nerazpoložljivosti alternativ.

36

Nazadnje, točka 90 izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni nekateri elementi, predloženi Komisiji v postopku javnega posvetovanja, in točka 101 te sodbe, v kateri je Splošno sodišče navedlo, da Komisija ni pojasnila razlogov, iz katerih alternativ, na katere se sklicuje Kraljevina Švedska, ni mogoče uporabiti, se ne nanašata na dokazni standard, ki bi ga morala zahtevati Komisija. Zlasti v navedeni točki 101 je izražen neobstoj obrazložitve spornega sklepa v zvezi z nerazpoložljivostjo alternativ za svinčeva kromata.

37

Iz prej navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti njegovo dopustnost.

38

Komisija s tretjim pritožbenim razlogom, ki ga je treba preučiti pred drugim, in sicer s prvim delom tega pritožbenega razloga, trdi, da Splošno sodišče v celotnem razlogovanju in zlasti v točkah 86, 97 in 98 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da je sporni sklep pomenil delno avtorizacijo nekaterih uporab svinčevih kromatov, za katere je bilo ugotovljeno, da zanje ni izvedljivih alternativ, in ne avtorizacije za vse uporabe, na katere se je nanašala vloga. S spornim sklepom naj bi bila avtorizacija dodeljena le za uporabe, za katere ni bilo na voljo nobene alternative.

39

Komisija z drugim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je iz pogojev, navedenih v spornem sklepu, razvidno, da nerazpoložljivost alternativ ni bila ustrezno ugotovljena. Komisija meni, da bi moralo biti mogoče obseg avtorizacije omejiti z objektivnimi merili in avtorizirane uporabe opredeliti s sklicevanjem na želene funkcionalnosti, kot je bilo to storjeno v členu 1(3)(d) in (e) spornega sklepa. Trdi, da na pristojne organe ni prenesla diskrecijske naloge ocene alternativ in da nobenega odlomka sklepa ni mogoče razumeti v tem smislu. Enačenje omejitve področja uporabe avtorizacije z neizvedbo ocene alternativ oziroma nepriznavanje, da države članice v okviru sistema avtorizacije dane snovi lahko opravljajo naloge kontrole skladnosti in preverjanja, naj bi pomenilo neupoštevanje razdelitve pristojnosti, ki jo določa Uredba REACH, in bi lahko imelo škodljive posledice za zdravje ljudi in okolje.

40

Kraljevina Švedska, Kraljevina Danska, Republika Finska in Parlament predlagajo, naj se tretji pritožbeni razlog meritorno zavrne, pri čemer Kraljevina Danska poleg tega trdi, da ni dopusten.

41

Komisija s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno razlagalo sporni sklep, ker je v točkah 86, 97 in 98 izpodbijane sodbe menilo, prvič, da so s tem sklepom avtorizirane vse uporabe, navedene v vlogi, čeprav je bila s tem sklepom izdana le delna avtorizacija, in drugič, da v tem sklepu ni bila v celoti izvedena ocena nerazpoložljivosti alternativ v skladu s členom 60(4) Uredbe REACH.

42

Na prvem mestu je treba opozoriti, da Splošno sodišče v nobeni od navedenih točk, v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni menilo, da so s spornim sklepom avtorizirane vse uporabe, navedene v vlogi. Splošno sodišče je pri razlagi člena 1(1) in (2) tega sklepa v točki 97 izpodbijane sodbe, nasprotno, ugotovilo, da je „[d]ejstvo, da se navede, da je uporaba svinčevih kromatov iz te zadeve omejena zgolj na primere, v katerih je učinek pripravkov iz snovi, ki vsebujejo te kromate, resnično potreben, […] namreč enako navedbi, da se mora uporabnik nižje v verigi vsakič, ko ugotovi alternativo, odreči uporabi svinčevih kromatov iz te zadeve“. Zato prvi del, naveden v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga, nima dejanske podlage.

43

Na drugem mestu, res je, da je Splošno sodišče menilo, da Komisija ni zadostno preučila alternativ. Splošno sodišče je do tega sklepa prišlo tako, da je v točki 81 izpodbijane sodbe menilo, da člen 60(4) Uredbe REACH Komisiji ne dopušča sprejetja sklepa o avtorizaciji zgolj na podlagi hipotez, česar Komisija v okviru tega pritožbenega postopka ne izpodbija. Nato je zlasti v točkah 97 in 98, na kateri se sklicuje Komisija, navedlo preudarke, na podlagi katerih je ugotovilo, da ta ni odpravila negotovosti, v kateri je bila glede razpoložljivosti alternativ.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da je Splošno sodišče v točki 97 izpodbijane sodbe tako razlagalo dejstvo, da je Komisija v členu 1(1) in (2) spornega sklepa formalno omejila avtorizacijo za uporabo zadevnih svinčevih kromatov zgolj na primere, v katerih je ta uporaba potrebna. Čeprav ta institucija graja to razlago in trdi, da je izdala le avtorizacijo, omejeno na nekatere uporabe, je treba vseeno poudariti, da omejitev iz člena 1(1) in (2) tega sklepa dejansko ni omejitev, saj se v njenem okviru navaja le eden izmed splošnih pogojev za avtorizacijo snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, določen v členu 60(4) Uredbe REACH, in da zato obsega te omejitve ni mogoče opredeliti.

45

Drugič, Splošno sodišče je v točki 98 izpodbijane sodbe presodilo, da je v členu 1(3)(d) spornega sklepa izražena enaka negotovost Komisije, saj je z njim uporabnikom nižje v verigi od imetnika avtorizacije naloženo, naj agenciji ECHA najkasneje do 30. junija 2017 predložijo informacije o primernosti in razpoložljivosti alternativ, pri čemer naj podrobno utemeljijo potrebo po uporabi zadevnih snovi. Ta zahteva namreč pomeni, da se od uporabnikov nižje v verigi zahteva, naj predložijo dodatne informacije, namenjene presoji pogoja nerazpoložljivosti alternativ za zadevne uporabe, potem ko je Komisija te uporabe dovolila. Vendar člen 60(4) Uredbe REACH Komisiji ne dovoljuje, da avtorizira uporabo snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, če se ta snov lahko zamenja z drugo primerno snovjo. Zato Komisija ne sme izdati take avtorizacije, preden bi ustrezno ugotovila neobstoj alternative.

46

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pravilno presodilo, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti, da preveri nerazpoložljivost alternativ za različne obravnavane uporabe svinčevih kromatov. Drugi del, navajan v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga, je torej treba zavrniti.

47

Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preizkusiti njegovo dopustnost.

48

Komisija trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 86, 90 in 96 izpodbijane sodbe napačno razumelo obseg nadzora, ki ga mora opraviti nad oceno tehnične in ekonomske izvedljivosti alternativ. Splošno sodišče naj bi nadomestilo Komisijo glede tehtanja socialnih, ekonomskih in tehničnih preudarkov, pri čemer naj ne bi upoštevalo diskrecijske pravice, ki jo ima ta institucija.

49

Splošno sodišče naj bi v točkah 86 in 90 menilo, da je Komisija še vedno negotova glede neobstoja alternativ in da naj bi ta zato kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja. Taka negotovost pa naj ne bi izhajala iz spornega sklepa, v katerem naj bi bilo, nasprotno, jasno navedeno, da se je Komisija diskrecijsko odločila uporabiti prag, ki terja, da alternative niso tehnično manj učinkovite, nato pa je ocenila, da nobena alternativa ne dosega tega praga. Splošno sodišče naj bi menilo, da lahko ugotovi negotovost, in naj bi zato Komisiji pripisalo pomanjkanje skrbnosti, ker ni razlikovalo med tema fazama. Vendar naj ne bi bilo mogoče oceniti tehnične izvedljivosti alternative, ne da bi bila pred tem sprejeta diskrecijska odločitev o ravni izgube učinka, ki se lahko šteje za sprejemljivo.

50

Zato naj bi bila ocena alternativ predmet nadzora nad očitno napako, kot naj bi Splošno sodišče poleg tega pravilno presodilo v točkah 246 in 248 sodbe z dne 4. aprila 2019, ClientEarth (T‑108/17, EU:T:2019:215). Splošno sodišče pa naj v izpodbijani sodbi nikakor ne bi ugotovilo, da je Komisija storila tako očitno napako pri določitvi ravni sprejemljive izgube tehničnega učinka ali pri oceni razpoložljivih alternativ glede na ta prag.

51

Kraljevina Švedska, Kraljevina Danska in Parlament predlagajo, naj se drugi pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten. V vsakem primeru tako kot Republika Finska menijo, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

52

Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 86, 90 in 96 napačno razumelo diskrecijsko pravico, ki jo ima ta institucija na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH pri določitvi praga za izgubo tehničnega učinka, zaradi česar je storilo napako glede intenzivnosti sodnega nadzora, ki ga mora izvrševati nad njenimi odločbami, sprejetimi na podlagi te določbe.

53

Prvič, ugotoviti je treba, da točka 86 izpodbijane sodbe ne vsebuje nobene splošne trditve v zvezi z diskrecijsko pravico, ki naj bi jo imela Komisija pri določitvi praga za izgubo tehničnega učinka. Splošno sodišče pa je grajalo presojo Komisije glede pogoja v zvezi z nerazpoložljivostjo alternativ. Komisija naj bi avtorizacijo izdala preuranjeno, in sicer preden naj bi preizkus tega pogoja ustrezno zaključila. Navedena točka 86 tako vsebuje le presojo dejstev, ki je Sodišče v okviru pritožbe načeloma ne sme preizkusiti.

54

Taka trditev prav tako ne izhaja iz točk 90 in 96 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče se je namreč v točki 90 izpodbijane sodbe omejilo na navedbo, da je po mnenju ene od strank, ki so sodelovale v postopku javnega posvetovanja, mogoče sklepati, da so pod nekaterimi pogoji na trgu Unije na voljo alternative za vse uporabe, navedene v vlogi za avtorizacijo. Prav tako je Splošno sodišče v točki 96 te sodbe presodilo le, da je iz točk 8, 9 in 12 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je Komisija na dan sprejetja tega sklepa še vedno dvomila o nerazpoložljivosti tehnično izvedljivih alternativ za vse uporabe, na katere se nanaša vloga. Zato v nobeni od teh dveh točk izpodbijane sodbe ni podana zatrjevana napačna uporaba prava.

55

Ob predpostavki, da se je Komisija nameravala sklicevati na to, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, je iz spisa, predloženega Sodišču, jasno razvidno, da tak očitek ni utemeljen. Navedeni očitek namreč izpodbijejo listine iz spisa in zlasti sam sporni sklep. V zvezi s tem je, kot je bilo navedeno v točkah 44 in 45 te sodbe, očitno, da je v tem sklepu izkazana stalna negotovost Komisije glede nerazpoložljivosti alternativ.

56

Nazadnje, zaradi priznanja, da je za sporni sklep mogoče šteti, da temelji na tem, da je Komisija za izgubo tehničnega učinka uporabila ničelni prag, je pri tem sklepu podana nezakonitost, saj temelji na razlagi člena 60 Uredbe REACH, ki je popolnoma v nasprotju s ciljem te uredbe. Kot je namreč razvidno zlasti iz njenih uvodnih izjav 4, 12, 70 in 73 ter iz njenega člena 55, je njen namen spodbuditi zamenjavo snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, z drugimi ustreznimi snovmi. Načelna odločitev, da mora do zamenjave priti brez kakršnega koli zmanjšanja učinka, pa ne pomeni le, da se doda pogoj, ki ga ta uredba ne določa, ampak lahko preprečuje to zamenjavo in zato tej uredbi odvzame velik del njenega polnega učinka.

57

Na drugem mestu, opozoriti je treba, da je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni dokončala preizkusa nerazpoložljivosti alternativ in da zato avtorizacija ni mogla biti veljavno dodeljena. Splošnemu sodišču pa ni mogoče očitati, da je nadomestilo Komisijo pri oceni alternativ, ker se je, nasprotno, oprlo na oceno teh alternativ, ki jo je opravila Komisija in kot izhaja iz spornega sklepa, ter na stalno negotovost glede nerazpoložljivosti alternativ, ki izhaja iz tega sklepa.

58

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti njegovo dopustnost.

59

Iz navedenega izhaja, da je treba pritožbeni predlog za razveljavitev izpodbijane sodbe zavrniti.

60

Komisija priznava, da je pred Splošnim sodiščem zagovarjala napačno stališče glede pravnih učinkov razglasitve ničnosti spornega sklepa, ker je trdila, da bi razglasitev ničnosti tega sklepa povzročila prepoved dajanja zadevnih snovi v promet. To razlogovanje naj bi povzelo Splošno sodišče in druge stranke v sporu.

61

Člen 56(1) Uredbe REACH pa naj bi določal prehodno ureditev, v okviru katere lahko da vlagatelj snov, za avtorizacijo katere je zaprosil, na trg, dokler Komisija ne sprejme odločbe o njegovi vlogi za avtorizacijo. Tako naj bi razglasitev ničnosti tega sklepa povzročila ponovno vzpostavitev pravnega položaja, ki je obstajal pred njenim sprejetjem, to je prehodne ureditve, v kateri je dajanje snovi na trg dovoljeno. Razglasitev ničnosti navedenega sklepa s takojšnjim učinkom naj bi torej imela učinke, ki so v nasprotju s ciljem, zaradi katerega je Splošno sodišče zavrnilo začasno ohranitev učinkov sklepa, ki je bil razglašen za ničnega, in sicer varovanje zdravja ljudi.

62

Komisija zato Sodišču predlaga, naj razveljavi točko 2 izreka izpodbijane sodbe in odredi, da se učinki spornega sklepa zaradi pravne varnosti in varovanja zdravja ljudi ohranijo.

63

Agencija ECHA navaja, da podpira ta predlog Komisije.

64

Kraljevina Švedska, Kraljevina Danska in Republika Finska Sodišču predlagajo, naj ta predlog zavrne.

65

Edini pritožbeni razlog, naveden v podporo podrednemu predlogu iz pritožbe, se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče v točki 112 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo v zvezi z učinki ničnosti, ki jo je razglasilo.

66

Splošno sodišče je v tej točki presodilo, da bi razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa s takojšnjim učinkom vlagatelju, družbi DCC Maastricht, preprečevala nadaljnje trženje zadevnih pigmentov in da čeprav bi taka razglasitev ničnosti lahko imela resne negativne posledice za to družbo, je ta upravičena s skrbjo za varovanje zdravja ljudi pred učinki teh nevarnih snovi.

67

Vendar je bil v okoliščinah obravnavanega primera učinek zgolj razglasitve ničnosti spornega sklepa, nasprotno, to, da je bilo družbi DCC Maastricht dovoljeno nadaljnje trženje zadevnih pigmentov, dokler Komisija ne sprejme nove odločbe, kot je navedla podpredsednica Sodišča v sklepu o začasni odredbi z dne 21. novembra 2019, Komisija/Švedska, (C‑389/19 P-R, neobjavljen, EU:C:2019:1007, točka 60). Zadevne avtorizacije so bile namreč s prej sprejeto uredbo, in sicer z Uredbo št. 125/2012, dodeljene do 21. maja 2015.

68

V skladu z določbami člena 56(1)(d) v povezavi s členom 58(1)(c) Uredbe REACH pa je nadaljevanje že avtoriziranih uporab dovoljeno po datumu izteka njihove avtorizacije, dokler ni odločeno o novi vlogi za avtorizacijo, če je bila ta vložena vsaj 18 mesecev pred iztekom avtorizacije. Ker je družba DCC Maastricht zaprosila za novo avtorizacijo v predpisanem roku, se je do sprejetja spornega sklepa zanjo uporabljala prehodna ureditev, od nje pa je torej imela korist po tem, ko je bil ta sklep razglašen za ničen s takojšnjim učinkom.

69

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v točki 112 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo prehodne ureditve iz člena 56(1)(d) in člena 58(1)(c) Uredbe REACH. Ker je podredni predlog Komisije utemeljen, je treba točko 2 izreka izpodbijane sodbe razveljaviti.

70

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

71

Tako je v obravnavani zadevi. Zato je treba obravnavati predlog za ohranitev učinkov sklepa, ki je bil razglašen za ničnega, ki ga je Komisija vložila pri Splošnem sodišču in ponovila pred Sodiščem.

72

V skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU lahko Sodišče, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, ki je razglašen za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. Sodišče za izvrševanje pooblastila, ki mu ga daje ta člen, upošteva nujnost spoštovanja načela pravne varnosti in drugih javnih ali zasebnih interesov (glej v tem smislu sodbe z dne 6. septembra 2012, Parlament/Svet, C‑490/10, EU:C:2012:525, točka 91; z dne 22. oktobra 2013, Komisija/Svet, C‑137/12, EU:C:2013:675, točka 81; z dne 24. junija 2014, Parlament/Svet, C‑658/11, EU:C:2014:2025, točki 90 in 91, in z dne 7. septembra 2016, Nemčija/Parlament in Svet, C‑113/14, EU:C:2016:635, točka 83).

73

Kot je bilo navedeno v točki 67 te sodbe, je posledica razglasitve ničnosti spornega sklepa podaljšanje trajanja avtorizacije zadevnih pigmentov po 21. maju 2015. Sporni sklep pa je v nekaterih vidikih omejeval uporabo teh snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost. Tako sta bili s členom 1(3)(c) tega sklepa količini teh dveh snovi, ki ju lahko imetnik avtorizacije za dovoljene uporabe da na trg, omejeni na 2100 ton letno za svinčev sulfokromat rumeni in na 900 ton letno za svinčev kromat molibdat sulfat rdeči. Prav tako bi v skladu s členom 2(2) tega sklepa rok za preverjanje iz člena 60(9)(e) Uredbe REACH glede dveh specifičnih uporab dveh pigmentov svinčevega kromata, in sicer poklicne uporabe barv na kovinskih površinah in poklicne uporabe barvnih trdnih ali tekočih premiksov in prekompozitov, ki vsebujejo pigmente, zaradi uporabe na termoplastičnih cestnih označbah, v primeru, da sporni sklep ne bi bil razglašen za ničen ali če bi bili njegovi učinki ohranjeni, iztekel 21. maja 2019. Imetnik avtorizacije namreč za ti specifični uporabi zahteve za preverjanje ni predložil v predpisanem roku.

74

Iz navedenega izhaja, da bi zavrnitev predloga za ohranitev učinkov spornega sklepa povečala nevarnost nastanka resne in nepopravljive škode za zdravje ljudi in okolje. Zato je treba odrediti ohranitev učinkov tega sklepa, dokler Komisija ponovno ne odloči o vlogi za avtorizacijo, ki jo je vložila družba DCC Maastricht.

75

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Čeprav je Komisija v bistvu neuspela stranka v tem postopku, niti Kraljevina Švedska niti nobeden od intervenientov v podporo njenim predlogom ni predlagal naložitve plačila stroškov Komisiji ali agenciji ECHA, ki je intervenirala v podporo predlogom Komisije. Zato je treba odločiti, da stranki in intervenienti nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: