–

za češko vlado M. Smolek, O. Serdula, J. Vláčil in T. Machovičová, agenti,

–

za francosko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in Zs. Wagner, agenti,

–

za nizozemsko vlado J. M. Hoogveld in M. K. Bulterman, agenta,

–

za Evropsko komisijo L. Armati, P. Němečková in K. Walkerová, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo BONVER WIN a. s. in Ministerstvo financí ČR (ministrstvo za finance Češke republike) glede zakonitosti odločbe, s katero je bilo tej družbi odvzeto dovoljenje, ki ga je imela za prirejanje stav na ozemlju mesta Děčín (Češka republika).

3

Člen 50(4) zákon č. 202/1990 Sb., o loteriích a jiných podobných hrách (zakon št. 202/1990 o loterijah in podobnih igrah) z dne 17. maja 1990 (202/1990 Sb.) določa:

„Občina lahko s splošno zavezujočo uredbo omeji prirejanje stav […], loterij in podobnih iger […] samo na obdobja in kraje, naštete v tej uredbi, določi obdobja in kraje, v katerih je prirejanje loterij in drugih podobnih iger prepovedano oziroma popolnoma prepoveduje njihovo prirejanje na celotnem ozemlju občine.“

4

Člen 1, prvi odstavek, obecně závazná vyhláška města Děčín č. 3/2013, o regulaci provozování sázkových her, loterií a jiných podobných her (splošno zavezujoča uredba mesta Děčín št. 3/2013 o ureditvi prirejanja stav, loterij in drugih podobnih iger, v nadaljevanju: splošno zavezujoča uredba št. 3/2013), ki jo je sprejel svet mesta Děčín na podlagi člena 50(4) zakona št. 202/1990 o loterijah in podobnih igrah, določa:

„Na celotnem ozemlju mesta Děčín je razen igralnic v krajih, naštetih v prilogi 1 k tej uredbi, prepovedano prirejanje:

5

BONVER WIN je gospodarska družba s sedežem v Češki republiki, ki prireja stave.

6

Ministerstvo za finance je z odločbo z dne 22. oktobra 2013 v skladu s splošno zavezujočo uredbo št. 3/2013 družbi BONVER WIN odvzelo dovoljenje, ki ga je dotlej imela za prirejanje stav v poslovni enoti na območju mesta Děčín, ker kraj prirejanja ni bil naveden med kraji, naštetimi v prilogi 1 k tej uredbi.

7

Družba BONVER WIN je zoper to odločbo vložila ugovor, ki je bil zavrnjen z odločbo ministra za finance z dne 22. julija 2014.

8

Družba BONVER WIN je nato pri Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka republika) vložila tožbo, ki je bila zavrnjena. To sodišče je glede trditve v zvezi z nezdružljivostjo nacionalne ureditve s pravom Unije poudarilo, da se to pravo ne uporablja za položaj družbe BONVER WIN, ker ta družba ni izkoristila svoje pravice do svobodnega opravljanja storitev.

9

Družba BONVER WIN je pri predložitvenem sodišču vložila kasacijsko pritožbo, v kateri je trdila, da je Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi) napačno ugotovilo, da se pravo Unije v postopku v glavni stvari ne uporablja. Trdi, da je člen 56 PDEU mogoče uporabiti na podlagi dejstva – podkrepljenega s potrdilom priče – da del strank njene poslovne enote v Děčínu, mestu, ki je od nemške meje oddaljeno približno 25 km, sestavljajo državljani drugih držav članic.

10

Predložitveno sodišče, ki navaja, da v njegovi sodni praksi obstaja razhajanje v zvezi z uporabo določb PDEU v zvezi s svobodo opravljanja storitev za položaje, ki so primerljivi s položajem iz postopka v glavni stvari, poudarja, da lahko ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, povzroči omejitev svobode prejemnikov storitev. To sodišče ugotavlja, na eni strani, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da storitve, ki jih nudi ponudnik s sedežem v eni državi članici, ne da bi potoval, prejemniku s sedežem v drugi državi članici, pomenijo čezmejno opravljanje storitev in da lahko takšni prejemniki prav tako vključujejo turiste ali osebe na študijskem potovanju.

11

Na drugi strani meni, da bi lahko takšna ureditev, ki se enako uporablja za državljane te države in za državljane drugih držav članic, na splošno spadala na področje uporabe določb o temeljnih svoboščinah, zagotovljenih s Pogodbo DEU, le v obsegu, v katerem se uporablja za položaje, ki so povezani s trgovino med državami članicami.

12

Vendar predložitveno sodišče meni, da je Sodišče sicer pojasnilo uporabljivost člena 56 PDEU v položajih, v katerih ponudnik svoje storitve ponuja po telefonu ali spletu, in položajih v zvezi s skupinami turistov, ki so prejemniki storitev, ni pa jasno opredelilo, ali se ta člen uporabi samo zato, ker skupina državljanov druge države članice Evropske unije storitev, ki se primarno zagotavlja državljanom, lahko uporablja oziroma jo uporablja v določeni državi. V zvezi s tem predložitveno sodišče dvomi, da bi lahko občasni obisk samo enega državljana druge države članice Unije v poslovni enoti, ki nudi nekatere storitve, samodejno povzročil, da se uporabi člen 56 PDEU za katero koli nacionalno zakonodajo, ki na splošno ureja ta nacionalni storitveni sektor.

13

Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, na eni strani, ali ne bi bilo primerno, da bi se na področju svobode opravljanja storitev, po zgledu ureditve, ki obstaja na področju prostega pretoka blaga, uvedlo pravilo de minimis, ki temelji na obstoju zadostne povezave med upoštevno zakonodajo in svobodo opravljanja storitev. Če bi bilo takšno pravilo določeno, ureditev, ki se brez razlikovanja uporablja za vse ponudnike, ki opravljajo svojo dejavnost na ozemlju zadevne države članice in ima zanemarljiv vpliv na trgovino med državami članicami, ne bi spadala na področje uporabe člena 56 PDEU. Na drugi strani to sodišče sprašuje, ali je treba v okviru svobode opravljanja storitev prenesti spoznanja iz sodbe z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard (C‑267/91 in C‑268/91, EU:C:1993:905), in s področja uporabe člena 56 PDEU izključiti ukrepe, ki se uporabljajo brez razlikovanja in ki se pravno in dejansko enako nanašajo na vse ponudnike storitev, ki svojo dejavnost opravljajo na nacionalnem ozemlju.

14

V teh okoliščinah je Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15

Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali in – če da – pod katerimi pogoji je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem družba s sedežem v državi članici, ki je izgubila dovoljenje za prirejanje iger na srečo, potem ko je v tej državi članici začela veljati zakonodaja, ki določa kraje, v katerih je dovoljeno prirejati take igre, in ki se brez razlikovanja uporablja za vse ponudnike, ki opravljajo svojo dejavnost na ozemlju te države članice, ne glede na to, ali ti ponudniki storitve opravljajo za državljane te države ali državljane drugih držav članic, kadar ta družba trdi, da del njenih strank prihaja iz države članice, ki ni država članica njenega sedeža.

16

Za odgovor na ta vprašanja je v zvezi s tem treba opozoriti, da lahko za nacionalne zakonodaje, kakršna je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari – ki se brez razlikovanja uporabljajo za državljane različnih držav članic – določbe o temeljnih svoboščinah, zagotovljenih s PDEU, praviloma veljajo le, kadar se uporabljajo za položaje, ki so povezani s trgovino med državami članicami (sodba z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi, C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 24 in sklep z dne 4. junija 2019, Pólus Vegas, C‑665/18, neobjavljen, EU:C:2019:477, točka 17).

17

Določbe PDEU na področju svobode opravljanja storitev se ne uporabljajo za položaj, katerega vsi elementi so združeni v eni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa).

18

Glede na to je treba opozoriti, da člen 56 PDEU zahteva odpravo vsakršne omejitve opravljanja storitev, čeprav se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če je omejitev taka, da prepove ali drugače ovira dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta opravlja podobne storitve. Poleg tega svobodo opravljanja storitev uživata tako ponudnik kot prejemnik storitev (sodba z dne 8. septembra 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, 42/07, EU:C:2009:519, točka 51 in navedena sodna praksa). Vključuje svobodo prejemnikov storitev, da vstopijo v drugo državo članico, da bi tam prejeli storitev, ne da bi jih pri tem ovirale omejitve, saj je turiste treba šteti za prejemnike storitev (glej v tem smislu sodbe z dne 31. januarja 1984, Luisi in Carbone, 286/82 in 26/83, EU:C:1984:35, točka 16; z dne 2. februarja 1989, Cowan, 186/87, EU:C:1989:47, točka 15, in z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija, C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 52).

19

V zvezi s tem je Sodišče na eni strani že razsodilo, da gre pri storitvah, ki jih ponudnik s sedežem v eni od držav članic nudi prejemniku s sedežem v drugi državi članici, ne da bi pri tem vanjo potoval, za čezmejno opravljanje storitev v smislu člena 56 PDEU (sodba z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi, C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 26 in navedena sodna praksa).

20

Na drugi strani ni pomembno, da omejitev za ponudnika storitev določi država članica izvora. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se svoboda opravljanja storitev ne nanaša le na omejitve, ki jih je določila država gostiteljica, ampak tudi na omejitve, ki jih je določila država izvora (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 1995, Alpine Investments, C‑384/93, EU:C:1995:126, točka 30).

21

Poudariti je treba, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, da Pogodba enako obravnava omejitve, ki so naložene ponudnikom storitev, in omejitve, ki so naložene prejemnikom storitev. Kadar torej položaj spada na področje uporabe člena 56 PDEU, se lahko na navedeni člen sklicujeta tako prejemnik kot ponudnik storitve.

22

Tako je Sodišče že razsodilo, da se lahko na pravico do svobode opravljanja storitev sklicuje podjetje proti državi, v kateri ima sedež, če so storitve opravljene prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 1995, Alpine Investments, C‑384/93, EU:C:1995:126, točka 30 in navedena sodna praksa).

23

Vendar je treba spomniti, da Sodišče, pri katerem je nacionalno sodišče začelo postopek v okviru položaja, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, ne more šteti, da je vložitev predloga za razlago v okviru predhodnega odločanja, ki se nanaša na določbe Pogodbe DEU v zvezi s temeljnimi svoboščinami, potrebna za rešitev spora, v katerem odloča to nacionalno sodišče, če to navede zgolj dejstvo, da se zadevna nacionalna zakonodaja brez razlikovanja uporablja za državljane zadevne države članice in državljane drugih držav članic. Iz predložitvene odločbe morajo biti namreč razvidni konkretni elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti povezavo med predmetom ali okoliščinami spora, katerega vsi elementi so omejeni na zadevno državo članico, in členom 56 PDEU (sodba z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 54, in sklep z dne 4. junija 2019, Pólus Vegas, C‑665/18, neobjavljen, EU:C:2019:477, točka 21).

24

Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da obstoja čezmejnega položaja ni mogoče domnevati zgolj zato, ker bi državljani Unije iz drugih držav članic lahko koristili tako ponujene storitve (glej v tem smislu sklep z dne 4. junija 2019, Pólus Vegas, C‑665/18, neobjavljen, EU:C:2019:477, točka 24).

25

V obravnavanem primeru iz tega sledi, da zgolj trditev ponudnika storitev, da del njegovih strank prihaja iz države članice, ki ni država članica njegovega sedeža, ne zadostuje za utemeljitev obstoja čezmejnega položaja, ki bi lahko spadal na področje uporabe člena 56 PDEU. Nacionalno sodišče mora, da bi pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s položajem tega ponudnika storitev, v predložitveni odločbi potrditi utemeljenost te trditve.

26

Glede morebitne upoštevnosti števila strank iz druge države članice je treba, kot je predlagal generalni pravobranilec v točki 82 sklepnih predlogov, zavrniti zamisel, da bi bilo treba na področju svobode opravljanja storitev uvesti pravilo de minimis.

27

Tako je treba poudariti, da okoliščine, kot so število tujih strank, ki so uporabile storitve, obseg opravljenih storitev ali omejen obseg morebitne omejitve svobode opravljanja storitev na geografski ali vsebinski ravni, ne vplivajo na uporabo člena 56 PDEU.

28

Natančneje, iz ustaljene sodne prakse zlasti izhaja, da se je na svobodo iz tega člena mogoče sklicevati tako v primerih, v katerih gre za enega prejemnika storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 1989, Cowan, 186/87, EU:C:1989:47, točki 15 in 20), kot v primerih, v katerih obstaja nedoločeno število prejemnikov storitev, ki uporabljajo nedoločeno število storitev, ki jih opravlja ponudnik s sedežem v drugi državi članici (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 1995, Alpine Investments, C‑384/93, EU:C:1995:126, točka 22, in z dne 6. novembra 2003, Gambelli in drugi, C‑243/01, EU:C:2003:597, točki 54 in 55).

29

Kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 80 sklepnih predlogov, bi pogojevanje uporabe člena 56 PDEU s kvantitativnim merilom ogrozilo enotno uporabo tega člena v Uniji, tako da takega merila ni mogoče sprejeti.

30

Poleg tega ni mogoče sprejeti stališča predložitvenega sodišča, v skladu s katerim splošni ukrep, ki razen izjem, ki jih določa, prepoveduje prirejanje iger na srečo na ozemlju občine države članice in ki pravno ali dejansko enako učinkuje na vse ponudnike s sedežem na ozemlju te države članice, ne glede na to, ali ti ponudniki storitve opravljajo za državljane te države ali državljane drugih držav članic, ne spada na stvarno področje uporabe člena 56 PDEU.

31

Sodišče je že presodilo, da nacionalna zakonodaja, ki omejuje pravico prirejanja iger na srečo ali denarnih iger na nekatere kraje, lahko pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ki jo zagotavlja člen 56 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2003, Anomar in drugi, C‑6/01, EU:C:2003:446, točki 65 in 66).

32

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je mesto Děčín, ki je od nemške meje oddaljeno približno 25 km, kraj, ki je priljubljen med nemški državljani, in da je družba BONVER WIN v okviru nacionalnega postopka predložila dokaze o tem, da so del njenih strank sestavljale osebe iz drugih držav članic, tako da ni mogoče trditi, da je obstoj tujih strank povsem hipotetičen.

33

Zato – s pridržkom, da predložitveno sodišče preveri dokaze, ki jih je predložila družba BONVER WIN – iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da se člen 56 PDEU uporablja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

34

Vendar ta ugotovitev ne vpliva na morebitno združljivost nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari z navedenim členom. Sodišču ni bilo predloženo vprašanje, ali ta člen nasprotuje taki ureditvi, niti nima na voljo upoštevnih informacij, ki bi omogočile, da se predložitvenemu sodišču zagotovijo koristni napotki v zvezi s tem.

35

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba na vprašanji predložitvenega sodišča odgovoriti, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da se uporablja za položaj družbe s sedežem v državi članici, ki je izgubila dovoljenje za prirejanje iger na srečo, potem ko je v tej državi članici začela veljati zakonodaja, ki določa kraje, v katerih je dovoljeno prirejati take igre, in ki se brez razlikovanja uporablja za vse ponudnike, ki opravljajo svojo dejavnost na ozemlju te države članice, ne glede na to, ali ti ponudniki opravljajo storitve za državljane navedene države članice ali državljane drugih držav članic, kadar del njenih strank prihaja iz države članice, ki ni država članica njenega sedeža.

36

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da se uporablja za položaj družbe s sedežem v državi članici, ki je izgubila dovoljenje za prirejanje iger na srečo, potem ko je v tej državi članici začela veljati zakonodaja, ki določa kraje, v katerih je dovoljeno prirejati takšne igre, in ki se brez razlikovanja uporablja za vse ponudnike, ki opravljajo svojo dejavnost na ozemlju te države članice, ne glede na to, ali ti ponudniki storitve opravljajo za državljane navedene države članice ali državljane drugih držav članic, kadar del njenih strank prihaja iz države članice, ki ni država članica njenega sedeža.