–

za Star Taxi App SRL najprej C. Băcanu, nato G. C. A. Ioniţă, avocați,

–

za Unitatea Administrativ Teritorială Municipiul Bucureşti prin Primar General M. Teodorescu, agent,

–

za nizozemsko vlado M. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda, L. Malferrari, L. Nicolae in Y. G. Marinova, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56 PDEU, člena 1, točka 2, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 8) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34), člena 2, člena 3(2) in (4) ter člena 4 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), členov 9, 10 in 16 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36), ter člena 5 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Star Taxi App SRL na eni strani ter Unitatea Administrativ Teritorială Municipiul București prin Primar General (lokalna upravna enota v Bukarešti, Romunija, v nadaljevanju: občina Bukarešta) in Consiliul General al Municipiului București (občinski svet v Bukarešti) na drugi glede ureditve, ki opravljanje dejavnosti povezovanja oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksija prek aplikacije za pametni telefon pogojuje s pridobitvijo predhodnega dovoljenja.

3

Direktiva 98/34 je bila s 7. oktobrom 2015 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo (EU) 2015/1535 in sklici na Direktivo 98/34 se odslej v skladu s členom 10, drugi odstavek, Direktive 2015/1535, upoštevajo kot sklici na zadnjenavedeno direktivo.

4

Natančneje, člen 1, prvi odstavek, točka 2, Direktive 98/34 je bil z istim besedilom nadomeščen s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535.

5

Člen 2, točka (a), Direktive 2000/31 „storitve informacijske družbe“ opredeljuje kot storitve v smislu člena 1, [prvi odstavek, točka (b), Direktive 2015/1535]“.

6

Člen 3(2) in (4) Direktive 2000/31 določa:

„2.   Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

[…]

4.   Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

7

Člen 4 te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se začetek in izvajanje dejavnosti ponudnika storitev informacijske družbe ne sme pogojevati s predhodnim dovoljenjem ali drugo zahtevo enakega učinka.

2.   Odstavek 1 ne posega v dovoljenja, ki se ne nanašajo posebej in izključno na storitve informacijske družbe ali jih zajema Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13/ES z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošna in posamezna dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev [UL 1997, L 117, str. 15].“

8

V uvodni izjavi 21 Direktive 2006/123 je navedeno:

„Prevozne storitve, vključno z mestnim prometom, taksi službo in reševalnimi vozili ter pristaniškimi službami, bi morale biti izključene iz področja uporabe te direktive.“

9

Člen 2(2)(d) te direktive določa, da se ta ne uporablja za storitve na področju prevoza, vključno s pristaniškimi storitvami, ki jih zajema področje uporabe naslova V tretjega dela Pogodbe ES, ki je postal naslov VI tretjega dela Pogodbe o DEU.

10

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„V primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, imajo prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice. Ti vključujejo:

11

V členu 4, točka 1, Direktive 2006/123 je „storitev“ opredeljena kot vsaka pridobitna dejavnost samozaposlene osebe, ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu 57 PDEU.

12

V poglavju III te direktive, naslovljenem „Svoboda ustanavljanja ponudnikov“, so členi od 9 do 15 te direktive. Člen 9 navedene direktive določa:

„1.   Države članice začetka opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti ne pogojujejo s sistemom dovoljenj, razen če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Države članice v poročilu iz člena 39(1) opredelijo svoje sisteme dovoljenj in obrazložijo njihovo ustreznost glede na odstavek 1 tega člena.

3.   Ta oddelek se ne uporablja za tiste vidike sistemov dovoljenj, ki jih posredno ali neposredno urejajo drugi instrumenti Skupnosti.“

13

Člen 10(1) in (2) Direktive 2006/123 določa:

„1.   Sistemi dovoljenj temeljijo na merilih, ki pristojnim organom preprečujejo, da bi samovoljno izvrševali pooblastilo za ocenjevanje.

2.   Merila iz odstavka 1 so:

14

V poglavju IV te direktive v zvezi s prostim pretokom storitev je člen 16, ki določa:

„1.   Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.

Država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi svobodo začetka opravljanja in svobodo opravljanja.

Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji načel:

2.   Države članice ne smejo omejiti pravice opravljanja storitev, če ima ponudnik sedež v drugi državi članici, z uveljavljanjem katere koli od naslednjih zahtev:

15

Člen 1(1)(b), (e) in (f) Direktive 2015/1535 določa:

„1.   V tej direktivi naslednji izrazi pomenijo:

[…]

[…]

16

Člen 5(1), prvi pododstavek, te direktive določa:

„Države članice ob upoštevanju člena 7 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo informacije glede ustreznega standarda. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejetje takšnega tehničnega predpisa potrebno, če ti razlogi niso že jasno razvidni v osnutku.“

17

Člen 10, drugi odstavek, navedene direktive določa:

„Sklici na razveljavljeno Direktivo [98/34] se upoštevajo kot sklici na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi IV.“

18

Člen 1a Legea nr. 38/2003 privind transportul în regim de taxi și în regim de închiriere (zakon št. 38/2003 o prevozu s storitvijo taksi službe in storitvijo najema) z dne 20. januarja 2003 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 45 z dne 28. januarja 2003) določa:

„[…]

19

Člen 15 tega zakona določa:

„1.   Dejavnost posredovanja taksi službe lahko izključno v mejah lokalne skupnosti, za katero je bilo izdano dovoljenje, opravlja pravna oseba, v nadaljevanju: rezervacijski center, z dovoljenjem pristojnega organa v skladu s tem zakonom.

2.   Dovoljenje za posredovanja taksi službe se lahko pridobi s predložitvijo teh dokazil:

[…]

5.   Pooblaščeni prevozniki, ki opravljajo storitve taksi službe, so v skladu s tem zakonom vključeni v rezervacijski center na podlagi pogodbe o posredovanju, sklenjene s tem centrom pod nediskriminatornimi pogoji.

6.   Storitve posredovanja so obvezne za vse taksije pooblaščenih prevoznikov, ki opravljajo dejavnost v določeni lokalni skupnosti, razen v lokalnih skupnostih, v katerih je bilo izdanih manj kot 100 licenc za taksi, kjer je ta storitev izbirna.

[…]

8.   Pogodbe o posredovanju taksi službe s pooblaščenimi prevozniki morajo vsebovati določbe o obveznostih strank glede spoštovanja predpisov o kakovosti in zakonitosti opravljene storitve ter dogovorjenem ceniku za relacije.

9.   Taksiji, ki uporabljajo rezervacijski center, lahko za storitve prevoza uporabljajo enoten cenik ali različen cenik glede na kategorijo vozil v skladu s pogodbo o posredovanju.

10.   Rezervacijski center pooblaščenim prevoznikom na podlagi pogodbe o najemu, sklenjene pod nediskriminatornimi pogoji, zagotovi radijske sprejemnike, s katerimi opremijo taksije.“

20

V občini Bukarešta storitve taksi službe urejajo določbe Hotărârea Consiliului General al Municipiului București nr. 178/2008 privind aprobarea Regulamentului cadru, a Caietului de sarcini și a contractului de atribuire în gestiune delegată pentru organizarea și executarea serviciului public de transport local în regim de taxi (sklep mestnega sveta Bukarešte št. 178/2008 o potrditvi okvirne uredbe, razpisne dokumentacije in pogodbe o podelitvi koncesije za organizacijo in opravljanje javne storitve lokalnega prevoza s taksi službo) z dne 21. aprila 2008, kakor je bil spremenjen s sklepom mestnega sveta Bukarešte št. 626/2017 z dne 19. decembra 2017 (v nadaljevanju: sklep št. 178/2008).

21

Člen 3 Priloge 1 k Sklepu št. 178/2008 določa:

„Izrazi in pojmi, uporabljeni in opredeljeni v zakonu št. 38/2003, imajo v tem sklepu enak pomen in v tej okvirni uredbi pomenijo:

[…]

[…]“

22

Člen 21 te priloge 1 določa:

„1.   V občini Bukarešta so storitve posredovanja obvezne za vse taksije pooblaščenih prevoznikov in jih lahko opravljajo samo rezervacijski centri, ki jih je odobril organ občine Bukarešta, pristojen za izdajo dovoljenj, in sicer pod pogoji, ki stranki omogočajo uporabo teh storitev po telefonu ali na druge načine, vključno s spletnimi aplikacijami, ki morajo vsebovati ime rezervacijskega centra, navedenega v dovoljenju za posredovanje, ki ga je izdal organ občine Bukarešta, pristojen za izdajo dovoljenj.

[…]

3a   Storitve posredovanja so obvezne za vse taksije pooblaščenih prevoznikov, ki opravljajo dejavnost prevoza s taksijem v občini Bukarešta, in jih lahko opravljajo le rezervacijski centri, ki jih je odobril organ, pristojen za izdajo dovoljenj v občini Bukarešta, pod pogoji, ki stranki zagotavljajo možnost, da te storitve uporabi po telefonu ali drugih sredstvih (elektronske aplikacije, naročila prek spletnega mesta rezervacijskega centra), in da jih posreduje voznikom prek radijskega sprejemnika.“

23

Člen 41(2a) navedene priloge določa:

„Vozniki taksijev imajo pri opravljanju dejavnosti taksi službe zlasti obveznost, da med opravljanjem storitve prevoza ne uporabljajo mobilnih telefonov ali drugih mobilnih naprav.“

24

Člen 59, točka 6a, iste priloge določa:

„Nespoštovanje obveznosti iz člena 21(3a), ki veljajo za vse podobne dejavnosti ne glede na način in okolje opravljanja ter katerih posledica je povezovanje nepooblaščenega voznika ali taksi prevoznika, pooblaščenega za prevoz oseb ali skupin oseb v občini Bukarešta, se kaznuje z globo od 4500 do 5000 [romunskih levov (RON) (približno od 925 do 1025 EUR)].“

25

Star Taxi App je družba romunskega prava s sedežem v Bukarešti, ki upravlja istoimensko aplikacijo za pametni telefon, ki uporabnike storitev taksi službe neposredno povezuje z vozniki taksijev.

26

Predložitveno sodišče je delovanje te aplikacije, ki jo je mogoče naložiti brezplačno, opisalo, kot sledi.

27

Kadar oseba išče prevoz v mestu, iskanje začne z uporabo navedene aplikacije, ki vsebuje seznam razpoložljivih voznikov taksija, pri čemer je navedenih pet ali šest vrst vozil s ponudbami različnih cen. Stranka lahko izbere enega od voznikov s seznama na podlagi komentarjev in ocen, ki so jih predhodno dale druge stranke, pri čemer ima možnost naročilo preklicati. Vendar družba Star Taxi App naročil ne posreduje voznikom taksija in ne določa cene prevoza, ki ga stranka po opravljenem prevozu neposredno plača vozniku taksija.

28

Družba Star Taxi App to storitev opravi z neposredno sklenitvijo pogodb o opravljanju storitev z vozniki taksijev, ki so poklicno usposobljeni za opravljanje prevozov s taksi službo, ne da bi jih izbirala. Predmet teh pogodb je tem voznikom dati na razpolago računalniško aplikacijo z imenom „STAR TAXI – voznik“, pametni telefon, na katerega je nameščena ta aplikacija in SIM kartico z omejenim prenosom podatkov, v zameno za plačilo mesečne naročnine. Poleg tega družba Star Taxi App ne izvaja nadzora niti nad kakovostjo vozil in voznikov niti nad njihovim ravnanjem.

29

Mestni svet Bukarešte je 19. decembra 2017 na podlagi zakona št. 38/2003 sprejela sklep št. 626/2017.

30

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da se je z zadnjenavedenim sklepom opredelitev dejavnosti „posredovanje“, ki je predmet izdaje predhodnega dovoljenja iz zakona št. 38/2003, z vključitvijo točk i(a) in i(b) v člen 3 Priloge 1 k sklepu št. 178/2008 razširila na dejavnost iste vrste, ki se opravlja prek računalniške aplikacije. V skladu z navedenim sklepom so s spremembo člena 21 te priloge postale obvezne tudi storitve posredovanja za vse taksije pooblaščenih prevoznikov. Tako lahko te storitve opravljajo samo rezervacijski centri taksi službe, ki jih pristojni organ odobri pod pogoji, ki stranki omogočajo uporabo teh storitev po telefonu ali na druge načine, vključno s spletnimi aplikacijami, ki morajo vsebovati ime rezervacijskega centra, navedenega v dovoljenju za posredovanje, ki ga izda pristojni organ. Nazadnje, v istem sklepu je v točki 6a člena 59 sklepa št. 178/2008 dodano, da se nespoštovanje teh pravil odslej kaznuje z globo od 4500 do 5000 RON (približno od 925 do 1025 EUR).

31

Družbi Star Taxi App je bila zaradi kršitve teh predpisov naložena globa v višini 4500 RON (približno 925 EUR).

32

Ker je družba Star Taxi App menila, da je njena dejavnost storitev informacijske družbe, ki se v skladu s členom 4 Direktive 2000/31 ne sme pogojevati s predhodnim dovoljenjem ali drugo zahtevo enakega učinka, je vložila predhodno upravno pritožbo, s katero je predlagala odpravo sklepa št. 626/2017. Ta pritožba je bila zavrnjena, ker je sprejetje izpodbijane ureditve postalo nujno zaradi znatnega obsega ugotovljene nezakonite uporabe načinov sprejemanja naročil, ki so jih izvajali nepooblaščeni pravni subjekti, in ker z njo ni kršena svoboda opravljanja elektronskih storitev, ker ureja storitev posredovanja v zvezi z dejavnostjo prevoza potnikov s taksijem.

33

Družba Star Taxi App je zato pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa št. 626/2017.

34

Predložitveno sodišče meni, da se storitev iz zadeve, ki mu je predložena, razlikuje od storitve iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi (C‑434/15, EU:C:2017:981), glede katere je navedlo, da je Sodišče ugotovilo, da je treba storitev posredovanja, katere predmet je bil preko aplikacije za pametni telefon proti plačilu povezati nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, opredeliti kot „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123, ki je izključena s področja uporabe svobode opravljanja storitev na splošno in natančneje iz Direktive 2006/123 in Direktive 2000/31. Družba Star Taxi App drugače kakor zadevni ponudnik storitve v navedeni zadevi ne izbira nepoklicnih voznikov, ki uporabljajo lastno vozilo, pač pa sklepa pogodbe o opravljanju storitev s poklicnimi vozniki, pooblaščenimi za opravljanje prevozov s taksijem, ne določa cene vožnje, niti ne pobere zneska prevoza od stranke, ki plača neposredno vozniku taksija, prav tako ne izvaja nadzora nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem zadnjenavedenih.

35

Vendar se to sodišče sprašuje, ali je treba storitev, ki jo opravlja družba Star Taxi App, opredeliti kot „storitev informacijske družbe“, in v primeru pritrdilnega odgovora, ali so predpisi, v skladu s katerimi za opravljanje take storitve velja sistem predhodne izdaje dovoljenja, v skladu z Direktivo 2000/31 in morajo biti Komisiji v skladu s členom 5 Direktive 2015/1535 sporočeni pred njihovim sprejetjem.

36

V teh okoliščinah je Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

37

Sodišče je sklenilo, da bo zaradi zdravstvenih tveganj, povezanih s pandemijo koronavirusa, odločilo brez obravnave, zato je na zadevne stranke iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije naslovilo več vprašanj, na katera sta pisno odgovorili družba Star Taxi App in Komisija.

38

Uvodoma je treba na eni strani navesti, da se predložitveno sodišče v prvem vprašanju sklicuje na člen 1, prvi odstavek, točka (2), Direktive 98/34. Vendar je bila ta direktiva pred sprejetjem sklepa št. 626/2017 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2015/1535, katere člen 10, drugi odstavek, določa, da se sklici na Direktivo 98/34 upoštevajo kot sklici na Direktivo 2015/1535. Zato se je treba v okviru tega vprašanja sklicevati na člen 1(1)(b) zadnjenavedene direktive.

39

Na drugi strani predložitveno sodišče v svojem vprašanju navaja le, da ima dejavnost iz postopka v glavni stvari obliko storitve, ki vključuje neposredno povezovanje strank z vozniki taksijev prek elektronske aplikacije, ki pa ne izpolnjuje meril, ki jih je Sodišče navedlo v točki 39 sodbe z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi (C‑434/15, EU:C:2017:981).

40

Vendar, kot je navedeno v točkah od 26 do 28 in 34 te sodbe, v predložitveni odločbi podaja obsežnejša pojasnila glede načinov organizacije zadevne dejavnosti. V postopku v glavni stvari gre namreč za storitev posredovanja, ki vključuje povezovanje osebe, ki želijo uporabiti prevoz s taksijem, s pooblaščenimi vozniki taksijev prek aplikacije za pametni telefon. Poleg tega je pojasnjeno, da morajo zadnjenavedeni za uporabo te aplikacije plačati mesečno naročnino, ampak da jim ponudnik storitev naročil ne posreduje neposredno, niti ne določa cene vožnje, katere plačila ne opravi njegov posrednik. To je treba torej v celoti upoštevati pri odgovoru na prvo vprašanje.

41

Prav tako je treba razumeti, da se prvo vprašanje v bistvu nanaša na vprašanje, ali je treba člen 2, točka (a), Direktive 2000/31, ki napotuje na člen 1(1)(b) Direktive 2015/1535, razlagati tako, da je „storitev informacijske družbe“ v smislu teh določb storitev posredovanja, ki vključuje povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksija prek aplikacije za pametni telefon proti plačilu, za katero je ponudnik navedene storitve s temi vozniki v ta namen sklenil pogodbe o opravljanju storitev v zameno za plačilo mesečne naročnine, vendar jim ne posreduje naročil, ne določa cene vožnje, niti ne zagotavlja pobiranja plačila vožnje od teh oseb, ki jo plačajo neposredno vozniku taksija in tudi ne izvaja nadzora nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem zadnjenavedenih.

42

V skladu s členom 1(1)(b) Direktive 2015/1535 pojem „storitev informacijske družbe“ zajema „katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev“.

43

Vendar je treba na eni strani poudariti, česar nobena stranka niti druge zadevne stranke, ki sodelujejo v tem postopku, ne izpodbijajo, da dejavnost posredovanja iz postopka v glavni stvari spada k pojmu „storitev“ v smislu člena 56 in 57 PDEU.

44

Na drugi strani ni sporno, najprej, da taka storitev posredovanja izpolnjuje prvi pogoj iz člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535, in sicer, da se opravlja odplačno (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 46).

45

V zvezi s tem ni upoštevno, da se taka storitev za osebo, ki želi uporabiti prevoz v mestu ali ga uporabi, opravi brezplačno, saj privede do sklenitve pogodbe o opravljanju storitev med njenim ponudnikom in vsakim pooblaščenim voznikom taksija, v okviru katere mora zadnjenavedni plačati mesečno naročnino. V skladu z ustaljeno sodno prakso plačila za storitev, ki jo opravi ponudnik v okviru svoje gospodarske dejavnosti, namreč ne plačajo nujno vse osebe, ki imajo od nje korist (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, Mc Fadden, C‑484/14, EU:C:2016:689, točka 41, in z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 36).

46

Dalje, ker se povezava med osebo, ki želi uporabiti prevoz v mestu in pooblaščenim voznikom taksija, opravi prek elektronske platforme, ne da bi bila na eni strani ponudnik storitve posredovanja in na drugi strani ta oseba ali ta voznik sočasno navzoča, je treba za navedeno storitev šteti, da se opravlja na daljavo in elektronsko (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 47) v smislu drugega in tretjega pogoja iz člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535.

47

Nazadnje, storitev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, se opravi na zahtevo njenih prejemnikov v smislu četrtega pogoja iz te določbe, ker pomeni, da oseba, ki želi uporabiti prevoz v mestu, prek aplikacije Star Taxi postavi zahtevo in se istočasno s to aplikacijo poveže s pooblaščenim voznikom taksija, ki objavi, da je na razpolago.

48

Taka storitev torej izpolnjuje štiri kumulativne pogoje iz člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535 in zato načeloma pomeni „storitev informacijske družbe“ v smislu Direktive 2000/31.

49

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je storitev posredovanja, ki izpolnjuje vse te pogoje, sicer načeloma storitev, ki je ločena od poznejše storitve, na katero se nanaša, v tem primeru storitve prevoza, in jo je zato treba opredeliti kot „storitev informacijske družbe“, vendar mora veljati nasprotno, če se izkaže, da je ta storitev posredovanja sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev, ki spada v drugo pravno opredelitev (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 50 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je Sodišče menilo, da če ponudnik storitve posredovanja predloži ponudbo za storitev mestnega prevoza, do katere omogoča dostop predvsem z informacijskimi orodji, in katerih splošno delovanje organizira za osebe, ki želijo sprejeti to ponudbo, je treba storitev posredovanja obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 2, točka (a), Direktive 2000/31, ki napotuje na člen 1(1)(b) Direktive 2015/1535, temveč za „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123, za katero se ne uporabljajo niti Direktiva 2000/31, niti Direktiva 2006/123, in niti člen 56 PDEU (sodba z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točke od 38 do 44).

51

Vendar storitve posredovanja, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v nasprotju s tem, kar trdi občina Bukarešta, ob upoštevanju njenih značilnosti ni mogoče opredeliti za „storitve na področju prevoza“.

52

Prvič, iz predložitvene določbe je razvidno, da v nasprotju s storitvijo posredovanja v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi (C‑434/15, EU:C:2017:981), ki je vzpostavila in dala na voljo ponudbo storitve mestnega prevoza, ki jih opravljajo nepoklicni vozniki, ki jih prej ni bilo na trgu, storitev iz postopka v glavni stvari, kot navaja generalni pravobranilec v točki 49 sklepnih predlogov, omogoča le povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, zgolj s pooblaščenimi vozniki taksija, katerih dejavnost že obstaja, in za katere je navedena storitev posredovanja le eden od načinov pridobivanja strank, ki ga poleg tega nikakor niso dolžni uporabiti.

53

Drugič, take storitve posredovanja ni mogoče šteti za organizacijo splošnega delovanja poznejše storitve prevoza v mestu, ker ponudnik ne izbira voznikov taksijev, ne določa cene vožnje, niti ne pobira plačila, ter prav tako ne izvaja nadzora nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem zadnjenavedenih.

54

Iz tega sledi, da storitve posredovanja, kakršna je ta, ki jo opravlja družba Star Taxi App, ni mogoče šteti za sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in zato spada k opredelitvi „storitve informacijske družbe“ v smislu člena 2(a) Direktive 2000/31.

55

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka (a), Direktive 2000/31, ki napotuje na člen 1(1)(b) Direktive 2015/1535, razlagati tako, da storitev posredovanja, ki vključuje povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksija proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, za katero je ponudnik navedene storitve s temi vozniki za to sklenil pogodbe o opravljanju storitev v zameno za plačilo mesečne naročnine, ne da bi jim posredoval naročila, ne določa cene vožnje, niti ne zagotavlja pobiranja plačil vožnje od teh oseb, ki jo plačajo neposredno vozniku taksija in tudi ne izvaja nadzora nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem zadnjenavedenih, pomeni „storitev informacijske družbe“ v smislu teh določb.

56

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali člen 5(1) Direktive 2015/1535 nasprotuje sprejetju ureditve, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v tem primeru, ureditev iz člena 3, člena 21(1) in (3a), člena 41(2a), in člena 59, točka 6a, Priloge 1 k sklepu št. 178/2008, brez predhodne priglasitve Komisiji.

57

Navesti je treba, da člen 5(1) Direktive 2015/1535 določa, da države članice načeloma Komisiji takoj sporočijo vsak osnutek „tehničnega predpisa“ v smislu člena 1(1)(f) te direktive in da v skladu z ustaljeno sodno prakso, če država članica ne spoštuje obveznosti predhodne sporočitve takega osnutka, to povzroči nezmožnost sklicevanja na zadevni „tehnični predpis“ v razmerju do posameznikov (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 1996, CIA Security International, C‑194/94,EU:C:1996:172, točki 49 in 50), bodisi v kazenskem postopku (glej zlasti sodbo z dne 4. februarja 2016, Ince, C‑336/14, EU:C:2016:72, točka 84), bodisi v sporu med subjekti zasebnega prava (glej zlasti sodbo z dne 27. oktobra 2016, James Elliott Construction, C‑613/14, EU:C:2016:821, točka 64 in navedena sodna praksa).

58

Tako se ta obveznost predhodne sporočitve uporablja le, če je predmet zadevnega osnutka tehnični predpis v smislu člena 1(1)(f) navedene direktive.

59

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1)(f) Direktive 2015/1535 razlagati tako, da ureditev lokalnega organa, ki opravljanje storitve posredovanja – katere predmet je povezovanje oseb, ki želijo opraviti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksijev proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, in ki spada k opredelitvi „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535 – pogojuje z obveznostjo pridobitve predhodnega dovoljenja, ki že velja za druge ponudnike storitev rezervacije taksijev, pomeni „tehnični predpis“ v smislu člena 1(1)(f) Direktive 2015/1535, in v primeru pritrdilnega odgovora, ali je treba člen 5(1) Direktive 2015/1535 razlagati tako, da neobstoj predhodne sporočitve osnutka te ureditve Komisiji povzroči nezmožnost sklicevanja na ureditev, ki je bila sprejeta.

60

Glede opredelitve take ureditve je iz člena 1(1)(f), prvi pododstavek, Direktive 2015/1535 razvidno, da „tehnični predpis“ pomeni „tehnične specifikacije in druge zahteve ali predpisi o storitvah, skupaj z ustreznimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je formalno in dejansko obvezno pri trženju, zagotavljanju storitve, ustanovitvi dobavitelja storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, pa tudi zakoni in drugi predpisi držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 7 in prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve“.

61

Iz tega sledi, da bi morala nacionalna ureditev, ki vpliva na storitev informacijske družbe, da bi jo bilo mogoče opredeliti za „tehnični predpis“, ne le spadati k opredelitvi „predpis o storitvah“, kakor je opredeljen v členu 1(1)(e) Direktive 2015/1535, ampak bi morala biti pravno in dejansko obvezna zlasti za opravljanje zadevne storitve ali njeno uporabo v državi članici ali njenem večjem delu.

62

V skladu s členom 1(1)(e), prvi pododstavek, te direktive „predpis o storitvah“ pomeni „splošno zahtevo v zvezi z začetkom in nadaljevanjem [storitev informacijske družbe], zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh pravil, ki niso posebej namenjena [storitvam informacijske družbe]“.

63

V drugem pododstavku te določbe je navedeno, da se v smislu te opredelitve šteje, da je „pravilo posebej namenjeno storitvam informacijske družbe, kadar je, ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje in njegovega normodajnega dela, poseben namen in predmet vseh ali nekaterih določb pravila urediti take storitve jasno in z določenim ciljem“. Določeno je tudi, da „ne šteje, da je pravilo posebej namenjeno storitvam informacijske družbe, če vpliva na takšne storitve le posredno ali postransko“.

64

V tem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da v romunski ureditvi iz postopka v glavni stvari, bodisi da gre za zakon št. 38/2003, bodisi za sklep št. 178/2008, nikjer niso navedene storitve informacijske družbe. Poleg tega se člen 3, člen 21(1) in (3a) ter člen 41(2a) Priloge k Sklepu št. 178/2008 brez razlikovanja nanašajo na vse vrste storitev posredovanja, bodisi da se opravljajo po telefonu ali na drug način, kakršen je računalniška aplikacija.

65

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 108 sklepnih predlogov, zakon št. 38/2003 ponudnikom storitev posredovanja, ki svojo dejavnost opravljajo prek aplikacije za pametni telefon, na enaki podlagi kot vsem drugim gospodarskim subjektom, ki opravljajo storitev posredovanja, nalaga, da morajo imeti opremo – v tem primeru radijske sprejemnike – ki je zaradi tehničnih načinov opravljanja te storitve povsem nekoristna.

66

Zato ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari s tem, da se ne nanaša posebej na storitve informacijske družbe, na takšne storitve vpliva le posredno ali postransko. Takega pravila torej ni mogoče opredeliti za „predpis o storitvah“ v smislu člena 1(1)(e) Direktive 2015/1535 in posledično za „tehnični predpis“ v smislu člena 1(1)(f) te direktive.

67

Iz tega izhaja, da se obveznost predhodne sporočitve Komisiji osnutkov „tehničnih predpisov“ iz člena 5(1) Direktive 2015/1535 za tako ureditev ne uporablja in da zato posledica neobstoja sporočitve osnutka take narave na podlagi te določbe ne more biti nezmožnost sklicevanja na predlagano ureditev v sporu, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.

68

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1)(f) Direktive 2015/1535 razlagati tako, da ureditev lokalnega organa, ki opravljanje storitve posredovanja, katere predmet je povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksijev proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, in ki spada pod opredelitev „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535, pogojuje z obveznostjo pridobitve predhodnega dovoljenja, ki že velja za druge ponudnike storitev rezervacije taksijev, ni „tehnični predpis“ v smislu člena 1(1)(f) Direktive 2015/1535.

69

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2) in (4) in člen 4 Direktive 2000/31, člene 9, 10 in 16 Direktive 2006/123 ter člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki opravljanje storitve posredovanja, katere predmet je povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksijev, proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, in ki spada k opredelitvi „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535, ki napotuje na člen 2, točka (a) Direktive 2000/31, pogojuje z obveznostjo pridobitve predhodnega dovoljenja, ki že velja za druge ponudnike storitev rezerviranja taksijev, in ki je pogojena zlasti s posredovanjem voženj voznikom prek radijskega sprejemnika.

70

Najprej je treba navesti, da spor o glavni stvari poteka med družbo Star Taxi App, družbo romunskega prava s sedežem v Romuniji, ter dvema romunskima javnima organoma, in sicer občino Bukarešta in mestnim svetom Bukarešta, ter da so zato za ta spor značilni elementi, ki so vsi omejeni na državo Romunijo.

71

Vendar se v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Pogodbe DEU na področju svobode opravljanja storitev ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico (sodba z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa).

72

Iz besedila člena 3(2) Direktive 2000/31 je tudi razvidno, da se ta določba uporablja le za storitve informacijske družbe iz druge države članice, saj odstavek 4 tega člena določa, da lahko države članice pod določenimi pogoji, navedenimi v njem, sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od te določbe.

73

Enako velja za člen 16 Direktive 2006/123 iz Poglavja IV te direktive v zvezi s svobodo opravljanja storitev, katerega določbe se uporabljajo le za storitve, ki se opravljajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima ponudnik sedež, v nasprotju z določbami Poglavja III navedene direktive v zvezi s svobodo ustanavljanja ponudnikov, in sicer členi od 9 do 15 te direktive, ki se uporabljajo tudi v položaju, v katerem so vsi upoštevni elementi omejeni na eno samo državo članico (sodba z dne 22. septembra 2020, Cali Apartments, C‑724/18 in C‑727/18, EU:C:2020:743, točka 56 in navedena sodna praksa).

74

Zato se člen 56 PDEU, člen 3(2) in (4) Direktive 2000/31 ter člen 16 Direktive 2006/123 ne uporabljajo v sporu, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.

75

Glede drugih določb, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, in sicer člen 4 Direktive 2000/31, iz katerega besedila ali sobesedila ni razvidno, da se uporablja samo za ponudnike storitev informacijske družbe s sedežem v drugi državi članici (glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2018, X in Visser, C‑360/15 in C‑31/16, EU:C:2018:44, točki 99 in 100), ter člena 9 in 10 Direktive 2006/123, na katera je bilo opozorjeno v točki 73 te sodbe, ki se uporabljata tudi v povsem notranjih položajih, je treba navesti, da vzpostavljajo, glede na različne načine, načelo prepovedi sistemov izdaje dovoljenja. V teh pogojih je treba določiti, katero od teh določb je mogoče uporabiti za ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

76

Kot je razvidno iz točk 43 in 48 te sodbe, storitev posredovanja iz postopka v glavni stvari ne spada zgolj k opredelitvi „storitve“ v smislu člena 57 PDEU in zato člena 4, točka (1), Direktive 2006/123, ampak tudi k opredelitvi „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 2, točka (a), Direktive 2000/31, ki napotuje na člen 1(1)(b) Direktive 2015/1535.

77

Ureditev države članice, ki ureja tako storitev lahko zato spada na področje uporabe Direktive 2000/31 in na področje uporabe Direktive 2006/123, saj iz točk od 49 do 54 te sodbe izhaja, da ta storitev ne spada k opredelitvi „storitev s področja prevoza“, ki je v skladu s členom 2(2)(d) v povezavi z uvodno izjavo 21 te direktive izrecno izključena iz področja njene uporabe.

78

Vendar se v skladu s členom 3(1) Direktive 2006/123 ta ne uporablja, če so njene določbe v nasprotju z drugim aktom Unije, ki ureja posebne vidike dostopa in izvajanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice (sodba z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 41).

79

Preveriti je torej treba, ali ureditev, ki opravljanje storitve posredovanja, katere predmet je povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksijev proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, in spada k opredelitvi „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1(1)(b) Direktive 2015/1535, ki napotuje na člen 2, točka (a) Direktive 2000/31, pogojuje z obveznostjo pridobitve predhodnega dovoljenja, ki že velja za druge ponudnike storitev rezervacije taksijev, in ki je pogojena zlasti s posredovanjem voženj voznikom prek radijskega sprejemnika, spada na področje uporabe člena 4 Direktive 2000/31 in v primeru pritrdilnega odgovora, ali je ta zadnjenavedena določba v nasprotju s členoma 9 in 10 Direktive 2006/123.

80

Iz razlage člena 4 Direktive 2000/31 v povezavi z odstavkoma 1 in 2 tega člena je glede njegove uporabe razvidno, da države članice dostopa do dejavnosti ponudnika storitev informacijske družbe in njihovega izvajanja sicer ne smejo pogojevati s predhodnim dovoljenjem ali drugo zahtevo enakega učinka, vendar pa se prepoved iz te določbe nanaša le na ureditve držav članic, ki se posebej in izključno nanašajo na „storitve informacijske družbe“.

81

Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da se sklep št. 626/2017 sicer primarno, če že ne izključno, nanaša na storitve posredovanja, katerih predmet je povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksija proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, vendar se s tem, da področje uporabe pojma „posredovanje“, kakor je opredeljen v členu 3 Priloge 1 k sklepu št. 178/2008, širi na to vrsto storitve, omejuje na to, da že obstoječo obveznost predhodnega dovoljenja, ki se uporablja za dejavnosti rezervacijskih centrov taksijev, ne da bi te dejavnosti spadale k opredelitvi „storitev informacijske družbe“, širi na to storitev informacijske družbe.

82

Zato, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 69 sklepnih predlogov, taka ureditev, glede katere predložitveno sodišče ugotavlja, da učinkuje tako, da družbo Star Taxi App zavezuje, da pri pristojnemu organu pridobi predhodno dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti, ne pomeni vzpostavitve novega sistema predhodne izdaje dovoljenja, ki bi bila posebej in izključno namenjena storitvi informacijske družbe.

83

Iz tega izhaja, da se prepoved vsakega predhodnega dovoljenja ali druge zahteve enakega učinka iz člena 4(1) Direktive 2000/31 ne uporablja za ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

84

Zato ne more iti za nasprotje med to določbo in členoma 9 in 10 Direktive 2006/123, ki se v taki ureditvi zato lahko uporabita.

85

Določiti je torej treba, ali je treba te člene razlagati tako, da nasprotujejo taki ureditvi.

86

V zvezi s tem iz oddelka 1 poglavja III Direktive 2006/123 izhaja, da se za skladnost nacionalnega sistema dovoljenj z zahtevami, ki jih določa ta direktiva, med drugim zahteva, da taka ureditev, ki po naravi omejuje svobodo opravljanja zadevne storitve, izpolnjuje pogoje iz člena 9(1) te direktive, in sicer, da ne diskriminira, da je utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, in da je sorazmerna, pa tudi da so merila za izdajo dovoljenj, ki jih določa ta ureditev, v skladu s členom 10(2) navedene direktive, in sicer, da so nediskriminatorna, objektivno utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, sorazmerna s ciljem navedenega javnega interesa, jasna in nedvoumna, objektivna, vnaprej objavljena, pregledna ter dostopna (sodba z dne 22. septembra 2020, Cali Apartments, C‑724/18 in C‑727/18, EU:C:2020:743, točka 57).

87

Iz tega izhaja, da presoja skladnosti ureditve države članice, ki vzpostavlja tak sistem dovoljenj, s členoma, navedenima v prejšnji točki, ki nalagata jasne, natančne in brezpogojne obveznosti, zaradi česar imata neposredni učinek, pomeni, da je treba ločeno in zaporedoma preučiti, najprej, upravičenost načela vzpostavitve tega sistema in, nato, merila za izdajo dovoljenj, ki so določena s tem sistemom (sodba z dne 22. septembra 2020, Cali Apartments, C‑724/18 in C‑727/18, EU:C:2020:743, točka 58).

88

V zvezi s tem je treba navesti, da predložitvena odločba Sodišču daje le nekaj elementov, na podlagi katerih bi lahko to predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor.

89

Zadnjenavedeno bo moralo torej glede na vse upoštevne elemente presoditi, ali sistem predhodne izdaje dovoljenj, vzpostavljen z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, dejansko izpolnjuje dve vrsti zahtev, na katere je bilo opozorjeno v točkah 86 in 87 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2020, Cali Apartments, C‑724/18 in C‑727/18, EU:C:2020:743, točka 78).

90

Vendar je treba glede presoje upravičenosti meril, ki urejajo izvajanje diskrecijske pravice pristojnih organov, poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 99 in 100 sklepnih predlogov, da dejstvo pogojevanja izdaje dovoljenja za opravljanje storitve z izpolnjevanjem tehničnih zahtev, ki niso prilagojena zadevni storitvi in ponudnikom zato povzročajo neupravičena bremena in stroške, ni v skladu s členom 10(2) Direktive 2006/123.

91

Tako je lahko zlasti v primeru – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – obveznosti, ki jo imajo ponudniki storitve posredovanja, katere predmet je povezovanje oseb, ki želijo uporabiti prevoz v mestu, s pooblaščenimi vozniki taksija proti plačilu prek aplikacije za pametni telefon, da posredujejo vožnje tem voznikom prek radijskega sprejemnika.

92

Taka obveznost, ki tako ponudniku storitve posredovanja kot voznikom taksijev nalaga obveznost razpolaganja s takim sredstvom za posredovanje in ki ponudniku storitve posredovanja nalaga tudi, da mora razpolagati s posebnim osebjem, zadolženim za posredovanje voženj voznikom, namreč ni le neuporabna, ampak tudi ni v nobeni zvezi z značilnostmi storitve, ki je v celoti povezana s tehničnimi zmogljivostmi pametnih telefonov, ki brez neposrednega človekovega posredovanja omogočajo določiti kraj tako voznikov taksijev kot tudi njihovih morebitnih strank in jih avtomatično povezati med seboj.

93

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti tako:

94

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: