1.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva, v nadaljevanju: predložitveno sodišče), je Sodišče petič pozvano, naj razloži Direktivo 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. ( 2 ) Novost pri tem predlogu je, da je podjetje uporabnik, v katero je tožeče začasne delavce E. S., M. L., M. P., V. V. in R. V. (v nadaljevanju: tožeče stranke) ( 3 ) napotil njihov delodajalec UAB „Manpower Lit“ (v nadaljevanju: toženi delodajalec), ( 4 ) agencija Evropske unije, in sicer Evropski inštitut za enakost spolov ( 5 ) (v nadaljevanju: EIGE).

2.

Tožeče stranke trdijo, da so bile v nasprotju z nacionalnim pravom in Direktivo 2008/104 diskriminirane od toženega delodajalca, ker jim je EIGE v dejanskih okoliščinah postopka v glavni stvari izplačeval plače, ki so bile nižje od tistih, ki bi jih prejele, če bi jih EIGE zaposlil neposredno na podlagi Uredbe Sveta št. 31 (EGS), 11 (ESAE) o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo. ( 6 )

3.

Namen šestih vprašanj za predhodno odločanje je torej razjasniti, ali in koliko dejstvo, da je bilo podjetje uporabnik, v katero je toženi delodajalec napotil tožeče stranke, agencija Evropske unije, vpliva na izid postopka v glavni stvari.

4.

Ugotovil sem, da status EIGE kot agencije Evropske unije ne vpliva na izid postopka v glavni stvari, saj iz spisa ne izhaja očiten vpliv na upravno avtonomijo EIGE, ( 7 ) če litovska sodišča toženemu delodajalcu naložijo, naj tožečim strankam izplača zaostala plačila, niti taka odločba ne bi pomenila posega v Kadrovske predpise. ( 8 ) Tako je v bistvu zato, ker se postopek v glavni stvari nanaša na spor med dvema zasebnima strankama, ki vključuje presojo spoštovanja načela enakega obravnavanja, katerega poseben izraz je člen 5(1) Direktive 2008/104, ( 9 ) in v katerem EIGE zgolj intervenira kot tretja stranka.

5.

Dalje, EIGE spada na področje uporabe ratione personae Direktive 2008/104, kar se tiče pojma „podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“ iz člena 1(2) te direktive, saj Direktive ni mogoče razlagati tako, da iz področja uporabe izključuje institucije, organe, urade in agencije Unije.

6.

Člen 1 Direktive 2008/104, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja.

2.   Ta direktiva se uporablja za javna in zasebna podjetja, ki so agencije za zagotavljanje začasnega dela ali podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje.

3.   Države članice lahko po posvetovanju s socialnimi partnerji določijo, da se ta direktiva ne uporablja za pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja, sklenjena na podlagi posebnega javnega ali javno podprtega programa poklicnega usposabljanja, vključevanja ali preusposabljanja.“

7.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„Namen te direktive je zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5, za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.“

8.

Člen 3 Direktive 2008/104, naslovljen „Opredelitve“, v odstavkih 1(d) in (f) ter 2 določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

2.   Ta direktiva ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila, pogodbe o zaposlitvi, delovnega razmerja ali delavca.

[…]“.

9.

Člen 5 Direktive 2008/104, naslovljen „Načelo enakega obravnavanja“, je v poglavju II te direktive, ki se nanaša na delovne pogoje. Člen 5(1) določa:

„Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, so v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

[…]“

10.

Člen 2 Uredbe št. 1922/2006, naslovljen „Cilji“, določa:

„Splošni cilji Inštituta so z zagotavljanjem tehnične pomoči institucijam Skupnosti, zlasti Komisiji, in organom držav članic prispevati in krepiti spodbujanje enakosti spolov, vključno z vključevanjem načela enakosti spolov v vse politike Skupnosti in iz njih izhajajoče nacionalne politike, bojem proti diskriminaciji zaradi spola ter povečevanjem ozaveščenosti državljanov EU glede enakosti spolov, kakor je določeno v členu 3.“

11.

Člen 3 Uredbe št. 1922/2006, naslovljen „Naloge“, določa:

„1.   Da bi uresničil cilje, določene v členu 2, Inštitut:

2.   Inštitut objavlja letno poročilo o svojih dejavnostih.“

12.

Lietuvos Respublikos įdarbinimo per laikinojo įdarbinimo įmones įstatymas (v nadaljevanju: zakon o zaposlovanju prek agencij za zagotavljanje začasnega dela) je v različici, ki je veljala od 1. maja 2013 do 1. julija 2017, ko je začel veljati novi Lietuvos Respublikos Darbo kodeksas (zakonik o delovnih razmerjih Republike Litve, v nadaljevanju: zakonik o delovnih razmerjih), vseboval to določbo:

„Člen 2. Načelne opredelitve, uporabljene v tem zakonu.

[…]

3. ,Uporabnik‘ pomeni vse fizične ali pravne osebe ter vse druge organizacijske strukture, za katere ter pod nadzorom in vodstvom katerih delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, delajo začasno.“

13.

Člen 75(2) zakonika o delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1. julija 2017, določa:

„Agencija za zagotavljanje začasnega dela mora zagotoviti, da je plačilo delavca, zaposlenega pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, za delo, ki ga opravlja za podjetje uporabnika, vsaj tolikšno kot plačilo, ki bi se plačevalo, če bi podjetje uporabnik tega delavca najelo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za isto delo, razen v primerih, v katerih ti delavci, zaposleni na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjenih z agencijami za zagotavljanje začasnega dela, prejemajo med posameznimi napotitvami plačilo od agencij za zagotavljanje začasnega dela in je raven tega plačila med posameznimi napotitvami enaka ravni plačila, ki ga prejemajo med trajanjem posameznih napotitev. Podjetje uporabnik nosi subsidiarno odgovornost za izpolnjevanje obveznosti plačila delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, za delo, ki ga opravlja za podjetje uporabnika, v višini, ki je vsaj tolikšna kot plačilo, ki bi se plačevalo, če bi podjetje uporabnik tega delavca najelo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za isto delo.“ ( 10 )

14.

Glede na nekatere spremembe, ki jih je zakonodajalec Republike Litve uvedel v zakonik o delovnih razmerjih, je bil 6. junija 2017 člen 75(2) dopolnjen tako.

„2.   […] Pri izpolnjevanju te obveznosti mora uporabnik na zahtevo agencije za zagotavljanje začasnega dela tej zagotoviti informacije o plačilu, plačanemu zadevni kategoriji delavcev, ki so redno zaposleni pri uporabniku.“

15.

Toženi delodajalec je bil leta 2012 izbrani ponudnik na javnem razpisu za zagotavljanje storitev posredovanja začasnega osebja EIGE, ( 11 ) ki je v postopku v glavni stvari tretja oseba. Toženi delodajalec je z EIGE sklenil pogodbo, v kateri so bile navedene okoliščine, v katerih EIGE potrebuje začasno osebje, vključno z vrstami in kategorijami profilov potrebnega osebja in delovnimi pogoji. Namen pogodbe je bil: zagotavljanje podpore statutarnemu osebju EIGE, začasno izpolnjevanje nalog, ki dopolnjujejo redne naloge in izhajajo iz posebnih projektov, obvladovanje koničnih delovnih obremenitev v določenem obdobju in soočanje s pomanjkanjem osebja v EIGE v primeru odsotnosti zaposlenih iz določenih razlogov. Začasno osebje naj bi bilo nestatuarno osebje EIGE, kar pomeni, da ne spada na področje uporabe Kadrovskih predpisov in ni zaposleno v skladu z njimi. ( 12 )

16.

Toženi delodajalec je objavil natečaj za delovna mesta v skladu s potrebami EIGE ter na svojem spletnem mestu in v zaposlitvenih oglasih objavil obvestilo o zaposlovanju. V njem so bile na kratko predstavljene narava dela in kvalifikacije, zahtevane za razpoložljiva delovna mesta. ( 13 )

17.

Tožeče stranke so pogodbe o začasnem delu sklenile s toženim delodajalcem, ki se je strinjal, da jim bo plačeval urno postavko, ki se je med delovnim razmerjem spreminjala. Urne postavke, ki naj bi jih zagotovil, so bile naslednje: 5,20 EUR za pomočnika v službi za dokumentacijo, 5,20 EUR za pomočnika v službi za komuniciranje, 4,34 EUR za upravnega pomočnika, 5,20 EUR za informacijsko podporo in 4,34 EUR za pomočnika v kadrovski službi. ( 14 )

18.

Pogodbam o začasnem delu so bile dodane priloge z navedbo, da je podjetje uporabnik EIGE. V prilogah je bilo navedeno tudi, kateri zaposleni EIGE so odgovorni za dajanje navodil za izvedbo dogovorjenega dela. ( 15 )

19.

Pogodbe naj bi veljale do odpovedi po navodilu podjetja uporabnika, to je EIGE. Do 1. januarja 2019 so bile pogodbe odpovedane vsem tožečim strankam. Tožeče stranke so nato pri Darbo ginčų komisija (komisija za delovnopravne spore, Litva) zahtevale izplačilo zaostalih zneskov urnih postavk.

20.

Z odločbo z dne 20. junija 2018 je komisija za delovnopravne spore, ki se je opirala na Direktivo 2008/104 in člen 75(2) zakonika o delovnih razmerjih, ugotovila, da je tožena stranka diskriminirala tožeče stranke, ker jim je izplačala nižje urne postavke od tistih, ki bi jih prejele, če bi jih zaposlil neposredno EIGE. Komisija za delovnopravne spore je ugotovila, da so delavci, ki so bili zaposleni na podlagi pogodb o zaposlitvi za delo prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, opravljali delo stalnega osebja EIGE. Komisija za delovnopravne spore je odločila, da bi morale tožeče stranke prejeti plačilo, ki ustreza plačilom, ki se na podlagi PZDU uporabljajo za pogodbene uslužbence EIGE iz funkcionalne skupine II, razred 4 (pisarniške in tajniške naloge, naloge pisarniškega poslovanja in druge enakovredne naloge, ki se opravljajo pod nadzorom uradnikov ali začasnih uslužbencev). ( 16 ) Odredila je, da mora toženi delodajalec izplačati zaostala plačila za obdobje šestih mesecev v letu 2018. ( 17 )

21.

Toženi delodajalec je odločbo komisije za delovnopravne spore neuspešno izpodbijal pred Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrajno sodišče v Vilni, Litva), ki je tožbo zavrnilo 20. februarja 2019. Toženi delodajalec je nato vložil pritožbo pri Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni, Litva). Z odločbo z dne 20. junija 2019 je bila navedena pritožba zavrnjena.

22.

Toženi delodajalec je pri predložitvenem sodišču vložil kasacijsko pritožbo. To je 30. decembra 2019 odločilo, da se v postopku v glavni stvari postavljajo vprašanja glede razlage in uporabe prava Unije. V okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe je Sodišču predložilo ta vprašanja:

23.

Sodišču so pisna stališča predložile tožeče stranke, Republika Litva in Komisija. Obravnave ni bilo, vendar je Sodišče postavilo vprašanja za pisni odgovor. EIGE in Komisija sta nanje odgovorila.

24.

Tožeče stranke poudarjajo, da EIGE ni ne stranka ne toženec v postopku v glavni stvari in kot tak v skladu s členom 75(2) zakonika o delovnih razmerjih ni odgovoren za plačilo plač tožečih strank. Obe stranki naj bi bili litovska subjekta in mednarodni status EIGE naj zaščite, ki jo zagotavlja Direktiva 2008/104, ne bi mogel oslabiti. V nasprotnem primeru naj bi prišlo do napetosti v družbi.

25.

V skladu z ustaljeno sodno prakso in besedilom člena 1(2) Direktive 2008/104 naj nepridobitni subjekti ne bi bili samodejno izključeni iz opravljanja „gospodarskih dejavnosti“. ( 18 ) Namesto tega naj bi „gospodarska dejavnost“ pomenila vse dejavnosti, povezane z ekonomskimi transakcijami, ne glede na interese, zaradi katerih se opravljajo. Različne dejavnosti EIGE (na primer izobraževanje, obveščanje, zbiranje statističnih podatkov) naj bi bile gospodarske, ker so za njihovo opravljanje potrebne ekonomske transakcije, kot so plačila. Iz „gospodarskih dejavnosti“ naj bi bile izključene samo prostovoljne dejavnosti.

26.

Razlaga Direktive 2008/104, ki bi agencijam Evropske unije, kot je EIGE, omogočala diskriminacijo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ker bi imelo osebje EIGE, zaposleno v skladu s Kadrovskimi predpisi, poseben status, ki ni primerljiv s statusom teh delavcev, naj bi bila v nasprotju s cilji, ki se uresničujejo s to direktivo.

27.

Neobstoj pojma „gospodarske dejavnosti“ v členu 75 zakonika o delovnih razmerjih, s katerim je Direktiva 2008/104 prenesena v litovsko pravo, naj bi bil v skladu s pravom Unije. ( 19 ) Devetnajst držav članic naj bi izvajalo Direktivo 2008/104 na enak način kot Litva.

28.

Tožeče stranke trdijo, da bi EIGE osebje za opravljanje istih upravnih nalog, za katere so bile zaposlene same, očitno lahko zaposlil neposredno in v skladu s Kadrovskimi predpisi. ( 20 ) Njegova pristojnost za neposredno zaposlovanje naj bi segala od fizičnih del, kakršne opravljajo vratarji in čistilno osebje, do poslovodskih nalog višjega vodstva. Naloge, ki so jih opravljali delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, naj bi bilo treba primerjati z nalogami stalnega osebja EIGE.

29.

Tožeče stranke so pred sodišči države članice predložile obširne dokaze (e‑pošto, izjave itd.), da dejansko niso opravljale samo podpornih nalog, temveč tudi take, ki naj bi jih opravljalo zgolj osebje, ki ga EIGE zaposluje neposredno (na primer načrtovanje in upravljanje proračuna). To dejansko okoliščino naj bi bilo treba spoštovati, čeprav s pravnega vidika naloge stalnega osebja EIGE niso primerljive z nalogami tožečih strank.

30.

Tožeče stranke nazadnje poudarjajo, da so bile zaposlene kot delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, za obdobja od 22 do 36 mesecev. Pogodbe naj bi prekinil EIGE, potem ko so tožeče stranke zahtevale plačilo zaostalih zneskov plač. Plačilo, ki so ga tožeče stranke prejele, naj bi se gibalo med 700 EUR in 800 EUR, kar je približno tretjina plače neposredno zaposlenega osebja EIGE, ki opravlja podobne naloge.

31.

Republika Litva v okviru prvega vprašanja za predhodno odločanje opozarja, da je načelo prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, načelo socialnega prava Unije, ki ga ni mogoče razlagati ozko. ( 21 ) Široko področje uporabe Direktive 2008/104 naj bi se odražalo v široki razlagi pojma „delavec“ na podlagi člena 1(1) te direktive. ( 22 ) V skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago določb prava Unije o varstvu delavcev naj bi bilo treba odstopanja razlagati tako, da se omejijo na to, kar je nujno potrebno za varstvo interesov, varovanih z odstopanjem. ( 23 )

32.

Glede na navedeno naj bi morala biti morebitna izključitev s področja uporabe ratione personae Direktive 2008/104 jasna in natančna. ( 24 ) To, da subjekti javnega prava, kot je EIGE, omejijo uporabo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, naj ne bi ustrezalo nobenemu od razlogov, ki jih določa člen 4(1) Direktive 2008/104 v zvezi z dopustnimi prepovedmi ali omejitvami uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. ( 25 ) Zmanjšanje varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, zgolj na podlagi tega, da je podjetje uporabnik ustanovljen na drugačni pravni podlagi od tiste, ki jo določa javno pravo države članice, naj bi pomenilo še eno podlago za neupravičeno diskriminacijo. V praksi naj bi bilo že uveljavljeno, da morajo institucije in agencije, če najemajo delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, spoštovati pravo države članice, v kateri imajo sedež. ( 26 )

33.

Republika Litva trdi, da se z Direktivo 2008/104 uresničujejo temeljne pravice, kot so zaščitene s členom 31 Listine. Za EIGE kot „podjetje uporabnika“ naj bi se torej v skladu s členom 51(1) Listine uporabljali obe. Institucije naj bi morale v skladu s svojo dolžnostjo lojalnosti v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajne ukrepe, sprejete na ravni Unije. ( 27 )

34.

Glede drugega in tretjega vprašanja se Republika Litva strinja s stališčem Komisije. ( 28 ) Države članice, kot je Litva, naj bi imele možnost, da se odločijo za širše področje uporabe Direktive 2008/104, ki je direktiva o minimalni harmonizaciji, in nanj vključijo podjetja uporabnike, ki se ne ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, ( 29 ) zato naj odločanje o tem, ali EIGE opravlja gospodarske dejavnosti v smislu člena 1(2) Direktive 2008/104, ne bi bilo potrebno.

35.

Glede četrtega in petega vprašanja Republika Litva trdi, da v Kadrovskih predpisih ni posebnega pravila v zvezi s tem, zato se za napotitev delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v agencijo Unije kot „podjetje uporabnika“ uporabljata člen 5 Direktive 2008/104 in zakonodaja države članice, s katero je ta prenesen (na podlagi, med drugim, člena 335 PDEU). Tako naj bi bilo stališče Računskega sodišča, ki je podvomilo o zakonitosti dejavnosti sedmih agencij Unije z vidika spoštovanja Direktive 2008/104, vključno z EIGE. ( 30 )

36.

Z izvajanjem Direktive 2008/104 v Litvi naj ne bi prišlo do kršitev načela avtonomije institucij Evropske unije niti pravil o izračunavanju plačil, določenih v Kadrovskih predpisih. Morebitne razlike v obravnavanju institucij, organov in agencij Unije naj bi morale biti določene v predpisih prava Unije, ki se uporabljajo neposredno.

37.

V zvezi s šestim vprašanjem Republika Litva trdi, da je člen 5(1) Direktive 2008/104 konkreten izraz splošnega načela enakega obravnavanja. ( 31 ) Izraz iz člena 5(1) „na isto delovno mesto“ naj bi omogočal hipotetično primerjavo delavcev. Ne bi ga naj bilo mogoče razlagati ozko, na primer v smislu, da morajo biti delovna mesta identična, sicer bi bilo obveznost, ki je s tem določena, prelahko obiti. V predložitveni odločbi naj bi bilo navedeno, da je EIGE iskal zaposlitev delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, za podporo statutarnemu osebju EIGE, da bi med drugim prevzeli dopolnilne naloge in bi z njimi odpravili pomanjkanje kadra. Prvostopenjsko sodišče naj bi ob upoštevanju pogodb tožečih strank o zaposlitvi in nalog, ki so jih dejansko opravljale, ugotovilo, da so vsi delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, delno ali v celoti opravljali delo stalnega osebja EIGE. Dejstvo, da lahko ti delavci zasedejo mesta uradnikov ali uslužbencev na bolniškem ali starševskem dopustu, naj bi izpodbijalo trditev, da je posameznikom, za katere se ne uporabljajo Kadrovski predpisi, prepovedano zaupati statutarne naloge.

38.

Komisija v zvezi s prvim in drugim vprašanjem trdi, da morajo agencija za zagotavljanje začasnega dela in podjetja uporabniki opravljati gospodarske dejavnosti v skladu s členom 1(2) Direktive 2008/104. Ta razlaga naj bi bila podprta tudi z zgodovino nastanka te določbe. ( 32 )

39.

Vendar Komisija priznava, da EIGE na podlagi člena 1(2) Direktive 2008/104 ni mogoče izključiti s področja njene uporabe na podlagi tega, da je javno podjetje. Komisija trdi, da v skladu s sodno prakso Sodišča EIGE ne opravlja gospodarske dejavnosti, ( 33 ) predvsem ker ne ponuja blaga ali storitev na danem trgu niti ne konkurira blagu ali storitvam, ki jih ponujajo druga podjetja.

40.

Po tem pojasnilu Komisija predlaga, naj se tretje vprašanje preoblikuje tako: „Ali je treba člen 1(2) Direktive 2008/104 razlagati tako, da nasprotuje določbam prava države članice, v skladu s katerimi se Direktiva 2008/104 uporablja za agencije za zagotavljanje začasnega dela ali za podjetja uporabnike, ki ne opravljajo gospodarskih dejavnosti?“ Komisija predlaga, naj se na to vprašanje odgovori nikalno. ( 34 )

41.

Glede četrtega in petega vprašanja Komisija meni, da načelo enakega obravnavanja iz člena 5(1) Direktive 2008/104 zahteva, da se tožeče stranke obravnavajo enako kot delavci, ki jih EIGE zaposluje neposredno na podlagi litovskega prava in ne prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ne pa tudi enako kot zaposleni na podlagi Kadrovskih predpisov. ( 35 ) EIGE naj bi se odločil za zaposlitev delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, na podlagi prava države članice, kar je v skladu s pravom Unije zakonita možnost na podlagi členov 272 in 335 PDEU. V njih priznana sposobnost za sklepanje pogodbenih razmerij naj bi zajemala tudi pogodbe o zaposlitvi in opravljanju storitev. ( 36 ) Tako zaposlovanje naj bi bilo nezakonito le, če se izvede zaradi izogibanja uporabi Kadrovskih predpisov, ( 37 ) vendar naj bi imele institucije široko polje proste presoje pri izbiri najprimernejšega načina zaposlovanja. To naj bi omogočalo večjo prožnost kot pogoji, ki se uporabljajo za delavce iz kategorije pogodbenih uslužbencev. ( 38 )

42.

Komisija dalje trdi, da so direktive naslovljene na države članice in same po sebi ne morejo nalagati obveznosti za institucije Unije glede njihovih odnosov z osebjem. ( 39 ) V skladu s členom 336 PDEU naj bi institucije Unije same določale pravila, ki se uporabljajo v teh razmerjih, zato naj bi se direktive le izjemoma uporabljale posredno, ( 40 ) čeprav so lahko zgled za določanje obveznosti institucij Unije glede javnih funkcij Evropske unije, ( 41 ) institucije pa naj bi morale pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajna pravila Unije ( 42 ). To naj bi se uporabljalo samo za javne in druge uslužbence, ki spadajo na področje uporabe Kadrovskih predpisov, in torej ne za tožeče stranke.

43.

Položaj tožečih strank naj bi bilo zato treba v skladu s členom 5(1) Direktive 2008/104 primerjati s položajem osebja, ki ga EIGE zaposluje neposredno na podlagi litovskega prava brez posredovanja agencije za zagotavljanje začasnega dela, in ne s statutarnim osebjem Unije. Ta pristop naj bi bil v skladu z načelom avtonomije institucij Unije. Za posameznika, ki ga ni zaposlila institucija Unije, temveč pravna oseba prava države članice, kot je agencija za zagotavljanje začasnega dela, naj ne bi bilo mogoče šteti, da ga je zaposlil subjekt, enakovreden upravnemu organu, in naj ne bi mogel pridobiti statusa javnega uslužbenca Evropske unije. ( 43 ) Z razlago Direktive 2008/104, v skladu s katero bi se delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, dejansko šteli za enakovredne pogodbenim uslužbencem, naj bi se tvegala kršitev avtonomije Evropske unije ( 44 ) in povzročile nepremostljive praktične težave. ( 45 ) Komisija se sprašuje, ali je treba uporabiti Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije. ( 46 )

44.

Glede šestega vprašanja Komisija trdi, da mora sodišče države članice preveriti, ali so tožeče stranke opravljale administrativne naloge ali naloge, povezane z „glavnimi dejavnostmi“ in nalogami EIGE v skladu z uredbo o ustanovitvi, da bi ugotovilo, ali je bil namen izogniti se uporabi Kadrovskih predpisov. Vendar meni, da EIGE z zaposlitvijo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, na podlagi litovskega prava ni presegel okvira svoje proste presoje. Upravna pomoč naj se ne bi štela za nalogo, ki jo mora kot „glavno dejavnost“ opravljati EIGE sam. ( 47 ) Predložitveno sodišče naj ne bi bilo pristojno za prekvalifikacijo spornih pogodb v pogodbe, ki jih urejajo PZDU, ker tožeče stranke pogodb niso sklenile z EIGE, temveč s toženim delodajalcem (agencijo za zagotavljanje začasnega dela) in ker je EIGE tretja stranka v postopku v glavni stvari.

45.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. ( 48 )

46.

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je Sodišče pozvano, naj odloči, ali agencija Unije, kot je EIGE, spada v okvir pojma „podjetje uporabnik“ v skladu z Direktivo 2008/104 in, če je tako, ali to, da je Republika Litva pojem „podjetje uporabnik“ prenesla tako, da vključuje podjetja, ki se ne ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, pomeni, da napotitev delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v taka podjetja ureja Direktiva 2008/104; če ni tako pa, ali EIGE „opravlja[…] gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“, v skladu s členom 1(2) Direktive 2008/104; in če je tako, ali bi uporaba člena 5(1) Direktive 2008/104 o enakem obravnavanju za EIGE kot „podjetje uporabnika“ in v okviru spora med dvema strankama zasebnega prava, v katerem EIGE intervenira kot tretja oseba, pomenila poseg v upravno avtonomijo EIGE ( 49 ) in Kadrovske predpise.

47.

Predlagam torej, naj se šest vprašanj za predhodno odločanje preoblikuje v ta štiri vprašanja.

48.

Odgovor na prvo vprašanje je pritrdilen. Agencije Evropske unije, kot je EIGE, so „podjetja uporabniki“ v skladu s členom 1(2) Direktive 2008/104, kot so opredeljena v členu 3(1)(d) te direktive.

49.

Splošno sodišče je že razsodilo, da je institucija Unije, in sicer Evropska centralna banka, „podjetje uporabnik“ v smislu člena 1(2) Direktive 2008/104, čeprav svojega razlogovanja ni podrobneje pojasnilo. ( 51 ) To je bila morda logična posledica dejstva, da so institucije Unije že davno pred sprejetjem Direktive 2008/104 uporabljale agencije za zagotavljanje začasnega dela, da so zadostile začasnim potrebam po osebju s pogodbami o zaposlitvi na podlagi nacionalne zakonodaje države, v kateri je zadevna institucija Unije. ( 52 )

50.

Dalje, Sodišče za uslužbence je leta 2006 razsodilo, da dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena s subjektom mednarodnega javnega prava, samo po sebi ne zadostuje za zanikanje upoštevnosti sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma, ki jo spremlja, za spor. ( 53 ) Glede na navedeno se strinjam s trditvami Republike Litve (glej točko 32 teh sklepnih predlogov), da je za izvzetje institucij Unije, kot so opredeljene v členu 13 PEU, ali agencij Unije ( 54 ) s področja uporabe Direktive 2008/104 potrebno jasno besedilo.

51.

Takega jasnega besedila v Direktivi 2008/104 ni. Nasprotno, člen 3(1)(d) Direktive 2008/104 opredeljuje pojem „podjetje uporabnik“ široko kot „vsako fizično ali pravno osebo, za katero začasno dela delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in sicer pod nadzorom in v skladu z navodili te osebe“ (moj poudarek), medtem ko člen 5 Uredbe št. 1922/2006 določa, da je Inštitut „pravna oseba. V vseh državah članicah ima kar najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava nacionalna zakonodaja. Zlasti lahko pridobiva premično in nepremično premoženje in z njim razpolaga ter je lahko stranka v sodnem postopku.“ Kontekstualna analiza, ki člena 3(1)(d) in 1(2) Direktive 2008/104 razlaga ob upoštevanju Uredbe št. 1922/2006, torej ravno tako govori v prid vključitvi agencije, kot je EIGE, v okvir „podjetja uporabnika“ v smislu Direktive 2008/104. ( 55 )

52.

Edine jezikovne omejitve pojma „podjetje uporabnik“ so namreč navedene v členu 1(2), ki dodaja izraz „ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“ (glej tudi točke od 64 do 71 teh sklepnih predlogov). Nobeno od odstopanj od Direktive 2008/104 se ne nanaša posebej ali konkretno na agencije Evropske unije, pri čemer sta ti odstopanji člen 1(3), ki se nanaša na „pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja, sklenjena na podlagi posebnega javnega ali javno podprtega programa poklicnega usposabljanja, vključevanja ali preusposabljanja“, in člen 4(1) o „razlog[ih] splošnega interesa, ki se nanašajo predvsem na varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, zahteve glede zdravja in varnosti pri delu ali potrebo, da se zagotovi pravilno delovanje trga dela in preprečevanje zlorab“. Agencije Unije v členu 5, od (2) do (4), Direktive 2008/104, ki se nanaša na omejitve načela enakega obravnavanja, niso navedene.

53.

Tudi na podlagi ciljev Direktive 2008/104 agencij Unije ni mogoče izključiti iz pojma „podjetja uporabniki“. Dvojni cilj Direktive je razvoj prožnih oblik dela ob prizadevanju za doseganje višje stopnje harmonizacije socialnega prava, na katerem temelji. To socialno pravo je namenjeno doseganju ravnovesja med prožnostjo in varnostjo na trgu dela in je bilo poimenovano „prožna varnost“. ( 56 ) Člen 2 Direktive 2008/104 v bistvu navaja štiri cilje: varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, zagotavljanje uporabe načela enakega obravnavanja, ustvarjanje delovnih mest in razvoj prožnih oblik dela. Namen Direktive je torej spodbujanje dostopa delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku. ( 57 ) Ustvarjanje delovnih mest ter udeležba na trgu dela in vključevanje vanj so bistveni cilji. ( 58 ) Iz spisa ni razvidna nobena neskladnost med temi cilji in delovnimi mesti, ki jih ponujajo agencije Unije. EIGE ima na litovskem trgu dela aktivno vlogo, zgodovina nastanka člena 1(2) pa prav tako ne govori v prid izključitvi agencij, kot je EIGE, z njegovega področja uporabe. ( 59 )

54.

Pojem „podjetja uporabniki“ je treba razlagati široko, ( 60 ) da se ne bi ogrozilo uresničevanje ciljev Direktive 2008/104 in s tem njena učinkovitosti s čezmernim in neupravičenim omejevanjem njenega področja uporabe. To pa zato, ker je Sodišče prišlo do enakega sklepa v zvezi s pomenom pojma „delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“ iz člena 3(1)(c) in členom 1(2) Direktive 2008/104. ( 61 ) Ista zahteva mora nujno veljati za določbe Direktive 2008/104, katerih razlaga je potrebna v postopku v glavni stvari.

55.

Odgovor na drugo vprašanje je pritrdilen. Direktivo 2008/104 je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi Direktive 2008/104 za napotitev delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v podjetja uporabnike, ki ne opravljajo gospodarskih dejavnosti.

56.

Priznati je treba, da je Sodišče kot dopustne priznalo predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, ko dejstva v postopku v glavni stvari sicer niso spadala na področje uporabe prava Unije, vendar so se določbe tega prava uporabljale na podlagi nacionalnega prava, ki je napotovalo na vsebino navedenih določb Unije. ( 62 ) To je vključevalo položaje, v katerih so na podlagi zakonodaje države članice za notranje položaje sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije, pri čemer so v teh položajih vsi elementi omejeni na samo eno državo članico. ( 63 ) Kot pa je nedavno opozoril generalni pravobranilec M. Bobek, je Sodišče presodilo, da kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti določbe tega akta razlagajo enotno. ( 64 )

57.

Vendar v nasprotju s stališčem Republike Litve in Komisije (glej točki 34 in 40 teh sklepnih predlogov) obstajajo v sporu o glavni stvari vsaj štiri ovire za uporabo tako imenovane sodne prakse Dzodzi, v kateri je bilo to načelo izoblikovano. ( 65 )

58.

Prvič, prevladujoča tema v tej sodni praksi je opredelitev določbe prava države članice, na podlagi katere se ukrep Unije „neposredno in brezpogojno“ uporablja za okvir, ki ga ta ukrep ne predvideva. ( 66 ) V spisu ni navedena nobena taka jasno oblikovana določba, zgolj opustitev izraza „ki opravljajo gospodarsko dejavnost“ v členu 75(2) zakonika o delovnih razmerjih pa ne izpolnjuje te zahteve. ( 67 )

59.

Drugič, Sodišče je razsodilo, da pravila iz sodbe Dzodzi ni mogoče uporabiti za položaje, za katere zadevna direktiva določa izključitev s svojega področja uporabe. ( 68 ) Pojasnilo „podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“ iz člena 1(2) Direktive 2008/104 bi bilo brez pomena, če bi se področje uporabe zakonov, uvedenih na podlagi Direktive 2008/104, razširilo na napotitev delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v podjetja uporabnike, ki ne opravljajo gospodarskih dejavnosti.

60.

Tretjič, če se na sodno prakso pogleda širše in ponovno uporabi pristop generalnega pravobranilca M. Bobka, je bistveno, ali je zakonodajalec določbo prava Unije, katere razlaga se zahteva, uporabil v okviru, ki se preveč razlikuje od prvotnega. ( 69 ) Prvotni okvir je omejen na podjetja uporabnike, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, čeprav je zožen z določbo iz člena 1(2) Direktive 2008/104 „ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje“. ( 70 ) Če bi se Direktiva 2008/104 uporabljala zunaj teh parametrov, bi se razširila na oddaljen in neomejen okvir, kar povsem nasprotuje členu 1(2) te direktive.

61.

Četrtič, opozoriti je treba, da Direktiva 2008/104 vzpostavlja okvir za varnost, ( 71 ) da bi izboljšala minimalno varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ( 72 ) kar se tiče njihovih osnovnih delovnih in zaposlitvenih pogojev. ( 73 ) Veliki senat Sodišča je v zvezi z direktivami o minimalni harmonizaciji ugotovil, da država članica v delu, v katerem se odloči uporabiti svojo diskrecijsko pravico in preseči minimalne zahteve iz njih, ( 74 ) ne izvaja prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. ( 75 ) Zato tudi Direktiva 2008/104 ne more biti upoštevna za razlago litovskega prava v zvezi s podjetji, ki ne opravljajo gospodarskih dejavnosti v smislu člena 1(2) te direktive in v katera so bili napoteni delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela. ( 76 ) To velja za vseh 19 držav članic, ki so Direktivo 2008/104 prenesle na enak način kot Litva (glej točko 27 teh sklepnih predlogov).

62.

Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Področja delovanja in naloge EIGE, kot so opredeljeni v členih 3 in 4 Uredbe št. 1922/2006, je treba šteti za gospodarske dejavnosti v skladu s členom 1(2) Direktive 2008/104.

63.

Razlogi za to so naslednji.

64.

Prvič, Sodišče je v okviru drugega akta socialne politike Unije, in sicer Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, ( 77 ) ozko razlagalo okoliščine, v katerih so javna podjetja izključena s področja uporabe te direktive zaradi neopravljanja „gospodarske dejavnosti“, in razsodilo, da so take okoliščine omejene na „reorganizacij[o] struktur javne uprave ali prenos upravnih nalog med javnimi upravami“. ( 78 ) Dejstvo, da je EIGE javni organ, samo po sebi ne preprečuje, da bi spadal na področje uporabe člena 1(2) Direktive 2008/104 kot „podjetje uporabnik“. ( 79 ) Kot je razvidno iz razprave v točkah 67 in 68 teh sklepnih predlogov o nalogah in področjih dejavnosti EIGE (glej člena 3 in 4 Uredbe št. 1922/2006) ter njegovih ciljih (člen 2), ni mogoče šteti, da EIGE opravlja dejavnosti, ki so del izvrševanja prerogativ javne oblasti. ( 80 )

65.

Drugič, izvor člena 1(2) Direktive 2008/104 podpira široko razlago te direktive, da se prepreči nepoštena konkurenca, ( 81 ) enako pa velja tudi za ustaljeno sodno prakso Sodišča; pojem „gospodarske dejavnosti“ se običajno razlaga široko, ( 82 ) ne glede na področje pristojnosti Unije, v katerem se pojavi to vprašanje. ( 83 ) To je treba upoštevati, če se za postopek v glavni stvari uporabi pomen, ki ga je izrazu „gospodarska dejavnost“ iz člena 1(2) Direktive 2008/104 Sodišče pripisalo v sodbi z dne 17. novembra 2016, Betriebsrat der Ruhrlandklinik. ( 84 ) Vprašanje, na katero je treba odgovoriti, je tako, ali EIGE opravlja katero koli dejavnost, v okviru katere se na nekem trgu ponujajo blago ali storitve. ( 85 )

66.

V tem okviru je treba opozoriti, da v skladu s členom 14(3)(b) Uredbe št. 1922/2006 prihodki inštituta vključujejo „plačila za opravljene storitve“, torej je zakonodajalec Unije predvidel, da bo EIGE deloval kot akter na trgu, čeprav ga je doslej, kot je EIGE navedel v svojem odgovoru na pisna vprašanja Sodišča, financirala izključno Komisija.

67.

Dalje, cilji Uredbe št. 1922/2006, določeni v členu 2 te uredbe, omogočajo opredelitev več trgov, na katerih bi bilo mogoče zagotavljati blago in storitve: vplivanje na nacionalne politike in politike Unije je običajno področje delovanja tržnih lobistov; zagotavljanje tehnične pomoči institucijam Unije in organom držav članic za ozaveščanje državljanov o enakosti spolov ni vseevropski monopol EIGE; pomoč pri vključevanju enakosti spolov v politike Unije in iz njih izhajajoče nacionalne politike v Uredbi št. 1922/2006 prav tako ni določeno kot izključno področje EIGE in ga opravlja široka paleta akterjev.

68.

Primeri dejavnosti, ki pomenijo ponujanje blaga ali storitev in s katerimi se ukvarjajo komercialna podjetja, so vključeni med naloge EIGE, kot so naštete v členu 3. Med njimi izstopajo: razširjanje podatkov in informacij o enakosti spolov, med drugim, raziskovalnih centrov in nacionalnih organov za vprašanja enakosti, nevladnih organizacij in socialnih partnerjev (člen 3(1)(a)); razširjanje metodoloških orodij v institucije Unije in vladne organe države članice (člen 3(1)(c)); opravljanje raziskav o položaju v zvezi z enakostjo spolov v Evropi (člen 3(1)(d)); organizacija konferenc (člen 3(1)(g)) ter razvijanje dialoga med različnimi organi (člen 3(1)(i)). Dejavnosti drugih subjektov, in sicer „drug[ih] institucij[…], organ[ov] in pristojn[ih] nacionaln[ih] in mednarodn[ih] organizacij[…]“, so priznane v členu 4(3).

69.

Priznavam, da EIGE v svojem odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, navaja, da je njegova glavna naloga zbiranje, analiza in razširjanje podatkov ter da je edini vir primerljivih podatkov o enakosti moških in žensk na ravni Unije in nacionalni ravni. Vendar zakonodaja, ki je povzeta zgoraj, kaže, da to ni njegova edina dejavnost.

70.

Čeprav je v spisu navedeno, da se vse dejavnosti EIGE trenutno financirajo iz virov Unije, ne pa iz plačil za opravljene storitve, kot je navedeno v členu 14(3)(b) Uredbe št. 1922/2006, to ne nasprotuje ugotovitvi, da EIGE opravlja „gospodarske dejavnosti“. To pa zato, ker na podlagi člena 1(2) Direktive 2008/104 ni pomembno, ali podjetje uporabnik posluje pridobitno. ( 86 ) Sodišče je v sodni praksi, razviti v zvezi z Direktivo 2001/23, ugotovilo, da so storitve, ki se – ne da bi izhajale iz izvrševanja prerogativ javne oblasti – zagotavljajo v javnem interesu, niso pridobitne in konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo subjekti, ki imajo pridobitni namen, opredeljene kot gospodarske dejavnosti. ( 87 ) V nasprotju s trditvami EIGE in Komisije v njunih odgovorih na pisna vprašanja torej ni pomembno, ali EIGE pri opravljanju svojih dejavnosti uresničuje konkurenčne cilje; pomembno je, da se na upoštevnih trgih opravljajo storitve v konkurenci z drugimi podjetji, ki uresničujejo take cilje. Tudi zamejitev nalog EIGE z okvirom pristojnosti Unije (člen 4(1) Uredbe št. 1922/2006) ne zmanjša sodelovanja EIGE v „gospodarskih dejavnostih“ glede na širino pristojnosti Unije na področju enakosti spolov, katere spodbujanje je v javnem interesu.

71.

Nazadnje je treba spomniti, da je široka razlaga področja uporabe Direktive 2008/104 upravičena, da se ne bi ogrozilo doseganje cilja Direktive in spodkopal njen polni učinek (glej točko 54 teh sklepnih predlogov).

72.

Odgovor na četrto vprašanje je pritrdilen. Če sodišča zadevne države članice ugotovijo, da vsa delovna mesta in položaji, ki jih zasedajo delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, vključujejo naloge, ki jih opravljajo izključno delavci, zaposleni v skladu s Kadrovskimi predpisi, je treba zadevna delovna mesta in položaje prvonavedenih delavcev šteti za ,ist[a] delovn[a] mest[a]‘ v smislu člena 5(1) Direktive 2008/104. To je združljivo z upravno avtonomijo EIGE ( 88 ) in Kadrovskimi predpisi.

73.

Razlogi za to so naslednji.

74.

Prvič, stranka, ki je odgovorna za kršitev obveznosti enakega obravnavanja iz člena 5(1) Direktive 2008/104, je toženi delodajalec. Kot poudarjajo tožeče stranke (točka 24 teh sklepnih predlogov), prosi predložitveno sodišče za razlago člena 5(1), da bi določilo odgovornosti toženega delodajalca, in ne EIGE, do tožečih strank na podlagi litovskega prava. Razprava v pisnih stališčih o tem, koliko se obveznosti iz direktiv Unije uporabljajo za institucije Unije, kadar te delujejo v vlogi delodajalca, je torej do neke mere odveč, ( 89 ) saj se te sodbe nanašajo na tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, v katerih je bila institucija tožena stranka v postopkih, ki so jih začeli njihovi uslužbenci. ( 90 ) Te sodbe se nanašajo na učinek direktiv na institucije Unije v zvezi z „njihovim osebjem“. ( 91 )

75.

Drugič, vprašanje v smislu poseganja v avtonomijo EIGE ali Kadrovske predpise se ne postavlja, ker tožeče stranke predlagajo le, naj jim tožena stranka, in ne EIGE, plača zaostale zneske plačil, za katere zatrjujejo, da jim jih dolguje, ne pa naj se njihove pogodbe o začasnem delu preoblikujejo v pogodbe za nedoločen čas. Zato se ne postavlja vprašanje, ali so litovska sodišča tožečim strankam dodelila status uradnika ali drugega uslužbenca Evropske unije ter s tem kršila Kadrovske predpise in avtonomijo institucij Unije. ( 92 ) V nasprotju s trditvami Komisije se torej postopek v glavni stvari razlikuje od sodbe v zadevi Tordeur, ( 93 ) na katero se opira Komisija v svojem odgovoru na pisna vprašanja Sodišča, saj se je v navedeni zadevi delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v skladu z navedbami v predložitveni odločbi skliceval na določbo belgijskega prava, v skladu s katero bi morala Komisija pogodbo za določen čas preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas. Sodišče je razsodilo:

„Res je, da delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ni mogoče odreči socialnega varstva zgolj zato, ker je bil napoten v institucijo Skupnosti. Vendar se takega varstva ne more zagotavljati s sredstvi, ki posegajo v avtonomijo institucij Skupnosti na tem področju […] ni mogoče, da bi pogodba o zaposlitvi […] za nedoločen čas […] ne nastala na podlagi odločitve določenega pristojnega organa, ampak na podlagi dejstva, da določene zakonske določbe glede začasnega dela v državi članici, kjer ima institucija sedež, niso bile izpolnjene, in sicer tudi kadar je to podprto z odločitvijo nacionalnega sodišča“. ( 94 )

76.

V spisu nič ne nakazuje na to, da bi bil kdor koli drug razen toženega delodajalca odgovoren bodisi za plačilo, ki ga zahtevajo tožeče stranke, bodisi za izpolnitev obveznosti iz člena 5(1) Direktive 2008/104, da so „[o]snovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto“. ( 95 )

77.

Priznati je treba, da „plačilo“ v smislu Direktive 2008/104 v tej določbi ni opredeljeno ( 96 ) in da obstajajo druge določbe te direktive, glede katerih bi bilo mogoče trditi, da kršijo avtonomijo EIGE, kot je člen 10, ki državam članicam omogoča nalaganje kazni podjetjem uporabnikom. Vendar je to odvisno od narave kazni in okoliščin posameznega primera. Postopek v glavni stvari pa je omejen na delovne pogoje in pogoje zaposlitve, ki se nanašajo na „plačilo“ v skladu s členom 3(f)(ii) in na način izračuna „vsaj [takšnih pogojev plačila], kot bi bili [tisti], ki bi se uporabili“, če bi bile tožeče stranke zaposlene neposredno, kot je določeno v členu 5(1). Sklicevanje litovskih sodišč na člen 80 PZDU je glede na ugotovljeno dejansko stanje logično in ne strinjam se trditvami Komisije, da to povzroča nepremostljive težave (glej opombo 45 teh sklepnih predlogov).

78.

EIGE in Komisija trdita, da je treba „zaposli[tev] neposredno na isto delovno mesto [pri zadevnem podjetju]“ iz člena 5(1) Direktive 2008/104 primerjati s položajem začasnih delavcev, ki jih EIGE zaposluje neposredno za začasno delo na podlagi litovskega prava in ne prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, medtem ko tožeče stranke in Republika Litva trdijo, da bi bilo treba pri primerjavi upoštevati zaposlovanje na podlagi Kadrovskih predpisov.

79.

Ne ena ne druga primerjava ne odraža celovite slike potrebne analize. Spomniti je treba, da morajo v skladu z „načelom enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5(1) Direktive 2008/104, […] osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v času njihove napotitve v podjetju uporabniku ustrezati vsaj pogojem, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto“. ( 97 )

80.

Kot je pojasnjeno v pisnih stališčih tožečih strank (glej točko 29 teh sklepnih predlogov) in Republike Litve (točka 37 teh sklepnih predlogov), zahteva člen 5(1) preiskavo forenzičnih dejstev. ( 98 ) Ali so tožeče stranke na svojih delovnih mestih dejansko opravljale naloge, ki jih opravljajo uslužbenci, ki v skladu s Kadrovskimi predpisi prejemajo višje plačilo v primerjavi s plačilom, prejetim na podlagi pogodbe o začasnem delu? Pogodbe o zaposlitvi in Kadrovski predpisi imajo pri izvedbi te analize bolj vlogo dokazov kot pravnih predpisov. Glede na predložitveno odločbo se zdi, da se je komisija za delovnopravne spore tega forenzičnega dela dejansko lotila (glej točko 20 teh sklepnih predlogov). Ko je bilo na podlagi dokazov ugotovljeno, katere naloge in dejavnosti točno so opravljali delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in analizirano, kakšen je bil dogovor, jim je komisija za delovnopravne spore priznala plačilo, predvideno za funkcionalno skupino II, razred 4, iz člena 80 PZDU, ki ga mora plačati toženi delodajalec.

81.

Tretjič, kot je bilo že navedeno, je omejevanje načela enakega obravnavanja, enega od temeljev Direktive 2008/104, dovoljeno le v „nekaterih točno določenih okoliščinah“. ( 99 ) Te so določene v členu 5, od (2) do (4), Direktive 2008/104. V postopku v glavni stvari niso podane.

82.

Nazadnje bi se lahko postavilo vprašanje, kaj je treba narediti, če je EIGE prekoračil svojo diskrecijsko pravico na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1922/2006, da „v zvezi z nalogami, katerih izvedbo lahko zaupa drugim organizacijam, stopa z njimi v pogodbena razmerja, in sicer predvsem podizvajalska“, ( 100 ) ali če je ravnal na način, ki ni združljiv s Kadrovskimi predpisi, ki so za EIGE zavezujoči na podlagi člena 13(1) Uredbe št. 1922/2006. ( 101 )

83.

Iz sodne prakse izhaja, da je „[z]a […] začasno delo […] značilno tristransko razmerje med delavcem, zunanjo agencijo in institucijo ali organom Unije, ki vključuje sklenitev dveh pogodb: naprej pogodbe med agencijo za zagotavljanje začasnega dela in institucijo ali organom Unije in nato pogodbe med delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in agencijo za zagotavljanje začasnega dela. […] V tem razmerju torej obstaja zasebna agencija za zagotavljanje začasnega dela, ki ustvarja dobiček s tem, da delavca da na voljo instituciji Unije ali ga napoti za opravljanje določenih nalog v tej instituciji ali za njen račun. Zaradi tega delovanja zunanjih agencij kot posrednikov ni mogoče ugotoviti neposredne pravne vezi med zadevno osebo in institucijo ali organom Unije“. ( 102 )

84.

Tristransko razmerje zato zahteva tristransko rešitev. Toženi delodajalec – in ne tožeče stranke – mora vložiti tožbo pri Splošnem sodišču Evropske unije in predlagati izterjavo neizplačanih zneskov, ki jih je odredilo litovsko sodišče, od EIGE, če želi v skladu s pravom Unije uveljavljati, da je EIGE prekoračil svoje pristojnosti glede narave dela, ki ga je dejansko naložil tožečim strankam. Kot trdi Republika Litva (točka 35 teh sklepnih predlogov), je ta rešitev v skladu z neobstojem določb o delavcih, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v Kadrovskih predpisih.

85.

Do te ugotovitve sem prišel glede na pravico tožečih strank do dostopa do sodišča in učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47, prvi odstavek, Listine ( 103 ) ob upoštevanju težav, na katere bi naletele pri uveljavljanju procesnega upravičenja pred Splošnim sodiščem, ker nimajo pogodbe z EIGE. ( 104 )

86.

Predlagam torej, naj se Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva) odgovori tako: