1.

Ob začetku vsakega novega sklica House of Commons (spodnji dom parlamenta, Združeno kraljestvo) speaker (predsednik) na kralja (oziroma, kot velja trenutno, kraljico) naslovi prošnjo, naj ta spodnjemu domu nakloni „svobodo govora, zaščito pred prijetjem, dostop do njegovega veličanstva, če okoliščine to zahtevajo, in kar najugodnejšo razlago njegovega ravnanja“. Kralj odgovori tako, da potrdi vse privilegije, ki so jih zagotovili on sam ali njegovi številni predhodniki. ( 2 )

2.

Začetki parlamentarne imunitete pod poimenovanjem parliamentary privilege dejansko segajo v zgodovino parlamenta Združenega kraljestva. Najpomembnejša sestavina tega privilegija, svoboda govora, je bila institucionalizirana ob koncu XVI. stoletja in kodificirana v deklaraciji pravic (Bill of Rights) leta 1689. Iz nje je nastala današnja neodgovornost (oziroma materialna imuniteta) za besede, ki se izrečejo, in za dejanja, ki se storijo pri izvrševanju parlamentarnega mandata.

3.

V kontinentalnem pravu se pojav parlamentarne imunitete navadno povezuje s francosko revolucijo. Nova institucija, ki je nastala med to revolucijo, to je Assemblée nationale (nacionalna skupščina, Francija), je namreč potrebovala zaščito pred monarhično močjo, ki je bila dotlej absolutna. Prvi izraz te imunitete se je pojavil v odlokih same nacionalne skupščine. Že tu je zajemala obe sestavini parlamentarne imunitete, kot jo poznamo danes: materialno imuniteto (neodgovornost) za dejanja, storjena pri izvrševanju parlamentarnih funkcij, ( 3 ) in procesno imuniteto (nedotakljivost) za vsa druga dejanja, razen v primeru dovoljenja za pregon, ki ga da skupščina. ( 4 ) Parlamentarna imuniteta je bila zatem povzdignjena na ustavno raven v francoski ustavi iz leta 1791.

4.

Oblika te imunitete, ki je zajemala oba dela, neodgovornost in nedotakljivost, in ki je bila vzpostavljena med francosko revolucijo, je bila obsežno vključena v parlamentarne pravice držav celinske Evrope.

5.

Če parlamentarna imuniteta nastopa v obliki zaščite, zagotovljene vsakemu članu parlamenta osebno, pa je njen namen drugačen. Ne gre za privilegij poslanca, katerega namen bi bil tega poslanca izvzeti iz uporabe splošnega zakona, temveč za mehanizem zaščite parlamenta kot celote. ( 5 )

6.

Kar natančneje zadeva nedotakljivost, je eden od ciljev te zaščite zagotoviti, da se parlament lahko sestane v polni sestavi, ne da bi bilo nekatere od njegovih članov mogoče izključiti iz razprave z zlorabljenimi ali zlonamernimi kazenskimi (ali celo civilnimi) postopki. ( 6 )

7.

Danes se utemeljitev te imunitete pogosto postavlja pod vprašaj. Zatrjuje se namreč, da gre za anahronizem, ostanek iz časa, ko so bili parlamenti izpostavljeni napadom izvršilne oblasti in sodstva, ki je pogosto ostajalo v njeni službi. V sodobni pravni državi pa naj bi bila neodvisnost sodnikov najboljše jamstvo proti neutemeljenim napadom, ki bi ogrožali delovanje ali sestavo parlamenta, tako da naj bi procesna imuniteta izgubila svoj razlog za obstoj. Ta imuniteta naj bi poleg tega pomenila vir zlorab in poseg v temeljno pravico do dostopa do sodišča za osebe, oškodovane zaradi dejanj, ki bi jih člani parlamenta storili zunaj izvrševanja svojih funkcij. ( 7 )

8.

Zagotovo je v teh kritikah veliko resnice.

9.

Vendar se mi na eni strani zdi, da pričajo o zelo optimističnem pogledu na stvari, saj napredek pravne države ni povsod na enaki ravni, politične spremembe pa se ne pomikajo vedno zgolj v smeri njene krepitve. Poleg tega, če sodniki načeloma ostajajo neodvisni, to ne velja nujno za organe pregona ali za državno tožilstvo. ( 8 )

10.

Na drugi strani ukrepi, kot so sodni nadzor sklepov o odvzemu imunitete, omejevanje njenega obsega ali področja uporabe ter praksa parlamentov, da načeloma odvzamejo imuniteto, razen če obstaja fumus persecutionis, omogočajo, da se preprečijo zlorabe in da se imuniteta zadrži v okvirih, ki ustrezajo njeni vlogi zaščite parlamenta.

11.

Kadar se pravilno uporablja, je imuniteta poslancev torej eno od jamstev za njihovo neodvisnost in tako za neodvisnost vsakega parlamenta, tudi Evropskega parlamenta.

12.

Vendar je za upravičenost do te imunitete najprej treba pridobiti status člana parlamenta. V institucionalni ureditvi Evropske unije je postopek pridobitve tega statusa urejen deloma z nacionalnimi določbami držav članic in deloma z določbami prava Unije. V obravnavani zadevi pa se postavlja vprašanje porazdelitve področij uporabe teh različnih pravnih redov. Gre torej za zadevo ustavnega pomena, ki sega onkraj osebnega položaja pritožnika v postopku v glavni stvari in nacionalne politične razprave, na katero se navezuje. Pravnih vprašanj, izpostavljenih v obravnavani zadevi, se nameravam lotiti s tega ustavnega vidika.

13.

Člen 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije ( 9 ), priloženega Pogodbama EU in DEU (v nadaljevanju: Protokol), določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta nje[ni] člani uživajo:

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Evropskemu parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.“

14.

Postopek za izvolitev članov Parlamenta je urejen z Aktom o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priloženim Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom z dne 20. septembra 1976 ( 10 ), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom z dne 25. junija in 23. septembra 2002 ( 11 ) (v nadaljevanju: Akt iz leta 1976). Člen 5 tega akta določa:

„1.   Mandat petih let, za katerega so izvoljeni člani Evropskega parlamenta, začne teči ob začetku prvega zasedanja po vsakih volitvah.

[…]

2.   Mandat vsakega člana Evropskega parlamenta začne teči in preneha sočasno z obdobjem iz odstavka 1.“

15.

Člen 6(2) navedenega akta določa:

„Člani Evropskega parlamenta uživajo privilegije in imunitete, ki veljajo zanje na podlagi Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z [dne] 8. aprila 1965.“

16.

Člen 8, prvi odstavek, istega akta določa:

„Ob upoštevanju določb tega akta urejajo volilni postopek v vsaki državi članici nacionalni predpisi.“

17.

Člen 12 Akta iz leta 1976 določa:

„Evropski parlament preveri veljavnost mandatov članov Evropskega parlamenta. V ta namen upošteva izide, ki so jih uradno razglasile države članice, in odloča o morebitnih ugovorih, vloženih na podlagi določb tega akta, z izjemo nacionalnih določb, na katere napotuje ta akt.“

18.

Nazadnje, člen 13(1) tega akta določa:

„Sedež se sprosti, kadar mandat člana Evropskega parlamenta preneha zaradi odstopa, smrti ali razrešitve.“

19.

Člen 71 španske ustave določa:

„1.   Poslanci in senatorji so nedotakljivi[ ( 12 )] glede stališč, izraženih med opravljanjem njihovih nalog.

2.   Med mandatom poslanci in senatorji uživajo imuniteto in so lahko pridržani le, če so zaloteni pri izvrševanju kaznivega dejanja. Ni jih mogoče obdolžiti ali zoper njih sprožiti postopka brez predhodnega dovoljenja zadevnega doma.

3.   V zadevah, ki se vodijo zoper poslance in senatorje, je pristojen kazenski senat Tribunal Supremo [vrhovno sodišče, Španija].

[…]“

20.

Ley orgánica 5/1985 del Régimen Electoral General (sistemski zakon 5/1985 o splošnem volilnem sistemu) z dne 19. junija 1985 ( 13 ), kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: volilni zakonik), ureja španski volilni sistem. Naslov VI tega zakonika vsebuje posebne določbe za volitve v Evropski parlament. Natančneje, člen 224(1) in (2) navedenega zakonika določa:

„1.   Junta Electoral Central (osrednja volilna komisija, Španija) najpozneje dvajseti dan po volitvah in po štetju glasov na nacionalni ravni podeli ustrezna poslanska mesta vsaki posamezni kandidaturi in razglasi izvoljene predstavnike.

2.   V petih dneh od razglasitve morajo kandidati, ki so bili izvoljeni, pri osrednji volilni komisiji podati prisego ali obljubo k spoštovanju ustave. Po preteku tega roka osrednja volilna komisija razglasi za proste tiste sedeže, ki pripadajo tistim poslancem Evropskega parlamenta, ki niso podali prisege ali obljube k spoštovanju ustave, in začasno prekine vse posebne pravice, ki naj bi jim pripadale zaradi njihovega položaja, vse dokler navedene prisege ali obljube ne podajo.“

21.

Člen 384a Real Decreto por el que se aprueba la Ley de Enjuiciamiento Criminal (kraljeva uredba o potrditvi zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju: zakon o kazenskem postopku) z dne 14. septembra 1882 ( 14 ) določa:

„Kadar je obtožnica dokončna in je odrejen pripor za kaznivo dejanje osebi, ki sodeluje ali je povezana z oboroženimi tolpami ali terorističnimi ali uporniškimi posamezniki, bo obdolžencu, ki opravlja javno ali uradno funkcijo, ta samodejno prekinjena za čas trajanja pripora.“

22.

Členi od 750 do 755 tega zakona določajo:

„Člen 750

Sodnik ali sodišče, ki ugotovi, da obstajajo pogoji za kazenski postopek zoper senatorja ali poslanca Cortes [senat in poslanska zbornica], med zasedanjem parlamenta postopka ne bo sprožil, dokler ga ne odobri zadevni dom.

Člen 751

Če je senator ali poslanec Cortes zaloten pri izvršitvi kaznivega dejanja, ga je mogoče prijeti in zoper njega začeti postopek brez dovoljenja iz prejšnjega člena, vendar je treba v štiriindvajsetih urah po prijetju ali začetku pregona o tem obvestiti dom, kateremu pripada.

Prav tako je zadevni dom treba obvestiti o katerem koli postopku, ki se vodi zoper obdolženca, če je bil ta kasneje izvoljen za senatorja ali poslanca Cortes.

Člen 752

Če se postopek zoper senatorja ali poslanca Cortes začne v času med dvema parlamentarnima obdobjema, mora sodnik ali sodišče, ki vodi zadevo, o tem nemudoma obvestiti zadevni dom.

Enako velja, če se postopek zoper izvoljenega senatorja ali poslanca Cortes začne pred prvo sejo Cortes.

Člen 753

Takoj ko sta Cortes (med parlamentarnim obdobjem ali izven njega) seznanjena s postopkom, sodni tajnik v vsakem primeru prekine postopek, pri čemer postopkovna dejanja ostanejo v stanju, v kakršnem so bila ob prekinitvi, dokler zadevni dom ne sprejme odločitve, ki se mu zdi primerna.

Člen 754

Če senat ali poslanska zbornica zavrneta zahtevano dovoljenje, se postopek zoper senatorja ali poslanca Cortes ustavi; nadaljuje pa se postopek zoper ostale obdolžence.

Člen 755

Prošnja za dovoljenje se vloži v obliki zahtevka, ki se mu kot zaupna informacija priloži overjen prepis obtožb zoper senatorja ali poslanca, vključno z mnenji državnega tožilca in posebnimi prošnjami v zvezi z dovoljenjem.“

23.

Pritožnik v postopku v glavni stvari, Oriol Junqueras Vies, je bil podpredsednik Gobierno autonómico de Cataluña (avtonomna vlada Katalonije, Španija), ko je Parlamento de Cataluña (katalonski parlament, Španija) sprejel Ley 19/2017 del referéndum de autodeterminación (zakon 19/2017 o referendumu o samoodločbi) z dne 6. septembra 2017 ( 15 ) in Ley 20/2017 de transitoríedad jurídica y fundacional de la República (zakon 20/2017 o pravnem in ustanovnem prehodu republike) z dne 8. septembra 2017 ( 16 ) ter ko je bil 1. oktobra 2017 izveden referendum o samoodločbi, predviden v prvem od teh dveh zakonov, katerega določbe so bile medtem zadržane na podlagi sklepa Tribunal Constitucional (ustavno sodišče).

24.

Zaradi teh dogodkov so Ministerio fiscal (državno tožilstvo, Španija), Abogado del Estado (državni odvetnik, Španija) in politična stranka VOX sprožili kazenski postopek proti več osebam, med katerimi je O. Junqueras Vies in ki se jim očita, da so sodelovale v separatističnem procesu in da so v tem okviru storile dejanja, ki ustrezajo trem kazenskim kvalifikacijam, in sicer, prvič, kvalifikaciji „upora“ (rebelión) oziroma, podredno, „vstajništva“ (sedición), drugič, kvalifikaciji „nepokorščine“ (desobediencia) in, tretjič, kvalifikaciji „zlorabe javnih sredstev“ (malversación de caudales públicos).

25.

Med preiskavo v okviru tega kazenskega postopka je bil zoper O. Junquerasa Viesa na podlagi sklepa z dne 2. novembra 2017 odrejen pripor. Ta odločitev se odtlej brez prekinitev podaljšuje.

26.

O. Junqueras Vies je po začetku glavne obravnave v kazenskem postopku, uvedenem zoper njega, kandidiral na volitvah v Congreso de los Diputados (poslanska zbornica, Španija), ki so potekale 28. aprila 2019. Izvoljen je bil za poslanca.

27.

Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je s sklepom z dne 14. maja 2019 ( 17 ) odločilo, da od poslanske zbornice ni treba zahtevati predhodnega dovoljenja iz člena 71(2) španske ustave in člena 755 zakona o kazenskem postopku, ker je bil O. Junqueras Vies izvoljen po začetku glavne obravnave v kazenskem postopku, uvedenem zoper njega. Kot je presodilo to sodišče, se namreč imuniteta, ki izhaja iz navedene ustavne določbe, uporabi le za kazenske postopke, v katerih se v zvezi z zadevnim poslancem ali senatorjem še ni začela glavna obravnava.

28.

Z istim sklepom je to sodišče O. Junquerasu Viesu, ki je pri njem vložil zahtevek v tem smislu, odobrilo izredno dovoljenje za izhod iz pripora, da bi se lahko pod policijskim nadzorom in pod pogoji, ki bi zagotavljali njegovo varnost, udeležil prve plenarne seje poslanske zbornice ter ob tej priložnosti izpolnil zahteve, ki jih je moral izpolniti za prevzem svojega sedeža – zlasti podati prisego – in kot so določene v členu 20 poslovnika poslanske zbornice.

29.

Ko je O. Junqueras Vies izpolnil te zahteve in prevzel svoj sedež ter bil zatem odveden nazaj v pripor, je bila na podlagi odločbe predsedstva poslanske zbornice, sprejete 24. maja 2019, njegova funkcija poslanca prekinjena v skladu s členom 384a zakona o kazenskem postopku.

30.

O. Junqueras Vies je kandidiral tudi na volitvah v Parlament, ki so potekale 26. maja 2019. Izvoljen je bil za poslanca, pri čemer je osrednja volilna komisija ta izid razglasila s sklepom z dne 13. junija 2019 o „[r]azglasit[vi] poslancev, izvoljenih v Evropski parlament na volitvah, organiziranih 26. maja 2019“ ( 18 ) v skladu s členom 224(1) volilnega zakonika.

31.

S sklepom z dne 14. junija 2019 (v nadaljevanju: sklep z dne 14. junija 2019) je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) odločilo o zahtevku O. Junquerasa Viesa, s katerim je ta želel pridobiti izredno dovoljenje za izhod iz pripora, ki bi mu omogočilo, da nastopi pred osrednjo volilno komisijo in poda prisego k spoštovanju španske ustave, ki se s členom 224(2) volilnega zakonika zahteva od kandidatov, ki so izvoljeni za poslance Parlamenta. Navedeno sodišče je odobritev zahtevanega dovoljenja zavrnilo.

32.

Osrednja volilna komisija je 20. junija 2019 sprejela sklep, v katerem je ugotovila, da O. Junqueras Vies ni podal zadevne prisege, in v skladu s členom 224(2) volilnega zakonika razglasila sedež, dodeljen zadevni osebi v Parlamentu, za prost ter odločila, da se vse posebne pravice, ki naj bi ji pripadale zaradi njene funkcije, prekinejo. Hkrati je ta komisija Parlamentu poslala seznam poslancev, izvoljenih v Španiji, na katerem ni bilo imena O. Junquerasa Viesa.

33.

Dne 2. julija 2019 je imel Parlament devetega parlamentarnega obdobja prvo sejo.

34.

Medtem je O. Junqueras Vies pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) vložil pritožbo zoper sklep z dne 14. junija 2019, v kateri se je skliceval na imuniteto iz člena 9 Protokola.

35.

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

36.

Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je v predložitvenem sklepu poudarilo, da se vprašanja glede razlage prava Unije, ki se predložijo Sodišču, postavljajo ne v okviru priprave meritorne odločbe, ki je trenutno predmet posvetovanja v kazenskem postopku, uvedenem proti O. Junquerasu Viesu, temveč v okviru procesnega vprašanja, ki izvira iz pritožbe, ki jo je zadevna oseba vložila zoper sklep z dne 14. junija 2019. Navedlo je tudi, da je kot sodišče, ki v skladu s členom 71(3) španske ustave odloča na prvi in zadnji stopnji, ta vprašanja dolžno postaviti Sodišču.

37.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 1. julija 2019. Pisna stališča so vložili O. Junqueras Vies, državno tožilstvo, politična stranka VOX, španska vlada, Parlament in Evropska komisija. Iste stranke so bile zastopane na obravnavi 14. oktobra 2019.

38.

Predložitveno sodišče je istega dne izreklo sodbo št. 459/2019 (v nadaljevanju: sodba z dne 14. oktobra 2019), v kateri je med drugim O. Junquerasa Viesa obsodilo na 13 let zapora in na prav toliko let izgube državljanskih in političnih pravic (inhabilitación absoluta). To sodišče je v dopisu, poslanem Sodišču istega dne, sporočilo, da ohranja predlog za sprejetje predhodne odločbe.

39.

Predložitveno sodišče je Sodišču predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje, ki zadevajo v bistvu osebno in časovno področje uporabe imunitete članov Parlamenta, določene v členu 9 Protokola. Vendar je iz stališč, ki jih je predložilo več strank v obravnavani zadevi, razvidno, da se v primeru pritožnika v postopku v glavni stvari postavlja predhodno in precej bolj temeljno vprašanje: ali ima O. Junqueras Vies status poslanca ( 19 ) Parlamenta? Zato bom svojo analizo začel s preučitvijo tega vprašanja.

40.

Parlamentarna imuniteta iz člena 9 Protokola velja za člane Parlamenta. Vendar stranke v postopku v glavni stvari, ki so predložile stališča, razen seveda pritožnika v postopku v glavni stvari, menijo, da ta ni pridobil tega statusa oziroma ga vsekakor ni pridobil v celoti. Trdijo namreč, da na podlagi Akta iz leta 1976 volilni postopek za volitve v Parlament ureja nacionalno pravo držav članic. Po mnenju teh strank pa obveznost podati prisego k spoštovanju španske ustave, ki jo za kandidate, izvoljene v Parlament, določa člen 224 volilnega zakonika, pomeni fazo volilnega postopka v Španiji, tako da kandidat, ki je bil razglašen za izvoljenega, pridobi mandat poslanca Parlamenta z vsemi posebnimi pravicami, ki izhajajo iz njega, vključno z imuniteto, šele po izpolnitvi te obveznosti. V skladu s to logiko je osrednja volilna komisija Parlamentu poslala seznam izvoljenih kandidatov, na katerem ni bilo imena pritožnika v postopku v glavni stvari.

41.

S tem razlogovanjem se v svojih stališčih v obravnavani zadevi strinjata Parlament in v bistvu tudi Komisija. Zdi se, da je to tudi mnenje predložitvenega sodišča, predstavljeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

42.

Kar se tiče mene, se s tem razlogovanjem ne strinjam, in sicer iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

43.

V skladu s členom 14(2) PEU je Parlament sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Ti se v skladu s členom 14(3) PEU volijo s splošnim neposrednim glasovanjem. Te volitve so urejene z določbami Akta iz leta 1976. Zadevni akt določa, da ob upoštevanju vprašanj, ki so usklajena s tem aktom, volilni postopek ureja nacionalno pravo držav članic (člen 8 navedenega akta). Ta napotitev na nacionalno pravo zadeva – poleg volilnega postopka v ožjem pomenu – vprašanja, kot so pravica voliti in biti voljen, nadzor nad veljavnostjo volitev ali deloma tudi nezdružljivosti.

44.

Nasprotno pa status poslancev Parlamenta kot predstavnikov državljanov Unije, izvoljenih z neposrednimi volitvami, in kot članov institucije Unije lahko ureja le pravo Unije. Če bi se urejanje statusa poslancev Parlamenta prepustilo nacionalnemu pravu držav članic, bi namreč to vplivalo ne samo na neodvisnost Parlamenta od držav članic, ampak tudi na avtonomijo pravnega reda Unije v celoti.

45.

S tega vidika institucionalne neodvisnosti in pravne avtonomije je treba preučiti vprašanje pridobitve statusa člana Parlamenta.

46.

Prvič, razlogovanje, v skladu s katerim se status poslanca Parlamenta pridobi le, če so izpolnjene formalnosti, zahtevane z nacionalnim pravom, kot je podaja prisege, se mi zdi v nasprotju s samo idejo splošnih neposrednih volitev in predstavniškega mandata. Pridobitev takega mandata je lahko zgolj rezultat glasovanja volivcev in ne more biti pogojena z naknadno izpolnitvijo kakršne koli formalnosti, saj taka izpolnitev, kot kaže obravnavana zadeva, ni vedno odvisna le od izvoljenega kandidata. Volivci izvolijo poslance, ne pa „kandidatov za poslance“. Njihova odločitev, izražena med glasovanjem, ni predmet nobene „odobritve“ ali „potrditve“.

47.

Seveda sta parlamentarni mandat in njegova dodelitev pogojena z nekaterimi formalnimi zahtevami in omejitvami: pravico kandidata biti voljen, nezdružljivostmi in veljavnostjo volitev. Vendar gre pri tem za objektivne okoliščine, povezane z lastnostmi izvoljenega kandidata ali volilnega postopka. Ob neizpolnjevanju teh zahtev postane pridobitev ali ohranitev mandata zakonsko nemogoča in lahko pripelje do njegovega predčasnega prenehanja.

48.

Prav tako drži, da različni parlamentarni sistemi določajo formalne obveznosti, ki jih morajo člani parlamenta izpolniti, preden dejansko prevzamejo svoje funkcije, naj gre za obveznost podati prisego, prijaviti finančne interese ali druge obveznosti. Vendar te obveznosti veljajo za člane parlamenta, to je za osebe, ki so že pridobile mandat. Nasprotno pa te obveznosti niso pogoj za to pridobitev, ki lahko izhaja samo iz volje ljudstva, izražene na volitvah. ( 20 )

49.

Tako razglasitev izidov pomeni dejanje, s katerim se konča volilni postopek in ki je konstitutivno za pridobitev mandatov izvoljenih kandidatov. ( 21 ) Vse formalnosti, ki sledijo temu dejanju – razen morebitne razveljavitve volitev – so zgolj deklarativne in ne morejo biti pogoj za pridobitev mandata.

50.

Zato lahko sprejmem, da je v skladu s španskim pravom podaja prisege k spoštovanju španske ustave, ki jo kot obveznost za poslance Parlamenta, izvoljene v Španiji, določa člen 224 volilnega zakonika, lahko pogoj za to, da ti poslanci dejansko prevzamejo funkcije. ( 22 ) Ne more pa biti pogoj za to, da navedeni poslanci pridobijo status člana Parlamenta in posebne pravice, ki izhajajo iz tega statusa in med katerimi je imuniteta. Razlogovanje, v skladu s katerim bi status poslanca in torej imuniteta, ki izhaja iz njega, pripadala le tistemu, ki je nemoteno začel dejansko izvrševati svojo funkcijo, bi vodilo do začaranega kroga: izvoljeni kandidat se ne bi mogel sklicevati na svojo imuniteto, ker ne bi imel statusa poslanca, vendar ob neobstoju te imunitete ne bi mogel izpolniti obveznosti, ki bi mu omogočila, da bi pridobil ta status in imuniteto, ki izhaja iz njega. Preprečevanje kandidatu, ki je bil zakonito izvoljen na javno funkcijo, da poda prisego, zahtevano za prevzem te funkcije, pa je odlična metoda za to, da se zadevna funkcija temu kandidatu odreče kljub volji tistih, ki imajo zakonito pristojnost, da mu navedeno funkcijo podelijo.

51.

Res je, da se v skladu s členom 3 Poslovnika Parlamenta postopek preverjanja veljavnosti mandatov poslancev izvede na podlagi obvestila, s katerim pristojni organi držav članic sporočijo imena izvoljenih kandidatov. Logično je, da mora biti Parlament uradno obveščen o izidu volitev, saj mu ni mogoče nalagati obveznosti, da za pridobitev te informacije prelista uradni list vsake države članice. Vendar je to obvestilo le tehnični akt, ki v nasprotju s tem, kar trdi zlasti Komisija, ne more imeti konstitutivnega pomena za pridobitev mandata. Sicer se domneva, da to obvestilo zvesto odseva izid volitev, saj v skladu s členom 3(3), drugi pododstavek, Poslovnika Parlamenta preverjanje veljavnosti mandatov temelji „na uradnem obvestilu vseh držav članic o dokončnih izidih volitev, v katerem so podrobno navedena imena izvoljenih kandidatov“. Poleg tega v skladu s členom 12 Akta iz leta 1976 Parlament za preverjanje mandatov svojih članov upošteva „izide, ki so jih uradno razglasile države članice“ ( 23 ). Akt iz leta 1976 pa ima kot normativni akt prednost pred Poslovnikom Parlamenta. ( 24 )

52.

Drugič, posledica, ki je v skladu s španskim pravom vezana na nepodajo prisege k spoštovanju španske ustave, in sicer razglasitev mandata za (začasno) prostega in prekinitev posebnih pravic, ki izhajajo iz njega, do izpolnitve obveznosti podati to prisego, po mojem mnenju ni združljiva z upoštevnimi določbami Akta iz leta 1976.

53.

Čeprav je namreč s tem aktom državam članicam zaupana skrb, da izvedejo volitve poslancev v Parlament, jim navedeni akt ne omogoča, da prosto razpolagajo z mandatom teh poslancev. Seveda so države članice, najprej, pristojne za preverjanje veljavnosti volitev. To se zdi logično, saj so države članice tiste, ki prevzemajo odgovornost za izvedbo volitev. Če se ugotovijo nepravilnosti, se volitve in torej njihov izid lahko razveljavijo, kar načeloma pripelje do novega glasovanja. Dalje, države članice lahko ugotovijo, da je poslanec Parlamenta razrešen. Vzrok te razrešitve je lahko med drugim poslančeva izguba pravice biti voljen ali nastanek nezdružljivosti z mandatom poslanca Parlamenta.

54.

V obravnavanem primeru pa ni izkazana nobena od teh okoliščin, vsaj ne do razglasitve sodbe z dne 14. oktobra 2019. To, da pritožnik v postopku v glavni stvari ni podal zahtevane prisege, namreč ne povzroči, da je razrešen mandata, temveč samo – po besedah predložitvenega sodišča – „začasno odložitev [dejanske pridobitve tega mandata], dokler se, odvisno od izida postopka, ne odpravijo ovire, ki preprečujejo dejanski prevzem parlamentarnega položaja“. Vendar niti Akt iz leta 1976 niti nobena druga določba prava Unije ne določa pristojnosti držav članic za to, da (začasno) prekinejo, in sicer za neopredeljeno obdobje, ki bi se morda lahko razvleklo na celotno zakonodajno obdobje, mandat poslanca Parlamenta.

55.

Tretjič, ne zdi se mi, da trditev, da je obveznost podati prisego k spoštovanju španske ustave iz člena 224 volilnega zakonika element volilnega postopka, izhaja iz samega španskega prava.

56.

Ta obveznost je dejansko določena v členu 108(8) volilnega zakonika za vsakega kandidata, ki je izvoljen. Vendar se v skladu s tem členom zadevna podaja prisege zahteva „v trenutku prevzema sedeža in za prevzem svoje funkcije v polnem obsegu“. V nasprotju z zatrjevanjem španske vlade na obravnavi iz navedenega člena torej ni razvidno, da je zadevna obveznost pogoj za pridobitev mandata.

57.

Ta ugotovitev je potrjena zlasti v zvezi s kandidati, izvoljenimi v Cortes générales (španski parlament). Zadevna obveznost je urejena v poslovniku vsakega doma španskega parlamenta. Prisega se poda pred domom, ki mu pripada posamezni član tega parlamenta, načeloma na prvi plenarni seji zadevnega doma. Vendar so članom na voljo tri plenarne seje za izpolnitev te obveznosti, preden se izreče sankcija razglasitve mandata za prostega.

58.

Zato gre po mojem mnenju očitno za formalnost, naloženo članom španskega parlamenta, ki so edini, na katere se nanašajo določbe poslovnikov in ki lahko sodelujejo na plenarnih sejah parlamentarnih domov. Čeprav je dejansko izvrševanje mandata lahko pogojeno s to formalnostjo, ta nikakor ni pogoj za njegovo pridobitev, saj ta pridobitev izhaja zgolj iz izida volitev.

59.

Temu izrecno pritrjuje Tribunal Constitucional (ustavno sodišče), ki je v zvezi z obveznostjo podati prisego k spoštovanju španske ustave potrdilo, da „[n]jena morebitna neizpolnitev ne povzroči izgube statusa poslanca ali senatorja, saj ta status temelji samo na ljudskih volitvah, temveč zgolj onemogoči izvrševanje funkcij, povezanih s tem statusom“. ( 25 ) V resnici gre torej za izvrševanje parlamentarne funkcije, in ne za pridobitev mandata.

60.

Če pa to velja za člane španskega parlamenta, ne vidim, kako bi lahko bilo drugače za poslance Parlamenta. Formalna obveznost, ki je naložena poslancu (ali senatorju) in s katero je pogojen dejanski prevzem njegove funkcije, to je obveznost podati prisego k spoštovanju španske ustave, namreč ne more nenadoma spremeniti narave in postati nujen element volilnega postopka, ki bi imel konstitutiven pomen za pridobitev mandata poslanca Parlamenta.

61.

Nazadnje, četrtič, za prehod na vprašanja, ki so neposredno povezana z razlago člena 9 Protokola, je treba navesti, da bi teza, v skladu s katero bi bila izpolnitev obveznosti podati prisego k spoštovanju španske ustave pogoj za pridobitev mandata poslancev Parlamenta, izvoljenih v Španiji, te poslance in tudi sam Parlament postavljala v občutno slabši položaj v primerjavi s španskim parlamentom in njegovimi člani, kar zadeva upravičenost do parlamentarne imunitete in pristojnost za odvzem ali zaščito te imunitete.

62.

Člani španskega parlamenta namreč to prisego podajo pred svojim zadevnim domom, načeloma na prvi plenarni seji, ki se je udeležijo. Ta prisega je urejena s poslovnikom vsakega parlamentarnega doma. Gre torej za interni postopek zadevnega doma, v katerega ni vključena nobena tretja institucija. Poleg tega, kot sem že opozoril, ta obveznost ni pogoj za pridobitev statusa člana parlamenta, temveč le za polno izvrševanje tega statusa. Še več, kar zadeva poslansko zbornico, sankcija v obliki prekinitve posebnih pravic poslanca vsekakor nastopi šele, ko so izvedene tri plenarne seje, ne da bi ta poslanec izpolnil zadevno obveznost. ( 26 ) Prav tako ni gotovo, da ta prekinitev zadeva tudi parlamentarno imuniteto. ( 27 )

63.

Nasprotno pa se v primeru članov Parlamenta prisega poda pred osrednjo volilno komisijo, organom, ki ni povezan s Parlamentom, ne da bi ta imel besedo pri tem. Če evropski poslanec (ali, glede na besedilo člena 224 volilnega zakonika, „kandidat, ki je bil izvoljen“) ne izpolni te obveznosti, tudi iz razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, to nemudoma in samodejno povzroči razglasitev njegovega mandata za prostega tako, da se njegovo ime sploh ne sporoči Parlamentu skupaj z imeni izvoljenih kandidatov in tako, da zanj, kot se zatrjuje, parlamentarna imuniteta ne velja.

64.

V skladu s členom 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola pa člani Parlamenta na ozemlju svoje države uživajo „imunitete, priznane članom parlamenta te države“, pri čemer je za odvzem te imunitete na podlagi člena 9, tretji odstavek, Protokola pristojen Parlament. Vendar ne vidim, kako bi se za to imuniteto lahko štelo, da je ista kot imuniteta, priznana članom nacionalnega parlamenta, če pogoji za dostop do statusa člana parlamenta pred priznanjem imunitete niso enaki.

65.

Iz vsega navedenega izhaja, da v nasprotju s trditvami strank, omenjenimi v točkah 40 in 41 teh sklepnih predlogov, podaja prisege k spoštovanju španske ustave ne pomeni faze postopka volitev v Evropski parlament v Španiji, ker je treba ta postopek šteti za zaključen z uradno razglasitvijo izidov. Tako je treba šteti, da je status člana Parlamenta pridobljen zgolj zaradi in od trenutka te razglasitve.

66.

Poleg tega sta bili glede na informacije, vsebovane v predlogu za sprejetje predhodne odločbe in stališču španske vlade, pritožniku v postopku v glavni stvari njegovi nacionalni voljeni funkciji (funkciji poslanca katalonskega regionalnega parlamenta in poslanca spodnjega doma španskega parlamenta) prekinjeni na podlagi člena 384a zakona o kazenskem postopku.

67.

Ponovno se mi v nasprotju s trditvami španske vlade zdi jasno, da se tak ukrep prekinitve ne more nanašati na pritožnika v postopku v glavni stvari kot člana Parlamenta. Sicer drži, da so poslanci Parlamenta izvoljeni v državah članicah v skladu s podrobnimi pravili, določenimi z njihovim nacionalnim pravom, ki je v nekaterih točkah usklajeno z Aktom iz leta 1976. Za namene teh volitev so s Pogodbo sedeži v Parlamentu razdeljeni med države članice po pravilu „upadajoče proporcionalnosti“ (člen 14(2), tretji stavek, PEU). To je tudi razlog, da države članice uporabljajo – poleg povsem postopkovnih določb – lastna pravila, kar zadeva med drugim pravico biti voljen. Prav tako jim je dovoljeno za člane Parlamenta, izvoljene na njihovih zadevnih ozemljih, uporabiti lastna pravila o nezdružljivostih poleg seznama nezdružljivosti, določenega v členu 7 Akta iz leta 1976. Normalno je tudi, da nacionalno pravo držav članic ureja nadzor nad veljavnostjo volitev.

68.

Toda ko so člani Parlamenta enkrat izvoljeni, imajo mandat, ki je urejen s pravom Unije in ki ga države članice ne morejo niti preklicati niti omejiti brez izrecnega pooblastila, izhajajočega iz tega prava. Razen primerov odstopa in smrti pa je edina okoliščina, v kateri mandat člana Parlamenta preneha pred njegovim običajnim iztekom, razrešitev (člen 13(1) Akta iz leta 1976). Ta razrešitev lahko izhaja iz nacionalne zakonodaje države članice, v kateri je bil zadevni poslanec izvoljen. To je normalno, saj razrešitev evropskega poslanca navadno nastopi bodisi zaradi izgube pravice zadevne osebe biti voljen bodisi zaradi nastanka nezdružljivosti, pri čemer ta elementa ureja – v drugem primeru delno – nacionalno pravo držav članic.

69.

Na drugi strani pa Akt iz leta 1976 ne omogoča, da država članica iz katerega koli razloga prekine mandat člana Parlamenta ali posebne pravice, ki izhajajo iz njega, ne glede na to, ali je bil ta član izvoljen v tej državi članici ali kateri drugi. ( 28 ) Razen v primerih prenehanja mandata, določenih v členu 13(1) Akta iz leta 1976, član Parlamenta ohrani ta status celotno običajno trajanje svojega mandata.

70.

Če sklenem ta del, po mojem mnenju oseba, katere izvolitev v Parlament je uradno razglasil pristojni organ države članice, v kateri so potekale te volitve, zgolj zaradi tega in od tega trenutka pridobi status člana Parlamenta ne glede na kakršno koli naknadno formalnost, ki bi jo ta oseba morala izpolniti bodisi na podlagi prava Unije bodisi na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice. Taka oseba ohrani ta status do izteka svojega mandata, razen v primerih njegovega prenehanja, omenjenih v členu 13(1) Akta iz leta 1976.

71.

Predložitveno sodišče postavlja Sodišču tri vprašanja glede razlage člena 9 Protokola. Natančneje, prvo in drugo vprašanje se nanašata na časovno in osebno področje uporabe člena 9, prvi odstavek, točka (a), tega protokola. Tretje vprašanje se nanaša na področje uporabe in obseg člena 9, drugi odstavek, navedenega protokola.

72.

Parlamentarna imuniteta članov Parlamenta je določena v členih 8 in 9 Protokola.

73.

Člen 8 Protokola določa neodgovornost teh članov za mnenja ali glasove, ki so jih izrekli pri opravljanju svojih dolžnosti (materialna imuniteta). Očitno je, da se ta člen ne uporabi v obravnavani zadevi.

74.

S členom 9 Protokola pa se uvaja nedotakljivost članov Parlamenta (procesna imuniteta). V skladu s členom 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola ti člani na ozemlju svoje države uživajo imunitete, priznane članom parlamenta te države. ( 29 ) Ta določba je predmet prvih dveh vprašanj za predhodno odločanje. Na ozemlju drugih držav članic navedeni člani v skladu s členom 9, prvi odstavek, točka (b), tega protokola uživajo „imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom“. Kot določa člen 9, drugi odstavek, navedenega protokola, za člane Parlamenta velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Parlamenta in nazaj. Ta določba je predmet tretjega vprašanja za predhodno odločanje. V skladu s členom 9, tretji odstavek, Protokola lahko Parlament odvzame imuniteto, ki jo ta člen določa tako v prvem odstavku, točki (a) in (b), kot v drugem odstavku. Ta pristojnost izključuje pristojnost katere koli druge institucije na nacionalni ravni ali na ravni Unije.

75.

Besedilo sedanjega člena 9, prvi odstavek, Protokola ostaja praktično nespremenjeno že od Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske skupnosti za premog in jeklo iz leta 1951. Strinjam se z mnenjem doktrine, da je napotitev na nacionalno pravo, kar zadeva imuniteto poslancev Parlamenta v lastnih državah članicah, ostanek iz časa, ko so bili člani Skupščine tudi člani nacionalnih parlamentov. Zato so bili že upravičeni do imunitete po nacionalnem pravu in je bilo torej odveč tej imuniteti dodajati še eno. Ta rešitev je anahronizem že vse od volitev članov Parlamenta z neposrednimi volitvami, še bolj zastarela pa je od uvedbe prepovedi združevanja obeh mandatov. Poleg tega je kot taka in kot vir različnega obravnavanja močno kritizirana. ( 30 )

76.

Opozoriti je treba, da predlogi za poenotenje parlamentarne imunitete, ki jih je podal Parlament, niso uspeli. ( 31 )

77.

Vseeno je treba člen 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola razlagati tako, da se ohranita doslednost in enotnost statusa članov Parlamenta.

78.

V skladu s členom 9, prvi odstavek, Protokola se imuniteta, določena v njem, uporabi „[m]ed zasedanjem Evropskega parlamenta“. Ta določba se nanaša tako na imuniteto, ki izhaja iz nacionalnega prava (in je omenjena v členu 9, prvi odstavek, točka (a), tega protokola), kot na „evropsko“ imuniteto (ki je omenjena v členu 9, prvi odstavek, točka (b), navedenega Protokola). Čeprav je vsebina imunitete, ki izhaja iz nacionalnega prava, odvisna od tega prava, je trajanje zaščite vseeno urejeno s pravom Unije za vse poslance Parlamenta enako. Zaradi razlik med zakonodajami držav članic, kar zadeva časovni obseg, ki ga zajema parlamentarna imuniteta, bi vsaka drugačna razlaga pripeljala do razmaha različnega obravnavanja poslancev Parlamenta glede na državo članico, v kateri so bili izvoljeni. Pojem „zasedanje“ Parlamenta je torej treba razlagati kot avtonomen pojem prava Unije. ( 32 )

79.

V skladu s členom 229 PDEU ima Parlament letna zasedanja. Prvo zasedanje novoizvoljenega Parlamenta se začne prvi torek po preteku enega meseca od konca volilnega obdobja (člen 11(3) Akta iz leta 1976). ( 33 ) Določitev konca letnih zasedanj je bila prepuščena Parlamentu kot ukrep notranje organizacije. V skladu s sedanjo prakso je zasedanje letno obdobje, tako da Parlament zaseda neprestano. ( 34 ) Sodišče je že imelo priložnost odločiti, da pojem „zasedanje“ v smislu člena 9, prvi odstavek, Protokola zajema to obdobje v celoti, neodvisno od vprašanja, ali pred Parlamentom dejansko poteka seja ali ne. ( 35 )

80.

Tako je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje, kot ga postavlja predložitveno sodišče, odgovoriti, da se zasedanje Parlamenta v smislu člena 9, prvi odstavek, Protokola začne ob začetku prvega zasedanja novoizvoljenega Parlamenta, to je na dan iz člena 11(3) Akta iz leta 1976. Na isti dan se začne uporabljati ta določba Protokola.

81.

Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje se sprašuje, ali se imuniteta iz člena 9, prvi odstavek, Protokola uporabi tudi za kandidata, ki je bil izvoljen za poslanca Parlamenta, vendar ni mogel prevzeti svoje funkcije, ker ni izpolnil obveznosti podati prisego, določene v španskem pravu.

82.

Kot sem navedel v prvem delu teh sklepnih predlogov, je treba za osebo, ki je v položaju pritožnika v postopku v glavni stvari, šteti, da je pridobila parlamentarni mandat in s tem status člana Parlamenta. Ta oseba je zato upravičena do imunitete iz člena 9, prvi odstavek, Protokola. Vendar je treba določiti še trenutek, v katerem tak poslanec postane upravičen do te imunitete.

83.

Imuniteta iz člena 9, prvi odstavek, Protokola za člane Parlamenta velja načeloma od začetka prvega zasedanja novoizvoljenega Parlamenta. Sočasno začne teči mandat teh poslancev (člen 5(2) Akta iz leta 1976). Ker Parlament zaseda neprestano, obdobje, ki ga zajema zadevna imuniteta, sovpada s trajanjem mandata.

84.

V skladu s členom 5(2) Akta iz leta 1976 v povezavi s členom 5(1) tega akta mandat „vsakega“ poslanca Parlamenta začne teči ob začetku prvega zasedanja po volitvah. ( 36 ) Niti ta niti nobena druga določba začetka mandata ne pogojuje z dejansko navzočnostjo evropskega poslanca na prvi seji novoizvoljenega Parlamenta, z dejanskim prevzemom njegove funkcije na splošno ali s katero koli drugo okoliščino. Zato je treba ugotoviti, da mandat evropskega poslanca, ki ni dejansko prevzel svoje funkcije, ker ni izpolnil vseh formalnosti, zahtevanih z nacionalnim pravom, prav tako začne teči ob začetku prvega zasedanja novoizvoljenega Parlamenta. Od istega trenutka torej za tega poslanca velja parlamentarna imuniteta iz člena 9, prvi odstavek, Protokola.

85.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago člena 9, drugi odstavek, Protokola.

86.

V skladu s to določbo za poslance Parlamenta velja parlamentarna imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Parlamenta in nazaj. Najprej je pomembno pojasniti natančno naravo te imunitete.

87.

Zadevna določba v zvezi s tem ni izrecna: nanaša se preprosto na „imuniteto“. Po mojem mnenju je treba ta izraz razumeti kot sklicevanje na imuniteto iz člena 9, prvi odstavek, točki (a) in (b), Protokola. Tako bi za poslanca, ki potuje na zasedanje Parlamenta ali nazaj, na ozemlju njegove države članice veljala imuniteta, priznana članom parlamenta te države članice.

88.

To razlago potrjuje dejstvo, da je v členu 9, tretji odstavek, Protokola, v katerem je obravnavan zlasti odvzem imunitete evropskim poslancem, prav tako uporabljen izraz „imuniteta“ brez drugih pojasnil. Ni pa sporno, da gre pri tem za imuniteto iz člena 9, prvi odstavek, tega protokola.

89.

Kar zadeva časovni obseg imunitete iz člena 9, drugi odstavek, Protokola, je Sodišče že imelo priložnost ugotoviti, da se ta imuniteta lahko uporabi zunaj obdobja, med katerim Parlament zaseda, to je po zaključku zasedanja. ( 37 )

90.

Ne vidim razlogov, iz katerih se ta imuniteta ne bi mogla uporabiti tudi pred navedenim obdobjem, vključno s časom pred začetkom prvega zasedanja po volitvah. Zdi se mi, da bi bilo to celo precej logično glede na to, da bi morali poslanci do kraja zasedanja Parlamenta potovati pred začetkom tega zasedanja.

91.

Kar zadeva tezo, ki jo je Komisija navedla v pisnem stališču in ponovila na obravnavi ter v skladu s katero je bil člen 9, drugi odstavek, Protokola upošteven samo v preteklosti, ko Parlament ni zasedal neprestano, in je od takrat zastarel, se z njo ne strinjam. Besedilo obstaja in ga je treba razlagati ne ob sklicevanju na hipotetične funkcije, ki naj bi jih imelo v prejšnjem normativnem okviru, temveč glede na sedanje okoliščine. Če bi se sledilo logiki Komisije, bi bilo mogoče za zastarelo razglasiti tudi napotitev na nacionalno pravo v členu 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola.

92.

Res je, da to pomeni, da bi se imuniteta uporabljala, še preden začne poslancem teči mandat. Vendar v tem ne vidim nič nezaslišanega. V nacionalnem pravu držav članic ni nenavadno, da se imuniteta uporablja od razglasitve izidov volitev, čeprav se mandat ali njegovo izvrševanje uradno začne na poznejši datum. ( 38 ) Ta rešitev je popolnoma usklajena s ciljem parlamentarne nedotakljivosti, ki je zagotoviti, da lahko Parlament začne delo opravljati v polni sestavi. Kot pa predložitveno sodišče tudi samo priznava, bi bil ta cilj lahko ogrožen, če imuniteta, ko so imena izvoljenih poslancev enkrat znana, za te poslance ne bi veljala.

93.

Razložiti je treba še besede „medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta“. Po strogo dobesedni razlagi bi šlo samo za čas, ko bi bil poslanec na poti do kraja zasedanja Parlamenta. Vendar bi taka poenostavljena razlaga po mojem mnenju zadevni določbi odvzela vso uporabnost.

94.

Najpomembneje namreč ni toliko to, da poslanec med svojo potjo do kraja zasedanja Parlamenta ni prijet, temveč to, da lahko učinkovito opravi to pot, to je, da lahko povsem svobodno stori potrebne korake za dejanski prevzem svoje funkcije ter za svoje potovanje do tega kraja zasedanja. S tem bo imuniteta iz člena 9 Protokola celovito uporabljena za poslance Parlamenta in bo tej uporabi v celoti zagotovljen polni učinek. Funkcija imunitete, in sicer zaščita delovanja in neodvisnosti Parlamenta, namreč ne zahteva, da so pred začetkom njegovega zasedanja njegovi člani zaščiteni pred vsakim ukrepom, do katerega lahko pripelje kazenski pregon. Vendar ta funkcija zahteva, da se jim ne prepreči prevzem njihovih dolžnosti v trenutku, ko se to zasedanje začne.

95.

Kar zadeva državo članico, v kateri je bil zadevni poslanec izvoljen, se morajo nacionalni organi torej vzdržati vseh ukrepov, ki bi lahko ovirali te korake, in prekiniti ukrepe, ki se že izvajajo, razen če so ti organi dosegli odvzem imunitete s strani Parlamenta. Ker člen 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola v zvezi z vsebino imunitete napotuje na nacionalno pravo, ta obveznost seveda velja le za ukrepe, ki jih zadeva parlamentarna imuniteta na podlagi tega nacionalnega prava.

96.

Naj spomnim, ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru postopka, v katerem se izpodbija to, da je predložitveno sodišče pritožniku v postopku v glavni stvari zavrnilo odobritev dovoljenja za izhod iz pripora, da bi podal prisego k spoštovanju španske ustave, kar se zahteva, da je mogoče začeti dejansko izvrševanje mandata poslanca Parlamenta.

97.

Ker je bila na dan, ko je potekala obravnava te zadeve, zoper pritožnika v postopku v glavni stvari izrečena dokončna obsodilna sodba, je postal vprašljiv predmet tega postopka, s tem pa tudi predloga za sprejetje predhodne odločbe.

98.

Res je, da je predložitveno sodišče ohranilo svoj predlog za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer je navedlo, da „je odgovor [Sodišča] potreben neodvisno od tega, ali je [O. Junqueras Vies] priprt preventivno ali na podlagi obsodbe“.

99.

Vendar težava ni v podlagi za pripor pritožnika v postopku v glavni stvari, temveč v stranski kazni izgube njegovih državljanskih in političnih pravic, na katero je bil prav tako obsojen. Glede na razpoložljive informacije ta kazen povzroči med drugim dokončno izgubo vseh javnih funkcij, vključno z voljenimi, in pravice biti voljen (pasivna volilna pravica). ( 39 ) Ker pa je pravica biti voljen v mandat poslanca Parlamenta kot element volilne zakonodaje odvisna od nacionalnega prava, ( 40 ) se odvzem te pravice nanaša tudi na njen odvzem v Parlamentu. Zato mora povzročiti razrešitev v smislu člena 13 Akta iz leta 1976.

100.

Če torej sodba z dne 14. oktobra 2019 povzroči razrešitev pritožnika v postopku v glavni stvari, ( 41 ) ne vidim nobenega smisla v preučevanju vprašanja, ali bi mu bilo treba odobriti zadevno dovoljenje, saj bi bila njegova morebitna podaja prisege v vsakem primeru brezpredmetna.

101.

Zato se mi pojavljajo dvomi glede pristojnosti Sodišča za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje v tej zadevi. Res je, da v skladu s členom 100(1), prvi stavek, Poslovnika Sodišča postopek o predlogu za sprejetje predhodne odločbe pred Sodiščem teče, dokler sodišče, ki mu ga je predložilo, predloga ne umakne. Vendar lahko v skladu s členom 100(2) tega poslovnika Sodišče kadar koli ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njegovo pristojnost. Na podlagi člena 267 PDEU pa je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanja glede razlage prava Unije v okviru resničnih in obstoječih sporov pred sodišči držav članic. Če torej spor o glavni stvari ni več aktualen, Sodišče preneha biti pristojno, saj bi bil njegov odgovor hipotetičen.

102.

Sodba z dne 14. oktobra 2019 v povezavi z obsegom sklepa z dne 14. maja 2019 pripelje do tega, da je bilo pritožniku v kazenskem postopku v glavni stvari, čeprav je bil izvoljen za poslanca Parlamenta in je – kot sem razložil v teh sklepnih predlogih – pridobil ta status, vendar ne da bi lahko začel dejansko izvrševati mandat, sojeno in je bil obsojen, ne da bi imel Parlament priložnost odločati o odvzemu ali o morebitni zaščiti njegove parlamentarne imunitete.

103.

Po jezikovni razlagi člena 9 Protokola je vse v skladu s pravili. Zadevni poslanec Parlamenta je v svoji državi članici upravičen do imunitete, kot jo določa nacionalno pravo, pri čemer to pravo lahko razlagajo le nacionalna sodišča.

104.

Vendar, kot sem že opozoril, besedilo člena 9 Protokola ostaja nespremenjeno od Pogodbe ESPJ in njenega protokola št. 7. Razen tega protokola pa se je vse ostalo v normativnem okviru spremenilo.

105.

Parlament je iz preproste posvetovalne in nadzorne skupščine postal glavno zakonodajno in politično telo Unije, ki zagotavlja njeno demokratično legitimacijo. Sestavljen ni več iz predstavnikov narodov držav članic, temveč iz predstavnikov državljanov Unije. Ti predstavniki niso več napoteni iz nacionalnih parlamentov, ampak so izvoljeni na splošnih neposrednih volitvah. Prepoved dvojnega mandata krepi neodvisnost Parlamenta od nacionalnih parlamentov.

106.

Poleg tega je bila volilna pravica povzdignjena na raven temeljne pravice s členom 39(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišče je namreč že imelo priložnost odločiti, da je s členom 39(2) Listine, v skladu s katerim se „[č]lani [Parlamenta] volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem“, „v Listini izražena volilna pravica državljanov Unije na volitvah v Evropski parlament“. ( 42 ) Če pa se s členom 39(2) Listine varuje aktivna volilna pravica državljanov Unije (pravica voliti), mora biti z njim nujno varovana tudi njihova pasivna volilna pravica, imenovana tudi pravica kandidirati in biti voljen. Pravica neposredno in svobodno voliti namreč ne bi imela nobene vrednosti brez pravice kandidatov, da najprej svobodno nastopijo na volitvah in nato, ko so izvoljeni, izvršujejo svojo funkcijo, pri čemer so glede na okoliščine upravičeni do zaščite, zagotovljene s parlamentarno imuniteto.

107.

Ob upoštevanju teh sprememb se rezultat, ki izhaja iz jezikovne razlage člena 9 Protokola, izkaže kot nezadovoljiv. Zato se je treba vprašati, ali mora razlaga te določbe obstati v času premoga in jekla ali pa mora slediti razvoju normativne in institucionalne krajine.

108.

Ne da bi se pod vprašaj postavljala napotitev na nacionalno pravo, ki jo vsebuje člen 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola, bi se s to razlago lahko poudarila pristojnost Parlamenta na področju imunitete njegovih članov. Zlasti ta določba napotuje na nacionalna pravila, kar zadeva vsebino imunitete, Parlamentu pa prepušča skrb za uporabo teh pravil. Zato se mi od trenutka, ko se z nacionalnim pravom države članice članom parlamenta priznava imuniteta, zdi popolnoma logično, da ni pristojno nacionalno sodišče tisto, ki presoja primernost zahtevati njen odvzem, temveč da Parlament odloča, ali je to imuniteto primerno odvzeti ali zaščititi.

109.

V tretjem vprašanju za predhodno odločanje predložitveno sodišče načenja še vprašanje tehtanja interesov, ki bi ga bilo treba opraviti v okviru sklepa o morebitni odobritvi dovoljenja za izhod pritožnika v postopku v glavni stvari iz pripora. Vendar je to vprašanje zaradi razglasitve sodbe z dne 14. oktobra 2019 postalo brezpredmetno. Edino vprašanje, ki je še upoštevno, je, ali je ob razglasitvi te sodbe za pritožnika v postopku v glavni stvari kot člana Parlamenta veljala imuniteta.

110.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori: