1.

Po katerih pravnih pravilih in etičnih standardih se morajo ravnati člani Evropskega računskega sodišča (v nadaljevanju: Računsko sodišče) in kakšne sankcije se lahko izrečejo v primeru kršitve teh standardov? To sta temeljni vprašanji, ki se postavljata v okviru tožbe, ki jo je Računsko sodišče zdaj vložilo pri Sodišču.

2.

Računsko sodišče namreč s to tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da K. Pinxten ni izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja člana Računskega sodišča. Računsko sodišče trdi, da je K. Pinxten kršil svoje obveznosti na podlagi členov 285 in 286 PDEU. Zato Sodišču predlaga, naj mu naloži ustrezno sankcijo, kot je določena v členu 286(6) PDEU.

3.

Ta zadeva je prva, ki se nanaša na (nekdanjega) člana Računskega sodišča in je bila vložena s sklicevanjem na člen 286(6) PDEU. Zadnjenavedena določba določa, da je „[č]lan Računskega sodišča […] lahko razrešen ali se mu lahko odvzame pravica do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti le, kadar Sodišče na predlog Računskega sodišča ugotovi, da član ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja“. Na splošno je mogoče ugotoviti, da je Sodišče doslej izreklo eno samo sodbo na podlagi podobne določbe Pogodbe, ki se uporablja za komisarje, in sicer sodbo z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455).

4.

S to zadevo se torej Sodišču ponuja nova priložnost, da po eni strani pojasni nekatere postopkovne posebnosti v zvezi s to vrsto postopka in po drugi strani navede standarde ravnanja, ki veljajo za osebe, ki opravljajo visoke funkcije v institucijah Unije. V času, ko se, milo rečeno, pojavljajo dvomi o legitimnosti Evropske unije ter njenih institucij in uslužbencev, bo odločitev Sodišča o tem vprašanju zagotovo obveljala za zelo pomembno.

5.

Računsko sodišče je ena od sedmih institucij Evropske unije. Kot takemu so mu posvečeni trije členi Pogodbe o delovanju Evropske unije, in sicer členi 285, 286 in 287.

6.

Prvič, drugi odstavek člena 285 PDEU določa, da člani Računskega sodišča „opravljajo svoje naloge popolnoma neodvisno in v splošnem interesu Unije“. Drugič, člen 286(3) PDEU določa, da „[p]ri opravljanju [svojih] nalog člani Računskega sodišča ne smejo zahtevati ali sprejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov [ter se] [v]zdržijo […] vsakršnega ravnanja, ki je nezdružljivo z njihovimi nalogami“. V členu 286(4) PDEU je dodano, da „[č]lani Računskega sodišča med svojim mandatom ne smejo opravljati nobene druge poklicne dejavnosti, bodisi pridobitne ali nepridobitne. Pri prevzemu svojih nalog se slovesno obvežejo, da bodo med svojim mandatom in po njegovem izteku spoštovali iz mandata izhajajoče obveznosti, zlasti dolžnost, da bodo po izteku mandata pri sprejemanju določenih imenovanj ali ugodnosti ravnali pošteno in diskretno.“

7.

Člen 7 Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 2290/77 z dne 18. oktobra 1977 o določanju prejemkov članov Računskega sodišča ( 2 ), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1293/2004 z dne 30. aprila 2004, ( 3 ) je določal:

„Član Računskega sodišča, ki mora med opravljanjem svoje funkcije potovati iz kraja, kjer ima Sodišče začasni sedež, je upravičen do:

8.

Člen 4(1) in (2) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 ( 4 ) določa:

„1.   Urad izvaja upravne preiskave v institucijah, organih, uradih in agencijah na področjih iz člena 1 (v nadaljnjem besedilu: notranje preiskave).

Takšne notranje preiskave potekajo pod pogoji iz te uredbe ter iz sklepov posamezne institucije, organa, urada ali agencije.

2.   Pod pogojem, da ravna skladno z določbami iz odstavka 1:

[…]“

9.

Računsko sodišče je s Sklepom št. 66-2011 Računskega sodišča Evropske unije z dne 26. oktobra 2011 o etičnih smernicah Evropskega računskega sodišča odločilo, da se etične smernice, priložene temu sklepu, uporabljajo za Računsko sodišče.

10.

V teh etičnih smernicah je med drugim določeno:

„[…]

2.2 Z viri Sodišča je treba ravnati zakonito, pravilno in varčno. Sodišče bi moralo biti vzor pri finančnem poslovodenju. Njegove vire je treba upravljati povsem skladno s finančno uredbo in vsemi drugimi veljavnimi pravili, cilje pa je treba dosegati na gospodaren, učinkovit in uspešen način.

[…]

3.2 Pri opravljanju nalog ne smemo upoštevati nobenih političnih, nacionalnih ali drugih zunanjih vplivov.

3.3 Izogibati se je treba kakršnim koli resničnim ali navideznim navzkrižjem interesov, do katerih bi na primer lahko prišlo v zvezi s članstvom v političnih organizacijah, politično funkcijo, članstvom v odborih in finančnimi interesi v revidiranih subjektih. Na te zadeve in mnenjem drugih o njih moramo biti še posebej pozorni.

[…]“

11.

K. Pinxten je bil član Računskega sodišča od 1. marca 2006 do 30. aprila 2018, ko se je njegov mandat iztekel. Imenovan je bil v senat III te institucije, ki je pristojen za revizijo izdatkov Evropske unije na področju zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči. K. Pinxten je od 4. aprila 2011 do 30. aprila 2018 opravljal funkcijo doajena senata III.

12.

K. Pinxten je imel v času trajanja mandata pravico do uporabe službenega vozila in kartice za gorivo, na podlagi katere je bilo mogoče Računskemu sodišču zaračunati stroške goriva za to službeno vozilo. Prav tako sta mu bili dodeljeni dodatni kartici za gorivo, s katerima je lahko kupoval gorivo, ki je oproščeno plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) in trošarine.

13.

Računsko sodišče je med letoma 2006 in 2014 K. Pinxtenu dalo na voljo voznika. K. Pinxten je lahko od leta 2014 zaprosil za dodelitev voznika iz „nabora voznikov“, za katerega je bil pristojen direktor za finance Računskega sodišča. K. Pinxten je bil vse do 6. oktobra 2016 pristojen za podpisovanje nalogov za službeno pot voznikov, ki so ga prevažali, na podlagi katerih so bili vozniki upravičeni do povračila stroškov službene poti in izplačila dnevnic. To pristojnost je pozneje izvajal generalni sekretar Računskega sodišča.

14.

K. Pinxtenu so bili v času trajanja mandata povrnjeni stroški za reprezentanco in razvedrilo ter različni stroški, nastali na službenih poteh, ki jih je na njegovo zahtevo odobril predsednik Računskega sodišča, in izplačane dnevnice za te službene poti.

15.

Računsko sodišče je leta 2016 prejelo informacije o več domnevnih hudih nepravilnostih, do katerih naj bi prišlo v zvezi z različnimi službenimi potmi K. Pinxtena.

16.

Generalni sekretar Računskega sodišča je 18. julija 2016 K. Pinxtena ustno obvestil o očitkih zoper njega. Pristojne službe Računskega sodišča so zaradi ugotavljanja morebitnih nepravilnosti opravile tudi analizo službenih poti K. Pinxtena in njegovih voznikov. Po različnih izmenjavah podatkov med temi službami in K. Pinxtenom je zadnjenavedeni v dopisu z dne 30. septembra 2016 izpodbijal vse obveznosti vračila stroškov, povezanih z njegovimi službenimi potmi ali službenimi potmi njegovih voznikov. Temu so sledile nadaljnje izmenjave podatkov med upravnimi službami Računskega sodišča in K. Pinxtenom.

17.

Poleg tega je bilo Računsko sodišče 26. julija 2016 obveščeno o domnevni zavarovalniški goljufiji, ki naj bi jo po nesreči leta 2011, v kateri sta bila udeležena njegovo službeno vozilo in njegov lasten osebni avtomobil, zagrešil K. Pinxten.

18.

Predsednik Računskega sodišča je 1. septembra 2016 K. Pinxtena ustno seznanil s temi očitki. K. Pinxten je v dopisu z istega dne trdil, da je do zadevne nesreče prišlo zaradi trčenja med njegovih službenim vozilom, ki ga je vozil njegov voznik, in njegovim osebnim avtomobilom, ki ga je vozil njegov sin.

19.

Generalni sekretar Računskega sodišča je 14. oktobra 2016 po navodilih predsednika te institucije Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (v nadaljevanju: OLAF) posredoval dokumentacijo v zvezi z dejavnostmi K. Pinxtena, zaradi katerih naj bi prišlo do neupravičenih odhodkov v breme proračuna Unije.

20.

Po uvodnem sestanku, ki je potekal 31. januarja 2017, je generalni direktor urada OLAF 31. marca 2017 predsednika Računskega sodišča uradno obvestil o začetku preiskave domnevnih nepravilnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, v katere naj bi bil vpleten K. Pinxten ter ki naj bi nastale v okviru uporabe sredstev Računskega sodišča in službenih poti, ki jih je ta opravil ali odobril, v nasprotju z veljavnimi pravili.

21.

Urad OLAF je 22. septembra 2017 K. Pinxtena seznanil z začetkom te preiskave in z dejstvom, da ima v okviru tega postopka status „preiskovanca“.

22.

Urad OLAF je 20. novembra 2017 v pisarni K. Pinxtena opravil inšpekcijo in pridobil različne listine. Urad OLAF je po opravljeni predhodni analizi teh elementov K. Pinxtena 15. decembra 2017 obvestil o razširitvi obsega preiskave na morebitno zlorabo pravic in privilegijev, ki izhajajo iz njegovega položaja člana Računskega sodišča, morebitna navzkrižja interesov ali druge kršitve na podlagi členov 285 in 286 PDEU ter kršitve Etičnega kodeksa za člane sodišča (v nadaljevanju: Etični kodeks za člane Računskega sodišča).

23.

Preiskovalci urada OLAF so K. Pinxtena 22. decembra 2017 zaslišali. K. Pinxten je 15. maja 2018 uradu OLAF predložil pisne pripombe na pisanje tega urada z dne 6. aprila 2018, ki je vsebovalo povzetek dejstev, ugotovljenih po koncu preiskave.

24.

Računsko sodišče je 2. julija 2018 prejelo končno poročilo, ki ga je urad OLAF pripravil po zaključku preiskave. V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da je K. Pinxten zlorabil sredstva Računskega sodišča v okviru dejavnosti, ki niso bile povezane z njegovimi nalogami, nezakonito uporabljal kartice za gorivo in zlorabil določila pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti službenega vozila. V poročilu je bilo prav tako navedeno, da je bil K. Pinxten neupravičeno odsoten z dela, da ni prijavil nekaterih dodatnih dejavnosti in da je nepooblaščeno posredoval zaupne informacije, ugotovljen pa je bil tudi obstoj navzkrižja interesov.

25.

Iz tega poročila zlasti izhaja, da 332 službenih poti, ki jih je K. Pinxten odobril ali potrdil, ni bilo povezanih z opravljanjem njegovih nalog in da je sredstva Računskega sodišča porabil za kritje reprezentančnih stroškov, povezanih z zasebnimi dogodki, ki niso bili v interesu te institucije.

26.

Urad OLAF je glede na elemente, predstavljene v tem poročilu, Računskemu sodišču priporočil, naj zoper K. Pinxtena uvede disciplinski postopek. Urad OLAF je Računskemu sodišču prav tako priporočil, naj sprejme potrebne ukrepe za izterjavo zneska v višini 472.869,09 EUR, ki ustreza stroškom, ki jih je neupravičeno krilo Računsko sodišče, in razmisli o izterjavi zneska v višini 97.954,52 EUR, ki ustreza plači, izplačani K. Pinxtenu v času njegove neupravičene odsotnosti.

27.

Glede na to, da bi nekatera dejstva, ki jih je razkrila ta preiskava, lahko pomenila kazniva dejanja, je OLAF pridobljene informacije in svoja priporočila posredoval tudi luksemburškim pravosodnim organom.

28.

Državni tožilec pri Tribunal d’arrondissement (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg) je na podlagi informacij, ki jih je posredoval urad OLAF, z dopisom z dne 1. oktobra 2018 zahteval, naj Računsko sodišče K. Pinxtenu odvzame imuniteto pred sodnimi postopki. Ta institucija je 15. novembra 2018 navedeni zahtevi ugodila.

29.

Računsko sodišče je 12. julija 2018 svojega predsednika zadolžilo za pripravo predhodnega poročila v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, ki so bile v poročilu urada OLAF očitane K. Pinxtenu.

30.

Predsednik Računskega sodišča je predhodno poročilo članom te institucije poslal 5. oktobra 2018. To poročilo je vsebovalo priporočilo, v skladu s katerim bi moralo Računsko sodišče Sodišče zaprositi, naj „preuči dejstva, kot so bila ugotovljena, in presodi, ali je K. Pinxten kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja“. K. Pinxtenu sta bili predhodno poročilo in poročilo urada OLAF vročeni istega dne.

31.

K. Pinxten je Računskemu sodišču 19. novembra 2018 poslal pisna stališča. Člani te institucije so ga 26. novembra 2018 zaslišali na nejavni seji.

32.

Računsko sodišče je 29. novembra 2018 na nejavni seji ob upoštevanju poročila urada OLAF, predhodnega poročila svojega predsednika, odločitve, da se K. Pinxtenu odvzame imuniteta pred sodnimi postopki, ter pisnih in ustnih stališč, ki jih je podal K. Pinxten, odločilo, da zadevo, povezano s K. Pinxtenom, v skladu s členom 286(6) PDEU predloži Sodišču.

33.

K. Pinxten je 24. junija 2019 pri Splošnem sodišču vložil tožbo za razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Računskega sodišča z dne 11. aprila 2019, s katero je bilo izplačilo v višini 153.407,58 EUR opredeljeno kot neupravičeno in je bila naložena izterjava tega zneska. ( 5 )

34.

Nekateri elementi navedenega postopka so skupni obravnavani zadevi, in sicer v delu, v katerem se sporni znesek nanaša na dejstva, navedena v okviru prvega očitka, predstavljenega v obravnavani zadevi. Splošno sodišče je odločanje v prvonavedenem postopku prekinilo do izdaje sodbe Sodišča v obravnavani zadevi.

35.

Tožba Računskega sodišča je bila vložena 15. februarja 2019. Ta tožba in odgovor na tožbo sta bila dopolnjena z repliko in dupliko. Stranki sta na obravnavi 29. septembra 2020 ustno predstavili stališča.

36.

Računsko sodišče Sodišču predlaga, naj:

37.

K. Pinxten Sodišču predlaga, naj:

38.

Uvodoma je treba opozoriti, da sta stranki predložili obsežna pisna stališča in jih večinoma utemeljevali s sklicevanjem na priloge, dolge več kot 25.000 strani. Menim, da bi bilo precej nesmiselno, če bi skušal podati jedrnat povzetek njunih trditev. Zato se mi zdi bolje, da se omejim na očitke, ki jih je Računsko sodišče navedlo v podporo svoji tožbi, in na trditve, ki jih je K. Pinxten navedel v zvezi s postopkom. Glede preostalega pa na tej točki zadostuje ugotovitev, da K. Pinxten zatrjuje, da nobeden izmed očitkov ni utemeljen in da dejstva v veliki meri niso dokazana.

39.

Računsko sodišče v podporo svojim predlogom navaja pet očitkov.

40.

Računsko sodišče s prvim očitkom zatrjuje, da je K. Pinxten zlorabil sredstva Računskega sodišča za financiranje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z njegovimi nalogami člana Računskega sodišča, kot so rekreacijske dejavnosti – in sicer bivanje v gorskem letovišču Crans Montana (Švica), ki je trajalo od 21. do 26. avgusta 2013 in v okviru katerega se je udeležil poletnega zasedanja mednarodnega foruma Crans Montana Forum –, prostočasne dejavnosti – na primer številni lovski izleti, vključno s tremi lovskimi izleti v Chambord (Francija) –, obiski turističnih znamenitosti (zlasti bivanje na Kubi, ki je trajalo od 30. marca do 14. aprila 2015) in udeležba na sprejemih ali porokah prijateljev.

41.

K. Pinxten naj bi zahteval tudi povračilo in plačilo izdatkov za dejavnosti, povezane z njegovimi osebnimi interesi, zlasti z nakupom vinograda. Računsko sodišče trdi, da je K. Pinxten prav tako opravljal službene poti v zvezi z dejavnostmi, ki niso združljive z njegovimi nalogami, kot so politične dejavnosti v okviru njegovega sodelovanja s politično stranko Open VLD. Nazadnje, K. Pinxten naj bi na eni strani v zvezi z dejavnostmi, ki niso povezane z njegovimi nalogami, prijavljal „službene poti brez nadomestil stroškov“ – s čimer je želel zagotoviti, da se mu ne bi zaračunavali stroški kilometrine za uporabo službenega vozila v času teh službenih poti – na drugi strani pa naj bi uporabljal službeno vozilo in storitve voznikov Računskega sodišča za opravljanje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z njegovimi nalogami, tudi v primerih, v katerih sam dejansko ni bil na službeni poti.

42.

K. Pinxten naj bi s takim ravnanjem kršil svoje obveznosti nesebičnega, neodvisnega, nepristranskega, predanega, poštenega, odgovornega, zglednega in preglednega ravnanja. Računsko sodišče trdi, da to ravnanje pomeni kršitev členov 285 in 286 PDEU ter več drugih določb sekundarnega prava ( 6 ).

43.

Računsko sodišče v okviru drugega očitka zatrjuje, da je K. Pinxten zlorabil in nezakonito uporabil davčne ugodnosti. Računsko sodišče s tem drugim tožbenim razlogom trdi, da K. Pinxten zaradi zlorabe in nezakonite uporabe kartic za gorivo, ki so mu bile dane na voljo, ni izpolnil svojih obveznosti poštenega, zglednega in nesebičnega ravnanja. To naj bi pomenilo tudi kršitev členov 285 in 286 PDEU ter več določb sekundarnega prava ( 7 ).

44.

S tretjim očitkom se K. Pinxtenu očita, da je lažno prijavil škodo, ki naj bi nastala v okviru dveh domnevnih nesreč, v kateri naj bi bilo vpleteno službeno vozilo, ki mu je bilo dano na voljo, in za kateri naj bi mu bila dvakrat neupravičeno izplačana odškodnina. Prvi zavarovalni zahtevek se je nanašal na domnevno nesrečo, v katero naj bi bili vpleteni zasebno vozilo K. Pinxtena, ki ga je vozil njegov sin, in službeno vozilo, ki ga je vozil njegov voznik. Drugi zahtevek pa se je nanašal na dogodek, pri katerem naj bi njegov voznik zapeljal čez kovček, ki je vseboval steklenico vina in več kosov oblačil. Vendar naj bi iz izjave, ki jo je voznik podal med preiskavo, izhajalo, da voznik v prvo nesrečo ni bil vpleten in da pri drugi nesreči niso nastale posledice, ki so bile pozneje prijavljene zavarovalnici.

45.

Če bi se ta konkreten očitek izkazal za resničen, potem bi bilo težko oporekati temu, da K. Pinxten ni izpolnil svojih obveznosti poštenega, zglednega in nesebičnega ravnanja, s čimer je kršil tudi člena 285 in 286 PDEU ter več določb sekundarnega prava ( 8 ).

46.

Računsko sodišče v okviru četrtega očitka K. Pinxtenu očita, da je med svojim mandatom na Računskem sodišču opravljal funkcijo poslovodje gospodarske družbe in dejavno sodeloval v politični dejavnosti v okviru politične stranke. Tudi v tem okviru se zatrjuje, da naj K. Pinxten s takšnim ravnanjem ne bi izpolnjeval svojih obveznosti nesebičnega, neodvisnega, nepristranskega, predanega, poštenega, odgovornega, zglednega in preglednega ravnanja. V teh okoliščinah naj bi kršil člena 285 in 286 PDEU ter več določb sekundarnega prava ( 9 ).

47.

Računsko sodišče s petim očitkom zatrjuje, da je K. Pinxten ustvaril navzkrižje interesov s tem, da je vodji revidiranega subjekta ponudil storitev. Natančneje, K. Pinxtenu se očita, da je visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v najem ponudil zasebno stanovanje, in sicer po tem, ko je pristojnost za ta subjekt prevzel senat III Računskega sodišča, katerega doajen je bil. To naj bi ogrozilo njegovo neodvisnost in nepristranskost oziroma vsaj ustvarjalo takšen vtis.

48.

Zatrjuje se, da naj bi K. Pinxten tako ustvaril položaj navzkrižja interesov ter da naj ne bil izpolnjeval svojih obveznosti nesebičnega, neodvisnega, nepristranskega, poštenega in zglednega ravnanja. To ravnanje naj bi v teh okoliščinah pomenilo kršitev členov 285 in 286 PDEU ter več določb sekundarnega prava ( 10 ).

49.

Kot je bilo že navedeno, K. Pinxten trdi, da nobeden izmed očitkov ni utemeljen in da dejstva v veliki meri niso dokazana. Poleg tega navaja več trditev v zvezi s postopkovnimi vidiki obravnavane tožbe in svojo pravico do obrambe.

50.

K. Pinxten najprej trdi, da se v obravnavani zadevi uporablja načelo, v skladu s katerim kazenska odločitev zavezuje disciplinsko. V teh okoliščinah trdi, da Sodišče ne bi smelo izdati sodbe pred koncem kazenskega postopka.

51.

Prvič, K. Pinxten trdi, da v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 286(6) PDEU, ne more uveljavljati niti pravice do dostopa do sodišča („droit au juge“) niti pravice do dvostopenjskega sodnega varstva, kar je v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma členom 2 Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki je bil podpisan 22. novembra 1984 v Strasbourgu.

52.

Po mnenju K. Pinxtena naj bi Sodišče na podlagi člena 286(6) PDEU imelo vlogo disciplinskega organa, ne pa vlogo „sodišča“. K. Pinxten zato trdi, da je bil prikrajšan za vsakršno sodno varstvo. To naj bi pomenilo, da se postopek iz člena 286 PDEU ne more uporabiti kot podlaga za tožbo, ki jo je vložilo Računsko sodišče.

53.

Drugič, K. Pinxten v zvezi s sklepom, ki ga je Računsko sodišče sprejelo, da bi lahko obravnavano zadevo predložilo Sodišču, navaja dve postopkovni trditvi.

54.

Na eni strani meni, da za predložitev zadeve Sodišču ni glasovalo zadostno število članov Računskega sodišča. Čeprav naj bi morala v skladu s členom 4(4) Poslovnika Računskega sodišča za ta sklep glasovati večina štirih petin članov Računskega sodišča – to je 23 članov – naj bi zanj dejansko glasovalo le 22 članov.

55.

Na drugi strani pa naj bi zaslišanje K. Pinxtena potekalo v navzočnosti generalnega sekretarja in vodje pravne službe Računskega sodišča, čeprav je v členu 8 in členu 49(3) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča določeno, da zaslišanje člana, zoper katerega je bila podana pritožba, poteka brez tolmačev ali uslužbencev Računskega sodišča.

56.

Tretjič, K. Pinxten meni, da je Računsko sodišče kršilo njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, ker je izpodbijalo zakonitost zahtevkov, ki jih je vlagal od leta 2006, čeprav naj bi imelo od samega začetka njegovega mandata na voljo vse upoštevne informacije za ugotavljanje upravičenosti teh zahtevkov in bi lahko po potrebi v vsakem primeru zaprosilo za dodatna pojasnila.

57.

K. Pinxten na podlagi finančnih pravil, ki se uporabljajo za proračun Unije, predlaga, naj se Računskemu sodišču zaradi zastaranja onemogoči vlaganje tožb v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je nastalo več kot tri leta oziroma največ pet let pred 5. oktobrom 2018, to je datumom predhodnega poročila Računskega sodišča.

58.

K. Pinxten v zvezi s preiskavo urada OLAF navaja tri nepravilnosti, ki naj bi vplivale na poročilo, na podlagi katerega je Računsko sodišče vložilo tožbo.

59.

Prvič, K. Pinxten v bistvu trdi, da je urad OLAF na podlagi analize podatkov, ki jih je pridobil v okviru inšpekcije, opravljene v njegovi pisarni, nezakonito razširil obseg preiskave. Drugič, urad OLAF naj bi s tem, da je odnesel zasebno dokumentacijo, pri čemer so nekatere datoteke vsebovale sporočila, ki si jih je izmenjal s svojo odvetnico, kršil njegovo pravico do zasebnosti. Tretjič, urad OLAF naj bi na štiri različne načine kršil njegovo pravico do obrambe. Na prvem mestu, povzetek dejstev naj bi bil izjemno kratek, tabele, ki so mu priložene, naj ne bi bile razumljive, prav tako pa naj ne bi bila predložena vsa dokazila. Na drugem mestu, K. Pinxten naj se ne bi mogel izjaviti v zvezi z vsemi dejstvi in ostalimi upoštevnimi vprašanji, na katerih temelji poročilo. Na tretjem mestu, o njegovih trditvah naj se ne bi razpravljalo, ampak naj bi bile zgolj navedene na koncu poročila. Četrtič, njegova nekdanja asistentka naj ne bi prejela kopije prepisa svojega zaslišanja.

60.

S tožbo, ki jo je vložilo Računsko sodišče, se postavlja več postopkovnih in vsebinskih vprašanj. Vendar menim, da je odgovor na številna vprašanja odvisen od narave tega postopka ter obsega poslanstva Računskega sodišča in nalog njegovih članov. Zato bom svojo analizo razdelil na štiri dele. Najprej bom skušal opredeliti naravo pravnega sredstva, določenega v členu 286(6) PDEU, in nalog članov Računskega sodišča z vidika vloge, ki jo ima ta institucija. Nato bom preučil postopkovna vprašanja. Nazadnje pa bom opravil vsebinsko presojo zadeve in morebitnih sankcij, ki bi jih bilo treba izreči.

61.

V skladu s členom 286(5) PDEU dolžnosti člana Računskega sodišča razen ob redni zamenjavi ali smrti prenehajo z njegovim odstopom ali če ga v skladu s členom 286(6) PDEU razreši Sodišče.

62.

V skladu z zadnjenavedeno določbo je član Računskega sodišča lahko razrešen ali se mu lahko odvzame pravica do pokojnine oziroma namesto nje odobrenih ugodnosti le, kadar Sodišče na predlog Računskega sodišča ugotovi, da član ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja. Pogodba v členu 245, drugi odstavek, PDEU določa podobno pravilo za člane Komisije. Sodišče je v zvezi s postopkom, predvidenem v navedeni določbi, ugotovilo, da gre za „samostojen postopek“, ki ga ni mogoče primerjati z disciplinskimi postopki glede uradnikov ali uslužbencev Unije. ( 11 ) Natančneje, v edini primerljivi zadevi, Komisija/Cresson ( 12 ), je generalni pravobranilec L. A. Geelhoed menil, da ima „[z]aradi obstoja neposredne povezave med ravnanjem komisarja ter med javnim ugledom in delovanjem institucije, v kateri je na položaju, […] postopek po [drugem odstavku člena 245 PDEU] ustavno naravo“. ( 13 ) Takšnega mnenja sem tudi sam, saj je jasno, da navedene določbe prispevajo k zagotavljanju demokratičnosti Unije kot pravnega reda, ki – kot je poudarjeno v členu 2 PEU – temelji na spoštovanju pravne države.

63.

Na eni strani je naloga Računskega sodišča, ki mu je bil z Maastrichtsko pogodbo podeljen status institucije, najprej zelo na splošno izražena v besedilu člena 285 PDEU. Ta določa, da je naloga Računskega sodišča opravljanje revizij v Uniji. Člen 287 PDEU, ki podrobneje pojasnjuje navedeno nalogo in natančneje določa, kako jo mora Računsko sodišče opravljati, v odstavku 1 med drugim določa, da navedeno sodišče izvaja revizije vseh prihodkov in odhodkov vseh organov, uradov in agencij, ki jih ustanovi Unija, ter da Parlamentu in Svetu predloži izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov, pri čemer je ta izjava lahko dopolnjena s posebnimi ocenami za vsako večje področje dejavnosti Unije.

64.

Poslanstvo Računskega sodišča je zato prispevati k izboljševanju finančnega poslovodenja Unije, spodbujati odgovornost in preglednost ter delovati kot neodvisni varuh finančnih interesov državljanov Unije. ( 14 ) To z drugimi besedami pomeni, da je Računsko sodišče, če si izposodimo besedno zvezo, ki jo je ob zaprisegi prvih članov Računskega sodišča oktobra 1977 uporabil tedanji predsednik Sodišča, „finančna vest“ Unije. ( 15 )

65.

Na drugi strani pa je treba opozoriti, da je bil s Pogodbama uveden sistem razdelitve pristojnosti med institucijami Unije, s katerim se vsaki od njih dodeli vloga znotraj institucionalne strukture Unije in pri opravljanju nalog, ki so ji dodeljene. ( 16 ) S tega vidika je bila ustanovitev Računskega sodišča predstavljena kot jamstvo za ravnovesje in nepristranskost znotraj institucionalne strukture. ( 17 )

66.

Poleg tega je potreba po zunanji reviziji javnih financ široko sprejeta in velja za enega od stebrov demokracije. ( 18 ) Prav je, da se državljanom in davkoplačevalcem Unije podajo zagotovila glede načina dodeljevanja in porabe javnofinančnih prihodkov. Računsko sodišče kot institucija, ki opravlja naloge varuha in ni odvisna od večinske podpore, ima pomembno vlogo pri demokratičnem upravljanju, čeprav ta institucija podobno kot sodišči Unije ni neposredno podvržena političnemu nadzoru ali volitvam. ( 19 ) Bistvo legitimnosti Računskega sodišča zato temelji na njegovi neodvisnosti, pomembnost njegove vloge pa izhaja iz spodbujanja dobrega upravljanja in krepitve zaupanja javnosti v ustrezno in stroškovno učinkovito porabo davčnih in drugih prihodkov Unije. ( 20 )

67.

Vendar je jasno, kot je že davnega leta 1748 modro zapisal Montesquieu, da so funkcionarji nagnjeni k zlorabi pooblastil in da to počnejo, dokler ne naletijo na ovire. Zato je treba „zaradi preprečevanja zlorabe pooblastil zadeve urediti tako, da nosilci pooblastil izvajajo nadzor nad drugimi nosilci pooblastil“. ( 21 ) Načela delitve oblasti so zato postopoma postajala vse bolj dovršena, tako da se nadzor zdaj opravlja nad vsemi institucijami – tako tistimi, ki jih sestavljajo voljeni predstavniki, kot tudi tistimi, kar je enako pomembno, katerih predstavniki niso voljeni. Danes velja, da v demokraciji vsaka izmed vej oblasti pričakuje, da bo nasprotna veja oblasti izvajala nadzor nad njo in tako brzdala njen vpliv. ( 22 )

68.

Postopek, predpisan v členu 286(6) PDEU, tako prispeva k zagotavljanju demokratičnosti Evropske unije kot pravnega reda, ki – kot je poudarjeno v členu 2 PEU – temelji na spoštovanju pravne države. Ta postopek v bistvu omogoča obtožbo, ki se zoper člana (ali, kot v obravnavani zadevi, nekdanjega člana) pomembne institucije Unije vloži pri Sodišču, če njegovo ravnanje ni skladno z ustreznimi demokratičnimi normami. Podobne določbe obstajajo v ustavah in temeljnih zakonih številnih držav članic v zvezi z nosilci funkcij, določenih v ustavi. ( 23 ) Ta postopek je potemtakem ustavne narave.

69.

Nazadnje, o pomembnosti in izrednosti tega postopka po potrebi priča tudi dejstvo, da je postopek iz člena 286(6) PDEU edini postopek, pri katerem se v skladu s Statutom Sodišča zahteva, da Sodišče o zadevah, predloženih v skladu z navedenim členom – poleg zadev, predloženih na podlagi člena 228(2) PDEU, ki se nanašajo na evropskega varuha človekovih pravic, in zadev, predloženih v skladu s členoma 245 in 247 PDEU, ki se nanašajo na člane Komisije – odloča na občni seji. ( 24 ) Ta zahteva je sama po sebi dovolj za ponazoritev, da zadevni postopek ni disciplinske narave, saj že sama lastnost „disciplinskega prava“ izhaja prav iz tega, da gre na splošno za neko vrsto zasebnega, pogodbeno dogovorjenega sankcioniranja, ne pa za naloge javnega sodstva, ki jih izvršujejo nosilci sodniške funkcije. ( 25 ) Ravno nasprotno, sankcij v disciplinskih postopkih ne naloži sodišče v smislu člena 47 Listine, ampak upravni organ. ( 26 )

70.

Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455), tudi če se zahteva obstoj določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti, da se lahko veljavno začnejo uporabljati določbe člena 245 PDEU, „morajo člani Komisije […] skrbeti, da se obnašajo vzorno“. ( 27 ) Ta zahteva velja tudi za člane Računskega sodišča.

71.

Kot je namreč v navedeni zadevi pojasnil generalni pravobranilec L. A. Geelhoed, je „[z]a ustrezno delovanje institucij [Unije] […] pomembno, da se osebe na visokih položajih ne cenijo le kot sposobne s strokovnega vidika, temveč tudi, da se njihovo obnašanje šteje za brezhibno. Osebne pozitivne lastnosti teh oseb se neposredno izražajo v zaupanju, ki ga ima splošna javnost v institucije [Unije], njihovo verodostojnost in zato njihovo učinkovitost“. ( 28 )

72.

Ta cilj je treba nujno upoštevati pri razlagi členov 285 in 286 PDEU, ki določata nekatere naloge, k izvajanju katerih se ob prevzemu svojega mandata slovesno obvežejo člani Računskega sodišča.

73.

Prva izmed teh dolžnosti je, da svoje naloge opravljajo popolnoma neodvisno in v splošnem interesu Unije. Člani Računskega sodišča ne smejo zahtevati ali sprejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov. Poleg tega se morajo med mandatom in po njem vzdržati vsakršnega ravnanja, ki je nezdružljivo z njihovimi nalogami. Spoštovati morajo torej obveznosti, ki izhajajo iz njihovega položaja. Kot je pojasnjeno v členu 286(4) PDEU, to vključuje „zlasti dolžnost, da bodo po izteku mandata pri sprejemanju določenih imenovanj ali ugodnosti ravnali pošteno in diskretno“. ( 29 )

74.

Poudariti je treba, da so te obveznosti zapisane z enakim besedilom, kot je tisto, ki ga je v zvezi z nalogami članov Komisije razložilo Sodišče v sodbi Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455). Ker tudi člen 286(4) PDEU ne vsebuje omejitve pojma „[iz položaja člana Računskega sodišča] izhajajoče obveznosti“, je treba v teh okoliščinah ta pojem razlagati tako široko, kot je bil razložen za člane Komisije. ( 30 )

75.

Zato je pomembno, da člani Računskega sodišča „ob upoštevanju velikih odgovornosti, ki so jim zaupane, […] spoštujejo najstrožja pravila glede vedenja. Treba je torej razumeti navedeni pojem, kot da vsebuje, poleg obveznosti ravnati pošteno in diskretno, izrecno omenjenih v členu [286(4) PDEU], skupek dolžnosti, ki izhajajo iz položaja člana [Računskega sodišča] […]. Člani [Računskega sodišča] morajo tako v vsakem trenutku splošni interes [Unije] postaviti ne le nad nacionalne interese, ampak tudi nad osebne.“ ( 31 )

76.

To konkretno pomeni, da morajo člani Računskega sodišča spoštovati tako obveznosti glede neodvisnosti, poštenosti in diskretnosti, določene v členih 285 in 286 PDEU, kot tudi najvišje standarde nepristranskosti ( 32 ) in nesebičnosti. To za člane Računskega sodišča, ki je, kot je bilo že navedeno, „finančna vest“ Unije, nujno predpostavlja polno odgovornost za način, kako porabljajo javna sredstva, posledično pa tudi določeno mero preglednosti takšne porabe.

77.

K. Pinxten najprej meni, da se v obravnavani zadevi uporablja načelo, v skladu s katerim kazenska odločitev zavezuje disciplinsko.

78.

Sam pa menim, da gre za napačno opredelitev narave postopka, določenega v členu 286(6) PDEU, ki je, kot sem že nakazal, ustavne narave. Če bi obveljalo, da Sodišče ne bi smelo izdati sodbe pred koncem kazenskega postopka, bi to ogrozilo konkreten cilj člena 286(6) PDEU kot bistveni element delitve oblasti, določene v Pogodbi. Kot je pojasnil generalni pravobranilec L. A. Geelhoed v zadevi Komisija/Cresson, imata nacionalni kazenski postopek in postopek po členu 286(6) PDEU v nacionalnem pravnem redu oziroma pravnem redu Unije različne namene: „Medtem ko je cilj prvega uveljaviti standarde, ki se štejejo za ključne v družbeni strukturi na nacionalni ravni, je drugi vzpostavljen zaradi zagotovitve pravilnega delovanja institucij [Unije] za uresničitev ciljev Pogodb“ ( 33 ) in, kot bi dodal sam, zaradi spoštovanja demokratičnega delovanja Unije.

79.

Poleg tega velja, da do obeh postopkov sicer lahko privede isto ravnanje, vendar se pravila in dolžnosti, ob upoštevanju katerih je treba dokazati resničnost zatrjevanih dejstev, da bi lahko prišlo do obsodbe posameznika, razlikujejo. Sodišče zato ni vezano na pravno opredelitev dejanj, opravljeno v kazenskem postopku, in v okviru svoje proste presoje razišče, ali dejanja, očitana v okviru postopka, ki temelji na členu 286(6) PDEU, pomenijo neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča. ( 34 ) Tako je izid postopka, določenega v členu 286(6) PEDU, ne glede na to, kakšen je izid kazenskega postopka pred nacionalnim sodiščem, neodvisen od sodb, izrečenih v drugih postopkih. ( 35 ) Seveda velja tudi obratno, in sicer da izid tega postopka nikakor ne vpliva na kakršne koli kazenske postopke, ki potekajo v Luksemburgu.

80.

Glede na navedeno menim, da zato ni treba čakati na konec kazenskega postopka, ki trenutno poteka pred nacionalnimi sodišči v Luksemburgu.

81.

K. Pinxten trdi, da v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 286(6) PDEU, ne more uveljavljati niti pravice do dostopa do sodišča niti pravice do dvostopenjskega sodnega varstva, kar je v nasprotju s členom 47 Listine oziroma členom 2 Protokola št. 7 k EKČP.

82.

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da celo če bi se domnevalo, da se zadnjenavedena določba uporablja za postopek na podlagi člena 245 PDEU, „zadostuje, da se opozori, da se po členu 2(2) tega protokola ta pravica lahko izjemoma omeji, če je prizadetemu na prvi stopnji sodilo najvišje sodišče“. ( 36 ) Glede na podobnosti med obema postopkoma mora enako veljati za postopek iz člena 286(6) PDEU.

83.

K. Pinxten na to odgovarja s trditvijo, da ima Sodišče na podlagi člena 286(6) PDEU vlogo disciplinskega organa, ne pa vlogo „sodišča“. K. Pinxten zato trdi, da je bil prikrajšan za kakršno koli učinkovito sodno varstvo. Iz tega naj bi sledilo, da se postopek iz navedene določbe ne more uporabiti kot podlaga za tožbo, ki jo je vložilo Računsko sodišče.

84.

Pri tej trditvi gre v bistvu za izpodbijanje veljavnosti določbe Pogodbe, pri čemer Sodišče ni pristojno za preizkus veljavnosti primarnega prava. ( 37 ) V vsakem primeru pa sporni postopek, kot sem že navedel, ni disciplinske, ampak ustavnopravne narave.

85.

Poleg tega je treba poudariti, da je celoten postopek, ki pred Sodiščem poteka na podlagi člena 286(6) PDEU, skladen s pravili, ki se uporabljajo za direktne tožbe in ki so določena v Poslovniku Sodišča. Prav tako je nenavadno, da mora Sodišče v skladu s členom 16 Statuta Sodišča v primeru obravnave takšnega postopka zasedati na občni seji. V teh okoliščinah naslovnik tega postopka pridobi pravico, da o njegovi zadevi odloča celoten sestav neodvisnih sodnikov, ki so tudi sami člani institucije Unije, zadolžene za razlago in uporabo Pogodb. Očitno je, da Sodišče v tem okviru deluje, kot je v zadevi Komisija/Cresson zapisal generalni pravobranilec L. A. Geelhoed, kot „nepristransk[i] sodn[i] organ[…] [Unije]“. ( 38 )

86.

K. Pinxten v zvezi s sklepom, ki ga je Računsko sodišče sprejelo, da bi lahko obravnavano zadevo predložilo Sodišču, navaja dve postopkovni trditvi.

87.

Prvič, zatrjuje, da za predložitev zadeve Sodišču ni glasovalo zadostno število članov Računskega sodišča, kot se zahteva v skladu s členom 4(4) Poslovnika Računskega sodišča. Drugič, trdi, da je njegovo zaslišanje potekalo v navzočnosti generalnega sekretarja in vodje pravne službe Računskega sodišča, kar naj bi bilo v nasprotju z zahtevami, določenimi v členu 49(3) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča. ( 39 ) Navedeni trditvi bom v nadaljevanju preučil eno za drugo.

88.

Člen 25(3) Poslovnika Računskega sodišča določa, da se odločitve Računskega sodišča sprejemajo z večino prisotnih članov. Z odstopanjem od tega pravila člen 4(4) Poslovnika Računskega sodišča določa, da se odločitev Računskega sodišča za vložitev tožbe pri Sodišču na podlagi člena 286(6) PDEU „sprejme s tajnim glasovanjem z večino štirih petin članov [Računskega sodišča]“.

89.

Na dan upoštevnega glasovanja je imelo Računsko sodišče 28 članov. Dva izmed 28 članov Računskega sodišča sta se izločila iz postopka: eden zaradi prijateljstva s K. Pinxtenom, druga pa zato, ker je bila članica iz Belgije, ki je nasledila K. Pinxtena. Poleg tega so bili štirje člani Računskega sodišča odsotni in so se zato opravičili.

90.

Koristna je torej primerjava besedila člena 4(4) Poslovnika Računskega sodišča, v katerem je določena izjema, z načelom iz člena 25(3) navedenega poslovnika. V prvonavedeni določbi se zahteva večina štirih petin članov, medtem ko je v členu 25(3) navedeno, da se odločitve sprejemajo z večino prisotnih članov. Glede na nasprotujoče si besedilo navedenih določb je torej jasno, da je treba večino štirih petin izračunati na podlagi števila članov Računskega sodišča, ne pa preprosto z upoštevanjem števila članov, ki so v času glasovanja dejansko prisotni.

91.

Računsko sodišče je v času glasovanja o zadevnem sklepu imelo 28 članov, zato je bilo za večino teoretično potrebnih 23 članov. Če pa od skupnega števila članov odštejemo člana, ki sta se izločila, se to število zmanjša na 26 članov, kar pomeni, da je bilo za večino potrebnih 21 glasov.

92.

Res je sicer, da Poslovnik Računskega sodišča ne vsebuje nobene posebne določbe, ki bi urejala vprašanje izločitve. Vendar kot je v zvezi s Sodiščem navedel generalni pravobranilec N. Wahl, to, da Poslovnik Sodišča ne vsebuje posebnega pravila v zvezi z izločitvijo članov, še ne pomeni, da se na to načelo ni mogoče sklicevati. ( 40 ) Izločitev namreč ni nič drugega kot del zahteve po nepristranskosti, ki jo mora izpolniti vsako „sodišče“ v smislu člena 47 Listine. ( 41 )

93.

Vendar ta pogoj nepristranskosti seveda velja tudi za institucije Unije na podlagi pravice do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine. ( 42 ) Iz tega izhaja, da se možnost izločitve zato nujno uporablja v zvezi s sklepi, ki jih sprejema Računsko sodišče, zlasti v okviru upravnih postopkov, ki se uvedejo zoper posameznike in ki lahko pripeljejo do odločitev, ki posegajo v njihov položaj.

94.

V teh okoliščinah in glede na to, da je izločitev namenjena preprečevanju kakršnega koli navzkrižja interesov, je tudi jasno, da posameznik, ki se izloči ali je izločen, ne sme nikakor sodelovati v zadevnem postopku. Posameznik, ki se izloči, na nek način vsaj začasno in v okviru danega vprašanja ni več član zadevne institucije. Zato ni mogoče šteti, da je učinek takšne izločitve enakovreden vzdržanju. V nasprotnem primeru bi se namreč izločeni posameznik upošteval pri ugotavljanju sklepčnosti. Vendar bi takšno upoštevanje lahko vplivalo na sprejeti sklep in s tem ustvarilo možnosti za vzbujanje vtisa pristranskosti.

95.

Zato glede na navedene ugotovitve menim, da se člana Računskega sodišča, ki sta se izločila iz postopka, ne bi smela upoštevati v smislu člena 4(4) Poslovnika Računskega sodišča. V teh okoliščinah je torej očitno, da je bila večina štirih petin, ki se zahteva na podlagi te določbe, dosežena.

96.

Člen 8 izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča določa, da so zasedanja Računskega sodišča, ki potekajo po postopku iz člena 4 Poslovnika Računskega sodišča, „zaprta zasedanja“ v smislu člena 49(3) teh izvedbenih pravil. To konkretno pomeni, da zaslišanje člana, zoper katerega je vložena pritožba, poteka brez tolmačev ali uslužbencev Računskega sodišča.

97.

Vendar je treba poudariti, da je v členu 39(1) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča navedeno, da je za pripravo in hrambo zapisnikov zasedanj Računskega sodišča odgovoren generalni sekretar. V členu 50(1) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča je potrjeno, da osnutke zapisnikov zasedanj Računskega sodišča pripravlja generalni sekretar ali katera koli druga oseba, imenovana v ta namen. Čeprav je v odstavku 5 tega člena navedeno, da se zapisniki zaprtih zasedanj razpošljejo v omejenem obsegu, pri čemer ni nikjer podrobno določeno, kdo mora v teh konkretnih okoliščinah pripraviti zapisnik, pa člen 23 Poslovnika Računskega sodišča določa, da se zapisnik sestavi za vsako zasedanje Računskega sodišča brez izjeme.

98.

Ker je očitno, da se mora v zvezi z zaslišanjem člana Računskega sodišča, ki poteka v okviru uporabe člena 4 izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča, pripraviti prepis, je treba v tem okviru predpostavljati, da od pravila, določenega v členu 39 izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča, ne odstopajo niti člen 8 niti člen 49(3) niti, če smo že pri tem, člen 50 teh pravil. Zato je treba člen 49(3) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča v teh okoliščinah razlagati tako, da se ne nanaša na generalnega sekretarja ali drugo imenovano osebo iz člena 50(1) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča.

99.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo v sklepu Računskega sodišča z dne 12. februarja 2015 ( 43 ) določeno, da se vodja pravne službe na podlagi člena 50(1) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča imenuje za osebo, ki generalnemu sekretarju pomaga pri izvedbi zasedanj, pri čemer je izrecno navedena prav priprava zapisnikov. Iz tega torej izhaja, da je bila prisotnost vodje pravne službe in generalnega sekretarja na zaslišanju K. Pinxtena iz zgoraj navedenih razlogov skladna z veljavnimi pravili Računskega sodišča.

100.

Ob tem naj dodam, da navzočnost vodje pravne službe načeloma pomeni jamstvo spoštovanja pravil, kar je za zadevnega člana v vsakem primeru koristno. V tem okviru je treba torej člen 49(3) izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča razlagati tako, da se ne nanaša niti na vodjo pravne službe.

101.

Tretjič, K. Pinxten meni, da je Računsko sodišče kršilo njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, ker je izpodbijalo zakonitost zahtevkov, ki jih je vlagal od leta 2006, čeprav naj bi imelo od samega začetka njegovega mandata na voljo vse upoštevne informacije za ugotavljanje upravičenosti teh zahtevkov in bi lahko po potrebi v vsakem primeru zaprosilo za dodatna pojasnila.

102.

K. Pinxten na podlagi finančnih pravil, ki se uporabljajo za proračun Unije, trdi, da bi bilo treba Računskemu sodišču zaradi zastaranja onemogočiti vlaganje tožb v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je nastalo več kot tri leta oziroma največ pet let pred 5. oktobrom 2018, to je datumom predhodnega poročila Računskega sodišča.

103.

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso „,razumnost‘ roka, ki ga ima institucija za sprejetje zadevnega akta, kadar trajanje postopka z določbo prava Unije ni določeno, presojati na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve[, različne faze postopka, ki jih je upoštevala institucija Unije,] in ravnanje zadevnih strank“. ( 44 ) Iz te zahteve po konkretni presoji posledično izhaja, da razumnosti roka ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na abstraktno določeno natančno zgornjo mejo, ampak jo je treba v vsaki posamezni zadevi preučiti na podlagi okoliščin zadeve. ( 45 )

104.

V teh okoliščinah se petletni rok, na katerega se sklicuje K. Pinxten, kot je Sodišče izrecno razsodilo, uporablja le za posebne okoliščine izterjave terjatev Unije in natančneje za Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002. ( 46 ) Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče sámo pojasnilo, da je petletni rok tudi v teh posebnih okoliščinah le izpodbojna domneva. ( 47 )

105.

V obravnavani zadevi je treba najprej v zvezi z izvedenimi fazami postopka poudariti, da se je notranji postopek, ki je pripeljal do vložitve obravnavane tožbe, začel 18. julija 2016 in 1. septembra 2016, ko je bil K. Pinxten seznanjen z več trditvami, ki so bile zoper njega podane v zvezi z domnevnimi hudimi nepravilnostmi. Dokumentacija je bila 14. oktobra 2016 poslana uradu OLAF, ta pa je svojo preiskavo začel 15. novembra 2016. Računsko sodišče je nato 2. julija 2018 prejelo končno poročilo urada OLAF. Računsko sodišče je 12. julija 2018 sklenilo, da bo svojega predsednika v skladu s členom 4(1) in (2) Poslovnika Računskega sodišča zadolžilo za pripravo predhodnega poročila v zvezi z informacijami, ki jih je urad OLAF predložil v končnem poročilu. To predhodno poročilo je bilo 5. oktobra 2018 skupaj s končnim poročilom urada OLAF poslano članom Računskega sodišča in K. Pinxtenu. K. Pinxten je 19. novembra 2018 predložil pisne pripombe, njegovo zaslišanje pa je potekalo 26. novembra 2018. Računsko sodišče je na podlagi teh elementov tri dni pozneje sklenilo, da bo zadevo na podlagi člena 286(6) PDEU predložilo Sodišču. Zadevno obdobje, ki se je začelo, ko so se pojavili prvi očitki v zvezi s K. Pinxtenom, in končalo s sklepom o predložitvi zadeve Sodišču, je torej v vsakem primeru trajalo le nekoliko dlje kot dve leti.

106.

Glede na število procesnih dejanj, opravljenih v tem obdobju – prvi koraki v okviru notranjega postopka v zvezi s K. Pinxtenom po seznanitvi z očitki, predložitev zadeve uradu OLAF in poznejša preiskava tega urada, priprava povzetka dejstev in končnega poročila za urad OLAF ter priprava predhodnega poročila za Računsko sodišče, k čemur je treba dodati še čas, ki ga je K. Pinxten imel za pripravo obrambe (pisne pripombe, poslane tako uradu OLAF kot tudi Računskemu sodišču, ter zaslišanja, ki so potekala v okviru urada OLAF in Računskega sodišča) – menim, da ni mogoče trditi, da je zaradi načina, na katerega je Računsko sodišče obravnavalo to zadevo, in časa, ki je bil za to potreben, prišlo do kršitve načela razumnega roka.

107.

Drugič, kar zadeva dejansko stanje, je seveda res, da nekateri dogodki segajo v leto 2006, ko je K. Pinxten nastopil svoj prvi mandat na Računskem sodišču. Vendar je mogoče ugotoviti, da se velik del očitkov nanaša na dogodke, ki so se zgodili po oktobru 2013, ( 48 ) to je v obdobju, s katerim se strinja tudi K. Pinxten, ali na dogodke, ki so se morda zgodili pred tem, vendar so se ponovili tudi po tem domnevnem „mejniku“. ( 49 ) Poleg tega načela razumnega roka, kot je zdaj izrecno določeno v členih 41 in 47 Listine, ni mogoče enačiti z zastaranjem v kazenskih zadevah, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) opredelilo kot zakonsko določeno pravico storilca, da po preteku določenega časa od storitve kaznivega dejanja ni preganjan ali da mu ni sojeno. ( 50 ) Načelo razumnega roka pomeni pravico, da se njegove zadeve „obravnavajo v razumnem roku“, to je, kot je izrecneje zapisano v členu 47 Listine, pravico, da o njegovi zadevi v razumnem roku odloča sodišče. Povedano drugače, v disciplinskih ali kazenskih zadevah je razumen rok tisti rok, v katerem se mora zoper kršitelja oziroma storilca začeti postopek pred sodiščem, ki pa ne začne teči od dneva nastanka dejanskega stanja, ampak od dneva, na katerega je zadevna oseba „obtožena“. ( 51 )

108.

Če bi načelo razumnega roka v okviru tega konkretnega postopka, ki poteka na podlagi člena 286 PDEU, razlagali tako, da zajema tudi pravilo o zastaranju, potem bi bilo treba v vsakem primeru nujno upoštevati težo kršitev, o katerih se bo verjetno odločalo na podlagi člena 286(6) PDEU. Nesporno namreč velja, da je v pravnih sistemih držav članic, v katerih se v kazenskih zadevah uporablja institut zastaralnega roka, trajanje tega roka premo sorazmerno s težo kršitve. ( 52 ) V tem okviru se zdi, da obdobje desetih let med nastankom prvih očitanih dejanj in sprejetjem prvih aktov zadevne institucije v zvezi s temi dejanji – ali tudi obdobje dvanajstih let v obravnavani zadevi, če se upošteva predhodno poročilo predsednika Računskega sodišča, kot predlaga K. Pinxten – ni predolgo.

109.

K. Pinxten v zvezi s preiskavo urada OLAF navaja tri nepravilnosti, ki po njegovem mnenju mečejo slabo luč na poročilo, ki ga je urad OLAF predložil Računskemu sodišču.

110.

Prvič, K. Pinxten v bistvu trdi, da je urad OLAF na podlagi analize podatkov, ki jih je pridobil v okviru inšpekcije, opravljene v njegovi pisarni, nezakonito razširil obseg preiskave.

111.

Res je, da se je besedilo prvega dopisa, s katerim je urad OLAF K. Pinxtena obvestil o tem, da je zoper njega začel preiskavo, sklicevalo na „morebitne nepravilnosti, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije in v katere je vpleten [K. Pinxten] kot član [Računskega sodišča], pri uporabi sredstev Računskega sodišča [z njegove strani] in [glede] službenih poti, ki jih je [K. Pinxten] opravljal in/ali odobril v nasprotju z veljavnimi pravili“. ( 53 ) Urad OLAF je odvetnico K. Pinxtena šele v drugi fazi (in sicer z dopisom, ki ji ga je poslal 15. decembra 2017) obvestil, da je generalni direktor urada OLAF po opravljeni predhodni analizi podatkov, pridobljenih v okviru inšpekcije, sprejel odločitev o razširitvi obsega preiskave na morebitna navzkrižja interesov in ostale kršitve členov 285 in 286 PDEU ter določb Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča. ( 54 )

112.

K. Pinxten meni, da namen ali učinek inšpekcije ne sme biti razkritje morebitnih kršitev, ki pred takšno inšpekcijo niso mogle biti znane, saj sta namen in obseg inšpekcije opredeljena v nalogah, za katere so zadolženi preiskovalci. ( 55 )

113.

Vendar menim, da je takšna razlaga načina, na katerega urad OLAF opravlja preiskave, preozka.

114.

Najprej je treba opozoriti, da odgovornost urada OLAF, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 883/2013, „presega zgolj zaščito finančnih interesov in vključuje tudi vse dejavnosti v zvezi z varstvom interesov Unije pred nepravilnim ravnanjem, ki bi za posledico lahko imelo upravni ali kazenski postopek“. Dalje, člen 4(2) navedene uredbe določa, da mora imeti urad OLAF za izpolnitev te naloge „pravico do takojšnega in nenapovedanega dostopa do vseh pomembnih informacij, tudi tistih iz podatkovnih zbirk, s katerimi razpolagajo institucije, organi, uradi in agencije, in do njihovih prostorov […]. Urad lahko pridobi kopijo in izvlečke vsakega dokumenta ali vsebine vsakega nosilca podatkov, s katerimi razpolagajo institucije, organi, uradi in agencije, in po potrebi z zavarovanjem teh dokumentov ali podatkov izključi nevarnost njihovega izginotja.“ Nazadnje je treba tudi spomniti, da imajo člani institucij Unije posebno dolžnost sodelovanja z uradom OLAF na podlagi člena 7(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 883/2013, v skladu s katerim institucije „poskrbijo, da njihovi […] člani […] zagotovijo vso pomoč, da bi osebje [urada OLAF] lahko učinkovito opravilo svoje naloge“. To dolžnost imajo tudi člani Računskega sodišča, in sicer v skladu s členom 3, drugi odstavek, Sklepa št. 99-2004 Računskega sodišča o pravilih glede dogovorov za sodelovanje članov Računskega sodišča pri notranjih preiskavah v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in vseh drugih nezakonitih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, ki določa, da „[č]lani [Računskega sodišča] v okviru preiskave [urada OLAF] v celoti sodelujejo z [uradom OLAF]“. ( 56 )

115.

Glede na obseg naloge urada OLAF, pooblastil, ki so mu bila podeljena za izvedbo te naloge, in konkretne dolžnosti sodelovanja, ki jo imajo člani Računskega sodišča, menim, da ima inšpekcija, ki jo opravi urad OLAF, lahko učinek razkritja morebitnih kršitev, ki niso bile vključene v prvoten obseg preiskave. Če bi uradu OLAF to prepovedali, bi to pomenilo, da si zatiskamo oči pred morebitnimi hudimi nepravilnostmi, kar bi bilo v popolnem nasprotju z vlogo urada OLAF, njegovimi pooblastili in dolžnostjo sodelovanja, ki jo imajo člani Računskega sodišča, medtem ko je učinkovitost preiskave urada OLAF v javnem interesu, ki izhaja iz splošnejšega javnega interesa, povezanega z zaščito finančnih interesov Unije. ( 57 )

116.

Vsaka drugačna ugotovitev bi ogrozila neodvisnost urada OLAF, ker bi pripeljala do omejevanja pristojnosti generalnega direktorja urada OLAF glede začetka preiskav, vključno z odločanjem o razširitvi obsega preiskave. Kot je Splošno sodišče razsodilo v zvezi z možnostjo razširitve obsega notranje preiskave urada OLAF na zunanjo preiskavo, bi namreč „do tega […] prišlo, če v primeru dovolj resnih sumov v zvezi z dejanskim stanjem, ki se pojavijo med notranjo preiskavo, […] generalni direktor urada OLAF ne bi smel […] razširiti obsega [te] preiskave“. ( 58 )

117.

Iz zgornjih ugotovitev posledično izhaja, da se nepravilnosti, ki so bile odkrite zaradi razširitve preiskave urada OLAF, glede na to, da je ta urad inšpekcijo opravil v skladu z veljavnimi pravili, da je K. Pinxtena obvestil o razširitvi preiskave in da mu je dal možnost, da poda izjavo o vseh dejstvih, ki so mu bila na koncu očitana, ( 59 ) tudi lahko upoštevajo v obravnavanem postopku.

118.

Drugič, K. Pinxten zatrjuje, da je urad OLAF s tem, da je odnesel zasebno dokumentacijo in kopiral morebitna sporočila, ki si jih je izmenjal s svojo odvetnico, kršil njegovo pravico do zasebnosti.

119.

V skladu s členom 7 Listine ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Vendar ta pravica ni absolutna. V skladu s členom 52(1) Listine je lahko omejena z omejitvami, če so te dejansko predpisane z zakonom, če se z njimi izpolnjujejo cilji splošnega interesa, ki jim sledi Unija, in če glede na želeni cilj ne pomenijo nesorazmernega posega. ( 60 )

120.

V zvezi s tem lahko navedem, da je pravica urada OLAF do pridobitve kopije upoštevnih dokumentov predpisana z zakonom, in sicer v členu 4(2)(a) Uredbe št. 883/2013. Ta pravica je potrebna za zaščito finančnega interesa Unije, ki je nedvomno „cilj splošnega interesa, ki ga priznava Unija“ v smislu člena 52(1) Listine. ( 61 ) Kot je namreč Sodišče že poudarilo v zvezi z državami članicami, je obveznost boja proti nezakonitim ravnanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi, ki so odvračilni in učinkoviti, obveznost, ki je med drugim naložena s primarnim pravom Unije, in sicer s členom 325(1) PDEU. ( 62 )

121.

To, da je preiskovanec nekatere dokumente označil za „zasebne“, v tem okviru ni pomembno. Najprej je treba navesti, da je v členu 13.5 Smernic za preiskovalne postopke za uslužbence urada OLAF izrecno določeno, da imajo „[m]ed pregledom prostorov […] člani preiskovalne enote dostop do vseh informacij, s katerimi razpolaga zadevna institucija, organ, urad ali agencija EU, tudi do kopij elektronskih podatkov, kopij zasebnih dokumentov (vključno z zdravstvenimi kartotekami), če so ti relevantni za preiskavo“. ( 63 ) Takšna razlaga pooblastil urada OLAF je po mojem mnenju skladna z Uredbo št. 883/2013, saj ta uredba uradu OLAF daje pravico, da pridobi kopijo vsakega dokumenta ali vsebine vsakega nosilca podatkov, s katerimi razpolagajo institucije, organi, uradi in agencije Unije, če gre pri tem za pomembne informacije.

122.

Prav tako je treba priznati, da v okviru preiskave morebitne zlorabe položaja s strani K. Pinxtena ni mogoče šteti, da so njegove pravice do zasebnosti listin, ki so nastale v času njegove zaposlitve – z izjemo povsem zasebnega in osebnega dopisovanja in elektronskih sporočil – posebej trdne. Vsaka drugačna ugotovitev ne bi bila združljiva z obveznostjo institucij Unije, da preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ukrepi, ki morajo biti odvračilni.

123.

Poleg tega so pooblastila urada OLAF zamejena tako, da se zagotavlja sorazmernost njihovega izvajanja. V skladu s členom 13.4 Smernic za preiskovalne postopke za uslužbence urada OLAF lahko inšpekcijski pregled po potrebi poteka v odsotnosti člana zadevne institucije Unije. Vendar mora biti „[v] takem primeru […] prisoten drug uslužbenec zadevne institucije […] EU ali uslužbenec njene varnostne službe.“

124.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je inšpekcija potekala v prisotnosti uradnika Računskega sodišča za varnost ter uradnika Računskega sodišča za informacijsko varnost in pooblaščenca Računskega sodišča za varstvo podatkov (v nadaljevanju: PVP). V zvezi z zasebnimi sporočili K. Pinxtena je v Poročilu o opravljenih postopkih digitalnih forenzičnih preiskav z dne 22. novembra 2017 (Digital Forensic Operation Report 22/Nov/2017) ( 64 ) izrecno navedeno, da so „preiskovalci urada OLAF opravili predogled vseh tovrstnih podatkov, in sicer v skladu z zahtevami glede varstva podatkov, kot je to zahteval [PVP]. Elektronska sporočila v zvezi z zasebnimi zadevami in elektronska sporočila, ki očitno niso imela nobene zveze z namenom preiskave, so bila izbrisana iz vseh izvoženih map prejetih sporočil […]. Postopek predogleda in izbrisa podatkov je opravil [PVP] […]. [PVP] je prav tako predložil predogledane elektronske dokumente, ki so bili izbrani izmed dokumentov, shranjenih na pogonih U\: in S\:, ter preneseni z njiju.“

125.

Kar zadeva vprašanje domnevnega dopisovanja z odvetnico K. Pinxtena, je jasno, da mora biti zaupnost komunikacij med odvetniki in njihovimi strankami varovana s pravom Unije, vendar le pod pogojem, da takšna komunikacija poteka v okviru in za namene pravice do obrambe stranke ter da izvira od neodvisnih odvetnikov. ( 65 ) Vendar v obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da K. Pinxten, kot je navedlo tudi Računsko sodišče, ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da se je urad OLAF opiral na listino, ki je predmet varstva zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami. K. Pinxten prav tako ni dokazal, da bi bila takšna listina uporabljena v končnem poročilu urada OLAF ali prilogah k temu poročilu. Ravno nasprotno, iz Priloge 6 k Poročilu o opravljenih postopkih digitalnih forenzičnih preiskav z dne 22. novembra 2017 je razvidno, da so bili, „kar zadeva uporabo filtra za elektronsko pošto, […] vsi elementi programa Outlook iz obdobja pred letom 2010 izbrisani“. Iz navedenega poročila prav tako izhaja, da so bili izbrisani tudi vsi ostali podatki, kot so sklici na dopise in dopisi, ki si jih je K. Pinxten izmenjal s pravnim svetovalcem. ( 66 )

126.

Zato je treba v teh okoliščinah ugotoviti, da urad OLAF v okviru svoje preiskave ni kršil pravice K. Pinxtena do zasebnosti.

127.

K. Pinxten s tretjim očitkom trdi, da je urad OLAF kršil njegovo pravico do obrambe. Prvič, sporočeni povzetek dejstev naj bi bil izjemno kratek, tabele, ki so mu bile priložene, naj ne bi bile razumljive, prav tako pa naj ne bi bila predložena vsa dokazila. Drugič, K. Pinxten trdi, da se ni mogel izjaviti v zvezi z vsemi dejstvi in zaslišanji prič, na katerih temelji poročilo. Tretjič, o njegovih trditvah naj se ne bi razpravljalo, ampak naj bi bile zgolj navedene na koncu poročila. Četrtič, njegova nekdanja asistentka naj ne bi prejela kopije prepisa svojega zaslišanja.

128.

Jasno je, da pravica do dobrega upravljanja, kot je določeno v členu 41 Listine, vključuje na eni strani pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in na drugi strani pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis.

129.

Kot je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455), je „spoštovanje pravic obrambe v vsakem postopku, začetem zoper osebo, ki bi lahko privedel do akta, ki posega v njen položaj, temeljno načelo prava [Unije] in mora biti zagotovljeno tudi ob neobstoju vsake ureditve glede zadevnega postopka. Po ustaljeni sodni praksi spoštovanje pravic obrambe zahteva, da je osebi, zoper katero je Komisija začela upravni postopek, dana možnost, da med tem postopkom primerno sporoči svoje stališče o resničnosti in ustreznosti dejstev in zatrjevanih okoliščin ter o dokumentih, ki jih je sprejela [institucija, organ, urad ali agencija] v podporo svojemu zatrjevanju glede obstoja kršitve prava [Unije].“ ( 67 ) V okviru preiskave urada OLAF je mogoče dodati, da člen 9(4) Uredbe št. 883/2013 določa tudi, da „ima preiskovanec ob zaključku preiskave in pred pripravo sklepnih ugotovitev, v katerih je naveden po imenu, možnost, da poda pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj“.

130.

V obravnavani zadevi je treba najprej preučiti, ali je bil K. Pinxten dovolj zgodaj obveščen o očitkih zoper njega in ali je imel možnost, da se izjasni. ( 68 )

131.

Sam se s trditvijo K. Pinxtena glede kršitve njegove pravice do obrambe ne morem strinjati. Iz spisa je namreč razvidno, da je bil K. Pinxten z dopisom z dne 7. decembra 2017 povabljen na zaslišanje v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, s katerimi je bil seznanjen 22. septembra 2017, ki je bilo načrtovano za 22. december 2017. ( 69 ) Prav tako je jasno, da je bil K. Pinxten 15. decembra 2017 z dopisom, poslanim njegovi odvetnici, obveščen o razširitvi obsega preiskave in zaslišanja. ( 70 ) Res je sicer, da je odvetnica K. Pinxtena v odgovoru na ta dopis navedla, da bo njena stranka v okviru zaslišanja, načrtovanega za 22. december 2017, osebju urada OLAF na voljo le v zvezi z dejstvi, navedenimi v uradnem vabilu, ki ga je prejela kot preiskovanec. ( 71 ) Vendar je iz zapisnika zaslišanja K. Pinxtena razvidno, da je o večini dejstev, ki so bila odkrita med preiskavo urada OLAF in vključena v njegovo končno poročilo, dejansko potekala razprava oziroma da so bila ta dejstva med zaslišanjem vsaj omenjena, in sicer povsem prostodušno in brez vsakršnih omejitev. ( 72 ) Poleg tega so bila vprašanja, ki med zaslišanjem niso bila neposredno izpostavljena, vseeno vključena v povzetek dejstev, ki je bil poslan naknadno (na primer bivanje v Crans Montani ali sodelovanje v upravnem odboru politične stranke ali (domnevno) lažni prijavi škode zavarovalnici). Glede tega je jasno, da – čeprav K. Pinxten trdi, da je bil sporočeni povzetek dejstev izjemno kratek in da tabele, ki so mu bile priložene, niso razumljive – so v povzetku dejstev dovolj izčrpno predstavljeni tako veljavni predpisi kot tudi očitane nepravilnosti. K. Pinxten namreč težko ugovarja jasnosti in popolnosti povzetka dejstev, ko pa je sam pripravil kar 36 strani pripomb – za kar mu je bilo zaradi obsežnosti obravnavane zadeve odobreno desetdnevno podaljšanje roka – v katerih je obravnaval vsa dejstva, ki so mu bila očitana v tem povzetku. ( 73 )

132.

Poleg tega je treba tudi poudariti, da končno poročilo urada OLAF vsebuje zgolj priporočila generalnega direktorja tega urada. V skladu s členom 11(4) Uredbe št. 883/2013 mora institucija, ki to poročilo prejme, začeti ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne postopke, ki jih narekujejo rezultati notranje preiskave. Vendar to ne spremeni dejstva, da je akt, ki lahko posega v položaj preiskovanca, pravzaprav tisti akt, ki ga lahko sprejme institucija, na katero je naslovljeno končno poročilo urada OLAF.

133.

Glede na zadnjenavedene ugotovitve menim, da pri presoji morebitne kršitve pravice do obrambe ni mogoče enostavno spregledati dejstva, da je K. Pinxten – po tem, ko ga je osebje urada OLAF že zaslišalo in je imel možnost, da v zvezi s povzetkom dejstev predloži svoje pripombe – prejel kopijo končnega poročila urada OLAF in prilog k temu poročilu za namene upravnega postopka pred Računskim sodiščem, ki je potekal pred vložitvijo tožbe zoper K. Pinxtena na podlagi člena 286(6) PDEU.

134.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da K. Pinxtenu ni bila dana le možnost, da tako v zvezi s končnim poročilom urada OLAF kot tudi v zvezi s predhodnim poročilom predsednika Računskega sodišča predloži pisne pripombe – kar je dejansko tudi storil – ( 74 ) ampak tudi možnost, da se izjasni o dejstvih, navedenih v teh dokumentih. ( 75 )

135.

V teh okoliščinah mi ne preostane drugega, kot da ugotovim, da iz poteka upravnega postopka ni razviden noben element, ki bi kazal na morebitno kršitev pravice K. Pinxtena do obrambe.

136.

Iz navedenega izhaja, da je treba vse razloge, ki jih je K. Pinxten navedel v odgovoru na tožbo glede postopkovnih vprašanj in spoštovanja različnih pravic, zlasti pravice do obrambe, zavrniti.

137.

Naj zaradi celovitosti obravnave dodam, da se Računsko sodišče pri dokazovanju utemeljenosti svojih očitkov sicer močno opira na končno poročilo urada OLAF, vendar to ne spremeni dejstva, da smiselnost njegovega predloga ni odvisna od navedenega poročila in prilog k temu poročilu. Poleg tega je iz tožbe razvidna tudi samostojna presoja dejstev, ki jo je opravilo Računsko sodišče in v kateri se je pri določenih vidikih oddaljilo od ugotovitev urada OLAF.

138.

Preden se lotim preučevanja, ali je K. Pinxten kršil eno ali več obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja člana Računskega sodišča, je morda koristno spomniti na tri ugotovitve, ki sem jih v teh sklepnih predlogih že navedel.

139.

Prvič, iz besedila člena 286 PDEU je mogoče sklepati, da morajo člani Računskega sodišča v vsakem trenutku splošni interes Unije postaviti ne le nad nacionalne interese, ampak tudi nad osebne. ( 76 ) Drugič, člani Računskega sodišča morajo spoštovati ne le obveznosti glede neodvisnosti, poštenosti in diskretnosti, kot so določene v členih 285 in 286 PDEU, ampak tudi najvišje standarde nepristranskosti in nesebičnosti. To nujno predpostavlja polno odgovornost za način, kako porabljajo javna sredstva. ( 77 ) Tretjič, Pogodba ne določa vrste ali pogostosti kršitev, ki lahko privedejo do uporabe člena 286(6) PDEU. Edini pogoj, ki ga določa, je, da zadevni član Računskega sodišča ne izpolnjuje več zahtevanih pogojev ali obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja.

140.

Ker so določbe Pogodbe, ki veljajo za člane Komisije in člane Računskega sodišča, podobne, je očitno, da se morajo tudi zadenjenavedeni obnašati vzorno. Vendar se za to, da bi bila tožba v skladu s členom 286(6) PDEU upravičena, zahteva obstoj določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti. ( 78 ) To zahtevo glede resnosti je mogoče zlahka pojasniti s strogostjo morebitne sankcije, ki jo lahko Sodišče naloži nosilcu funkcije (oziroma, kot v obravnavani zadevi, nekdanjemu nosilcu funkcije), če so očitki v zvezi z nepravilnostmi sprejeti. Po drugi strani pa je mogoče iz splošnega besedila člena 286(6) PDEU v povezavi z vlogo, ki jo ima ta določba v institucionalni strukturi Unije, sklepati, da je lahko zadevna neizpolnitev obveznosti posledica enkratnega, vendar resnega dejanja, ali pa ponovitve posamičnih, manj resnih dejanj, katerih ponavljanje kaže na očitno nespoštovanje veljavnih pravil.

141.

Iz navedenega izhaja, da v okviru člena 286(6) PDEU zadošča – čeprav je vseeno nujna – ugotovitev določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti, da bi se lahko ugotovilo, da je tožba, vložena na podlagi člena 286(6) PDEU, utemeljena. Ta resna neizpolnitev obveznosti mora biti posledica bodisi enkratnega resnega dejanja bodisi ponavljanja istih, lažjih dejanj, ki se sama po sebi, če bi se obravnavala posamično, ne bi štela za dovolj resna. Nasprotno pa resnost dejanja ali njegovo ponavljanje ali celo kopičenje več dejanj lahko vpliva na obseg odvzema pravice do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti. ( 79 )

142.

Računsko sodišče v utemeljitev svoje tožbe navaja pet očitkov, ki se samo v zvezi s prvim tožbenim razlogom nanašajo na najmanj 332 dejstev. Vendar kot sem pravkar pojasnil, vse pomanjkljivosti, navedene v podkrepitev teh očitkov, niso bistvene za ugotavljanje neizpolnitve obveznosti iz člena 286(6) PDEU. Zato se bom v svoji analizi posameznih očitkov omejil na dejstva, ki po mojem mnenju z največjo mero verjetnosti kažejo na obstoj neizpodbitne neizpolnitve obveznosti, ki jih ima član Računskega sodišča, pri čemer pa to ne bo nikakor vplivalo na resničnost drugih dejstev.

143.

V skladu s členom 7 Uredbe št. 2290/77 je član Računskega sodišča, „ki mora med opravljanjem svoje funkcije potovati iz kraja [sedeža Računskega sodišča], upravičen do povračila potnih [in] hotelskih stroškov [ter] dnevnice“. Iz samega besedila navedene določbe je razvidno, da mora biti dejavnost, ki je podlaga za nastanek teh izdatkov, povezana z opravljanjem nalog člana Računskega sodišča, da bi ta lahko uveljavljal pravico do navedenih povračil in nadomestil.

144.

V zvezi s tem se je po pregledu v bistvu neizpodbijanih dokazov težko izogniti ugotovitvi, da je K. Pinxten z neustreznim prikazovanjem določenih dejavnosti zaradi uveljavljanja pravice do povračila, predvidenega v Uredbi št. 2290/77, zlorabil ta sistem. Z obžalovanjem ugotavljam, da to potrjujejo številni dokazi v zvezi z njegovim bivanjem v Crans Montani (Švica) in na Kubi ter z njegovo udeležbo na nekaterih lovskih dogodkih v Chambordu (Francija) in Ciergnonu (Belgija).

145.

K. Pinxten je v dopisu z dne 11. julija 2013, naslovljenem na predsednika Računskega sodišča, pojasnil, da je „kot doajen senata III Računskega sodišča [prejel] vabilo mednarodnega foruma Crans Montana Forum na njegovo poletno zasedanje, ki je potekalo od 22. do 25. avgusta 2013“. ( 80 ) Po navedbah iz tega dopisa naj bi se „v Crans Montani srečali pomembni predstavniki vlad, diplomatskih zborov, mednarodnih organizacij, političnih strank in parlamentov, da bi razpravljali o aktualnih vprašanjih mednarodne politike“. V teh okoliščinah naj bi, glede na to, „da je [bil] povabljen kot član [Računskega sodišča], […] želel to sodišče zaprositi za plačilo stroškov nastanitve in finančnega prispevka (v višini [3570,00 EUR])“.

146.

Čeprav je Računsko sodišče to službeno pot odobrilo in izplačalo zahtevani znesek, je iz spisa razvidno, da tri informacije, ki jih je K. Pinxten navedel v svojem odpisu – to, da je bil na dogodek povabljen, namen dogodka in stroški – niso bile povsem točne.

147.

Prvič, zdi se, da K. Pinxten na ta dogodek ni bil vabljen niti kot doajen senata III Računskega sodišča niti kot član te institucije. Ravno nasprotno, njegova asistentka je 29. maja 2013 na elektronski naslov info@cmf.ch poslala elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da se K. Pinxten zanima za udeležbo na tem dogodku, vendar je ta še istega dne prejel odgovor, v katerem je bilo navedeno, da je „poletno zasedanje foruma Crans Montana Forum […] zaključen dogodek, v sklopu katerega se v tem mondenem gorskem letovišču zbere zelo omejeno število (40) oseb“. K. Pinxten je šele čez približno dva tedna po posredovanju in na priporočilo nekdanjega ministra belgijske vlade od organizatorjev dogodka prejel še eno elektronsko sporočilo v zvezi s tem, da se lahko udeleži dogodka, ne da bi bil pri tem naveden njegov položaj ali naziv. ( 81 )

148.

Drugič, v prvem elektronskem sporočilu glavne pisarne foruma Crans Montana Forum z dne 29. maja 2013 je pisalo, da za to srečanje, ki so ga poimenovali „posebno poletno zasedanje“, ni predviden noben poseben program. To potrjuje tudi predstavitveni obrazec letnega dogodka in program, ki je bil sporočen pozneje. V tem dokumentu je pisalo, da je „poletno zasedanje […] namenjeno zaključeni skupini največ 60 prijateljev foruma, [ki] se zberejo v tem izjemnem letovišču in uživajo v izbranem okolju, namenjenem sprostitvi in krepitvi prijateljskih vezi“. ( 82 ) Iz programa celotnega bivanja prav tako ni izhajalo, da bi bil med tem bivanjem predviden kakršen koli čas za delovne sestanke ali vsaj formalne razprave. Vse dopoldneve in popoldneve so bili namreč organizirani sprehodi, ekskurzije in priložnosti za nakupovanje. V programu je celo prostodušno pisalo, da gre za „konec tedna v gorah! Elegantna ali posebna oblačila niso potrebna.“ Udeleženci so bili pozvani, naj „razmišljajo in se obnašajo, kot da so na počitnicah“. ( 83 )

149.

Tretjič, čeprav je K. Pinxten zaprosil za plačilo stroškov nastanitve in finančnega prispevka v višini 3570,00 EUR, je iz prijavnice in izdanega računa razvidno, da je finančni prispevek, ki so ga organizatorji foruma zaračunali K. Pinxtenu, znašal le 2950,00 EUR. ( 84 ) Razlika – 620 EUR – je enaka dodatnemu strošku dveh nočitev za K. Pinxtena in njegovo soprogo, in sicer za dan pred dogodkom in dan po njegovem zaključku, pri čemer pa je bila prva dejavnost 22. avgusta 2013 predvidena šele ob 19. uri, medtem ko 25. avgusta po zajtrku ob 9:30 ni bila načrtovana nobena dejavnost. Tudi če dopuščamo možnost, da sta iz Luksemburga potovala z avtomobilom, je jasno, da ti dve nočitvi za udeležbo na zadevnem dogodku nista bili potrebni. ( 85 )

150.

Glede na nezahtevnost programa zadevnega dogodka se je mogoče vprašati, ali je udeležba K. Pinxtena na tem dogodku sploh imela kakršno koli korist za Računsko sodišče. Zdi se namreč, da je šlo prej za priložnost za rekreacijo in sprostitev v razkošnem hotelu na lepi lokaciji. V teh okoliščinah bi bilo treba udeležbo na tem dogodku dejansko šteti za zasebno potovanje.

151.

Pri oblikovanju tega stališča nisem prezrl dejstva, da bi bilo mogoče pred odobritvijo udeležbe K. Pinxtena na tem dogodku morda več pozornosti nameniti vsebini programa in zastaviti nekatera dodatna vprašanja glede prave narave zadevnega foruma. Vendar menim, da ne bi bilo prav, da bi Računsko sodišče v zvezi s tem kar koli očitali. Računsko sodišče je upravičeno pričakovalo, da bodo njegovi člani spoštovali visoke standarde, zlasti pa, da bi morali člani, ki se udeležijo dogodkov, pri katerih gre dejansko zgolj za možnost počitka in sprostitve, stroške tovrstnih dogodkov poravnati z lastnimi sredstvi, ne pa da se jih udeležujejo na račun evropskih davkoplačevalcev.

152.

K. Pinxten je od 30. marca 2015 do 14. aprila 2015 skupaj s soprogo potoval po Kubi. K. Pinxten je to potovanje prijavil kot uradno službeno pot za Računsko sodišče ter tako prejel povračilo stroškov te službene poti in dnevnice v skupnem znesku 10.042,71 EUR.

153.

V dopisu predsedniku Računskega sodišča z dne 24. marca 2015 je službeno pot na Kubo predstavil s temi besedami: „[ta] bi lahko glede na hitro spreminjajoče se razmere v tej državi zagotovila dodaten vpogled v odnose med Unijo in Kubo. Na podlagi tega bi lahko prišlo do vključitve Kube v enega izmed prihodnjih delovnih programov senata III, ki je pristojen za revidiranje zunanjega delovanja Unije. Službena pot je namenjena vzpostavitvi stika s predstavniki civilne družbe (nevladnimi organizacijami, intelektualci, novinarji itd.) in obisku projektov, ki se izvajajo v sodelovanju med Unijo in Programom Združenih narodov za razvoj (UNDP), na kraju samem. Kljub vsem prizadevanjem za pripravo na službeno pot, ki potekajo v Luksemburgu in Bruslju, bo treba zaradi ‚avtoritarnega‘ ustroja te države večino srečanj in obiskov na kraju samem organizirati šele po prihodu v Havano.“ ( 86 )

154.

Navkljub tej predstavitvi je iz spisa, ki ga je Računsko sodišče predložilo Sodišču, razvidno, da je bila ta pot že od samega začetka načrtovana kot zasebno potovanje. V prvem elektronskem sporočilu, ki ga je asistentka K. Pinxtena poslala veleposlaniku Unije na Kubi, je bilo namreč pojasnjeno, da K. Pinxten in njegova soproga načrtujeta zasebno potovanje na Kubo, ker te države še nista imela priložnosti raziskati. ( 87 ) K. Pinxten je s tem elektronskim sporočilom želel pridobiti predloge glede hotelov, krajev in otokov, ki jih je vredno obiskati, in druge koristne informacije. Naslednji dan je bilo poslano drugo elektronsko sporočilo s seznamom krajev, o katerih je razmišljal K. Pinxten in ki nenazadnje ustrezajo krajem, ki jih je nato s soprogo dejansko obiskal. ( 88 )

155.

Res je sicer, da je K. Pinxten približno deset dni pred načrtovanim odhodom izrazil željo po srečanju z novinarji, predstavniki nevladnih organizacij in predstavniki upravičencev do financiranja Unije in/ali pogodbenih partnerjev v projektih, ki jih financira Unija, ter po obisku nekaterih projektov. ( 89 ) Tako je ekipa K. Pinxtena kot najpomembnejšega pogodbenega partnerja opredelila UNDP in mu poslala elektronsko sporočilo, katerega namen je bil ugotoviti, ali obstaja možnost za obisk projektov, ki jih je UNDP izvajal v času obiska K. Pinxtena in njegove soproge v zadevni regiji. ( 90 )

156.

Vendar so bili odgovori na njegovo zahtevo enotni in nedvoumni. Tako je veleposlanik Unije na Kubi odgovoril, da bi „to […] lahko na Kubi sprožilo vrsto vprašanj […]. Na splošno namreč velja, da [je] uradne dejavnosti na Kubi težko združiti s turizmom.“ ( 91 ) Stalni predstavnik UNDP na Kubi je potrdil, da se „predstavništvo UNDP na Kubi […] v celoti strinja s [to] oceno“. ( 92 ) Poleg tega je veleposlanik Belgije na Kubi zapisal, da se popolnoma strinja z oceno veleposlanika Unije, in dodal, da je „izvedba uradnega srečanja […] zelo malo verjetna [in da] enako velja tudi za neformalna srečanja, [ker] [k]ubanski uradniki praviloma ne sprejemajo vabil na tovrstna srečanja, [ter] da to zagotovo velja za srečanja s tujimi uradniki, ki v svojih državah ali organizacijah zasedajo visoke položaje“. ( 93 )

157.

Čeprav mu je asistentka prvi dve elektronski sporočili posredovala 18. marca 2015 ( 94 ) – kar pomeni, da je bil seznanjen s tem, da kubanske oblasti niso bile naklonjene združevanju kakršnih koli uradnih dejavnosti s potovanjem, ki je prvenstveno namenjeno turizmu – je K. Pinxten v svojem dopisu predsedniku Računskega sodišča z dne 24. marca 2015 izrecno zapisal, da je „[s]lužbena pot […] namenjena vzpostavitvi stikov s predstavniki civilne družbe (nevladnimi organizacijami, intelektualci, novinarji itd.) in obisku projektov, ki se izvajajo v sodelovanju med Unijo in Programom Združenih narodov za razvoj (UNDP), na kraju samem“. Dodal je tudi, da bo treba „večino srečanj in obiskov na kraju samem organizirati šele po prihodu v Havano“.

158.

Težko je verjeti, da bi K. Pinxten lahko res mislil, da bo tovrstna srečanja in obiske mogoče izvesti, glede na to, da je prejel več opozoril v zvezi s tem, da je treba za vsak obisk na kraju samem ali sestanek z lokalnimi oblastmi pridobiti delovni vizum, in da se je kljub temu odločil, da bo na Kubo odpotoval na podlagi turističnega vizuma. ( 95 ) V vsakem primeru je iz programa K. Pinxtena razvidno, da se je na Kubi udeležil le dveh srečanj, in sicer neformalnega srečanja z veleposlanikom Unije, ki je potekalo 31. marca 2015, to je prvi dan po njegovem prihodu na Kubo, in nekajurnega nenačrtovanega srečanja s članom delegacije Unije na Kubi, ki je potekalo naslednji dan. ( 96 )

159.

Sicer pa se je K. Pinxten s soprogo na povabilo veleposlanika Unije udeležil le še neformalnega sprejema ob kosilu, ki je potekal 2. aprila 2015 in na katerem so bili prisotni tudi belgijski veleposlanik s soprogo, stalni predstavnik UNDP ter predstavnik zveze kubanskih pisateljev in umetnikov. Neformalno naravo tega kosila sta med preiskavo urada OLAF potrdila tudi sam veleposlanik Unije ( 97 ) in član delegacije Unije na Kubi, s katerim se je K. Pinxten sestal dan prej. ( 98 ) Zadnjenavedeni je povsem neformalno naravo zadevnega kosila zabeležil že v kratkem povzetku obiska K. Pinxtena, ki ga je pripravil in tempore non suspecto. ( 99 ) Iz tega povzetka ravno tako izhaja, da je šlo pri srečanju, ki je potekalo 1. aprila 2015, za „lahkotno, prijateljsko izmenjavo mnenj […], ki se je prej nanašala na politične interese in poglede kot pa na tehnične vidike“. Nazadnje je treba še opozoriti, da čeprav se preostanek potovanja v to državo ne izpodbija, pa v času tega potovanja ni bilo nobenih drugih uradnih ali celo navidezno uradnih obiskov ali srečanj.

160.

V teh okoliščinah je očitno, da je bilo potovanje večinoma zasebno. V vsakem primeru je jasno, da dve srečanji in kosilo, ki so bila organizirana med tridnevnim bivanjem v Havani, ne upravičujejo 14-dnevnega potovanja po državi. Vendar K. Pinxten v svojem poročilu o službeni poti ni priznal, da cilji, ki jih je predstavil v dopisu Računskemu sodišču z dne 24. marca 2015, niso bili doseženi, ampak je trdil, da „[se je] uspel srečati s številnimi zelo zanimivimi in dobro obveščenimi posamezniki“. ( 100 ) Največ, kar lahko rečemo, je, da je mogoče šteti, kar je na obravnavi potrdil tudi predstavnik Računskega sodišča, da sta bila uradnim dejavnostim dejansko posvečena le dva dneva tega potovanja.

161.

Iz spisa Računskega sodišča in preiskave urada OLAF je razvidno, da se K. Pinxten redno ukvarja z lovom. Od približno 40 lovskih izletov, navedenih v končnem poročilu urada OLAF, je nekatere predstavil tako, kot da se jih je udeležil v okviru uradnih službenih poti, ter zanje prejel povračilo stroškov in dnevnice. To velja za najmanj tri lovske izlete v Chambord (Francija) in za dva lovska izleta v Ciergnon (Belgija).

162.

K. Pinxten je lovske izlete v Chambord, ki so potekali 25. januarja 2013, 13. februarja 2015 in 12. februarja 2016, prijavil kot službene poti, to pa utemeljil z dejstvom, da je bil na te dogodke, ki jih je poimenoval „evropski dnevi“, povabljen kot član Računskega sodišča skupaj z ostalimi vodilnimi evropskimi in francoskimi osebnostmi. Vendar se je kljub izjavi, ki jo je – na zahtevo K. Pinxtena v okviru preiskave urada OLAF – ( 101 ) v zvezi s tem podal generalni direktor državnega posestva Chambord, izkazalo, da se je besedna zveza „evropski lov“ (une battue européenne) pojavila le še v elektronskem sporočilu direktorja posestva Chambord za lovstvo in gozdarstvo, s katerim je ta K. Pinxtena povabil na lov, ki je potekal 13. februarja 2015. To elektronsko sporočilo z dne 7. decembra 2014 je bilo naslovljeno na ministra Pinxtena (in ga ni prejel kot član Računskega sodišča). ( 102 )

163.

Poleg tega se zdi, da je bil K. Pinxten na te lovske izlete povabljen po tem, ko je sam dal pobudo za to in po posredovanju osebnega prijatelja. ( 103 ) Predvsem pa se besedna zveza „evropski dan“ oziroma „evropski lov“ ne pojavi niti v nobenem drugem elektronskem sporočilu, ki si jih je izmenjal v zvezi z izletom v Chambord, niti v nobenem od treh uradnih vabil, ki jih je prejel. Ravno nasprotno, vabila in dopisnice za odgovor so se nanašale zgolj na „odstrel divjega prašiča“ ( 104 ) ali „skupinski lov na jelenjad in divjega prašiča“ ( 105 ) ali enostavno na „odstrel“ ( 106 ).

164.

Na drugi strani je sicer res, da se je mogoče v okviru uradnih službenih poti udeležiti tudi družabnih dogodkov ali neformalnih srečanj, vendar je treba poudariti, da je iz programov lovskih izletov na posestvo Chambord, ki se jih je K. Pinxten udeležil v letih 2013, 2015 in 2016, razvidno, da so bili vsi trije dnevi od jutra do večera posvečeni le lovu. ( 107 ) V teh okoliščinah je težko razumeti, kakšna je povezava med temi dogodki in položajem, ki ga je imel K. Pinxten na Računskem sodišču.

165.

Kar zadeva lovske izlete v Ciergnon, pa je kvečjemu še težje sprejeti, da so bili ti povezani z delom K. Pinxtena ali njegovimi nalogami na Računskem sodišču. V nasprotju s trditvami, ki so bile navedene na obravnavi 29. septembra 2020, so bila namreč vabila vodje protokola kraljeve palače kralja Belgijcev poslana na njegov domači naslov v Belgiji. Ta vabila se niso z ničemer sklicevala na Računsko sodišče ali na kakršen koli „evropski dan“. ( 108 ) Poleg tega je iz tabele, priložene poročilu urada OLAF, jasno, da so bili dnevnice in/ali stroški hotelske nastanitve v zvezi s temi lovskimi izleti K. Pinxtenu izplačani leta 2014 in 2015. ( 109 )

166.

Računsko sodišče z drugim očitkom trdi, da je K. Pinxten kršil člen 12 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS ( 110 ) ter določbe luksemburške uredbe z dne 7. februarja 2013 o olajšavah in oprostitvah, ki se priznajo diplomatskim predstavništvom. Natančneje, K. Pinxten naj bi zlorabil in nezakonito uporabil kartice za gorivo, ki so mu bile dane na voljo, s tem, da je določenim osebam omogočil pridobitev neupravičene ugodnosti iz naslova oprostitve plačila davka na dodano vrednost in trošarin, ki jo lahko uveljavljajo diplomati v Luksemburgu.

167.

Tako kot ostalim članom Računskega sodišča sta bili tudi K. Pinxtenu izdani kartici za gorivo za največ dva osebna avtomobila, registrirana v Luksemburgu. Eno je uporabljal za osebni avtomobil, ki ga je vozila njegova žena, drugo pa za drugi osebni avtomobil, ki ga je vozil njegov sin. Dejstvo, da je bilo z uporabo kartice za gorivo mogoče izkoristiti ugodnost iz naslova nižje cene goriva in oprostitve plačila davka na dodano vrednost, je bilo izrecno navedeno v elektronskem sporočilu z dne 18. marca 2009, na katerega se je v odgovoru na tožbo skliceval tudi K. Pinxten. ( 111 ) Poleg tega je bilo v obvestilu za predsednika in člane Računskega sodišča ter generalnega sekretarja z dne 3. novembra 2010 tudi pojasnjeno, da je na karticah za gorivo skrivna koda, ki je delno povezana z Računskim sodiščem, delno pa s samim uporabnikom, in ki omogoča identifikacijo izvajalca posamezne transakcije. Dodano je bilo tudi, da je „vsaka kartica […] povezana s konkretnim vozilom in se mora zato hraniti v vozilu“. ( 112 )

168.

Za namen obravnavane zadeve ni treba posebej razpravljati o dejstvu, da eden od sinov K. Pinxtena ni bil več odvisen od svojih staršev (in zato ni bil več upravičen do uporabe ene izmed kartic za gorivo). Ne glede na to je namreč jasno, da se kartici za gorivo nista uporabljali v skladu z zgoraj navedenimi pravili.

169.

Oba avtomobila, za katera sta se uporabljali dodatni kartici za gorivo, sta imela dizelski motor. Pregled uporabe kartic pa je razkril več anomalij. Prvič, iz računov prodajalcev goriva je razvidno, da se je ena od kartic redno uporabljala za nakup bencina (najmanj enajstkrat v 17-mesečnem obdobju). ( 113 ) Poleg tega iz teh računov izhaja tudi, da je bila ena kartica uporabljena za nakup dizelskega goriva, medtem ko je bila druga kartica isti dan uporabljena za nakup bencina, in sicer za, vsaj načeloma, isto vozilo. ( 114 ) Razbrati je mogoče celo, da je bila ista kartica na določene dneve uporabljena na isti bencinski črpalki, enkrat za nakup bencina, drugič pa za nakup dizelskega goriva, in sicer v razmaku zgolj 2 oziroma 4 minut, ( 115 ) kar je očitno nemogoče. Zato v teh okoliščinah izgovor, da je šlo za nadomestno vozilo, ni prepričljiv. Ravno nasprotno, ti računi dokazujejo očitno zlorabo, saj sta se dodatni kartici za gorivo uporabljali v nasprotju s pravili, navedenimi v več dokumentih, naslovljenih na K. Pinxtena. Že sama sočasna uporaba dveh različnih goriv – pri čemer eno sploh ni primerno za uporabo v vozilu, s katerim je bila povezana ena od kartic – dokazuje, da je K. Pinxten kartici za gorivo predal v uporabo nepooblaščenim tretjim osebam in s tem nanje prenesel z njima povezane davčne ugodnosti.

170.

S tretjim očitkom se K. Pinxtenu očita lažna prijava škode, ki naj bi bila posledica dveh nesreč, v kateri naj bi bilo vpleteno službeno vozilo, ki mu je bilo dano na voljo, in za kateri naj bi mu bila dvakrat izplačana neupravičena odškodnina. Prvi zavarovalni zahtevek se je nanašal na dogodek, ki se je zgodil 14. januarja 2010 in pri katerem naj bi voznik K. Pinxtena zapeljal čez kovček, ki je vseboval steklenico vina in več kosov oblačil. Drugi pa je bil povezan z nesrečo, ki se je zgodila 17. januarja 2011, v katero naj bi bili vpleteni zasebno vozilo K. Pinxtena, ki ga je vozil njegov sin, in službeno vozilo, ki ga je vozil njegov voznik. Vendar je iz izjave, ki jo je voznik podal v okviru preiskave urada OLAF, razvidno, da prva nesreča ni povzročila prijavljenih posledic in da voznik v drugo nesrečo sploh ni bil vpleten.

171.

V zvezi s prvim dogodkom se zdi, da je K. Pinxten prejel povračilo za več kosov oblačil, vključno z dvema oblekama, in sicer na podlagi prijave prometne nesreče, ki jo je podpisal njegov voznik, ( 116 ) in formalne izjave, ki jo je podpisal K. Pinxten. ( 117 ) Glede na izjavo, ki jo je med preiskavo urada OLAF podal voznik K. Pinxtena, pa je očitno, da okoliščine, v katerih se je ta nesreča zgodila, niso povsem jasne. Poleg tega naj bi bil kovček, v katerem naj bi se razbila steklenica vina, po navedbah iz te izjave premajhen, da bi lahko vanj spravili še dve obleki, ki ju je K. Pinxten prijavil zavarovalnici. ( 118 ) Obenem se zdi, da je zavarovalnica odškodnino za prijavljeno škodo izplačala brez ugovarjanja.

172.

V zvezi z drugo nesrečo pa ni jasno, kakšna je bila vloga K. Pinxtena. Dogodek je sprva prijavil kar K. Pinxten. Zavarovalnica je izplačilo odškodnine zavrnila, ker se je nesreča zgodila med članoma iste družine. To ne izhaja le iz elektronskega sporočila z dne 28. januarja 2011, ki ga je uslužbenec zavarovalnice poslal generalnemu direktorju lizinške družbe, pri kateri je Računsko sodišče zakupilo svoja vozila, torej manj kot dva tedna po nesreči, ( 119 ) ampak tudi iz dopisa z dne 11. januarja 2012, ki ga je na direktorja zavarovalnice naslovil sam K. Pinxten. ( 120 ) V tem dopisu je namreč izrecno navedel, da so dejstva nastala tako, kot je prej že opisal, in da odločitev zavarovalnice po njegovem mnenju ni pravična, ker je edini razlog za zavrnitev povračila škode to, da v nesrečo ne bi smeli biti vpleteni osebi iz iste družine, ki sta navedeni v zapisniku o nesreči. Pojasnila, ki jih je K. Pinxten generalnemu sekretarju Računskega sodišča predložil v obvestilu z dne 1. septembra 2016, v katerem je navedel, da si „lahko nekdo, ki ni imel vpogleda v izjavo o dejstvih in ne ve, da je bil S. G. [njegov] uradni voznik, […] lahko na podlagi tega dopisa ustvari drugačen vtis, [vendar] se [on] nikakor ni pretvarjal, da je [sam] vozil [svoje] službeno vozilo“, ( 121 ) niso prepričljiva. Po eni strani je bil zadevni dokument pripravljen v času, ko je Računsko sodišče predstavilo prve očitke. Po drugi strani je težko verjeti, da bi K. Pinxten (v zvezi s seboj in s svojim sinom) uporabil osebni zaimek, kot je „jaz“ ali „midva“, če je bila v nesrečo vpletena tretja oseba.

173.

Kljub temu je treba opozoriti, da sta zapisnik o nesreči, ki je bil predložen zavarovalnici, podpisala sin in voznik K. Pinxtena. Res pa je, da po prebiranju spisa ni mogoče izključiti, da je pobudo za to, da je zapisnik o nesreči nazadnje podpisal voznik K. Pinxtena, dal bodisi uslužbenec, ki je bil pri Računskem sodišču pristojen za voznike, ( 122 ) bodisi K. Pinxten, in sicer kot odgovor na zavrnitev zahtevka s strani zavarovalnice. ( 123 ) V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ni nedvoumnih dokazov o tem, da je bil K. Pinxten vpleten v domnevno goljufijo v zvezi s povračilom škode ali da je bil z njo dejansko seznanjen.

174.

V teh okoliščinah menim, da tretji očitek ni dokazan.

175.

V okviru četrtega očitka se K. Pinxtenu v bistvu očitata dve zadevi. Prvič, od leta 2016, ko je v Burgundiji kupil posestvo, na katerem stoji hiša z vinogradom, naj bi opravljal dejavnost poslovodje gospodarske družbe. Drugič, K. Pinxten naj bi med opravljanjem funkcije na Računskem sodišču sodeloval v intenzivnih političnih dejavnostih politične stranke.

176.

K. Pinxten v zvezi s svojo vlogo v gospodarski družbi trdi, da ni šlo za gospodarsko ali poklicno dejavnost. Po navedbah K. Pinxtena je bil – skupaj s soprogo in otroki – družbenik nepremičninske družbe (société civile immobilière). Funkcije poslovodje naj ne bi opravljal poklicno. Navedena družba naj bi zgolj prejemala najemnino za oddajanje nepremičnine.

177.

Iz spisa je ne glede na finančni vidik te dejavnosti razvidno, da K. Pinxten tega položaja ni pravočasno prijavil in, kar je še pomembneje, da zanj ni dobil odobritve. To je postalo jasno šele, ko je K. Pinxten septembra 2018, to je po izteku svojega mandata aprila 2018, Računsko sodišče obvestil o tem, da je bil dva meseca pred tem imenovan za poslovodjo (gérant) vinograda v kraju Chambolle Musigny (Francija), in sicer po tem, ko se je pravna oblika tega vinograda preoblikovala v „Groupement foncier agricole“ (združenje kmetijskih zemljišč). ( 124 ) V skladu s členom 6 izvedbenih pravil Poslovnika Računskega sodišča pa morajo člani Računskega sodišča prijaviti vse svoje zunanje dejavnosti, medtem ko člen 2(2) Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča določa, da je treba „prijaviti […] vsako posest, ki jo ima član v neposredni lasti ali jo ima v lasti v okviru nepremičninske družbe“, razen bivališč, ki jih uporablja samo lastnik ali njegova družina. K. Pinxten torej te obveznosti v času svojega mandata ni izpolnil.

178.

Kar zadeva politično dejavnost, so pravila Računskega sodišča še posebej jasna. Prvič, člen 4(1) Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča določa, da se morajo člani tega sodišča posvetiti izvrševanju svojega mandata in da „ne smejo [opravljati] nobene politične funkcije“. Drugič, točka 3.2 Etičnih smernic Računskega sodišča določa, da morajo člani Računskega sodišča svoje naloge opravljati brez kakršnega koli političnega, nacionalnega ali drugega zunanjega vpliva. Tretjič, za odpravo vsakršnega dvoma je v točki 3.3 teh etičnih smernic poudarjeno, da se morajo člani Računskega sodišča „izogibati […] kakršnim koli resničnim ali navideznim navzkrižjem interesov, do katerih bi na primer lahko prišlo v zvezi s članstvom v političnih organizacijah, politično funkcijo […]“. ( 125 )

179.

Nobenega dvoma ni, da je K. Pinxten vedel za ta pravila. K. Pinxten je namreč že maja 2006 zaprosil za ohranitev svoje županske funkcije v kraju Overpelt (Belgija). Vendar je bila njegova zahteva na podlagi člena 286 PDEU in Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča zavrnjena, čeprav je K. Pinxten vsa svoja županska pooblastila dejansko prenesel in je želel obdržati le naziv, povezan s to politično funkcijo. ( 126 )

180.

Vendar je mogoče na podlagi dokazov ugotoviti, da je bil K. Pinxten – čeprav se to morda zdi presenetljivo – od leta 2006 do leta 2017 še vedno član upravnega odbora politične stranke v Belgiji. K. Pinxten v svojem odgovoru na tožbo navaja, da je bil od leta 2008 dalje le član „razširjenega odbora“, kar pomeni, da ni imel glasovalnih pravic. Ta trditev ne more imeti ravno velike teže, dejstvo, da je bila sploh navedena, pa že samo po sebi veliko pove o tem, kakšen je splošen pristop K. Pinxtena k izpolnjevanju obveznosti glede popolne objektivnosti in izogibanja vsakršni politični dejavnosti, za kateri se pričakuje, da ju bodo člani Računskega sodišča spoštovali.

181.

Pri tem je skoraj odveč dodati, da neobstoj glasovalnih pravic posamezniku ne preprečuje, da izrazi svoje mnenje o zadevah, ki so predmet razprave, in tako vpliva na izid kakršnega koli glasovanja oziroma da po drugi strani dopusti, da takšna razprava vpliva na njegovo mnenje. V vsakem primeru je sporno že samo dejstvo, da je bil K. Pinxten na nacionalni ravni še naprej dejaven član politične stranke.

182.

Jasno je, da je bil K. Pinxten odločen, da ostane vpliven član svoje politične stranke in da zato še naprej dejavno sodeluje v političnem odboru te stranke. Tako je, na primer, K. Pinxten predsednici svoje stranke osebno svetoval glede najboljše medijske strategije, ki naj jo stranka izvaja v zvezi z določenim ekonomskim vprašanjem. ( 127 ) Prav tako je, ko se ni mogel udeležiti sestanka upravnega odbora stranke, vztrajal pri srečanju s predsednico stranke, ker je želel razpravljati o vprašanju, ki je bilo v njenem interesu in v interesu stranke. ( 128 ) Na drugi strani obstajajo tudi dokazi o tem, da se je K. Pinxten redno udeleževal sestankov političnega odbora stranke. Tako se je K. Pinxten od skupno 57 sestankov, ki so potekali od februarja 2009 do aprila 2010, udeležil kar 30 sestankov, včasih celo dveh v istem tednu. Zapisniki teh sestankov pa ne razkrivajo le njegove prisotnosti, ampak tudi to, da so teme, o katerih je tekla razprava, najverjetneje vplivale na delo ali neodvisnost K. Pinxtena kot člana Računskega sodišča. Te teme, o katerih se je razpravljalo v navzočnosti K. Pinxtena, ki je bil takrat član Računskega sodišča, in v času, ko je bila njegova stranka članica vladajoče koalicije, ki je sestavljala belgijsko vlado, so zajemale vprašanja, kot so volilne kampanje za regionalne in evropske volitve ter sklep, ki naj bi ga sprejeli delničarji v zvezi z združitvijo dveh pomembnih bank v Belgiji ( 129 ), posledice nacionalnih volitev na prihodnjo institucionalno ureditev Belgije ( 130 ) ali celo večletni načrt, ki ga je bilo treba predložiti Komisiji ( 131 ), pripombe Komisije v zvezi z belgijskim državnim proračunom ( 132 ), možnost, da bi položaj prvega predsednika Evropskega sveta prevzel Belgijec, in kdo bi v tem primeru nasledil predsednika vlade ( 133 ), imenovanje novega predsednika vlade ( 134 ) ali prednostne usmeritve stranke v okviru belgijskega predsedovanja Uniji ( 135 ).

183.

Besedilo Pogodbe pa je glede tega vprašanja še posebej jasno: neodvisnost članov Računskega sodišča mora biti nedvomna (člen 286(1) PDEU), pri opravljanju svojih nalog pa ne smejo sprejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov (člen 286(3) PDEU). To pomeni, da je tovrstno dejavno sodelovanje v aktivnostih politične stranke povsem nezdružljivo s članstvom na Računskem sodišču. Vse navedeno bi moralo veljati za najosnovnejšo zahtevo, ki bi jo morali izpolnjevati vsi člani Računskega sodišča, zato mi ne preostane drugega, kot da ugotovim, da za ravnanje K. Pinxtena v zvezi s tem preprosto ni nobenega opravičila.

184.

Računsko sodišče s petim očitkom zatrjuje, da je K. Pinxten ustvaril navzkrižje interesov s tem, da je visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (F. Mogherini) v najem ponudil zasebno stanovanje, po tem, ko je pristojnost za ta subjekt prevzel senat Računskega sodišča, katerega doajen je bil.

185.

Iz spisa je razvidno, da je K. Pinxten 20. novembra 2014 F. Mogherini dejansko poslal ponudbo, pri čemer ta ni vsebovala nobene omembe njegovega položaja na Računskem sodišču razen elektronskega naslova, navedenega pod njegovim podpisom. ( 136 ) Ta pobuda z vidika funkcije, ki jo je imel K. Pinxten, zagotovo ni bila primerna in je pripeljala do očitnega navzkrižja interesov.

186.

Po opravljeni analizi trditev strank in njunih spisov ugotavljam, da je z gotovostjo ugotovljena večina bistvenih dejstev, na podlagi katerih so bili zoper K. Pinxtena podani prvi, drugi in četrti očitek. Ta dejstva pomenijo obidenje veljavnih pravil, in sicer vsaj člena 7 Uredbe št. 2290/77, člena 12 Direktive 2008/118, luksemburške uredbe z dne 7. februarja 2013 o olajšavah in oprostitvah, ki se priznajo diplomatskim predstavništvom, člena 4(1) Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča ter točk 2.2, 3.2, in 3.3 Etičnih smernic Računskega sodišča. Ravnanje, ki se K. Pinxtenu očita s petim očitkom, to je ponujanje zasebnega stanovanja v najem, je bilo ravno tako zagotovo nespametno in v tem smislu tudi neprimerno.

187.

Čeprav nekatera izmed ugotovljenih dejstev že sama po sebi pomenijo obstoj določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti, pa je vsekakor jasno, da celota teh dejstev kaže na popolno nespoštovanje veljavnih pravil. Ta različna dejanja so značilna za temeljni odnos, ki kaže, da je bil K. Pinxten kot član Računskega sodišča pripravljen izkoristiti ta položaj za povečanje svojih ugodnosti na stroške proračuna Unije. ( 137 )

188.

Iz spisa izhaja, da K. Pinxten ni imel očitnih težav le z razumevanjem zahtev, ki izhajajo iz njegovega položaja, ampak tudi z razlikovanjem med stroški, ki se krijejo iz javnih sredstev, in stroški, ki bi jih moral nositi sam. Iz spisa je tako na eni strani razvidna ponavljajoča se – če ne že kar stalna – in značilna zloraba ugodnosti in privilegijev, povezanih z njegovim položajem na Računskem sodišču, zlasti zato, da mu ne bi bilo treba kriti zasebnih izdatkov ali stroškov prostočasnih dejavnosti, ki niso bile povezane z njegovim položajem na Računskem sodišču, na drugi strani pa njegova nezmožnost, da bi se odrekel nekdanji politični karieri in vplivu, ki ga je imel v belgijski politiki.

189.

To ravnanje nedvomno pomeni resno kršitev temeljnih načel, ki opredeljujejo dolžnosti članov Računskega sodišča in k spoštovanju katerih se je K. Pinxten slovesno obvezal ob prevzemu svojega mandata, in sicer načel integritete, diskretnosti in neodvisnosti.

190.

Nekateri dogodki in dejanja, na katerih temeljijo obravnavani očitki, kot so bivanje v Crans Montani ali na Kubi, lov v Chambordu in Ciergnonu ali očitno malomarna uporaba kartic za gorivo, so ob upoštevanju vloge Računskega sodišča, ki mora delovati kot „finančna vest“ Unije, še toliko bolj nesprejemljivi. Lahko se namreč vprašamo, kako naj revizija Računskega sodišča velja za verodostojno, če pa revizor sam pri porabi javnih sredstev ne spoštuje pravil? Očitana dejstva so še toliko resnejša, ker si je K. Pinxten de facto skušal priskrbeti povabila, ki jih je navedel pri uveljavljanju povračila nastalih stroškov, pri čemer morajo člani Računskega sodišča splošni interes Unije v vsakem trenutku postaviti nad osebne interese. ( 138 )

191.

K. Pinxten v utemeljitev svojega ravnanja trdi, da pravila niso jasna in da je v vsakem primeru spoštoval notranja pravila Računskega sodišča, kot so se uporabljala v času dejanskega stanja; da je vedno pridobil odobritev predsednika Računskega sodišča in da so enako počeli tudi ostali člani Računskega sodišča. Tudi če to drži – pri čemer, pošteno povedano, ni bila nikdar dokazana nobena izmed teh navedb, razen odobritev predsednika – pa njegovega ravnanja ni mogoče opravičiti z nobenim od navedenih elementov.

192.

Prvič, kar zadeva jasnost veljavnih pravil, sem prikazal, da glavna pravila, ki jih je K. Pinxten kršil – to so pravila, ki urejajo uradne službene poti, uporabo kartic za gorivo ali prepoved politične dejavnosti – niso le jasna, ampak je bil z njimi tudi v celoti seznanjen. Prav tako se mi zdi očitno, da ni nujno, da bi bila načela integritete, diskretnosti in neodvisnosti, za katere gre pri kršitvah K. Pinxtena, urejena v sekundarnih predpisih, da bi bilo njihovo bistvo razumljivo vsem. Podobno se strinjam s stališčem generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda v zadevi Komisija/Cresson, da „[n]i mogoče v celoti niti ni koristno poskušati na izključujoč način določiti standarde primernega obnašanja na javnih položajih. Vedno bo obstajal element, za katerega ne bo mogoče ugotoviti, kateri standard je bil kršen, vendar pa bo mogoče skleniti, da ravnanje kljub temu nasprotuje splošnemu interesu“. ( 139 ) S tega vidika je mogoče ugotoviti, da pri navajanju kategorij možnih kršitev v smislu člena 286 PDEU nikakor ne gre za izčrpen seznam.

193.

Drugič, v zvezi z dejstvom, da je K. Pinxten za svoje zahteve pridobil odobritev predsednika Računskega sodišča, je treba spomniti, kot je Sodišče prav tako razsodilo v sodbi Komisija/Cresson, da se K. Pinxten ne more izogniti odgovornosti tako, da se zaščiti z dovoljenjem, ki ga je dal nekdo drug. ( 140 ) Poleg tega je treba opozoriti, da so bila dovoljenja dana na podlagi informacij, ki so bile pogosto nepopolne ali ceno netočne. Pri tem pa predsednika Računskega sodišča ni mogoče kriviti za to, da v primeru dvoma ni zahteval dodatnih informacij. Razmerje med predsednikom in člani Računskega sodišča namreč ni hierarhično, ampak gre za odnos med enakimi, ki temelji na dobri veri in zaupanju. V teh okoliščinah zagotovo ne gre za vprašanje, ali bi moral predsednik Računskega sodišča sumiti, da K. Pinxten laže, ampak prej za vprašanje poštenosti K. Pinxtena.

194.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU „Unija in države članice […] medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb“. Vendar Unija ni teoretičen pojem. Unija je stvarnost, ki ji konkretnost in otipljivost dajejo ljudje, ki jo tvorijo, vključno s člani institucij na najvišji ravni. Tudi če notranja pravila Računskega sodišča, ki so urejala informacije, ki jih je bilo treba predložiti v utemeljitev zahteve za odobritev službene poti, v času dejanskega stanja morda niso bila pretirano stroga in je treba v okviru obravnavane zadeve šteti, da so se spoštovala, pa v vsakem primeru velja, da je bilo ravnanje, ki je bilo podlaga za te zahteve, očitno v nasprotju s temeljnimi načeli, na katerih temelji zaobljuba, ki jo je dal K. Pinxten.

195.

Tretjič, kar zadeva ravnanje ostalih članov Računskega sodišča, je treba, tudi če bi se ugotovilo, da so nekateri ravnali podobno – pri čemer ponovno opozarjam, da za to niso bili predloženi nobeni dokazi – spomniti, da se na podlagi načela zakonitosti ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega. ( 141 )

196.

V teh okoliščinah moram ugotoviti, da ravnanje K. Pinxtena še zdaleč ni bilo skladno z etičnimi in zakonskimi obveznostmi, ki jih imajo člani Računskega sodišča. Zaradi tega ravnanja je odgovoren za hudo kršitev svojih deontoloških obveznosti, ki ustreza določeni stopnji resnosti.

197.

Kot je v sodbi z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson (C‑432/04, EU:C:2006:455), Sodišče navedlo v zvezi s člani Komisije na podlagi drugega odstavka člena 245 PDEU, zahteva kršitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča, v načelu naložitev kazni na podlagi člena 286(6) PDEU. ( 142 ) Računsko sodišče sicer Sodišču prepušča prosto presojo glede določitve narave in obsega takšne sankcije, vendar trdi, da je treba pri določitvi sankcije upoštevati načelo sorazmernosti.

198.

Načelo sorazmernosti sankcij je očitno zagotovljeno na ravni primarne zakonodaje, in sicer s členom 49(3) Listine. Ta določba zahteva, da kazen ne sme biti nesorazmerna s storjenim kaznivim dejanjem. ( 143 ) Čeprav v obravnavani zadevi ne gre za kakršno koli odločanje o tem, ali je K. Pinxten storil kaznivo dejanje, pa je jasno, da je načelo sorazmernosti splošno načelo prava Unije, ki se uporablja za izrek sankcije ne glede na to, za katero področje prava Unije gre. ( 144 )

199.

Dalje, zahteva po sorazmernosti sankcij je prisotna tudi v sodni praksi ESČP. Zlasti člen 1 Prvega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) določa, da ima „[v]saka fizična ali pravna oseba […] pravico do mirnega uživanja svojega premoženja“.

200.

Iz sodne prakse ESČP izhaja, da to sodišče za to, da bi ugotovilo obstoj kršitve te pravice, presoja sorazmernost denarnih sankcij, vključno z zmanjšanjem ali izgubo pravice do starostne pokojnine. To pomeni, da je treba presoditi, ali je vzpostavljeno pravično ravnotežje med zahtevami splošnega interesa skupnosti in zahtevami po varstvu temeljnih pravic posameznika. ( 145 ) V skladu s to sodno prakso zahtevano ravnotežje ni vzpostavljeno, če bi zadevna oseba morala nositi posebno in pretirano breme. ( 146 )

201.

V konkretnem okviru zmanjšanja ali izgube pravice do starostne pokojnine je treba tudi opozoriti, da je ESČP poudarilo, da odločitev o tem, da se v ustreznem primeru določi zmanjšanje ali celo popolna izguba pravic do pokojnine, po njegovem mnenju ni nerazumna. ( 147 ) Po drugi strani pa bo to, ali je bilo vzpostavljeno ustrezno ravnotežje, v veliki meri odvisno od okoliščin in posebnosti dane zadeve, zaradi katerih bi se lahko tehtnica nagnila na eno ali drugo stran. ( 148 )

202.

Člen 52(3) Listine določa, da sta, kadar ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. To pomeni, da ker člen 17(1) Listine določa tudi, da ima „[v]sakdo […] pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti“, je treba zahteve ESČP, ki sem jih navedel zgoraj, nujno upoštevati pri razlagi minimalnega praga varstva v smislu člena 17 Listine. ( 149 )

203.

Iz sodne prakse izhaja, da je treba pri presoji, ali je sankcija skladna z načelom sorazmernosti, med drugim upoštevati ravnanje zadevne osebe, ( 150 ) naravo in težo kršitve, za katero je sankcija predpisana, ( 151 ) trajanje kršitve zadevnih pravil, ( 152 ) pa tudi škodo, ki je nastala Računskemu sodišču kot instituciji. ( 153 ) Nazadnje, pri presoji sorazmernosti sankcije ima lahko pomembno vlogo tudi dejstvo, da zadevna oseba zaradi izgube pravice do starostne pokojnine ne bo ostala brez vsakršnih sredstev za preživljanje oziroma, splošneje, da to ne bo imelo odločilnega vpliva na njen splošni finančni položaj. ( 154 )

204.

Če navedena načela uporabimo za Računsko sodišče, lahko rečemo, da se od funkcionarjev, kakršen je K. Pinxten, pričakuje, da spoštujejo najvišje standarde poštenosti in integritete. Glede tega je treba biti jasen. Ljudje smo po naravi šibka in zmotljiva bitja; celo najbolj vestni in častni posamezniki lahko naredijo napako ali sprejmejo zgrešeno odločitev. Zato je treba pri vsaki presoji sorazmernosti do določene mere upoštevati to človeško lastnost in se zavedati, da če bi od kandidatov za visoke položaje zahtevali popolnost, teh funkcij pravzaprav ne bi mogel zasesti nihče.

205.

Vendar je v postopek vložitve tožbe na podlagi člena 286(6) PDEU že od samega začetka vgrajen določen element sorazmernosti, saj je vložitev takšne tožbe, kot sem že ugotovil, lahko utemeljena le, če so kršitve, za katere je odgovoren zadevni član, resne. Vseeno je treba pri presoji sorazmernosti, kot sem pravkar navedel, upoštevati tudi škodo, ki je zaradi ravnanja tega člana nastala ali bo nastala zadevni instituciji. Posamezniki, ki prevzamejo visoke položaje, imajo posebno dolžnost, in sicer ne smejo se vesti na način, ki bi spodkopal same cilje institucije, v kateri so zaposleni. Računsko sodišče je v svojem temelju namenjeno zagotavljanju zakonite in učinkovite porabe javnofinančnih prihodkov Unije, tega cilja pa ni mogoče uspešno uresničevati, če član Računskega sodišča ravna na način, ki je v očitnem nasprotju s tem ciljem in ki spodkopava zaupanje javnosti v sposobnost ali celo pripravljenost Računskega sodišča za izvrševanje svojega mandata.

206.

Kar zadeva dejansko sankcioniranje, pa je treba poleg navedenih načel izpostaviti tudi to, da je sodba v zadevi Komisija/Cresson edini pravi precedens za to vprašanje. V navedeni zadevi je bila nekdanja komisarka spoznana za krivo favoriziranja, ker je osebnega prijatelja imenovala na določen odgovoren položaj, za katerega ni bil kvalificiran. Čeprav je generalni pravobranilec L. A. Geelhoed v sklepnih predlogih ugotovil, da je bilo to ravnanje dovolj resno, da je upravičevalo popoln odvzem pravic É. Cresson do pokojnine, pa je menil, da so bili podani zadostni olajševalni elementi, ki so utemeljevali zmanjšanje tega odvzema na 50 %. ( 155 ) Sodišče po drugi strani ni šlo tako daleč, ampak se je zadovoljilo z navedbo, da že sama ugotovitev kršitve pomeni zadostno sankcijo. Tako ni naložilo nikakršnega znižanja pokojnine É. Cresson.

207.

Kakšno sankcijo je treba torej izreči v obravnavani zadevi, če upoštevamo ta precedens in načela, ki se uporabljajo za presojo sankcije v skladu z načelom sorazmernosti?

208.

Najprej je treba opozoriti, da je bila sodba v zadevi Komisija/Cresson že sama po sebi prelomna. Vendar so se tako na podlagi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca kot tudi na podlagi sodbe Sodišča oblikovali zahtevani standardi, za katere se predpostavlja, da jih osebe na visokih položajih, kot je K. Pinxten, poznajo. V zvezi s tem je treba priznati, da obravnavana neizpolnitev obveznosti ni le posledica več posamičnih in hudih dejanj, ampak tudi dejanj, katerih ponavljanje žal kaže na očitno nespoštovanje teh standardov.

209.

Povedano drugače, ravnanje, ki je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, dokazuje, da je šlo za trajno in predrzno nespoštovanje običajnih pravil ravnanja, ki pomeni resno kršitev temeljnih načel, na katerih so osnovane obveznosti članov vseh institucij Unije, in sicer načel integritete, diskretnosti in neodvisnosti, ki so, kar zadeva Računsko sodišče, določena v členih 285 in 286 PDEU.

210.

Dalje, medtem ko je šlo v zadevi Komisija/Cresson za enkratno dejanje sicer hudega favoriziranja, pa ravnanje K. Pinxtena dokazuje, da je bil večkrat in v obdobju, dolgem več let, pripravljen zlorabiti svoj položaj za izvrševanje dejanj osebnega bogatenja ali uveljavljanje osebnih interesov. S tega vidika ni mogoče opravičiti stalne vpletenosti K. Pinxtena v belgijsko strankarsko politiko, podobno pa velja tudi za njegovo ravnanje v zvezi z zahtevki za povračilo različnih stroškov, kot so stroški celotnega potovanja na Kubo, bivanja v Crans Montani in različnih lovskih izletov. K. Pinxten je sistem kartic za gorivo očitno zlorabljal za zasebne namene in tudi najbolj dobronamerna razlaga ponudbe, ki jo je v zvezi z najemom svoje nepremičnine dal F. Mogherini, v okoliščinah, v katerih se je znašel v očitnem navzkrižju interesov, kaže, da je šlo za izjemno nepremišljeno odločitev.

211.

Prav tako je mogoče ugotoviti, da medtem ko so nekatera dejanja vplivala na proračun Unije, so vsa dejanja imela tudi posledice za verodostojnost in javno podobo Unije in zlasti Računskega sodišča. To je še toliko huje za institucijo, kakršna je Računsko sodišče, katere legitimnost temelji na njeni neodvisnosti, pomembnost njene vloge pa izhaja iz spodbujanja dobrega upravljanja in krepitve zaupanja v porabo javnofinančnih prihodkov Unije. Če članu Računskega sodišča ni mogoče zaupati, da bo na finančnem področju spoštoval visoke standarde, je zaradi tega ogrožen celoten sistem finančnega nadzora v Uniji in oškodovana institucija, pri kateri je bil zaposlen.

212.

Nazadnje, v zvezi z olajševalnimi elementi pravzaprav ni mogoče navesti nič drugega kot dejstvo, da je K. Pinxten svojo funkcijo opravljal dvanajst let in da je, to sem pripravljen priznati, v tem času v glavnem dobro opravljal svoje delo. Vendar so bila, prvič, kot sem že prikazal, najpomembnejša pravila, ki so bila kršena, jasna, obenem pa je bila oseba na položaju, na kakršnem je bil K. Pinxten, z njimi v celoti seznanjena in jih je tudi razumela. Drugič, čeprav je K. Pinxten za nekatere službene poti ali stroške pridobil dovoljenja, so ta temeljila na informacijah, ki so bile pogosto nepopolne ali celo netočne. Tretjič, tudi če bi se dokazalo, quod non, da so se nekateri drugi člani Računskega sodišča vedli podobno kot K. Pinxten, to ne bi nikakor zmanjšalo teže njegovega ravnanja. Četrtič, k temu bi dodal še, da tudi če bi obstajala verjetnost, da bi odvzem pravice do pokojnine povzročil pomembne finančne posledice za K. Pinxtena – pri čemer se sprašujem, ali ni to tudi cilj člena 286(6) PDEU – je treba upoštevati, da je zadevni odvzem pravic povezan le z delom poklicne dejavnosti K. Pinxtena, ki je kljub dvema mandatoma precej kratek v primerjavi s celotnim trajanjem njegove poklicne poti. Zato v teh okoliščinah menim, da ni verjetno, da bi K. Pinxten zaradi odvzema pravice do pokojnine, ki jo je pridobil kot član Računskega sodišča – tudi če bi šlo za popoln odvzem – ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje.

213.

Zaradi vsega tega si ravnanje K. Pinxtena zasluži strogo kaznovanje. Zato menim, da so kršitve, kot so bile opisane in dokazane zgoraj, dovolj resne, da upravičujejo odvzem pomembnega dela njegovih pravic do pokojnine in s tem povezanih ugodnosti. Čeprav sem, kot sem že navedel, pripravljen priznati, da je K. Pinxten v času svojega mandata v glavnem dobro opravljal svoje delo – in da je ta dejavnik sam po sebi upošteven pri analizi sorazmernosti – pa to ne spremeni dejstva, da je bila tej instituciji povzročena precejšnja škoda.

214.

Zaradi vsega navedenega je treba za ravnanje K. Pinxtena izreči strogo sankcijo. Sodišču torej predlagam, naj v skladu s pristojnostjo, ki jo ima na podlagi člena 286(6) PDEU, K. Pinxtenu odvzame dve tretjini njegovih pravic do pokojnine.

215.

Prvič, K. Pinxten predlaga, naj se za obdobje od leta 2012 do leta 2018 predloži poročilo o notranji reviziji stroškov službenih poti članov Računskega sodišča in uporabe službenih vozil s strani vseh teh članov. Ta predlog je treba po mojem mnenju zavrniti, ker je za presojo njegovega ravnanja povsem nekoristen.

216.

Drugič, v zvezi z njegovim odškodninskim zahtevkom menim, da je ta v okviru postopka, določenega v členu 286(6) PDEU, nedopusten. Ta zahtevek bi bil, če bi Sodišče sledilo moji analizi, v vsakem primeru neutemeljen.

217.

Kar zadeva stroške, se v skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Računsko sodišče predlagalo, naj se K. Pinxtenu naloži plačilo stroškov, in ker ta z obrambo ni uspel, mu je treba naložiti plačilo stroškov.

218.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: