1.

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva) je postavilo več vprašanj za predhodno odločanje v zvezi z razlago Uredbe (EU) št. 650/2012 ( 2 ). Meni, da je njihova razjasnitev potrebna za sprejetje odločitve o pravnem sredstvu zoper odločitev notarja te države, da ne ugodi predlogu za uvedbo dedovanja in ne izda nacionalnega potrdila o dedovanju.

2.

Spor je nastal v okviru dedovanja po litovski državljanki s prebivališčem v Nemčiji, ( 3 ) ki je oporoko sestavila v Litvi in katere zapuščina je v tej državi. Njen sin, ki je prav tako litovski državljan, je pri notarju v Kaunasu (Litva) predlagal uvedbo dedovanja in izdajo potrdila o dedovanju, kar je notar odklonil ob sklicevanju na to, da ima zapustnica običajno prebivališče v Nemčiji.

3.

Ob upoštevanju navodil Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih omejil na četrto, peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje. Vendar se bom pri njihovi analizi občasno skliceval tudi na vsebino nekaterih preostalih vprašanj.

4.

Upoštevne so te uvodne izjave:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

5.

V skladu s členom 3(1) Uredbe v njej:

[…]

6.

Člen 3(2) določa:

„V tej uredbi izraz ‚sodišče‘ pomeni vsak sodni organ ter vse druge organe in pravne strokovnjake, pristojne za dedne zadeve, ki izvajajo sodno funkcijo ali delujejo na podlagi pooblastil, ki jih nanje prenese sodni organ, ali pod nadzorom sodnega organa, če ti drugi organi in pravni strokovnjaki zagotavljajo jamstva glede svoje nepristranskosti in pravice strank do zaslišanja in so odločbe, ki jih izdajo, po pravu države članice, v kateri delujejo:

[…]“

7.

Člen 4 določa:

„Sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.“

8.

Člen 5 določa:

„1.   Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22, pravo države članice, se zadevne stranke lahko dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno zadevo, izključno pristojno sodišče oziroma sodišča te države članice.

2.   Takšen dogovor o izbiri sodišča se sklene v pisni obliki, je datiran in podpisan s strani zadevnih strank. […]“

9.

Člen 7 določa:

„Sodišča države članice, katere pravo je zapustnik izbral v skladu s členom 22, so pristojna za odločanje o dedovanju, če:

[…]

10.

Člen 9(1) določa:

„Če se v postopku pred sodiščem države članice, ki je pristojno v skladu s členom 7, izkaže, da dogovora o izbiri sodišča niso sklenile vse stranke v postopku, ostane sodišče še naprej pristojno, če se stranke v postopku, ki dogovora niso sklenile, spustijo v postopek, ne da bi ugovarjale pristojnosti sodišča.“

11.

Člen 22 določa:

„1.   Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.

[…]

2.   Izbira prava se izrecno navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, ali pa jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja.

[…]“

12.

Člen 59(1) določa:

„Javna listina, sestavljena v eni državi članici, ima v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljive učinke, če to ni v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države članice.

[…]“

13.

Člen 83(2) in (4) določa:

„2.   Če je zapustnik pravo, ki se uporablja za dedovanje po njem, izbral pred 17. avgustom 2015, se ta določitev šteje za veljavno, če izpolnjuje pogoje iz poglavja III ali če je veljavna po pravilih mednarodnega zasebnega prava, ki so veljala v času izbire v državi, v kateri je imel zapustnik običajno prebivališče, ali v kateri koli drugi državi, katere državljanstvo je imel.

[…]

4.   Če je bilo razpolaganje za primer smrti napravljeno pred 17. avgustom 2015 v skladu s pravom, ki bi ga zapustnik lahko izbral v skladu s to uredbo, se šteje, da je bilo to pravo izbrano kot pravo, ki se uporablja za dedovanje.“

14.

Člen 5(4) določa:

„1.   Kraj uvedbe dedovanja je kraj zadnjega prebivališča zapustnika (člen 2(12) tega zakonika).

[…]

4.   V primeru spora lahko kraj uvedbe dedovanja na predlog zainteresiranih strani ob upoštevanju vseh okoliščin določi sodišče.“

15.

Člen 5(66) določa:

„1.   Dediči, ki dedujejo na podlagi zakona ali oporoke, lahko notarja v kraju uvedbe dedovanja prosijo za izdajo potrdila o dedovanju. […]“

16.

Člen 1 določa:

„Institucija notarja zajema vse notarje, ki imajo v skladu s tem zakonom pravico, da zakonito ugotavljajo nesporne subjektivne pravice ter pravna dejstva v zvezi s fizičnimi in pravnimi osebami ter zagotavljajo varstvo pravnih interesov teh oseb in države.“

17.

Člen 26 določa:

„Notarji opravljajo te notarske storitve:

[…]

[…]

Šteje se, da so dejstva, navedena v listinah, ki jih overi notar, dokazana in jih ni treba dokazovati, dokler se te listine (ali deli teh listin) v okviru zakonskega postopka ne razglasijo za neveljavne.“

18.

Člen 444(2) določa:

„Sodišče obravnava zadeve:

[…]

19.

Člen 511(1) določa:

„Notarska storitev ali odklonitev izvršitve notarske storitve se lahko izpodbija v skladu s postopkom, določenim v tem poglavju.“

20.

Oseba E. E. je litovski državljan, katerega mati je sklenila zakonsko zvezo z osebo K.-D. E., ki je nemški državljan. Mati in sin (iz njene prejšnje zakonske zveze) sta se v Nemčijo preselila, ko je bil ta še mladoleten.

21.

Mati osebe E. E. je 4. julija 2013 pri notarju v mestu Garliava (Litva) sestavila oporoko, v kateri je kot edinega dediča vsega svojega premoženja navedla osebo E. E. ( 4 )

22.

Oseba E. E. je 17. julija 2017 pri notarski pisarni št. 4 v Kaunasu (Litva) zaprosila, naj se uvede dedovanje in izda potrdilo o dedovanju. ( 5 )

23.

Notar je prošnjo osebe E. E. zavrnil, pri čemer se je oprl na svoje prepričanje, da je bil kraj običajnega prebivališča zapustnice ob njeni smrti – v smislu Uredbe – v Nemčiji.

24.

Oseba E. E. je odklonitev notarja izpodbijala pri Kauno apylinkės teismas (okrajno sodišče v Kaunasu, Litva). To je 29. januarja 2018 ugotovilo, da mati osebe E. E., čeprav je navedla, da se je preselila v Nemčijo, ni prekinila svojih povezav z Litvo. Zato je na podlagi načel razumnosti in dobre vere tožbi ugodilo, odločitev notarja razveljavilo in mu naložilo, naj izvede notarsko storitev.

25.

Notar je odločbo prvostopenjskega sodišča izpodbijal pri Kauno apygardos teismas (okrožno sodišče v Kaunasu, Litva), ki jo je s sodbo z dne 26. aprila 2018 razveljavilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da lahko v primeru, v katerem je običajno prebivališče umrle osebe sporno, samo sodišče ugotovi, da je bilo njeno običajno prebivališče v njeni državi izvora, in da v obravnavanem primeru ni nobenega indica za to, da je tožeča stranka to vprašanje postavila sodišču. Ugotovilo je tudi, da se je prvostopenjsko sodišče pri razveljavitvi izpodbijane notarske odločitve nepravilno oprlo na splošna načela.

26.

Oseba E. E. je vložila kasacijsko pritožbo pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva), ki je Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

27.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 4. februarja 2019. Stališča so predložile vlade Avstrije, Madžarske, Litve, Kraljevine Španije in Češke republike ter Komisija.

28.

Obravnave 16. januarja 2020 so se udeležili zastopniki litovske in španske vlade ter Evropske komisije.

29.

Najprej bom obravnaval (peto) vprašanje, in sicer ali je običajno prebivališče umrle osebe lahko v več državah članicah. Za odgovor nanj pa bom moral najprej preučiti, ali se Uredba uporabi za spor v glavni stvari.

30.

Nato bom preučil (četrto) vprašanje v zvezi s potrdilom o dedovanju, za kar pa bo treba obravnavati, ali je notarja, ki to potrdilo izda, mogoče šteti za sodišče.

31.

Nazadnje se bom osredotočil na zadnje (šesto) vprašanje, ki se nanaša na pristojnost litovskih sodišč in uporabo prava te države za sporno dedovanje.

32.

Namen Uredbe je odprava „ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami“. ( 6 )

33.

V Uredbi ni ne opredelitve „dedovanja s čezmejnimi posledicami“ ne seznama elementov, razpršenih v različnih državah članicah, na podlagi katerih je mogoče te posledice natančno opredeliti. Menim, da bi bilo treba glede na cilj Uredbe, ki sem ga navedel zgoraj, te izraze razumeti široko, tako da je z njimi zajeto vsakršno dedovanje, katerega ureditev (s strani zapustnika) ali katerega obravnava (po njegovi smrti) sta oteženi zaradi obstoja povezav z več kot eno državo.

34.

V poglavjih II in III Uredbe je običajno prebivališče zapustnika ob smrti ( 7 ) splošno merilo za določitev mednarodne sodne pristojnosti in navezna okoliščina kolizijskega pravila. Na podlagi tega podatka je treba presoditi, ali dedovanje zato, ker obstaja nek drug element v državi, ki ni država prebivališča zapustnika, ni povsem omejeno na to državo.

35.

V zvezi z vprašanjem, kakšen bi lahko bil ta „drug element“, je iz posameznih določb Uredbe razvidna možnost dedovanja s posledicami v več kot eni jurisdikciji, pri čemer so eksemplifikativno naštete smernice za ugotavljanje njegove čezmejnosti. Položaj premoženja, dediči, volilojemniki ali drugi bližnji sorodniki zapustnika ter njegovo državljanstvo so drugi tipični podatki, ki so lahko upoštevni.

36.

Uporaba Uredbe ni dispozitivna, torej ni odvisna od volje nobene od strank. ( 8 ) Subjekt, ki uporablja pravo, Uredbo nujno mora uporabiti, če se glede na njene določbe ugotovi, da ima neko dedovanje lahko učinke v več kot eni jurisdikciji.

37.

Vendar so v skladu z Uredbo zainteresiranim strankam priznana sredstva, prek katerih lahko do neke mere ublažijo učinke, ki izhajajo iz čezmejnosti položaja.

38.

Natančneje, v skladu s členom 22 Uredbe lahko zapustnik za življenja ukrepa, da bi omilil posledice tega, da ima običajno prebivališče v državi, ki ni država, v kateri so osredotočeni drugi dejavniki, ki so (verjetno) upoštevni za dedovanje. Vendar lahko to stori le v okviru, ki je določen z Uredbo: le če je državljan te druge države. V tem primeru lahko odloči, da se uporabi pravo te države.

39.

Dedovanje je kljub uporabi te možnosti še vedno mednarodno: vendar pa bodo na podlagi te možnosti zainteresirane stranke po smrti zapustnika mednarodno sodno pristojnost lahko prenesle na sodišča navedene države ( 9 ) (člen 5 in naslednji Uredbe).

40.

Predložitveno sodišče sprašuje, če povzamem, ali mora biti običajno prebivališče zapustnika v smislu Uredbe eno samo ali pa se lahko sprejme, da je imel več običajnih prebivališč. ( 10 )

41.

Kot sem že navedel, je v sistematiki Uredbe običajno prebivališče praviloma „splošna navezna okoliščina“ za določitev mednarodne sodne pristojnosti in prava, ki se uporablja. To prebivališče je po mojem mnenju lahko le eno, ne more jih biti več.

42.

Argumenti predvidljivosti, pravne varnosti, preprečevanja nasprotujočih si izidov ali postulat, da je s pravom, ki se uporabi, zaradi preprečitve razdrobljenosti zapuščine urejeno celotno dedovanje, ki so našteti v uvodni izjavi 37 Uredbe, govorijo v prid temu, da mora biti običajno prebivališče le eno. To pojmovanje je podkrepljeno z uvodno izjavo 27, v skladu s katero so pravila te uredbe zasnovana tako, da bo organ, ki obravnava dedovanje, v večini primerov uporabil svoje pravo.

43.

V Uredbi je sicer res obravnavana možnost, da je „zapustnik izmenično živel v več državah ali potoval iz ene države v drugo, ne da bi se v kateri stalno naselil“. ( 11 ) Vendar je v Uredbi za take primere, ki so opredeljeni kot zapleteni, predlagana rešitev taka, da se upoštevajo različni dejavniki in opravi skupna ocena vseh dejanskih okoliščin ter tako ugotovi, katero je bilo „to“ običajno prebivališče.

44.

Določbe Uredbe bi izgubile pomen, če bi se za premostitev težav, ki se z njo skušajo rešiti, dopustilo, da ima lahko oseba običajno prebivališče hkrati v različnih državah. V tem primeru bi smisel izgubil velik del določb samega zakonodajnega besedila, v katerem je, poudarjam, vseskozi navedeno „običajno prebivališče“ v ednini, in ne množini.

45.

V Uredbi prav tako ni opredelitve, kaj pomeni „običajno prebivališče“ v okviru čezmejnega dedovanja: navedeno je le, da bi moralo izkazovati „tesno in trdno povezavo“ z državo. ( 12 )

46.

Običajno prebivališče je samostojen pojem prava Unije, ki ne napotuje na vsakega od izrazov, ki so za opredelitev istega pojma uporabljeni v nacionalnih pravnih redih. V nasprotnem primeru bi bila enotnost uporabe Uredbe ogrožena, saj bi organi, zadolženi za njeno uporabo, lahko privzemali različna stališča.

47.

Čeprav možnost upoštevanja opredelitev „običajnega prebivališča“, ki so uporabljene v drugih predpisih prava Unije, ni izključena, pa je treba ta kraj, za katerega je značilna tesna in trdna povezava z državo, določati ob upoštevanju posebnih ciljev te uredbe, ( 13 ) ki so našteti v njeni uvodni izjavi 7.

48.

Subjekt, ki uporablja pravo, mora zato zadnje običajno prebivališče zapustnika določiti s tega vidika ter torej primarno ob upoštevanju smernic iz same Uredbe, druge pa uporabiti zgolj podredno.

49.

Čeprav v Uredbi pojem običajnega prebivališča ni opredeljen, pa so v njenih uvodnih izjavah 23 in 24 koristni napotki za njegovo določitev. Prvič, navedeno je, da je treba običajno prebivališče določiti na podlagi ocene vseh okoliščin življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti.

50.

Za izvedbo te ocene je treba zbrati vse upoštevne dokaze, ki so pravno dopustni. V tem okviru se mi zdi, da zgolj soglasne izjave oseb z interesom pri dedovanju, podane pred organom, ki obravnava dedovanje, vendar (kot bom pojasnil spodaj) ne izvaja sodnih funkcij, ne zadostujejo za ugotovitev običajnega prebivališča pokojnika.

51.

Na podlagi vseh dejanskih elementov, ki se nanašajo na življenje zapustnika in na katere se sklicuje v uvodni izjavi 23, bo mogoče presoditi, kateri položaj od teh, ki sta omenjena v tej in naslednji uvodni izjavi, ustreza položaju konkretnega zapustnika.

52.

V prvem položaju je že iz samih dejanskih podatkov, ki se nanašajo zlasti na to, kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v neki državi (objektivni dejavniki), ter tega, pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival (subjektivni dejavniki), razviden obstoj „tesne in trdne povezave“ s to državo. ( 14 )

53.

Trdnost povezave je gotovo dejavnik, ki ga je treba raziskati v tej prvi fazi analize. Vendar menim, da se v primeru potrditve tega dejavnika iz tega še ne bi smeli izpeljati dokončni sklepi glede običajnega prebivališča zapustnika. Poleg tega bo morda potrebno oceniti okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno, ( 15 ) da se določi običajni kraj upravljanja njegovih interesov.

54.

Čeprav je zakonodajalec Unije dal prednost merilu običajnega prebivališča, ni mogoče prezreti vse večje mobilnosti posameznikov. Zato dolžina bivanja v neki državi članici sama po sebi ni odločilno merilo: treba je preučiti vsak primer posebej, tako da se izid, na katerega kaže časovni element, potrdi še z drugi indici, ki se nanašajo na družinsko in družabno vključenost osebe ali na njeno navezanost na zadevni kraj.

55.

Drugi položaj je v uvodni izjavi 24 Uredbe opisan za primer, če se ne ugotovi redno in trajno bivanje zapustnika v neki državi. ( 16 ) V zvezi s tem obstajata dve možnosti:

56.

V teh primerih imata lahko osebni element (državljanstvo pokojnika) ali gospodarski element (kraj, v katerem je njegovo glavno premoženje) posebno težo pri celoviti presoji vseh dejanskih okoliščin.

57.

Menim, da bi moralo Sodišče glede na razlogovanja predložitvenega sodišča poudariti, da sta državljanstvo zapustnika ali kraj, kjer je njegovo premoženje, elementa, ki se za določitev običajnega prebivališča upoštevata podredno. Z drugimi besedami: na podlagi celovite ocene dejanskih elementov, ki se nanašajo na stabilnost položaja zapustnika in njegovo utemeljitev, se ugotovi, ali je njegov položaj – v skladu s terminologijo iz uvodne izjave 24 – „zapleten“.

58.

Ta ocena se mora opraviti pred sklicevanjem na državljanstvo in kraj, v katerem je glavno premoženja zapustnika, ki je v okviru sistema, ki je bil z Uredbo vzpostavljen zaradi zagotovitve pravne varnosti, dopustno le izjemoma. ( 17 )

59.

Nazadnje naj opozorim, da se v skladu z uvodno izjavo 25, in fine, Uredbe pri določitvi prava, ki se uporablja, merilo „očitno najtesnejše povezave“ pokojnika s pravom, ki ni pravo države njegovega zadnjega običajnega prebivališča, kot pomožna navezna okoliščina ne sme uporabiti niti v primeru, v katerem se določitev običajnega prebivališča izkaže za zapleteno. ( 18 ) Po mojem mnenju je iz tega jasno razvidno, da je ne glede na težavnost ugotavljanja mogoče določiti le eno običajno prebivališče.

60.

Predložitveno sodišče navaja, da so podatki o običajnem prebivališču zapustnice „v spisu navedeni nenatančno ali so predmet razhajajočih se mnenj“. ( 19 ) Zdi se torej, da tega vprašanja ni razjasnilo niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče.

61.

Če je tako, je za nastali položaj značilno prej pomanjkanje informacij kot pa obstoj dvomov, ki izhajajo iz nasprotujočih si podatkov, zaradi katerih ni mogoče oblikovati stališča o kraju zadnjega običajnega prebivališča.

62.

Če v okviru obravnave kasacijske pritožbe ni mogoče pridobiti več elementov za presojo, bo treba o sporu odločiti na podlagi elementov, ki so bili ugotovljeni do zdaj, saj o dedovanju ni mogoče odločati brez razjasnitve tega vprašanja. V skrajnem primeru, torej če dvomov o tem dejstvu ne bi bilo mogoče odpraviti, bo mogoče uporabiti drugo od možnosti iz uvodne izjave 24 Uredbe. Državljanstvo zapustnice in kraj, v katerem je njeno glavno premoženje, bosta tedaj ključna pri celoviti presoji vseh objektivnih okoliščin.

63.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je mogoče dedovanje v primeru, v katerem ni gotovosti glede zadnjega običajnega prebivališča zapustnika, zaradi sovpadanja preostalih znanih elementov (povezanih z dedovanjem) v eni sami jurisdikciji (Litve) opredeliti kot povsem notranje. V tem primeru se Uredba ne bi uporabljala.

64.

Kot sem že navedel, uporaba Uredbe ni dispozitivna. Iz te premise izhaja, da bo treba pravni pomen nekaterih izjav ali ravnanj, kakršne so izjave ali ravnanja moža zapustnice (ki je izjavil, da nima interesa za dedovanje in da se strinja s tem, da se zapuščinski postopek izvede v Litvi), presojati glede na Uredbo, če se ta uporablja, in glede na drugo pravno ureditev, če se Uredba ne uporablja.

65.

Čeprav mora o tem presoditi predložitveno sodišče, je težko prezreti čezmejne posledice obravnavanega dedovanja, saj je eden od potencialnih dedičev v Nemčiji, drugi in zapuščina pa sta v Litvi, medtem ko je imela zapustnica zadnje običajno prebivališče v eni od teh držav (verjetno v Nemčiji, kjer je v skladu s svojimi trditvami živela, ko je napravila oporoko). Glede na to bi se za zadevno dedovanje uporabila Uredba.

66.

Odgovor, v skladu s katerim bi bila uporaba Uredbe odvisna od odločitev vsake stranke o vidikih dedovanja, ki jo zadevajo, bi povzročil izjemno negotov položaj. Nekaj drugega pa je, da se te odločitve, potem ko se ugotovi, da je treba uporabiti Uredbo, presojajo v skladu z njenimi določbami.

67.

Četrto vprašanje se postavlja za primer, da se litovski notarji ne bi šteli za „sodišča“ v smislu Uredbe. Predložitveno sodišče želi v tem primeru izvedeti, ali ti notarji lahko izdajo potrdila o dedovanju, „ne da bi upoštevali splošna pravila o pristojnosti“.

68.

Drugi del tega vprašanja se nanaša na možnost, da se potrdila o dedovanju štejejo za „javno listino“ v smislu Uredbe.

69.

„Sodišče“ je v Uredbi opredeljeno v njenem členu 3(2). S tem pojmom so zajeti sodni organi in vsi drugi subjekti, ki uporabljajo pravo in so pristojni za dedne zadeve.

70.

Zakonodajalec Unije je ta podatek v Uredbo vključil, ker se zaveda, da so v državah članicah različni modeli razdelitve pristojnosti za obravnavo dednih zadev. ( 20 ) Zato je poudaril nevtralno naravnanost sistema; podobno je ravnal v drugih predhodnih instrumentih, v katerih je – neposredno ali na podlagi razlage – pojem „sodišče“ uporabljen tako, da združuje institucionalni ali organizacijski vidik ter upoštevanje funkcije.

71.

Sodišče je v okviru, ki je podoben obravnavanemu, že poudarilo, da „izvajanje sodne funkcije zajema pooblastilo, da se na podlagi lastnih pristojnosti odloči o morebitnih spornih vprašanjih med zadevnima strankama“. ( 21 )

72.

Sodišče se je v sodbi WB najprej oprlo na svojo razlago pojma „odločba“, ki jo je v zvezi s sodno poravnavo opravilo v okviru Bruseljske konvencije iz leta 1968, in na njegovo opredelitev za namene poglavja o priznavanju in izvrševanju odločb iz te konvencije. Nato je povzelo svojo predhodno sodno prakso v zvezi s členom 267 PDEU.

73.

Glede na to je Sodišče v sodbi WB presodilo, da notar, ki lahko izvaja le opravila v zvezi z izdajo potrdila o dedovanju na podlagi soglasne zahteve zainteresiranih strank, v primeru nesoglasja med strankami pa v pristojnosti sodišča ne posega, ni „sodišče“. ( 22 )

74.

To, da se nesodni organ (ali pravni strokovnjak) opredeli za „sodišče“ v smislu Uredbe, ima dve posledici: eno v okviru mednarodne sodne pristojnosti, drugo pa v okviru ureditve obtoka rezultatov njegovega delovanja.

75.

Ko – in le ko – nesodni organ (ali pravni strokovnjak) deluje kot „sodišče“, se zanj uporabljajo pravila o mednarodni sodni pristojnosti iz Uredbe. ( 23 ) S tem se zagotovi, da bo njegovo delovanje v skladu s ciljema bližine med organom in dedovanjem, ki je potrebna za učinkovito izvajanje sodne oblasti, in preprečitve razdrobljenosti zapuščine z vidika vsebine. ( 24 )

76.

Če ne gre za ta primer, se za notarja pravila o mednarodni sodni pristojnosti iz Uredbe ne uporabljajo. Posledično prav tako ne more ugotavljati, ali so sodišča območja, na katerem to deluje, na splošno pristojna za odločanje o tem, ali je v skladu z ozemeljsko porazdelitvijo, ki jo določa pravo, ki velja za ta sodišča, pristojen kot notar.

77.

Zdi se, da predložitveno sodišče ( 25 ) Uredbo razume tako, da notar ne sme izdati nacionalnega potrdila o dedovanju, če sodišča pravnega sistema, v okviru katerega deluje, v skladu z Uredbo nimajo mednarodne pristojnosti. S tem stališčem se strinjata avstrijska in madžarska vlada, njegova vsebina pa je bila predmet razprave na obravnavi.

78.

Res je, da bi bila s tako razlago zagotovljena enotnost obravnave dedovanja, ki je povezano z več pravnimi redi. To je na podlagi člena 64 Uredbe sicer pravilo, ki je upoštevno, če se prosi za izdajo evropskega potrdila o dedovanju. Ni pa z Uredbo to pravilo določeno, če se prosi za nacionalno potrdilo.

79.

V uvodni izjavi 32 Uredbe je pojasnjeno, da je treba cilj enotnosti upoštevati skupaj s ciljem olajšanja položaja dedičev; to je potrjeno v določbah, kot je člen 13. To, da nesodni organi (na primer notarji, ki nimajo sodnih funkcij) iz različnih držav članic izdajajo listine o statusu dediča ali njegovih pravicah, z vidika vsebinskega rezultata ne bi smelo privesti do razdrobljenosti zapuščine, saj vsi uporabljajo isto pravo.

80.

Pride pa zaradi različnosti potrdil seveda do razdrobljenosti z vidika upravljanja dedovanja: vendar je ta (neizogibna) možnost sprejeta v Uredbi in opisana v njeni uvodni izjavi 36, v kateri je kot rešitev omenjen sporazumen dogovor strank o nadaljnjem postopku. Če tak dogovor ni dosežen – torej v položaju spora – mora posredovati sodni organ: zadnjo besedo ima sodišče, ki je pristojno v skladu z Uredbo.

81.

Iz podatkov, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče in ki so bili potrjeni na obravnavi, je razvidno, da litovski notar ni pristojen za odločanje o spornih vprašanjih med strankama. Ne more ugotavljati dejanskih elementov, ki niso jasni in očitni, in ne more odločati o spornih dejstvih; če so podani dvomi o vsebini oporoke, se ne spušča v njeno razlago in ne more slediti razlagi katerega od dedičev ali – če je med dediči spor – razjasnjevati, katero razumevanje besedila odraža resnično voljo zapustnika.

82.

V primeru kakršnega koli spora ali dvoma o njem ne odloča litovski notar, ampak sodišče. V vsakem primeru so sodišča ta, ki odločajo o sporih glede – med drugim – kraja uvedbe dedovanja, veljavnosti oporoke, njene izvršitve ali upravljanja zapuščine. ( 26 )

83.

Iz teh podatkov (ki jih mora potrditi predložitveno sodišče) izhaja, da litovski notarji pri izdaji nacionalnega potrdila o dedovanju ne opravljajo sodnih funkcij. Ti notarji torej niso „sodišča“ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 650/2012.

84.

Zaradi navedenega se za litovskega notarja ne uporabljajo pravila o mednarodni sodni pristojnosti iz Uredbe niti nanj ne vpliva to, ali so v skladu s temi pravili litovska sodišča pristojna za odločanje o sporu v zvezi z dedovanjem ali ne.

85.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je potrdilo, ki ga izda litovski notar, „javna listina“ v smislu Uredbe, ki ima pravne posledice v drugih državah članicah. ( 27 )

86.

Sodišče se je o pojmu „javne listine“, ki je opredeljen v členu 3(1)(i) Uredbe, opredelilo večkrat, nedavno v sodbi WB ( 28 ). V Uredbi sta opisana tudi pogoj in obseg „verodostojnosti“, ki je bistvena značilnost javne listine, in Sodišče ju je obravnavalo v navedeni sodbi. ( 29 )

87.

V skladu s to sodno prakso in razpoložljivimi podatki ( 30 ) se zdi, da potrdilo litovskega notarja izpolnjuje značilnosti, ki se zahtevajo za to, da se to potrdilo šteje za „javno listino“ v smislu Uredbe, saj:

88.

Dokončno odločitev v zvezi s tem mora tudi v tem primeru sprejeti predložitveno sodišče, ki lahko zaradi poznavanja prava svoje države najbolje razjasni to vprašanje. Če bo presodilo, da je potrdilo verodostojna listina, bo morala biti v skladu s členom 59(1) Uredbe njegova dokazna moč sprejeta v drugih državah članicah.

89.

Predložitveno sodišče v resnici postavlja dve povezani vprašanji, pri čemer izhaja iz dejstev, opisanih v predložitvenem sklepu. Izvedeti želi, ali sta se glede na ta dejstva „zadevni stranki strinjali, da so pristojna sodišča v Litvi in da je treba uporabiti litovsko pravo“.

90.

Za odgovor na to vprašanje je treba opraviti razlago člena 22(2) Uredbe. Glede na to, da je oporoka datirana pred 17. avgustom 2015, bom upošteval tudi njene prehodne določbe.

91.

V skladu s členom 5(1) Uredbe se lahko v primeru, da je zapustnik izbral pravo države članice, stranke, ki imajo interes pri dedovanju, pod nekaterimi pogoji dogovorijo, da so za dedovanje izključno pristojna sodišča te države. S členom 7(c) Uredbe se izbira razširi tako, da jo je mogoče opraviti izrecno pred sodiščem, ki je že začelo postopek. V predložitvenem sklepu se prosi tudi za razlago teh določb.

92.

Določitev avtonomije volje pri izbiri prava na področju dedovanja je eden od najbolj značilnih vidikov Uredbe. Vendar je veljavnost te izbire odvisna od subjektivnih, objektivnih in formalnih pogojev.

93.

Možnost izbire je iz očitnih razlogov priznana le zapustniku. Ta lahko na podlagi člena 22(1) Uredbe izbere le pravo države, katere državljanstvo ima. ( 32 )

94.

Zaradi zagotovitve, da je bila volja po izbiri prava res izražena, in jasnosti glede predmeta te volje so v členu 22(2) Uredbe določeni formalni pogoji: izbira prava mora biti izrecno navedena v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, ali pa jasno izhajati iz določil takšnega razpolaganja. V praksi se največ težav pojavlja zaradi druge možnosti.

95.

Pri reševanju vprašanja, ali je bila v zvezi z dedovanjem opravljena izbira prava, je potrebna posebna previdnost, da se zagotovi spoštovanje volje posameznika (zapustnika), ki te volje po definiciji ob uvedbi dedovanja ne bo mogel niti potrditi niti o njej razpravljati.

96.

Zato in zaradi formalnih pogojev, ki sem jih že navedel, menim, da o professio iuris ni mogoče sklepati na podlagi podatkov, ki niso v sami oporoki. To velja še toliko bolj, če je bila ta oporoka sestavljena pri notarju in je torej obstajalo (ali se lahko domneva, da je obstajalo) svetovanje o pravu, ki se uporabi za dedovanje.

97.

Tako dejavniki, ki niso zajeti v sami oporoki (kot so na primer to, da je zapustnik potoval v neko državo, da bi tam sestavil oporoko, država organa, ki začne postopek, ali pravni red, na podlagi katerega je ta organ pristojen), niso odločilni. Se pa, če je to upoštevno, ti dejavniki štejejo za argumente ad abundantiam, torej za podkrepitev ugotovitve o obstoju ali neobstoju izbire prava, ki izhaja iz samega oporočnega razpolaganja.

98.

V zvezi s tem razpolaganjem je v skladu z uvodno izjavo 39 Uredbe mogoče šteti, da izbira prava izhaja iz določil razpolaganja za primer smrti „če je […] zapustnik v razpolaganju navedel točno določene določbe iz prava države, katere državljan je, ali je kako drugače omenil to pravo“.

99.

Ta posledica je v veliki meri odvisna od tega, katere so te točno določene določbe, ki so bile navedene. Primerjava s pravom običajnega prebivališča, ki bi se sicer uporabilo, je nujna za ugotovitev, v kakšnem obsegu so te navedene določbe značilne zgolj za pravo, katerega izbira je predmet presoje.

100.

Zgoraj navedeno pa se lahko spremeni v primeru oporok, ki so bile napravljene pred datumom, od katerega se Uredba uporablja brez pridržkov.

101.

Člen 83 Uredbe določa prehodno ureditev za oporočna razpolaganja pred 17. avgustom 2015. Njen namen je, da se ta razpolaganja zaščitijo pred spremembami zakonodaje, izvedenimi po tem, ko je zapustnik določil, kaj naj se z njegovim premoženjem zgodi po njegovi smrti.

102.

S členom 83(2), ki je bil določen zaradi cilja ohranitve volje oporočitelja, je urejena veljavnost izbire – nacionalnega ali drugega – prava, opravljene pred 17. avgustom 2015 (če je zapustnik umrl na ta datum ali po njem). Ta izbira bo veljavna, če izpolnjuje pogoje iz poglavja III Uredbe ali pogoje, ki so ob izbiri določeni v državi, v kateri je imel zapustnik običajno prebivališče, ali v kateri od držav, katerih državljanstvo je imel.

103.

V skladu s členom 83(4) Uredbe se v primeru, da je razpolaganje za primer smrti, napravljeno pred 17. avgustom 2015, veljavno „v skladu s pravom, ki bi ga zapustnik lahko izbral v skladu s to uredbo, […] šteje, da je bilo to pravo izbrano kot pravo, ki se uporablja za dedovanje“.

104.

S fikcijo, uvedeno v tej določbi, se odpravi potreba po preverjanju, ali je bila v oporoki, sestavljeni pred 17. avgustom 2015, opravljena izbira prava, če ta ni jasno razvidna iz besedila (če pa je, je treba uporabiti člen 83(2)), pri čemer mora seveda biti izpolnjen pogoj, določen v tej določbi.

105.

Ni sporno, da je bila oporoka sestavljena 4. julija 2013 pri notarju v Litvi. Tedaj je že bilo razvidno, da ima dedovanje čezmejne elemente, ki so bili zapustnici znani: imela je litovsko državljanstvo, stalno je prebivala v Nemčiji, njeno premoženje je bilo v Litvi, njen mož in sin pa sta imela različni državljanstvi.

106.

Poleg tega je Uredba na ta dan že začela veljati. Izbira prava – izrecna ali taka, ki bi bila razvidna iz določil oporočnega razpolaganja – je bila mogoča na podlagi člena 83(2).

107.

Če je oporoka v skladu z pravom države, katere državljan je zapustnik, veljavna ob njeni sestavi ali ob smrti, se v skladu s členom 83(4) Uredbe vsekakor lahko brez nadaljnjega uporabi fikcija, da je bilo to pravo dejansko izbrano.

108.

Mednarodno sodno pristojnost za odločanje o vseh vidikih dedovanja s čezmejnimi elementi imajo v skladu s členom 4 Uredbe izključno sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.

109.

Mogoče je domnevati, da je med tako določenimi sodišči ter zapuščinskim premoženjem in osebami, ki imajo zanj interes, tesna povezava. Ker je pravo, ki se praviloma uporablja, pravo države zadnjega običajnega prebivališča zapustnika, samodejno pride tudi do ujemanja med forum in ius. Omenjena povezava in ujemanje sta osrednja cilja Uredbe, kot je pojasnjeno v njenih uvodnih izjavah 23 in 27.

110.

Vse večja mobilnost oseb in možnost izbire nacionalnega prava, ki naj se uporabi za prihodnje dedovanje, ogrožata ali neposredno spodnašata zgoraj omenjena cilja. Ker se je zakonodajalec Unije tega zavedal, je sprejel pravila o mednarodni sodni pristojnosti, ki pod nekaterimi pogoji nadomestijo to iz člena 4 Uredbe.

111.

Na podlagi enega od teh pravil lahko osebe, ki imajo interes pri dedovanju, pristojnost prenesejo na sodišča države, katere državljanstvo je imel zapustnik, če je ta kot pravo, ki se uporabi, izbral pravo svoje države.

112.

Mogoče se je vprašati, ali možnost, ki je priznana zainteresiranim strankam in ki je, poudarjam, odvisna od tega, ali je zapustnik izbral pravo, obstaja tudi, če ni gotovosti glede obstoja izrecne izbire, vendar se pravo države, katere državljan je bil zapustnik, uporabi zaradi fikcije iz člena 83(4) Uredbe (za oporoke pred 17. avgustom 2015).

113.

Menim, da bi moral biti odgovor pritrdilen. Treba je zavrniti formalistično razlago Uredbe (v kateri je sicer vedno navedeno pravo, ki ga je zapustnik „izbral“) in poudariti prenos sodne pristojnosti na organ, ki najbolje pozna materialno pravo, ki se uporabi. Po mojem mnenju je taka rešitev najbolj skladna s ciljem iz uvodne izjave 27 Uredbe.

114.

Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po sebi, pravo države članice, člen 5 Uredbe določa, da zadevne stranke lahko določijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno zadevo, izključno pristojno sodišče te države.

115.

Vendar za to izrecno določitev pristojnosti v skladu s členom 5(2) Uredbe veljajo strogi formalni pogoji. S tem se skuša zagotoviti, da oseba, ki podpiše dogovor o izključni pristojnosti sodišča, pozna njegovo vsebino, vanj privoli in se zaveda njegovih posledic: prorogacija pristojnosti izbranih sodišč in derogacija pristojnosti sodišč zadnjega običajnega prebivališča zapustnika.

116.

Člen 7(c) Uredbe določa tudi možnost, da stranke postopka (torej takega, ki že teče) izrecno sprejmejo pristojnost sodišča, ki je začelo postopek. V skladu s členom 9 je sodišče, ki je bilo izbrano na podlagi dogovora in ki že obravnava zadevo, pristojno tudi v razmerju do strank, ki dogovora niso sklenile, če se spustijo v postopek pred tem sodiščem, ne da bi ugovarjale njegovi pristojnosti.

117.

V Uredbi ni drugih možnosti določitve pristojnosti. To, da se zainteresirana stranka, ki je bila obveščena o uvedbi zapuščinskega postopka, tega ni udeležila, ne pomeni njene molčeče privolitve v pristojnost sodišča, ki postopek vodi. Tudi izjava, ki jo zainteresirana stranka zunaj kakršnega koli postopka da glede svojih pravic ali obveznosti v zvezi z dedovanjem, nima takega učinka.

118.

Zakonodajalec Unije v členih 5 in 7 ne določa enako strogih formalnih pogojev. V primeru iz zadnjenavedene določbe postopek že poteka: zainteresirane osebe, ki so povabljene k udeležbi v njem in ki tedaj sprejmejo pristojnost sodišča, ki je začelo postopek, poznajo vse upoštevne elemente, da se njihova privolitev lahko šteje za informirano.

119.

Vendar mora biti sprejetje pristojnosti izrecno, da se prepreči kakršen koli dvom o njegovem obstoju. Nacionalni zakonodajalec mora ob upoštevanju načel učinkovitosti in enakovrednosti določiti druge pogoje v zvezi s časom in obliko sprejetja pristojnosti v postopku, ki že teče.

120.

Na podlagi podatkov iz predloga za sprejetje predhodne odločbe se zdi, da stranke niso sklenile dogovora o prenosu pristojnosti na litovska sodišča. Je pa mož zapustnice v Nemčiji enostransko izjavil, da se odpoveduje vsakršnim zahtevkom v zvezi z zapuščino, da privoljuje v pristojnost litovskih sodišč in da se noče udeležiti postopkov pred temi sodišči, ki tečejo v navedeni državi.

121.

Upoštevna je lahko le druga od teh izjav, ker bi lahko ustrezala položaju, opisanemu v členu 7(c) Uredbe. Predložitveno sodišče mora glede na vsebino te izjave in zlasti obseg privolitve, ki je v njej izražen, ugotoviti, ali je res tako. Preveriti mora tudi preostale pogoje glede časa in oblike, ki so v pravnem redu njegove države določeni za to, da se na podlagi tovrstne izjave lahko prenese pristojnost v postopkih v teku.

122.

V zvezi s sodno pristojnostjo, določeno na podlagi dogovora strank, se mi zdi primerno opozoriti, da se Uredba ne sme razlagati tako, da strankam preprečuje, da v državi članici, ki so jo izbrale, dedovanje uredijo zunaj okvira kakršnega koli spora, če je to v skladu z zakonodajo te države članice mogoče. To bi moralo veljati, tudi če pravo, ki se uporablja za dedovanje, ni pravo te države. To merilo, ki je jasno izraženo v uvodni izjavi 29 Uredbe, je lahko koristno za predložitveno sodišče.

123.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva) odgovori tako: