1

Evropski parlament in Svet Evropske unije sta v okviru cilja, ki ga je Evropska unija določila glede zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida (CO2) iz lahkih tovornih vozil ob hkratnem zagotavljanju ustreznega delovanja notranjega trga, sprejela Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL 2009, L 140, str. 1).

2

Da bi se dosegel ta cilj, člen 4 Uredbe št. 443/2009 določa, da za koledarsko leto, ki se začne 1. januarja 2012, in za vsako naslednje koledarsko leto vsak proizvajalec osebnih vozil zagotovi, da njegove povprečne specifične emisije CO2 ne presežejo cilja specifičnih emisij, ki je zanj določen v skladu s Prilogo I k navedeni uredbi, ali, če se proizvajalcu odobri odstopanje v skladu s členom 11 te uredbe, v skladu z navedenim odstopanjem.

3

Cilj specifičnih emisij proizvajalca se določi v skladu s členom 4 Uredbe št. 443/2009 v povezavi s Prilogo I k navedeni uredbi. Poleg tega države članice za določitev povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca opredelijo podatke iz člena 8 Uredbe št. 443/2009 v povezavi s Prilogo II k navedeni uredbi, zlasti emisije CO2 za vse nove osebne avtomobile, registrirane na njihovem ozemlju v preteklem letu, kot so določeni v okviru homologacije vozil in navedeni v certifikatu o skladnosti iz člena 18 Direktive 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL 2007, L 263, str. 1).

4

Evropska komisija te podatke vpiše v javni register. V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 443/2009 do 30. junija v vsakem letu za vsakega proizvajalca tudi začasno izračuna povprečne specifične emisije CO2, cilj specifičnih emisij in razliko med tema vrednostma v predhodnem koledarskem letu ter navedene proizvajalce obvesti o teh podatkih.

5

Po koncu trimesečnega roka od tega obvestila, v katerem lahko proizvajalci Komisijo obvestijo o kakršnih koli morebitnih napakah, Komisija v skladu s členom 8(5) Uredbe št. 443/2009 potrdi ali spremeni začasno izračunane podatke do 31. oktobra v vsakem letu. Končne podatke sprejme v formalnem sklepu, ki ga objavi v obliki seznama iz člena 10 navedene uredbe, na katerem so za vsakega proizvajalca opredeljeni cilj za predhodno koledarsko leto, povprečne specifične emisije CO2 v predhodnem letu in razlika med tema vrednostma.

6

Če povprečne specifične emisije CO2 proizvajalca presegajo njegov cilj, določen za isto koledarsko leto, Komisija naloži plačilo premije za presežne emisije iz člena 9 Uredbe št. 443/2009. Pri pobiranju te premije se Komisija opira na podatke, ki so opredeljeni in formalno določeni v skladu s členom 8(5) navedene uredbe.

7

Poleg varstva okolja je cilj zmanjšanja emisij CO2 novih osebnih avtomobilov, določenega v Uredbi št. 443/2009, ustrezno delovanje notranjega trga in še posebej spodbujanje naložb v nove tehnologije. Zato Uredba za spodbujanje dolgoročne konkurenčnosti evropske avtomobilske industrije „aktivno spodbuja ekološke inovacije in upošteva tehnološki razvoj v prihodnosti“ (glej uvodno izjavo 13 Uredbe št. 443/2009).

8

Posledično člen 12 Uredbe št. 443/2009 v zvezi z ekološkimi inovacijami določa, da se upoštevajo prihranki CO2, pridobljeni z uporabo inovativnih tehnologij. V ta namen se ti prihranki pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca odštejejo od specifičnih emisij CO2 iz vozil, v katerih so uporabljene te tehnologije.

9

Komisija je v ta namen 25. julija 2011 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 725/2011 o uvedbi postopka za odobritev in certificiranje inovativnih tehnologij za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2011, L 194, str. 19).

10

Da bi pri določitvi povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca ta izkoristil ugodnosti zaradi zmanjšanja emisij CO2 na podlagi inovativne tehnologije, lahko Komisijo zaprosi za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije. V ta namen mora predložiti prošnjo za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije, ki vsebuje elemente, naštete v členu 4 Izvedbene uredbe št. 725/2011. Komisija bo prošnjo ocenila v skladu s členom 10 te uredbe in glede na okoliščine sprejela sklep o odobritvi inovativne tehnologije kot ekološke inovacije. V tem sklepu so navedene informacije, potrebne za certificiranje prihrankov CO2 v skladu s členom 11 Izvedbene uredbe št. 725/2011, pri čemer veljajo izjeme glede pravice do dostopa javnosti do dokumentov iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

11

Proizvajalec vozil, ki želi izkoristiti ugodnosti, ker je zmanjšal povprečne specifične emisije CO2, da bi izpolnil cilj v zvezi s specifičnimi emisijami s prihranki CO2 zaradi ekološke inovacije v smislu člena 12 Uredbe št. 443/2009, lahko nato v skladu s členom 11(1) Izvedbene uredbe št. 725/2011 na podlagi sklepa Komisije o odobritvi določene ekološke inovacije pri nacionalnem homologacijskem organu iz Direktive 2007/46 zaprosi za certificiranje prihrankov CO2, pridobljenih z uporabo te ekološke inovacije v svojih vozilih. Prihranki CO2, ki so certificirani za tipe vozil, so navedeni hkrati v ustrezni homologacijski dokumentaciji, ki jo izda nacionalni homologacijski organ, in certifikatu o skladnosti zadevnih vozil, ki ga izda proizvajalec.

12

Glede certificiranja prihrankov CO2, ki ga opravijo nacionalni homologacijski organi, in upoštevanja certificiranih prihrankov CO2 pri določitvi povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca, člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 določa, da Komisija občasno preverja certifikate. Podrobna pravila tega občasnega preverjanja in njegove morebitne posledice so opredeljeni v odstavkih od 1 do 3 tega člena.

13

Komisija je 30. januarja 2015 sprejela Izvedbeni sklep (EU) 2015/158 o odobritvi dveh visoko učinkovitih alternatorjev Robert Bosch GmbH kot inovativnih tehnologij za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2015, L 26, str. 31).

14

Tožeča stranka, družba Daimler AG, je nemški proizvajalec avtomobilov, ki nekatera osebna vozila opremlja z visoko učinkovitimi alternatorji družbe Robert Bosch (v nadaljevanju: sporne ekološke inovacije).

15

V skladu s členom 11 Izvedbene uredbe št. 725/2011 o certificiranju prihrankov CO2 zaradi ekoloških inovacij je tožeča stranka pri Kraftfahrt-Bundesamt (KBA, zvezni urad za motorna vozila, Nemčija) zaprosila za certificiranje prihrankov CO2, pridobljenih z uporabo spornih ekoloških inovacij v nekaterih njenih vozilih, in ta certifikat dobila.

16

Komisija je v letu 2017 v skladu s členom 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 o pregledu certifikatov občasno preverila certifikate tožeče stranke v zvezi s prihranki CO2, pridobljenimi z uporabo spornih ekoloških inovacij.

17

Komisija je ugotovila, da so prihranki CO2, ki jih je certificiral KBA, veliko večji kot prihranki CO2, ki bi lahko bili dokazani z metodologijo preskušanja, predpisano v členu 1(3) Izvedbenega sklepa 2015/158 v povezavi s Prilogo k Izvedbenemu sklepu Komisije 2013/341/EU z dne 27. junija 2013 o odobritvi alternatorja Valeo Efficient Generation Alternator kot inovativne tehnologije za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2013, L 179, str. 98).

18

Komisija je v dopisu z dne 7. marca 2018 tožečo stranko obvestila o ugotovljenih odklonih in ji določila 60-dnevni rok za predložitev dokaza, da so certificirani prihranki CO2 točni.

19

Tožeča stranka je 16. marca 2018 potrdila prejem dopisa z dne 7. marca 2018 in Komisiji predlagala telefonski pogovor.

20

Prvi telefonski pogovor je bil 6. aprila 2018, ko je tožeča stranka povedala, da namerava predstaviti dejstva, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti razliko, ki jo je Komisija ugotovila pri občasnem pregledu.

21

Po izmenjavah med tožečo stranko in proizvajalcem spornih ekoloških inovacij na eni strani ter tožečo stranko in Komisijo na drugi strani je Komisija 28. maja 2018 obravnavala položaj in tožečo stranko zaprosila za predložitev novih pripomb in nekaterih dokumentov.

22

Po novih izmenjavah med tožečo stranko in Komisijo je 24. julija 2018 med tožečo stranko, proizvajalcem spornih ekoloških inovacij in Komisijo potekal drugi telefonski pogovor, med katerim se je obširno razpravljalo o razlogih za odklone med certificiranimi prihranki CO2 in prihranki, ki jih je Komisija dokazala v okviru občasnega pregleda.

23

Komisija je v dopisu Ares(2018) 5413709 z dne 22. oktobra 2018 o sporočitvi preklica prihrankov emisij CO2, pridobljenih z ekološkimi inovacijami v vozilih družbe Daimler AG, ki so opremljena z visoko učinkovitima alternatorjema Bosch HED EL 7-150 in 175 plus (v nadaljevanju: izpodbijani akt), tožečo stranko v bistvu obvestila, da je po izmenjavah z njo in proizvajalcem spornih ekoloških inovacij ugotovila, da so razlike, ugotovljene med ravnmi prihrankov CO2, nastale, ker so bile uporabljene različne metodologije preskušanja. Posledično je Komisija tožeči stranki sporočila, da se certificirani prihranki CO2 glede na Izvedbeni sklep 2015/158 ne morejo upoštevati pri izračunu njenih povprečnih specifičnih emisij CO2 za leto 2017. Nazadnje, Komisija je tožečo stranko pozvala, naj preveri seznam zadevnih vozil in ji v enem mesecu od prejema navedenega dopisa sporoči kakršne koli napake ali opustitve.

24

Tožeča stranka je v dopisu z dne 22. novembra 2018 potrdila seznam zadevnih vozil in izpodbijala ugotovitve, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem aktu.

25

Komisija je v dopisu z dne 7. februarja 2019 odgovorila na pripombe, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 22. novembra 2018.

26

Komisija je poleg tega 3. aprila 2019 sprejela Izvedbeni sklep (EU) 2019/583 o potrditvi ali spremembi začasnih izračunov povprečnih specifičnih emisij CO2 in ciljev specifičnih emisij za proizvajalce osebnih avtomobilov za koledarsko leto 2017 ter za nekatere proizvajalce iz združenja Volkswagen za koledarska leta 2014, 2015 in 2016 v skladu z Uredbo št. 443/2009 (UL 2019, L 100, str. 66). V uvodni izjavi 13 tega izvedbenega sklepa je navedeno, da se certificirani prihranki emisij CO2, pripisani spornim ekološkim inovacijam, ki jih je uporabila tožeča stranka, ne bi smeli upoštevati pri izračunu njenih povprečnih specifičnih emisij.

27

Tožeča stranka je 21. decembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

28

Komisija je z ločeno vlogo 18. marca 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

29

Tožeča stranka je 6. maja 2019 predložila stališče glede tega ugovora.

30

Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:

31

Komisija v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

32

Tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

33

Splošno sodišče (nekdanji sedmi senat) je v okviru ukrepov procesnega vodstva Komisijo pozvalo, naj pisno odgovori na tri vprašanja. Komisija je to zahtevo izpolnila v za to določenem roku.

34

Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila ta zadeva na podlagi člena 27(5) Poslovnika predodeljena drugemu senatu.

35

Na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika lahko Splošno sodišče na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavani zadevi Komisija predlagala, naj se odloči o nedopustnosti, Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

36

Komisija v podporo ugovoru nedopustnosti v bistvu trdi, prvič, da izpodbijani akt nima nobenega zavezujočega pravnega učinka za tožečo stranko, tako da zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj, ni veljavnega predmeta tožbe v smislu člena 263 PDEU. Komisija v zvezi s tem v bistvu trdi, da ima pravne učinke le Izvedbeni sklep 2019/583, v katerem je pravno zavezujoče določila povprečne specifične emisije CO2 tožeče stranke za leto 2017. Drugič, trdi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, tudi če se upošteva njena pravica do učinkovitega sodnega varstva v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

37

Tožeča stranka izpodbija trditve Komisije. Trdi, da izpodbijani akt že sam po sebi neposredno posega v njen pravni položaj, in to neodvisno od Izvedbenega sklepa 2019/583. Komisija naj bi namreč že v izpodbijanem aktu načelno in pravno zavezujoče odločila o tem, da se certificirani prihranki CO2 zaradi spornih ekoloških inovacij ne bi smeli upoštevati v korist tožeče stranke. Zato ne more biti pozvana, naj izvajanje tega sklepa izpodbija na podlagi Izvedbenega sklepa 2019/583.

38

V skladu s členom 263 PDEU se ničnostna tožba lahko vloži zoper akte, razen priporočil in mnenj, s pravnim učinkom za tretje osebe.

39

Za ugotovitev, ali je zoper akt mogoče vložiti tako tožbo, je treba upoštevati samo vsebino tega akta, pri čemer oblika, v kateri je bil sprejet, v zvezi s tem načeloma ni pomembna. V zvezi s tem le ukrepi, katerih namen je povzročiti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (sodba z dne 19. januarja 2017, Komisija/Total in Elf Aquitaine, C‑351/15 P, EU:C:2017:27, točki 35 in 36).

40

Natančneje, kadar gre za akte ali odločbe, ki so pripravljeni v več fazah notranjega postopka, se lahko načeloma izpodbijajo samo ukrepi, v katerih je izraženo dokončno stališče ustanove na koncu postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 10, in z dne 27. junija 1995, Guérin automobiles/Komisija, T‑186/94, EU:T:1995:114, točka 39).

41

Drugače bi bilo le, če bi se s samimi akti ali odločbami, sprejetimi v pripravljalnem postopku, dokončno končal poseben postopek, ki je ločen od tistega, ki instituciji omogoči, da odloči po vsebini (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 11, in sklep z dne 9. junija 2004, Camós Grau/Komisija, T‑96/03, EU:T:2004:172, točka 30).

42

Zoper vmesni akt tudi ni mogoče vložiti tožbe takrat, kadar bi se bilo na njegovo nezakonitost mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končno odločbo, za katero pomeni pripravljalni akt. V tem primeru bi tožba zoper odločbo, s katero se postopek konča, zagotavljala zadostno pravno varstvo (sodba z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 53; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 12, in z dne 24. junija 1986, AKZO Chemie in AKZO Chemie UK/Komisija, 53/85, EU:C:1986:256, točka 19).

43

Zato je treba preučiti, ali izpodbijani akt vpliva na interese tožeče stranke tako, da pomembno spreminja njen pravni položaj, in je tako akt, ki posega v njen položaj.

44

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba najprej analizirati pravni okvir, v katerega sta umeščena izpodbijani akt in Izvedbeni sklep 2019/583, nato pa preučiti vsebino navedenega akta.

45

Na prvem mestu, v zvezi s pravnim okvirjem je treba poudariti, da gre v obravnavani zadevi za shemo ekoloških inovacij, ki je bila vzpostavljena s členom 12 Uredbe št. 443/2009 in urejena z Izvedbeno uredbo št. 725/2011.

46

Kot je bilo navedeno v točkah 7 in 8 zgoraj, Uredba št. 443/2009 spodbuja razvoj ekoloških inovacij s tem, da v členu 12 določa možnost, da proizvajalci dosežejo zmanjšanje svojih povprečnih specifičnih emisij CO2, ko svoja vozila opremijo z inovativnimi tehnologijami, ki omogočajo prihranke CO2. Torej gre za spodbujevalno shemo, ki je bila vzpostavljena za dajanje prednosti proizvajalcem, ki vlagajo v ekološke inovacije. Odstavek 2 člena 12 Uredbe št. 443/2009 poleg tega določa, da Komisija z izvedbenimi akti sprejme podrobne določbe o postopku za odobritev inovativnih tehnologij, ki omogočajo zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil.

47

V teh okoliščinah je bila sprejeta Izvedbena uredba št. 725/2011. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe št. 725/2011 njen cilj določiti postopek, ki ga je treba upoštevati pri prošnjah za odobritev inovativnih tehnologij, s katerimi se zmanjšujejo emisije CO2 iz osebnih vozil v skladu s členom 12 Uredbe št. 443/2009, ter pri oceni, odobritvi in certificiranju takšnih tehnologij.

48

Posledično sta postopek za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije in postopek za certificiranje prihrankov CO2 zaradi ekoloških inovacij, ki sta določena v Izvedbeni uredbi št. 725/2011, neločljivo povezana z izračunom povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalcev, kot je opredeljen v Uredbi št. 443/2009. V zvezi s tem je treba poudariti, da odobritev kot ekološke inovacije in certificiranje prihrankov CO2, ki ga proizvajalec doseže na podlagi Izvedbene uredbe št. 725/2011, ne uresničujeta drugega cilja, kot je cilj zmanjšanja povprečnih specifičnih emisij proizvajalca, in se ne uporabljata v okviru, drugačnem od okvira Uredbe št. 443/2009.

49

V tem smislu je treba poudariti, da izvedbeni sklepi, ki jih Komisija sprejme po postopku za odobritev iz Izvedbene uredbe št. 725/2011, temeljijo na členu 12(4) Uredbe št. 443/2009 in da je v njihovih naslovih izrecno omenjeno, da se nanašajo na odobritev tehnologije kot inovativne tehnologije, ki omogoča zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil.

50

Zato Izvedbena uredba št. 725/2011 določa pravni okvir sheme ekoloških inovacij v okviru uporabe Uredbe št. 443/2009 in še posebej za izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalcev.

51

Na drugem mestu, glede vsebine izpodbijanega akta je treba poudariti, da je bil, kot je bilo navedeno v točkah od 16 do 23 zgoraj, ta akt tožeči stranki poslan po občasnem pregledu, ki ga je Komisija opravila v skladu s členom 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011. Komisija je s tem aktom tožečo stranko v bistvu obvestila, da je po izmenjavah z njo in proizvajalcem spornih ekoloških inovacij ugotovila, da so razlike, ugotovljene med ravnmi prihrankov CO2, nastale, ker so bile uporabljene različne metodologije preskušanja. Posledično je Komisija tožeči stranki sporočila, da se certificirani prihranki CO2 glede na Izvedbeni sklep 2015/158 ne morejo upoštevati pri izračunu njenih povprečnih specifičnih emisij CO2 za leto 2017. Nazadnje, Komisija je tožečo stranko pozvala, naj preveri seznam zadevnih vozil in ji v enem mesecu od prejema navedenega akta sporoči kakršne koli napake ali opustitve.

52

Tožeča stranka opozarja, da člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011, na katerem temelji izpodbijani akt, Komisiji zagotavlja poseben postopek za občasno preverjanje in ji podeljuje pooblastilo za odločitev, da pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca za naslednje koledarsko leto ne upošteva certificiranih prihrankov CO2. Pooblastilo za sprejetje sklepa o neupoštevanju certificiranih prihrankov naj bi glede na splošno sistematiko zakona torej pomenilo končno točko postopka za preverjanje iz člena 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011, ki se razlikuje od postopka iz člena 12 Uredbe št. 443/2009. Zato naj bi bilo treba sklicevanje Komisije v izpodbijanem aktu na člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 skupaj z izjavo, da se certificirani prihranki CO2 ne morejo upoštevati, šteti za sklep, sprejet na podlagi člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011, ki pravzaprav Komisiji podeljuje to pooblastilo.

53

Predvsem poudarja, da bi bilo treba ob upoštevanju okoliščin in sklicevanja na člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 frazo „may not“, uporabljeno v četrtem odstavku izpodbijanega akta v stavku „As a result, the Commission hereby notifies you of the eco-innovation CO2 savings certified by reference to Implementing Decision (EU) 2015/158 that may not be taken into account for the calculation of the average specific emissions of Daimler AG in 2017“ (Posledično vas Komisija obvešča o prihrankih CO2 zaradi ekoloških inovacij, ki so bili certificirani s sklicevanjem na Izvedbeni sklep (EU) 2015/158 ter ki se ne morejo upoštevati pri izračunu povprečnih specifičnih emisij družbe Daimler AG v letu 2017), razumeti kot načelno trditev in ne kot zgolj „vnaprejšnje opozorilo“ ali kot zgolj možnost prihodnjega ukrepa.

54

Vendar te trditve ni mogoče sprejeti.

55

Prvič, v zvezi s tem je treba spomniti, da člen 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 določa:

„1.   Komisija zagotovi, da se certifikati in prihranki CO2, opredeljeni za posamezna vozila, občasno preverjajo.

Če Komisija ugotovi, da obstaja razlika med certificiranimi prihranki CO2 in prihranki, ki jih je preverila z ustrezno metodologijo ali metodologijami preskušanja, o svojih ugotovitvah obvesti proizvajalca.

Komisija lahko obvesti proizvajalca tudi, če ugotovi ali je obveščena, da obstajajo odstopanja ali neskladnosti v metodologiji preskušanja ali inovativni tehnologiji v primerjavi z informacijami, ki jih je prejela v okviru prošnje za odobritev inovativne tehnologije kot ekološke inovacije.

Proizvajalec lahko v 60 dneh po prejemu obvestila Komisiji predloži dokazila, da so certificirani prihranki CO2 točni. Na zahtevo Komisije se predloži poročilo o medsebojnem vplivanju različnih ekoloških inovacij iz člena 7(3).

2.   Komisija se lahko odloči, da certificiranih prihrankov CO2 ne upošteva pri izračunu povprečnih specifičnih emisij tega proizvajalca v naslednjem koledarskem letu, če dokazila iz odstavka 1 niso predložena v navedenem času ali če meni, da predložena dokazila niso zadovoljiva.

3.   Proizvajalec, pri katerem se certificirani prihranki CO2 ne upoštevajo več, lahko zaprosi za novo certificiranje zadevnih vozil v skladu s postopkom iz člena 11 ali po potrebi vloži zahtevek za spremembo sklepa o odobritvi v skladu s členom 12a, ki mu priloži dokazila, potrebna za potrditev primernosti metodologije preskušanja in ravni prihrankov CO2, doseženih z inovativno tehnologijo.“

56

Drugič, poudariti je treba, da je Komisija v okviru izpodbijanega akta z dne 22. oktobra 2018 ob upoštevanju izračuna povprečnih specifičnih emisij CO2 tožeče stranke za leto 2017 omenila, da ji preverjanja v zvezi s prihranki, povezanimi s spornimi ekološkimi inovacijami, ne omogočajo, da bi dobila enake rezultate, kot jih je navedla tožeča stranka, in da zato ne bo smela upoštevati certificiranih prihrankov CO2.

57

Poleg tega, čeprav je tožeča stranka z izpodbijanim aktom obveščena o posledicah ugotovitev Komisije za leto 2017, ostaja dejstvo, da je – kot izhaja tudi iz izpodbijanega akta – edina posledica, ki je v obravnavani zadevi predvidena v primeru ugotovljene nezadostnosti prihrankov CO2, dejstvo, da mora Komisija zavrniti certificirane prihranke CO2 pri izračunu povprečnih specifičnih emisij proizvajalca.

58

Torej bo Komisija za izvedbo takega izračuna določila, ali navedenih prihrankov ni treba upoštevati. S tega vidika so certificirani prihranki CO2 podatki enako kot drugi podatki, ki jih države članice zberejo in pošljejo Komisiji v skladu s členom 8(1) in (2) Uredbe št. 443/2009. Kot je torej Komisija poudarila v odgovoru na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepa procesnega vodstva, je preučitev vprašanja, ali so se prihranki CO2 zaradi uporabe ekoloških inovacij v skladu s členom 12 Uredbe št. 443/2009 upoštevali pri določitvi emisijskih vrednosti proizvajalca, del izračuna povprečnih specifičnih emisij CO2 zadevnega proizvajalca iz člena 8 Uredbe št. 443/2009. Zato – kot je navedla Komisija – odločitev, ali se certificirani prihranki CO2 upoštevajo ali ne, nujno sovpada s sprejetjem sklepa iz člena 8(5) Uredbe št. 443/2009.

59

V tem smislu postopek izračuna iz člena 8 Uredbe št. 443/2009 vključuje hkrati določitev podatkov, ki se bodo upoštevali, in uporabo matematičnih formul za take podatke, tako da ni mogoče šteti, da Komisija sprejme sklep o podatkih, ki jih je treba upoštevati, in še en, ločen sklep o samem izračunu. V teh okoliščinah je izpodbijani akt, kolikor predvideva, da se navedeni prihranki ne upoštevajo, le pripravljalni ukrep v postopku, ki vodi k sprejetju sklepa o izračunu povprečnih specifičnih emisij proizvajalca na podlagi člena 8 Uredbe št. 443/2009.

60

Dejstvo, da iz izpodbijanega akta dejansko izhaja, da je Komisija prišla do ugotovitve v zvezi s certificiranimi prihranki CO2, pri čemer bi ta ugotovitev lahko vplivala na izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 tožeče stranke, vseeno ne pomeni, da gre za dokončen sklep, sprejet v okviru postopka, ločenega od postopka, ki je pripeljal do sprejetja Izvedbenega sklepa 2019/583. Dejstvo, da je v izpodbijanem aktu omenjen prav prihodnji izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 tožeče stranke, ki je moral slediti, namreč ponazarja nedokončno naravo izpodbijanega akta, ki ustreza le fazi postopka, ki mora pripeljati do izračuna povprečnih specifičnih emisij CO2 tožeče stranke. V tem smislu je treba spomniti, da člen 8(4) Uredbe št. 443/2009 določa, da Komisija vsakega proizvajalca obvesti o začasnem izračunu, ki se nanaša nanj, da bi jo ta proizvajalec v skladu s členom 8(5) navedene uredbe lahko obvestil o kakršnih koli napakah v podatkih, upoštevanih pri izračunu. Tako se obvestitev tožeče stranke z izpodbijanim aktom umešča v okvir odprtega dialoga med Komisijo in proizvajalci v zvezi z izračunom njihovih povprečnih specifičnih emisij.

61

Ob tem je treba sicer poudariti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 11 do 13 Izvedbenega sklepa 2019/583 omenila občasni pregled, ki ga je opravila v zvezi s spornimi ekološkimi inovacijami, ki jih uporablja tožeča stranka, rezultat tega pregleda, in sicer, da certificirani prihranki CO2 dveh visoko učinkovitih alternatorjev, vgrajenih v nekatera vozila, ki jih proizvaja tožeča stranka, niso bili potrjeni, ter nazadnje posledico te ugotovitve: neupoštevanje teh certificiranih prihrankov pri izračunu povprečnih specifičnih emisij tožeče stranke za leto 2017, kar je predmet navedenega izvedbenega sklepa.

62

Poleg tega, čeprav je v izpodbijanem aktu izraženo stališče, do katerega je Generalni direktorat Komisije za podnebno politiko prišel ob koncu občasnega preverjanja certifikatov iz člena 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011, pa ne določa dokončno stališča same Komisije. Le stališče, ki ga je Komisija določila v Izvedbenem sklepu 2019/583, lahko pomembno spremeni pravni položaj njegovih naslovnikov ali katere koli druge osebe, na katero se ta sklep neposredno in posamično nanaša, kot je tožeča stranka (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 22. novembra 2007, Investire Partecipazioni/Komisija, T‑418/05, neobjavljen, EU:T:2007:354, točka 39).

63

Posledično izpodbijani akt – čeprav vsebuje presojo o certificiranih prihrankih CO2 tožeče stranke – vseeno ni končni sklep, ker je končni sklep tisti sklep, ki vsebuje izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalcev, v tem primeru Izvedbeni sklep 2019/583, v katerem se uresničuje neupoštevanje certificiranih prihrankov CO2. Torej je Izvedbeni sklep 2019/583 edini ukrep, ki jasno določa povprečne specifične emisije CO2 proizvajalcev, med drugim tožeče stranke, in ki bo torej imel učinke na njen pravni položaj.

64

V zvezi s tem je treba poudariti, da se bo tožeča stranka na nezakonitost, ki jo eventualno vsebuje izpodbijani akt, lahko sklicevala v okviru ničnostne tožbe, vložene zoper Izvedbeni sklep 2019/583, ker se ta pravzaprav sklicuje na ugotovitve Komisije, podane ob občasnem preverjanju spornih certifikatov.

65

Nazadnje in tretjič, posebej v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je izpodbijani akt sklep, s katerim se izvajajo pooblastila, podeljena Komisiji na podlagi člena 12(2) Izvedbene uredbe št. 725/2011, je treba poudariti, da se ta člen nanaša izključno na izračun povprečnih specifičnih emisij proizvajalca za naslednje koledarsko leto, medtem ko se izpodbijani akt nanaša na izračun navedenih emisij za leto 2017.

66

Poleg tega je treba vsekakor poudariti, da se bo tožeča stranka tudi ob domnevi, da izpodbijani akt lahko vpliva na izračun povprečnih specifičnih emisij proizvajalca za naslednje koledarsko leto, in sicer za leto 2019, še vedno lahko sklicevala na nezakonitost, ki jo eventualno vsebuje ta akt, v okviru ničnostne tožbe, vložene zoper izvedbeni sklep, s katerim je potrjen ali spremenjen začasni izračun njenih povprečnih specifičnih emisij CO2 za to leto.

67

Zato je treba izpodbijani akt šteti za pripravljalni ukrep v postopku, katerega namen je izračunati povprečne specifične emisije CO2 tožeče stranke, in torej ne more biti predmet ničnostne tožbe.

68

Te ugotovitve ni mogoče postaviti pod vprašaj z drugimi trditvami, ki jih je tožeča stranka navedla za dokaz, da je izpodbijani akt že imel učinke, ki so vplivali na njen pravni položaj.

69

Prvič, tožeča stranka trdi, da izpodbijani akt že sam po sebi neposredno posega v njen pravni položaj, in to neodvisno od Izvedbenega sklepa 2019/583, ker nima več pravice, da certificirane prihranke CO2 navede v certifikatu o skladnosti, in ker KBA v homologacijski dokumentaciji ne sme več navesti certificiranih prihrankov CO2 v njeno korist.

70

V zvezi s tem je treba poudariti, da taki učinki niso izrecno določeni v členu 12 Izvedbene uredbe št. 725/2011 in ne izhajajo ne nujno ne samodejno iz ugotovitve Komisije, ki vodi do neupoštevanja certificiranih prihrankov CO2 pri izračunu povprečnih specifičnih emisij proizvajalca. Odstavek 3 tega člena, ki se nanaša na ukrepe, ki jih proizvajalec lahko sprejme v takem položaju, namreč določa, da lahko navedeni proizvajalec zaprosi za novo certificiranje ali vloži zahtevek za spremembo sklepa o odobritvi. Vendar se v tej fazi ne zahteva sprememba ali pregled certifikatov o skladnosti, ki jih izda proizvajalec, ter homologacijske dokumentacije, ki jo izda pristojni homologacijski organ. Nazadnje, Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepa procesnega vodstva, potrdila, da homologacijska dokumentacija in certifikat o skladnosti ne postaneta napačna, kadar je bilo ugotovljeno, da se certificirani prihranki CO2 ne bodo mogli upoštevati pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca.

71

Drugič, tožeča stranka opozarja, da člen 12(3) Izvedbene uredbe št. 725/2011 s tem, da proizvajalca poziva, naj zaprosi za novo certificiranje, dokazuje pravno zavezujočo naravo sklepa o neupoštevanju certificiranih prihrankov CO2.

72

Ta trditev je brezpredmetna za ugotovitev, ali je izpodbijani akt pripravljalni ukrep ali ne. Možnost, ki jo proizvajalcu ponuja člen 12(3) Izvedbene uredbe št. 725/2011, namreč nikakor ne vpliva na postopek izračuna njegovih povprečnih specifičnih emisij CO2 za leto, v katerem se certificirani prihranki CO2 niso upoštevali. Dejstvo, da je v navedenem členu omenjen „[p]roizvajalec, pri katerem se certificirani prihranki CO2 ne upoštevajo več“, dokazuje, da je možnost zaprositi za novo certificiranje odprta za proizvajalca, katerega položaj je dokončen, povedano drugače, za proizvajalca, za katerega je gotovo, da se certificirani prihranki CO2 niso upoštevali, kar izhaja iz končnega sklepa o izračunu povprečnih specifičnih emisij proizvajalcev, kot je bilo omenjeno v točkah 58 in 63 zgoraj.

73

Tretjič, glede trditve tožeče stranke, da izpodbijani akt neposredno posega v njen pravni položaj, ker ne more več prodajati svojih vozil s certifikatom o skladnosti, ki potrjuje prihranke CO2, je treba poudariti, da na eni strani certifikat o skladnosti ne postane napačen, kot je bilo ugotovljeno v točki 70 zgoraj. Na drugi strani, tudi če je treba priznati, kot trdi tožeča stranka, da je certificiranje prihrankov CO2 lahko prodajni argument v sedanjih okoliščinah, v katerih so potrošniki vedno bolj pozorni na vpliv uporabe lahkih tovornih vozil na okolje, to nikakor ne pomeni, da se s tega vidika preklic takega certifikata lahko šteje za učinek, ki vpliva na pravni položaj tožeče stranke. Tega, da se na neki prodajni argument ni več mogoče sklicevati, namreč ni mogoče šteti za dokaz poseganja v pravico, ki bi jo tožeča stranka pridobila. Poleg tega lahko tožeča stranka še najprej svobodno prodaja svoja vozila. Zato ne more trditi, da je bil njen pravni položaj prizadet.

74

Četrtič, po mnenju tožeče stranke je bila v izpodbijanem aktu predvidena nadaljnja izmenjava med njo in Komisijo le o vprašanju seznama zadevnih vozil. Komisija naj bi torej zaključila sporno vsebinsko vprašanje o neupoštevanju certificiranih prihrankov CO2. Tožeča stranka je v dopisu z dne 22. novembra 2018 izrecno zaprosila za umik sklepa, ki je bil sprejet, in ni nadaljevala prejšnje izmenjave argumentov.

75

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz izpodbijanega akta dejansko izhaja, da je Komisija od tožeče stranke pričakovala le pripombe o seznamu zadevnih vozil. Peti odstavek navedenega akta se namreč sklicuje na morebitne napake oziroma opustitve na seznamu zadevnih vozil, kar je potrjeno s tem, da je sklep tega odstavka v bistvu ta, da se bo seznam, če tožeča stranka ne bo izrazila nobene pripombe, štel za točen. Vendar tudi če je Komisija tožečo stranko pozvala le k temu, naj preveri seznam zadevnih vozil, to ne spremeni dejstva, da je s tem tožeči stranki napovedala, da namerava nadaljevati dialog z njo. Vendar je ne le tožeča stranka v dopisu z dne 22. novembra 2018 pojasnila, zakaj se ne strinja z ugotovitvami Komisije v zvezi s preverjanji certificiranih prihrankov CO2, ki so predmet te zadeve, ampak je tudi Komisija v dopisu z dne 7. februarja 2019 odgovorila na pripombe tožeče stranke, kar dokazuje, da dialog z njo v zvezi s tem vprašanjem ni bil končan. Nazadnje je treba poudariti, da je Komisija v dopisu z dne 7. februarja 2019 v bistvu sklenila, da dokončuje Izvedbeni sklep 2019/583, v katerem pojasnjuje, da namerava navesti podrobne razloge za neupoštevanje certificiranih prihrankov CO2.

76

Iz vsega navedenega izhaja, da je izpodbijani akt, kot je trdila Komisija, pripravljalni ukrep in torej ni izpodbojni akt. Posledično je treba tožbo zavreči kot nedopustno zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj tožeče stranke.

77

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

78

Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

sklenilo: