1

Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 12. januarja 2017 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja EIPO/AD/01/17 – Upravni uslužbenci (AD 6) na področju intelektualne lastnine (UL 2017, C 9 A, str. 1, v nadaljevanju: razpis natečaja). Ta natečaj, ki ga je organiziral EPSO, se je nanašal na oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev upravnih uslužbencev s strani Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Za ta razpis je bil objavljen popravek v Uradnem listu C 315A z dne 22. septembra 2017.

2

V razpisu natečaja je bilo pod naslovom „Izbirni postopek“ navedeno, da bodo kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za pripustitev in so dobili eno od najboljših ocen pri predizboru na podlagi kvalifikacij, povabljeni v „ocenjevalni center EPSO“, v katerem bodo na podlagi niza testov z „vprašanji izbirnega tipa“ ocenjene njihove sposobnosti jezikovnega, številčnega in abstraktnega sklepanja, nato bo prek razgovora, e‑simulacije vlog, skupinske vaje in pisnega testa ocenjenih osem splošnih kompetenc, nazadnje pa bodo na podlagi razgovora ocenjene njihove posebne kompetence na področju natečaja.

3

V razpisu natečaja je bilo natančneje navedeno, da je možno število točk za splošne kompetence 80, pri čemer je minimalna ocena, ki se zahteva za te splošne kompetence, 40 točk, in da je možno število točk za posebne kompetence 100, minimalna ocena, ki se zahteva za te posebne kompetence, pa je 50 točk.

4

V točki 6.4 Priloge III k razpisu natečaja, ki se je nanašala na „[s]plošna pravila za javne natečaje“, je bilo navedeno, da lahko kandidati zahtevajo pregled vsake odločitve, ki jo sprejme natečajna komisija, v točki 6.5 pa je bilo navedeno, da imajo pravico vložiti upravno pritožbo pri organu za imenovanja (v nadaljevanju: OI), to je pri izvršnem direktorju urada EUIPO.

5

Tožeča stranka (Lars Helbert) se je prijavila na zadevni natečaj. EPSO jo je 12. julija 2017 obvestil, da je vabljena v ocenjevalni center, kjer je 11. in 12. oktobra 2017 opravila teste.

6

EPSO je tožečo stranko z dopisom z dne 1. decembra 2017 obvestil, da je natečajna komisija odločila, da ne bo vpisana na rezervni seznam uspešnih kandidatov na natečaju (v nadaljevanju: prvotna odločba natečajne komisije). Razlog za to je bil, da tožeča stranka, ker je na testih, opravljenih v ocenjevalnem centru, dosegla 99,5 točk, ni bila med najboljšimi kandidati po številu točk. Zadnji kandidat, ki je bil vpisan na rezervni seznam, je po navedenih testih skupaj dosegel 102 od 180 točk.

7

Dopisu EPSO z dne 1. decembra 2017 je bil priložen dokument z naslovom „spričevalo kompetenc“. Iz tega dokumenta je bilo razvidno, da je tožeča stranka na testih za oceno njenih splošnih kompetenc dosegla 44,5 od 80 točk in da je na razgovoru o posebnih kompetencah dosegla 55 od 100 točk, tako da skupna ocena za celoto navedenih testov znaša 99,5 od 180 točk.

8

Tožeča stranka je 10. decembra 2017 pri natečajni komisiji vložila zahtevo za pregled.

9

Rezervni seznam je bil objavljen v Uradnem listu C 14 A z dne 16. januarja 2018.

10

Tožeča stranka je 26. februarja 2018 pri EUIPO na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vložila pritožbo zoper prvotno odločbo natečajne komisije.

11

Predsednik natečajne komisije je z dopisom z dne 7. marca 2018 tožečo stranko obvestil, da je natečajna komisija po vloženi zahtevi za pregled ponovno preučila njen spis in potrdila svojo prvotno odločitev (v nadaljevanju: odločba, sprejeta po pregledu).

12

Tožeča stranka je 29. aprila 2018 na predlog EUIPO dopolnila svojo pritožbo, ki jo je pri njem vložila zoper prvotno odločbo natečajne komisije, ki je bila potrjena z odločbo, sprejeto po pregledu.

13

EUIPO je z odločbo z dne 8. junija 2018, ki je bila tožeči stranki vročena istega dne, to pritožbo zavrnil (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

14

Tožeča stranka je 18. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

15

S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 9. julija 2019, sprejetim na podlagi člena 27(1) Poslovnika Splošnega sodišča, je bila ta zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki je zasedal v prvem senatu.

16

S sklepom Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2019, sprejetim na podlagi člena 27(5) Poslovnika, je bila ta zadeva predodeljena četrtemu senatu.

17

Splošno sodišče je na predlog sodnika poročevalca začelo ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, pozvalo stranki, naj predložita določene dokumente, in jima postavilo pisna vprašanja, na katera sta morali odgovoriti pisno ali na obravnavi. Stranki sta na ta poziva odgovorili v roku, ki jima je bil določen.

18

Stranki sta na obravnavi 2. julija 2020 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

19

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Tožeča stranka s prvim sklopom tožbenih predlogov predlaga razglasitev ničnosti prvotne odločbe natečajne komisije in odločbe, sprejete po pregledu, v njeni končni obliki po sprejetju odločbe o zavrnitvi pritožbe. V tožbi je pojasnjeno, da prvotna odločba natečajne komisije in odločba, sprejeta po pregledu, skupaj tvorita „izpodbijano odločbo“.

22

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka 10. decembra 2017 v skladu s točko 6.4 Priloge III k razpisu natečaja vložila zahtevo za pregled prvotne odločbe natečajne komisije. Natečajna komisija je z odločbo, sprejeto po pregledu, potrdila svojo prvotno odločbo.

23

Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da kadar oseba, katere prošnja za pripustitev k natečaju je bila zavrnjena, zahteva pregled te odločbe na podlagi točno določene določbe, ki zavezuje upravo, je odločba, ki jo natečajna komisija sprejme po pregledu, tista, ki pomeni akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov ali, odvisno od primera, člena 91(1) navedenih predpisov (sodba z dne 16. maja 2019, Nerantzaki/Komisija, T‑813/17, neobjavljena, EU:T:2019:335, točka 25; glej v tem smislu tudi sklep z dne 3. marca 2017, GX/Komisija, T‑556/16, neobjavljen, EU:T:2017:139, točka 21, in sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 29).

24

S tem odločba, sprejeta po pregledu, nadomesti prvotno odločbo natečajne komisije (sodba z dne 16. maja 2019, Nerantzaki/Komisija, T‑813/17, neobjavljena, EU:T:2019:335, točka 25; glej v tem smislu tudi sklep z dne 3. marca 2017, GX/Komisija, T‑556/16, neobjavljen, EU:T:2017:139, točka 22, in sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 29).

25

Iz navedenega izhaja, da je treba predlog za razglasitev ničnosti razlagati tako, da se nanaša na odločbo, sprejeto po pregledu (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

26

Tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti v bistvu navaja štiri tožbene razloge, in sicer:

27

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga zlasti očita nestalnost sestave natečajne komisije med ustnimi testi, ker vsi člani natečajne komisije niso bili prisotni na vseh teh testih in ker je namesto tega več „ocenjevalnih odborov“, sestavljenih samo iz nekaj članov, izmenično preizkusilo omejeno število kandidatov. Tako meni, da jo je na razgovoru o posebnih kompetencah spraševal ocenjevalni odbor, ki je preizkusil zgolj 20 % kandidatov. Po njenem mnenju objektivno in enotno ocenjevanje kandidatov zahteva vsaj stalno prisotnost jedra ocenjevalcev med celotnim potekom testov. Sklicuje se tudi na nezadostnost usklajevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni za zagotovitev doslednega in objektivnega ocenjevanja, enakih možnosti in enakega obravnavanja kandidatov.

28

V teh okoliščinah naj bi bila kršena načela doslednosti natečajne komisije, enakih možnosti in enakega obravnavanja kandidatov ter objektivnosti ocenjevanja, pa tudi točki 2.4 in 3.1 Priloge III k razpisu natečaja.

29

EUIPO te trditve prereka.

30

Glede tega je treba opozoriti, da imajo agencije in institucije Evropske unije široko polje proste presoje pri določitvi podrobnih pravil za organizacijo natečaja in da mora biti v tem okviru nadzor, ki ga izvaja sodišče Unije, omejen na obseg, ki je potreben za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbire med njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 63).

31

Poleg tega obveznost zaposlovanja najbolj sposobnih, učinkovitih in neoporečnih uradnikov od OI in natečajnih komisij zahteva, da vsak izmed njih pri izvajanju svojih pristojnosti poskrbi, da natečaji potekajo ob spoštovanju načel enakega obravnavanja kandidatov, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 64).

32

Natečajna komisija mora za zagotovitev enakosti med kandidati, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja poskrbeti, da se ocenjevalna merila dosledno uporabljajo za vse kandidate, tako da zlasti zagotovi stalnost svoje sestave (glej v tem smislu sodbi z dne 24. septembra 2002, Girardot/Komisija, T‑92/01, EU:T:2002:220, točke od 24 do 26, in z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 65).

33

V skladu s sodno prakso ta zahteva velja zlasti za ustne teste, kot so ti, na katere se nanaša ta spor, ker so ti testi po naravi manj poenoteni kot pisni testi (glej v tem smislu sodbe z dne 10. novembra 2004, Vonier/Komisija, T‑165/03, EU:T:2004:331, točka 39; z dne 29. septembra 2010, Brune/Komisija, F‑5/08, EU:F:2010:111, točke od 38 do 41, in z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 66).

34

V obravnavani zadevi iz točke 2.4 Priloge III k razpisu natečaja izhaja, da organ, pristojen za organizacijo natečaja, „v svojih izbirnih postopkih vedno uporablja politiko enakih možnosti, da zagotovi enako obravnavanje vseh kandidatov“.

35

V točki 3.1 Priloge III k razpisu natečaja je navedeno, da se „[i]menuje […] natečajna komisija, ki primerja kandidate in glede na zahteve iz razpisa natečaja izbere najboljše kandidate na podlagi njihovih kompetenc, sposobnosti in kvalifikacij“, da „[n]atečajne komisije sestavljajo uradniki, od katerih jih polovico imenuje administracija (službe za človeške vire), polovico pa odbori uslužbencev“, in da so „[i]mena članov natečajnih komisij […] objavljena na spletišču urada EPSO (www.eu-careers.eu)“.

36

V skladu s sklepom ADM-16-60 z dne 23. novembra 2016 o imenovanju članov natečajne komisije, kakor je bil nazadnje spremenjen s sklepom ADM‑16‑60‑Rev4 z dne 19. septembra 2017 o imenovanju članov natečajne komisije, je EUIPO sestavil natečajno komisijo, ki je vključevala predsednika, podpredsednico, osem rednih članov in tri nadomestne člane. Predsednik, podpredsednica, osem rednih članov in dva od treh nadomestnih članov so bili uslužbenci urada EUIPO, tretji nadomestni član pa je bil uslužbenec Evropske komisije.

37

Testi v ocenjevalnem centru so med drugim zajemali dva razgovora, in sicer razgovor o posebnih kompetencah in razgovor za ocenjevanje splošnih kompetenc kandidatov (v nadaljevanju: razgovor o splošnih kompetencah).

38

Med strankama ni sporno, da na vsakem razgovoru niso bili navzoči vsi člani natečajne komisije. Iz informacij, ki jih je EUIPO navedel v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva Splošnega sodišča z dne 28. februarja in z dne 9. aprila 2020 (v nadaljevanju: odgovor EUIPO z dne 28. februarja 2020 in odgovor EUIPO z dne 9. aprila 2020), je razvidno, da so kompetence vsakega od kandidatov na navedenih razgovorih ocenjevali „ocenjevalni odbori“, sestavljeni iz dveh članov natečajne komisije. Tako je bilo med drugim tudi v primeru tožeče stranke na razgovoru o posebnih kompetencah.

39

Vse skupaj je ustne teste v ocenjevalnem centru, ki so za vsakega kandidata zajemali razgovor o posebnih kompetencah in razgovor o splošnih kompetencah, opravljalo 196 kandidatov, kar skupno znaša 392 razgovorov. Ti testi so potekali 20 dni, razporejenih na sedem tednov. Enakomerno so bili razporejeni med dva ocenjevalna centra.

40

V 20 dneh, ki so bili namenjeni ustnim testom, so si vsak dan razgovore razdelili štirje ocenjevalni odbori, torej dva v vsakem ocenjevalnem centru. Skupno je tako kandidate v 20 dneh testov ocenilo 80 ocenjevalnih odborov. Čeprav je imel del teh odborov v tem obdobju večkrat enako sestavo, je iz odgovorov EUIPO z dne 28. februarja in z dne 9. aprila 2020 razvidno, da je v navedenem obdobju kompetence 196 kandidatov, povabljenih k navedenim testom, ocenilo nič manj kot 26 različnih ocenjevalnih odborov.

41

Iz odgovorov EUIPO z dne 28. februarja in z dne 9. aprila 2020 je tudi razvidno, da noben redni ali nadomestni član ni sodeloval pri vseh razgovorih, ampak znaša najvišja stopnja prisotnosti 22 %, najnižja pa 17 %. Poleg tega noben ocenjevalni odbor ni ocenil kompetenc več kot 33 kandidatov na vseh ustnih testih (skupaj 392 razgovorov), kar je manj kot desetina kandidatov. Tako noben ocenjevalni odbor ni bil prisoten več kot 7 dni opravljanja ustnih testov ali več kot tri zaporedne dni opravljanja testov. Med tremi člani, ki so sodelovali pri največjem številu razgovorov in katerih stopnja prisotnosti znaša 22 % za prvega in 21,6 % za preostala dva, sta le dva izprašala vse kandidate, pri čemer sta to storila zgolj na osmih razgovorih, kar pomeni le 2 % ustnih testov. Kot primer, ocenjevalni odbor, ki je ocenjeval tožečo stranko med razgovorom o posebnih kompetencah, se je sestal zgolj tistega dne in je skupno ocenil le šest kandidatov na šestih razgovorih, kar pomeni le 1,5 % ustnih testov.

42

Tako je treba ugotoviti, kot je poudarila tožeča stranka in kot je priznal EUIPO, da se je sestava natečajne komisije med potekom ustnih testov zelo spreminjala.

43

EUIPO trdi, da je bila v obravnavani zadevi spremenljivost sestave natečajne komisije nujna zaradi nemožnosti zagotovitve prisotnosti vseh članov natečajne komisije pri vsakem testu.

44

Glede tega je treba navesti, da mora biti v skladu s sodno prakso stalnost sestave natečajne komisije zagotovljena „v največji možni meri“ (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 66).

45

Izjemoma lahko na primer logistične težave upravičijo, da vsak član natečajne komisije ni prisoten pri vsakem testu (glej v tem smislu sodbi z dne 29. septembra 2010, Brune/Komisija, F‑5/08, EU:F:2010:111, točka 41, in z dne 29. septembra 2010, Honnefelder/Komisija, F‑41/08, EU:F:2010:112, točka 36).

46

Tako je zlasti takrat, kadar pri natečaju, pri katerem sodelujejo številni kandidati, organizacija ustnih testov povzroča velike težave, povezane, prvič, z organizacijo več testov za kandidate iz različnih jezikovnih skupin in, drugič, s potrebo, da člani natečajne komisije – ali vsekakor nekateri od njih – spoštujejo svoje zahteve službe, kadar natečaji potekajo v razmeroma dolgem obdobju (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2008, Giannini/Komisija, T‑100/04, EU:T:2008:68, točka 196).

47

V takih okoliščinah lahko nujnost zagotovitve kontinuitete javne službe upraviči omilitev strogosti pravila stalnosti sestave natečajne komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 1979, Martin/Komisija, 24/78, EU:C:1979:37, točka 10).

48

V obravnavani zadevi EUIPO navaja tri razloge za utemeljitev tega, da je bilo treba zaradi posebnih značilnosti organiziranega postopka za zaposlitev in omejitev, ki so se pojavile pri organizaciji natečaja, omiliti uporabo pravila stalnosti sestave natečajne komisije.

49

Na prvem mestu, EUIPO trdi, da je bilo treba različne ocenjevalne odbore ustanoviti za upoštevanje, prvič, jezikov, v katerih je bilo treba opraviti razgovore, in drugič, organizacije vzporednih razgovorov v dveh ocenjevalnih centrih zaradi preprečitve predolgega trajanja natečaja.

50

Glede tega je iz informacij, ki jih je predložil EUIPO, razvidno, da je 342 od 392 zadevnih razgovorov, kar je skoraj devet razgovorov od desetih, potekalo v angleščini. Zgolj 50 razgovorov, torej le nekaj več kot eden od desetih, je bilo opravljenih v drugem jeziku, in sicer 20 v španščini, 18 v nemščini, 8 v francoščini in 4 v italijanščini.

51

Ocenjevalni odbori so, gledano v celoti, v 20 dneh, ki so bili namenjeni ustnim testom, kandidate v več kot osmih primerih od desetih ocenili v angleščini in v manj kot dveh primerih od desetih v štirih drugih jezikih. Tako so bili za zadnjenavedene razgovori lahko omejeni na tri dni v prvem ocenjevalnem centru (5., 12. in 19. oktober 2017) in na štiri dni v drugem ocenjevalnem centru (5., 12., 19. in 24. oktober 2017), medtem ko so razgovori v angleščini potekali v prvem centru 17 dni in v drugem 16 dni.

52

Prav tako je iz preglednice, ki jo je EUIPO predložil na obravnavi, razvidno, da je bilo vseh deset članov natečajne komisije, torej redni in nadomestni člani skupaj, sposobnih voditi razgovore v angleščini. Poleg tega so bile njihove jezikovne sposobnosti dovolj široke, da so lahko prisostvovali razgovorom v večini drugih štirih jezikov. V skladu s to preglednico bi namreč teh deset članov natečajne komisije lahko prisostvovalo tudi razgovorom v španščini, sedem bi jih lahko prisostvovalo razgovorom v francoščini, šest bi jih lahko prisostvovalo razgovorom v nemščini in štirje bi lahko prisostvovali razgovorom v italijanščini.

53

Iz navedenega izhaja, da jezikovna raznolikost sama po sebi ne more upravičiti spremenljivosti sestave natečajne komisije, ki je bila ugotovljena v točkah 40 in 41 zgoraj. Zlasti zaradi širokih jezikovnih sposobnosti članov natečajne komisije in zelo velikega deleža razgovorov v angleščini ni bilo upravičeno, da na razgovorih vsakega kandidata ocenjujeta zgolj dva člana natečajne komisije, niti to, da vsak član natečajne komisije sprašuje tako majhno število kandidatov.

54

Okoliščina, da so bili za skrajšanje trajanja natečaja testi razdeljeni med dva ocenjevalna centra, prav tako sama po sebi ne upravičuje ustanovitve tako velikega števila različnih ocenjevalnih odborov, in sicer jih je bilo v obravnavani zadevi 26.

55

Na drugem mestu, EUIPO trdi, da je bilo treba različne ocenjevalne odbore ustanoviti za izognitev nastanku številnih konfliktov interesov.

56

EUIPO, ki je bil pozvan, naj pojasni to trditev, je na obravnavi navedel – ne da bi lahko predložil druge dokaze – da so v obravnavani zadevi konflikti interesov, ki so bili zaznani, lahko spadali v dve kategoriji, in sicer je šlo na eni strani za obstoj prijateljskih odnosov med nekaterimi kandidati in člani natečajne komisije, na drugi pa za hierarhično razmerje med njimi.

57

EUIPO je potem, ko je bil še enkrat pozvan k pojasnitvi te trditve, na obravnavi priznal, da ne more pojasniti konfliktov interesov, ki so se dejansko pojavili, niti navesti določenih primerov takih konfliktov.

58

V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri je tveganje za nastanek konfliktov interesov lahko zahtevalo takšno delovanje natečajne komisije, kot je opisano v točkah 40 in 41 zgoraj.

59

Na tretjem mestu, EUIPO navaja, da nekateri člani natečajne komisije niso mogli biti dovolj razpoložljivi, da bi lahko imeli razgovor z vsakim od kandidatov ali vsekakor z mnogimi izmed njih.

60

Glede tega je treba navesti, da organizacija natečaja spada med ukrepe, ki jih morajo agencije in institucije Unije izvajati za upravljanje človeških virov, ki jih imajo na voljo.

61

V tem okviru morajo imeti agencije in institucije Unije možnost, da osebje, ki mu je poverjena naloga zaposlovanja, sprostijo za dovolj dolgo obdobje, da lahko to zagotovi svojo nalogo, sicer ne bo mogoče zaposliti, kot se sicer zahteva, najbolj sposobnih, učinkovitih in neoporečnih uradnikov ali uslužbencev (glej točko 31 zgoraj).

62

Poleg tega lahko redne člane natečajne komisije v primeru, da so zadržani, pri testih, ki jih opravljajo nekateri kandidati, nadomestijo nadomestni člani, da se natečajni komisiji omogoči, da delo opravi v razumnem roku (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2005, Pantoulis/Komisija, T‑290/03, EU:T:2005:316, točka 78, in z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 67 in navedena sodna praksa).

63

Iz navedenega izhaja, da okoliščine, ki jih je navedel EUIPO, ne upravičujejo, da je bila natečajna komisija razdrobljena na 26 različnih ocenjevalnih odborov za spraševanje 196 kandidatov na ustnih testih.

64

EUIPO v odgovor na grajo, ki jo tožeča stranka navaja v zvezi s tem, trdi, da je bila spremenljivost sestave natečajne komisije sprejemljiva glede na ukrepe, ki so bili sprejeti za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja.

65

Glede tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso stalnost sestave natečajne komisije ni zahteva, temveč sredstvo za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 70).

66

Ni mogoče izključiti, da se lahko enako obravnavanje kandidatov, doslednost točkovanja in objektivnost ocenjevanja dosežejo s sredstvi, kot je vzpostavitev usklajevanja, potrebnega za zagotovitev spoštovanja teh treh načel (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 67).

67

Tožeča stranka meni, da v obravnavani zadevi ni bilo tako, EUIPO pa meni drugače in se sklicuje na sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14).

68

Spomniti je treba, da je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14), določenih več ukrepov, da bi se v zvezi z ustnimi testi, ki so potekali v ocenjevalnem centru, odpravile različne kognitivne pristranskosti, ki so navadno opažene pri ocenjevalcih, ter da bi se tako zagotovili enako obravnavanje, doslednost točkovanja in objektivnost ocenjevanja (točka 25 navedene sodbe).

69

Prvič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14), je bilo določeno, da se mora natečajna komisija sestati:

70

Drugič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14), je bilo določeno, da je treba upoštevati ukrepe, uvedene za odpravo različnih kognitivnih pristranskosti, ki so običajno ugotovljene pri ocenjevalcih, in tako zagotoviti enakost med kandidati, doslednost točkovanja in objektivnost ocenjevanja, med katerimi so bili:

71

Ugotoviti je treba, ali so se v obravnavani zadevi izvajali taki usklajevalni ukrepi, kot trdi EUIPO.

72

EUIPO trdi, da so redne izmenjave mnenj med člani natečajne komisije na eni strani in tedenska srečanja celotne komisije na drugi tej omogočila razpravljanje o uspešnosti vseh kandidatov, katerih kompetence so bile že ocenjene, in primerjanje navedenih kandidatov.

73

Vendar tožeča stranka meni, da zadevne izmenjave in sestanki niso mogli omogočiti izmenjave mnenj o relativnih dosežkih kandidatov, ker ni bilo skupnega jedra ocenjevalcev, ki bi ocenili dovolj velik delež kandidatov.

74

V zvezi s tem iz sodbe z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14, točki 26 in 71), izhaja, da je izmenjava mnenj med člani natečajne komisije, ki poteka pred in med testi ter po njih, posebej pomembna za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja.

75

Na prvem mestu, EUIPO je predložil sezname prisotnosti za 19 sestankov, ki so potekali med 9. decembrom 2016 in 21. junijem 2017, torej pred testi v ocenjevalnem centru.

76

Ugotoviti je treba, da vsi člani natečajne komisije niso bili prisotni na vsakem od 19 zadevnih sestankov. Poleg tega ni bil predložen noben zapisnik o navedenih sestankih, tako da ni mogoče vedeti, o čem se je na njih razpravljalo. Splošno sodišče zlasti ne more preveriti, ali je bilo na teh sestankih odločeno o načinu poteka testov, kot je bilo to v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14) (glej točko 69 zgoraj). Poleg tega je mogoče navesti, da ti sestanki, ker so potekali pred začetkom testov v ocenjevalnem centru, natečajni komisiji niso mogli omogočiti, da bi preučila nastope in dosežke kandidatov ali da bi te kandidate primerjalno ocenila.

77

Na drugem mestu, EUIPO se sklicuje na obstoj sedmih tedenskih sestankov med fazo natečaja, ki je bila organizirana v ocenjevalnem centru. Natečajna komisija naj bi se sestala konec vsakega od sedmih tednih, v katerih so potekali ustni testi, in sicer 15., 22. in 29. septembra 2017 ter 6., 13., 20. in 26. oktobra 2017.

78

Vendar na podlagi elementov, ki jih je predložil EUIPO, med drugim ni mogoče preveriti, kateri člani natečajne komisije so bili prisotni na zadevnih sedmih tedenskih sestankih in kakšen je bil natančen namen teh sestankov, zlasti v kolikšnem obsegu so ti sestanki vključevali izmenjave mnenj o uspešnosti kandidatov in njihovi primerjalni oceni.

79

Najprej, medtem ko EUIPO v odgovoru z dne 28. februarja 2020 trdi, da se je natečajna komisija na zadevnih sedmih tedenskih sestankih sestala „po navadi v celoti, vključno s predsednikom in podpredsednico“, in da „se je le občasno zgodilo, da je polnopravnega člana, ki ni bil razpoložljiv, nadomestil njegov namestnik, ki je zasedal v natečajnih komisijah v zadevnem tednu“, v odgovoru z dne 9. aprila 2020 navaja, da so na tedenskih sestankih sodelovali zgolj člani natečajne komisije, ki so v zadevnem tednu vodili razgovore, vključno s predsednikom in podpredsednico natečajne komisije.

80

Dalje, v nasprotju s tem, kar je EUIPO storil glede sestankov natečajne komisije, ki so potekali pred ustnimi testi in po njih, glede zadevnih sedmih tedenskih sestankov ni predložil nobenega seznama prisotnosti niti nobenega drugega dokumenta, s katerim bi bilo mogoče preveriti njegove navedbe. Ko je bil v okviru ukrepov procesnega vodstva o tem dvakrat posebej vprašan, je odgovoril, da taki seznami prisotnosti v zvezi z zadnjenavedenimi sestanki niso bili sestavljeni. Vendar zapisnik sestanka natečajne komisije z dne 9. novembra 2017, ki ga je predložil EUIPO, vsebuje sklic na zapisnik sestanka natečajne komisije z dne 20. oktobra 2017, to je sestanek, ki naj bi potekal ob koncu šestega tedna navedenih testov v ocenjevalnem centru. EUIPO je na obravnavi v zvezi s tem priznal obstoj protislovja, ne da bi lahko potrdil obstoj ali neobstoj zapisnika, ki je bil očitno pripravljen po koncu zadnjenavedenega sestanka.

81

Na tretjem mestu, EUIPO je predložil zapisnik sedmih sestankov, ki so potekali po testih v ocenjevalnem centru, in sicer 7., 8., 9., 17., 21. in 22. novembra 2017 ter 1. februarja 2018:

82

Iz zgoraj navedenega izhaja, da se primerjalni preizkus, ki ga je opravila natečajna komisija, ni nanašal na ocene vseh kandidatov, ampak na odklone med ocenami, ocene, ki so bile podlaga za pritožbo, in ocene, ki so bile glede na podatke, predložene članom natečajne komisije, neobičajno nizke.

83

Tak preizkus z numeričnega vidika nedvomno zagotavlja približevanje med ocenami, ki so jih dodelili ocenjevalci, vendar ne dokazuje, da so člani – kot se zahteva v sodbi z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 71), na katero se je oprl EUIPO – dejansko primerjali kandidate tako, da bi zagotovili enakost med njimi, doslednost točkovanja in objektivnost ocenjevanja.

84

Poleg tega EUIPO ni dokazal, da se je natečajna komisija sestala v celotni sestavi, da bi sprejela končne odločbe na podlagi rezultatov vseh testov, kot je bilo to v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 26).

85

Iz informacij, ki jih je predložil EUIPO, je namreč razvidno, da je bilo nekaj odločb dokončno oblikovanih, prvič, na sestanku 9. novembra 2017, ko so bili rezultati nekaterih kandidatov glede testov v ocenjevalnem centru ponovno pregledani, in drugič, na zadnjem sestanku natečajne komisije 1. februarja 2018, ko so bile preučene zahteve za pregled v zvezi s prvotnimi odločbami natečajne komisije, ki jih je vložilo 35 kandidatov, in je natečajna komisija odločila, da te zahteve zavrne. Na teh dveh sestankih so bili sicer navzoči vsi člani – redni in nadomestni – natečajne komisije, vendar je treba ugotoviti, da podpredsednica na zadnjem sestanku ni bila prisotna.

86

Zato je treba ugotoviti, da EUIPO ni predložil zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je redna izmenjava mnenj med člani natečajne komisije omogočila zagotavljanje doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja kandidatov ter zato njihovega enakega obravnavanja.

87

EUIPO trdi, da se je oprl na predhodno opredeljene metodologijo in ocenjevalna merila.

88

EUIPO je na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s tem v Prilogi F.8 k odgovoru z dne 28. februarja 2020 predložil 13-stranski dokument brez naslova, pri čemer na obravnavi ni mogel pojasniti, kako ta dokument vsebuje zahtevana ocenjevalna merila.

89

Prva stran zadevnega dokumenta, sestavljena iz dveh preglednic in petih okvirčkov, od katerih je vsak sestavljen v enem od petih jezikov natečaja, vsebuje:

90

Na straneh od druge do trinajste zadevnega dokumenta so preglednice, podobne eni od dveh preglednic na prvi strani navedenega dokumenta. Zdi se, da so bile navedene preglednice uporabljene za ocenjevanje kandidatov na njihovem razgovoru o posebnih kompetencah. EUIPO ni navedel, na kateri podlagi je bil opravljen izbor teh preglednic in zlasti, ali se nanašajo na kandidate, vpisane na rezervni seznam. Zdi se, da se nobena od zadevnih preglednic ne nanaša na tožečo stranko, saj nobena od skupnih ocen v njih ne ustreza tisti, ki ji je bila dodeljena ob njenem razgovoru o posebnih kompetencah.

91

Iz navedenega izhaja, da informacij iz Priloge F.8 k odgovoru EUIPO z dne 28. februarja 2020 ni mogoče šteti za zadostne, da bi pomenile vnaprej določena ocenjevalna merila, ki se zahtevajo s sodbo z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14, točki 26 in 73). V navedeni zadevi je morala namreč natečajna komisija poleg kompetenc, ki jih je bilo treba oceniti, točkovne lestvice in lestvice presoj, sestavljene na podlagi te točkovne lestvice, pred testi opredeliti tudi objektivna kvalitativna merila, ki bi omogočala uporabo navedene točkovne lestvice. Ta merila so morala zlasti vsebovati elemente, katerih izpolnjevanje se je pričakovalo od kandidatov pri njihovem nastopu in ki so jih morali člani natečajne komisije upoštevati pri dodeljevanju točk kandidatom, pri čemer je bilo treba nato to točkovanje izpopolniti s primerjalnim ocenjevanjem, upoštevajoč nastope drugih kandidatov. V obravnavani zadevi pa niti v navedeni prilogi niti v nobenem drugem delu spisa ni mogoče opredeliti takih meril niti a fortiori preveriti, ali so bila ta merila določena pred začetkom testov.

92

EUIPO poudarja, da sta pri usklajevanju imela pomembno vlogo predsednik in podpredsednica natečajne komisije.

93

Na prvem mestu, to usklajevanje naj bi bilo zagotovljeno po eni strani s prisotnostjo predsednika ali podpredsednice natečajne komisije nekaj minut na začetku vsakega testa in po drugi strani z dnevnimi izmenjavami mnenj med njo in njim med celotnim potekom testov.

94

Vendar tožeča stranka meni, da navzočnost predsednika ali podpredsednice natečajne komisije na testih ni zadostovala za zagotovitev vloge usklajevanja, ki jima je bila zaupana. Predsednik naj bi lahko le posredno ocenil dosežke kandidatov, ne da bi lahko zagotovil doslednost ocenjevanja in primerjave kandidatov, ker naj bi bil popolnoma odvisen od mnenja tretjih oseb in ker naj bi bila njegova prisotnost na razgovoru o posebnih kompetencah tožeče stranke prekratka, in sicer naj bi trajala samo od pet do sedem minut. Poleg tega naj predsednik in podpredsednica natečajne komisije ne bi ocenjevala kompetenc kandidatov, ampak naj bi le poslušala člane komisije, ki so jih spraševali. Prav tako naj na razgovorih ne bi sodelovala oba hkrati, ampak izmenično, tako da naj bi bilo nemogoče zagotoviti, da sta pri ocenjevanju prakse članov natečajne komisije uporabila enaka merila.

95

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bil v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14), na katero se sklicuje EUIPO, predsednik natečajne komisije prisoten v prvih minutah vsakega testa, da bi preveril pravilno uporabo metodologije (točki 26 in 72 navedene sodbe).

96

V obravnavani zadevi je EUIPO navedel, da sta bila predsednik in podpredsednica natečajne komisije povprečno prisotna prvih deset ali petnajst minut vsakega razgovora. Poleg tega je pojasnil, da sta si ti osebi, ker so bili testi porazdeljeni med dva ocenjevalna centra, razdelili razgovore med vsakim od navedenih centrov.

97

Iz teh elementov izhaja, da predsednik in podpredsednica natečajne komisije nista bila nikoli skupaj prisotna v prvih minutah enega razgovora. V zvezi s tem se organizacija, vzpostavljena v tem natečaju, razlikuje od metode, preučene v sodbi z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14), v kateri je bila kontinuiteta pri razgovorih zagotovljena z navzočnostjo iste osebe, v tem primeru predsednika natečajne komisije, v prvih minutah vsakega razgovora.

98

Po mnenju EUIPO je bilo kontinuiteto pri razgovorih mogoče zagotoviti z dnevnimi izmenjavami mnenj med predsednikom in podpredsednico natečajne komisije med celotnim potekom testov, pri čemer sta ta s temi izmenjavami lahko usklajevala pristope med različnimi ocenjevalnimi odbori.

99

EUIPO se je, da bi dokazal resničnost teh izmenjav mnenj, na obravnavi skliceval na drugo stran Priloge F.9 k odgovoru z dne 28. februarja 2020. Ta dokument, ki ima naslov „IP COMP AD/01/2017 MARKING ANALYSIS FOR DATE“ in na katerem je ročno napisan datum „26/9/17“, je ocenjevalni list uspešnosti petih kandidatov v zvezi s štirimi testi, in sicer v zvezi s tremi testi, na katerih so se ocenjevale splošne kompetence, in v zvezi z razgovorom o posebnih kompetencah. Na tem listu so nekatere številke – ki, kot se zdi, predstavljajo ocene, dodeljene tem kandidatom na teh testih – ročno napisane. Poleg tega sta na sredini strani ročno napisani navedbi „checked“ in „ok“. Nekatere od teh številk so tudi poudarjene z rumeno. Nazadnje, za tri od petih zadevnih kandidatov je v drugem stolpcu preglednice, naslovljenem „Comments“, ročno napisana črka „F“ z rumenim markerjem.

100

Vendar se druga stran Priloge F.9 k odgovoru EUIPO z dne 28. februarja 2020 nanaša na ocenjevanje kompetenc kandidatov, kot je EUIPO priznal na obravnavi, in ne na ocenjevanje članov natečajne komisije. S tem dokumentom torej ni mogoče dokazati obstoja izmenjav mnenj med predsednikom in podpredsednico natečajne komisije v zvezi z usklajevanjem metod dela članov natečajne komisije, še manj pa domnevne vsakodnevnosti teh izmenjav.

101

Poleg tega na podlagi nobenega elementa ni mogoče ugotoviti, kakšen vpliv so lahko imele zadevne izmenjave. EUIPO zlasti ni predložil nobenega pojasnila v zvezi s posredovanjem rezultatov teh izmenjav mnenj različnim ocenjevalnim odborom in s tem, ali so jih navedeni odbori upoštevali.

102

Na drugem mestu, EUIPO trdi, da je bila s sklepom ADM-16-60 z dne 23. novembra 2016, s katerim je bila imenovana komisija, in s štirimi poznejšimi sklepi, s katerimi je bil ta sklep spremenjen, podpredsednici natečajne komisije posebej zaupana naloga zagotavljanja usklajenosti meril in metod dela v okviru natečaja.

103

Vendar je treba ugotoviti, da podpredsednica natečajne komisije ni bila navzoča na več sestankih pred testi v ocenjevalnem centru ali po njih, čeprav so bili ti sestanki v skladu z navedbami urada EUIPO ključna faza v postopku, katere namen je bil zagotoviti enakost med kandidati, doslednost točkovanja in objektivnost ocenjevanja.

104

Tako iz seznamov prisotnosti, predloženih v Prilogi F.4 k odgovoru EUIPO z dne 28. februarja 2020, izhaja, da je podpredsednica natečajne komisije sodelovala le na 12 od 19 sestankov pred testi v ocenjevalnem centru in da torej na sedmih od njih ni bila prisotna, kar znaša več kot eno tretjino teh sestankov. EUIPO sicer ni predložil nobene navedbe o predmetu teh sestankov, vendar je verjetno, da so bili ti odločilni za zagotovitev usklajenosti metod dela med prihajajočimi testi in pripravo članov natečajne komisije nanje, kar je bila glavna naloga podpredsednice.

105

Od sedmih sestankov, ki so potekali po testih v ocenjevalnem centru, je podpredsednica natečajne komisije, kot je razvidno iz zapisnikov teh sestankov, sodelovala na petih. Navzoča pa naj ne bi bila na sestanku 21. novembra 2017, na katerem se je med drugim razpravljalo o dokumentih, ki jih je več kandidatov predložilo za dokazovanje poklicnih izkušenj na področju intelektualne lastnine. Poleg tega naj ne bi bila prisotna na zadnjem sestanku natečajne komisije 1. februarja 2018, na katerem je natečajna komisija odločila, da se 35 zahtev za pregled, vloženih po objavi rezultatov natečaja, zavrne. Pri teh vprašanjih pa je bilo posebej pomembno zagotoviti, da so odločitve, ki jih sprejme natečajna komisija, posledica izvajanja usklajene metodologije in usklajenih meril.

106

Nazadnje, EUIPO ni predložil nobenih informacij v zvezi z udeleženci navedenih tedenskih sestankov (glej točke od 78 do 80 zgoraj), zato Splošno sodišče ne more preveriti, ali sta bila predsednik ali podpredsednica natečajne komisije prisotna na vseh teh sestankih ali le na nekaterih.

107

EUIPO je v Prilogi F.9 k odgovoru z dne 28. februarja 2020 predložil dvostranski dokument v zvezi s študijami in analizami, ki naj bi bile opravljene za preverjanje doslednosti točkovanj.

108

EUIPO je na obravnavi pojasnil, da prva stran zadevnega dokumenta, naslovljena „Assessor check list (for JSI, CBI, OP)“, vsebuje seznam elementov v zvezi z ravnanjem članov natečajne komisije, prisotnih na razgovorih, ki sta jih predsednik in podpredsednica natečajne komisije preverjala v prvih minutah svoje navzočnosti na teh razgovorih, pri čemer je bil cilj tega nadzora omejiti zgoraj navedene kognitivne pristranskosti (glej točki 68 in 70 zgoraj).

109

Druga stran zadevnega dokumenta se nanaša na ocenjevanje kompetenc kandidatov, kot je navedeno v točki 100 zgoraj, ne pa na ocenjevanje članov natečajne komisije. Zato je ni mogoče šteti za študijo ali analizo, na podlagi katere bi bilo mogoče preveriti doslednost točkovanja med navedenimi člani.

110

Zato je le prva stran zadevnega dokumenta upoštevna za ugotovitev obstoja študij in analiz, ki sta jih izvedla predsednik in podpredsednica natečajne komisije. Vendar gre za prazen dokument, ki sam po sebi ne omogoča preveritve niti števila teh študij in analiz niti tega, ali so bile take študije in analize opravljene za vsakega člana natečajne komisije ob vsakem razgovoru.

111

Iz navedenega izhaja, da EUIPO ni dokazal obstoja zadostnih usklajevalnih ukrepov v smislu sodbe z dne 12. februarja 2014, De Mendoza Asensi/Komisija (F‑127/11, EU:F:2014:14, točke 67 in od 71 do 73), ki bi zagotavljali, da je izbirni postopek temeljil na enakem obravnavanju ter doslednem in objektivnem ocenjevanju kandidatov.

112

Očitek, ki se v bistvu nanaša na kršitev pravila o stabilnosti sestave natečajne komisije, je torej treba sprejeti.

113

V zvezi s tem je treba opozoriti, da glede na pomen načel enakega obravnavanja kandidatov, doslednosti točkovanja in objektivnosti ocenjevanja to, da natečajna komisija ni spoštovala stalnosti svoje sestave, pomeni bistveno kršitev postopka, zaradi katere je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2004, Vonier/Komisija, T‑165/03, EU:T:2004:331, točka 39 in navedena sodna praksa), ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, navedene v utemeljitev prvega tožbenega razloga, in druge tožbene razloge tožeče stranke.

114

Tožeča stranka meni, da ji je zaradi nezakonitega ravnanja natečajne komisije in urada EUIPO nastala „nepremoženjska in psihološka“ škoda. Ta škoda naj bi bila v tem, da je zaradi izpodbijane odločbe vsaj od 1. decembra 2017 v stalni negotovosti, ki naj bi bila od takrat nenehen vir zaskrbljenosti in naj bi vplivala na njeno prihodnjo poklicno pot znotraj EUIPO. Navedena odločba naj bi vzbujala tudi dvom o njenih sposobnostih in kompetencah, bila naj bi v nasprotju z njenimi razumnimi pričakovanji in naj bi zato zanjo povzročala precejšnjo napetost.

115

EUIPO ta zahtevek izpodbija.

116

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za nastanek odgovornosti Unije izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, organom, uradom ali agencijam, dejanskost in gotovost zatrjevane škode ter obstoj vzročne zveze med očitano nezakonitostjo in to škodo (sodbe z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točki 52 in 54; z dne 12. marca 2008, Giannini/Komisija, T‑100/04, EU:T:2008:68, točka 327, in z dne 29. novembra 2018, Di Bernardo/Komisija, T‑811/16, neobjavljena, EU:T:2018:859, točka 60).

117

Ti trije pogoji so kumulativni, tako da neobstoj enega od njih zadostuje za zavrnitev odškodninskih zahtevkov (glej v tem smislu sodbe z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 14; z dne 10. novembra 2004, Vonier/Komisija, T‑165/03, EU:T:2004:331, točka 78, in z dne 29. novembra 2018, Di Bernardo/Komisija, T‑811/16, neobjavljena, EU:T:2018:859, točka 60).

118

V obravnavani zadevi je tožeča stranka dokazala, da je izpodbijana odločba nezakonita, s čimer je izpolnjen prvi pogoj.

119

Vendar je treba tudi ob predpostavki, da je mogoče nepremoženjsko škodo in vzročno zvezo šteti za dokazani, ugotoviti, da – glede na to, da tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazala, da ji je nastala nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti kot podlage za razglasitev ničnosti in je s to razglasitvijo ničnosti ni mogoče v celoti odpraviti – že razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, v kateri je vsebovana ta nezakonitost, pomeni ustrezno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki je lahko nastala zaradi te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131).

120

V zvezi s psihološko škodo je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso tožba, s katero se zahteva povračilo škode, ki naj bi jo domnevno povzročila institucija, organ, urad ali agencija Unije, zato da bi zadostila zahtevam člena 76(d) Poslovnika, vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita tej instituciji oziroma temu organu, uradu ali agenciji, razlogov, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter narave in obsega te škode (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, ADR Center/Komisija, T‑644/14, EU:T:2017:533, točki 65 in 66 ter navedena sodna praksa).

121

Na podlagi elementov, ki jih je navedla tožeča stranka, pa ni mogoče opredeliti, kako se želi sklicevati na „psihološko“ škodo, ki bi bila ločena od zatrjevane nepremoženjske škode. Tudi če bi bila ta opredelitev mogoča, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obstoj take škode ali njen obseg.

122

Tako ni mogoče šteti, da je v obravnavani zadevi izpolnjen drugi pogoj, ki ga je treba dokazati za ugoditev odškodninskemu zahtevku.

123

Zato je treba odškodninski zahtevek zavrniti.

124

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je treba tožbi ugoditi v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, v preostalem pa jo je treba zavrniti.

125

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

126

EUIPO v bistvenem delu ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov plača tudi njene stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: