1

Raivo Teeäär, tožeča stranka, se je 1. julija 2004 zaposlil pri Evropski centralni banki (ECB), pri kateri je kariero začel kot višji proizvodni strokovnjak v direktoratu za bankovce. Ob zaposlitvi je bila tožeča stranka stara 50 let. V skladu z obvestilom o prostem delovnem mestu je bila razvrščena v plačni razred F/G po plačni strukturi ECB, v katerega je spadala navedena funkcija. V tem plačnem razredu je bila ob upoštevanju trajanja, ravni in pomembnosti svojih poklicnih izkušenj razvrščena na stopnjo 136.

2

Tožeča stranka je vse od zaposlitve redno napredovala znotraj svojega plačnega razreda. Januarja 2011, po sedmih letih in šestih mesecih, je dosegla njegovo zgornjo mejo, ki se ujema s stopnjo 169. V tem plačnem razredu ni bilo mogoče več nobeno napredovanje.

3

Plačna struktura ECB je sestavljena iz dvanajstih enojnih plačnih razredov, poimenovanih s črkami od A do L, in dveh dvojnih plačnih razredov, poimenovanih s črkami E/F in F/G. Vsak plačni razred zajema več stopenj, ki obsegajo vrednosti od najnižje do najvišje plače. Dvojna plačna razreda, med katerima je razred F/G, se ujemata z združenima po dvema enojnima plačnima razredoma, v tem primeru plačnima razredoma F in G, tako da se z vidika letnega prihodka začetek plačnega razreda F/G ujema s plačnim razredom F, zgornja meja pa s plačnim razredom G.

4

Konkretno plačni razred F zajema stopnje od 1 do 98, plačni razred G zajema stopnje od 1 do 99, plačni razred F/G pa zajema stopnje od 1 do 169, pri čemer se upošteva delno prekrivanje plačnega razreda F in plačnega razreda G. Stopnje od 71 do 98 plačnega razreda F se namreč ujemajo s stopnjami od 1 do 28 plačnega razreda G.

5

Torej se plače, vezane na stopnje od 1 do 98 plačnega razreda F, ujemajo s plačami, vezanimi na stopnje od 1 do 98 plačnega razreda F/G, plače, vezane na stopnje od 1 do 99 plačnega razreda G, pa se ujemajo s plačami, vezanimi na stopnje od 71 do 169 plačnega razreda F/G.

6

Razvrstitev članov osebja v dani enojni ali dvojni plačni razred se izvede glede na vrsto zasedenega delovnega mesta, kar je razvidno iz dokumenta ECB, naslovljenega „Razporeditev delovnih mest v plačne razrede – Seznam nazivov generičnih delovnih mest“ („Allocation of Positions to Bands – List of Generic Job Titles“). Za določeno vrsto delovnega mesta je napredovanje mogoče zgolj znotraj tako opredeljenega plačnega razreda, torej z ene stopnje na naslednjo višjo stopnjo iz istega plačnega razreda. Sprememba plačnega razreda je mogoča samo po ustreznem postopku zaposlovanja za drugo delovno mesto, ki spada v ta drugi plačni razred (interno napredovanje), razen v primeru izrednega napredovanja ad personam ali prevrednotenja zasedenega delovnega mesta.

7

Svet ECB je na podlagi člena 36.1 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in ECB (ESCB) in Poslovnika ECB s Sklepom z dne 9. junija 1998, ki je bil spremenjen 31. marca 1999 (UL 1999, L 125, str. 32), sprejel Pogoje za zaposlitev osebja ECB (v nadaljevanju: Pogoji za zaposlitev). V različici, ki se uporablja za ta spor, se člen 11(e) Pogojev za zaposlitev nanaša na pomoč za prehod na zaposlitev zunaj ECB (v nadaljevanju: PPZ) za člane osebja ECB, ki dajo odpoved pod pogoji in po postopku, določenih v Pravilih za zaposlene ECB (v nadaljevanju: Pravila za zaposlene).

8

Izvršilni odbor ECB je z namenom prve uporabe člena 11(e) Pogojev za zaposlitev sprejel Sklep ECB/2012/NP18 z dne 24. avgusta 2012 o spremembi Pravil za zaposlene glede pomoči za prostovoljni prehod h karieri zunaj ECB, ki je vključeval člen 2.3 Pravil za zaposlene, s katerim je bil izoblikovan pilotni program za PPZ, ki je bil omejen na največ 50 oseb ter je bil na voljo v letih 2013 in 2014. Člen 2.3.1 Pravil za zaposlene je določal, da člani osebja s pogodbo za nedoločen čas, ki so ostali vsaj osem zaporednih let v istem enojnem plačnem razredu ali vsaj dvanajst zaporednih let v istem dvojnem plačnem razredu, izpolnjujejo pogoje za vključitev v pilotni program za PPZ.

9

Tožeča stranka se je 12. avgusta 2014 prijavila za pilotni program za PPZ (v nadaljevanju: prijava za PPZ). V skladu s postopkom je prijava za PPZ vsebovala odpoved, ki bi v primeru sprejetja prijave začela veljati 13. decembra 2014. Tožeča stranka je navedeno prijavo dopolnila z dokumentom, v katerem je pojasnila, zakaj predlaga, naj se njena prijava upošteva, čeprav ne izpolnjuje pogoja o dvanajstih letih delovne dobe, določenega s členom 2.3.1 Pravil za zaposlene za člane osebja, ki spadajo v enega od dvojnih plačnih razredov.

10

Prijava za PPZ je bila zavrnjena s sklepom z dne 18. avgusta 2014 z obrazložitvijo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja o delovni dobi, saj je v dvojnem plačnem razredu F/G ostala manj kot dvanajst let.

11

Tožeča stranka je 8. septembra 2014 zadevne službe ECB obvestila o svoji odločitvi za upokojitev z učinkom od 18. decembra 2014.

12

Predlog za ponovno upravno preučitev sklepa o zavrnitvi prijave za PPZ, ki ga je tožeča stranka vložila 14. oktobra 2014, je bil zavrnjen s sklepom z dne 9. decembra 2014.

13

Tožeča stranka se je 18. decembra 2014 upokojila.

14

Pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila 9. februarja 2015 zoper sklep z dne 9. decembra 2014, je bila zavrnjena s sklepom z dne 2. aprila 2015.

15

Na podlagi tožbe, ki jo je tožeča stranka 9. junija 2015 vložila zoper sklep z dne 18. avgusta 2014, je bil ta sklep razglašen za ničen s sodbo z dne 17. novembra 2017, Teeäär/ECB (T‑555/16, neobjavljena, EU:T:2017:817), zaradi nepristojnosti ratione materiae avtorja tega sklepa.

16

Člen 2.3 Pravil za zaposlene, kakršen je izhajal iz Sklepa ECB/2012/NP18, s katerim je bil uveden pilotni program za PPZ, je bil razveljavljen s Sklepom ECB/2017/NP19 z dne 17. maja 2017 o spremembi Pravil za zaposlene ECB, glede pomoči za prostovoljni prehod h karieri zunaj ECB. Z zadnjenavedenim sklepom je bil uveden nov program za PPZ, ki je bil na voljo od 1. julija do 31. oktobra 2017 in s katerim je bil določen enoten pogoj glede osemletne delovne dobe v istem plačnem razredu.

17

Izvršilni odbor ECB je za izvršitev sodbe z dne 17. novembra 2017, Teeäär/ECB (T‑555/16, neobjavljena, EU:T:2017:817), 27. februarja 2018 sprejel nov sklep na podlagi člena 2.3 Pravil za zaposlene v prvotni različici, s katerim je zavrnil prijavo za PPZ (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

18

Posebna pritožba zoper izpodbijani sklep, ki jo je tožeča stranka vložila 3. maja 2018, je bila zavrnjena s sklepom izvršilnega odbora ECB z dne 3. julija 2018.

19

Tožeča stranka je 14. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

20

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

ECB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

22

Tožeča stranka je na obravnavi predložila dodaten dokaz, o katerem je navedla, da je to dopis, ki ga je ECB naslovila na svoj odbor uslužbencev, preden so bili znotraj te institucije uvedeni dvojni plačni razredi, in s katerim naj bi bilo mogoče dopolniti njen odgovor na pisno vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče glede zgodovine in izvora nastanka navedenih plačnih razredov. Tožeča stranka je na poziv, naj pojasni koristnost tega dokaza, navedla, da ta dokazuje, da uvedba dvojnih plačnih razredov ne bi smela povzročiti negativnih učinkov za člane osebja, ki so na vrhu enojnega plačnega razreda G ali dvojnega plačnega razreda F/G, z uvedbo PPZ pa naj bi nastali taki učinki za člane osebja v dvojnem plačnem razredu.

23

Ugotoviti je treba, da iz teh pojasnil ni razvidno, da bi bil zadevni dokaz neposredno povezan s pisnim vprašanjem Splošnega sodišča v zvezi z uvedbo dvojnih plačnih razredov. Ker se torej želi tožeča stranka nanj sklicevati v podporo svoji utemeljitvi v zvezi z neugodnimi posledicami, ki naj bi jih po njenem mnenju imela PPZ za člane osebja, ki so v položaju, kakršen je njen, in ker ne zatrjuje, da tega dokaza ne bi bilo mogoče predložiti skupaj s tožbo, je treba v skladu s členom 85 Poslovnika Splošnega sodišča šteti, da ni dopusten.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper sklep o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedeni predlogi nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 72 in navedena sodna praksa).

25

Ker je v obravnavani zadevi s sklepom o zavrnitvi pritožbe zgolj potrjen izpodbijani sklep, je treba ugotoviti, da predloga za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi pritožbe nimata samostojne vsebine in da torej ni treba posebej odločati o njiju, čeprav je treba pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega sklepa upoštevati obrazložitev, navedeno v sklepu o zavrnitvi pritožbe, saj se šteje, da se ta obrazložitev ujema z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2018, SE/Svet, T‑231/17, neobjavljena, EU:T:2018:3, točka 22 in navedena sodna praksa).

26

Tožeča stranka v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge.

27

Tožeča stranka s prvima tožbenima razlogoma uveljavlja ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 2.3.1 Pravil za zaposlene, to je določbo, ki je bila v zvezi z njo uporabljena v izpodbijanem sklepu. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in načela sorazmernosti ter očitno napako pri presoji, drugi pa na kršitev člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnem okviru enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) zaradi diskriminacije na podlagi starosti.

28

Če člena 2.3.1 Pravil za zaposlene ni mogoče šteti za nezakonitega, tožeča stranka podredno navaja druga tožbena razloga, ki se nanašata, tretji, na očitno napako pri presoji in kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, in četrti, na kršitev člena 2.3.1 Pravil za zaposlene.

29

Tožeča stranka trdi, da dvojni pogoj glede delovne dobe iz člena 2.3.1 Pravil za zaposlene pomeni različno obravnavanje ter da je to različno obravnavanje na splošno samovoljno, saj se z njim razlikuje med člani osebja, ki spadajo v enojni plačni razred, in tistimi, ki spadajo v dvojni plačni razred, vsekakor pa naj bi bilo samovoljno v odnosu do članov osebja, ki so kot ona dosegli zgornjo mejo dvojnega plačnega razreda, preden so dopolnili dvanajst let delovne dobe v tem plačnem razredu. Če pa bi bilo to primerno in bi bili določeni različni pogoji glede delovne dobe formalno utemeljeni z obstojem dveh različnih kategorij plačnih razredov, naj bi diskriminacija izhajala iz člena 2.3.1 Pravil za zaposlene v povezavi s seznamom nazivov generičnih delovnih mest, na podlagi katerega se za vsako vrsto delovnega mesta opredeli enojni ali dvojni plačni razred, v katerega ta spada.

30

Sporno razlikovanje naj bi bilo na splošno samovoljno, saj naj dejstvo, da ima dvojni plačni razred več stopenj kot enojni plačni razred – s posledico, da osebe, zaposlene v enojnem plačnem razredu pogosteje dosežejo zgornjo mejo svojega plačnega razreda – ne bi imelo nobene zveze s cilji PPZ, ki naj bi bili olajšanje prehoda h karieri zunaj ECB, spodbujanje povečanega kroženja stalnega osebja in spodbujanje notranje mobilnosti.

31

Razlikovanje naj bi bilo še posebej samovoljno za člane osebja, ki – kot tožeča stranka – spadajo v dvojni plačni razred, vendar so bili ob zaposlitvi razvrščeni na stopnjo v delu tega dvojnega plačnega razreda, ki se ujema z drugim od obeh enojnih plačnih razredov, s povezavo katerih je nastal dvojni plačni razred (torej v primeru dvojnega plačnega razreda F/G plačnega razreda G). Ob upoštevanju števila stopenj, ki te člane osebja ločujejo od zgornje meje zadevnega dvojnega plačnega razreda, naj bi bil njihov položaj z vidika možnosti za napredovanje namreč enak položaju tistih, ki spadajo v enojni plačni razred. Torej naj sporno razlikovanje ob upoštevanju ciljev PPZ ne bi bilo primerno. Ta primer naj ne bi bil izjemen, saj naj bi se nanašal na 18 % članov osebja, zaposlenih med letoma 2010 in 2012.

32

Sporno razlikovanje naj bi bilo poleg tega v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj naj ECB za uresničitev ciljev PPZ ne bi izbrala najmanj omejujočega sredstva. Za vse svoje člane osebja bi lahko namreč določila pogoj glede delovne dobe, ki bi se navezoval na dejstvo, da so zgornjo mejo svojega plačnega razreda dosegli že pred določenim številom let.

33

Nazadnje naj bi sporno razlikovanje izhajalo iz očitne napake pri presoji, saj naj z njim ne bi bilo mogoče izravnati domnevno manjših kariernih možnosti članov osebja, razvrščenih v enojni plačni razred.

34

ECB navaja, da je bil predmet pilotnega programa za PPZ ponuditi pomoč za karierno preusmeritev članom osebja, ki že dolgo delajo za ECB in ki so ostali v istem plačnem razredu, in sicer ne glede na število stopenj, prek katerih so šli, ne pa članom osebja, ki so bili blokirani na zgornji meji svojega plačnega razreda. Sporno razlikovanje naj bi temeljilo na dejstvu, da dvojni plačni razredi štejejo približno 50 % več stopenj kot enojni plačni razredi. Zato naj bi bilo mogoče položaj osebe v dvojnem plačnem razredu primerjati zgolj s položajem oseb v plačnem razredu iste vrste.

35

ECB priznava, da medsebojna zveza med razvrstitvijo v dvojni plačni razred in obstojem možnosti za večje napredovanje ustreza običajnemu standardnemu položaju, vendar ob tem trdi, da se je zakonodajalcu dovoljeno opreti na tak položaj, ne da bi moral poleg tega določiti še sisteme odstopanj, s katerimi bi upošteval netipične položaje. Ob tem še poudarja, da je imela ECB pri odločitvah politične narave, ki jih je v vlogi „zakonodajalca“ sprejela za izoblikovanje okvira tega pilotnega programa, široko polje proste presoje.

36

ECB v okviru analize in concreto poudarja, prvič, da je bilo v času začetka veljavnosti pilotnega programa za PPZ 794 oseb razvrščenih v dvojni plačni razred F/G, pet oseb je bilo razvrščenih v enojni plačni razred F, sedem pa jih je bilo razvrščenih v enojni plačni razred G, pri čemer nobena od teh sedmih oseb ni bila vključena v pilotni program za PPZ. Drugič, ne bi naj bilo mogoče, da bi bila katera od oseb, zaposlenih v plačnem razredu G, obravnavana ugodneje kot tožeča stranka zaradi pogoja glede osemletne delovne dobe, ki se je uporabljal za člane osebja, razvrščene v ta enojni plačni razred, saj je bilo na dan začetka uporabe navedenega pilotnega programa vseh sedem oseb iz plačnega razreda G tja razvrščenih na podlagi napredovanja, ne pa neposredno ob zaposlitvi.

37

Najprej je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Evropske unije, določeno v členih 20 in 21 Listine ter se uporablja v pravu javnih uslužbencev Unije, med drugim zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 16. julija 2015, EJ in drugi/Komisija, F‑112/14, EU:F:2015:90, točka 65 in navedena sodna praksa).

38

Elemente, po katerih se položaji razlikujejo, in njihovo morebitno primerljivost je treba opredeliti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena zadevnih določb, pri čemer je treba upoštevati načela in cilje zadevnega področja (glej sodbo z dne 7. marca 2017, RPO, C‑390/15, EU:C:2017:174, točka 42 in navedena sodna praksa).

39

Kadar je ugotovljeno različno obravnavanje dveh primerljivih položajev, načelo enakega obravnavanja ni kršeno, če je to razlikovanje ustrezno utemeljeno (glej sodbo z dne 7. marca 2017, RPO, C‑390/15, EU:C:2017:174, točka 52 in navedena sodna praksa).

40

Tako je, če je različno obravnavanje povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z ukrepom, s katerim je bilo povzročeno to razlikovanje, in če je sorazmerno s tem ciljem. Kadar ima regulativni organ široko polje proste presoje, mora biti sodni nadzor spoštovanja teh pogojev omejen na očitno napako (glej sodbo z dne 7. marca 2017, RPO, C‑390/15, EU:C:2017:174, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).

41

V zvezi s tem je treba poudariti, da ima ECB, kadar določa pravila v zvezi z ureditvami, ki se uporabljajo za osebje, ki ga zaposluje, zaradi svoje funkcionalne neodvisnosti široko avtonomijo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2002, Pflugradt/ECB, T‑178/00 in T‑341/00, EU:T:2002:253, točka 48). Poleg tega imajo institucije široko polje proste presoje za določitev interesa službe ne glede na preučitev, v okviru katere – ali odločbo, za katero – mora biti upoštevan ta interes (glej sodbo z dne 16. maja 2018, Barnett/EESO, T‑23/17, neobjavljena, EU:T:2018:271, točka 36 in navedena sodna praksa). V takem primeru bi bilo načelo prepovedi diskriminacije ali enakega obravnavanja kršeno, le če bi se z zadevnim ukrepom povzročilo razlikovanje, ki bi bilo arbitrarno ali očitno neprimerno glede na cilj tega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 72).

42

Prav tako je treba pojasniti, da tudi če bi v posebnih položajih iz uvedbe neke splošne in abstraktne ureditve izhajale naključne nevšečnosti, organu, ki ima zakonodajno pristojnost, ni mogoče očitati kategorizacije pri organizaciji njegovih služb, razen če ni ta po svoji naravi diskriminatorna glede na cilj, ki ga uresničuje (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 81 in navedena sodna praksa).

43

V obravnavani zadevi je bilo s členom 2.3.1 Pravil za zaposlene vzpostavljeno različno obravnavanje članov osebja ECB glede na to, ali spadajo v dvojni ali enojni plačni razred, saj je bilo za prve, ki predstavljajo velik del osebja, določeno, da so do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ upravičeni od dopolnjenih dvanajstih let delovne dobe v svojem plačnem razredu, medtem ko je bila zahtevana delovna doba za druge osem let.

44

Torej je treba v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točkah od 38 do 42, opredeliti predmet in cilj pilotnega programa za PPZ, da se ugotovi, ali sta položaja oseb iz ene ali druge kategorije plačnih razredov primerljiva, v primeru trdilnega odgovora pa še, ali je ugotovljeno različno obravnavanje utemeljeno ali ne.

45

Glede primerljivosti položajev, je treba ugotoviti, da je ECB v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče v zvezi s cilji PPZ, navedla, da je bila ta pomoč izoblikovana na podlagi razmisleka po ugotovitvi „demografskega izziva“, s katerim se je soočila ta institucija. Pojasnila je, da je velik del njenega osebja iz razlogov, povezanih z merili za zaposlovanje, izoblikovanimi ob njeni ustanovitvi, v sorazmerno dolgem obdobju ostal v stabilnem položaju, nato pa naj bi se v sorazmerno kratkem obdobju upokojil.

46

Posledica tega položaja naj bi bile zlasti omejene možnosti za interno napredovanje v višji plačni razred, zato naj bi bili člani osebja, ki bi želeli opravljati nove funkcije, demotivirani.

47

ECB se je na podlagi razmisleka zaradi te ugotovitve odločila sprejeti poseben ukrep, katerega namen je bil spodbuditi zgodnejši odhod dela osebja, to je članov osebja, za katere je bilo najverjetneje, da so dolgo delali za ECB in so pri tem ostali v istem plačnem razredu, ne da bi se ta ukrep posebej osredotočal na člane osebja v starostni skupini, na katero se je nanašal „demografski izziv“.

48

Torej je bil cilj izoblikovanja pilotnega programa za PPZ preventivno preprečiti več tveganj, ki bi lahko negativno vplivala na dobro delovanje ECB v bolj ali manj bližnji prihodnosti, tako da bi se vnaprej izpraznilo nekaj delovnih mest, s čimer bi omogočili zaposlitev novih oseb in povečali možnosti za interno napredovanje že zaposlenemu osebju. Ker se je ta ukrep ujemal z željo, da se ohrani ali celo izboljša raven kakovosti storitev, ki se zagotavljajo v okviru izvajanja nalog ECB, je bil povezan z interesom službe.

49

V tem okviru je bil predmet pilotnega programa za PPZ sprožiti prostovoljen in zgodnejši odhod dela članov osebja, ki so določeno število let delali v ECB in pri tem ostali v istem plačnem razredu, pri čemer se je razlikovalo med člani osebja v enojnem plačnem razredu in tistimi v dvojnem plačnem razredu, odhod pa se je spodbujal v obliki podpore pri prehodu na poklicno pot zunaj ECB, zlasti na finančni ravni. Čeprav bi bilo mogoče ta predmet z vidika članov osebja, ki bi jih poklicna preusmeritev lahko zanimala, obravnavati kot ugoden ukrep, nič manj ne drži, da se je glede na cilje, ki naj bi jim služil, navezoval predvsem na interes službe.

50

Vzporedno je ECB v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča še pojasnila, da je bil namen izoblikovanja dvojnih plačnih razredov zlasti omogočiti karierni razvoj skozi mnogo let za vrste delovnih mest, pri katerih je napredovanje na različne ravni izvajanja mogoče glede na pridobljene izkušnje. Teh elementov tožeča stranka ni izpodbijala, saj se je na obravnavi omejila na trditev, da je ECB zagotovila, da uvedba dvojnih plačnih razredov ne bo škodljiva za takrat zaposlene člane osebja.

51

Torej je treba ugotoviti, da se – v primerjavi z enojnimi plačnimi razredi – oba dvojna plačna razreda (E/F in F/G) objektivno ujemata s potencialno dolgo karierno potjo, ki lahko spodbudi stabilnost osebja na delovnih mestih, za katera bi lahko izkušnje, pridobljene pri samem izvajanju zadevnih funkcij v instituciji, pomenile prednost za uresničevanje njenih nalog, zlasti glede strokovnega znanja ter torej učinkovitosti in pristojnosti, ki jih osebje prevzame. S seznama zadevnih delovnih mest je razvidno, da se ta večinoma ujemajo z odgovornimi tehničnimi (ne pa vodstvenimi) funkcijami („strokovnjaki“ za plačni razred F/G, „izvedenci“ ali „analitiki“ za plačni razred E/F), od katerih je večina povezana z uresničevanjem posebnih nalog ECB. To je med drugim veljalo za tožečo stranko, ki je bila zaposlena kot proizvodni strokovnjak v direktoratu za bankovce.

52

Torej se položaja obeh kategorij zadevnih oseb med seboj razlikujeta po elementu, ki je z vidika interesa službe bistven, saj se ujemata z različnima vrstama funkcij, v zvezi s katerimi je ECB za nekatere želela, da jih opravlja osebje v stabilnejšem položaju. Ker ima torej član osebja v dvojnem plačnem razredu na splošno na voljo večji razpon napredovanja znotraj svojega plačnega razreda kot član osebja v enojnem plačnem razredu, položaja oseb v eni ali drugi kategoriji plačnih razredov ni mogoče obravnavati, kot da sta primerljiva z vidika predmeta in cilja pilotnega programa za PPZ, kot sta bila opredeljena v točkah 48 in 49. Če želi namreč institucija člane osebja, ki opravljajo nekatere vrste funkcij, v svojih službah obdržati precej dolgo, je smiselno, da zadevne osebe niso deležne tako močne spodbude k zgodnejšemu odhodu kot člani osebja, ki opravljajo vrste funkcij, za katere tak cilj ne obstaja. Ta previdnostni ukrep lahko pripomore k ohranjanju ali celo izboljšanju kakovosti storitev, ki se zagotavljajo pri opravljanju nalog te institucije, zato je v interesu službe.

53

Vsekakor je treba šteti, da bi bilo – tudi če bi bila položaja članov osebja v eni ali drugi kategoriji plačnih razredov primerljiva – različno obravnavanje v obliki določitve dvanajstletnega merila za upravičenost za osebe, ki opravljajo vrsto funkcij iz dvojnega plačnega razreda, in zgolj osemletnega merila za upravičenost za osebe, ki opravljajo funkcije iz enojnega plačnega razreda, objektivno utemeljeno iz istih razlogov, kot so bili navedeni zgoraj v točkah 51 in 52.

54

Poleg tega je način, kako se je upoštevala v točki 51 zgoraj opredeljena značilnost funkcij iz obeh dvojnih plačnih razredov, sorazmeren, saj se štiriletna razlika glede merila za upravičenost do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ, ki obstaja med obema kategorijama članov osebja, približno ujema z razliko v razponu plačnega napredovanja, ki obstaja med enojnim in dvojnim plačnim razredom. Iz podatkov, navedenih zgoraj v točki 4, je namreč razvidno, da bi se matematično razmerje med osemletno delovno dobo za člane osebja v enojnem plačnem razredu in številom stopenj, ki jih vsebuje tak plačni razred, to je 99, ujemalo z nekaj manj kot 14 leti delovne dobe za člane osebja v dvojnem plačnem razredu, ki vsebuje 169 stopenj.

55

Nazadnje, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 42, je treba priznati, da ECB upravičeno trdi, da se je lahko – ker je morala izoblikovati ureditev za splošno uporabo na področju, na katerem razpolaga s širokim poljem proste presoje in široko avtonomijo – oprla na standardne položaje, ne da bi s tem storila očitno napako pri presoji, in da ji poleg tega ni bilo treba določiti še sistema izjem, s katerim bi upoštevala netipične položaje, kakršen je položaj tožeče stranke.

56

Kar zadeva alternativno merilo za upravičenost, katerega upoštevanje zagovarja tožeča stranka – ki temelji na tem, da je bila določeno število let dosežena zgornja meja v enem od plačnih razredov, ne da bi se razlikovalo med vrstami plačnega razreda – je treba ugotoviti, da bi se to ujemalo z drugačno odločitvijo ECB v okviru njene politike upravljanja osebja.

57

Kot pa je bilo že navedeno zgoraj v točkah 40 in 41, prvič, ECB pri določanju pravil v zvezi z vprašanji glede ureditve, ki se uporablja za osebje, ki ga zaposluje, zaradi svoje funkcionalne neodvisnosti razpolaga s široko avtonomijo. Drugič, institucije razpolagajo s širokim poljem proste presoje pri opredeljevanju interesa službe, pri čemer je sodni nadzor omejen na preverjanje, ali njihove odločitve ne vsebujejo očitne napake.

58

V tem okviru je treba upoštevati dejstvo – kot je razvidno zlasti iz točk od 51 do 54 zgoraj – da je merilo glede delovne dobe, upoštevano za pilotni program za PPZ, temeljilo na objektivni podlagi in se je skladalo s strukturo karier v ECB, ki temelji na vrsti opravljane funkcije.

59

Kot je poleg tega poudarila ECB, bi lahko merilo, ki bi temeljilo na dejstvu, da je bila dosežena zgornja meja plačnega razreda, upravičenost do PPZ omogočilo tudi članom osebja, ki so bili zaposleni šele pred kratkim, vendar na zelo visoki ravni enega od plačnih razredov.

60

Dalje, tako merilo bi lahko povzročilo različno obravnavanje. Iz odgovorov ECB na pisna vprašanja Splošnega sodišča je namreč razvidno, da je bilo med 987 člani osebja ki so bili 1. januarja 2013 v dvojnem plačnem razredu, le 161 teh članov ob zaposlitvi razvrščenih na stopnjo, ki se je ujemala z eno od stopenj višjega enojnega plačnega razreda. Torej bi bila na podlagi navedenega merila ugodneje obravnavana manjšina članov osebja, torej tisti, ki so bili med temi 161 osebami ob zaposlitvi razvrščeni na stopnjo, sorazmerno blizu zgornji meji svojega dvojnega plačnega razreda. Nasprotno, če predpostavimo, da je mogoče glede na napredovanje tožeče stranke v njenem plačnem razredu (prehod s stopnje 136 na stopnjo 169 v sedmih letih in pol) kot običajno obravnavati letno napredovanje za štiri do pet stopenj, bi bila verjetnost, da bi bili do sodelovanja upravičeni člani osebja, ki so bili prvotno razvrščeni v spodnji del dvojnega plačnega razreda, majhna ali celo nična.

61

Poleg tega težave, na katere je bilo opozorjeno zgoraj v točkah 58 in 59, zaradi katerih bi bilo treba predvideti dodatne določbe v izogib nerazumnim primerom ali velikim razlikam v obravnavanju, potrjujejo verodostojnost trditve ECB, da je bil sporni ukrep ustrezen za uresničitev cilja izoblikovanja preprostih in lahko izvedljivih pravil.

62

Podobno je treba ugotoviti, da se s trditvijo tožeče stranke, da člani osebja, ki so dosegli zgornjo mejo plačnega razreda, v katerega spadajo, nimajo več kariernih možnosti, s katero želi ta dokazati primernost alternativnega merila, ki ga zagovarja, ne upoštevajo vse karierne možnosti v ECB. Treba je namreč ugotoviti, da te možnosti ne izhajajo zgolj iz stopenjskega napredovanja znotraj danega plačnega razreda, temveč tudi iz napredovanja na različne ravni opravljanja nekaterih vrst funkcij in na splošno iz možnosti internega napredovanja v višji plačni razred. Te možnosti pa so za člane osebja z bogatimi poklicnimi izkušnjami – kar nujno drži za osebe na vrhu svojega plačnega razreda – velike. Poleg tega je eden od ciljev PPZ prav spodbuditi interno napredovanje zaradi izpraznitve mest ob zgodnejšem odhodu nekaterih članov osebja na delovnih mestih v višjih plačnih razredih, kar pomeni, da PPZ že sama po sebi vključuje odgovor na pomisleke, kakršne izpostavlja tožeča stranka.

63

Nazadnje, za presojo sorazmernosti zadevnega merila glede delovne dobe ni brezpredmetna niti ugotovitev, da je bilo to merilo vključeno v pilotni program, ki naj bi bil predmet naknadne presoje, kot je to razvidno iz uvodne izjave 2 Sklepa ECB/2012/NP18 (glej po analogiji sodbo z dne 7. marca 2017, RPO, C‑390/15, EU:C:2017:174, točka 69).

64

Torej ni mogoče niti ob predpostavki, da je položaj članov osebja iz dvojnega plačnega razreda z vidika predmeta in ciljev PPZ primerljiv s položajem članov osebja iz enojnega plačnega razreda, kot očitno napako obravnavati dejstvo, da je bilo za pilotni program za PPZ upoštevano sporno merilo glede delovne dobe, ki se je tako izkazalo kot utemeljeno.

65

Iz vseh zgornjih preudarkov je razvidno, da člen 2.3.1 Pravil za zaposlene ni bil v nasprotju z načelom enakega obravnavanja niti ni pomenil – kolikor je mogoče ti vprašanji preučevati ločeno – kršitve načela sorazmernosti ali očitne napake pri presoji, ker je bil določen prag za upravičenost do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ, ki se je ujemal z dvanajstimi leti delovne dobe za člane osebja, razvrščene v dvojne plačne razrede, medtem ko je bil za tiste, razvrščene v enojne plačne razrede, ta prag določen na osem let delovne dobe.

66

Prvi tožbeni razlog je tako treba zavrniti kot neutemeljen.

67

Po navedbah tožeče stranke so osebe na isti ravni v plačnih razredih v približno isti starostni skupini. Zato trdi, da so morali biti člani osebja – ker so morali biti tisti, razvrščeni v dvojni plačni razred, za upravičenost do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ stari štiri leta več od tistih iz enojnega plačnega razreda – starejši, da so lahko izkoristili ta program. Zato naj bi člen 2.3.1 Pravil za zaposlene vseboval prikriti pogoj glede starosti. Ta pogoj naj bi bilo mogoče šteti za diskriminacijo, ki neposredno temelji na starosti, v zvezi s člani osebja, razvrščenimi v dvojni plačni razred, ta diskriminacija pa naj ne bi bila objektivno utemeljena iz istih razlogov, kot so bili navedeni v okviru prvega tožbenega razloga.

68

ECB trdi, da ni medsebojne povezave med starostjo in razvrstitvijo v enojni plačni razred oziroma razvrstitvijo v dvojni plačni razred, niti med starostjo in delovno dobo v posameznem plačnem razredu, niti med starostjo in ravnjo razvrstitve znotraj plačnega razreda. Torej naj ne bi bilo različnega obravnavanja, ki bi bilo neposredno ali posredno povezano s starostjo.

69

Opozoriti je treba, da je bilo načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki je splošno načelo prava Unije, na področju zaposlovanja in dela konkretizirano z Direktivo 2000/78 (sodba z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 21) in da je prepoved vsakršne diskriminacije, med drugim na podlagi starosti, določena v členu 21 Listine. Poleg tega Direktiva 2000/78 ni le dopusten vir navdiha v okviru sporov, povezanih z osebjem institucij Unije, ko gre za določitev obveznosti pristojnega regulativnega organa v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, RK/Svet, T‑11/17, EU:T:2019:65, točke od 68 do 70 ter navedena sodna praksa), temveč je za ECB tudi zavezujoča na podlagi člena 9(c) Pogojev za zaposlitev.

70

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da pogoji za upravičenost do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ niso vsebovali nikakršnega neposrednega napotila na starost članov osebja.

71

Poleg tega razlikovanje med člani osebja glede na vrsto plačnega razreda, v katerega spadajo, ni povezano z njihovo starostjo.

72

V zvezi s tem je pomembno poudariti, da je delovna doba v katerem koli plačnem razredu odvisna izključno od trenutka, ko je bila oseba zaposlena, ali kvečjemu trenutka, ko je napredovala v posamezni plačni razred.

73

Glede položaja, ki se ujema s položajem tožeče stranke in na katerega ta opira svojo tožbo, torej zaposlitev v dvojnem plačnem razredu, je treba ugotoviti, da je ta zaposlitev mogoča v kateri koli fazi kariere, med drugim v njenem drugem delu, na kar kaže primer tožeče stranke, vendar tudi prej v karieri ali celo na njenem začetku.

74

Poleg tega ja drugo navedeni primer najpogostejši, saj je bilo – kot je razvidno iz podatkov ECB, ki jih je v svojih pisanjih povzela tožeča stranka – od 458 oseb, ki jih je ta institucija zaposlila med letoma 2010 in 2012, 82 % razvrščenih v prvi del dvojnega plačnega razreda.

75

To pomeni, da je zaposlitev pri ECB – in torej razvrstitev v enega od plačnih razredov – mogoča v praktično kateri koli fazi poklicnega življenja in torej praktično ob kateri koli starosti, ki se ujema s tem obdobjem življenja.

76

Iz navedenega je razvidno, da ni mogoče izključiti, da ima član osebja, ker je bil zaposlen v začetku kariere, dvanajst let delovne dobe v dvojnem plačnem razredu, preden dopolni starost 40 let, tako da bi bil upravičen do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ, niti da član osebja, ker je bil zaposlen ali je napredoval ob koncu kariere, pri 55 letih ni dopolnil osmih let delovne dobe v enojnem plačnem razredu, tako da ne bi bil upravičen do sodelovanja v tem programu.

77

Drži sicer, da obstaja možnost, da bi bila v primeru dveh oseb iste starosti, zaposlenih v istem trenutku, vendar ena v enojnem, druga pa v dvojnem plačnem razredu, ena od njiju upravičena do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ, druga pa ne. Vendar tak položaj ne bi bil posledica diskriminacije na podlagi starosti, ampak bi se to zgodilo zaradi trenutka zaposlitve in vrste plačnega razreda, v katerega ti osebi spadata in ki se določi glede na vrsto opravljane funkcije, torej zaradi parametrov, neodvisnih od starosti, pri čemer je bilo v okviru odgovora na prvi tožbeni razlog ugotovljeno, da je drugo navedeni parameter v skladu s cilji in predmetom PPZ.

78

Poleg tega tožeča stranka svoje razlogovanje v zvezi z obstojem različnega obravnavanja, ki temelji na starosti, v točki 80 tožbe sicer končuje z navedbo, da PPZ „določa različno obravnavanje, ki neposredno temelji na starosti“, vendar se v točki 72 tožbe sklicuje na obstoj posredne diskriminacije na podlagi starosti, zato je treba preučiti to drugo možnost.

79

V skladu z opredelitvijo iz člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, če na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavlja osebe neke starosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če niso te določbe, merila ali prakse objektivno upravičene z zakonitim ciljem in če niso sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujna. Poleg tega iz člena 10(1) te direktive izhaja, da mora priznanje diskriminacije temeljiti na dejstvih, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za neposredno ali posredno diskriminacijo.

80

V obravnavani zadevi je iz številčnih podatkov iz bilance, pripravljene po koncu PPZ (Priloga A.14), razvidno, da je izoblikovanje tega ukrepa privedlo do zgodnejšega odhoda sedmih oseb, mlajših od 45 let, 15 oseb, starih od 45 do 54 let, in 23 oseb, starejših od 54 let. Te številke kažejo, da zaradi spornega merila glede delovne dobe med člani osebja konkretno niso bili postavljeni v ugodnejši ali neugodnejši položaj tisti iz določene starostne skupine.

81

Poleg tega je treba ugotoviti, da bi bilo tudi ob predpostavki, da bi v obravnavani zadevi lahko obstajala povezava med merilom glede delovne dobe in starostjo, morebitno različno obravnavanje vsekakor utemeljeno iz enakih razlogov v zvezi z interesom službe, kot so bili navedeni zgoraj v točkah 48 in od 50 do 54 v okviru odgovora na prvi tožbeni razlog, saj je načelo prepovedi diskriminacije, med drugim na podlagi starosti, iz člena 21 Listine zgolj poseben izraz načela enakega obravnavanja, urejenega v členu 20 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2019, RK/Svet, T‑11/17, EU:T:2019:65, točka 60 in navedena sodna praksa).

82

Torej je treba ugotoviti, da člen 2.3.1 Pravil za zaposlene ni vključeval diskriminacije na podlagi starosti v škodo članov osebja iz dvojnega plačnega razreda, ker je bil z njim določen prag za upravičenost do sodelovanja v pilotnem programu za PPZ, ki se je ujemal z dvanajstimi leti delovne dobe za člane osebja, razvrščene v dvojne plačne razrede, medtem ko je bil za tiste, razvrščene v enojne plačne razrede, ta prag določen na osem let delovne dobe.

83

Drugi tožbeni razlog je tako treba zavrniti kot neutemeljen.

84

Tožeča stranka trdi, da je ECB storila očitno napako pri presoji in hkrati kršila dolžnost skrbnega ravnanja, ker ni dovolj poglobljeno preučila, kaj pomeni sporni pogoj glede delovne dobe, čeprav naj bi ta povzročil izkrivljanje z vidika načela kariernega prehoda in diskriminacijo ali v nekaterih primerih krivico, in ker člena 2.3.1 Pravil za zaposlene ni razlagala tako, da bi se tem posledicam izognila. To naj bi v zvezi s tožečo stranko lahko storila zlasti z uporabo nove ureditve, ki ne vsebuje več razlikovanja med enojnimi in dvojnimi plačnimi razredi, v okviru ukrepov za izvršitev sodbe z dne 17. novembra 2017, Teeäär/ECB (T‑555/16, neobjavljena, EU:T:2017:817).

85

ECB izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga. Ob tem zlasti trdi, da je dolžnost skrbnega ravnanja omejena na spoštovanje standardov, zato ni mogla uporabiti odstopanj, ki s členom 2.3.1 Pravil za zaposlene niso bila določena, ali se izogniti področju uporabe ratione temporis te določbe in določbe, ki jo je nadomestila.

86

Uvodoma je treba ugotoviti, da je iz odgovora na prvi tožbeni razlog razvidno, da temu tožbenemu razlogu ni mogoče ugoditi v delu, v katerem temelji na predpostavki, da naj bi sporni pogoj glede delovne dobe povzročil izkrivljanje z vidika načela kariernega prehoda. Torej je treba preučiti, ali je bilo na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja ECB naloženo, da mora ugoditi prijavi tožeče stranke za PPZ, ker naj bi v njenem primeru pogoj za upravičenost iz člena 2.3.1 Pravil za zaposlene privedel do neugodnega in neprimernega rezultata.

87

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da z zadevno določbo ni bila določena nikakršna izjema ali možnost odstopanja od pogoja glede delovne dobe, zato je morala ECB ravnati v skladu s to določbo.

88

Dolžnost skrbnega ravnanja uprave do njenih uslužbencev namreč izraža ravnotežje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci. Ta dolžnost med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju člana svojega osebja upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega člana osebja. Toda zaščita pravic in interesov članov osebja mora biti vseeno omejena s spoštovanjem veljavnih standardov (glej po analogiji sodbo z dne 5. decembra 2006, Angelidis/Parlament, T‑416/03, EU:T:2006:375, točka 117 in navedena sodna praksa).

89

ECB zato ni mogoče očitati, da je uporabila člen 2.3.1 Pravil za zaposlene v različici, ki je veljala ob vložitvi prijave tožeče stranke za pilotni program za PPZ.

90

Tretji tožbeni razlog je tako treba zavrniti kot neutemeljen.

91

Tožeča stranka trdi, da pojem „dvojni plačni razred“ v okviru predpisov, ki se uporabljajo za osebje ECB, ni jasno opredeljen, in poudarja, da v njeni pogodbi ni navedeno, da je „plačni razred F/G“ („F/G‑Band“), v katerega je bila razvrščena, „dvojni plačni razred“ („broadband“). Ob upoštevanju teh nejasnosti naj bi bilo treba šteti, da je bila tožeča stranka razvrščena v enojni plačni razred v smislu člena 2.3.1 Pravil za zaposlene, in da bi morala zato dokazati le osem let delovne dobe, tako da bi bila njena prijava v pilotni program za PPZ dopustna.

92

ECB trdi, da Priloga 1 k Pogojem za zaposlitev v točki 4 vsebuje opredelitev pojma dvojnega plačnega razreda. K temu še dodaja, da je bilo izrecno navedeno, da so Pogoji za zaposlitev sestavni del pogodbe tožeče stranke ter da je bila ta pogodbeno razvrščena v sosednja plačna razreda F in G. Torej naj to, da je v pogodbi tožeče stranke naveden „plačni razred F/G“, ne da bi bilo pojasnjeno, da je to dvojni plačni razred, ne bi imelo nikakršnega vpliva.

93

Ugotoviti je treba, da je pojem dvojnega plačnega razreda v Prilogi 1 k Pogojem za zaposlitev v točki 4 dejansko opredeljen kot „sklop dveh sosednjih plačnih razredov“. To opredelitev je treba navezati na strukturo plač, navedeno v točki 1 te priloge, v kateri so povzeti razredi A, B, C, D, E, F, E/F, G, F/G, H, I, J, K in L ter iz katere je razvidno, da le plačna razreda E/F in F/G tvorita sklop dveh sosednjih plačnih razredov.

94

Kot trdi ECB, so bili Pogoji za zaposlitev sestavni del pogodbe tožeče stranke o zaposlitvi, saj so bili priloženi dopisu ECB z dne 9. februarja 2004, ki je kot sestavni del te pogodbe vseboval pogoje o njeni zaposlitvi.

95

Torej je treba izraz „F/G‑Band“ iz navedenega dopisa razlagati tako, da določa razvrstitev tožeče stranke kot proizvodnega strokovnjaka v dvojni plačni razred F/G, in sicer ne glede na to, da izraz „dvojni“ („broad“) tam ni naveden.

96

Poleg tega je iz dokumenta, ki ga je tožeča stranka priložila svoji prijavi v pilotni program za PPZ, razvidno, da je dopis ECB z dne 9. februarja 2004, ki je vseboval pogoje njene zaposlitve, tudi sama razlagala na ta način.

97

Tako je treba kot neutemeljen zavrniti tudi četrti tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka navedla v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti, in zato tudi predlog za razglasitev ničnosti.

98

Tožeča stranka predlaga, naj se ECB naloži, da ji plača znesek, ki ustreza pomoči, ki bi jo prejela v primeru ugoditve njeni prijavi za pilotni projekt za PPZ, ocenjen na 101.447 EUR, povečan za obresti.

99

ECB predlaga, naj se odškodninski zahtevek zavrne, ker je treba po njenem mnenju predlog za razglasitev ničnosti, ki je z njim tesno povezan, prav tako zavrniti.

100

V zvezi s tem je dovolj spomniti, da je treba predloge za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, če so, kot v obravnavani zadevi, tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki jih je treba zavrniti kot neutemeljene (sodba z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 69; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija, C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 129, in z dne 14. septembra 2006, Komisija/Fernández Gómez, C‑417/05 P, EU:C:2006:582, točka 51).

101

Ker je treba predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa zavrniti, je treba kot neutemeljen zavrniti tudi odškodninski zahtevek, s tem pa je treba zavrniti tudi tožbo v celoti.

102

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi ECB naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

razsodilo: