1

Družba Air Berlin plc je bila letalski prevoznik. Leta 2016 je zaradi finančnih težav začela izvajati načrt prestrukturiranja, ki se je moral delno financirati s posojili enega od njenih delničarjev, to je družbe Etihad Airways PJSC.

2

Družba Etihad Airways 9. avgusta 2017 ni plačala obroka posojila, ki je zapadel.

3

Družba Etihad Airways je 11. avgusta 2017 javno napovedala, da družbi Air Berlin ne bo več zagotavljala finančne podpore.

4

Dne 15. avgusta 2017 je na eni strani družba Air Berlin začela postopek zaradi insolventnosti pri Amtsgericht Charlottenburg (okrajno sodišče v Charlottenburgu, Nemčija), ki ji je dovolilo, da še naprej upravlja svoje premoženje in razpolaga z njim pod nadzorom začasnega upravitelja.

5

Na drugi strani je nemška vlada Evropski komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU priglasila ukrep pomoči v obliki posojila s poroštvom v najvišjem znesku 150 milijonov EUR za družbo Air Berlin (v nadaljevanju: pomoč za reševanje). Komisija je s Sklepom C(2017) 6080 final z dne 4. septembra 2017 o državni pomoči SA.48937 (2017/N) – Nemčija v zvezi z reševanjem družbe Air Berlin (UL 2017, C 400, str. 7, v nadaljevanju: sklep o razglasitvi pomoči za reševanje za združljivo z notranjim trgom) pomoč za reševanje razglasila za združljivo z notranjim trgom. V zvezi s tem je pojasnila, da naj bi ta pomoč omogočila nadaljevanje dejavnosti družbe Air Berlin za največ trimesečno obdobje, v katerem je bila predvidena prodaja sredstev te družbe.

6

Intervenientka, družba easyJet plc, in družba Air Berlin sta 27. oktobra 2017 sklenili sporazum o pridobitvi slotov, med drugim na letališču Berlin-Tegel (Nemčija), parkirnih mest za te slote, morebitnih rezervacij strank družbe Air Berlin v zvezi z operacijami, povezanimi z navedenimi sloti, različnih elementov potniških kabin in ustrezne opreme ter preteklih podatkov o vseh teh sredstvih (v nadaljevanju: sporazum z dne 27. oktobra 2017).

7

Družba Air Berlin je 28. oktobra 2017 prenehala opravljati dejavnosti na trgih storitev zračnega prevoza potnikov.

8

Amtsgericht Charlottenburg (okrajno sodišče v Charlottenburgu) je s sklepom z dne 1. novembra 2017 odločilo, da sta insolventnost in prezadolženost družbe Air Berlin ugotovljeni.

9

Intervenientka je 7. novembra 2017 Komisiji v skladu s členom 4(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) priglasila koncentracijo, s katero bi na podlagi sporazuma z dne 27. oktobra 2017 pridobila sredstva iz točke 6 zgoraj (v nadaljevanju: zadevna koncentracija).

10

Komisija je v Sklepu C(2017) 8776 final z dne 12. decembra 2017 (Zadeva COMP/M.8672 – easyJet/Nekatera sredstva družbe Air Berlin) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ugotovila, da je zadevna koncentracija združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004.

11

Natančneje, na prvem mestu, Komisija je menila, da se na eni strani zadevna koncentracija nanaša predvsem na prenos slotov družbe Air Berlin na intervenientko in da je na drugi strani družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti zračnega prevoza potnikov pred navedeno koncentracijo in neodvisno od nje. V zvezi s tem je ugotovila, da ti sloti niso vezani na točno določeno ruto in da družba Air Berlin ne opravlja več letov na nobeni ruti. Iz tega je Komisija sklepala, da v teh okoliščinah s presojo učinkov te koncentracije na trge storitev zračnega prevoza potnikov, opredeljene s pari mest med odhodnim krajem in namembnim krajem (v nadaljevanju: trgi O&N), ni mogoče določiti „strukturnih učinkov“ take koncentracije na konkurenco. Zato je, namesto da bi v skladu s svojo prakso odločanja presodila učinke zadevne koncentracije na vsakega od navedenih trgov, na katerih sta bili prisotni družba Air Berlin in intervenientka, opredelila upoštevne trge storitev zračnega prevoza potnikov, pri čemer je združila vse trge O&N z odhodom in prihodom na vsakem od letališč, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin, ki so bili preneseni na intervenientko. Tako je upoštevne trge opredelila kot trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na teh letališčih.

12

Kar zadeva natančneje letališče Berlin-Tegel, je Komisija ugotovila, da intervenientka pred zadevno koncentracijo na tem letališču ni imela nobenega slota, imela pa jih je na letališču Berlin-Schönefeld (Nemčija). Tako je menila, da prenos slotov družbe Air Berlin na letališču Berlin-Tegel ne bi imel konkurenčnega učinka, če bi se ti letališči obravnavali kot del različnih geografskih trgov. Vendar je, namesto da bi odločila o tem, ali sta navedeni letališči del istega geografskega trga, raje preverila, da navedena koncentracija ne vzbuja resnega dvoma o svoji združljivosti z notranjim trgom, če bi se ti letališči obravnavali kot del istega geografskega trga.

13

Na drugem mestu, Komisija je v bistvu menila, da bi imela intervenientka možnost izključiti dostop do upoštevnih trgov storitev zračnega prevoza potnikov, če bi bili izpolnjeni trije pogoji. Prvič, število slotov, ki jih ima intervenientka na enem od zadevnih letališč, bi predstavljalo znaten delež skupnega števila slotov na tem letališču, zlasti če bi bila dosežena najvišja stopnja obremenjenosti tega letališča. Drugič, z zadevno koncentracijo bi se močno povečalo število slotov, ki jih ima intervenientka na navedenem letališču, zlasti če bi bila dosežena najvišja stopnja obremenjenosti tega letališča. Tretjič, to, da ima intervenientka slote, bi negativno vplivalo na razpoložljivost slotov na istem letališčem, ob upoštevanju visoke stopnje obremenjenosti tega letališča in velikega števila slotov, ki jih ima intervenientka.

14

Komisija je iz tega sklepala, da intervenientka ne bi imela možnosti izključevanja dostopa do upoštevnih trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom in prihodom na nobenem od letališč, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin. Vendar je ob upoštevanju večjega učinka zadevne koncentracije na letališči Berlin-Tegel in Berlin-Schönefeld (v nadaljevanju: berlinski letališči) poleg tega preučila, ali bi bila intervenientka spodbujena k izključevanju dostopa do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom in prihodom na teh letališčih. Ob upoštevanju zlasti stopnje obremenjenosti teh letališč, tržnega deleža konkurentov intervenientke in poslovnih strategij, ki jih je ta uporabljala prej, je Komisija menila, da intervenientka ne bi bila spodbujena k izključevanju dostopa do teh trgov. Nazadnje, ugotovila je, da ob upoštevanju prisotnosti še dveh drugih pomembnih letalskih prevoznikov na navedenih trgih intervenientka z morebitnim izvajanjem strategije izrinjenja ne bi povzročila zmanjšanja konkurence na teh trgih.

15

Tožeča stranka, družba Polskie Linie Lotnicze „LOT“ S.A., je 16. aprila 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

16

Intervenientka je 27. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 28. novembra 2018 dovolil to intervencijo.

17

Tožeča stranka je 27. avgusta 2018 ter 9. aprila in 27. junija 2019 predlagala zaupno obravnavo nekaterih informacij iz svojih vlog in njihovih prilog.

18

Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča razporejena v deseti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

19

Splošno sodišče je na predlog desetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

20

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Tožeča stranka je poleg tega Splošnemu sodišču na podlagi člena 88 Poslovnika predlagala, naj sprejme ukrepe procesnega vodstva v zvezi s pomočjo za reševanje, prenehanjem dejavnosti družbe Air Berlin in prodajo sredstev te družbe.

22

Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

23

Uvodoma je treba poudariti, da intervenientka izpodbija dopustnost tožbe. Vendar je treba v zvezi s tem opozoriti, da ni treba odločiti o dopustnosti tožbe, če jo je treba vsekakor zavrniti kot neutemeljeno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52). Zato v obravnavani zadevi, ker je treba tožbo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, zavrniti kot neutemeljeno, ni treba odločiti o njeni dopustnosti.

24

Tožeča stranka v podporo tožbi navaja šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na napačno opredelitev upoštevnih trgov, drugič, na očitno napako pri presoji učinkov zadevne koncentracije, tretjič, na opustitev preučitve morebitnega povečanja učinkovitosti, ki izhaja iz te koncentracije, četrtič, na nezadostnost zavez, ki jih je sprejela intervenientka, petič, na opustitev upoštevanja pomoči za reševanje v okviru presoje učinkov navedene koncentracije in, šestič, na kršitev člena 296 PDEU.

25

V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka Komisiji očita, da je uporabila napačno opredelitev upoštevnih trgov. Ta tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz dveh delov. Tožeča stranka s prvim delom izpodbija premise sklepanja Komisije, v skladu s katerimi je na eni strani družba Air Berlin prenehala opravljati svoje dejavnosti pred zadevno koncentracijo in neodvisno od nje, na drugi strani pa intervenientka ni pridobila družbe Air Berlin kot podjetje, temveč samo njena sredstva. Z drugim delom Komisiji očita, da upoštevnih trgov storitev zračnega prevoza potnikov ni opredelila kot trge O&N, tudi v primeru, ko bi se za družbo Air Berlin štelo, da se je že umaknila z nekaterih od teh trgov.

26

Komisija in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

27

Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je družba Air Berlin prenehala opravljati svoje dejavnosti 28. oktobra 2017 in da se je posledično z vseh trgov O&N, na katerih je bila prisotna, umaknila pred zadevno koncentracijo in neodvisno od nje. V teh okoliščinah je menila, da bi zaradi te koncentracije, kolikor se nanaša predvsem na slote, intervenientka prevzela položaje, ki jih je imela družba Air Berlin, in sicer ne posebej na trgih O&N, na katerih je bila ta prisotna, temveč na letališčih, na katera so bili ti sloti vezani.

28

Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno menila, da je prenehanje dejavnosti družbe Air Berlin neodvisno od izvedbe zadevne koncentracije. Poudarja, da so nemški organi na dan začetka postopka zaradi insolventnosti, to je 15. avgusta 2017, odločili, da družbi Air Berlin dodelijo pomoč za reševanje. Ta pomoč pa naj bi tej družbi omogočila, da se je izognila odvzemu operativne licence ter da je posledično še naprej opravljala svoje dejavnosti in ohranila svoja sredstva, med drugim svoje slote. Cilj navedene pomoči naj bi bil torej omogočiti prenos dela njenih slotov na intervenientko na podlagi člena 8a Uredbe Sveta (EGS) št. 95/93 z dne 18. januarja 1993 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 2, str.3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 545/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 (UL 2009, L 167, str. 24).

29

V zvezi s tem ni sporno, da se je postopek zaradi insolventnosti družbe Air Berlin začel 15. avgusta 2017 ter da je bil posledica finančnih težav družbe Air Berlin in zavrnitve družbe Etihad Airways, da tej družbi plača obrok posojila. Tožeča stranka tudi ne zanika, da je bil cilj te pomoči, kot je sicer razvidno iz sklepa o razglasitvi pomoči za reševanje za združljivo z notranjim trgom, za največ tri mesece odložiti prenehanje dejavnosti družbe Air Berlin, ne pa ga preprečiti.

30

Zato je treba ugotoviti, da bi družba Air Berlin prenehala opravljati svoje dejavnosti tudi brez zadevne koncentracije, tako da je Komisija pravilno menila, da je družba Air Berlin prenehala opravljati svoje dejavnosti neodvisno od te koncentracije.

31

Na drugem mestu, tožeča stranka zanika, da je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti pred zadevno koncentracijo. Natančneje, trdi, da je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti šele 28. oktobra 2017, to je po sporazumu z dne 27. oktobra 2017, in da so se pogajanja o tem sporazumu začela v tednih pred avgustom 2017. Tožeča stranka iz tega sklepa, da je družba Air Berlin v času teh pogajanj še vedno poslovala. To, da je družba Air Berlin od začetka postopka zaradi insolventnosti 15. avgusta 2017 dejavno odvračala vsako novo rezervacijo za svoje storitve, naj ne bi pomenilo, da ni bila dejavna, ker je zaradi pomoči za reševanje lahko ohranila spričevalo letalskega prevoznika in operativno licenco.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 139/2004 koncentracija z evropskimi razsežnostmi ne izvede bodisi pred priglasitvijo bodisi do takrat, ko je bila razglašena za združljivo z notranjim trgom, razen če Komisija podeli izjemo od te obveznosti na podlagi člena 7(3) te uredbe.

33

Ker iz spisa ni razvidno, da je Komisija podelila tako izjemo, je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da je bila zadevna koncentracija lahko v celoti izvedena šele po sprejetju izpodbijanega sklepa 12. decembra 2017, to je skoraj mesec in pol po tem, ko je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti.

34

Iz tega sledi, da tožeča stranka Komisiji ne more utemeljeno očitati, da je menila, da je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti pred zadevno koncentracijo.

35

Na tretjem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da je sredstva družbe Air Berlin, ki so predmet zadevne koncentracije, umetno ločila od podjetja Air Berlin, ki je bilo letalski prevoznik, ki je konkuriral intervenientki. Čeprav je intervenientka pridobila samo del sredstev družbe Air Berlin, trdi, da je bila družba Air Berlin hkrati prodajalec teh sredstev in ena od strank navedene koncentracije. Dodaja, da je mogoče kot stranke koncentracije opredeliti samo podjetja, ne pa tudi abstraktnih sklopov sredstev. Ob upoštevanju prenosa slotov družbe Air Berlin na intervenientko pa naj bi intervenientka v okviru zadevne koncentracije dejansko pridobila podjetje.

36

V zvezi s tem je treba, prvič, spomniti, da se v skladu s členom 3(1)(b) Uredbe št. 139/2004 šteje, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi pridobitve neposrednega nadzora s strani podjetja nad enim ali več drugih podjetij. Poleg tega v zvezi z izračunom prometa člen 5(2) te uredbe določa, da kadar koncentracija nastane s pridobitvijo delov podjetja, se upošteva na strani prodajalca le promet, nanašajoč se na dele, ki so predmet koncentracije. Iz tega sledi, kot je sicer pravilno poudarjeno v odstavku 136 Prečiščenega obvestila Komisije o pravni pristojnosti v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2008, C 95, str. 1), da so udeležena podjetja v smislu te uredbe pridobitelj oziroma pridobitelji in pridobljen del oziroma pridobljeni deli ciljnega podjetja, ne pa preostale dejavnosti prodajalca.

37

Iz tega sledi, da se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dejavnosti, ki jih je obdržala družba Air Berlin, ne štejejo za udeleženo podjetje v smislu Uredbe št. 139/2004.

38

Drugič, omeniti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija dejstva, ki ga je Komisija poudarila v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da lahko sredstva omogočijo, da se v roku treh let oblikuje dejavnost, ki se kaže s prisotnostjo na trgu in ki ji je mogoče pripisati promet. Ne zanika niti dejstva, da lahko taka sredstva pod temi pogoji pomenijo udeleženo podjetje v smislu Uredbe št. 139/2004. Poleg tega je treba poudariti, da ni predložila nobenega dokaza, da v obravnavani zadevi sredstva, ki jih je pridobila intervenientka, kot so opredeljena v izpodbijanem sklepu, ne morejo v roku treh let oblikovati dejavnosti, ki se kaže s prisotnostjo na trgu in ki ji je mogoče pripisati promet.

39

Iz tega sledi, da je Komisija pravilno ugotovila, da sredstva, ki bi jih intervenientka pridobila v okviru zadevne koncentracije, pomenijo podjetje ali del podjetja v smislu Uredbe št. 139/2004, tudi če je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti pred to koncentracijo. Zato je Komisija, ker ni sporno, da je intervenientka pridobila samo del sredstev družbe Air Berlin, pravilno ugotovila, da je intervenientka pridobila nadzor nad podjetjem ali delom podjetja, ki ustreza samo nekaterim sredstvom družbe Air Berlin, in da ta sredstva pomenijo udeleženo podjetje v smislu navedene uredbe.

40

V teh okoliščinah je treba prvi del prvega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.

41

Tožeča stranka Komisiji očita, da ni analizirala morebitnih protikonkurenčnih učinkov zadevne koncentracije na upoštevne trge O&N.

42

Najprej je treba spomniti, da mora Komisija, zato da razglasi koncentracijo za združljivo z notranjim trgom, v skladu s členom 2(2) Uredbe št. 139/2004 ugotoviti, da izvedba te koncentracije ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi nastanka ali krepitve prevladujočega položaja.

43

Ustrezna opredelitev upoštevnega trga je torej nujen in predhoden pogoj za vsako presojo konkurenčnega učinka koncentracije (sodba z dne 31. marca 1998, Francija in drugi/Komisija, C‑68/94 in C‑30/95, EU:C:1998:148, točka 143). V zvezi s tem je treba spomniti, da upoštevni trg proizvodov obsega vse proizvode in/ali storitve, ki so za potrošnika glede na svoje značilnosti, ceno ali namen uporabe medsebojno zamenljivi ali nadomestljivi (sodba z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 50). Natančneje, pojem upoštevnega trga implicira, da lahko obstaja dejanska konkurenca med proizvodi ali storitvami, ki so del trga, za kar je potrebna zadostna stopnja medsebojne zamenljivosti za enako uporabo med vsemi proizvodi ali storitvami, ki so del istega trga (sodba z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 51).

44

Vendar je v primeru, da se Komisiji očita, da ni upoštevala morebitne težave v zvezi s konkurenco na drugih trgih kot tistih, na katere se je nanašala analiza konkurence, dolžnost tožeče stranke, da navede resne indice, ki bi očitno dokazali obstoj težave v zvezi s konkurenco, ki bi jo morala Komisija zaradi njenega vpliva preizkusiti. Da bi tožeča stranka izpolnila to zahtevo, mora opredeliti zadevne trge, opisati konkurenčne razmere brez koncentracije in navesti, kakšni bi bili verjetni učinki koncentracije glede na konkurenčne razmere na teh trgih (sodbi z dne 4. julija 2006, easyJet/Komisija, T‑177/04, EU:T:2006:187, točki 65 in 66, in z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točki 174 in 175).

45

V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da so letalski prevozniki na strani povpraševanja na trgu storitev letališke infrastrukture, ki jih opravljajo letališča, in na strani ponudbe na trgih storitev zračnega prevoza potnikov.

46

Še posebej v zvezi s sloti je Komisija poudarila, da so to, kot izhaja iz člena 2(a) Uredbe št. 95/93, dovoljenja, ki jih da koordinator, za uporabo celotnega obsega letališke infrastrukture, potrebnega za opravljanje zračnega prevoza na koordiniranem letališču na določen datum in ob določenem času za namen pristajanja in vzletanja. Iz tega je sklepala, da so sloti potrebni vloženi viri, ki letalskim prevoznikom omogočajo, da dostopajo do storitev letališke infrastrukture, ki jih opravljajo letališča, ter, posledično, da opravljajo storitve zračnega prevoza potnikov z odhodom in prihodom na teh letališčih. Ker je bil glavni namen zadevne koncentracije prenesti slote družbe Air Berlin na intervenientko, je Komisija zato menila, da bi ta koncentracija imela učinke na povpraševanje na trgih storitev letališke infrastrukture in na ponudbo na trgih storitev zračnega prevoza potnikov.

47

V teh okoliščinah je Komisija za namene presoje zadevne koncentracije preučila, ali bi povečanje števila slotov intervenientki omogočilo ali jo spodbudilo, da izključi dostop drugih letalskih prevoznikov do storitev letališke infrastrukture ter posledično do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom in prihodom na letališčih, na katera so vezani sloti družbe Air Berlin.

48

V zvezi s tem, na prvem mestu, tožeča stranka na eni strani trdi, da se s stališča potrošnikov storitve zračnega prevoza potnikov opravljajo na določenih rutah in da je dejavnost, ki jo letalski prevozniki opravljajo na letališču, odvisna od opravljanja teh storitev. Iz tega sklepa, da dejavnosti, ki jo letalski prevozniki opravljajo na letališču, ni mogoče razlikovati od opravljanja navedenih storitev. Komisija naj bi se tako oprla na napačno premiso, v skladu s katero so letalski prevozniki upravljavci letališč, ki ponujajo slote, čeprav izmenjava takih slotov med letalskimi prevozniki ne ustreza njihovi glavni dejavnosti.

49

Na drugi strani tožeča stranka trdi, da bi bili brez zadevne koncentracije sloti, ki jih je imela družba Air Berlin, dani na voljo drugim letalskim prevoznikom v skladu z Uredbo št. 95/93. Tako trdi, da je konkurenca na trgih O&N močnejša, če se podjetje umakne s teh trgov, kot če sredstva tega podjetja pridobi konkurent, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Zato meni, da iz okoliščine, da je družba Air Berlin prenehala opravljati dejavnosti na trgih O&N, ne izhaja, da zadevna koncentracija ne bi imela učinkov na te trge.

50

V zvezi s tem je treba seveda poudariti, da opredelitev trgov O&N, kot v bistvu trdi tožeča stranka, odraža vidik povpraševanja, da uporabniki storitev zračnega prevoza potnikov upoštevajo vse obstoječe možnosti, tudi različne vrste prevoza, da bi iz kraja odhoda prispeli v namembni kraj (sodba z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 138).

51

Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu upoštevala predpostavko, da bi bili brez zadevne koncentracije vsi sloti, ki jih je pridobila intervenientka, preneseni na druge letalske prevoznike, in ne na intervenientko. Komisija je dalje ugotovila, da so sloti „ključnega pomena“ za opravljanje storitev zračnega prevoza potnikov, ker je od njih odvisen dostop do storitev letališke infrastrukture. Tako je priznala, da ima lahko navedena koncentracija učinke na različne trge O&N z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so vezani sloti družbe Air Berlin.

52

Vendar je Komisija menila, da je s preučitvijo učinkov zadevne koncentracije na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so vezani sloti družbe Air Berlin, mogoče razumeti učinke navedene koncentracije na vse trge O&N z odhodom ali prihodom na navedenih letališčih. Enako kot tožeča stranka je namreč menila, da čeprav so letalski prevozniki na strani povpraševanja na trgu storitev letališke infrastrukture, bi povečanje števila slotov, ki jih ima intervenientka, morda lahko tej omogočilo, da izključi dostop do teh storitev. Tako je preverila, ali bi povečanje števila slotov intervenientke tej omogočilo ali jo spodbudilo, da izključuje dostop do storitev letališke infrastrukture in posledično do različnih trgov O&N z odhodom ali prihodom na navedenih letališčih.

53

Iz tega sledi, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija upoštevala morebitne učinke zadevne koncentracije na upoštevne trge O&N, čeprav ni preučila vsakega od teh trgov posebej.

54

Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da bi morala Komisija upoštevati tržne deleže družbe Air Berlin in intervenientke ter učinek zadevne koncentracije na njuno konkurenčno razmerje, njune stranke in konkurente na upoštevnih trgih O&N. V zvezi s tem pojasnjuje, da bi morala Komisija opredeliti rute, na katerih je lete opravljala družba Air Berlin in ki jih je intervenientka prevzela po tej koncentraciji, in trge O&N, na katerih je lahko navedena koncentracija ustvarila monopol. Dodaja, da bi morala Komisija uporabiti tudi „metode simulacije, ki omogočajo poznavanje povpraševanja“, zato da bi opredelila rute, za katere bo intervenientka najverjetneje dodelila slote družbe Air Berlin. V zvezi s tem pojasnjuje, da bi morala Komisija preučiti trge O&N z odhodom ali prihodom na letališču v Düsseldorfu (Nemčija) in trge O&N z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih, na katerih je intervenientka pred zadevno koncentracijo zagotavljala vsaj eno povezavo na dan.

55

Natančneje, na eni strani tožeča stranka trdi, da je zadevna koncentracija lahko bistveno ovirala učinkovito konkurenco na trgih Berlin (Nemčija) – Budimpešta (Madžarska), Berlin – Tel Aviv (Izrael), Berlin – Dunaj (Avstrija), Berlin – Zürich (Švica), Berlin – Neapelj (Italija) in Berlin – København (Danska). Intervenientka naj bi namreč te rute, na katerih je lete opravljala družba Air Berlin, prevzela po navedeni koncentraciji, tako da naj bi zadnjenavedena družba imela monopol na trgih Berlin – Neapelj in Berlin – København ter naj bi imela samo enega konkurenta na drugih zgoraj navedenih trgih. Na drugi strani tožeča stranka trdi, da bi intervenientka lahko razvijala svoje dejavnosti na različnih trgih O&N z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih in letališču v Düsseldorfu. Iz tega sklepa, da bi ta koncentracija lahko ovirala razvoj dejavnosti drugih letalskih prevoznikov na teh letališčih. Pojasnjuje, da bi ob upoštevanju stopnje obremenjenosti navedenih letališč dejstvo, da ima majhno število letalskih prevoznikov veliko število slotov, lahko oviralo dostop novih ponudnikov do teh letališč. Poleg tega naj taka koncentracija ne bi imela učinka samo na „berlinski trg“, temveč tudi na rute z leti z odhodom z vozlišč (hub) drugih letalskih prevoznikov, ki prevažajo tranzitne potnike, ki prihajajo z berlinskih letališč.

56

Prvič, poudariti je treba, da je mogoče s preučitvijo trgov O&N, kot izhaja iz točke 50 zgoraj, med storitvami prevoza potnikov opredeliti tiste storitve, ki jih potrošnik šteje za medsebojno zamenljive ali nadomestljive. Iz tega sledi, da lahko Komisija, kadar so podjetja, udeležena v koncentraciji, letalski prevozniki, ki še vedno obratujejo, opredeli trge O&N, na katerih se njihove dejavnosti prekrivajo. Tako lahko presodi konkurenčni učinek te koncentracije na opravljanje storitev prevoza potnikov na teh trgih. Natančneje, med drugim lahko opredeli obseg sprememb tržnih deležev in stopenj koncentracije, tako da izračuna skupni tržni delež navedenih podjetij ob koncu navedene koncentracije in tržni delež njihovih konkurentov.

57

Vendar se je v obravnavani zadevi družba Air Berlin, ker je prenehala opravljati svoje dejavnosti, umaknila z vseh trgov O&N, na katerih je bila prisotna, tako da se njene dejavnosti in dejavnosti intervenientke niso več prekrivale na nobenem od teh trgov. Poleg tega je Komisija, ker sloti družbe Air Berlin niso bili vezani na nobeno ruto, pravilno ugotovila, da jih je lahko zato intervenientka uporabljala na drugih trgih O&N, kot so trgi, na katerih je bila prej prisotna družba Air Berlin. Ni namreč sporno, da je lahko intervenientka slote preusmerila na številne trge O&N, pri čemer je tožeča stranka poleg tega v točkah 98 in 100 replike priznala, da Komisija ni mogla preučiti vseh trgov O&N, na katere bi lahko bili predodeljeni sloti družbe Air Berlin.

58

Iz tega sledi, da v nasprotju s koncentracijami, ki vključujejo letalske prevoznike, ki še vedno obratujejo, v obravnavani zadevi ni bilo gotovo, da je zadevna koncentracija imela kakršen koli učinek na konkurenco na trgih O&N, na katerih je bila družba Air Berlin prisotna pred prenehanjem dejavnosti.

59

Drugič, poudariti je treba, da tožeča stranka ni predložila ničesar, s čimer bi lahko dokazala, da s preučitvijo učinkov zadevne koncentracije na trge storitev letališke infrastrukture ni bilo mogoče opredeliti morebitnih ovir za učinkovito konkurenco na različnih trgih O&N z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin.

60

Natančneje, čeprav tožeča stranka opredeljuje trge O&N, na katerih naj bi intervenientka bodisi prevzela rute, na katerih je lete prej opravljala družba Air Berlin, bodisi nanje lahko dodelila slote zadnjenavedene družbe, ne zatrjuje, da je zadevna koncentracija dejansko pomenila bistveno oviro za učinkovito konkurenco na teh trgih. Nasprotno, trdi, da ji ni treba dokazati obstoja take ovire, temveč da je morala Komisija dokazati njen neobstoj. Tako zgolj trdi, da je ta koncentracija lahko pomenila tako oviro in da bi morala Komisija dopolniti svojo analizo, ne da bi glede tega navedla resne indice v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 44 zgoraj. Predvsem ni pojasnila, kako je lahko navedena koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na nekaterih trgih O&N, če so drugi letalski prevozniki ohranili dostop do zadevnih storitev letališke infrastrukture.

61

Poleg tega je treba na eni strani v zvezi s trgi Berlin – Budimpešta, Berlin – Tel Aviv, Berlin – Dunaj, Berlin – Zürich, Berlin – Neapelj in Berlin – København, na katerih je imela intervenientka po mnenju tožeče stranke monopol ali duopol zaradi zadevne koncentracije, ugotoviti, da je bil ta položaj posledica umika družbe Air Berlin s teh trgov. Ta umik pa je posledica prenehanja dejavnosti družbe Air Berlin, do katerega je, kot je bilo poudarjeno v točkah od 27 do 34 zgoraj, prišlo pred to koncentracijo in neodvisno od nje. Zato okoliščina, da ima intervenientka po izvedbi navedene koncentracije monopol oziroma duopol na teh trgih O&N, nikakor ne more pomeniti, da bi lahko navedena koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na teh trgih.

62

Na drugi strani je treba v zvezi s trgi O&N z odhodom ali prihodom na letališču v Düsseldorfu in berlinskih letališčih, ki jih je opredelila tožeča stranka, ugotoviti, da tožeča stranka trdi, da bi zadevna koncentracija lahko intervenientki zagotovila prevladujoči položaj ali ji vsaj omogočila, da uvede strategije izrinjenja. Glede tega trdi, da bi prenos slotov na intervenientko na navedenih letališčih drugim letalskim prevoznikom preprečeval, da bi pridobili zadostno število slotov in posledično razvijali svoje dejavnosti. Iz tega sledi, kot trdi Komisija, da tožeča stranka priznava, da je bilo s preučitvijo možnosti intervenientke po navedeni koncentraciji, da izključuje dostop do storitev letališke infrastrukture, ki jih opravlja letališče, mogoče potrditi, da ta koncentracija ne ovira bistveno učinkovite konkurence na trgih O&N z odhodom ali prihodom na teh letališčih.

63

Tretjič, po zgledu Komisije je treba poudariti, da iz trditve tožeče stranke, v skladu s katero bi intervenientka uporabila slote družbe Air Berlin za povečanje svoje ponudbe na rutah, na katerih bi bilo povpraševanje večje, izhaja, da intervenientka ne bo prevzela vseh rut, na katerih je prej lete opravljala družba Air Berlin. V zvezi s tem tožeča stranka sicer pojasnjuje, da intervenientka sledi tako imenovanemu modelu „od točke do točke“, ki ji omogoča, da ji ni treba sinhronizirati letov in da tako svoje slote zlahka predodeli na druge rute glede na razmere na trgu. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno menila, da ima lahko zadevna koncentracija učinke na vse trge O&N z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin, tako da preučitev učinkov te koncentracije ni mogla biti omejena na trge O&N, ki jih je opredelila tožeča stranka.

64

Iz tega sledi, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da z opredelitvijo trga, ki jo je uporabila Komisija, ni mogoče opredeliti morebitnih bistvenih ovir za učinkovito konkurenco, ki bi bile posledica zadevne koncentracije, med drugim na trgih O&N, ki jih je opredelila tožeča stranka.

65

Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga tožeče stranke in posledično navedeni tožbeni razlog v celoti zavrniti.

66

Drugi tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz treh delov. Tožeča stranka s prvim delom trdi, da je Komisija kršila Smernice o presoji horizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 10, v nadaljevanju: Smernice o horizontalnih združitvah) in Smernice o presoji nehorizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (UL 2008, C 265, str. 6, v nadaljevanju: Smernice o nehorizontalnih združitvah). Z drugim delom izpodbija stopnje obremenjenosti berlinskih letališč in deleže slotov intervenientke, ki jih je Komisija v izpodbijanem sklepu uporabila za ti letališči. S tretjim delom meni, da bi lahko zadevna koncentracija intervenientki omogočila, da izključuje dostop do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na navedenih letališčih.

67

Komisija in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

68

Uvodoma je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso materialnopravne določbe Uredbe št. 139/2004 in zlasti člena 2 te uredbe Komisiji dajejo določeno diskrecijsko pravico, zlasti pri ekonomskih presojah, zaradi česar mora sodišče pri nadzoru, ki ga opravlja nad izvajanjem te pravice in je nujen za opredelitev pravil o koncentracijah, upoštevati polje proste presoje, ki izhaja iz ekonomskih določb, ki so del ureditve o koncentracijah (sodbi z dne 18. decembra 2007, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, C‑202/06 P, EU:C:2007:814, točka 53, in z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 85). Tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso nadzor, ki ga sodišči Evropske unije izvajata nad zapletenimi gospodarskimi presojami Komisije, nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve ter pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji dejstev in zlorabe pooblastil (sodbe z dne 7. maja 2020, BTB Holding Investments in Duferco Participations Holding/Komisija, C‑148/19 P, EU:C:2020:354, točka 56; z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 137, in z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija, T‑691/14, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:922, točka 1374).

69

Vendar, čeprav Splošno sodišče svoje ekonomske presoje ne sme nadomestiti z ekonomsko presojo Komisije, za katero je ta kot institucija pristojna, je iz danes dobro ustaljene sodne prakse namreč razvidno, da mora sodišče Unije preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke za presojo zapletenega položaja in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe (sodbi z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 39, in z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 46).

70

Tožeča stranka trdi, da je Komisija namesto Smernic o horizontalnih združitvah napačno uporabila Smernice o nehorizontalnih združitvah. Dodaja, da bi Komisija kršila tudi Smernice o nehorizontalnih združitvah, če bi se te uporabljale.

71

Na prvem mestu, spomniti je treba, da so v skladu z odstavkom 5 Smernic o horizontalnih združitvah horizontalne združitve tiste koncentracije, v katerih so udeležena podjetja dejanski ali potencialni konkurenti na istem upoštevnem trgu. Vendar je v opombi 6 natančneje pojasnjeno, da te smernice ne zajemajo presoje učinkov na konkurenco, ki jih ima združitev na drugih trgih, vključno z vertikalnimi učinki. Pri tem so v skladu z odstavkom 4 Smernic o nehorizontalnih združitvah vertikalne združitve tiste koncentracije, ki se nanašajo na podjetja, ki so dejavna na različnih stopnjah oskrbne verige.

72

V obravnavani zadevi se je Komisija v izpodbijanem sklepu sklicevala zlasti na Smernice o nehorizontalnih združitvah. Na podlagi odstavka 25 teh smernic je menila, da okoliščina, da bi bil povprečni delež slotov intervenientke na berlinskih letališčih po zadevni koncentraciji manjši od 30 %, pomeni indic, da ta koncentracija ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na trgih storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin. Vseeno je priznala, da bi lahko delež slotov intervenientke ob določenih urah presegel ta prag.

73

V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da ker obstaja horizontalno prekrivanje dejavnosti družbe Air Berlin in dejavnosti intervenientke, bi morala Komisija uporabiti Smernice o horizontalnih združitvah. Ker pa bi bil zaradi zadevne koncentracije delež slotov intervenientke na teh letališčih „bistveno“ višji od 25 %, naj ta koncentracija na podlagi teh smernic ne bi bila združljiva z notranjim trgom.

74

Spomniti je treba, kot je bilo omenjeno v točkah od 45 do 47 zgoraj, da je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da bo imela zadevna koncentracija učinke na eni strani na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom in prihodom na letališčih, na katera so vezani sloti družbe Air Berlin, ter na drugi strani na trge storitev letališke infrastrukture, ki jih opravljajo ta letališča. Kot pa je razvidno iz točke 72 zgoraj, je Komisija Smernice o nehorizontalnih združitvah uporabila samo za presojo morebitnih učinkov navedene koncentracije na upoštevne trge storitev zračnega prevoza potnikov. Tako se na navedene smernice ni sklicevala pri presoji morebitnih učinkov te koncentracije na upoštevne trge letališke infrastrukture.

75

Vendar je treba posebej v zvezi z upoštevnimi trgi storitev zračnega prevoza potnikov na eni strani spomniti, da družba Air Berlin ob upoštevanju, da je prenehala opravljati dejavnosti, ni bila več prisotna na nobenem od teh trgov. Iz tega sledi, da se, kot je bilo ugotovljeno v točki 57 zgoraj, dejavnosti družbe Air Berlin niso več mogle prekrivati z dejavnostmi intervenientke na teh trgih. Zato je treba ugotoviti, da je glede na odstavek 5 Smernic o horizontalnih združitvah Komisija pravilno menila, da se te smernice ne uporabljajo za presojo učinkov zadevne koncentracije na navedene trge.

76

Na drugi strani, kot je razvidno iz točke 46 zgoraj in kot sicer priznava tožeča stranka, je Komisija pravilno ugotovila, da dodelitev slotov omogoča dostop do storitev letališke infrastrukture in da so sloti torej vloženi viri, potrebni za opravljanje storitev zračnega prevoza potnikov. Iz tega sledi, da obstaja vertikalno razmerje med, na eni strani, dodelitvijo slotov v zgornjem delu oskrbne verige v smislu Smernic o nehorizontalnih združitvah in, na drugi strani, opravljanjem storitev zračnega prevoza potnikov v spodnjem delu te verige.

77

V teh okoliščinah tožeča stranka Komisiji ne more utemeljeno očitati, da se je sklicevala na Smernice o nehorizontalnih združitvah za presojo morebitnih vertikalnih učinkov, ki so posledica prenosa slotov družbe Air Berlin, na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so bili ti sloti vezani.

78

Na drugem mestu, iz odstavkov 24 in 27 Smernic o nehorizontalnih združitvah izhaja, da so tržni deleži in stopnje koncentracije upoštevni elementi za presojo tržne moči strank koncentracije. Natančneje, v skladu z odstavkom 25 teh smernic Komisija verjetno ne bo izrazila pomislekov glede nehorizontalnih združitev, če bo tržni delež novega subjekta po združitvi na vsakem od zadevnih trgov znašal manj kot 30 %, Herfindahl-Hirschmanov indeks (HHI) pa bo pod 2000.

79

Tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila odstavek 25 Smernic o nehorizontalnih združitvah, ker se v izpodbijanem sklepu ni sklicevala na HHI in ker bodo deleži slotov intervenientke po zadevni koncentraciji višji od 30 %.

80

Kot pa je bilo natančneje pojasnjeno v odstavku 27 Smernic o nehorizontalnih združitvah, navedba obsega tržnega deleža in stopnje koncentracije iz odstavka 25 teh smernic ne omogoča domneve o obstoju pomislekov glede konkurence. V zadnjenavedenem odstavku je namreč samo opisan položaj, v katerem Komisija verjetno ne bo izrazila pomislekov glede konkurence. Nasprotno pa iz tega odstavka ni razvidno, da bi bil ta položaj edini, ki ne bi vzbujal takih pomislekov.

81

Natančneje, poudariti je treba, da se tržni deleži in stopnje koncentracije iz odstavka 25 Smernic o nehorizontalnih združitvah nanašajo na določitev tržnega deleža udeleženih podjetij po koncentraciji in da odstavek 27 teh smernic natančneje določa, da je občutna stopnja tržne moči na vsaj enem od zadevnih trgov samo potreben, vendar nezadosten pogoj, da se dokaže škoda za konkurenco. V odstavku 32 navedenih smernic, na katerega med drugim napotujeta odstavek 27 teh smernic in izpodbijani sklep, je tako navedeno, da se za izključevanje pri surovinah poleg tega zahteva izpolnjevanje treh kumulativnih pogojev, in sicer, prvič, da udeležena podjetja po koncentracij lahko izvajajo izključevanje pri surovinah, drugič, da imajo spodbudo k takemu izključevanju in, tretjič, da tako izključevanje občutno škodljivo vpliva na konkurenco na spodnjem delu oskrbne verige.

82

V obravnavani zadevi iz točke 14 zgoraj izhaja, da je Komisija menila, da nobeden od treh pogojev iz odstavka 32 Smernic o nehorizontalnih združitvah ni izpolnjen v zvezi s trgi storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih. Zato na podlagi okoliščine, da lahko deleži slotov, ki jih ima intervenientka na teh letališčih, ob določenih urah presežejo prag iz odstavka 25 navedenih smernic in da Komisija ni preverila, ali je HHI pod pragom iz tega odstavka, ni mogoče sklepati, da je Komisija kršila navedene smernice. Poleg tega je treba v zvezi s HHI po zgledu Komisije ugotoviti, da tožeča stranka v točki 82 Priloge C.2 k repliki sama priznava, da je „praktična uporaba HHI v zadevah v zvezi z nadzorom koncentracij v sektorju zračnega prometa […] postranskega pomena“.

83

Iz tega sledi, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je Komisija kršila Smernice o horizontalnih združitvah ali Smernice o nehorizontalnih združitvah.

84

Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.

85

Tožeča stranka izpodbija deleže slotov intervenientke in stopnje obremenjenosti, ki jih je Komisija v izpodbijanem sklepu uporabila v zvezi z berlinskima letališčema.

86

Na prvem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da se je oprla izključno na podatke, ki jih je predložila intervenientka, da bi izračunala deleže slotov, ki jih je ta imela po zadevni koncentraciji, medtem ko bi morala zbrati tudi podatke od koordinatorjev berlinskih letališč. Dodaja, da je Komisija podcenila delež slotov, ki ga ima intervenientka na teh letališčih.

87

Prvič, poudariti je treba, da ob upoštevanju zahteve po hitrosti in strogih rokih, ki Komisijo zavezujejo v postopku nadzora koncentracij, Komisija, če ni dokazov o nepravilnosti predloženih podatkov, ne more biti zavezana preverjati vseh podatkov, ki jih prejme. Čeprav Komisiji obveznost skrbne in nepristranske preučitve, ki ji je naložena v okviru tega postopka, namreč ne dovoljuje opreti se na dejstva ali podatke, ki jih ni mogoče obravnavati kot resnične, omenjena zahteva po hitrosti vendarle predvideva, da ne more sama do podrobnosti preverjati pristnosti in zanesljivosti vseh poslanih podatkov, saj postopek nadzora koncentracij do neke mere nujno temelji na zaupanju (sodba z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, EU:T:2009:144, točka 184).

88

V zvezi s tem je treba spomniti, da so v zakonodaji s področja nadzora koncentracij predvideni različni ukrepi za odvrnitev in kaznovanje prenosa netočnih ali lažnih podatkov. Namreč, ne le da imajo stranke, ki priglašajo, na podlagi člena 4(1) in člena 6(2) Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 88) izrecno dolžnost pošteno in v celoti razkriti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, pri čemer je kršitev te dolžnosti sankcionirana v členu 14 Uredbe št. 139/2004, ampak lahko Komisija na podlagi člena 6(3)(a) in člena 8(6)(a) Uredbe št. 139/2004 tudi prekliče odločbo o združljivosti, če temelji na netočnih podatkih, za katere je odgovorno eno od podjetij, ali če je bila pridobljena s prevaro (sodba z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija, T‑151/05, EU:T:2009:144, točka 185).

89

V obravnavani zadevi je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je Komisija oprla na podatke, ki jih je predložila intervenientka in ki izvirajo med drugim iz zbirke, v kateri se zbirajo podatki International Air Transport Association (IATA, Mednarodno združenje letalskih prevoznikov), kot je poleg tega potrdila na obravnavi. Ker obstaja več podatkovnih zbirk, ki so na voljo zlasti letalskim prevoznikom in o sami zanesljivosti katerih tožeča stranka ne dvomi, je Komisija utemeljeno sklepala, da lahko intervenientka predloži zanesljive podatke, in je nato podatke, ki jih je ta predložila, uporabila v okviru svoje presoje.

90

Drugič, vsekakor je treba poudariti, da je Komisija na eni strani v izpodbijanem sklepu navedla, da se ni oprla izključno na podatke, ki jih je predložila intervenientka. Pojasnila je namreč, da je te podatke preverila pri upravljavcih in koordinatorjih zadevnih letališč.

91

Na drugi strani je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke ne zadostujejo za izpodbijanje resničnosti podatkov, na katere se je oprla Komisija. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka res trdi, da bi glede na drugo zbirko podatkov od tiste, ki je omenjena v izpodbijanem sklepu, intervenientka imela na berlinskih letališčih povprečno 30,05 % slotov v obdobju voznega reda letov (sezona) IATA za poletje 2018 in 23,6 % slotov za zimsko sezono IATA 2017/2018. Tako meni, da je Komisija podcenila delež slotov intervenientke, ker je v izpodbijanem sklepu navedla, da ima intervenientka na berlinskih letališčih povprečno manj kot 25 % slotov v poletni sezoni IATA 2018 in manj kot 20 % slotov v zimski sezoni IATA 2017/2018. Vendar je treba ugotoviti, da so bili podatki, na katere se je Komisija oprla, ocene, ki so bile na voljo ob sprejetju izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem je treba poudariti, kot v bistvu trdi Komisija, da tožeča stranka v pisanjih ne navaja natančno datuma podatkov, na katere se sklicuje. Tožeča stranka je sicer na obravnavi potrdila, da so ti podatki poznejši od izpodbijanega sklepa. Zato dejstvo, da podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, ne ustrezajo natančno ocenam, na katere se je Komisija oprla, ne pomeni nujno, da teh ocen ni bilo mogoče šteti za dovolj zanesljive na datum izpodbijanega sklepa.

92

Poleg tega je treba poudariti, da je tožeča stranka delež slotov intervenientke izračunala na podlagi vseh slotov, dodeljenih letalskim prevoznikom, kar torej izključuje slote, ki niso dodeljeni. Komisija pa je na eni strani v izpodbijanem sklepu delež slotov intervenientke izračunala na podlagi vseh slotov zadevnih letališč. Na drugi strani je ugotovila, da bo povprečna stopnja obremenjenosti berlinskih letališč v poletni sezoni IATA 2018 in zimski sezoni IATA 2017/2018 samo 54 % oziroma 46 %. Tako glede na zadevni sezoni IATA ni bilo dodeljenih med 46 % in 54 % slotov berlinskih letališč. Zato samo na podlagi dejstva, da so deleži slotov, na katere se sklicuje tožeča stranka, višji od deležev, na katere se je oprla Komisija, ni mogoče sklepati, da so bili zadnjenavedeni deleži napačni.

93

Nazadnje, čeprav želi tožeča stranka Komisiji očitati, da ni pojasnila „ekonometričnega modela“, ki ga je uporabila za svojo presojo, je dovolj ugotovitev, da je Komisija v točkah 110, 111 in 114 obrazložitve izpodbijanega sklepa opisala izračune v zvezi z deleži slotov intervenientke in stopnjami obremenjenosti zadevnih letališč.

94

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno menila, da sta berlinski letališči v poletnih sezonah IATA odprti samo od 3.00 UTC (koordinirani univerzalni čas) do 21.59 UTC, čeprav je letališče Berlin‑Schönefeld stalno odprto in je letališče Berlin-Tegel odprto od 4.00 UTC do 20.59 UTC. Glede na pomanjkanje slotov naj bi nekateri letalski prevozniki uporabljali nočne slote, tako da bi ta napaka Komisije lahko vplivala na presojo učinkov zadevne koncentracije.

95

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu navedla, da se je oprla na približek odpiralnega časa berlinskih letališč. Predpostavljala je namreč, da imata ti letališči enak odpiralni čas za potrebe izračuna stopenj obremenjenosti in deležev slotov, ki jih ima intervenientka na teh letališčih po koncentraciji, in sicer od 3.00 UTC do 21.59 UTC v poletnih sezonah IATA, čeprav to ni popolnoma ustrezalo resničnosti. Vseeno je pojasnila, da je število slotov, uporabljenih na letališču Berlin-Schönefeld med 21.59 UTC in 3.00 UTC, zanemarljivo.

96

V teh okoliščinah je treba na eni strani ugotoviti, da tožeča stranka omenja samo predpostavko, da bi se letalski prevozniki lahko odločili, da bodo letališče Berlin‑Schönefeld v poletnih sezonah IATA uporabljali med 21.59 UTC in 3.00 UTC. Vendar ne navaja nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da število slotov na navedenem letališču v tem obdobju ni zadostovalo za zadovoljitev vseh zahtev. Na drugi strani je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, kako je ta približek lahko dovolj pomembno spremenil izračune Komisije, da se je podvomilo o njeni presoji učinkov te koncentracije. Natančneje, poudariti je treba, kot je to storila Komisija, da so se zaradi tega približka precenili stopnje obremenjenosti berlinskih letališč in delež slotov, ki jih ima intervenientka na teh letališčih, kar je sicer tožeča stranka priznala na obravnavi. Iz tega približka torej ni mogoče sklepati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji učinkov zadevne koncentracije.

97

Na tretjem mestu, tožeča stranka ima pomisleke o stopnjah obremenjenosti berlinskih letališč, ki jih je uporabila Komisija, ker na eni strani iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da je Komisija poleg uporabe stez upoštevala zmogljivost terminalov in število parkirnih mest, in ker jo je na drugi strani upravljavec letališča Berlin-Tegel obvestil, da parkirnih mest ni dovolj za zadovoljitev vseh zahtev.

98

V zvezi s tem je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da med različnimi letališkimi storitvami, ki so nujno potrebne za opravljanje storitev zračnega prevoza potnikov, ni treba razlikovati med dostopom do terminalov in parkirnih mest, ker dodelitev slotov nujno vključuje dostop do vseh teh storitev.

99

V teh okoliščinah je na eni strani dovolj ugotoviti, da tožeča stranka kljub trditvi, da bi morala Komisija upoštevati zmogljivost terminalov zadevnih letališč, ni predložila nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da je zmogljivost berlinskih letališč omejena z zmogljivostjo njunih terminalov.

100

Na drugi strani je treba ugotoviti, da je tožeča stranka predložila elektronsko sporočilo upravljavca letališča Berlin-Tegel z dne 19. februarja 2018 o dodelitvi parkirnih mest na tem letališču. Navedeni upravljavec je v tem elektronskem sporočilu pojasnil, prvič, da je „insolventnost družbe Air Berlin poleti 2017“ omogočila sprostitev zmogljivosti na tem letališču, drugič, da so se zahteve letalskih prevoznikov za dostop do nočnih parkirnih mest glede na prejšnje sezone bistveno povečale, tako da zmogljivosti navedenega letališča ne zadoščajo več, in tretjič, da bo uveden nov postopek za dodelitev navedenih mest od „poletne sezone“ 2018. Pojasnil je tudi, da bi bilo mogoče po potrebi neposredno navezati stik z letalskimi prevozniki, da bi se še izboljšalo njihovo koordiniranje.

101

Vendar je treba omeniti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, kako nočna parkirna mesta na letališču Berlin-Tegel pomenijo vložene vire, ki bi bili tako kot sloti potrebni za opravljanje storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih. Poleg tega je v elektronskem sporočilu, ki ga je predložila tožeča stranka, potrjena ne samo uvedba novega postopka v zvezi z dodeljevanjem nočnih parkirnih mest, ampak tudi dejstvo, da bi bilo mogoče koordiniranje med letalskimi prevozniki še okrepiti, če bi se to izkazalo za potrebno. Zato samo iz tega elektronskega sporočila ne more izhajati, da bi se lahko zaradi števila nočnih parkirnih mest omejilo opravljanje storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na letališču Berlin-Tegel.

102

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da bi se morali pri izračunu stopnje obremenjenosti letališča Berlin-Tegel nujno upoštevati zmogljivosti terminalov in parkirna mesta.

103

Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne more Komisiji utemeljeno očitati, da je upoštevala napačne deleže slotov in stopnje obremenjenosti, tako da je treba drugi del drugega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.

104

Tožeča stranka trdi, da ima zadevna koncentracija protikonkurenčne učinke. Po njenem mnenju bi bil brez te koncentracije pomemben del slotov berlinskih letališč, ki so bili preneseni na intervenientko, dodeljen drugim letalskim prevoznikom. V zvezi s tem trdi, da je letališče Berlin-Tegel koordinirano letališče v smislu Uredbe št. 95/93. Zato na eni strani v skladu s členom 10 te uredbe meni, da bi bilo do polovice slotov, ki jih je prej imela družba Air Berlin, dodeljenih „novim ponudnikom“, kot je sama, kar bi zmanjšalo ovire za vstop na zadevne trge. Na drugi strani trdi, da bi ob upoštevanju velikih deležev slotov, ki jih ima intervenientka, in stopnje obremenjenosti berlinskih letališč intervenientka lahko sprejela različne strategije izrinjenja.

105

Na prvem mestu, spomniti je treba, da prospektivna analiza, ki jo mora opraviti Komisija, obsega preučitev, kako bi lahko koncentracija spremenila dejavnike, ki določajo stanje konkurence na danem trgu, da bi se ugotovilo, ali bi to povzročilo resno oviranje učinkovite konkurence. Za tako analizo si je treba zamisliti različen niz razlogov in učinkov, da se ugotovi, kateri izmed njih je najbolj verjeten (sodba z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 43).

106

V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da bi lahko bili brez zadevne koncentracije sloti družbe Air Berlin vrnjeni v pool iz člena 10 Uredbe št. 95/93. V zvezi s tem je pojasnila, da bo v skladu s členom 10(6) te uredbe 50 % teh slotov dodeljenih novim ponudnikom, razen če bodo zahteve teh ponudnikov manjše od 50 % navedenih slotov. Zato naj bi bili sloti družbe Air Berlin preneseni na druge letalske prevoznike, ki so bodisi že imeli dovolj slotov na zadevnih letališčih bodisi so želeli vstopiti na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na teh letališčih. Tako bi se lahko deleži slotov, ki jih ima intervenientka na letališču Berlin-Tegel, povečali, če ne bi bilo zadevne koncentracije.

107

Vendar se je Komisija oprla na predpostavko, da bi bili vsi sloti, ki so predmet te koncentracije, preneseni na druge letalske prevoznike, ne na intervenientko. Zato je za svojo presojo upoštevala povečanje deleža slotov, ki je posledica zadevne koncentracije in ki je večje od povečanja, ki bi se moralo upoštevati v primeru, ki ga zagovarja tožeča stranka in v skladu s katerim bi bil del slotov družbe Air Berlin, če ne bi bilo te koncentracije, vrnjen v pool iz člena 10 Uredbe št. 95/93.

108

Na drugem mestu, spomniti je treba, da se v skladu s členom 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004 samo koncentracija, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi nastanka ali krepitve prevladujočega položaja, razglasi za nezdružljivo z notranjim trgom. Zato, kot pravilno trdi Komisija, okoliščina, da bi koncentracija imela protikonkurenčne učinke, sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da bi bila ta koncentracija nezdružljiva z notranjim trgom, ker ne ovira bistveno učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu.

109

V teh okoliščinah zgolj s tem, da bi lahko bili brez zadevne koncentracije nekateri sloti berlinskih letališč, ki so bili preneseni na intervenientko, dodeljeni drugim letalskim prevoznikom, s čimer bi se zanje zmanjšale ovire za vstop na ti letališči, ni mogoče dokazati, da je lahko ta koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu.

110

Na tretjem mestu, poudariti je treba, da je Komisija preučila možnost intervenientke, da izključuje dostop do storitev letališke infrastrukture in s tem do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih.

111

Kot je razvidno iz točke 13 zgoraj, je Komisija pri tem upoštevala ne samo delež slotov, ki jih je imela intervenientka, in učinek zadevne koncentracije na ta delež slotov, temveč tudi obremenjenost teh letališč. Komisija je namreč res ugotovila, da, kot izhaja iz člena 3(5) Uredbe št. 95/93, koordinirani letališči nista imeli zadostne zmogljivosti, da bi izpolnili vse zahteve letalskih prevoznikov na podlagi njihovega prostovoljnega medsebojnega sodelovanja. Vendar je poudarila, da je letališče lahko opredeljeno kot koordinirano v smislu navedene uredbe, ne da bi bili uporabljeni vsi sloti tega letališča. Torej je stopnjo obremenjenosti zadevnih letališč izračunala tako, da je za vsako uro, ko je letališče odprto, število slotov, dodeljenih vsem letalskim prevoznikom, delila s skupnim številom razpoložljivih slotov. Menila je, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala, da je lahko obstoj bistvene ovire za učinkovito konkurenco načeloma izključen, če je povprečna stopnja obremenjenosti letališča manjša od 60 %.

112

Natančneje, Komisija je najprej ugotovila, da bi bil delež slotov intervenientke po zadevni koncentraciji, prvič, povprečno nižji od 25 %, drugič, nižji od 40 % ob urah, ko bi bila stopnja obremenjenosti največja, in sicer med 10.00 in 10.59 UTC v poletni sezoni IATA 2018 ter med 8.00 in 8.59 UTC v zimski sezoni IATA 2017/2018, ter tretjič, nižji od 50 %, ko bi bil njen delež slotov največji, in sicer ob petkih med 14.00 in 14.59 UTC v navedeni poletni sezoni ter ob petkih med 15.00 in 15.59 UTC v navedeni zimski sezoni.

113

Nadalje, Komisija je ugotovila, da bi bila na eni strani povprečna stopnja obremenjenosti 54 % v poletni sezoni IATA 2018 in 46 % v zimski sezoni IATA 2017/2018 ter da bi bili največji stopnji obremenjenosti 73 % med 10.00 in 10.59 UTC v navedeni poletni sezoni in 62 % med 8.00 in 8.59 UTC v navedeni zimski sezoni.

114

Nazadnje, Komisija je navedla, kot je razvidno iz točk 112 in 113 zgoraj, da se čas, ko bi bil delež slotov intervenientke največji, ne ujema s časom, ko je bila stopnja obremenjenosti največja, in da je vsekakor, tudi kadar je stopnja obremenjenosti največja, preostala zmogljivost berlinskih letališč zadostna, da omogoča vstop in širitev konkurentov.

115

Tožeča stranka trdi, da bi lahko intervenientka ob upoštevanju njenega velikega deležev slotov in stopnje obremenjenosti, zlasti berlinskih letališč, sprejela različne strategije izrinjenja. Ob domnevi, da je število sedežev oziroma potnikov, ki jih prevaža družba Air Berlin, soodvisno od slotov, prenesenih na intervenientko, meni, da bi intervenientka po zadevni koncentraciji prevažala do 40 % skupnega števila sedežev ter 40 % oziroma 50 % potnikov v zimski sezoni IATA 2017/2018 in poletni sezoni IATA 2018. Iz tega sklepa, da bi lahko intervenientka, prvič, povečala število letov ob urah letov, ki jih načrtuje novi ponudnik, ali na rutah, na katerih ta že opravlja lete, tako da bi njegove dejavnosti postale manj donosne, drugič, učinkoviteje uporabila svoje slote tako, da bi jih po potrebi preusmerila na različne rute, in tretjič, ponudila ugodnejše programe zvestobe svojim strankam. Pojasnjuje, da gre za tveganja, ki ji jih ni treba dokazati, da pa bi jih Komisija morala preučiti.

116

V zvezi s tem je, prvič, v nasprotju s tem, kar namiguje tožeča stranka, Komisija preučila, ali povečanje števila slotov intervenientke tej lahko omogoči, da omeji dostop drugih letalskih prevoznikov do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na zadevnih letališčih. Vendar je menila, da v obravnavani zadevi intervenientka ne bi imela možnosti, da izključi dostop drugih letalskih prevoznikov do teh trgov.

117

Poleg tega je treba v zvezi s tem poudariti, da se tožeča stranka sklicuje samo na tržne deleže intervenientke na letališču Berlin-Tegel, medtem ko bi lahko imela zadevna koncentracija, kot je bilo ugotovljeno v točki 12 zgoraj, učinek na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na tem letališču samo, če bi bili to letališče in letališče Berlin-Schönefeld del istega geografskega trga. Tako ne pojasnjuje, kako so se strategije izrinjenja, ki jih omenja, lahko dejansko izvajale v zvezi z berlinskima letališčema kot celoto, zlasti ob upoštevanju, da bi bil povprečni delež slotov intervenientke nižji od 25 % in da je povprečna stopnja obremenjenosti teh letališč nižja od stopnje 60 %, omenjene v točki 111 zgoraj. Natančneje, ne navaja, zakaj novemu ponudniku ne bi bilo mogoče ob upoštevanju te stopnje obremenjenosti dodeliti toliko slotov, kot je potrebno, da bi lahko opravljal storitve zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na teh letališčih.

118

Drugič, spomniti je treba, kot je Komisija pravilno poudarila v odstavku 16 Smernic o nehorizontalnih združitvah, da dejstvo, da so lahko konkurenti oškodovani, saj koncentracija ustvarja povečanje učinkovitosti, samo po sebi ne pomeni ovire za konkurenco. Vendar tožeča stranka ne pojasnjuje, kako učinkovitejša uporaba slotov s strani intervenientke in uvedba ugodnejših programov zvestobe za njene stranke ne bi izražali povečanja učinkovitosti, ki bi sicer lahko škodilo konkurentom, vendar ne bi pomenilo bistvene ovire za učinkovito konkurenco.

119

Tretjič, spomniti je treba, kot je bilo omenjeno v točki 14 zgoraj, da se je Komisija oprla predvsem na tri različne razloge, da je zadevno koncentracijo v zvezi z berlinskima letališčema razglasila za združljivo z notranjim trgom. Menila je ne samo, da intervenientka ne bo imela možnosti izključevati dostop do trgov storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih, temveč tudi, da prav tako ne bo imela spodbude za izključevanje tega dostopa in da se zaradi njenega izvajanja morebitne strategije izrinjenja ne bo zmanjšala konkurenca na teh trgih. Ker pa tožeča stranka ne izpodbija te druge in tretje obrazložitve izpodbijanega sklepa, je vsekakor treba kot brezpredmetno zavrniti trditev tožeče stranke v zvezi z domnevno možnostjo intervenientke, da izključi navedeni dostop.

120

Iz tega sledi, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je ugotovila, da zadevna koncentracija ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na trgih storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na berlinskih letališčih.

121

Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga tožeče stranke in posledično ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

122

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila Smernice o horizontalnih združitvah s tem, da ni preučila morebitnega povečanja učinkovitosti, ki bi lahko bilo posledica zadevne koncentracije. Poleg tega Komisiji očita, da intervenientki ni naložila popravnih ukrepov v obliki zavez, ki bi omogočile, da nekatere slote intervenientke uporabijo drugi letalski prevozniki.

123

Komisija in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

124

Na prvem mestu, spomniti je treba, da kot sicer izhaja iz besedila oddelka 9 obrazca CO za priglasitev koncentracije v skladu z Uredbo št. 139/2004, ki je v Prilogi I k Uredbi št. 802/2004, in odstavka 78 Smernic o horizontalnih združitvah, na katerega se zlasti sklicuje opomba, vstavljena v odstavek 21 Smernic o nehorizontalnih združitvah, mora biti povečanje učinkovitosti, ki bo posledica koncentracije, tako, da spodbuja konkurenco v korist potrošnikov. V uvodni izjavi 29 Uredbe št. 139/2004, na katero se sklicuje tožeča stranka, je tako opozorjeno, da lahko tako povečanje, ki izhaja iz koncentracije, nevtralizira učinke na konkurenco in zlasti potencialno škodo potrošnikov, ki bi sicer lahko nastala, in da koncentracija posledično bistveno ne ovira učinkovite konkurence na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu.

125

Podobno je treba spomniti, da je v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, namen zavez, ki jih sprejmejo udeležena podjetja, odpraviti vse resne dvome v zvezi z vprašanjem, ali bi koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi nastanka ali krepitve prevladujočega položaja (sodba z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 297).

126

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je Komisija, ki se je oprla na člen 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004, menila, da zadevna koncentracija ne more pomeniti bistvene ovire za učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, ne da bi morala intervenientka dokazati povečanje učinkovitosti ali ponuditi izpolnitev zavez. Posledično, ker tožeča stranka, kot je bilo omenjeno v točki 120 zgoraj, ne more utemeljeno trditi, da bi navedena koncentracija očitno lahko pomenila tako oviro, Komisiji ni bilo treba preučiti povečanja učinkovitosti, ki bi lahko nevtraliziralo učinke te koncentracije na konkurenco, in zavez, ki bi lahko preprečile to oviranje.

127

Na drugem mestu, iz uvodne izjave 29 Uredbe št. 139/2004 in odstavkov od 84 do 87 Smernic o horizontalnih združitvah, na katere se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da morajo morebitno povečanje učinkovitosti, ki izhaja iz te koncentracije, dokazati stranke koncentracije. Poleg tega iz člena 6(2) te uredbe in člena 19 Uredbe št. 802/2004 izhaja, da morajo stranke koncentracije po potrebi predlagati spremembe te koncentracije v obliki zavez. Iz tega sledi, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni poskušala ugotoviti obstoja povečanja učinkovitosti, ki ga intervenientka predhodno ni dokazala, ali zahtevala zavez, katerih izpolnitve intervenientka ni predhodno ponudila.

128

V teh okoliščinah je treba tretji in četrti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

129

Tožeča stranka trdi, da je bila pomoč za reševanje dodeljena družbi Air Berlin za izvedbo zadevne koncentracije. V zvezi s tem navaja, da ta pomoč ni bila združljiva z notranjim trgom, da nekatere informacije o navedeni pomoči niso dostopne javnosti in da je prav ta pomoč drugim „učinkovitejšim subjektom“ preprečila, da bi pridobili sredstva družbe Air Berlin. Poleg tega meni, da je ta pomoč spremenila sposobnost financiranja družbe Air Berlin, tako da bi jo morala Komisija upoštevati v skladu s členom 2(1)(b) Uredbe št. 139/2004.

130

Komisija in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

131

V zvezi s tem, na prvem mestu, iz sklepa o razglasitvi pomoči za reševanje za združljivo z notranjim trgom izhaja, da je bil cilj te pomoči predvsem omogočiti „urejeno“ prodajo sredstev družbe Air Berlin, da bi se omejile negativne posledice za njeno osebje.

132

Vendar, prvič, iz domnevne nezdružljivosti pomoči za reševanje z notranjim trgom in dejstva, da nekatere informacije o tej pomoči niso dostopne javnosti, ne more izhajati, da je bil posebni cilj navedene pomoči, da bi intervenientka pridobila sredstva družbe Air Berlin, na katera se nanaša zadevna koncentracija.

133

Drugič, tožeča stranka ne trdi in še manj dokazuje, da „učinkovitejši subjekti“, ki jih omenja, niso mogli oddati ponudbe za odkup sredstev družbe Air Berlin v okviru postopka zaradi insolventnosti te družbe.

134

Tretjič, spomniti je treba, kot je bilo omenjeno v točki 109 zgoraj, da zgolj okoliščina, da bi lahko bili brez zadevne koncentracije sloti družbe Air Berlin, ki so bili preneseni na intervenientko, vsaj delno dodeljeni konkurentom intervenientke, sama po sebi ni dovolj za sklepanje, da ta koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco, tako da bi jo morala Komisija razglasiti za nezdružljivo z notranjim trgom.

135

Na drugem mestu, iz člena 2(1)(b) Uredbe št. 139/2004 izhaja, da mora Komisija pri presoji koncentracij upoštevati med drugim tržni položaj udeleženih podjetij ter njihovo gospodarsko in finančno moč. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, s katerim bi dokazala, da je bil znesek posojila, ki je bilo družbi Air Berlin odobreno na podlagi pomoči za reševanje, del sredstev, ki jih je intervenientka pridobila v okviru zadevne koncentracije.

136

V teh okoliščinah ni dokazano, da je bil znesek posojila, odobrenega družbi Air Berlin, del zadevne koncentracije, tako da je treba ugotoviti, da pomoč za reševanje ni mogla vplivati na tržni položaj ali gospodarsko in finančno moč sredstev družbe Air Berlin, ki jih je pridobila intervenientka. Iz tega sledi, da ta pomoč ni mogla spremeniti presoje Komisije glede te koncentracije.

137

Zato je treba peti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

138

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 296 PDEU, ker izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen. Komisiji zlasti očita, da ni izčrpno analizirala dejanskega okvira zadevne koncentracije. Tako trdi, da Komisija ni preučila učinkov te koncentracije na trge O&N, da je opravila samo „kratko“ analizo morebitnega interesa intervenientke, da sprejme strategijo izrinjenja, in učinkov take strategije na konkurenco, da ni preverila, ali so se s povečanjem učinkovitosti, ki izhaja iz zadevne koncentracije, izravnali protikonkurenčni učinki te koncentracije, da ni preučila, ali bi bilo s popravnimi ukrepi mogoče odpraviti bistveno oviro za učinkovito konkurenco, ki je posledica navedene koncentracije, in nazadnje, da ni upoštevala pomoči za reševanje.

139

Komisija in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

140

V skladu s členom 296 PDEU se pravni akti, ki jih sprejmejo institucije Unije, obrazložijo.

141

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je zato treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes, ki ga imajo lahko naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša, da prejmejo pojasnila. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi akta natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 22. junija 2004, Portugalska/Komisija, C‑42/01, EU:C:2004:379, točka 66, in z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 79).

142

Tako Komisija ne krši obveznosti obrazložitve, če pri izvrševanju svoje pristojnosti na področju nadzora koncentracij v svoji odločbi ne navede natančno razlogov za presojo določenih vidikov koncentracije, ki se ji zdijo očitno neupoštevni, nepomembni ali popolnoma drugotnega pomena za presojo koncentracije (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 64). Taka zahteva bi bila namreč težko skladna z zahtevo po hitrosti in kratkimi procesnimi roki, ki so Komisiji naloženi pri izvrševanju njene pristojnosti na področju nadzora koncentracij in ki so del posebnih okoliščin postopka nadzora koncentracij. Iz tega izhaja, da je, kadar Komisija razglasi koncentracijo za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 6(1)(b) Uredbe št. 139/2004, zahteva po obrazložitvi izpolnjena, če so v tej odločbi jasno navedeni razlogi, zakaj Komisija meni, da zadevna koncentracija, po potrebi po spremembah, ki so jih uvedla zadevna podjetja, bistveno ne ovira učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi nastanka ali krepitve prevladujočega položaja (glej po analogiji sodbo z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija, T‑162/10, EU:T:2015:283, točka 100).

143

V obravnavani zadevi je treba, prvič, ugotoviti, kot je razvidno iz točk 27 in 46 zgoraj, da je Komisija v izpodbijanem sklepu navedla razlog, iz katerega zadevne koncentracije ni presodila na vsakem od upoštevnih trgov O&N. Na eni strani je namreč pojasnila, da družba Air Berlin, ki je prenehala opravljati dejavnosti pred zadevno koncentracijo in neodvisno od nje, ne posluje več na nobenem od trgov O&N, na katerih je bila pred tem prisotna. Na drugi strani je trdila, da je treba presoditi učinke te koncentracije na trge storitev zračnega prevoza potnikov z odhodom ali prihodom na letališčih, na katera so bili vezani sloti družbe Air Berlin, ker ti sloti niso bili dodeljeni točno določenemu trgu O&N.

144

Drugič, ugotoviti je treba, da je bila na eni strani presoja Komisije v zvezi s spodbudo, ki bi jo imela intervenientka, da izključuje dostop do storitev letališke infrastrukture berlinskih letališč, odvečna, ker je Komisija pred tem ugotovila, da intervenientka verjetno ne bi imela možnosti za izključevanje tega dostopa. Na drugi strani je Komisija menila, da čeprav je prevladujoči letalski prevoznik res lahko spodbujen k izključevanju navedenega dostopa, je bilo treba v obravnavani zadevi vseeno ugotoviti zadostno število slotov, ki so bili še na voljo drugim letalskim prevoznikom, in prisotnost konkurenta na letališču Berlin-Tegel, ki bi imel delež slotov tega letališča, ki bi bil primerljiv z deležem slotov, ki bi jih intervenientka imela po zadevni koncentraciji. Poleg tega je Komisija dodala, da med raziskavo trga ni našla dokazov, da je intervenientka pred tem ravnala tako, da bi izključevala dostop do trga.

145

Tretjič, kot je razvidno iz točke 126 zgoraj, Komisiji ni bilo treba opraviti presoje morebitnega povečanja učinkovitosti, ki bi izhajalo iz zadevne koncentracije, ali predvideti morebitnih zavez, katerih izpolnitev bi lahko ponudila intervenientka. Kot je razvidno iz točke 137 zgoraj, Komisiji pri presoji zadevne koncentracije tudi ni bilo treba upoštevati pomoči za reševanje. Iz tega sledi, da so se lahko ti različni elementi, na katere se sklicuje tožeča stranka, Komisiji upravičeno zdeli neupoštevni, tako da ji ob upoštevanju sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 142 zgoraj, ni mogoče očitati, da je kršila obveznost obrazložitve s tem, da jih ni omenila v izpodbijanem sklepu.

146

V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da izpodbijani sklep ni obrazložen, tako da je treba šesti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

147

Tožeča stranka je v tožbi Splošnemu sodišču na podlagi člena 88 Poslovnika predlagala, naj sprejme ukrepe procesnega vodstva v zvezi s pomočjo za reševanje, prenehanjem dejavnosti družbe Air Berlin in prodajo njenih sredstev.

148

Vendar je treba poudariti, da na eni strani tožeča stranka v nasprotju s členom 88(2) Poslovnika ni dovolj podrobno navedla razlogov, ki bi utemeljevali vse ukrepe procesnega vodstva, za katere je zaprosila, in da na drugi strani, kot izhaja zlasti iz točk od 28 do 34 in od 132 do 136 zgoraj, ti ukrepi procesnega vodstva niso nujni za odločitev o tožbi.

149

Zato ni treba ugoditi predlogu za sprejetje ukrepov procesnega vodstva, ki ga je podala tožeča stranka.

150

Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o dopustnosti Priloge C.2 k repliki, ki jo izpodbija Komisija.

151

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)

razsodilo: