–

za Stanleyparma Sas di Cantarelli Pietro & C. D. Agnello, V. Varzi in M. Mura, avvocati,

–

za Stanleybet Malta Ltd R. A. Jacchia, F. Ferraro, A. Terranova in D. Agnello, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. G. Marronejem in S. Fiorentinom, avvocati dello Stato,

–

za belgijsko vlado L. Van den Broeck in M. Jacobs, agentki, skupaj s P. Vlaemminckom in R. Verbekejem, advocaten,

–

za češko vlado M. Smolek, O. Serdula in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Rossi in N. Gossement, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 52, 56 in 57 PDEU ter načel prepovedi diskriminacije na davčnem področju in enakega obravnavanja.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Stanleyparma Sas di Cantarelli Pietro & C. in Stanleybet Malta Ltd na eni strani in Agenzia delle Dogane e dei Monopoli UM Emilia Romagna – SOT Parma (agencija za carine in monopole, urad za monopole, Emilija-Romanja, izpostava v Parmi, Italija; v nadaljevanju: ADM) na drugi v zvezi z zakonitostjo sklepa ADM glede obveznosti plačila enotnega davka na stave v Italiji (v nadaljevanju: enotni davek), katerega zavezanci za plačilo so praviloma Centri Trasmissione Dati (središče za prenos podatkov, v nadaljevanju: CTD), kakršen je družba Stanleyparma, podredno pa tudi družba Stanleybet Malta kot solidarna dolžnica.

3

Člen 1 decreto legislativo n. 504 – Riordino dell’imposta unica sui concorsi pronostici e sulle scommesse, a norma dell’articolo 1, comma 2, della legge 3 agosto 1998, n. 288 (zakonska uredba št. 504 o spremembi enotnega davka na napovedne igre in stave iz člena 1(2) zakona št. 288 z dne 3. avgusta 1998) z dne 23. decembra 1998 (GURI št. 27 z dne 3. februarja 1999; v nadaljevanju: zakonska uredba št. 504/1998) določa, da se enotni davek plača za vse oblike napovednih iger in stav, ki se nanašajo na kateri koli dogodek, tudi če potekajo v tujini.

4

Člen 3 te zakonske uredbe, naslovljen „Zavezanci za plačilo“, določa:

„Zavezanci za plačilo enotnega davka so tisti subjekti, ki upravljajo napovedne igre in stave, tudi če to počnejo na podlagi koncesije.“

5

Člen 1(66) legge n. 220 – Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge di stabilità 2011) (zakon št. 220 o določbah za oblikovanje letnega in večletnega proračuna države (zakon o stabilnosti za leto 2011)) z dne 13. decembra 2011 (GURI št. 297 z dne 21. decembra 2010; v nadaljevanju: zakon o stabilnosti za leto 2011) določa:

„[…]

(a) […] enotni davek se […] plača, tudi če pobiranje stav, vključno s pobiranjem stav na daljavo, poteka brez koncesije ministrstva za gospodarstvo in finance – neodvisna uprava za državne monopole ali na podlagi neveljavne koncesije;

(b) člen 3 zakonske uredbe [št. 504/1998] se razlaga tako, da je zavezanec za plačilo davka vsak subjekt, ki tudi brez koncesije ministrstva za gospodarstvo in finance – neodvisna uprava za državne monopole ali na podlagi neveljavne koncesije za lasten račun ali za račun tretjih oseb, tudi tistih, ki so v tujini, s kakršnim koli sredstvom, vključno s telematskim sredstvom, upravlja katero koli vrsto napovednih iger in stav. Če se dejavnost opravlja za račun tretjih oseb, je subjekt, za čigar račun se ta dejavnost opravlja, solidarni zavezanec za plačilo davka in za uveljavljanje s tem davkom povezanih sankcij.“

6

Decreto del Ministero dell’Economia e delle Finanze n. 111 – Norme concernenti la disciplina delle scommesse a quota fissa su eventi sportivi diversi dalle corse dei cavalli e su eventi non sportivi da adottare ai sensi dell’articolo 1, comma 286, della legge 30 dicembre 2004, n. 311 (uredba ministrstva za gospodarstvo in finance o pravilih za ureditev stav s fiksno kvoto za vse športne prireditve, razen konjskih dirk, in nešportne prireditve v smislu člena 1(286) zakona št. 311 z dne 30. decembra 2004) z dne 1. marca 2006 (GURI št. 67 z dne 21. marca 2006) v členu 16 določa, da je koncesionar zavezan za plačilo enotnega davka.

7

Člen 1(644)(g) legge n. 190 – Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge di stabilità 2015) (zakon št. 190 o določbah za oblikovanje letnega in večletnega proračuna države (zakon o stabilnosti za leto 2015)) z dne 23. decembra 2014 (redni dodatek h GURI št. 300 z dne 29. decembra 2014), določa, da se enotni davek odmeri „na podlagi pavšalne osnove, ki ustreza trikratniku povprečnega zneska stav, pobranih v pokrajini, kjer je subjekt ali kjer se pobirajo stave, ki se določi na podlagi podatkov, ki so bili v nacionalnem totalizatorju zabeleženi v davčnem obdobju pred referenčnim obdobjem“.

8

Družba Stanleybet Malta je v Italiji dejavna na področju pobiranja stav prek „CTD“, kakršen je družba Stanleyparma, na podlagi razmerja, ki temelji na pogodbi o naročilu. CTD so v lokalih, odprtih za javnost, igralcem zagotavljajo telematsko povezavo in naročitelju posredujejo podatke o vsakem vložku. Družba Stanleybet Malta, ki svojo dejavnost v Italiji opravlja že približno dvajset let, nima niti koncesije niti dovoljenja policije.

9

ADM je z odločbo o odmeri davka z dne 21. septembra 2016 družbi Stanleyparma in, podredno, družbi Stanleybet Malta kot solidarni dolžnici na podlagi člena 3 zakonske uredbe št. 504/1998 v povezavi s členom 1(66) zakona o stabilnosti za leto 2011 naložila plačilo enotnega davka na stave, pobrane v Italiji v davčnem letu 2011, v višini 8422,60 EUR. ADM je menila, da je treba ta davek plačati, ker je družba Stanleyparma „za račun tretjih oseb“ opravljala dejavnost upravljanja stav.

10

Družbi Stanleyparma in Stanleybet Malta sta na predložitveno sodišče, Commissione tributaria provinciale di Parma (davčno sodišče pokrajine Parma, Italija), vložili predlog za odpravo te odločbe, pri čemer sta trdili, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari omejuje njuno svobodo opravljanja storitev.

11

Predložitveno sodišče, ki ima enake dvome kot tožeči stranki, se sprašuje zlasti o združljivosti nacionalne zakonodaje s pravom Unije, zlasti s členi 52, 56 in 57 PDEU, ter z načeloma enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.

12

To sodišče meni, da dejstvo, da so CTD zavezanci za plačilo enotnega davka, z dveh vidikov pomeni nezakonito omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU. Po eni strani naj CTD, ki delujejo za račun nacionalnih koncesionarjev, čeprav je njihova dejavnost primerljiva z dejavnostjo družbe Stanleyparma, ne bi bili obdavčeni s tem davkom. Po drugi strani naj bi bila družba Stanleyparma, ki mora plačati navedeni davek, izenačena s temi koncesionarji, katerih dejavnost je vseeno drugačna.

13

Predložitveno sodišče meni, da ni nobene utemeljitve za morebitno omejitev svobode opravljanja storitev, saj je cilj nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari povsem ekonomski. To sodišče se v utemeljitev svojega stališča sklicuje na sodbo Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) z dne 23. januarja 2018, v kateri je to sodišče ugotovilo, da je ta nacionalna zakonodaja za davčna leta pred letom 2011 v nasprotju z ustavo, ker je določala, da morajo CTD, ki delujejo za račun tretjih oseb, ki – tako kot družba Stanleybet Malta – niso imetniki koncesije, plačati enotni davek.

14

V teh okoliščinah je Commissione tributaria provinciale di Parma (davčno sodišče pokrajine Parma) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 56 PDEU nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero morajo CTD s sedežem v tej državi članici – ter solidarno in podredno ponudniki stav, ki so njihovi naročitelji in imajo sedež v drugi državi članici – plačati davek na stave.

16

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za igre na srečo veljajo pravila o opravljanju storitev in zato spadajo na področje uporabe člena 56 PDEU, če ima vsaj eden od ponudnikov storitev sedež v državi članici, ki ni država članica, v kateri se storitev ponuja (glej v tem smislu sodbi z dne 13. novembra 2003, Lindman, C‑42/02, EU:C:2003:613, točka 19, in z dne 22. oktobra 2014, Blanco in Fabretti, C‑344/13 in C‑367/13, EU:C:2014:2311, točka 27). To zadevo je torej treba preučiti z vidika svobode opravljanja storitev.

17

Spomniti je treba, da svoboda opravljanja storitev iz člena 56 PDEU ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (sodba z dne 22. oktobra 2014, Blanco in Fabretti, C‑344/13 in C‑367/13, EU:C:2014:2311, točka 26).

18

Poleg tega je treba ugotoviti, da je Sodišče v sektorju iger na srečo potrdilo uporabo sistema koncesij, saj je ocenilo, da je ta lahko učinkovit mehanizem, ki omogoča nadzor nad subjekti, dejavnimi v tem sektorju, za preprečitev opravljanja teh dejavnosti za kriminalne ali goljufive namene (sodba z dne 19. decembra 2018, Stanley International Betting in Stanleybet Malta, C‑375/17, EU:C:2018:1026, točka 66).

19

Da bi se ugotovil obstoj diskriminacije se je treba prepričati, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 6. junija 2019, P. M. in drugi, C‑264/18, EU:C:2019:472, točka 28).

20

V obravnavanem primeru se, kot je razvidno iz spisa, ki ga ima Sodišče, enotni davek nanaša na dejavnost pobiranja stav v Italiji. V skladu s členom 1(66)(a) in (b) zakona o stabilnosti za leto 2011 je zavezanec za plačilo tega davka vsak subjekt, ki upravlja stave, ne glede na to, ali deluje za lasten račun ali za račun tretje osebe, ne glede na to, ali ima koncesijo ali ne, in ne glede na kraj, kjer je njegov sedež, tudi če je ta v tujini.

21

Iz teh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je razvidno, da se enotni davek uporablja za vse subjekte, ki upravljajo stave, ki se poberejo na italijanskem ozemlju, ne glede na kraj ustanovitve teh subjektov, tako da tega, da mora družba Stanleybet Malta plačati ta davek, ni mogoče šteti za diskriminacijo.

22

Poudariti je namreč treba, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari za storitve, ki se opravljajo v Italiji in storitve, ki se opravljajo v drugih državah članicah, ne določa različne davčne ureditve.

23

Poleg tega je treba glede trditve družbe Stanleybet Malta, ki se nanaša na to, da je v skladu z italijansko zakonodajo iz postopka v glavni stvari na Malti in v Italiji podvržena dvojni obdavčitvi, poudariti, da imajo države članice v sedanjem stanju razvoja prava Unije – ob tem da morajo spoštovati to pravo – na tem področju neko stopnjo avtonomije in da zato niso dolžne prilagajati svojega davčnega sistema različnim davčnim sistemom drugih držav članic, da bi, med drugim, odpravile dvojno obdavčevanje, ki izhaja iz dejstva, da te države svoje davčne pristojnosti izvajajo vzporedno (glej po analogiji sodbo z dne 1. decembra 2011, Komisija/Madžarska, C‑253/09, EU:C:2011:795, točka 83).

24

Iz tega izhaja, da za družbo Stanleybet Malta v primerjavi z nacionalnim subjektom, ki svoje dejavnosti opravlja pod enakimi pogoji kot ta družba, ne velja nobena diskriminatorna omejitev, ki bi izhajala iz tega, da se zanjo uporablja nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari. Poleg tega je treba ugotoviti, da ta zakonodaja ni taka, da bi prepovedovala, ovirala ali zmanjševala privlačnost dejavnosti družbe, kot je Stanleybet Malta, v zadevni državi članici.

25

V zvezi z družbo Stanleyparma je treba ugotoviti, da ta družba kot posrednica družbe Stanleybet Malta odplačno opravlja dejavnost ponujanja in pobiranja stav.

26

Ta družba, tako kot nacionalni ponudniki stav, med drugim opravlja dejavnost upravljanja stav, ki je pogoj za obdavčitev z enotnim davkom. Zato je družba Stanleyparma v skladu s členom 1(66)(b) zakona o stabilnosti za leto 2011 z družbo Stanleybet Malta solidarno zavezana za plačilo tega davka.

27

Poleg tega iz člena 16 Uredbe ministrstva za gospodarstvo in finance št. 111 z dne 1. marca 2006 izhaja, da subjekti, ki imajo koncesijo za prirejanje stav v Italiji, prav tako plačujejo enotni davek. Po navedbah predložitvenega sodišča sicer za njihove CTD, drugače kot za družbo Stanleyparma, ne velja solidarna obveznost plačila tega davka.

28

Vendar pa je treba v zvezi s tem ugotoviti, da drugače od CTD, ki podatke o igrah posredujejo za račun nacionalnih ponudnikov stav, družba Stanleyparma pobira stave za račun družbe Stanleybet Malta, ki ima sedež v drugi državi članici. Zato glede na cilje zakona o stabilnosti za leto 2011 ni v primerljivem položaju kot nacionalni subjekti.

29

Zato nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne povzroča nobenih diskriminatornih omejitev za družbi Stanleybet Malta in Stanleyparma ter v delu, v katerem se nanju nanaša, ne posega v svobodo opravljanja storitev.

30

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero morajo CTD s sedežem v tej državi članici – ter solidarno in podredno ponudniki stav, ki so njihovi naročitelji in imajo sedež v drugi državi članici – plačati davek na stave ne glede na to, kje imajo ti ponudniki sedež, in ne glede na to, da nimajo koncesije za prirejanje stav.

31

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 56 PDEU nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki za CTD, ki delujejo za račun ponudnikov stav s sedežem v drugi državi članici in ki niso imetniki koncesije, in za same ponudnike stav določa povišanje davka na stave na podlagi pavšalne osnove, ki ustreza trikratniku vrednosti pobranih zneskov na mestu, kjer se pobirajo stave, ki je v državi članici.

32

Italijanska vlada in Komisija izpodbijata dopustnost tretjega vprašanja, ker po njunem mnenju odgovor nanj ni potreben za rešitev spora o glavni stvari.

33

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko Sodišče odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga pravila Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo uporabne odgovore (glej v tem smislu sodbi z dne 9. oktobra 1997, Grado in Bashir, C‑291/96, EU:C:1997:479, točka 12, in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 98).

34

V tem primeru je treba ugotoviti, da se nacionalna ureditev, ki izhaja iz zakona št. 190 z dne 23. decembra 2014, ne uporablja za spor o glavni stvari, saj se odločba o odmeri davka, ki se izpodbija v postopku v glavni stvari, nanaša na davčno leto 2011. Zato tretje vprašanje, ki ni upoštevno za rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, ni dopustno.

35

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero morajo središča za prenos podatkov s sedežem v tej državi članici – ter solidarno in podredno ponudniki stav, ki so njihovi naročitelji in imajo sedež v drugi državi članici – plačati davek na stave, ne glede na to, kje imajo ti ponudniki sedež, in ne glede na to, da nimajo koncesije za prirejanje stav.