–

za Mastromartina G. Fonderico in H. Bonura, avvocati,

–

za Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob) P. Palmisano, S. Providenti in E. Garzia, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z D. Del Gaizom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo V. Di Bucci in T. Scharf, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263), kakor je bila spremenjena z direktivo 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (UL 2010, L 331, str. 120) (v nadaljevanju: Direktiva MiFID), zlasti njenih členov 8, 23 in 51, ter načel in pravil na področju prepovedi diskriminacije, sorazmernosti, svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Antoniem Pasqualejem Mastromartinom in Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob) (nacionalna komisija za družbe in borzo, Italija) glede zakonitosti odredbe o začasni prepovedi opravljanja dejavnosti finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja, ki jo je zadnjenavedena sprejela v zvezi s tožečo stranko v postopku v glavni stvari.

3

V uvodnih izjavah 36 in 38 Direktive MiFID je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za investicijska podjetja in regulirane trge.

2.   Naslednje določbe se uporabljajo tudi za kreditne institucije, ki imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2000/12/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 272)], če opravljajo eno ali več investicijskih storitev in/ali opravljajo investicijske dejavnosti […].“

5

Člen 4(1), točke 1, 14 in 25, navedene direktive določa:

„(1)   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

6

V skladu s členom 5(1) Direktive MiFID, morajo države članice zagotavljanje investicijskih storitev ali izvajanje investicijskih dejavnosti investicijskih podjetij pogojiti s predhodno izdanim dovoljenjem. Člen 8 te direktive določa pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi odvzamejo dovoljenje, izdano takemu podjetju.

7

Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Organizacijske zahteve“, v odstavku 2 določa:

„Investicijsko podjetje vzpostavi primerne politike in postopke, ki zadostujejo za to, da se zagotovi, da podjetje, vključno s poslovodji, zaposlenimi in vezanimi zastopniki, izpolnjuje obveznosti v skladu z določbami te direktive ter upošteva ustrezna pravila, ki veljajo za osebne transakcije takih oseb.“

8

Člen 23 Direktive MiFID, naslovljen „Obveznosti investicijskih podjetij pri imenovanju vezanih zastopnikov“, določa:

„1.   Države članice se lahko odločijo, da investicijskemu podjetju dovolijo imenovanje vezanih zastopnikov za namene spodbujanja storitev investicijskega podjetja, potegovanja za posle ali sprejemanja naročil od strank ali potencialnih strank in njihovega posredovanja, plasiranja finančnih instrumentov in svetovanja v zvezi s takimi finančnimi instrumenti ter storitev, ki jih ponuja to investicijsko podjetje.

2.   Države članice zahtevajo, da investicijsko podjetje, če se odloči imenovati vezanega zastopnika, ostane neomejeno in brezpogojno odgovorna za katera koli dejanja ali opustitve s strani vezanega zastopnika, kadar ta deluje v imenu družbe. Države članice od investicijskih podjetij zahtevajo, da zagotovijo, da vezani zastopnik razkrije, v kakšni vlogi deluje in katero družbo zastopa, ko stopi v stik ali preden začne poslovati s katero koli stranko ali potencialno stranko.

[…]

Države članice od investicijskih podjetij zahtevajo, da spremljajo dejavnosti svojih vezanih zastopnikov, da bi zagotovila svojo nenehno skladnost s to direktivo pri delovanju prek vezanih zastopnikov.

3.   Države članice, ki se odločijo investicijskim podjetjem dovoliti, da imenujejo vezane zastopnike, vzpostavijo javni register. Vezani zastopniki morajo biti registrirani v javnem registru države članice, kjer so ustanovljeni. […]

[…]

Države članice zagotovijo, da so vezani zastopniki v javni register sprejeti samo, če je bilo ugotovljeno, da imajo zadosten ugled in da imajo ustrezno splošno, trgovsko in poklicno znanje, da so stranki ali potencialni stranki sposobni točno posredovati vse zadevne informacije v zvezi s predlagano storitvijo.

[…]

4.   Države članice od investicijskih podjetij, ki imenujejo vezane zastopnike, zahtevajo, da sprejmejo primerne ukrepe za preprečitev morebitnih negativnih vplivov, ki bi jih lahko imele dejavnosti vezanega zastopnika, ki niso zajete v področje uporabe te direktive, na posle, ki jih vezani zastopnik izvršuje v imenu investicijskega podjetja.

[…]

5.   Države članice od investicijskih podjetij zahtevajo, da imenujejo samo vezane zastopnike, vpisane v javne registre iz odstavka 3.

6.   Države članice lahko poostrijo zahteve iz tega člena ali dodajo druge zahteve za vezane zastopnike, registrirane na njihovem ozemlju.“

9

V skladu s členom 50(1) in (2)(g) te direktive imajo pristojni organi vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila, potrebna za opravljanje njihovih funkcij, ki se izvajajo v skladu z nacionalnim pravom in zajemajo vsaj pravico „zahtevati začasno prepoved opravljanja poklicne dejavnosti“.

10

Člen 51 navedene direktive, naslovljen „Administrativne sankcije“, v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v postopke za odvzem dovoljenja ali v pravico držav članic, da naložijo kazenske sankcije, države članice v skladu s svojim nacionalnim pravnim redom zagotovijo, da se lahko proti odgovornim osebam sprejmejo ustrezni administrativni ukrepi ali se jim naložijo administrativne sankcije, če se določbe, sprejete pri izvajanju te direktive, ne izpolnjujejo. Države članice zagotovijo, da so ti ukrepi učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.“

11

Člen 31(1) in (2) decreto legislativo n. 58 – Testo unico delle disposizioni in materia di intermediazione finanziaria, ai sensi degli articoli 8 e 21 della legge 6 febbraio 1996, n. 52 (zakonska uredba št. 58 – prečiščeno besedilo predpisov s področja finančnega posredovanja v smislu členov 8 in 21 zakona št. 52 z dne 6. februarja 1996) z dne 24. februarja 1998 (redni dodatek h GURI št. 71 z dne 26. marca 1998) (v nadaljevanju: TUF) določa:

„1.   Za opravljanje dejavnosti zunaj prostorov podjetja pooblaščeni subjekti uporabljajo finančne svetovalce zunaj prostorov podjetja. […]

2.   Dejavnost finančnih svetovalcev zunaj prostorov podjetja se izvaja izključno v interesu enega samega pooblaščenega subjekta. Finančni svetovalec zunaj prostorov podjetja spodbuja investicijske in/ali pomožne storitve pri strankah ali potencialnih strankah, prejema in posreduje navodila ali naročila strank v zvezi s finančnimi instrumenti ali investicijskimi storitvami, spodbuja in plasira finančne instrumente in/ali svetuje strankam ali potencialnim strankam glede naložb teh izdelkov ali storitev. […]“

12

Člen 55(2) TUF določa, da Consob lahko kot previdnostni ukrep za obdobje do največ enega leta sprejme odredbo, s katero začasno prepove opravljanje dejavnosti finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja, zlasti če ima ta v skladu s členom 60 zakonika o kazenskem postopku status obdolženca v zvezi s kaznivimi dejanji iz tega člena 55(2).

13

Člen 111(2) regolamento recante norme di attuazione del decreto legislativo 24 febbraio 1998, n. 58 in materia di intermediari (pravilnik o izvajanju zakonske uredbe št. 58 z dne 24. februarja 1998 v zvezi s posredniki), ki ga je sprejela Consob z odločbo št. 16190 z dne 29. oktobra 2007, določa:

„Consob zaradi morebitnega sprejetja začasnih odredb iz člena 55(2) [TUF] in v mejah pristojnosti, ki ji jih podeljuje zakon, oceni okoliščine, v katerih je bil finančni svetovalec, pooblaščen za ponujanje storitev zunaj prostorov podjetja, […] obtožen enega izmed kaznivih dejanj, navedenih v navedenem prečiščenem besedilu, pri čemer upošteva zlasti kvalifikacijo kaznivega dejanja in obseg, v katerem bi navedene okoliščine lahko škodovale posebnim interesom, povezanim z opravljanjem dejavnosti finančnega svetovalca, pooblaščenega za ponujanje storitev zunaj prostorov podjetja.“

14

A. P. Mastromartino opravlja dejavnost finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja. Consob mu je z odločbo z dne 11. novembra 2015 na podlagi člena 55(2) TUF začasno, za obdobje enega leta, prepovedala opravljanje te dejavnosti zaradi kazenskega postopka, ki je potekal zoper njega.

15

A. P. Mastromartino je zoper to odločbo vložil tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija). Pred tem sodiščem zlasti trdi, da člen 55(2) TUF, ki je pravna podlaga za začasno prepoved opravljanja dejavnosti finančnega svetovalca, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ni združljiv z določbami direktive MiFID. Poleg tega naj bi obseg diskrecijske pravice, ki jo ima Consob na podlagi nacionalne zakonodaje za uvedbo take začasne prepovedi, kršil načeli preglednosti in objektivnosti, ki sta bili v zvezi s temeljnimi svoboščinami določeni s sodno prakso Sodišča.

16

Consob izpodbija to trditev zlasti zato, ker se navedena direktiva ne uporablja za spor o glavni stvari.

17

V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

18

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali se Direktiva MiFID, zlasti njeni členi 8, 23, 50 in 51, določbe Pogodbe DEU na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti razlagajo tako, da nasprotujejo začasni prepovedi opravljanja dejavnosti finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

19

Za odgovor na ti vprašanji je treba najprej preveriti, ali takšna prepoved spada na področje uporabe Direktive MiFID.

20

Člen 1(1) Direktive MiFID določa, da se ta uporablja za investicijska podjetja in regulirane trge. V skladu s členom 1(2) se nekatere določbe navedene direktive uporabljajo tudi za kreditne institucije, ki imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2000/12/ES, če opravljajo eno ali več investicijskih storitev in/ali opravljajo investicijske dejavnosti.

21

Ker začasna prepoved opravljanja storitev „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“, kot je ta iz postopka v glavni stvari, nikakor ni povezana z upravljanjem reguliranega trga v smislu člena 4(1), točka 14, Direktive MiFID in se ne nanaša na tako kreditno institucijo, se postavlja vprašanje, ali tak svetovalec spada v okvir pojma „investicijsko podjetje“ v smislu te direktive.

22

Člen 4(1), točka 1, prvi pododstavek, navedene direktive določa, da je investicijsko podjetje katera koli pravna oseba, katere redna dejavnost ali posel je opravljanje ene ali več investicijskih storitev za tretje stranke in/ali opravljanje ene ali več poklicnih investicijskih dejavnosti. Čeprav je lahko fizična oseba pod pogoji, določenimi v drugem in tretjem odstavku te točke 1, prav tako obravnavana kot investicijsko podjetje, je položaj drugačen, če ta oseba deluje z odgovornostjo in na račun samo enega investicijskega podjetja.

23

Taka oseba ni „investicijsko podjetje“ v smislu člena 4(1), točka 1, Direktive MiFID, ampak spada v ločen pojem „vezani zastopnik“ v smislu člena 4(1), točka 25. Zadnjenavedena določba opredeljuje pojem „vezani zastopnik“ kot „fizično ali pravno osebo, ki z neomejeno in brezpogojno odgovornostjo samo enega investicijskega podjetja, v imenu katerega deluje, spodbuja investicijske in/ali pomožne storitve pri strankah ali potencialnih strankah, sprejema in posreduje navodila ali naročila strank v zvezi z investicijskimi storitvami ali finančnimi instrumenti, plasira finančne instrumente in/ali svetuje strankam ali potencialnim strankam glede teh finančnih instrumentov ali storitev“.

24

Kot je razvidno iz člena 4(1), točki 1 in 25 te direktive, ta nesporno jasno razlikuje med pojmoma „investicijsko podjetje“ in „vezani zastopnik“, pri čemer je za zadnjenavedenega značilno dejstvo, da deluje z odgovornostjo in na račun samo enega investicijskega podjetja. Uvodna izjava 36 te direktive v zvezi s tem določa da se za „osebe, ki zagotavljajo investicijske storitve za račun več kot enega investicijskega podjetja, ne bi smelo šteti, da so vezani zastopniki, temveč da so investicijska podjetja“.

25

Čeprav je v obravnavanem primeru zgolj predložitveno sodišče pristojno, da pojem „finančni svetovalec zunaj prostorov podjetja“ opredeli glede na okoliščine zadeve, ki jo obravnava, pa je Sodišče pristojno, da določi merila, ki jih mora to sodišče uporabiti pri tem (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2017, Robeco Hollands Bezit in drugi, C‑658/15, EU:C:2017:870, točka 25 in navedena sodna praksa).

26

V skladu z navedbami v predložitvenem sklepu „finančni svetovalec zunaj prostorov podjetja“ v smislu nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari spodbuja in zagotavlja opravljanje investicijskih in/ali pomožnih storitev ter investicijska svetovanja strankam ali potencialnim strankam, izključno v interesu samo enega investicijskega podjetja. Zato je treba takega svetovalca glede na funkcijo, ki jo opravlja, očitno obravnavati kot „vezanega zastopnika“ v smislu člena 4(1), točka 25, Direktive MiFID in ne kot „investicijsko podjetje“ v smislu točke 1 te določbe.

27

Glede vprašanja, ali se členi 8, 23 in 51 Direktive MiFID, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, uporabijo v sporu o glavni stvari, je treba najprej ugotoviti, da člen 8 te direktive določa pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi investicijskemu podjetju odvzamejo dovoljenje, s katerim države članice pogojijo zagotavljanje investicijskih storitev ali izvajanje investicijskih dejavnosti takih podjetij. Vendar navedena direktiva dejavnost vezanih zastopnikov ne pogojuje s predhodno izdajo dovoljenja, tako da začasna prepoved dejavnosti „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“ iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe tega člena 8.

28

Dalje, kot je Komisija navedla v pisnem stališču, člen 23 Direktive MiFID ne ureja dejavnosti vezanih zastopnikov, ampak določa pogoje, pod katerimi lahko investicijska podjetja uporabljajo take zastopnike. Natančneje, člen 23(2), tretji pododstavek, te direktive v povezavi z njenim členom 13(2) od investicijskih podjetij zahteva, da uvedejo politike, postopke in preverjanja, s katerimi zagotovijo, da sama spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz navedene direktive, kadar delujejo prek vezanih zastopnikov, ne da bi določil pogoje, pod katerimi lahko ti zastopniki opravljajo svojo dejavnost.

29

Zahteva vpisa vezanih zastopnikov v javni register je prav tako – kot izhaja iz člena 23(3) in (5) Direktive MiFID – zasnovana kot pogoj za to, da lahko investicijska podjetja uporabljajo te zastopnike. Prav tako je treba opozoriti, da tak vpis zlasti določa, da ima vpisana oseba zadosten ugled. V skladu z navedbami v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pa prepoved opravljanja iz postopka v glavni stvari ni temeljila na domnevnem neobstoju zadostnega ugleda A. P. Mastromartina, ampak na okoliščini, da je zoper njega potekal kazenski postopek.

30

Poleg tega člen 23 Direktive MiFID ne ureja pogojev, pod katerimi lahko nacionalni organi začasno prepovejo dejavnost vezanega zastopnika. V zvezi s tem člen 23(6) izrecno določa, da lahko države članice poostrijo zahteve iz navedenega člena 23 ali dodajo druge zahteve za vezane zastopnike, registrirane na njihovem ozemlju, ki lahko vključujejo tudi tako začasno prepoved.

31

Poleg tega ta začasna prepoved ne spada na področje uporabe člena 50 Direktive MiFID. Čeprav morajo imeti pristojni organi na podlagi odstavka 1 in odstavka 2(g) tega člena pravico zahtevati začasno prepoved opravljanja poklicne dejavnosti, iz zgornjih ugotovitev izhaja, da ta direktiva ne ureja dejavnosti vezanih zastopnikov. V uvodni izjavi 38 navedene direktive je zlasti navedeno, da ne zajema pogojev, pod katerimi se dejavnosti izvajajo zunaj prostorov investicijskega podjetja. Vendar se začasna prepoved iz postopka v glavni stvari nanaša izrecno na dejavnost finančnih svetovalcev, ki delujejo „zunaj prostorov podjetja“, ki je Direktiva MiFID ne zajema.

32

Nazadnje, člen 51(1) te direktive določa, da morajo države članice določiti ustrezne administrativne sankcije zoper osebe, ki so odgovorne za kršitev določb, sprejetih v skladu z navedeno direktivo. Vendar v skladu z navedbami v predlogu za sprejetje predhodne odločbe dejstva, na podlagi katerih je bila sprejeta začasna prepoved opravljanja storitev „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“ iz postopka v glavni stvari, niso povezana z neupoštevanjem pravil, ki zagotavljajo prenos navedene direktive. Gre torej za dejstva, za katera se ta člen 51(1) ne uporablja.

33

Zato začasna prepoved opravljanja dejavnosti „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“ iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive MiFID, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju okoliščin zadeve v postopku v glavni stvari. Navedena direktiva s pridržkom tega preverjanja torej ne vpliva na takšno prepoved.

34

Opozoriti je treba, da se določbe Pogodbe DEU na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa, in z dne 14. novembra 2018, NKBM, C‑215/17, EU:C:2018:901, točka 41).

35

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedena vprašanja glede združljivosti začasne prepovedi opravljanja dejavnosti „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s temeljnimi svoboščinami, za katere predložitveno sodišče meni, da so uporabljive v položaju iz postopka v glavni stvari, ob upoštevanju zlasti učinkov, ki jih ima takšna prepoved na dejavnost zadevnega svetovalca, ne glede na to, ali je ta dejavnost čezmejna.

36

Čeprav ni mogoče takoj izključiti, da lahko nacionalna zakonodaja, ki se brez razlikovanja uporablja za domače in čezmejne dejavnosti takega svetovalca, glede na okoliščine primera povzroči učinke, ki niso omejeni na samo eno državo članico, je v takem primeru Sodišče že odločilo, da ne more šteti, da je vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe o razlagi, ki se nanaša na določbe Pogodbe DEU v zvezi s temeljnimi svoboščinami, potrebna za rešitev spora, ki poteka pred tem sodiščem, če predložitveno sodišče navede zgolj, da se nacionalna zakonodaja uporablja brez razlikovanja (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točki 50 in 54, in z dne 14. novembra 2018, NKBM, C‑215/17, EU:C:2018:901, točke od 42 do 44).

37

V obravnavanem primeru v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni naveden noben konkretni element, ki bi omogočil dokazati povezavo med predmetom ali okoliščinami spora o glavni stvari in uresničevanjem, tudi potencialnim, temeljnih svoboščin A. P. Mastromartina, zagotovljenih s členoma 49 in 56 PDEU.

38

Poleg tega, čeprav A. P. Mastromartino v pisnem stališču opozarja na posledice, ki bi jih začasna prepoved opravljanja dejavnosti „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“, kot je ta v postopku v glavni stvari, lahko povsem abstraktno imela glede možnosti izvajanja te dejavnosti v vsej Uniji, pa iz njegovega stališča ne izhaja, da so take posledice kakor koli upoštevne za rešitev spora o glavni stvari.

39

Zato temeljne svoboščine, zagotovljene s členoma 49 in 56 PDEU, ne veljajo za začasno prepoved opravljanja dejavnosti „finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja“, kot je ta v postopku v glavni stvari, in torej ne vplivajo na to prepoved.

40

Glede na vse zgornje preudarke je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba Direktivo MiFID, zlasti njene člene 8, 23, 50 in 51, člena 49 in 56 PDEU ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti razlagati tako, da se v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, za začasno prepoved opravljanja dejavnosti finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja ne uporablja niti ta direktiva, niti člena 49 in 56 PDEU, niti načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti. V takem položaju členi 8, 23, 50 in 51 te direktive, člena 49 in 56 PDEU ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti ne nasprotujejo taki prepovedi.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Direktivo 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010, zlasti njene člene 8, 23, 50 in 51, člena 49 in 56 PDEU ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti je treba razlagati tako, da se v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, za začasno prepoved opravljanja dejavnosti finančnega svetovalca zunaj prostorov podjetja ne uporablja niti ta direktiva, niti člena 49 in 56 PDEU, niti načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti. V takem položaju členi 8, 23, 50 in 51 te direktive, člena 49 in 56 PDEU ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti ne nasprotujejo taki prepovedi.