–

za nemško vlado T. Henze, M. Hellmann, J. Möller in A. Berg, agenti,

–

za francosko vlado D. Colas, J. Traband in A.‑L. Desjonquères, agenti,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García in M. Noll‑Ehlers, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Christianom Füllo in Toolport GmbH, družbo nemškega prava, glede zahteve za vračilo plačila za šotor, ki jo je C. Fülla uveljavljal v okviru svoje pravice do odstopa od pogodbe.

3

V uvodnih izjavah 1 in od 10 do 12 Direktive 1999/44 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje uporabe in opredelitve pojmov“, v odstavku 1 določa:

„Namen te direktive je približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, da bi se zagotovila enotna minimalna raven varstva potrošnikov v okviru notranjega trga.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Skladnost s pogodbo“, v odstavku 1 določa:

„Prodajalec mora potrošniku dobaviti blago v skladu s prodajno pogodbo.“

6

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravice potrošnika“, določa:

„1.   Prodajalec je odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga.

2.   V primeru neskladnosti ima potrošnik pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, in sicer popravilo ali zamenjavo v skladu z odstavkom 3, ali zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe glede tega blaga v skladu z odstavkoma 5 in 6.

3.   Potrošnik lahko od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno.

Sredstvo šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, pri čemer se upoštevajo:

Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

4.   Pojem ‚neodplačno‘ v odstavkih 2 in 3 zajema vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala.

5.   Potrošnik lahko zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe:

ali

ali

6.   Potrošnik ni upravičen do odstopa od pogodbe, če je neskladnost manjšega pomena.“

7

Člen 8 Direktive 1999/44, naslovljen „Nacionalno pravo in minimalno varstvo“, v odstavku 2 določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov.“

8

Direktiva 1999/44 je bila prenesena v nemško pravo s spremembami Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik: v nadaljevanju: BGB). Člen 269 BGB, naslovljen „Kraj izpolnitve“, določa:

„1.   Če kraj izpolnitve ni določen, niti se na podlagi tega, kar izhaja iz okoliščin in zlasti narave obveznosti, ne da določiti, se izpolnitev opravi v kraju, kjer je imel dolžnik v času nastanka obveznosti stalno prebivališče.

2.   Če je obveznost nastala v okviru opravljanja trgovinske ali industrijske dejavnosti dolžnika in če je ta imel poslovni ali industrijski objekt v drugem kraju kot stalno prebivališče, kraj tega objekta nadomesti kraj stalnega prebivališča.

3.   Na podlagi dejstva, da dolžnik prevzame stroške odpreme, še ni mogoče ugotoviti, da sta želeli stranki kraj, kamor je treba opraviti odpremo, določiti za kraj izpolnitve.“

9

Člen 439 BGB, naslovljen „Nadomestna izpolnitev“, je v različici, ki velja v sporu o glavni stvari, določal:

„1.   Kupec lahko kot nadomestno izpolnitev po svoji izbiri zahteva odpravo napake ali dobavo blaga brez napake.

2.   Prodajalec nosi stroške, potrebne za nadomestno izpolnitev, zlasti stroške prevoza, potne stroške ter stroške dela in materiala.

3.   Prodajalec lahko zavrne način nadomestne izpolnitve, ki ga je izbral kupec, če bi bila taka izpolnitev mogoča le tako, da bi zaradi nje nastali nesorazmerni stroški. Pri tem se upoštevajo zlasti vrednost, ki bi jo imelo blago, če bi bilo brez napake, pomen napake in vprašanje, ali bi se drug način nadomestne izpolnitve lahko opravil brez znatnih neprijetnosti za kupca. Pravica kupca je v tem primeru omejena na druge načine nadomestne izpolnitve, kar pa ne vpliva na pravico prodajalca, da pod pogoji iz prvega stavka zavrne tudi te nadomestne izpolnitve.

4.   Če prodajalec v okviru nadomestne izpolnitve dobavi stvar brez napake, lahko od kupca zahteva vrnitev stvari z napako v skladu s členi od 346 do 348.“

10

C. Fülla je 8. julija 2015 od družbe Toolport po telefonu kupil 5 x 6 metrov velik šotor.

11

Potem ko je bil šotor dobavljen v kraj stalnega prebivališča C. Fülle, je slednji ugotovil, da ima šotor nekaj neskladnosti in je zato od družbe Toolport zahteval, da v kraju njegovega stalnega prebivališča te neskladnosti odpravi. Družbi Toolport šotora ni poslal niti ni predlagal, da bi to storil. Družba Toolport je zavrnila zahtevke C. Fülle glede neskladnosti tega šotora in menila, da niso utemeljeni. C. Fülle pa tudi ni seznanila s tem, da bi bilo nujno, da se šotor dostavi na sedež njene gospodarske dejavnosti niti mu ni predlagala, da mu krije prevozne stroške.

12

V tej fazi stranki nista razpravljali o kraju vzpostavitve skladnosti šotora. Pogodba, ki sta jo stranki sklenili, prav tako ne vsebuje nobenih določb glede tega.

13

V teh okoliščinah je C. Fülla odstopil od pogodbe in zahteval vračilo kupnine za ta šotor ob njegovem vračilu.

14

Ker družba Toolport tej zahtevi ni ugodila, je C. Fülla vložil tožbo pri Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu, Nemčija).

15

Družba Toolport je v okviru postopka pred tem sodiščem prvič navedla, da je bil kraj sedeža njene gospodarske dejavnosti kraj vzpostavitve skladnosti zadevnega blaga.

16

Predložitveno sodišče meni, da je za odločitev o odstopu od pogodbe v skladu s členom 3(5) Direktive 1999/44 bistvenega pomena določitev kraja vzpostavitve skladnosti zadevnega blaga, da se razjasni, ali je C. Fülla družbi Toolport ponudil možnost, da izvede popravilo ali zamenjavo blaga oziroma ali ji je ponudil „razumen rok“ v smislu te določbe.

17

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je v nemškem pravnem redu kraj vzpostavitve skladnosti določen v skladu s členom 269 BGB, in sicer, da je najprej odločilno, kar je bilo dogovorjeno med strankama. Če med strankama ni dogovora glede tega kraja, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, zlasti vrsto zadevne obveznosti. Če te okoliščine ne omogočajo dokončnih ugotovitev, se za kraj izpolnitve šteje kraj, kjer je imel dolžnik ob nastanku obveznosti svoje stalno prebivališče oziroma trgovski ali industrijski obrat.

18

Posledično predložitveno sodišče navaja, da je treba člen 269 BGB glede na sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) razlagati tako, da bi moral v obravnavanem primeru potrošnik, če želi da se vzpostavi skladnost, zadevno blago dati na razpolago prodajalcu v kraju, v katerem je sedež njegove gospodarske dejavnosti.

19

Predložitveno sodišče namreč dvomi o skladnosti take razlage z Direktivo 1999/44 in navaja, da organizacija prevoza za potrošnika glede na lastnosti zadevnega blaga predstavlja „znatno neprijetnost“ v smislu člena 3(3) te direktive.

20

Navedeno sodišče meni, da je kraj vzpostavitve skladnosti, ki je najbolj primeren, da se zagotovi kar največje mogoče varstvo za potrošnika, kraj, kjer je to blago. Tak pristop bi prodajalcu omogočil, da kar najučinkoviteje organizira pregled tega blaga. Prodajalec bi lahko tako blago pregledal v kraju, kjer je blago, ali pa bi se mu to – na njegove stroške in v skladu z njegovimi navodili – poslalo.

21

Nasprotno pa bi bilo treba določitev kraja vzpostavitve skladnosti glede na okoliščine vsakega konkretnega primera po mnenju tega sodišča izključiti, ker ta povzroča pravno negotovost, vsaj za potrošnika.

22

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali načelo neodplačnosti vzpostavitve skladnosti, ki je določeno v členu 3(3), prvi pododstavek, Direktive 1999/44, zajema pravico potrošnika, da od prodajalca zahteva, naj mu plača predujem za stroške prevoza tega blaga do kraja sedeža gospodarske dejavnosti prodajalca, da se slednjemu omogoči, da popravi ali zamenja to blago.

23

V teh okoliščinah je Amtsgericht Norderstedt (okrožno sodišče v Norderstedtu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Nemška vlada meni, da je dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe sporna, ker sta opis dejanskega stanja zadeve in predstavitev upoštevnih določb nacionalnega prava skopa in da zato o upoštevnosti zastavljenih vprašanj za rešitev spora ni mogoče sklepati le na podlagi dejstev.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 7. marca 2018, flightright in drugi, C‑274/16, C‑447/16 in C‑448/16, EU:C:2018:160, točka 46 in navedena sodna praksa).

26

Na eni strani, v obravnavanem primeru sta opis dejanskega stanja spora o glavni stvari v predložitveni odločbi, ki je bil povzet v točkah od 10 do 15 te sodbe, in predstavitev upoštevnega nacionalnega pravnega okvira, ki je bil naveden v točkah 8 in 9 te sodbe, dovolj jasna in popolna, da lahko Sodišče na postavljena vprašanja da koristne odgovore.

27

Na drugi strani, kot izhaja iz točk od 16 do 22 te sodbe, predložitveno sodišče navaja razloge, iz katerih se je obrnilo na Sodišče glede razlage obsega pravic potrošnika na podlagi člena 3 Direktive 1999/44 v okviru spora o glavni stvari in zlasti potrebe, da se za rešitev tega spora določi kraj, kjer mora potrošnik prodajalcu dati na razpolago blago, kupljeno na daljavo, da bo prodajalec vzpostavil skladnost tega blaga s pogodbo.

28

Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

29

Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Direktive 1999/44 razlagati tako, da je kraj, v katerem mora potrošnik blago, ki ga je kupil na daljavo, dati na razpolago prodajalcu, da bi ta vzpostavil skladnost na podlagi te določbe, vedno kraj, v katerem je to blago, ali če je odgovor nikalen, vedno kraj, v katerem je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, ali če je odgovor nikalen, katera merila izhajajo iz te določbe za določitev tega kraja.

30

Uvodoma je treba spomniti, da ima na podlagi člena 3(2) Direktive 1999/44 v primeru neskladnosti blaga v času dobave potrošnik pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, in sicer popravilo ali zamenjavo v skladu s členom 3(3) te direktive, ali če ne more doseči te vzpostavitve skladnosti, zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe v skladu z odstavkoma 5 in 6 tega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2008, Quelle, C‑404/06, EU:C:2008:231, točka 27).

31

Člen 3(3), prvi in tretji pododstavek, te direktive določa, da lahko potrošnik od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če to ni mogoče ali ni sorazmerno. Vsako popravilo ali zamenjava morata biti opravljena v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago kupil.

32

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 3(3) Direktive 1999/44 sicer ne določa kraja, v katerem mora biti neskladno blago dano na razpolago prodajalcu, da ga ta popravi ali zamenja, vendar ta določba postavlja nekatere pogoje, ki naj bi pomenili okvir za tâko vzpostavljanje skladnosti blaga. Tako mora biti vsako popravilo in zamenjava blaga, ki ni v skladu s pogodbo, opravljeno ne samo neodplačno, ampak tudi v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Ta trojna zahteva je izraz želje zakonodajalca Unije, da potrošniku zagotovi učinkovito varstvo (sodba z dne 16. junija 2011, Gebr. Weber in Putz, C‑65/09 in C‑87/09, EU:C:2011:396, točka 52).

33

Iz tega izhaja, da mora biti kraj, kjer mora biti neskladno blago dano na razpolago prodajalcu za popravilo ali zamenjavo, primeren, da se zagotovi vzpostavitev skladnosti, ki izpolnjuje navedeno trojno zahtevo.

34

Prvič, glede zahteve „neodplačne“ vzpostavitve skladnosti blaga, ki se pojasnjuje z izključitvijo kakršne koli finančne zahteve prodajalca v okviru uresničevanja te zahteve v obliki popravila ali zamenjave neskladnega blaga in s katero se želi potrošnika zavarovati pred finančnim tveganjem, ki bi ga odvrnilo od uveljavljanja njegovih pravic, če takega varstva ne bi bilo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2008, Quelle, C‑404/06, EU:C:2008:231, točka 34), je treba navesti, da je ni mogoče pogojevati s krajem, kjer mora potrošnik blago, ki je bilo kupljeno na daljavo, dati na razpolago prodajalcu, da ta vzpostavi skladnost.

35

Člen 3(3), prvi in drugi pododstavek, Direktive 1999/44 sicer določa, da lahko prodajalec zavrne neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, če to ni mogoče ali ni sorazmerno, ker bi eno od teh sredstev prodajalcu povzročilo nerazumne stroške glede na drugo sredstvo. Vendar pa se merila, ki omogočajo ovrednotiti nerazumnost teh stroškov, ki so našteta v členu 3(3), drugi pododstavek, te direktive, sklicujejo na vrednost, ki bi jo blago imelo v primeru skladnosti, na pomen neskladnosti s pogodbo in na vprašanje, ali bi lahko potrošnik brez znatnih neprijetnosti uporabil drugo sredstvo, in se uporabijo ne glede na kraj, kjer mora potrošnik blago, ki je bilo kupljeno na daljavo, dati na razpolago prodajalcu, da ta vzpostavi skladnost.

36

Drugič, glede zahteve vzpostavljanja skladnosti blaga „v razumnem roku“ je treba navesti, da se hitrost te vzpostavitve skladnosti blaga lahko spreminja glede na kraj, kjer mora potrošnik v ta namen blago dati na razpolago prodajalcu.

37

Kot je namreč navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov, bi lahko prodajalec v nekaterih okoliščinah, zlasti če je blago v drugi državi kot sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, potreboval veliko časa, da bi organiziral pregled tega blaga, da bi ga kasneje lahko popravil ali zamenjal v tem kraju. V tem primeru ni izključeno, da dajanje blaga na razpolago prodajalcu v kraju sedeža njegove gospodarske dejavnosti lahko zagotovi hitrejše vzpostavljanje skladnosti.

38

Če pa prodajalec že ima mrežo poprodajnih storitev ali mrežo za prevoz v kraju, kjer je blago, je lahko vzpostavljanje njegove skladnosti hitrejše, če prodajalec pregleda to blago v tem kraju in sam organizira prevoz tega blaga v kraj sedeža njegove gospodarske dejavnosti.

39

Tretjič, člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44 zahteva, da mora biti vsaka vzpostavitev skladnosti opravljena „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval“.

40

Iz tega na eni strani izhaja, da kraja, kjer mora biti blago dano na razpolago prodajalcu za vzpostavitev skladnosti, ni mogoče izbrati tako, da ne bi pomenil nikakršne neprijetnosti za potrošnika, saj to dajanje na razpolago običajno zahteva, da potrošnik v to vloži določen trud glede časa, zavijanja paketa in pošiljanja blaga, ampak ne sme pomeniti „znatne neprijetnosti“, ki se razume, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 68 sklepnih predlogov, kot breme, ki potrošnika odvrne od uveljavljanja njegovih pravic.

41

V zvezi s tem je treba namreč upoštevati dejstvo, da je namen člena 3 Direktive 1999/44 vzpostaviti pravično ravnotežje med interesi potrošnika in interesi prodajalca s tem, da se potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki zagotovi popolno in učinkovito varstvo pred nepravilno izpolnitvijo pogodbenih obveznosti prodajalca, pri čemer pa je treba upoštevati ekonomske interese prodajalca (sodba z dne 16. junija 2011, Gebr. Weber in Putz, C‑65/09 in C‑87/09, EU:C:2011:396, točka 75).

42

Na drugi strani je treba pri presoji, ali lahko v okviru vzpostavljanja skladnosti blaga neki položaj predstavlja znatno neprijetnost za povprečnega potrošnika, upoštevati vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

43

Tako bi lahko v nekaterih primerih zaradi vrste blaga, zlasti zaradi visoke teže, velike prostornine, posebne krhkosti ali zaradi bolj kompleksnih okoliščin, povezanih s pošiljanjem blaga in namena, za katerega je povprečni potrošnik blago kupil, zlasti zahteve, da se ga predhodno pripravi, pošiljanje tega blaga v kraj sedeža gospodarske dejavnosti prodajalca za tega potrošnika pomenilo znatno neprijetnost, ki je v nasprotju z zahtevami, določenimi v 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44.

44

V drugih primerih pa je mogoče domnevati, da pošiljanje kompaktnega blaga, ki ne zahteva niti posebnega rokovanja niti posebnega načina prevoza, v kraj sedeža gospodarske dejavnosti prodajalca za tega potrošnika ne more pomeniti znatne neprijetnosti.

45

Posledično je kraj, kjer mora potrošnik dati blago, kupljeno na daljavo, na razpolago prodajalcu, da ta vzpostavi skladnost, ki je najbolj primeren, da se zagotovi taka vzpostavitev skladnosti – ki se odpravi neodplačno, v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika – odvisen od okoliščin vsakega konkretnega primera.

46

V zvezi s tem je treba glede pravne varnosti spomniti, da je v skladu s členom 1(1) Direktive 1999/44 in členom 8(2) te direktive namen te direktive, da bi se zagotovila enotna minimalna raven varstva potrošnikov na področju, ki ga ureja. Tako iz teh določb na eni strani izhaja, da imajo države članice možnost, da v svoji nacionalni ureditvi določijo kraj oziroma kraje, kjer mora potrošnik dati blago, ki je bilo kupljeno na daljavo, na razpolago prodajalcu, da ta vzpostavi njegovo skladnost, če izpolnjujejo zahteve iz člena 3(3) te direktive. Na drugi strani lahko države članice sprejmejo ali ohranijo v veljavi strožje predpise, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnika, kot so posebna pravila za nekatere kategorije blaga.

47

Ob uporabi tako sprejetega nacionalnega prava morajo nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga v največjem mogočem obsegu razložila glede na besedilo in namen Direktive 1999/44 za dosego cilja, določenega v tej direktivi, in tako izpolnila zahteve iz člena 288, tretji odstavek, PDEU. Ta zahteva skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji te direktive (sodba z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točki 31 in 33 ter navedena sodna praksa).

48

Glede na zgornje ugotovitve je treba na prva tri vprašanja odgovoriti, da je treba člen 3(3) Direktive 1999/44 razlagati tako, da države članice ostanejo pristojne, da določijo kraj, kjer mora potrošnik blago, ki je bilo kupljeno na daljavo, dati na razpolago prodajalcu, da ta vzpostavi skladnost tega blaga v skladu s to določbo. Ta kraj mora biti ustrezen, da zagotovi neodplačno vzpostavitev skladnosti v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago kupil. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče podati razlago, ki je v skladu z Direktivo 1999/44, vključno z obveznostjo, da po potrebi spremeni ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji te direktive.

49

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, od (2) do (4), Direktive 1999/44 razlagati tako, da pravica potrošnika, da se „neodplačno“ vzpostavi skladnost blaga, ki je bilo kupljeno na daljavo, zajema obveznost prodajalca, da plača predujem za stroške prevoza tega blaga v kraj, kjer ima ta prodajalec sedež gospodarske dejavnosti, da bo lahko vzpostavil skladnost tega blaga.

50

V skladu s členom 3(4) te direktive pojem „neodplačno“ zajema stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala.

51

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe, je namen te obveznosti neodplačne vzpostavitve skladnosti blaga s pogodbo, ki jo je želel zakonodajalec Unije določiti za bistveno sestavino varstva, ki ga potrošniku daje Direktiva 1999/44, varstvo potrošnika pred morebitnimi finančnimi stroški, ki bi ga odvrnili od uveljavljanja svojih pravic, če takega varstva ne bi bilo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2008, Quelle, C‑404/06, EU:C:2008:231, točki 33 in 34).

52

Hkrati, kot je bilo že navedeno v točki 41 te sodbe, se s to direktivo ne želi le zaščititi interesov potrošnika s tem, da se mu zagotovi popolno in učinkovito varstvo pred nepravilno izpolnitvijo pogodbenih obveznosti prodajalca, ampak se želi te interese uravnotežiti z ekonomskimi interesi prodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2011, Gebr. Weber in Putz, C‑65/09 in C‑87/09, EU:C:2011:396, točka 75).

53

Glede na te ugotovitve je treba navesti, da obveznost prodajalca, da sistematično da predujem za stroške prevoza neskladnega blaga, kupljenega na daljavo, v kraj sedeža njegove gospodarske dejavnosti, lahko na eni strani podaljša čas, ki je potreben za vzpostavitev skladnosti tega blaga s pogodbo, kar ogrozi to, da se to izvede v razumnem roku. Tako bi bilo zlasti takrat, kadar prodajalec ne uporablja vnaprej frankiranih povratnih pošiljk in mora izvesti plačila za te predujme. Na drugi strani pa ta obveznost lahko nalaga preveliko breme prodajalcu, zlasti če se po pregledu izkaže, da to blago ni imelo napak.

54

V teh okoliščinah se z uravnoteženjem interesov potrošnika in prodajalca, ki je namen Direktive 1999/44, ne zahteva, da obveznost neodplačne vzpostavitve skladnosti blaga s pogodbo – poleg obveznosti prodajalca, da potrošniku vrne stroške prevoza tega blaga v kraj sedeža gospodarske dejavnosti prodajalca – zajema tudi obveznost, da potrošnikom sistematično izplačuje predujem za te stroške.

55

Vendar se s tem uravnoteženjem zaradi varstva potrošnika zahteva, kot izhaja iz točk 34 in 40 te sodbe, da stroški prevoza, ki jih vnaprej plačajo potrošniki, ne pomenijo bremena, ki bi lahko povprečnega potrošnika odvrnilo od uveljavljanja njegovih pravic. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče ob preučitvi, ali lahko to breme tega potrošnika odvrne od uveljavljanja njegovih pravic, upoštevati, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 86 sklepnih predlogov, okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti elemente, kot so znesek stroškov za prevoz, vrednost neskladnega blaga ali pravna oziroma dejanska možnost potrošnika, da uveljavlja svoje pravice, če prodajalec ne vrne stroškov za prevoz, ki jih je vnaprej plačal potrošnik.

56

Glede na zgornje ugotovitve je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3, od (2) do (4), Direktive 1999/44 razlagati tako, da pravica potrošnika do „neodplačne“ vzpostavitve skladnosti blaga, kupljenega na daljavo, ne zajema obveznosti prodajalca, da nakaže predujem stroškov za prevoz tega blaga v kraj sedeža gospodarske dejavnosti tega prodajalca, da bo ta vzpostavil skladnost tega blaga, razen če dejstvo, da te stroške vnaprej plača ta potrošnik, predstavlja breme, ki ga lahko odvrne od uveljavljanja njegovih pravic, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

57

Predložitveno sodišče s petim in šestim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba določbe člena 3(3) v povezavi z določbami člena 3(5), druga alinea, Direktive 1999/44 razlagati tako, da ima v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, potrošnik, ki je prodajalca obvestil o neskladnosti blaga, ki je bilo kupljeno na daljavo, ne da bi to blago dal na razpolago prodajalcu v kraju sedeža njegove gospodarske dejavnosti, da bi ta lahko vzpostavil skladnost tega blaga s pogodbo, pravico do odstopa od pogodbe, ker v razumnem roku ni bilo izvedeno nobeno drugo sredstvo.

58

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 3(3) in (5) te direktive jasno določa, kako si časovno sledi izvajanje sredstev, do katerih je potrošnik upravičen, če je blago neskladno.

59

Tako lahko v skladu s členom 3(3), prvi pododstavek, te direktive, potrošnik najprej zahteva popravilo ali zamenjavo blaga, razen če to ni mogoče ali ni sorazmerno.

60

Le če potrošnik ni upravičen do popravila ali do zamenjave neskladnega blaga ali če prodajalec ni izvedel nobenega od teh sredstev v razumnem roku ali brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, lahko potrošnik na podlagi člena 3(5) te direktive odstopi od pogodbe, razen če je v skladu s členom 3(6) Direktive 1999/44 neskladnost blaga manjšega pomena.

61

V zvezi s tem, ker iz člena 3(3) in (5) Direktive 1999/44 glede na uvodno izjavo 10 te direktive izhaja, da ta direktiva v interesu obeh pogodbenih strank daje prednost izpolnitvi pogodbe s sredstvoma, ki ju najprej določa, pred odstopom od pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2011, Gebr. Weber in Putz, C‑65/09 in C‑87/09, EU:C:2011:396, točka 72), ta direktiva v ta namen v primeru neskladnosti blaga določa nekatere obveznosti za potrošnika in za prodajalca.

62

Tako mora potrošnik, ki želi vzpostaviti skladnost blaga s pogodbo, prodajalcu v skladu s členom 3(3), prvi pododstavek, Direktive 1999/44 dati zadostno možnost, da ta vzpostavi skladnost s pogodbo tega blaga. Zato mora proizvajalca obvestiti o tej neskladnosti blaga in o sredstvih, ki jih je izbral, in sicer popravilo blaga ali njegovo zamenjavo. Poleg tega mora potrošnik neskladno blago dati na razpolago prodajalcu.

63

Prodajalec mora neskladno blago neodplačno popraviti ali zamenjati v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika in to lahko zavrne le takrat, kadar to ni mogoče ali ni sorazmerno. Kot izhaja iz točke 60 te sodbe, lahko potrošnik odstopi od pogodbe, le če prodajalec v zvezi s tem ni izpolnil obveznosti, ki so določene s členom 3(3) Direktive 1999/44.

64

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče pojasnjuje, da se stranki v postopku v glavni stvari nista ne dogovorili niti nista razpravljali o kraju, kjer bi bilo treba sporno blago dati na razpolago prodajalcu, da bi ta vzpostavil skladnost blaga s pogodbo. Nasprotno pa iz predložitvene odločbe izhaja, da je potrošnik, C. Fülla, prodajalca, družbo Toolport, obvestil o napakah tega blaga in da je od te družbe zahteval, da vzpostavi skladnost tega blaga v kraju njegovega stalnega prebivališča, kar pa ni sprožilo nikakršnega ravnanja družbe Toolport. Slednja je šele med postopkom pred predložitvenim sodiščem prvič navedla, da bi bilo treba to blago dati na razpolago v kraju, kjer je sedež njene gospodarske dejavnosti. Predložitveno sodišče meni, da bi glede na lastnosti spornega blaga organizacija prevoza v kraj, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, lahko za potrošnika predstavljala „znatno neprijetnost“ v smislu člena 3(3) te direktive.

65

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je potrošnik, ki je prodajalca jasno obvestil o obstoju neskladnosti blaga, kupljenega na daljavo, katerega prevoz v kraj sedeža gospodarske dejavnosti prodajalca bi lahko za potrošnika pomenil znatno neprijetnost, in ki je dal to blago na razpolago prodajalcu v kraju njegovega stalnega prebivališča, ne da bi v odgovoru od tega prodajalca dobil informacije glede kraja, kamor bi bilo treba dostaviti blago, da bi se vzpostavila skladnost blaga s pogodbo oziroma prodajalec ni kako drugače primerno ravnal v ta namen, in ki zaradi tega blaga ni dal na razpolago temu prodajalcu na zadevnem kraju, izpolnil obveznost skrbnosti, ki jo od njega zahteva člen 3(3), prvi pododstavek, Direktive 1999/44 (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Faber, C‑497/13, EU:C:2015:357, točke od 61 do 63).

66

Nasprotno pa obveznost prodajalca, da izvede sredstva v razumnem roku, katerega nespoštovanje daje potrošniku v skladu s členom 3(5), druga alinea, Direktive 1999/44 pravico, da odstopi od pogodbe, ni izpolnjena, če prodajalec ne izvede nobenega drugega sredstva, da bi vsaj pregledal neskladno blago, vključno s tem, da bi potrošnika v razumnem roku obvestil o kraju, kjer mora dati neskladno blago na razpolago, da bi se vzpostavila skladnost tega blaga.

67

Glede na zgornje ugotovitve je treba na peto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba določbe člena 3(3) v povezavi z določbami člena 3(5), druga alinea, Direktive 1999/44 razlagati tako, da ima v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, potrošnik, ki je prodajalca obvestil o neskladnosti blaga, kupljenega na daljavo, katerega prevoz do kraja, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, bi lahko zanj predstavljal znatno neprijetnost, in ki je dal to blago na razpolago prodajalcu v kraju svojega stalnega prebivališča, da bi se vzpostavila skladnost tega blaga, pravico do odstopa od pogodbe, ker v razumnem roku ni bilo uporabljeno nobeno sredstvo, če prodajalec ni izvedel nobenega primernega ukrepa, da bi se vzpostavila skladnost tega blaga, vključno s tem, da bi obvestil potrošnika o kraju, kjer bi mu moralo biti to blago dano na razpolago, da bi se vzpostavila skladnost s pogodbo. Glede tega mora nacionalno sodišče z razlago, ki mora biti v skladu z Direktivo 1999/44, zagotoviti pravico tega potrošnika, da odstopi od pogodbe.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: