1.

Ta pritožba se nanaša na obseg nadzora, ki ga mora Splošno sodišče opraviti v zvezi z odločbo, ki jo odbor za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) sprejme v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije blagovnih znamk Evropske unije. V tem okviru se je postavilo konkretno vprašanje, v kakšnem obsegu lahko Splošno sodišče preuči navedbe, ki jih stranke v postopku pred EUIPO niso podale.

2.

Za obravnavo tega vprašanja bo treba pojasniti pomen člena 76(1) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije ( 2 ) in člena 188 Poslovnika Splošnega sodišča.

3.

Člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ( 3 ) določa:

„Relativni razlogi za zavrnitev

1.   Ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

[…]

4.

Člen 76 Uredbe št. 207/2009 ( 4 ) v različici, ki se uporablja v obravnavanem sporu, določa:

„Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti

1.   V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.

2.   Urad lahko spregleda dejstva, na katere se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“

5.

Člen 188 Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„Predmet spora pred Splošnim sodiščem

Vloge, ki jih stranke vložijo v okviru postopka pred Splošnim sodiščem, ne morejo spreminjati predmeta spora pred odborom za pritožbe.“

6.

Dejansko stanje, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, ( 5 ) je mogoče povzeti, kot sledi.

7.

Družba Przedsiębiorstwo Produkcyjno-Handlowe „Primart“ Marek Łukasiewicz (v nadaljevanju: Primart) je 27. januarja 2015 pri EUIPO vložila prijavo za registracijo znamke Evropske unije v skladu z Uredbo št. 207/2009. Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:

8.

Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 30 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Sladkorji, naravna sladila, sladki prelivi in polnila, čebelji proizvodi; kava, čaji in kakav ter nadomestki naštetega; led, sladoledi, zamrznjeni jogurti in sorbeti; soli, začimbe, arome, začimbni dodatki; pekovski izdelki, slaščice, čokolada in deserti; predelano zrnje, škrobi in proizvodi narejeni iz naštetega, sredstva za peko in kvasila; krekerji“.

9.

Družba Bolton Cile España, SA, je 29. aprila 2015 v skladu s členom 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz prejšnje točke. Ugovor je temeljil zlasti na španski znamki PRIMA, ki je bila 22. septembra 1973 registrirana pod številko 2578815 in obnovljena 9. aprila 2013 ter s katero so označeni proizvodi, ki spadajo v razred 30 in ustrezajo temu opisu: „Omake in začimbe; kava; čaj; kakav; sladkor; riž; tapioka; sago, kavni nadomestki; moka in pripravki, narejeni iz žitaric; kruh; drobno pecivo (piškoti); torte; pecivo in slaščice; sladoled in mlečni sladoled; med; melasa; kvas, pecilni prašek, sol; gorčica; poper; kis; led“. V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

10.

Oddelek za ugovore je 2. septembra 2016 ugovor v celoti zavrnil. Vendar je četrti odbor za pritožbe pri EUIPO na podlagi pritožbe, ki jo je vložila družba Bolton Cile España, z odločbo z dne 22. junija 2017 ( 6 ) razveljavil odločbo oddelka za ugovore, ugodil ugovoru, zavrnil prijavo znamke in družbi Primart naložil plačilo stroškov postopka z ugovorom in pritožbenega postopka.

11.

Odbor za pritožbe je v zvezi s prejšnjo špansko znamko ugotovil, da je upoštevno ozemlje za presojo verjetnosti zmede ozemlje Španije, upoštevna javnost pa širša javnost v tej državi članici. Po primerjavi znakov je ugotovil, da v upoštevni javnosti obstaja verjetnost zmede. V tem okviru je navedel, da si upoštevni španski potrošniki španski izraz „prima“ razlagajo v smislu izrazov „sestrična“ ali „bonus“. Nasprotno pa je znamka, za katero je bila vložena prijava, brez vsakršnega pomena. Odbor za pritožbe je tudi navedel, da je svojstven razlikovalni učinek prejšnje nacionalne znamke povprečen. Po njegovem mnenju naj španski potrošniki izraza „prima“ ne bi razumeli kot izraz, ki opisuje odličnost nečesa, tako kot v drugih jezikih Evropske unije (na primer v nemščini ali nizozemščini).

12.

Družba Primart je 24. avgusta 2017 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razveljavitev sporne odločbe. Družba Primart je v tožbi zatrjevala kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

13.

Splošno sodišče je 12. septembra 2018 zavrnilo tožbo in tako potrdilo ugotovitve odbora za pritožbe glede obstoja verjetnosti zmede med tema znakoma. V tem okviru je Splošno sodišče navedbe družbe Primart v zvezi z domnevno šibkim razlikovalnim učinkom prejšnje znamke v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009 štelo za nedopustne, ker jih ta ni podala pred odborom za pritožbe.

14.

Družba Primart v pritožbi, vloženi 9. novembra 2018, Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, razveljavi sporno odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO, EUIPO in družbi Bolton Cile España naloži plačilo stroškov postopka pred odborom za pritožbe in pred Splošnim sodiščem ter EUIPO naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem.

15.

EUIPO in družba Bolton Cile España Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in družbi Primart naloži plačilo stroškov.

16.

Družba Primart navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 76(1) Uredbe št. 207/2009. Družba Primart prereka točke od 87 do 90 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče njene navedbe v zvezi s šibkim razlikovalnim učinkom prejšnje znamke štelo za nedopustne.

17.

V prvem delu teh sklepnih predlogov bom obravnaval trditev družbe Bolton Cile España, da je pritožba nedopustna (A). Nato bom obravnaval utemeljenost pritožbe (B), pri čemer bom povzel glavne trditve strank (1) in pojasnil, zakaj menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 (2). Drugi del teh sklepnih predlogov se nanaša na posledice te presoje. Menim, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti Splošnemu sodišču v ponovno razsojanje (C).

18.

Družba Bolton Cile España meni, da je pritožba nedopustna iz dveh razlogov. Prvič, trdi, da v pritožbi v nasprotju s členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča ni naveden povzetek pritožbenih razlogov. Drugič, glavne trditve družbe Primart, ki se nanašajo na pomen izraza „prima“ in na razlikovalni učinek znamke, ki vsebuje navedeni izraz, naj bi odpirale dejanska vprašanja, ne pa pravnih vprašanj.

19.

Te trditve družbe Bolton Cile España se mi ne zdijo prepričljive.

20.

V zvezi s prvim razlogom ugotavljam, da pritožba na strani 3 vsebuje povzetek pritožbenih razlogov, ki jih je navedla družba Primart. V tem povzetku so sicer strnjeno, a jasno pojasnjeni razlogi za očitke družbe Primart in navedene točke izpodbijane sodbe, v katerih naj bi prišlo do domnevne napačne uporabe prava.

21.

V zvezi z drugim razlogom pa ugotavljam, da se trditve družbe Primart nanašajo na to, da Splošno sodišče ni preučilo, ali ima izraz „prima“ (poleg ugotovljenih) tudi dodatne pomene in poveličevalen podton in, če je tako, ali to kakor koli vpliva na svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke. Družba Primart trdi, da je zaradi te opustitve prišlo do kršitve člena 76(1) Uredbe št. 207/2009. Nobenega dvoma ni, da gre pri tem za pravno vprašanje in da je zato lahko predmet nadzora v okviru pritožbe.

22.

Družba Primart meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo člen 76(1) Uredbe št. 207/2009. Navaja, da bi moralo Splošno sodišče njene navedbe glede domnevno šibkega razlikovalnega učinka prejšnje znamke šteti za dopustne in jih zato vsebinsko preučiti, čeprav jih je prvič predložila šele na tej točki postopka.

23.

Natančneje, družba Primart zatrjuje, da se pomen izraza „prima“ – ki ustreza izrazom, kot so „prvi“, „najboljši“ ali „najpomembnejši“, in ima zato poveličevalen podton – šteje za splošno znano dejstvo. Splošno znanih dejstev pa po njenem mnenju ni treba navajati v upravni fazi postopka. V zvezi s tem se družba Primart sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero mora prijavitelj znamke, zoper katero EUIPO navaja splošno znana dejstva, imeti možnost, da izpodbija resničnost teh dejstev pred Splošnim sodiščem. ( 7 )

24.

V tem okviru družba Primart poudarja, da pravilo v zvezi s preizkusom dejstev, dokazov in navedb, ki ga opravi EUIPO v okviru postopka z ugovorom, določeno v členu 76(1) Uredbe št. 207/2009, pomeni izjemo od pravila, v skladu s katerim ta „preveri dejstva po uradni dolžnosti“. To pravilo naj bi bilo zato treba razlagati ozko.

25.

Glede na to, da je odbor za pritožbe pomen izraza „prima“ preveril po uradni dolžnosti, družba Primart prav tako meni, da mora imeti pravico, da njegove ugotovitve v zvezi s tem vprašanjem izpodbija pred Splošnim sodiščem.

26.

EUIPO se glede tega na splošno strinja z družbo Primart. Meni, da je Splošno sodišče resnično napačno uporabilo člen 76(1) Uredbe št. 207/2009.

27.

EUIPO priznava, da bi strogo jezikovna razlaga člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 lahko podpirala razlago Splošnega sodišča. Vendar naj bi Splošno sodišče takšno razlago – po mnenju EUIPO upravičeno – že zavrnilo. ( 8 ) Iz navedene sodne prakse naj bi izhajalo, da je svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke eden od elementov, ki ga mora Splošno sodišče – če je treba, po uradni dolžnosti – preučiti, da bi zagotovilo pravilno uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. EUIPO trdi, da je vprašanje razlikovalnega učinka prejšnje znamke pravno vprašanje, ki ga je dopustno prvič navesti pred Splošnim sodiščem.

28.

Nasprotno pa družba Bolton Cile España v bistvu trdi, da bi bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, ker Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava. Postopek pred Splošnim sodiščem naj namreč ne bi bil namenjen novi presoji dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred tem sodiščem. Cilj sodnega postopka naj bi bil zgolj preučiti odločitve EUIPO v zvezi z dejanskim in pravnim okvirom spora, kot so ga odboru za pritožbe predložile stranke.

29.

Družba Bolton Cile España poudarja, da navedbe družbe Primart glede domnevnega šibkega razlikovalnega učinka prejšnje znamke pred pritožbenim odborom niso bile podane. Če bi se dopustilo, da bi bile te navedbe prvič obravnavane pred Splošnim sodiščem, naj bi se s tem kršil člen 188 Poslovnika Splošnega sodišča, saj bi to privedlo do spremembe predmeta postopka pred odborom za pritožbe.

30.

Obseg nadzora Splošnega sodišča nad odločbami, ki jih sprejme EUIPO, je določen v členu 188 Poslovnika Splošnega sodišča. V skladu s to določbo, naslovljeno „Predmet spora pred Splošnim sodiščem“, „[v]loge, ki jih stranke vložijo v okviru postopka pred Splošnim sodiščem, ne morejo spreminjati predmeta spora pred odborom za pritožbe“. ( 9 )

31.

Navedbe, ki jih je mogoče veljavno predložiti Splošnemu sodišču, je tako treba določiti glede na navedbe, ki so bile podane pred odborom za pritožbe. V zvezi s tem člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da EUIPO „preveri dejstva po uradni dolžnosti“. Vendar „pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke“.

32.

Čeprav se obravnavana pritožba nanaša na domnevno kršitev postopka s strani Splošnega sodišča, je zato treba najprej ugotoviti, kakšen je pomen člena 76(1) Uredbe št. 207/2009.

33.

Ni sporno, da družba Primart v postopku pred EUIPO ni trdila, da je svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke šibak, ker ima izraz „prima“ poveličevalen pomen. Prav tako ni, a fortiori, v zvezi s tem predložila nikakršnih dokazov.

34.

Zato bi bilo na podlagi jezikovne razlage člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, če bi bil ta obravnavan ločeno, mogoče sklepati, da Splošno sodišče v točkah od 87 do 90 izpodbijane sodbe ni storilo napake. To še zlasti drži, če se obravnava besedilo člena 76(1) v angleški različici obravnavane uredbe, glede na to, da je angleščina tudi jezik postopka v tej zadevi.

35.

Vendar bi bila to po mojem mnenju napačna ugotovitev.

36.

Če se namreč besedilo člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 analizira v drugih jezikovnih različicah te uredbe in, kar je še pomembneje, če se navedena določba razlaga ob upoštevanju njenega cilja in splošnega sistema, katerega del je, postane jasno, da njeno področje uporabe ni tako široko, kot se morda zdi na prvi pogled.

37.

Med različnimi jezikovnimi različicami besedila člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 so precejšnje razlike. Medtem ko besedilo angleške različice tega člena določa, da lahko EUIPO v postopku z ugovorom upošteva le „facts, evidence and arguments“ (v slovenski različici se besedilo sklicuje na „dejstva, dokaze in navedbe“, op. pr.) in „relief sought“ („zahtevani ukrep“), ki so jih podale stranke, pa se zdi, da je to pravilo v drugih jezikovnih različicah manj strogo.

38.

Zdi se, da iz vseh jezikovnih različic obravnavane uredbe nesporno izhaja, da mora odbor za pritožbe v postopkih z ugovorom, tako kot v drugih postopkih, ostati v mejah ukrepov, ki jih zahtevajo stranke. To z drugimi besedami pomeni, da odbor za pritožbe o sporu ne sme odločati ultra petita.

39.

Po drugi strani pa besedilo člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 glede podrobnosti interakcije med strankami in odborom za pritožbe, njihovih dejanskih in pravnih trditev ter predložitve dokazov še zdaleč ni dosledno.

40.

Na primer, v besedilu obravnavane določbe je obseg nadzora, ki ga opravi odbor za pritožbe, v nekaterih jezikovnih različicah omejen na „grounds“ („razloge“), ne pa na „arguments“ („navedbe“). ( 10 ) Pri tem gre za precej pomembno razliko, saj je očitno, da je v utemeljitev enega samega razloga mogoče podati različne navedbe. Še več, medtem ko besedilo v nekaterih jezikovnih različicah, kot je angleška, izrecno navaja tako pravne kot tudi dejanske elemente ( 11 ) ali vsebuje izraze, za katere je mogoče trditi, da zajemajo oba pojma, ( 12 ) je to pravilo v drugih jezikovnih različicah omejeno na dejanske trditve (pri čemer se besedilo ne sklicuje na „razloge“ ali „navedbe“) ( 13 ) ali, ravno obratno, na „razloge“ ali „navedbe“ (ne da bi se besedilo izrecno sklicevalo na „dejstva“ ali „dokaze“). ( 14 )

41.

Zato se zdi, da je angleška različica besedila v členu 76(1) Uredbe št. 207/2009 med najstrožjimi, ko gre za obseg nadzor, ki ga opravlja odbor za pritožbe. ( 15 ) Besedilo številnih drugih jezikovnih različic je glede tega vidika precej širše. Na splošno pa obstaja izrazita terminološka nedorečenost glede tega, kako točno naj bi bil ta preizkus omejen.

42.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba v primeru razlik med jezikovnimi različicami zadevno določbo razlagati glede na namen in splošno sistematiko ureditve, katere del je. ( 16 )

43.

Za sistematično razlago člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 je ključnega pomena razlikovanje med absolutnimi razlogi za zavrnitev (določenimi v členu 7 Uredbe št. 207/2009) in relativnimi razlogi za zavrnitev (določenimi v členu 8 navedene uredbe). Prvonavedeni se v bistvu nanašajo na varstvo interesov javnega reda in na možnosti za registracijo znamke, ( 17 ) medtem ko se zadnjenavedeni nanašajo na varstvo zasebnih poslovnih interesov v sporih med zasebnimi strankami. ( 18 )

44.

EUIPO lahko vprašanja, povezana z absolutnimi razlogi za zavrnitev, po potrebi preuči po uradni dolžnosti (in bi jih tudi moral). Varstvo in uveljavljanje interesov, na katerih temeljijo absolutni razlogi za zavrnitev, načeloma ne smeta biti odvisna od delovanja zasebnih strank, katerih interesi v konkretnem primeru lahko sovpadajo z javnim interesom ali pa se od njega razlikujejo.

45.

Če pa so vprašanja, ki se nanašajo na možnost registracije znamke, povezana zgolj z obstojem prejšnjih pravic, je povsem smiselno, da je presoja, ki jo opravi EUIPO, omejena na dejanske in pravne trditve, ki jih navedejo zadevne stranke, in na zahteve, ki jih predložijo EUIPO. Preprosto povedano, v takšnih primerih se težava, povezana z možnostjo registracije, pojavi le, če registraciji nasprotuje imetnik prejšnjih pravic.

46.

V tem okviru se mi zdi razumno, da se člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 na splošno razlaga tako, da je namenjen pojasnjevanju tega, da so v zadnjenavedenem položaju stranke tiste, ki morajo pred EUIPO predstaviti svoje argumente. Stranke morajo navesti vse pravne in dejanske okoliščine, za katere menijo, da so upoštevne v sporu, in, kjer je to primerno, predložiti ustrezne dokaze.

47.

Vendar se v zvezi s tem postavlja vprašanje, kako podrobne in natančne morajo biti dejanske in pravne trditve, ki se predložijo EUIPO.

48.

Po mojem mnenju člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče razlagati tako, da odbor za pritožbe zavezuje k temu, da se vzdrži preučevanja pravnih ali dejanskih okoliščin, ki jih ena od strank sicer ni izrecno navedla, vendar so neločljivo povezane z drugimi okoliščinami, ki so jih stranke navedle.

49.

Na primer, ko se neka okoliščina enkrat navede pred odborom za pritožbe, od njega ni mogoče pričakovati, da bo enostavno spregledal določbe Uredbe št. 207/2009, na katere se stranke sicer niso sklicevale, vendar se v danem položaju uporabljajo. Podobno lahko pravno razlogovanje, ki bi mu moral odbor za pritožbe slediti pri odločanju o nekem vprašanju, na katerega opozorijo stranke, zahteva, da izvede različne korake. To, da stranke enega ali več takih korakov morda niso navedle, še ne pomeni, da jih odbor za pritožbe ne sme obravnavati.

50.

Takšna razlaga te določbe izhaja iz sodne prakse, v skladu s katero je del pravnih okoliščin, navedenih pred odborom za pritožbe, tudi pravno vprašanje, ki ga je treba nujno preučiti za presojo razlogov, ki so jih podale stranke, ter za ugoditev ali zavrnitev prijav, celo če se stranke o tem vprašanju niso izrekle in celo če se EUIPO o tem vidiku ni izjasnil. ( 19 )

51.

To po mojem mnenju drži pod enim pogojem, in sicer da odbor za pritožbe o teh pravnih in dejanskih okoliščinah sploh lahko odloča. Povedano drugače, odboru za pritožbe morajo biti na voljo vse informacije, potrebne za odločanje o teh okoliščinah. Zato lahko odbor za pritožbe ne glede na trditve strank odloča na podlagi splošno znanih dejstev, če se prizadeti stranki omogoči, da dokaže, da je bila pri presoji splošnega poznavanja teh dejstev storjena napaka. ( 20 ) Nasprotno ni mogoče pričakovati, da bo EUIPO po uradni dolžnosti obravnaval vprašanja, v zvezi s katerimi sta odgovornost utemeljevanja in dokazno breme na strani strank, in o njih odločal.

52.

Navedena načela niso le upoštevna, ampak so tudi pomembna za razmejitev obsega nadzora Splošnega sodišča, določenega v členu 188 Poslovnika Splošnega sodišča, nad pravnimi in dejanskimi trditvami, ki jih stranke prvič navedejo v sodnem postopku.

53.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe, ki ga mora opraviti Splošno sodišče, izvesti „glede na dejanski in pravni okvir spora, kot je bil predložen pred odborom za pritožbe“. ( 21 )

54.

Vendar to ne pomeni, da napačna presoja tega odbora o dejstvih zavezuje Splošno sodišče, saj je navedena presoja del ugotovitev, katerih zakonitost se izpodbija pred njim. ( 22 ) Splošneje, sodišča Unije so štela, da čeprav morajo odločiti samo o predlogih strank, katerih naloga je opredeliti okvir spora, ne morejo biti zavezana upoštevati samo trditev, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, saj bi sicer morda morala svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve. ( 23 )

55.

V skladu z logiko, na kateri temelji navedena sodna praksa, sodišč Unije ni mogoče prisiliti, naj si pri opravljanju nadzora nad ugotovitvami EUIPO „nadenejo plašnice“. Ne gre namreč prezreti dejstva, da morajo sodišča Unije ne glede na navedbe strank morda obravnavati nekatera pravna ali dejanska vprašanja, da bi lahko preverila, ali je EUIPO pravilno razlagal in uporabljal upoštevne določbe Uredbe št. 207/2009. Drugačen pristop bi lahko dejansko privedel do tega, da bi ta sodišča potrdila očitno napačno razlago ali uporabo zadevnih določb.

56.

V teh okoliščinah so sodišča Unije pojasnila, da obstaja več vprašanj, ki se v navedbah strank v okviru postopka z ugovorom sicer niso pojavila, vendar jih mora EUIPO kljub temu obravnavati, posledično pa je mogoče takšna vprašanja predložiti – celo prvič – v postopku pred Splošnim sodiščem.

57.

Prvič, domnevne kršitve bistvenih določb postopka s strani EUIPO so del pravnega okvira zadeve, ne glede na to, ali so ga stranke navedle in obravnavale pred odborom za pritožbe. ( 24 )

58.

Drugič in kar je v obravnavani zadevi še pomembneje, člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 in člena 188 Poslovnika Splošnega sodišča ni mogoče razlagati tako, da strankam onemogočata izpodbijanje presoje, ki jo opravi EUIPO v zvezi s pravnimi ali dejanskimi elementi, ki jih je ta urad moral obravnavati (po potrebi po uradni dolžnosti) in o katerih je lahko odločal.

59.

To bi lahko med drugim veljalo za vprašanja, povezana z razlikovalnim učinkom prejšnje znamke, s katerimi se zatrjuje, da je zaradi znamke, za katero je podana prijava, nastala verjetnost zmede.

60.

Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede med dvema znakoma presojati celovito in pri tem upoštevati vse dejavnike, ki so upoštevni za okoliščine zadeve. ( 25 ) Pri tem je pomembno, da med te dejavnike spada tudi razlikovalni učinek prejšnje znamke, ki – kot je pojasnilo Sodišče – „določa obseg […] varstva“ prejšnje znamke: kolikor večji je razlikovalni učinek te znamke, toliko večja je verjetnost zmede. ( 26 ) Konec koncev je razlikovalni učinek prejšnje znamke dejavnik, ki ga je „treba upoštevati pri presojanju, ali podobnost proizvodov in storitev, ki jih označujeta znamki, zadostuje, da obstaja verjetnost zmede“. ( 27 )

61.

Ko se torej stranka sklicuje na verjetnost zmede med prejšnjo znamko in znakom, za katerega je vložena prijava, EUIPO obstoja takšne verjetnosti zmede ne more ugotavljati, ne da bi preučil razlikovalni učinek prejšnje znamke. Vendar dejstvo, da so bila vprašanja, povezana z razlikovalnim učinkom prejšnje znamke, ustrezno predložena odboru za pritožbe, ne pomeni, da so pred Splošnim sodiščem dopustne katere koli navedbe v zvezi s tem.

62.

Spomniti je treba, da sodna praksa, navedena v točki 54 teh sklepnih predlogov, temelji na zamisli, da obstajajo določene dejanske ali pravne okoliščine, katerih ocenjevanje je korak, ki se mu EUIPO pri svoji presoji ne more izogniti. Čeprav je očitno, da lahko stranke podajo navedbe v zvezi s temi elementi, ( 28 ) lahko EUIPO o njih načeloma presoja po uradni dolžnosti. Neupoštevanje katerega izmed teh dejavnikov ali ocena takšnega dejavnika na podlagi napačnega merila velja za napačno uporabo prava, na katero se je mogoče prvič sklicevati pred Splošnim sodiščem.

63.

Po drugi strani pa pri takšni analizi obstajajo elementi, o katerih EUIPO v primeru neobstoja navedb ali dokazov strank ne bi mogel presojati. Stranke so tiste, ki morajo podati navedbe v zvezi s temi elementi. EUIPO ni mogoče očitati, da ni upošteval dejanskih ali pravnih okoliščin, na katere ga stranke niso opozorile. Vprašanja, ki v postopku pred EUIPO niso pravočasno predložena, so zato v postopku pred Splošnim sodiščem nedopustna.

64.

Razlika med tema vrstama vprašanj je razvidna iz zadeve Hooligan, ( 29 ) v kateri je dejansko stanje podobno temu v obravnavani zadevi. V navedeni zadevi je oddelek za ugovore sprejel ugovor, ki ga je vložil imetnik dveh prejšnjih znamk (OLLY GAN), ker je ugotovil, da obstaja verjetnost zmede z znamko, za katero je bila vložena prijava (HOOLIGAN). Vendar je odbor za pritožbe po prejemu pritožbe vlagateljev prijav za registracijo razveljavil odločbo oddelka za ugovore in zavrnil ugovor. Imetnik prejšnjih znamk, ki v postopku pred odborom za pritožbe ni sodeloval, je odločbo zadnjega izpodbijal pred Splošnim sodiščem. V tem okviru se je skliceval na močan razlikovalni učinek prejšnjih znamk, tako svojstven kot zaradi njihovega ugleda. Tedanji Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) je Splošnemu sodišču nato predlagal, naj te trditve zavrže kot nedopustne, saj v postopku pred odborom za pritožbe niso bile navedene.

65.

Splošno sodišče je ugovoru UUNT ugodilo le deloma.

66.

Splošno sodišče je navedlo, da je „sklicevanje na močan razlikovalni učinek razlog, v katerem se prepletajo dejstva in pravo“. S tega vidika je potem razlikovalo, ali je bil UUNT sposoben o navedbah strank odločiti na podlagi listin, ki so jih predložile, ali ne. Na podlagi tega je razsodilo, da navedbe o razlikovalnem učinku, ki izhaja iz ugleda znamke, temeljijo na „zgolj a priori domnev[i]“ in da morajo stranke predložiti zadostne informacije in dokumente, da se UUNT omogoči, da odloči o tem. Če pa stranke navedb in dokazov ne predložijo, UUNT ni mogoče očitati, da tega elementa ni obravnaval. Tožbeni razlog tožeče stranke v zvezi z ugledom njenih prejšnjih znamk in s tem povezane listine so bili zato zavrženi kot nedopustni. ( 30 )

67.

Nasprotno pa je Splošno sodišče ugotovilo, da je svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke element, ki bi ga UUNT po vložitvi postopka z ugovorom moral preučiti, po potrebi po uradni dolžnosti. Poudarilo je, da strankam glede presoje svojstvenega razlikovalnega učinka – drugače kot ugleda – ni treba navesti nobene dejanske okoliščine. UUNT mora namreč sam odkriti in presoditi svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke. Iz tega razloga je Splošno sodišče razsodilo, da je svojstven razlikovalni učinek prejšnjih znamk tožeče stranke pri presoji verjetnosti zmede del pravnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev pravilne uporabe takrat veljavne uredbe o znamki glede dejstev, navedb in dokazov, ki jih je tožeča stranka podala pred UUNT. Navedba tožeče stranke, ki se je nanašala na to vprašanje, je bila zato vsebinsko preučena. ( 31 )

68.

Ta načela so bila pozneje potrjena tudi v drugih sodbah Splošnega sodišča, in sicer v zvezi s presojo svojstvenega razlikovalnega učinka zadevnih znakov ( 32 ) oziroma v zvezi z drugimi elementi, ki pomenijo neizogibne korake v analizi, ki jo mora opraviti EUIPO, in ki jih zato ni mogoče prepustiti prosti presoji strank ter ki jih je treba, kadar je to primerno, obravnavati po uradni dolžnosti ( 33 ).

69.

Čeprav drži, da razlikovanje med tema vrstama navedb morda ni vedno preprosto, na podlagi zgoraj prikazanega ne vidim nobenega tehtnega razloga, zakaj bi se v obravnavani zadevi oddaljili od ustaljene sodne prakse Splošnega sodišča. Zato ugotavljam, da je Splošno sodišče v točkah od 87 do 90 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je navedbe družbe Primart v zvezi z domnevno šibkim svojstvenim razlikovalnim učinkom prejšnje znamke razglasilo za nedopustne.

70.

Ta ugotovitev ne pomeni, da je prišlo do kršitve člena 188 Poslovnika Splošnega sodišča, ( 34 ) kot trdi družba Bolton Cile España. Navedbe, ki jih je družba Primart podala v zvezi s svojstvenim razlikovalnim učinkom prejšnje znamke, so se nanašale na vprašanje, ki ga je obravnaval odbor za pritožbe, in jih je bilo zato mogoče veljavno predložiti v postopku pred Splošnim sodiščem. Odbor za pritožbe je v sporni odločbi ugotovil, da je razlikovalni učinek prejšnje znamke povprečen, pri čemer je upošteval pomen izraza „prima“ in to, kako bi upoštevna javnost lahko ta izraz razumela (točki 22 in 27 sporne odločbe). ( 35 )

71.

Ker je odbor za pritožbe te vidike upošteval po uradni dolžnosti, mora imeti družba Primart, kot tudi sama pravilno trdi, pravico, da z njimi povezane ugotovitve izpodbija pred Splošnim sodiščem. Ni treba posebej poudarjati, da mora imeti tožeča stranka v skladu s členom 263 PDEU, zlasti v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, načeloma možnost, da pred sodišči Unije izpodbija čisto vsa dejanska in pravna vprašanja, na katerih temeljijo odločitve organov Unije. To še toliko bolj drži, če lahko pritožbeni organ Unije v postopkih, ki pred tem organom tečejo na upravni ravni, po uradni dolžnosti in prvič uveljavlja ključne elemente, ki jih v predhodni odločbi prvostopenjskega organa ni bilo in v zvezi s katerimi tožeča stranka ali stranke niso imele možnosti, da se o njih izrečejo.

72.

K temu lahko dodam še zadnji pomemben, čeprav nekoliko podreden vidik sodne politike. Menim, da je stroga uporaba tega načela še toliko pomembnejša zdaj, ko je bil Statut Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut) spremenjen tako, da predvideva uporabo mehanizma za filtriranje pritožb, vloženih zoper odločitve Splošnega sodišča, ki opravlja nadzor nad odločitvami neodvisnih odborov za pritožbe nekaterih uradov in agencij Unije (zlasti tudi EUIPO). ( 36 ) V skladu z nedavno uvedenim členom 58a Statuta se taka pritožba ne dopusti, razen če Sodišče vnaprej odloči, da jo je treba dopustiti, ker odpira „vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije“.

73.

Zato bo v prihodnje odločilnega pomena, da Splošno sodišče ohrani horizontalno doslednost svoje sodne prakse. Seveda pa lahko Splošno sodišče še vedno odstopa od smeri, ki jo je pred tem začrtalo v sodni praksi. Vendar morajo biti vsa taka odstopanja namerna ter ustrezno pojasnjena in obrazložena, v idealnem primeru pa bi jih moralo to sodišče sprejeti v razširjeni zasedbi senata, da bi tako zagotovilo njihovo prepoznavnost in legitimnost.

74.

Skratka, pritožbeni razlog družbe Primart, ki temelji na kršitvi člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, je utemeljen.

75.

Družba Primart meni, da je Splošno sodišče zato, ker ni preučilo njenih navedb o razlikovalnem učinku prejšnje znamke, podalo napačno presojo tega vidika in posledično tudi obstoja nevarnosti za nastanek zmede med obema znakoma. Izpodbijano sodbo naj bi bilo treba zato razveljaviti. Po mnenju družbe Primart bi morala enaka usoda doleteti tudi sporno odločbo.

76.

EUIPO po drugi strani meni, da bi bilo treba izpodbijano sodbo kljub temu, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, potrditi. Prvič, EUIPO trdi, da so dokazi, ki jih je družba Primart Splošnemu sodišču predložila v utemeljitev svojih navedb glede pomena izraza „prima“, bodisi neupoštevni bodisi nedopustni, zaradi česar naj bi bila njena trditev v zvezi s šibkim razlikovalnim učinkom neutemeljena. Drugič, EUIPO trdi, da iz sporne odločbe izhaja, da domnevno poveličevalen pomen izraza „prima“, ki naj bi se v španskem jeziku uporabljal za zadevne proizvode, ni splošno znano dejstvo in je zato izključen iz nadzora v okviru pritožbe. Tretjič, EUIPO trdi, da tudi če bi se priznalo, da je imela prejšnja znamka le šibek razlikovalni učinek, to ne bi vplivalo na ugotovitev, podano v izpodbijani sodbi. Verjetnost zmede lahko namreč obstaja tudi v primeru šibkega razlikovalnega učinka prejšnjih znamk.

77.

Trditve, ki jih je EUIPO navedel v prid potrditvi izpodbijane sodbe kljub zgoraj ugotovljeni napačni uporabi prava, niso prepričljive.

78.

Kot je bilo navedeno v točki 60 teh sklepnih predlogov, Sodišče dosledno poudarja, da je razlikovalni učinek prejšnje znamke element, ki ga je treba nujno upoštevati pri celoviti presoji, potrebni zaradi ugotavljanja, ali obstaja verjetnost zmede. Tudi če ta element ni vedno odločilen, pa je jasno, da je zelo pomemben. Zato v teh okoliščinah dejstvo, da tožeča stranka v postopku pred Splošnim sodiščem ni mogla izpodbijati nekaterih vidikov ocene tega elementa, ki jo je opravil EUIPO, nikakor ni nepomembno za samo presojo, kot se zdi, da želi povedati EUIPO.

79.

Res je sicer, kot trdi EUIPO, da bi se ugotovitve odbora za pritožbe lahko na koncu potrdile, tudi če se ugotovi, da so trditve družbe Primart utemeljene. Verjetnost zmede lahko namreč obstaja tudi v primeru znamk s šibkim razlikovalnim učinkom. ( 37 )

80.

Vendar to v obravnavanem okviru ni pomembno. Sama možnost, da bi te ugotovitve lahko obveljale, ni dovolj za zavrnitev pritožbe. Izpodbijano sodbo bi bilo kljub zgoraj ugotovljeni napačni uporabi prava mogoče potrditi le, če bi se dokazalo, da je ta napačna uporaba prava povsem nepomembna za rešitev obravnavanega spora. Povedano drugače, ugotovitve odbora za pritožbe v zvezi z verjetnostjo zmede bi morale ostati nespremenjene ne glede na morebitno utemeljenost trditve družbe Primart.

81.

V obravnavani zadevi pa ni tako. Na tej stopnji enostavno še ni znano, ali so trditve družbe Primart utemeljene. Kar je še pomembneje, prav tako ni znano, ali bo ugotovitev odbora za pritožbe v zvezi z verjetnostjo zmede, če je utemeljena, obveljala.

82.

Načelo ekonomičnosti postopka, v skladu s katerim se odločba ne sme po nepotrebnem razveljaviti zaradi nekega precej postranskega vidika, če bi bil izid ponovne presoje enak, je zagotovo pomembno. Vendar tega načela zaradi zahteve po izvedbi celovite presoje verjetnosti zmede v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Takšna presoja je podobna mešanici različnih sestavin (kot so razlikovalni učinek prejšnje znamke, stopnja podobnosti med zadevnimi znaki na podlagi vizualne, slušne ali pojmovne primerjave, podobnost med označenimi proizvodi in storitvami itd.). ( 38 ) Zaradi spremembe ene od teh sestavin pa se lahko, kar je odvisno od posebnih okoliščin posamezne zadeve, spremeni končni okus te mešanice.

83.

Prav tako je treba poudariti, da celovita presoja ni enostavna naloga, ki jo je mogoče opraviti z „obkljukanjem polj“. Različne elemente, ki so upoštevni za takšno presojo, je treba oceniti kot celoto in jih po potrebi med seboj pretehtati. Celovita presoja ne sme temeljiti na ločenem preučevanju vsakega izmed različnih dejavnikov, ampak mora zajemati obravnavo soodvisnosti med temi dejavniki. ( 39 )

84.

Zato je v obravnavani zadevi odločilno to, da bi bila ugotovitev glede obstoja verjetnosti zmede morebiti lahko drugačna, če bi bil svojstven razlikovalni učinek šibek (kot trdi družba Primart), ne pa povprečen (kot je ugotovil odbor za pritožbe).

85.

Kot je nedavno odločilo Splošno sodišče, bi to, „da bi odbor za pritožbe podcenil razlikovalni učinek prejšnje znamke, lahko povzročilo napako v okviru sporne odločbe v zvezi s presojo verjetnosti zmede“. ( 40 ) Seveda enako velja tudi v nasprotnem primeru: precenjevanje razlikovalnega učinka prejšnje znamke lahko ravno tako vpliva na presojo verjetnosti zmede. Kot navaja EUIPO v svojih smernicah, ugotovitev, da ima blagovna znamka nizko ali zelo nizko stopnjo razlikovalnega učinka, na splošno „potrjuje, da verjetnosti zmede ni“. ( 41 )

86.

Če povzamem, zdi se, da se predlaga, da bi lahko pritožbeno sodišče, ki naj se s presojo dejanskega stanja ne bi ukvarjalo, v postopku pritožbe, povezane s povsem ločenim vidikom, opravilo popolno in v bistvu novo celovito presojo verjetnosti zmede, ne da bi pred tem obravnavalo kakršne koli navedbe strank v zvezi z verjetnostjo zmede, pri tem pa bi lahko natančno napovedalo izid te presoje, če bi jo nižje sodišče ustrezno izvedlo. Ta predlog spominja na staro češko zgodbo o znamenitem mojstrstvu slepega urarja. ( 42 )

87.

Dodati je treba še dve končni ugotovitvi.

88.

Prvič, Sodišče ni pristojno presojati dopustnosti, upoštevnosti in dokazne vrednosti dokazov, ki jih je družba Primart v utemeljitev svojih trditev predložila Splošnemu sodišču. Kot je bilo navedeno v točki 67 teh sklepnih predlogov, ocenjevanje svojstvenega razlikovalnega učinka prejšnje znamke v nobenem primeru ni element, zaradi katerega bi morale stranke predložiti dokaze, torej ga lahko EUIPO (in, gledano širše, Splošno sodišče) oceni po uradni dolžnosti. EUIPO je tudi sam izpostavil ta vidik, ko je pojasnjeval, zakaj naj bi Splošno sodišče po njegovem mnenju napačno uporabilo člen 76(1) Uredbe št. 207/2009. Zato na prvi pogled ni jasno, zakaj naj bi bile take trditve v obravnavanem okviru sploh upoštevne.

89.

Drugič, ugotovitve Splošnega sodišča v točki 91 izpodbijane sodbe ne pomenijo, da je pritožbeni razlog družbe Primart neveljaven.

90.

Splošno sodišče v točki 91 navaja, da je družba Primart v postopku pred oddelkom za ugovore zatrjevala, da izraz „prima“ v španščini pomeni „bonus“ (plačilo) ali „sestrična“, in da je odbor za pritožbe v sporni odločbi ta dva pomena na koncu tudi priznal. Splošno sodišče je posledično razsodilo, da je zaradi neobstoja pomena prejšnje znamke v zvezi z zadevnimi proizvodi svojstven razlikovalni učinek te znamke povprečen.

91.

Čeprav ni povsem jasno, kaj natančno je Splošno sodišče mislilo s tem, pa se mi zdi, da Splošno sodišče s temi navedbami ne glede na to, kaj dejansko pomenijo, ni odpravilo zgoraj ugotovljene napake.

92.

Navedeno bi bilo morda mogoče razumeti tako, da je Splošno sodišče podredno vsebinsko preučilo trditve družbe Primart in ugotovilo, da so neutemeljene. Tako je potrdilo tista dva pomena izraza „prima“, za katera je menilo, da sta pravilna (in morda edina), in sicer: bonus in sestrična.

93.

Če je tako, se strinjam z EUIPO, da je Splošno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe opravilo presojo dejstev, ki je v okviru pritožbe načeloma ni mogoče preizkusiti. Vendar, če je ta razlaga pravilna, potem v izpodbijani sodbi ta ugotovitev ni zadostno obrazložena: zakaj je Splošno sodišče ugotovilo, da so trditve družbe Primart neutemeljene? Nezadostna obrazložitev je, kot je splošno znano, razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti. ( 43 )

94.

Dejstvo, da je družba Primart v postopku pred EUIPO priznala nekatere pomene obravnavanega izraza, je namreč težko šteti za neizpodbiten dokaz tega, da gre za ustrezne in edine možne pomene. V vsakem primeru pa se trditve družbe Primart nanašajo na nekaj drugega. Kolikor razumem, družba Primart ne oporeka pomenom izraza „prima“, na katere se sklicuje EUIPO in ki jih je posledično potrdilo Splošno sodišče. Družba Primart namreč trdi, pri čemer upošteva različne načine uporabe tega izraza in njegovo etimologijo (izraz izvira iz latinščine, to je jezika, na katerem večinoma temelji sodobna španščina), da upoštevna javnost ta izraz razume tako, da ima tudi druge pomene in, širše, da ima poveličevalen podton.

95.

V izpodbijani sodbi niso podani nobeni razlogi, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je treba te trditve zavrniti kot neutemeljene. V nasprotju z EUIPO ne razumem, kako je mogoče takšno presojo navedb družbe Primart implicitno razbrati iz obravnavane sodbe. Ni treba posebej poudarjati, da imajo lahko posamezne besede različne pomene. Prav tako ni mogoče samodejno domnevati, da upoštevna javnost razume le uradni jezik zadevne države članice. ( 44 ) Pri presoji tega, kako upoštevna javnost razume določen izraz, je lahko pomembna tudi njegova etimologija. ( 45 )

96.

Kakor koli že, ko je bilo enkrat ugotovljeno, da družbi Primart v okviru upravnega postopka zadevne navedbe ni bilo treba podati in da bi to navedbo lahko prvič podala v postopku pred Splošnim sodiščem, je to, kaj je družba Primart v postopku pred EUIPO navedla oziroma česa ni navedla, precej manj pomembno.

97.

Skratka, dejstvo, da Splošno sodišče ni preučilo, ali ima izraz „prima“ kakršne koli dodatne pomene (razen teh, ki so bili ugotovljeni) ter poveličevalen podton, in, če je tako, ali to kakor koli vpliva na svojstven razlikovalni učinek prejšnje znamke, pomeni napako, zaradi katere je nova presoja te zadeve neizogibna. Nujno je treba obravnavati vsebino trditev glede svojstvenega razlikovalnega učinka prejšnje znamke in, če je to primerno, opraviti novo presojo verjetnosti zmede med zadevnima znakoma.

98.

Zadevo je torej treba v skladu s členom 61 Statuta vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču. Presoja navedb družbe Primart namreč zahteva preučitev novih pravnih in dejanskih navedb ter novih dokazov. O tem, ali lahko takšno presojo opravi Splošno sodišče oziroma ali je treba zadevo dejansko vrniti odboru za pritožbe, pa mora ob upoštevanju navedb, ki sta jih v zvezi z vsebino zadeve podali obe stranki, odločiti Splošno sodišče. Splošno sodišče lahko namreč šele, ko bo takšna presoja opravljena, odloči, ali naj sporna odločba obvelja. Zato je treba predlog družbe Primart, da se razveljavi tudi sporna odločba, v okviru zadevne pritožbe zavrniti.

99.

Sodišču tako predlagam, naj: