1.

V obravnavani zadevi je Komisija sprožila postopek za ugotavljanje kršitev proti Republiki Poljski na podlagi člena 258 PDEU, pri čemer je navedla dva razloga. Prvič, Komisija trdi, da je Poljska s tem, da je v členu 13, točke od 1 do 3, Ustawa o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych oraz niektórych innych ustaw z dnia 12 lipca 2017 r ( 2 ) (zakon o spremembi zakona o organizaciji rednih sodišč in nekaterih drugih zakonov) z dne 12. julija 2017 (v nadaljevanju: zakon o spremembi iz julija 2017) uvedla upokojitveno starost 60 let za ženske in 65 let za moške – pri čemer je bila prej 67 let za oba spola – za sodnike rednih sodišč, državne tožilce in sodnike Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), kršila svoje obveznosti na podlagi člena 157 PDEU ter členov 5(a) in 9(1)(f) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu ( 3 ).

2.

Drugič, Komisija trdi, da Poljska s tem, da je v členu 13, točka 1, zakona o spremembi iz leta 2017 znižala upokojitveno starost za sodnike rednih sodišč in hkrati ministru za pravosodje s členom 1, točka 26(b) in (c), navedenega zakona podelila pravico, da po prostem preudarku podaljšuje delovno obdobje posameznih sodnikov rednih sodišč, ni izpolnila obveznosti iz člena 19(1), drugi pododstavek, Pogodbe o Evropski uniji v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

Prvi očitek Komisije je nov v smislu, da bo diskriminacija na podlagi spola šele obravnavana v zadevah, predloženih Sodišču v zvezi z reformami upokojitvenih pravil za poljske sodnike, ki so bila sprejeta leta 2017 ( 4 ) in ki so sprožila veliko mednarodnih kritik. ( 5 ) Kot je bilo namreč navedeno v mojih sklepnih v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) ( 6 ), so reforme iz leta 2017 predmet obrazloženega mnenja Komisije v skladu s členom 7(1) PEU, ki se nanaša na vladavino prava na Poljskem. ( 7 )

4.

Kar zadeva drugi očitek, kolikor se nanaša na pristojnost Komisije, da se v postopkih za ugotavljanje kršitev sklicuje na člen 47 Listine, in vsebino pravila glede učinkovitega pravnega varstva iz drugega pododstavka člena 19(1) PEU, sem to vprašanje že podrobno obravnaval v sklepnih predlogih z dne 11. aprila 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) ( 8 ). V navedenih sklepnih predlogih sem zavzel stališče, da če država članica ne izvaja prava EU v skladu s členom 51(1) Listine, Komisija v direktni tožbi, vloženi na podlagi člena 258 PDEU, očitkov ne more utemeljiti s členom 47 Listine.

5.

Ob upoštevanju drugega očitka se bom torej v analizi osredotočil predvsem na opredelitev, ali je z zadevnim pravilom kršen drugi pododstavek člena 19(1) PEU, s katerim je konkretizirana pravna država iz člena 2 PEU. ( 9 ) Obravnaval bom tudi pravne vire, na katere se je mogoče pri tej presoji opreti ter ki so hkrati pomembni za drugi pododstavek člena 19(1) PEU in ugotavljanje vsebine pravice do „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ iz člena 47 Listine. Kot bo pojasnjeno v delu VI C spodaj, skupni viri zagotavljajo ustavno povezavo med tema dvema določbama, tako da se sodna praksa v zvezi z njima neizogibno prekriva. ( 10 )

6.

Pri tem bom v navedenem delu obravnaval tudi razlike med členom 19(1) PEU in členom 47 Listine ter zlasti prag za kršitev drugega pododstavka člena 19(1) PEU, ki mora biti dosežen, preden se je mogoče na to kršitev sklicevati kot na samostojno kršitev prava Unije, ki se nanaša na neodstavljivost in neodvisnost sodnikov, neodvisno od Listine.

7.

Drugi pododstavek člena 19(1) PEU določa:

„Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.“

8.

Člen 157(1), (2) in (4) PDEU določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.

2.   V tem členu ‚plačilo‘ pomeni običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca.

Enako plačilo brez diskriminacije glede na spol pomeni:

[…]

4.   Da bi zagotovili dejansko polno enakost med moškimi in ženskami v delovnem življenju, načelo enakega obravnavanja državam članicam ne preprečuje ohranitve ali sprejetja ukrepov o specifičnih ugodnostih, s katerimi se nezadostno zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali prepreči ali izravna neugoden položaj v poklicni karieri.“

9.

Člen 7(1)(a) Direktive 79/7/ES z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti ( 11 ) določa:

„1.   Ta direktiva ne vpliva na pravice držav članic, da s področja njene uporabe izvzamejo:

10.

Člen 3 Direktive 2006/54 je naslovljen „Pozitivni ukrepi“ in določa:

„Države članice lahko ohranijo ali sprejmejo ukrepe v smislu člena 141(4) Pogodbe za dejansko zagotovitev polne enakosti moških in žensk v poklicnem življenju.“

11.

Člen 5 Direktive 2006/54 je naslovljen „Prepoved diskriminacije“ in določa:

„Brez poseganja v člen 4 v poklicnih sistemih socialne varnosti ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, zlasti glede:

[…]“

12.

Člen 9(1)(f) Direktive 2006/54 določa:

„1.   Določbe v nasprotju z načelom enakega obravnavanja so tiste, ki neposredno ali posredno temeljijo na spolu, in sicer pri:

[…]

13.

Očitek Komisije se nanaša na zakon o spremembi iz julija 2017. Določbi navedenega zakona, pomembni za to zadevo, sta člen 1, točka 26(b) in (c), ter člen 13, točke od 1 do 3, ki se nanašata na tri spodaj navedene zakone.

14.

V skladu s členom 69(1) zakona z dne 27. julija 2001 o organizaciji rednih sodišč (v nadaljevanju: zakon o rednih sodiščih) je običajna upokojitvena starost ( 12 ) za sodnike – moške in ženske – znašala 67 let. Podaljšati jo je bilo mogoče na pisni predlog zadevnega sodnika ministru za pravosodje in ob predložitvi potrdila o dobrem zdravstvenem stanju pri istem ministru. Zadevna določba je bila 16. novembra 2016 spremenjena, ( 13 ) s čimer je bila upokojitvena starost znižana na 65 let tako za moške kot za ženske, podaljšati pa jo je bilo mogoče za kratek čas na pisni predlog zadevnega sodnika istemu ministru in ob predložitvi istega zdravniškega potrdila. Ta sprememba naj bi začela veljati 1. oktobra 2017.

15.

Vendar so bile s členom 13 zakona o spremembi iz julija 2017 določbe v zvezi z upokojitveno starostjo znova spremenjene, in sicer tako, da je bila ta starost določena na 60 let za ženske in 65 let za moške. V skladu z zakonom o spremembi iz julija 2017 je ta člen začel veljati 1. oktobra 2017.

16.

Člen 69(1) zakona o rednih sodiščih, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembi iz julija 2017, ( 14 ) je začel veljati 1. oktobra 2017 in določa:

„Sodniki se upokojijo, ko dopolnijo starost 60 let, sodnice pa, ko dopolnijo starost 65 let, razen če najmanj šest mesecev in največ dvanajst mesecev pred dopolnitvijo navedene starosti ministrstvu za pravosodje predložijo izjavo, v kateri navedejo, da želijo še naprej opravljati svoje naloge, in potrdilo, sestavljeno v skladu s pogoji, ki veljajo za sodniške kandidate, da jim njihovo zdravstveno stanje omogoča izpolnjevanje sodniških obveznosti.“

17.

S členom 1, točka 26(b) in (c), zakona o spremembi iz julija 2017 je bil v člen 69 zakona o rednih sodiščih vstavljen še odstavek 1b, spremenjeno pa je bilo tudi besedilo tretjega odstavka člena 69. Člen 69(1b) določa:

„Minister za pravosodje lahko soglaša s tem, da sodnik ostane na svojem mestu, pri čemer upošteva racionalno uporabo osebja rednih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč. V položaju, ko postopek, povezan s sodnikom, ki ostane na svojem mestu, v času, ko ta dopolni starost iz odstavka 1, še ni bil končan, ta sodnik ostane na svojem mestu, dokler se ta postopek ne konča […].“

18.

Člen 69(3) po spremembi določa:

„Če minister za pravosodje da soglasje iz člena 69(1b), lahko sodnik ostane na svojem mestu do dopolnjenega 70. leta starosti. Ta sodnik se lahko upokoji s trimesečnim odpovednim rokom, za kar mora predložiti izjavo pri ministru za pravosodje. Odpovedni rok se podaljša za trajanje pripadajočega letnega dopusta, ki ni bil izkoriščen pred iztekom odpovednega roka. Na predlog sodnika lahko minister za pravosodje soglaša s sodnikovo upokojitvijo pred iztekom odpovednega roka.“

19.

Kar zadeva plačilo sodnikov, člen 91 zakona o rednih sodiščih določa:

„(1)   Raven plačila za sodnike, ki zasedajo enakovredna sodniška mesta, se razlikuje glede na trajanje delovnega obdobja ali funkcije, ki jih opravljajo […].

(2)   Osnovna plača za sodnika se izrazi v razredih, njihova raven pa se določi z uporabo multiplikatorjev za osnovo za določitev osnovne plače iz odstavka 1c. Osnovni plačni razredi za posamezna sodniška mesta in multiplikatorji, ki se uporabijo za določitev ravni osnovne plače za sodnike v posameznih razredih, so določeni v prilogi k temu zakonu […].

(7)   Poleg tega se plačilo za sodnike razlikuje še glede na dodatek za delovno dobo, ki od šestega leta zaposlitve znaša 5 % osnovne plače in se vsako leto poveča za 1 %, dokler ne doseže 20 % osnovne plače.

[…]“

20.

Člen 91a(2) zakona o rednih sodiščih določa:

„(2)   Če je državni sodnik, preden je prevzel mesto sodnika, zasedal drugo sodniško mesto ali mesto državnega tožilca, enakovredno temu mestu, je na svojem novem mestu upravičen do osnovne plače v razredu, ki ni nižji od razreda, do katerega je bil upravičen na mestu, ki ga je zasedal pred tem.

21.

Člen 91a(3) zakona o rednih sodiščih določa:

„(3)   Osnovna plača za sodnika se določi v naslednjem višjem razredu, potem ko je bil ta pet let zaposlen na določenem sodniškem mestu.“

22.

Člen 100(1), (2), (4a) in (4b) zakona o rednih sodiščih, kakor je bil spremenjen s členom 13 zakona o spremembi iz julija 2017, določa:

„(1)   Sodnik, ki se upokoji v primeru spremembe sistema sodišč ali sprememb meja sodnih okrožij, je do dopolnjenega 60. leta starosti za ženske in 65. leta starosti za moške upravičen do nagrad v višini plačila, prejetega na delovnem mestu, kjer je bil nazadnje zaposlen.

(2)   Sodnik, ki se upokoji ali je bil upokojen zaradi starosti, bolezni ali zmanjšanja zmožnosti za delo, je upravičen do nagrad v višini 75 % osnovne plače in dodatka za delovno dobo na delovnem mestu, ki ga je nazadnje zasedal.

[…]

(4a)   V položaju iz točke 1 upokojeni sodnik prejme enkratno plačilo, ko dopolni 60 let v primeru žensk in 65 let v primeru moških.

(4b)   Sodnik, ki se vrne na delovno mesto, ki ga je nazadnje zasedal, ali na temu delovnemu mestu enakovredno delovno mesto v skladu s členoma 71c(4) in 74(1a), če se je upokojil ali je bil upokojen, je upravičen do enkratnega plačila v znesku, enakemu razliki med zneskom plačila, izračunanim na dan, ko se je upokojil ali je bil upokojen, in že izplačanim zneskom. V položaju iz točke 1 je sodnik upravičen do plačila, ko dopolni 60 let v primeru žensk in 65 let v primeru moških.“

23.

Ta zadeva se nanaša na Ustawa Sądzie Najwyższym ( 15 ) (zakon o vrhovnem sodišču, v nadaljevanju: zakon o vrhovnem sodišču iz leta 2002) z dne 23. novembra 2002, kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembi iz julija 2017.

24.

Upokojitvena starost za sodnika vrhovnega sodišča je bila do 3. aprila 2018 določena na 70 let na podlagi zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002. Vendar je bila na navedeni datum znižana na 65 let. ( 16 )

25.

Ne glede na te določbe člen 30(2) zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 vključuje možnost, da sodniki zaprosijo za upokojitev pred 70. letom. Starost, od katere lahko sodnik vrhovnega sodišča vloži predlog za upokojitev, je bila nazadnje spremenjena z zakonom o spremembi iz julija 2017, pri čemer je bila ta starost znižana na 60 let za ženske in 65 za moške. V predhodno veljavni različici je člen 30(2) zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 določal, da je starost za vložitev vloge za upokojitev 67 let. Zakon z dne 16. novembra 2016 je določal, da je ta starost 65 let tako za moške kot za ženske.

26.

Člen 42(4) in (5) zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 v zvezi s plačilom sodnikov vrhovnega sodišča določa:

„(4)   Plačilo sodnika vrhovnega sodišča se izrazi kot standardni razred ali razred napredovanja. Razred napredovanja se ujema s 115 % standardnega razreda.

(5)   Sodnik vrhovnega sodišča ob nastopu dela prejme osnovno plačo standardnega razreda. Po sedmih letih dela se osnovna plača tega sodnika zviša v razred napredovanja […].“

27.

Člen 43 zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 določa:

„Sodnik vrhovnega sodišča je upravičen do dodatka za delovno dobo, s katerim se osnovna plača vsako leto poveča za 1 %, vendar do največ 20 % te plače. Delovno obdobje, od katerega je odvisna višina dodatka, vključuje tudi delovno obdobje ali zaposlitveno razmerje pred imenovanjem na sodniško mesto pri vrhovnem sodišču in trajanje poklicnega udejstvovanja kot odvetnik, pravni svetovalec ali notar.“

28.

Člen 50 zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 določa:

„Upokojeni sodnik vrhovnega sodišča je upravičen do nagrad v višini 75 % osnovne plače in dodatka za delovno dobo na delovnem mestu, ki ga je nazadnje zasedal. Pogoji in zneski teh nagrad se, kot je primerno, prilagodijo spremembam osnovne plače še zaposlenih sodnikov vrhovnega sodišča.“

29.

Člen 127(1) zakona z dne 28. januarja 2016 o državnem tožilstvu ( 17 ) (v nadaljevanju: zakon o državnem tožilstvu) med drugim določa:

„Če ni v tem zakonu določeno drugače, se za državne tožilce smiselno uporabljajo določbe členov od 69 do 71, členov 73, 74, 76, člena 85(4), členov od 99 do 102 ter člena 104 [zakona o rednih sodiščih].“

30.

Zato se za upokojitveno starost državnih tožilcev uporablja člen 69 zakona o rednih sodiščih. Tako je običajna upokojitvena starost za državne tožilce pred spremembami, vnesenimi z zakonom o spremembi iz julija 2017, znašala 67 let tako za moške kot za ženske. Z zakonom z dne 16. novembra 2016 se je upokojitvena starost za tožilce znižala na 65 let tako za moške kot za ženske. Ta sprememba naj bi začela veljati oktobra 2017. S členom 13, točka 2, zakona o spremembi iz julija 2017 so bile določbe o upokojitveni starosti še enkrat spremenjene, ta starost pa je bila določena na 60 let za ženske in 65 let za moške.

31.

Kar zadeva dajatve za upokojene državne tožilce, se v skladu s členom 127(1) zakona o državnem tožilstvu prav tako uporabljajo določbe v zvezi s sodniki rednih sodišč, zlasti določbe člena 100 zakona o rednih sodiščih, navedenega zgoraj.

32.

Vendar se plačilo kot tako določi v skladu s pravili iz člena 124 zakona o državnem tožilstvu. Ta med drugim določa:

„(1)   Višina plačila za državne tožilce, ki zasedajo enakovredna mesta državnih tožilcev, se razlikuje glede na trajanje delovnega obdobja ali funkcije, ki jih opravljajo […]. Osnovna plača za okrajne in okrožne državne tožilce se ujema z osnovno plačo za sodnike v enakih organizacijskih enotah rednih sodišč. Osnovna plača za državne tožilce vojvodstev se ujema z osnovno plačo sodnikov višjih sodišč.

Osnovna plača za državne tožilce vrhovnega državnega tožilstva se ujema z osnovno plačo za sodnike vrhovnega sodišča. Dodatki za dolžnosti, ki jih opravljajo vrhovni državni tožilec in drugi namestniki generalnega državnega tožilca, se ujemajo z dodatki za dolžnosti, ki jih opravljata prvi predsednik vrhovnega sodišča oziroma predsednik vrhovnega sodišča.

(2)   Osnovna plača za državne tožilce se izrazi v razredih, pri čemer se njihova raven določi z uporabo multiplikatorjev za osnovo za določitev osnovne plače državnih tožilcev.

[…]

(4)   Če je državni tožilec, preden je prevzel mesto državnega tožilca, zasedal drugo mesto državnega tožilca ali sodniško mesto, enakovredno temu mestu, je na svojem novem mestu upravičen do osnovne plače v razredu, ki ni nižji od razreda, do katerega je bil upravičen na mestu, ki ga je zasedal pred tem.

(5)   Osnovna plača za državnega tožilca se določi v naslednjem višjem razredu, potem ko je bil ta pet let zaposlen na določenem mestu državnega tožilca.

[…]“

33.

Komisija je 28. julija 2017 Poljski poslala uradni opomin, v katerem je izpodbijala skladnost zakona o spremembi iz julija 2017 s pravom Unije, zlasti členom 157 PDEU, Direktivo 2006/54 ter povezanimi določbami člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.

34.

Poljska je na pisni opomin odgovorila z dopisom z dne 31. avgusta 2017. Izpodbijala je trditve Komisije.

35.

Komisija je 12. septembra 2017 na Republiko Poljsko naslovila obrazloženo mnenje, v katerem je na podlagi člena 258 PDEU trdila, prvič, da Poljska s tem, da je s členom 13, točke od 1 do 3, zakona o spremembah iz julija 2017 uvedla različno upokojitveno starost za moške in ženske sodnike rednih sodišč in vrhovnega sodišča ter državne tožilce, ni izpolnila obveznosti iz člena 157 PDEU ter členov 5(a) in 9(1)(f) Direktive 2006/54.

36.

Drugič, Komisija je trdila, da je Poljska s tem, da je v členu 13, točka 1, zakona iz leta 2017 o spremembi zakona o organizaciji rednih sodišč znižala upokojitveno starost za sodnike rednih sodišč in ministru za pravosodje podelila pravico, da v skladu s členom 1, točka 26(b) in (c), istega zakona po prostem preudarku podaljšuje delovno obdobje teh sodnikov, kršila obveznosti iz drugega pododstavka člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.

37.

Poljska je 12. oktobra 2017 odgovorila na obrazloženo mnenje in ponovno poudarila svoje stališče, da očitana neizpolnitev obveznosti ni utemeljena, ter predlagala ustavitev postopka.

38.

Komisija se je odločila, da zadevo s spodaj navedeno obrazložitvijo predloži Sodišču (točka 39).

39.

Komisija je 15. marca 2018 pri Sodišču vložila to tožbo na podlagi člena 258 PDEU. Sodišču predlaga, naj:

40.

Republika Poljska v odgovoru na tožbo, vloženem 31. maja 2018, Sodišču predlaga, naj:

41.

Poljska v dupliki trdi, da je postala celotna tožba brezpredmetna, in Komisijo poziva, naj svoj očitek takoj umakne.

42.

Poljska trdi, da je bil člen 13, točke od 1 do 3, zakona o spremembi iz julija 2017, ki ga Komisija izpodbija in v katerem je Poljska za sodnike rednih sodišč, sodnike vrhovnega sodišča in tožilce določila upokojitveno starost 60 let za ženske in 65 let za moške, spremenjen z Ustawa z dnia 12 kwietnia 2018 r. o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz ustawy o Sądzie Najwyższym (zakon o spremembi zakona o organizaciji rednih sodišč, zakona o nacionalnem sodnem svetu in zakona o vrhovnem sodišču) z dne 12. aprila 2018 (v nadaljevanju: zakon z dne 12. aprila 2018) ( 18 ). V skladu s členom 1(4) tega zakona, s katerim je bil spremenjen člen 69(1) zakona o organizaciji rednih sodišč, naj bi se sodniki ne glede na spol upokojili na 65. rojstni dan. Upokojitvena starost tožilcev naj bi bila določena enako, saj se v skladu s členom 127 Ustawa prawo o prokuraturze (zakon o državnem tožilstvu) ( 19 ) z dne 28. januarja 2016 določbe, ki se uporabljajo za sodnike rednih sodišč, smiselno uporabljajo tudi za državne tožilce. Kar zadeva sodnike vrhovnega sodišča, naj bi bila upokojitvena starost za sodnike, ki podajo vlogo, določena na podlagi člena 37 Ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017 ( 20 ), in sicer na 65 let za moške in ženske.

43.

Prav tako naj bi bile spremenjene tudi povezane določbe člena 13, točka 1, ter člena 1, točka 26(b) in (c), zakona o spremembi iz julija 2017, s katerimi je bila znižana upokojitvena starost sodnikov rednih sodišč in s katerimi je bil minister za pravosodje pooblaščen za to, da odloči o trajanju podaljšanja delovnega obdobja sodnika rednega sodišča. S členom 1(4) zakona z dne 12. aprila 2018 naj bi bil spremenjen člen 69(1b) zakona o rednih sodiščih, tako da zdaj nacionalni sodni svet odobri trajanje delovnega obdobja sodnika rednega sodišča, starejšega od 65 let. Spremenjena naj bi bila tudi merila, ki jih mora uporabiti nacionalni sodni svet. Ta organ je ustavna institucija, odgovorna za zagotavljanje neodvisnosti sodnikov in sodišč. Torej naj dejstvo, da se nacionalnemu sodnemu svetu prepusti odločitev o podaljšanju v zvezi z delovnim obdobjem sodnika, ne bi moglo privesti do dejanja, ki bi škodovalo neodvisnosti sodnikov.

44.

Agent Komisije je na obravnavi povedal, da Komisija vztraja pri tožbi. S spremembami zakonodaje naj ne bi bila rešena vsa vprašanja, izpostavljena v tožbi, obstajal pa naj bi tudi izrecen in pomemben interes za to, da se v zadevi razsodi, in sicer ne glede na to, v kolikšnem obsegu je Poljska od sprejetja obrazloženega mnenja svoje določbe spremenila.

45.

Komisija trdi, da Poljska z znižanjem upokojitvene starosti s 67 na 60 let za ženske in na 65 let za moške, kot je bilo to določeno z zakonom o spremembi iz julija 2017, ni ravnala v skladu s členom 157 PDEU in členom 5(a) Direktive 2006/54 v povezavi s členom 9(1)(f) iste direktive, saj sta z zakonom o spremembi iz julija 2017 za sodnike določeni različni upokojitveni starosti zgolj na podlagi spola. ( 21 )

46.

Komisija poudarja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča pri opredelitvi, ali je neka shema poklicni sistem socialne varnosti in je torej urejena z Direktivo 2006/54, ne pa z Direktivo 79/7, odločilno vprašanje to, ali je ta shema bistvena za zaposlitveno razmerje, kar pomeni, da je pokojnina vezana na plačilo zadevne osebe in torej spada na področje uporabe člena 157 PDEU. ( 22 ) Nobenega dvoma naj ne bi bilo o tem, da se plačila po upokojitvi na podlagi tu obravnavanih shem izvršujejo zaradi delovnega razmerja, ne pa zaradi političnih, socialnih, etičnih ali proračunskih preudarkov, kot to velja za pokojninske sisteme, ki spadajo na področje uporabe Direktive 79/7. Poljska naj se torej pri določitvi različne upokojitvene starosti za moške in ženske v javnih sistemih socialne varnosti ne bi mogla sklicevati na nikakršno polje prostega preudarka države članice iz člena 7(1)(a) Direktive 79/7.

47.

Za to prepoved se uporabljajo tri zahteve, določene v sodni praksi: upoštevni ukrepi se morajo nanašati na posebno kategorijo delavcev, zneski, plačani po upokojitvi, morajo biti neposredno povezani z dopolnjenim delovnim obdobjem (v zvezi s tem Komisija trdi, da ni treba, da je povezava samodejna ali matematična), višina plačil pa mora biti izračunana na podlagi plačila, prejetega za zadnje mesto, ki ga je zadevna oseba zasedala. Po mnenju Komisije so v zvezi z izpodbijanim ukrepom vse te zahteve izpolnjene in res je, da se Poljska pri svojih ugovorih omejuje na trditev, da dajatve na podlagi zadevnih pokojninskih shem niso neposredno povezane s trajanjem dopolnjenega delovnega obdobja.

48.

Natančneje, Komisija med drugim trdi, da dejstvo, da je določitev plačanih dajatev vezana na delovno obdobje še na drugih mestih v javni upravi poleg sodniških, v nasprotju s trditvami Poljske nakazuje na to, da so pokojninske dajatve dejansko povezane s trajanjem delovnega obdobja. Obstoj zgornjih meja v sistemu ( 23 ) še ne zmanjšuje pomena dejstva, da se končna plača, na kateri temeljijo dajatve, določi na podlagi razreda (ki je vezan na trajanje delovnega obdobja) in dodatka za delovno dobo (ki je prav tako vezan na trajanje delovnega obdobja). Trajanje delovnega obdobja je temeljni dejavnik pri določanju tako razreda kot tudi opredeljenega dodatka za delovno dobo.

49.

Komisija tako meni, da je prišlo do neposredne diskriminacije v nasprotju s členom 157 PDEU in Direktivo 2006/54, pri čemer napotuje zlasti na člene 5(a) in 7(2) te direktive.

50.

Komisija zavrača trditve Poljske v zvezi s tem, da je določitev upokojitvene starosti, ki je za ženske nižja kot za moške, ukrep pozitivne diskriminacije, ki je na podlagi člena 157(4) PDEU in člena 3 Direktive 2006/54 dovoljen, saj se z zadevnimi ukrepi ženskam ne pomaga pri napredovanju v njihovih karierah niti pri spodbujanju enakih možnosti. ( 24 ) Nobene povezave naj ne bi bilo niti s starševsko skrbjo za otroke, saj se zakon uporablja tudi za ženske, ki otrok niso imele ali ki po porodu niso prekinile kariere. Tudi moški lahko prevzamejo vloge pri starševski skrbi za otroke, pa se kljub temu ne morejo upokojiti pri 60 letih.

51.

Poljska trdi, da so zadevne pokojninske sheme urejene z Direktivo 79/7, ne pa z Direktivo 2006/54, pri čemer je s členom 7(1)(a) Direktive 79/7 državam članicam omogočeno, da s področja uporabe te direktive izključijo določitev upokojitvene starosti in starostnih pokojnin. Podredno ta država meni, da so zadevne pokojninske sheme, tudi če spadajo na področje uporabe Direktive 2006/54, ukrep pozitivne diskriminacije, dovoljen s členom 3 Direktive 2006/54 in členom 157(4) PDEU.

52.

Poljska trdi, da drugo od zgoraj navedenih treh meril ni izpolnjeno in da je Komisija napačno razumela samo bistvo zadevnega poljskega sistema za določanje pokojninskih dajatev. Trajanje delovnega obdobja naj bi imelo pri določanju dajatev le sekundarno vlogo.

53.

Poljska trdi, da zahtevana povezava s trajanjem delovnega obdobja ne obstaja, saj se med drugim zgornja meja dodatka za trajanje delovnega obdobja v višini 20 % osnovne plače, določena v zakonodaji za tožilce in sodnike rednih sodišč, uporablja ne glede na to, ali je sodnik delal dvajset ali štirideset let. Osnovni element za določitev plačila je osnovna plača. Poljska dodaja, da metoda izračuna plačane pokojnine ne daje prednosti enemu od spolov pred drugim, dejstvo, da dopolnjena delovna obdobja, ki se upoštevajo pri določanju dajatev, poleg sodniških vključujejo še druga mesta v javni upravi, pa naj bi ponazarjalo, da pokojninske dajatve niso neposredno povezane s trajanjem delovnega obdobja. Pokojnino naj bi bilo mogoče povišati le ob upoštevanju spremembe v plačilu delovno aktivnih sodnikov, kar naj bi kazalo na to, da je trajanje delovnega obdobja pri tem nepomembno. Kar zadeva osnovno plačo, naj ne bi bilo pomembno trajanje delovnega obdobja, ampak tarifne lestvice, pri katerih se upoštevajo zasedeno mesto in multiplikatorji. Vlogo naj bi igralo tudi napredovanje.

54.

Kar zadeva pozitivno diskriminacijo, Poljska trdi, da so višja mesta v sodstvu za ženske manj dostopna zaradi odgovornosti, ki jih nosijo pri starševski skrbi za otroke. Zgodnejša upokojitev naj bi bila oblika nadomestila za tak slabši položaj. Velika večina žensk na Poljskem naj bi imela otroke, za katere naj bi pogosteje kot moški skrbele v škodo svojih karier.

55.

Nazadnje Poljska napotuje še na prehodne ukrepe, ki so od 1. oktobra 2017 do 30. aprila 2018 veljali vzporedno z zakonom o spremembi iz julija 2017 in s katerimi je bilo sodnikom omogočeno, da se ne glede na spol upokojijo ob dopolnjeni isti starosti, to je pri 67 letih. Ti ukrepi so veljali od trenutka začetka veljavnosti ukrepov, ki jih izpodbija Komisija, z njimi pa je bila izoblikovana prehodna shema, po kateri so morali sodniki, ki so bili 1. oktobra 2017 ali do 1. aprila 2018 (to je šest mesecev po 1. oktobru 2017) stari 60 let (za ženske) ali 65 let (za moške), preprosto vložiti izjavo, da se želijo upokojiti pri 67 letih, skupaj z zdravniškim potrdilom o zmožnosti za delo, da se je zanje uporabljala predhodna upokojitvena starost. Za to ni bilo potrebno nikakršno dovoljenje nobenega organa. Edina dodatna zahteva je bila časovna omejitev, saj je bilo treba te dokumente predložiti do 1. aprila 2018. ( 25 )

56.

Komisija trdi, da država članica krši obveznosti na podlagi člena 19(1) PEU, kadar se zaradi njene zakonodaje sodiščem, ki uporabljajo pravo Unije, sistematično preprečuje, da bi spoštovala pravico do učinkovitega pravnega varstva. ( 26 ) To je še posebej pomembno za zagotovitev pravilnega delovanja mehanizma iz člena 267 PDEU. ( 27 ) Temeljne obveznosti iz člena 19(1) PEU vključujejo neodvisnost, še zlasti v povezavi s členom 47 Listine. ( 28 ) To se uporablja ne glede na model organizacije sodstva, ki ga izbere država članica v skladu z nacionalno procesno avtonomijo, ki jo uživa na tem področju.

57.

Komisija ugovarja znižanju upokojitvene starosti sodnikov v povezavi s prostim preudarkom, po katerem jo lahko minister za pravosodje podaljša. Pri tem ne nasprotuje širše vsem pravilom, s katerimi se vzpostavi razmerje med sodno iz izvršilno vejo oblasti.

58.

Možnost pritožbe na sodbe rednih sodišč naj ne bi zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, če ni zagotovljena neodvisnost sodnikov na vseh ravneh sodnega sistema.

59.

Merila, ki jih minister uporabi pri sprejetju te odločitve, naj bi bila nedoločna, z zakonodajo države članice pa ni določen niti nikakršen rok, v katerem mora minister tako odločitev sprejeti, zato naj bi mu bila podeljena preširoka pravica do prostega preudarka in resnična moč vplivanja na posamezne sodnike. S tem naj bi bilo kršeno načelo neodstavljivosti sodnikov, ki je temeljni element njihove neodvisnosti, ta pa mora biti tako osebna kot funkcionalna ter vključuje varstvo pred odstavitvijo in vmešavanjem izvršilne veje oblasti. ( 29 ) Opravičilo za tako ravnanje naj ne bi mogla biti uskladitev upokojitvene starosti sodnikov z običajno upokojitveno starostjo.

60.

Poljska trdi, da je tožba Komisije posplošena, hipotetična in abstraktna ter da pomeni kršitev njene pristojnosti za organizacijo lastnega sistema delovanja sodstva. Razlaga člena 19(1) PEU, ki jo zagovarja Komisija, naj bi bila preširoka. Poleg tega naj bi bilo mogoče člen 47 Listine uporabiti samo, ko države članice izvajajo pravo Unije, kot je to določeno v členu 51(1) Listine. Tukaj naj ga ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi prepovedi uporabe Listine za razširitev pristojnosti Unije, kot je določena v členu 6(1) PEU in členu 51 Listine. Člen 47 Listine naj ne bi bil ukrep abstraktnega nadzora.

61.

Sodniki na Poljskem naj bi uživali ustavno varstvo upokojitvene starosti, ki je določena z zakonom. Nikakor naj ne bi bilo kršeno načelo neodstavljivosti sodnikov, saj naj bi imel minister pristojnost le v zvezi z vprašanjem podaljšanja. Ministrov prosti preudarek naj bi bil omejen s členom 69(1b) zakona o rednih sodiščih. Z njim je ministru naloženo, da odloči ob upoštevanju racionalne uporabe osebja rednih sodišč in potreb, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč. Sodniki naj bi bili na podlagi poljske zakonodaje zavarovani med drugim tudi z ohranitvijo statusa sodnika po upokojitvi in tajnostjo razprav.

62.

Pomisleki Komisije v zvezi s skušnjavo sodnikov, da odločijo v korist ministra za pravosodje ali, splošneje, izvršilne veje oblasti, bi bili mogoči v povezavi z zakonom, ki velja že dolga leta in s katerim je predsedniku republike podeljena pristojnost za napredovanja. Namigovanje na to, da bi bili lahko poljski sodniki dovzetni za vplivanje, naj bi bilo žaljivo, poleg tega naj bi obstajalo veliko položajev, v katerih je sodna veja oblasti vezana na izvršilno. Poljska navaja, da se mandati Sodišča obnavljajo vsakih šest let. Če s tem ni prizadejana škoda sodni veji oblasti, naj tega ne bi bilo mogoče trditi niti za ukrepe, ki jih izpodbija Komisija. Ne bi naj bilo mogoče dopustiti soobstoja različnih standardov za Sodišče in sodišča držav članic.

63.

Komisija naj ne bi celostno analizirala sodnega sistema na Poljskem in vseh njegovih varoval, kar naj bi bilo potrebno, preden je mogoče trditi, da obstaja „sistematična“ kršitev neodvisnosti sodstva. Analizirala naj bi le en sam element sistema.

64.

Prvič, menim, da tožba Komisije ni brezpredmetna. Napotujem na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba obstoj neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 presojati glede na položaj v državi članici, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ( 30 ) ki je v tem primeru 12. oktober 2017. Na ta datum je Poljska odgovorila, da ukrepi ne bodo sprejeti (glej točko 37 zgoraj). Spremembe zakonodaje, na podlagi katerih Poljska trdi, da je bila kakršna koli kršitev njenih obveznosti na podlagi prava Unije vsekakor odpravljena, se navezujejo na zakon z dne 12. aprila 2018 (glej točki 42 in 43 zgoraj).

65.

Kar zadeva prehodne določbe (glej točko 55 zgoraj), ki so veljale na ključni datum, to je 12. oktobra 2017, v zvezi s prvim očitkom, je z njimi določena izjema le za majhno število sodnikov in za kratek čas. Dalje, obstoj prehodnih ukrepov je bistvenega pomena pri odgovoru na vprašanje, ali sta bili kršeni načeli neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov, o čemer bom razpravljal v delu VI C spodaj.

66.

Vsekakor podobno kot v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) obstaja nujen interes za države članice, posameznike in Unijo, da Sodišče razsodi o očitku, ki je bil naveden pred njim. S to sodbo bo – enako kot s še neizdano sodbo v zadevi C‑619/18 – okrepljeno spoštovanje pravne države v pravnih sistemih Unije, pri čemer bo ta sodba pomenila smernico glede tega, kaj je potrebno za zaščito pravne države. Z njo bo tudi razjasnjena meja med javnimi sistemi socialne varnosti, urejenimi z Direktivo 79/7, in poklicnimi pokojninskimi sistemi, urejenimi z Direktivo 2006/54.

67.

Torej je drugi očitek Komisije dopusten, razen v delu, v katerem se sklicuje na člen 47 Listine.

68.

Drugič, na tem mestu napotujem na točke od 52 do 60 in od 65 do 67 mojih sklepnih predlogov z dne 11. aprila 2019 v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) ( 31 ). Komisija Sodišču ni predložila informacij, potrebnih za to, da se dokaže kršitev člena 47, saj ni predložila gradiva, iz katerega bi bilo razvidno, kako je Poljska s tem, da je sprejela zakon o spremembi iz julija 2017, izvajala pravo Unije v skladu s členom 51(1) Listine.

69.

Ob navedenih preudarkih poudarjam tudi, da Komisija na podlagi člena 17(1) PEU sicer res „[s]krbi za uporabo prava Unije“, vendar to nikakor ne pomeni, da ji je omogočeno na kakršen koli „način […] širi[ti] pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah“, kar je s členom 6(1), drugi pododstavek, PEU prepovedano. Podobno kot v zadevi C‑619/18 Komisija svojih trditev v zvezi s členom 47 Listine ni poskusila navezati na določbo poljskega prava, katere namen bi bil izvajati določbo prava Unije, ( 32 ) niti ni trdila, da bi bil nastali položaj iz njenega očitka drugače „urejen“ s pravom Unije. ( 33 )

70.

Zato menim, da bi sprejetje trditev Komisije v zvezi s tem, da je mogoče pravico do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi člena 19 PEU samo po sebi neposredno povezati s členom 47 Listine, privedlo do neupravičenega poseganja v pristojnost Poljske za organizacijo in delovanje sodstva. Kot je navedel generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v zadevi Komisija/Madžarska (Pravice užitka na kmetijskih zemljiščih) ( 34 ), mora Sodišče kot vrhovni razlagalec prava Evropske unije zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic na področju pristojnosti Evropske unije. Tako v nasprotju z Evropskim sodiščem za človekove pravice nima posebnega pooblastila, na podlagi katerega bi bilo pristojno za sankcioniranje vseh kršitev temeljnih pravic, ki so jih storile države članice. ( 35 )

71.

Pri tem to, kot bom pojasnil v delu VI C spodaj, nikakor ne vpliva na uporabo običajnih pravnih virov pri ugotavljanju, ali je bilo v posameznem primeru kršeno načelo neodstavljivosti sodnikov, njihove neodvisnosti in nepristranskosti, ne glede na to, ali zadevni zahtevek temelji na členu 19(1) PEU, ki je izraz temeljnih vrednot, navedenih v členu 2 PEU, ali pa gre za okoliščino, v kateri država članica izvaja pravo EU, s čimer se sproži varstvo, zagotovljeno s členom 47 Listine, in pravica do „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“.

72.

Omejitev Listine v zvezi s tem, da se ta uporabi za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(2) Listine), ni mogoče razlagati tako široko, da bi se zmanjšala dolžnost Komisije, da varuje temeljne vrednote Unije, navedene v členu 2 PEU, ( 36 ) ki so skupna evropska ustavna dediščina. Tovrstne direktne tožbe, utemeljene z očitki, ki jih Komisija navede v teh postopkih, ne pomenijo širitve pristojnosti Unije, ki bi bila v nasprotju z drugim pododstavkom člena 6(1) PEU in členom 51(2) Listine.

73.

Tretjič, dejstvo, da je zakon o spremembi iz julija 2017 vključen v obrazloženo mnenje Komisije v skladu s členom 7(1) Pogodbe o Evropski uniji v zvezi s pravno državo na Poljskem, ( 37 ) nikakor še ne pomeni, da Komisija ne sme vložiti neposredne tožbe na podlagi člena 258 PDEU. V zvezi s tem napotujem na svoje sklepne predloge v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) ( 38 ), v katerih sem pojasnil, zakaj ta postopka na podlagi prava Unije drug drugega ne izključujeta. ( 39 )

74.

Menim, da je razlog za prvi očitek Komisije zlasti ta, da je Poljska preveč normativno razložila zahteve, določene v sodni praksi Sodišča za to, da se pokojninski sistem opredeli kot sistem, ki izpolnjuje preudarke socialne politike in je zato urejen z Direktivo 79/7 kot ukrep, ki je del socialne varnosti, ne pa ukrep, ki se nanaša na „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU ter je urejen s prepovedmi iz tega člena in direktivami, ki urejajo enako plačilo, v tem primeru Direktivo 2006/54.

75.

Natančneje, Poljska je ravnala preveč normativno, kar zadeva zahtevo, da morajo biti dajatve, plačane na podlagi pokojninskega sistema, zato da ta sistem ne spada na področje uporabe Direktive 79/7, „neposredno povezane“ s trajanjem delovnega obdobja.

76.

Kar v trditvah Poljske manjka, je kakršna koli analiza razmejitve med direktivama 2006/54 in 79/7, kot se je razvijala v sodni praksi Sodišča v zvezi s pomenom „plačila“ v smislu člena 157 PDEU. Prav tako niso bila obravnavana niti širša načela, s katerimi je urejena ta razmejitev in ki so ločena od treh dejavnikov, upoštevnih le za poklicne sisteme socialne varnosti, in sicer: (i) ali se nanašajo le na posebno kategorijo delavcev; (ii) ali so zneski, ki se plačujejo po upokojitvi, neposredno povezani s trajanjem dopolnjenega delovnega obdobja in (iii) ali se dajatve izračunajo na podlagi plačila, prejetega za zadnje delovno mesto, ki ga je zadevna oseba zasedala.

77.

Zadeva Dimossia Epicheirissi Ilektrismou/Evrenopoulos se je na primer nanašala na zahtevek za vdovsko pokojnino, ki se je uveljavljal zoper organ grške države za električno energijo v skladu z zasebnim sistemom, pri čemer je tožeča stranka trdila, da ji je bila ta pokojnina zavrnjena na podlagi njenega (moškega) spola. Sodišče je pri preučitvi, ali je sistem urejen s predhodnikom člena 157 PDEU (torej členom 119 Pogodbe EGS) ali z Direktivo 79/7, znova navedlo pomembno temeljno načelo, da je „edino mogoče odločilno merilo to, ali se pokojnina plačuje delavcu zaradi zaposlitvenega razmerja med njim in njegovim nekdanjim delodajalcem“. ( 40 )

78.

Pred tem je generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zadevi Beune, ki se je nanašala na vprašanje diskriminacije na podlagi spola v zvezi z zneskom dajatev, ki se plačujejo v skladu z javnimi poklicnimi pokojninskimi sistemi, zaposlitveno razmerje opisal kot „resnično odločilni dejavnik“, pri čemer je izpostavil, da „Sodišče v svojih sodbah […] o razmerju med socialno varnostjo in členom 119 [EGS] poskuša jasno razlikovati med splošnimi sistemi socialne varnosti in tistimi, ki delujejo v okviru zaposlitvenih razmerij“. ( 41 )

79.

Poglavitno vlogo zaposlitvenega razmerja je poudarila tudi generalna pravobranilka J. Kokott v zadevi Hlozek ( 42 ). V sporu v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola in tem, ali premostitveni dodatek pomeni „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU, je ugotovila, da je status dodatka odvisen „le od merila zaposlitve“, ki ga je mogoče izpeljati iz istega predpisa. ( 43 ) Za generalno pravobranilko je bilo edino vprašanje to, ali se plačilo dodatka izvrši „na podlagi zaposlitve“ ( 44 ), pri čemer je še poudarila, da je trajanje delovnega obdobja za opredelitev „plačila“ brezpredmetno, saj je treba ta koncept razlagati široko. ( 45 ) S tem je poudarjeno, da je zahteva po „trajanju delovnega obdobja“ svojstvena sporom v zvezi z dajatvami, plačanimi na podlagi poklicnih pokojninskih sistemov, ( 46 ) to pa je v nasprotju s preveč normativno razlago izraza „neposredno povezane“.

80.

Torej Sodišče pod okriljem zgornjega pravnega načela odloči, ali prevladajo preudarki socialne politike, državne organizacije ali etike, lahko pa celo proračunski preudarki, ki so vplivali ali bi lahko vplivali na to, da je nacionalni zakonodajalec izoblikoval poseben sistem, tako da dani pokojninski sistem spada na področje uporabe Direktive 79/7. Tri načela, navedena zgoraj (točka 76), so vodilo pri opredelitvi, kdaj se Direktiva 79/7 ne uporabi za dano pokojninsko shemo, vendar teh smernic hkrati ni mogoče obravnavati v vakuumu zunaj širšega korpusa upoštevnih pravnih načel. Naj še dodam, da ta načela vključujejo tudi velik pomen, ki ga ima v pravnem redu Unije primarno pravilo prepovedi različnega obravnavanja pri plačilu. ( 47 )

81.

Tako ne morem ugotoviti, da je kateri koli od treh dejavnikov za izključitev poklicnega pokojninskega sistema iz področja uporabe Direktive 79/7 absloluten do te mere, da bi jih bilo treba razlagati tako, da je treba že zaradi najmanjšega odmika od enega od njih ugotoviti, da zadevni sistem spada na stvarno področje uporabe Direktive 79/7 in se, natančneje, uporablja polje prostega preudarka, ki je državam članicam prepuščeno s členom 7(1)(a) te direktive za določitev različnih upokojitvenih starosti za moške in ženske. ( 48 )

82.

Poljska ni poskusila pojasniti, kako se zadevni sistem razlikuje od sodb, v katerih je bila predpostavljena izpolnitev zahteve po „neposredni povezanosti“ plačanih pokojninskih dajatev s trajanjem delovnega obdobja. S tem mislim na sodbe v zadevah, kot so Beune ( 49 ), Podesta ( 50 ), Griesmar ( 51 ), Niemi ( 52 ), Schönheit ( 53 ) in Komisija/Grčija ( 54 ). V vseh teh sodbah je Sodišče odločilo, da dajatve, plačane na podlagi zadevnih poklicnih pokojninskih sistemov, pomenijo „plačilo“ v skladu z določbami prava Unije, upoštevnimi v vsaki zadevi, in sicer na podlagi smernice glede neposredne povezanosti s trajanjem delovnega obdobja v povezavi s tem, ali se sistem nanaša na posebno kategorijo delavcev in ali se dajatve izračunajo glede na končno plačo, pri čemer se obravnavana zadeva ne nanaša na zadnja dva dejavnika. ( 55 )

83.

Vse to me napeljuje na ugotovitev, da morajo poklicne pokojninske dajatve za to, da se izključijo s področja uporabe Direktive 79/7, le v precejšnjem obsegu temeljiti na trajanju delovnega obdobja. Sodišče je namreč v sodbi Komisija/Grčija odločilo, da dejstvo, da so se pokojninske dajatve včasih spreminjale glede na težavnost opravljanega dela ali težavnost okoliščin, v katerih se je to delo opravljalo, še ne zadostuje za oslabitev uporabe pravila, po katerem so plačane dajatve neposredno odvisne od trajanja dopolnjenega delovnega obdobja. ( 56 )

84.

Torej je v besedni zvezi „neposredno povezan“ poudarek na „povezan“, in ne na „neposredno“. Iz zadnjenavedene besede ne izhaja, da se zahteva, da mora dajatev samodejno ali izključno temeljiti na trajanju delovnega obdobja, tako da se izključijo drugi dejavniki, ki jih navaja Poljska (in ki so navedeni v točki 53 zgoraj). Ti vključujejo uporabo zgornjih meja (kot je zgornja meja dodatka za trajanje delovnega obdobja), dejanske elemente, potrebne za to, da je mogoče plačo povišati po upokojitvi, napredovanje, multiplikatorje in tarifne lestvice za določitev osnovne plače. Pri tem se osnovna plača v pretežni meri določi na podlagi trajanja delovnega obdobja (glej točki 86 in 89 spodaj). Nobeden od teh dejavnikov zato ne more pretrgati jasne povezave med trajanjem delovnega obdobja in plačanimi dajatvami.

85.

Dalje, strinjam se s trditvijo Komisije, da je mogoče s tem, da se lahko v izračun trajanja delovnega obdobja vključijo tudi nesodniška mesta v javni upravi, prej podpreti kot pa ovreči ugotovitev, da so dajatve na podlagi zadevnega pokojninskega sistema neposredno povezane s trajanjem delovnega obdobja (glej točko 48 zgoraj). To, da v shemi za izračun pokojninskih dajatev ni omenjeno, da je en spol obravnavan ugodneje od drugega, ne odpravlja diskriminacije zoper moške, ker se ti upokojijo kasneje od žensk.

86.

Prav tako se strinjam s tem, da je Komisija plačane dajatve povezala s trajanjem delovnega obdobja (glej točki 46 in 48 zgoraj). Za primer navajam člen 91(1) zakona o rednih sodiščih, v katerem je navedeno, da se raven plačila sodnikov določi glede na trajanje delovnega obdobja, in člen 91(7), v katerem je navedeno, da se plačilo razlikuje tudi glede na dodatek za delovno dobo (točka 21 zgoraj). V skladu s členom 91a(3) zakona o rednih sodiščih se osnovna plača določi tudi na podlagi delovne dobe (točka 20 zgoraj). Tovrstnih zakonskih določb ni mogoče pojasniti drugače niti z uporabo dodatnih dejavnikov, kot so zgornje meje in multiplikatorji (glej dejavnike, navedene v točki 84 zgoraj), ali z razlago, ki je oddaljena od zakonske realnosti, da izplačane pokojninske dajatve temeljijo na končni plači, ki se v pretežnem delu določi na podlagi trajanja delovnega obdobja.

87.

Natančneje, člen 91a(3) zakona o rednih sodiščih (točka 20 zgoraj) določa, da se osnovna plača sodnika določi v naslednjem višjem razredu, potem ko je bil ta pet let zaposlen na določenem sodniškem mestu. S tem je bila vzpostavljena pomembna povezava s trajanjem delovnega obdobja, saj se v skladu s členom 100(1) (točka 22 zgoraj) plačane pokojninske dajatve določijo na podlagi zadnjega mesta, ki ga je zadevna oseba zasedala. Vendar bo to mesto umeščeno v določen razred, ki je povezan s trajanjem delovnega obdobja. Poleg tega dodatna plačila pokojninskih dajatev, navedena v členu 100 (glej točko 22 zgoraj), ne prekinjajo povezave med trajanjem delovnega obdobja, razporeditvijo v razred in mestom, ki ga je zadevna oseba nazadnje zasedala.

88.

Povezava med razredom in trajanjem delovnega obdobja na vrhovnem sodišču je vzpostavljena na podlagi člena 42(4) in (5) zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 (točka 26 zgoraj), pri čemer je v členu 42(5) navedeno, da se osnovna plača določi glede na leto zaposlitve in se poviša vsakih sedem let, v členu 50 pa, da se pokojninske dajatve določijo na podlagi dodatka za delovno dobo (točka 28 zgoraj). Člen 43 zakona o vrhovnem sodišču iz leta 2002 določa dodatek za delovno dobo, ki se deloma določi na podlagi trajanja delovnega obdobja (točka 27 zgoraj).

89.

Kar zadeva državne tožilce, je neposredna povezava s trajanjem delovnega obdobja vzpostavljena s členom 127(1) zakona o državnem tožilstvu (točka 31 zgoraj), skupaj z nekaj bolj specifičnimi določbami, s katerimi so pokojninske dajatve povezane s tem trajanjem. Naj na tem mestu napotim na primer na člen 124(1) zakona o državnem tožilstvu (točka 32 zgoraj), v skladu s katerim je trajanje delovnega obdobja dejavnik pri določanju plačila. Napotiti je mogoče tudi na člen 124(4) in (5) (točki 31 in 32 zgoraj), v skladu s katerim je treba pri določanju plače upoštevati predhodno zaposlitev in v skladu s katerim je trajanje delovnega obdobja povezano s plačilnim razredom.

90.

Kar zadeva trditve Poljske glede pozitivne diskriminacije, je dovolj poudariti, da je v sodni praksi Sodišča uveljavljeno, da je namen ukrepov pozitivne diskriminacije dati „posebej prednost ženskam zaradi izboljšanja njihove usposobljenosti konkurirati na trgu delovne sile in pod enakimi pogoji kot moški slediti poklicni karieri“. ( 57 ) Ker upokojene sodnice več ne konkurirajo na trgu delovne sile ali sledijo poklicni karieri, ne morejo ukrepi, ki jih izpodbija Komisija, nikakor pomeniti ukrepov pozitivne diskriminacije v skladu s členom 3 Direktive 2006/54 in členom 157(4) PDEU. Dalje, potrebna je previdnost v zvezi s tem, da bi se pravila, s katerimi se tudi v prihodnje ohranja tradicionalna delitev vlog, štela za ukrepe, s katerimi se spodbuja enakopravnost. ( 58 ) S „plačilom“, na katero se nanaša člen 157(4) PDEU, ni mogoče ohranjati takih delitev, pa čeprav nenamerno.

91.

Kot trdi Komisija (točka 50 zgoraj), je izpodbijani ukrep premalo razdelan. Ni namreč na voljo moškim, ki so zaradi starševske skrbi za otroke zamudili karierne priložnosti, niti se z njim ne upoštevajo ženske, ki niso nikoli skrbele za otroke.

92.

Iz navedenih razlogov je treba prvi očitek Komisije šteti za utemeljen.

93.

Sodišče je v sodbi Associação Sindical dos Juízes Portugueses ( 59 ) odločilo, da drugi pododstavek člena 19(1) PEU člane sodišč varuje pred odstavitvijo z delovnega mesta. Ta določba zagotavlja jamstva, ki so bistvena za neodvisnost sodstva. ( 60 ) Neodstavljivost in neodvisnost sodnikov sta tesno povezani, ker nujno potrebna svoboda v zvezi z zunanjimi dejavniki zahteva nekatere posebne varovalke, kot je neodstavljivost, s katerimi se oseba, ki ji je poverjena naloga sojenja, zaščiti. ( 61 )

94.

Poleg tega je Sodišče v sodbi Associação Sindical dos Juízes Portugueses in drugih sodbah menilo, da je zagotavljanje neodvisnosti neločljivo povezano z nalogo sojenja. ( 62 ) Koncept neodvisnosti, kot je varovan s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU zlasti zahteva, da zadevni organ svoje sodne funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil kakor koli hierarhično povezan ali komur koli podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. ( 63 )

95.

Očitek Komisije v zvezi s sodniki rednih sodišč spada na stvarno področje uporabe drugega pododstavka člena 19(1) PEU, s katerim se konkretno zagotavlja pravna država, ki je v skladu s členom 2 PEU temeljna vrednota Unije. Redna sodišča odločajo o vprašanjih razlage in uporabe prava Unije ter vlagajo predloge za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, zato se zanje uporablja člen 19(1) PEU. ( 64 ) Kot je Sodišče nedavno ponovilo, „mora vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot ,sodišče‘ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu“. ( 65 )

96.

K temu bi dodal, da splošna načela ostajajo vir temeljnih pravic, ( 66 ) ne glede na uvedbo Listine. Člen 6(3) PEU namreč določa, da so temeljne pravice „kot splošna načela del prava Unije“. Kot je navedel eden od komentatorjev, „soobstoj različnih virov temeljnih pravic“ zagotavlja cilj „doseganja visoke stopnje varstva pravic posameznikov“. ( 67 ) Vsebino zagotavljanja pravne države iz členov 2 in 19(1), drugi pododstavek, PEU ter spoštovanje neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz njiju, torej v skladu s členom 6(3) PEU določa tako ESČP ( 68 ) kot tudi ustavno izročilo, skupno državam članicam. ( 69 )

97.

Med členom 47 Listine in členom 19 PEU torej obstaja ustavna povezava, ker so za opredelitev vsebine pravice do „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ iz člena 47 Listine upoštevni isti viri. Poleg tega drugi pododstavek člena 19(1) PEU in člen 47 Listine dodatno povezujejo splošna pravna načela. Razlagati ju je treba v skladu z njimi, zaradi česar se sodna praksa, ki se nanaša na ti določbi, neizogibno prekriva. ( 70 )

98.

Pri tem se zavedam napetosti, ki izhaja iz člena 6(1) PEU v smislu, da je v njem dejansko priznano, da je Listina vir temeljnih pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije, pri čemer je v drugem pododstavku iste določbe navedeno tudi, da se „z določbami Listine […] na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah“. ( 71 )

99.

Zato menim, da je potrebna previdnost glede direktnega sklicevanja na člen 47 Listine v zvezi z varstvom pravne države iz člena 2 PEU, neodstavljivostjo sodnikov ter pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, vsaj v položajih, v katerih država članica ne izvaja prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine, ne glede na prekrivanje teh dveh določb, ki neizogibno izhaja iz tega, da imata skupne vire.

100.

Listina se namreč pogosto sama omenja kot vir temeljnih pravic, ( 72 ) kar ni presenetljivo glede na položaj, ki ji ga daje člen 6(1) PEU. Vendar čeprav je Listina primarno pravo EU, je (neposredno) sklicevanje nanjo omejeno ob upoštevanju člena 51(2) Listine in člena 6(1), drugi pododstavek, PEU, tako kot v obravnavanem primeru, ker Poljska ne izvaja prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine. Razširitev pristojnosti Komisije z neposrednim sklicevanjem na člen 47 Listine bi pomenila kršitev drugega pododstavka člena 6(1) PEU in člena 51(2) Listine.

101.

Sicer pa se viri temeljnih pravic iz člena 6 PEU določijo glede na to, ali zatrjevana kršitev neodvisnosti in nepristranskosti izhaja iz sistemske pomanjkljivosti ter jo je treba obravnavati v okviru člena 19(1) PEU ali pa izhaja iz okoliščin, v katerih država članica izvaja pravo Unije v skladu s členom 51(1) Listine, ( 73 ) pri čemer postane neposredno upošteven njen člen 47.

102.

Komisija trdi, da se znižanje upokojitvene starosti za sodnike rednih sodišč na 60 let za ženske in 65 let za moške, ob čemer je bila hkrati ministru za pravosodje podeljena pravica, da po prostem preudarku podaljšuje upokojitveno starost teh sodnikov, na katere vpliva zakon o spremembi iz julija 2017, ni v skladu z zagotovitvijo učinkovitega pravnega varstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, čeprav je bil navedeni prosti preudarek omejen s členom 69(1b) zakona o rednih sodiščih. S to določbo je ministru naloženo, da odloči ob upoštevanju racionalne uporabe osebja rednih sodišč in potreb, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč (točki 17 in 61 zgoraj). Sodniki so na podlagi poljske zakonodaje zavarovani med drugim tudi z ohranitvijo statusa sodnika po upokojitvi in tajnostjo razprav (točka 61 zgoraj). Komisija je ta očitek podala kljub obstoju zgoraj opisanih prehodnih shem (točka 55).

103.

Iz spodaj navedenih razlogov ugotavljam, da z zakonom o spremembi iz julija 2017 ni zagotovljeno jamstvo neodstavljivosti sodnikov in njihove neodvisnosti, kot je to zavarovano s členom 19(1) PEU, drugi pododstavek. Tako menim zaradi pomembnosti potrebe po izpodbijanju ukrepov, s katerimi se spodkopava institucionalna ali operativna neodvisnost sodnikov. ( 74 )

104.

Prvič, varnost mandata je temeljno načelo mednarodnih aktov o človekovih pravicah, kot je Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju: MPDPP), pri katerem so sodelovale države članice. ( 75 ) Taki instrumenti kot viri, na katerih temelji vsebina splošnih načel pravnega reda Unije, obstajajo že dolgo. ( 76 )

105.

Ni torej nepomembno, da je odbor ZN za človekove pravice pred nedavnim izrazil mnenje, da so v skladu s členom 14(1) MPDPP „jamstva v zvezi z varnostjo mandata [sodnikov] predpogoj za neodvisnost sodstva“ in da je „kakršen koli položaj, v katerem lahko izvršilna veja oblasti nadzoruje ali usmerja sodstvo, nezdružljiva s Paktom“. ( 77 ) Navedeni odbor je poudaril pomen „jamstev, s katerimi se sodnikom zagotavlja varstvo pred odstavitvijo po prostem preudarku“. ( 78 )

106.

Torej morajo znižanje upokojitvene starosti sodnikov spremljati varovala, ( 79 ) ki preprečujejo de facto odstavitev sodnika. ( 80 ) Sodišče je namreč nedavno odločilo, da mora biti odstavitev sodnikov „določena z izrecnimi zakonskimi določbami“. ( 81 )

107.

Poljska je na obravnavi priznala, da je bilo doslej vsaj 27 sodnikom zavrnjeno podaljšanje na 70 ( 82 ) let na podlagi zakona o spremembi iz julija 2017. Iz odgovorov, ki so jih agenti, ki so zastopali Poljsko, podali na obravnavi, pa je razvidno, da bi ta številka lahko bila višja, in sicer do 112 sodnikov, odvisno od vpliva prehodnih ukrepov (glej točko 55 zgoraj).

108.

Posledica tega naj bi bilo, da so se zadevne sodnice upokojile sedem let pred dopolnitvijo upokojitvene starosti, določene z zakonodajo, ki je veljala, preden je začel veljati zakon iz julija 2017, in sicer 67 let, zadevni sodniki pa dve leti pred to zakonsko določeno upokojitveno starostjo. Pri tem ministru ni bilo treba navesti nobenega razloga za zavrnitev niti ni bil mogoč sodni nadzor. Hkrati je do tega prišlo v okoliščinah – kot je priznal agent Poljske na obravnavi – v katerih je do začetka tega stoletja o podaljšanju nad zakonsko določeno upokojitveno starostjo odločal nacionalni sodni svet. Od leta 2002 je take vloge prejemal minister za pravosodje, vendar jim je moral ugoditi, če je bilo predloženo zdravniško potrdilo o zmožnosti za delo. Nato je bila leta 2017 ministru za pravosodje podeljena pravica odločanja po prostem preudarku iz te zadeve.

109.

Ob upoštevanju vsega navedenega zakonska obveznost, da mora minister racionalno uporabljati sredstva rednih sodišč in upoštevati potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve, ter dejavniki, kot so tajnost razprav sodnikov in poljska ustavno zagotovljena upokojitvena starost, ki je od časa do časa določena tudi v zakonodaji, ne zadostujejo kot varovalo zoper de facto odstavitev sodnikov, na katere vpliva zakon o spremembi iz julija 2017, ( 83 ) zlasti kadar je ta uvedena v okviru obsežne vladne reforme sodstva, kot je ta, ki jo je izvedla Poljska. ( 84 )

110.

Dalje, naveden ni bil noben nujen ali prepričljiv politični razlog za prenos pristojnosti za podaljšanja z nacionalnega sodnega sveta na ministra niti ni bila v zvezi s tem podana nobena ustrezna razlaga, zakaj je bila v primeru sodnika z majhno delovno obremenitvijo edina uresničljiva rešitev njegova odstavitev, namesto da bi ga premestili na drugo redno sodišče.

111.

Kar zadeva zahtevo po neodvisnosti, tu obravnavane sheme, kot so tiste, ki sem jih obravnaval v zadevi Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18) ( 85 ), vključujejo prenos na člana izvršilne veje oblasti – ki je tukaj nič manj kot minister za pravosodje – ( 86 ) pristojnosti za podaljšanje trajanja delovnega obdobja sodnikov in hkrati zakonsko znižanje njihove upokojitvene starosti. Ta paket se ne sklada z objektivnim elementom nepristranskosti, kakor je zavarovana na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. ( 87 ) Dalje, Sodišče je odločilo, da neodvisnost in nepristranskost „zahteva[ta] pravila, zlasti v zvezi s sestavo organa ter imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogi za vzdržanost, zavrnitev in odstavitev njegovih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zavarovanosti organa pred zunanjimi vplivi in o njegovi nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje“. ( 88 )

112.

Pri tem ne gre za to, da bi predpostavili, da poljski sodniki niso profesionalni ali da bodo njihove sodbe v času, ko bodo čakali na odločitev ministra za pravosodje o podaljšanju njihovega delovnega obdobja, nujno pristranske, ampak za to, ali lahko javnost zadevne sheme upravičeno dojema, kot da v tem občutljivem obdobju – ki lahko traja kar nekaj časa, saj ni predpisan noben rok, v katerem se mora minister za pravosodje odločiti – vplivajo na nepristranskost postopkov, v katerih je izvršilna veja oblasti stranka. ( 89 ) In tudi tukaj je tovrstna upravičena bojazen glede pristranskosti, kar zadeva javno dojemanje, še okrepljena zaradi pomanjkanja varoval, kot sta preglednost in sodni nadzor. ( 90 )

113.

Kar zadeva prehodne sheme (glej točko 55 zgoraj), zadošča pripomniti, da ne zajemajo vseh sodnikov, na katere vpliva zakon o spremembi iz julija 2017, ampak le redke, in sicer tiste, ki so bili v času začetka veljavnosti tega zakona stari 60 let (ženske) ali 65 let (moški) ali ki so to starost dopolnili med 1. oktobrom 2017 in 1. aprilom 2018. Kot je ugotovil posebni poročevalec ZN, zadolžen za neodvisnost sodnikov in odvetnikov, med obiskom na Poljskem, ( 91 ) je treba „novo upokojitveno ureditev, ki se uporablja za sodnike rednih sodišč, spremeniti tako, da se bo uporabljala le za sodnike, ki so funkcijo nastopili po začetku veljavnosti zakona“, ( 92 ) in odpraviti pravico do podaljšanja po prostem preudarku, podeljeno ministru za pravosodje. ( 93 )

114.

Za konec bi želel vendarle še poudariti, da obseg, v katerem je Sodišče kot zadnja sodna instanca pristojno, da nadomesti nacionalna ustavna sodišča in Evropsko sodišče za človekove pravice ( 94 ) pri razsojanju o kršitvah temeljnih pravic, zajema opredelitev področja uporabe člena 19(1) PEU, drugi pododstavek, na katerega se nanaša ta zadeva, na ustavni ravni. Spoštovanje razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami je v pravnem redu Unije, ki temelji na pravni državi, enako pomembno kot varstvo temeljnih pravic. ( 95 )

115.

Torej je stvarno področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v okviru neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov omejeno na odpravo težav v zvezi s strukturno šibkostjo v dani državi članici, na kar se nanaša ta zadeva, saj zakoni, ki jih izpodbija Komisija, vplivajo na celoten sodni sistem. To je najbolje opredeliti kot sistemske in splošne pomanjkljivosti, ( 96 ) ki „posegajo v bistvo“ ( 97 ) neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov.

116.

Posamične in konkretne primere kršitev neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov pa je treba obravnavati na podlagi člena 47 Listine in zgolj v okviru, v katerem države članice izvajajo pravo Unije, kot je to določeno v členu 51(1) Listine. Načeloma je mogoče strukturno pomanjkljivost, ki dodatno zahteva, da država članica implementira pravo EU, opredeliti v okviru obeh določb.

117.

Iz navedenih razlogov je treba vsekakor šteti, da je drugi očitek Komisije utemeljen.

118.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

119.

V skladu z rešitvijo, ki jo predlagam, čeprav je treba očitka Komisije v delu, v katerem temeljita na členu 47 Listine, zavrniti kot nedopustna, je Komisija uspela z obema očitkoma v delu, v katerem temeljita na drugem pododstavku člena 19(1) PEU in členu 157 PDEU ter na členu 5(a) in členu 9(1)(f) Direktive 2006/54. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Poljski naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, je treba odrediti, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.

120.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj: