1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 96 Uredbe (ES) št. 2100/94 ( 2 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Club de Variedades Vegetales Protegidas in družbo José Cánovas Pardo SL (v nadaljevanju: družba Pardo) glede izkoriščanja mandarinovcev sorte Nadorcott s strani te družbe brez privolitve imetnika. ( 3 )

3.

Natančneje, družba Pardo je na predložitveno sodišče vložila kasacijsko pritožbo, ki se nanaša zgolj na vprašanje zastaranja. Za spor o glavni stvari je v zvezi s tem značilno dejstvo, da je imetnik pustil, da je potekel triletni rok iz člena 96 Uredbe št. 2100/94. Dokazano je namreč, da je ob vložitvi tožbe proti družbi Pardo imetnik več kot tri leta vedel za kršitve svojih pravic in za istovetnost storilca teh dejanj.

4.

Namen vprašanj, postavljenih Sodišču, je ugotoviti, kakšne posledice je treba izpeljati iz poteka tega triletnega roka.

5.

Zaradi razlogov, predstavljenih spodaj, bom predlagal Sodišču, naj na predložena vprašanja odgovori, da učinki tega zastaranja v primeru dejanj, ki se raztezajo prek nekega obdobja, veljajo zgolj za dejanja, storjena pred več kot tremi leti. Povedano drugače, imetnik ohrani pravico do vložitve tožb iz členov 94 in 95 Uredbe št. 2100/94 v zvezi z dejanji, storjenimi v zadnjih treh letih.

6.

Člen 94 Uredbe št. 2100/94, naslovljen, „Kršitev“, določa:

„1.   Kdor:

ga imetnik lahko toži na prenehanje take kršitve, plačilo primernega nadomestila ali obojega.

2.   Kdor krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je razen tega dolžan nadomestiti imetniku vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja. Če gre za majhno malomarnost, se te zahteve lahko zmanjšajo v skladu z obsegom malomarnosti, vendar ne smejo biti manjše od koristi, ki jih je kršitelj iz tega pridobil.“

7.

Člen 95 te uredbe določa:

„Imetnik lahko zahteva primerno nadomestilo od vsake osebe, ki je med objavo prijave za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti in njeno podelitvijo opravila dejanje, ki bi bilo po tej podelitvi prepovedano.“

8.

Člen 96 navedene uredbe določa:

„Zahtev iz členov 94 in 95 ni več možno vlagati po treh letih od dne, ko je podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti, če imetnik ve za dejanje in istovetnost odgovorne stranke, v nasprotnem primeru pa po 30 letih po prenehanju zadevnega dejanja.“

9.

Dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v zvezi žlahtniteljsko pravico v Skupnosti za sorto mandarinovca Nadorcott v Skupnosti je mogoče povzeti, kot sledi.

10.

Družba Nador Cott Protection SARL je 22. avgusta 1995 pri Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) vložila prijavo za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti za to rastlinsko sorto. Ta prijava je bila objavljena v uradnem glasilu CPVO z dne 22. februarja 1996.

11.

CPVO je 4. oktobra 2004 podelil žlahtniteljsko pravico v Skupnosti. Ta odločba je bila objavljena v uradnem glasilu CPVO z dne 15. decembra 2004.

12.

Federación de Cooperativas Agrícolas Valencianas (zveza kmetijskih zadrug Valencije, Španija) je 14. aprila 2005 pri odboru za pritožbe CPVO zoper odločbo o podelitvi vložila pritožbo, ki je imela odložilni učinek. Ta pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 8. novembra 2005, objavljeno v uradnem glasilu CPVO z dne 15. februarja 2006.

13.

Zveza kmetijskih zadrug Valencije je 21. marca 2006 pri Splošnem sodišču Evropske unije zoper to zadnjenavedeno odločbo vložila tožbo, ki pa ni imela odložilnega učinka. Splošno sodišče je to tožbo zavrnilo s sodbo z dne 31. januarja 2008, Federación de cooperativas agrarias de la Comunidad Valenciana/CPVO – Nador Cott Protection (Nadorcott). ( 4 )

14.

Družba Nador Cott Protection je sicer imetnik pravic na sorti mandarinovca Nadorcott, vendar ima izključno licenco za pravice na tej rastlinski sorti družba Carpa Dorada. Družba Carpa Dorada je upravljanje svojih pravic do 12. decembra 2008 zaupala gospodarskemu interesnemu združenju Gestión de Licencias Vegetales (v nadaljevanju: GESLIVE), nato pa družbi Club de Variedades Vegetales Protegidas.

15.

Družba Pardo ima od leta 2006 nasad mandarinovcev sorte Nadorcott na zemljišču v kraju Alhama de Murcia (Španija) (4457 dreves).

16.

Gospodarsko interesno združenje GESLIVE je 30. oktobra 2007 družbi Pardo poslalo opomin z zahtevo, naj preneha izkoriščati to rastlinsko sorto, dokler ne zaprosi za ustrezno licenco.

17.

Družba Club de Variedades Vegetales Protegidas je 30. marca 2011 družbi Pardo poslala nov opomin, s katerim je od nje zahtevala, naj – če bi se izkazalo, da izkorišča nasad 5000 mandarinovcev sorte Nadorcott – preneha to izkoriščanje.

18.

Družba Club de Variedades Vegetales Protegidas je novembra 2011 Juzgado de lo Mercantil (sodišče za gospodarske spore, Španija) predlagala, naj sprejme predhodne ukrepe za ugotovitev kršitve.

19.

Družba Club de Variedades Vegetales Protegidas je zoper družbo Pardo vložila tožbo, v kateri je predlagala, naj se ugotovi kršitev zakonitih pravic na sorti Nadorcott v obdobju začasnega varstva (od 26. februarja 1996 do 15. februarja 2006). ( 5 ) Predlagala je tudi, naj se družbi Pardo naloži plačilo primerne odškodnine v višini 17.500 EUR brez DDV.

20.

Družba Club de Variedades Vegetales Protegidas je poleg tega vložila tožbo zaradi kršitve, ki se nanaša na dejanja izkoriščanja po 15. februarju 2006. Natančneje, predlagala je, naj se ugotovi kršitev zakonitih pravic na sorti Nadorcott od tega datuma do trenutka, ko bo kršitev prenehala. Prav tako je predlagala, naj se družbi Pardo naloži, naj preneha izkoriščati sorto brez odobritve imetnika žlahtniteljske pravice, naj odstrani in po potrebi uniči ves rastlinski material te sorte, ki je v njeni posesti, naj ji izplača odškodnino v znesku 35.000 EUR brez DDV ter naj na svoje stroške objavi uvod in izrek sodbe.

21.

Juzgado de lo Mercantil (sodišče za gospodarske spore) je zavrnilo tožbo z obrazložitvijo, da je potekel triletni zastaralni rok iz člena 96 Uredbe št. 2100/94. To sodišče je v podporo svojemu razlogovanju navedlo, da je imetnik vedel za dejanja izkoriščanja družbe Pardo vsaj od 30. oktobra 2007, to je od datuma opomina, ki ga je gospodarsko interesno združenje GESLIVE poslalo družbi Pardo.

22.

Družba Club de Variedades Vegetales Protegidas je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Audiencia Provincial de Murcia (sodišče pokrajine Murcia, Španija). To sodišče je ugotovilo, po eni strani, da so se kršitve ponavljale, in po drugi strani, da je bilo zastaranje pretrgano novembra 2009 s sprejetjem nekaterih predhodnih ukrepov. Zato je navedeno sodišče razsodilo, da so zastarala zgolj dejanja izkoriščanja, storjena več kot tri leta pred sprejetjem teh predhodnih ukrepov.

23.

Z vsebinskega vidika pa je Audiencia Provincial de Murcia (sodišče pokrajine Murcia) navedlo, da družba Pardo ni oporekala niti izkoriščanju niti neobstoju privolitve imetnika žlahtniteljske pravice, temveč samo odškodnini. V zvezi s tem je to sodišče za kritje odškodnine za kršitev in odškodnine med začasnim varstvom uporabilo znesek 7 EUR na drevo, kar skupaj znaša 31.199 EUR. Poleg tega je družbi Pardo naložilo, naj preneha kršitve, naj odstrani in po potrebi uniči ves rastlinski material te sorte, ki je v njeni posesti, vključno s pridelanim materialom, in naj na svoje stroške objavi uvod in izrek sodbe.

24.

Družba Pardo je pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) vložila kasacijsko pritožbo, v kateri je izpodbijala razlago člena 96 Uredbe št. 2100/94 v zvezi z zastaranjem, ki jo je podalo pritožbeno sodišče.

25.

Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) poudarja, da je v zvezi s tem ugotovilo razliko med kršitvami, do katerih je prišlo v točno določenem trenutku, in kršitvami, ki so trajale dlje časa, oziroma „nadaljevanimi“ kršitvami. To sodišče omenja nedavno sodbo s področja prava znamk, v kateri je razsodilo, da če kršitev pomeni nadaljevano ravnanje, se začetek teka zastaralnega roka odloži, dokler kršitev traja ali se ponavlja. Sprašuje se, ali je mogoče to razlago prenesti na člen 96 Uredbe št. 2100/94.

26.

Predložitveno sodišče v zvezi s sporom o glavni stvari opozarja, da so po eni strani pretekla več kot tri leta od trenutka, ko je imetnik izvedel za dejanja, s katerimi so bile kršene njegove pravice, in za istovetnost storilca teh dejanj, in da so po drugi strani kršitve ob vložitvi tožb, določenih v členih 94 in 95 Uredbe št. 2100/94, še trajale. V takem primeru se to sodišče sprašuje, ali zastaranje iz člena 96 te uredbe velja:

27.

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 9. marca 2018. Pisna stališča so predložile stranki iz postopka v glavni stvari, grška vlada in Evropska komisija.

29.

Postopek v tej zadevi je bil prekinjen z odločbo predsednika Sodišča z dne 13. februarja 2019 zaradi čakanja na odločitev Sodišča v zadevi C‑176/18, Club de Variedades Vegetales Protegidas ( 6 ). Po vročitvi te sodbe 10. januarja 2020 se je predložitveno sodišče odločilo, da bo vztrajalo pri predlogu.

30.

Uvodoma opozarjam, da je domet spora o glavni stvari omejen na vprašanje zastaranja. Družba Pardo namreč po eni strani pred pritožbenim sodiščem ni oporekala niti izkoriščanju niti neobstoju privolitve imetnika. Po drugi strani se kasacijska pritožba, ki jo je vložila pri predložitvenem sodišču, nanaša zgolj na zastaranje. ( 7 )

31.

Tako Sodišču drugače kot v zadevi Club de Variedades Vegetales Protegidas ( 8 ) niso postavljena vprašanja o razlagi člena 13 Uredbe št. 2100/94 zaradi opredelitve zadevnih dejanj v sporu o glavni stvari.

32.

V zvezi z vprašanji, predloženimi Sodišču v obravnavani zadevi, poudarjam, da se nanašajo na prvo pravilo o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94, in sicer pravilo, na podlagi katerega tožbe imetnika zastarajo v treh letih od takrat, ko je imetnik, ki mu je bila podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti, izvedel za kršitev in istovetnost kršitelja. ( 9 )

33.

Opozarjam, da pravili o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 ne vplivata na obstoj žlahtniteljske pravice, temveč zgolj na možnost, da njen imetnik vloži tožbo proti storilcu dejanj, s katerimi se kršijo izključne pravice, ki jih ima iz tega varstva.

34.

Sodišču so bile za odgovor na predložena vprašanja predlagane tri razlage.

35.

V skladu s prvo razlago bi v takem primeru zastaranje iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 veljalo za tožbe imetnika iz členov 94 in 95 te uredbe v celoti, neodvisno od datuma storitve. Imetnik bi, ker je več kot tri leta vedel tako za sporna dejanja kot za istovetnost njihovega storilca, izgubil vsakršno možnost uveljavljanja svojih pravic v zvezi z njimi. To je v bistvu stališče sodišča prve stopnje v postopku v glavni stvari ( 10 ) in stališče družbe Pardo.

36.

V skladu z drugo razlago bi zahtevki imetnika zastarali samo delno. Učinki zastaranja bi se nanašali zgolj na dejanja, storjena več kot tri leta pred vložitvijo tožb iz členov 94 in 95 Uredbe št. 2100/94. To je v bistvu stališče grške vlade . Ta razlaga se prav tako – vsaj delno – pridružuje rešitvi pritožbenega sodišča v postopku v glavni stvari. ( 11 )

37.

Nazadnje, v skladu s tretjo razlago zahtevki iz členov 94 in 95 Uredbe št. 2100/94 sploh ne bi zastarali, ker dejanja, s katerimi so bile kršene pravice imetnika, trajajo v trenutku vložitve navedenih tožb. Imetnik bi lahko uveljavljal svoje pravice glede vseh spornih dejanj, če storilec teh dejanj (družba Pardo v sporu o glavni stvari) ni končal teh dejanj. ( 12 ) To je v bistvu stališče, ki ga zastopa družba Club de Variedades Vegetales Protegidas.

38.

Začel bom tako, da bom zavrnil to tretjo razlago (neobstoj zastaranja) s preučitvijo vprašanja glede začetka teka (dies a quo), določenega v prvem pravilu o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94.

39.

Nato bom pri obravnavi vprašanja o učinkih tega pravila o zastaranju navedel razloge, zaradi katerih je treba sprejeti drugo razlago (delno zastaranje) in ne prve razlage (zastaranje v celoti).

40.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali lahko triletni rok iz prvega pravila o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 začne teči, čeprav kršitve pravic imetnika niso prenehale.

41.

Glede na prvo pravilo o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 zahtevki imetnika zastarajo v treh letih od takrat, ko je imetnik, ki mu je bila podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti, izvedel za kršitev in istovetnost kršitelja.

42.

Tako je začetek teka ali dies a quo datum, na katerega se izpolnita dva pogoja: po eni strani je bila podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti, po drugi strani pa je imetnik izvedel za dejanje in istovetnost storilca.

43.

Povedano konkretneje, in kot je poudarila grška vlada, bo triletni zastaralni rok začel teči na datum, ko se je zgodil kasnejši dogodek od dveh: bodisi podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti bodisi to, da je imetnik izvedel za dejanje in istovetnost storilca.

44.

V okoliščinah spora o glavni stvari je iz predložitvene odločbe razvidno, da sta bila ta pogoja izpolnjena najpozneje 30. oktobra 2007. Odbor za pritožbe CPVO je zavrnil pritožbo z odložilnim učinkom zoper podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti z odločbo z dne 8. novembra 2005, objavljeno 15. februarja 2006. ( 13 ) Poleg tega je 30. oktobra 2007 gospodarsko interesno združenje GESLIVE družbi Pardo poslalo prvi opomin z zahtevo, naj preneha izkoriščati to rastlinsko sorto. ( 14 )

45.

Po teh pojasnilih menim, da je jasno, da bi tretja razlaga, predlagana Sodišču, v skladu s katero zastaralni rok ne more začeti teči pred prenehanjem spornih dejanj, pomenila preoblikovanje prvega pravila o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94.

46.

V tem prvem pravilu namreč nikjer ni omenjen datum prenehanja spornih dejanj. Ta ugotovitev že sama po sebi zadostuje za zavrnitev te razlage, ki bi v praksi pripeljala do tega, da bi bil za določitev dies a quo dodan tretji pogoj: zahtevalo bi se, da je bilo podeljeno varstvo, da bi imetnik vedel za dejanja in istovetnost storilca ter da bi navedena dejanja prenehala.

47.

Dodajam, da bi ta razlaga nasprotovala cilju pravne varnosti, ki mu sledijo vsa pravila o zastaranju, kot je upravičeno navedla grška vlada. Funkcija zastaralnih rokov je namreč zagotoviti pravno varnost, kar je potrjeno z ustaljeno sodno prakso Sodišča. ( 15 ) Sodišče je med drugim pojasnilo, da mora biti ta rok, da bi izpolnil svojo funkcijo zagotavljanja pravne varnosti, določen vnaprej, vsaka uporaba zastaralnega roka po analogiji pa mora biti za zadevno osebo dovolj predvidljiva. ( 16 )

48.

Tretja predlagana razlaga bi bila v nasprotju z zahtevo po pravni varnosti, če bi imetnik imel možnost, da če sporna dejanja niso prenehala, kadar koli vloži tožbe iz členov 94 in 95 Uredb št. 2100/94 zoper vsa ta dejanja, in to neodvisno od datuma njihove storitve.

49.

V okviru spora o glavni stvari bi ta razlaga tako imetniku omogočila, da bi več desetletij pustil družbi Pardo izkoriščati mandarinovce sorte Nadorcott, preden bi zoper njo vložil tožbo glede vseh dejanj, s katerimi so bile kršene njegove pravice.

50.

Takšna razlaga očitno ne bi bila združljiva s ciljem pravne varnosti, ki mu sledijo pravila o zastaranju. V zvezi s tem poudarjam, da je mogoče, da je kršitelj storil očitana mu dejanja v dobri veri, torej ne da bi vedel, da so z njimi kršene pravice imetnika.

51.

Opozoriti moram tudi na paradoksalno posledico tretje razlage, predlagane Sodišču, z nekoliko bolj sistemskega vidika. Ne zdi se mi namreč, da je mogoče drugo pravilo o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94, s katerim je določen rok 30 let, uporabiti v primeru, kakršen je ta iz spora o glavni stvari, ker to pravilo predpostavlja neobstoj vedenja imetnika za sporna dejanja in njihovega storilca. Tako – če bi bila sprejeta tretja razlaga, predlagana Sodišču, v skladu s katero začne triletno zastaranje teči šele, ko sporna dejanja prenehajo – trajajoča dejanja, za katera imetnik ve, nikoli ne bi mogla zastarati ne na podlagi prvega pravila (ki predpostavlja prenehanje dejanj) ne na podlagi drugega pravila (ki predpostavlja neobstoj vedenja).

52.

Glede na navedeno ne dvomim, da je treba to tretjo razlago zavrniti. Začetka teka triletnega roka iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 ni mogoče pogojevati s prenehanjem zadevnih dejanj: edini merili, ki ju je mogoče uporabiti, sta datum podelitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti ter datum, na katerega je imetnik izvedel za dejanje in istovetnost storilca.

53.

Zaradi celovitosti želim pojasniti še, da je treba merilo „vedenja“ s strani imetnika po mojem mnenju razumeti tako, da se nanaša na vse položaje, v katerih je imetnik vedel ali bi moral vedeti za dejanje in istovetnost storilca. Če bi se namreč uporabilo zgolj merilo dejanskega vedenja, bi imel imetnik možnost neomejeno odlagati začetek teka zastaranja, s tem da ne bi hotel izvedeti za dejanje in/ali istovetnost storilca. Take razlage ni mogoče sprejeti glede na cilj vseh pravil o zastaranju, ki je pravna varnost dolžnika. ( 17 ) Menim, da bi bilo primerneje, da bi se besedilo člena 96 Uredbe št. 2100/94 spremenilo, da bi natančneje pojasnilo pravi pomen tega merila.

54.

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti: člen 96 Uredbe št. 2100/94 je treba razlagati tako, da začne triletni rok teči na datum, ko se je zgodil kasnejši dogodek od dveh, in sicer bodisi na datum podelitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti bodisi na datum, na katerega je imetnik izvedel za dejanje in istovetnost storilca, in to neodvisno od datuma, na katerega so dejanja morebiti prenehala.

55.

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 96 Uredbe št. 2100/94 razlagati tako, da če je – glede ponavljajočih se dejanj v nekem obdobju – triletni rok potekel, učinki zastaranja veljajo za vsa dejanja neodvisno od datuma njihove storitve ali zgolj za dejanja, storjena več kot tri leta pred vložitvijo tožb iz členov 94 in 95 te uredbe.

56.

Naj spomnim najprej na to, kar je očitno: pravila o zastaranju iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 lahko učinkujejo zgolj na dejanja, storjena v preteklosti. Zato na tožbo, vloženo na podlagi člena 94(1) te uredbe, s katero se zahteva, da v prihodnosti prenehajo kršitve pravic imetnika, zastaranje ne more vplivati.

57.

Tako se z vprašanjem predložitvenega sodišča zahteva ugotovitev dometa učinkov tega zastaranja v preteklosti, natančneje glede tožb za plačilo primerne odškodnine (člen 94(1) in člen 95 Uredbe št. 2100/94) ali za povračilo škode, povzročene namenoma ali iz malomarnosti (člen 94(2) te uredbe).

58.

V praksi se postavlja to vprašanje: ali imetnik, če je pustil, da poteče triletni zastaralni rok, v celoti izgubi pravico zahtevati plačilo primerne odškodnine in/ali povračila škode za dejanja, storjena v preteklosti (kar ustreza prvi razlagi, predlagani Sodišču ( 18 )), ali pa ohrani to pravico v zvezi z nedavnimi dejanji, in sicer tistimi, storjenimi v zadnjih treh letih (kar ustreza drugi razlagi ( 19 ))?

59.

Ugotoviti moram, da besedilo člena 96 Uredbe št. 2100/94 ne ureja neposredno tega vprašanja, ureja pa vprašanje dies a quo, obravnavano zgoraj.

60.

Vendar je več elementov v prid drugi razlagi, predlagani Sodišču, v skladu s katero imetnik ohrani pravico zahtevati odškodnino za dejanja, storjena v zadnjih treh letih.

61.

Prvič, s členom 96 Uredbe št. 2100/94 je predvideno zastaranje „dejanja“ in ne ravnanja, ki bi bilo opredeljeno kot „celota dejanj“. Ta uporaba ednine je toliko pomembnejša, ker se bodo tožbe iz členov 94 in 95 te uredbe najpogosteje nanašale na vsa posamična dejanja, od katerih je vsako škodovalo pravicam imetnika. ( 20 )

62.

Ta uporaba ednine kaže na to, da je treba za uporabo člena 96 Uredbe št. 2100/94 kršitve pravic imetnika upoštevati posamično. Za ugotovitev učinkov zastaranja je tako treba preučiti za vsako dejanje posebej, ali je potekel triletni zastaralni rok.

63.

V praksi bo moralo nacionalno sodišče za vsako kršitev preveriti, ali so minila več kot tri leta od dogodka, ki se je zgodil kasneje – bodisi datuma podelitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti bodisi datuma, na katerega je imetnik izvedel za dejanje in istovetnost storilca, pri čemer se razume, da do tega vedenja ne more priti pred storitvijo zadevnega dejanja.

64.

To pomeni, da bodo dejanja, storjena v obdobju začasnega varstva iz člena 95 Uredbe št. 2100/94, zastarala pred tistimi, storjenimi po podelitvi žlahtniteljske pravice v Skupnosti, ki so predmet člena 94 te uredbe.

65.

Očitno so to rešitev sprejeli pravni teoretiki s področja žlahtniteljskih pravic. ( 21 )

66.

Drugič, rad bi opozoril na praktične posledice nasprotne razlage, v skladu s katero bi potek triletnega roka iz člena 96 Uredbe št. 2100/94 povzročil zastaranje, ki bi veljalo za vsa dejanja, s katerimi so kršene imetnikove pravice, neodvisno od datuma njihove storitve.

67.

V praksi bi lahko ta razlaga pripeljala do paradoksalne rešitve, na podlagi katere bi zastaralo vsako prihodnje dejanje, če bi izhajalo iz ravnanja, za katero je imetnik vedel več kot tri leta, kot je upravičeno trdila družba Club de Variedades Vegetales Protegidas.

68.

Tako bi v skladu z navedeno razlago v okviru spora o glavni stvari okoliščina, da je imetnik pustil poteči triletni rok po prvem opominu z dne 30. oktobra 2007, zadostovala, da bi izgubil kakršno koli možnost za uveljavljanje svojih pravic v zvezi s spornim ravnanjem – tudi v prihodnosti, če bi se to ravnanje nadaljevalo.

69.

Menim, da je takšna razlaga le težko združljiva s tem, kar je hkrati predmet in cilj, ki mu sledi Uredba št. 2100/94, in sicer žlahtniteljska pravica v Skupnosti.

70.

Poudarjam tudi, da to tveganje nikakor ni teoretično, ker se veliko število dejanj, s katerimi so kršene imetnikove pravice, na področju žlahtniteljskih pravic nanaša na dejanja, ki trajajo. ( 22 )

71.

Tretjič, opozarjam, da je razlaga, ki jo predlagam, splošno priznana na področju zastaranja kršitev v patentnem pravu, ki je podobno pravu s področja žlahtniteljskih pravic. ( 23 )

72.

Tako med drugim nemški, ( 24 ) francoski ( 25 ) in belgijski ( 26 ) pravni teoretiki poudarjajo, da je kršitev na področju patentov treba preučiti kot „zaporedje kršitev“ in ne kot „zaporedno kršitev“. ( 27 ) Ta rešitev v bistvu sovpada s tisto, ki sem jo predlagal zgoraj, in sicer, da je treba za uporabo člena 96 Uredbe št. 2100/94 dejanja, s katerimi so kršene pravice imetnika, upoštevati posamično.

73.

Četrtič, in zaradi celovitosti, pojasnjujem, da je tako v Uredbi (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije ( 28 ) kot v Direktivi (EU) 2015/2436 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami ( 29 ) vsebovano pravilo „prekluzije zaradi pristanka“, ki v bistvu ustreza prvi razlagi, predlagani Sodišču ( 30 ), ki sem jo pravkar zavrnil.

74.

Člen 61(1) Uredbe 2017/1001 in člen 9(1) Direktive 2015/2436 namreč določata, da imetnik, ki je v petih zaporednih letih dopuščal uporabo poznejše znamke in se ob tem zavedal te uporabe, ni več upravičen zahtevati ugotovitve ničnosti, razen če je bila prijava za registracijo vložena v slabi veri. ( 31 ) Poleg tega je v členu 16(1) navedene uredbe in členu 18(1) navedene direktive dodano, da imetnik v takem primeru ne more več zahtevati prepovedi uporabe te znamke v postopku za ugotavljanje kršitev.

75.

Tako pravo znamk vsebuje pravilo, s katerim je določeno, da imetnik izgubi vsakršno možnost vložitve tožb, tudi v prihodnosti, če pusti, da poteče petletni rok od tedaj, ko je izvedel za uporabo poznejše znamke, pa naj bo to v okviru tožbe za ugotovitev ničnosti ali tožbe zaradi kršitve.

76.

Vendar obstoj tega pravila ne more omajati razlogovanja, ki sem ga predstavil zgoraj, in sicer zaradi dveh razlogov.

77.

Po eni strani je mogoče obstoj tega pravila pojasniti z dvema značilnostma iz prava znamk, ki nimata ustreznice v patentnem pravu ali pravu rastlinskih vrst. Drugače kot v zadnjih dveh ureditvah intelektualne lastnine, katere trajanje je časovno omejeno, ( 32 ) ima namreč varstvo znamk potencialno neomejeno trajanje, če imetnik vsakih deset let podaljša registracijo. ( 33 ) S tega vidika je mogoče pravilo prekluzije zaradi pristanka preizkusiti kot omilitev potencialno neomejenega trajanja varstva znamk.

78.

Poleg tega je obstoj tega pravila upravičen tudi glede na temeljno funkcijo znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve, ki ga označuje znamka, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali to storitev od tistih, ki izvirajo od drugod. ( 34 ) Prekluzija zaradi pristanka nekako predpostavlja, da ni mogoče izpolniti temeljne funkcije znamke, če je imetnik pet let dopuščal uporabo poznejše znamke, ki je pomenila verjetnost zmede.

79.

Po drugi strani poudarjam, da je pravilo prekluzije zaradi pristanka določeno z izrecnimi in natančnimi določbami tako v Uredbi 2017/1001 kot v Direktivi 2015/2436. Glede na te drastične posledice za pravice imetnika menim, da ni mogoče domnevati, da tako pravilo obstaja v okviru ureditve varstva intelektualne lastnine. Ker v Uredbi št. 2100/94 ni enakovrednih določb, je tako treba iz tega skleniti, da pri žlahtniteljskih pravicah ni prekluzije zaradi pristanka.

80.

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, kot sledi. Člen 96 Uredbe št. 2100/94 je treba razlagati tako, da če je – glede ponavljajočih se dejanj v nekem obdobju – potekel triletni rok, so zastarala zgolj dejanja, storjena več kot tri leta pred vložitvijo tožb iz členov 94 in 95 te uredbe.

81.

Zato imetnik ohrani pravico do vložitve navedenih tožb v zvezi z dejanji, storjenimi v zadnjih treh letih.

82.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori: