1. 

Ali pri potrošniški prodaji, ko je blago kupljeno na daljavo in se pozneje izkaže, da ni v skladu s pogodbo, v pravu Unije obstaja dokončno pravilo, ki določa, kje mora potrošnik to blago dati na razpolago prodajalcu zaradi vzpostavitve skladnosti?

2. 

V dobi digitalnega poslovanja je to vprašanje vse pomembnejše, še zlasti ko gre za težko blago ali blago, nerodno za premikanje. V obravnavani zadevi, ki jo je predložilo Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu, Nemčija), se zatrjuje, da je bil šotor za zabave velikosti 5 x 6 metrov dobavljen z napakami.

3. 

Da bi Sodišče odgovorilo na to vprašanje, bo moralo odločiti o več vidikih, urejenih z Direktivo 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (v nadaljevanju: Direktiva) ( 2 ).

4.

Z Direktivo je bila v določenem obsegu harmonizirana obveznost prodajalca, da vzpostavi skladnost potrošniškega blaga s pogodbo.

5.

V uvodnih izjavah Direktive je navedeno:

[…]

[…]

6.

Člen 2(2) Direktive določa:

„Domneva se, da je potrošniško blago v skladu s pogodbo, če:

7.

Člen 3 Direktive se nanaša na pravice potrošnikov v zvezi s pogodbami za prodajo potrošniškega blaga in z njim povezanimi garancijami. Ta člen določa:

„1.   Prodajalec je odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga.

2.   V primeru neskladnosti ima potrošnik pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, in sicer popravilo ali zamenjavo v skladu z odstavkom 3, ali zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe glede tega blaga v skladu z odstavkoma 5 in 6.

3.   Potrošnik lahko od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno.

Sredstvo šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, pri čemer se upoštevajo:

Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blago [blaga] in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

4.   Pojem ‚neodplačno‘ v odstavkih 2 in 3 zajema vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala.

5.   Potrošnik lahko zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe:

6.   Potrošnik ni upravičen do odstopa od pogodbe, če je neskladnost manjšega pomena.“

8.

Člen 8(2) poleg tega določa, da lahko „[d]ržave članice […] na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov“.

9.

Direktiva je bila prenesena v nemško pravo s spremembami Bürgerliche Gesetzbuch (nemški civilni zakonik; v nadaljevanju: BGB).

10.

Člen 439 BGB v zvezi z nadomestnimi izpolnitvami določa:

„(1)   Kupec lahko kot nadomestno izpolnitev po svoji izbiri zahteva odpravo napake ali dobavo blaga brez napake.

(2)   Prodajalec nosi stroške, potrebne za nadomestno izpolnitev, zlasti stroške prevoza, potne stroške ter stroške dela in materiala.

(3)   […] Prodajalec lahko zavrne način nadomestne izpolnitve, ki ga je izbral kupec, če bi bila taka izpolnitev mogoča le tako, da bi zaradi nje nastali nesorazmerni stroški. Pri tem se upoštevajo zlasti vrednost, ki bi jo imelo blago, če bi bilo brez napake, pomen napake in vprašanje, ali bi se drug način nadomestne izpolnitve lahko opravil, ne da bi bil pri tem kupec v občutno slabšem položaju. Pravica kupca je v tem primeru omejena na druge načine nadomestne izpolnitve, kar pa ne vpliva na pravico prodajalca, da pod pogoji iz prvega stavka zavrne tudi te nadomestne izpolnitve.

(4)   Če prodajalec zaradi nadomestne izpolnitve dobavi stvar brez napake, lahko od kupca zahteva vrnitev stvari z napako v skladu s členi od 346 do 348.“

11.

Člen 269 BGB v zvezi s krajem izpolnitve določa:

„(1)   Če kraj izpolnitve ni določen niti se na podlagi tega, kar izhaja iz okoliščin in zlasti narave obveznosti, ne da določiti, se izpolnitev opravi v kraju, kjer je imel dolžnik v času nastanka dolga stalno prebivališče.

(2)   Če je obveznost nastala v okviru opravljanja trgovinske ali industrijske dejavnosti dolžnika in če je ta imel poslovni ali industrijski objekt v drugem kraju kot stalno prebivališče, kraj tega objekta nadomesti kraj stalnega prebivališča.

(3)   Samo dejstvo, da se dolžniku zaračunajo stroški odpreme, ne dopušča zaključka, da mora biti kraj, kamor je treba opraviti odpremo, kraj izpolnitve.“

12.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je leta 2015 od tožene stranke po telefonu kupila šotor velikosti 5 x 6 metrov (opisan kot „Partytent“, torej „šotor za zabave“). Šotor je bil dobavljen v kraj stalnega prebivališča tožeče stranke. Tožeča stranka je nato trdila, da ima šotor nekaj napak. Tožena stranka je vse očitke glede napak zavrnila kot neutemeljene.

13.

Tožeča stranka je zahtevala nadomestno izpolnitev, to je, da se napake odpravijo ali da se dobavi nadomestni šotor. Vendar toženi stranki ni poslala zadevnega blaga in ji te možnosti ni niti ponudila.

14.

Stranki tedaj nista razpravljali o kraju nadomestne izpolnitve. Pogodba, ki sta jo stranki sklenili, prav tako ne vsebuje nobenih določb glede tega.

15.

Vendar je tožena stranka med postopkom v glavni stvari prvič trdila, da je kraj nadomestne izpolnitve kraj, kjer je sedež njene gospodarske dejavnosti.

16.

Po navedbah predložitvenega sodišča je določitev kraja nadomestne izpolnitve ključnega pomena za to, da se opredeli, ali je tožeča stranka toženi stranki dala priložnost, da odpravi napake, oziroma razumen rok v smislu člena 3(5), druga alinea, Direktive, kar je pogoj za pravico do odstopa od pogodbe.

17.

Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu), ki dvomi o pravilni razlagi upoštevnih določb prava EU, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18.

Pisna stališča v tem postopku so predložile nemška in francoska vlada ter Evropska komisija. Sodišče se je v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo nadaljevati postopek brez obravnave.

19.

Predložitveno sodišče želi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu izvedeti, kako določiti kraj izpolnitve za odpravo napak na potrošniškem blagu s popravilom ali zamenjavo, in opredeliti učinke, ki jih ima to na pravico potrošnika do odstopa od pogodbe.

20.

Vendar je treba pred vsebinsko obravnavo vprašanj za predhodno odločanje preučiti trditev nemške vlade o nedopustnosti predloga predložitvenega sodišča.

21.

Nemška vlada trdi, da je dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe „vsaj vprašljiva“. V zvezi s tem trdi, da sta opis dejanskega stanja zadeve in predstavitev upoštevnih določb nacionalnega prava skopa. Sodišče naj bi se moralo za odgovor na predložena vprašanja opreti na številne hipoteze in predpostavke.

22.

Nemška vlada sicer sprejema, da je Sodišče v svoji sodni praksi izoblikovalo domnevo v korist dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vendar kljub temu predlaga, naj se predložena vprašanja vsaj preoblikujejo.

23.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU, ki temelji na jasni delitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti. ( 3 )

24.

Sodišče lahko zavrne predlog nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristen odgovor. ( 4 )

25.

Menim, da v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni.

26.

Predložitveno sodišče je dejansko stanje iz postopka v glavni stvari in upoštevne določbe nacionalnega prava opisalo jedrnato, vendar dovolj jasno, da ima Sodišče na voljo vse upoštevno gradivo z vidika dejstev in prava, ki ga potrebuje za izrek sodbe.

27.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno izhaja, da predložitveno sodišče sprašuje po razlagi Direktive, da bi določilo kraj izpolnitve za odpravo napak na zadevnem blagu in posledično opredelilo, ali lahko tožeča stranka iz postopka v glavni stvari odstopi od pogodbe ali ne.

28.

Ob upoštevanju navedenega je treba predložena vprašanja obravnavati kot dopustna in v zvezi z njimi opraviti vsebinsko analizo.

29.

Nemška vlada kot alternativo temu, da se predlog predložitvenega sodišča obravnava kot nedopusten, predlaga, naj se vprašanja, ki jih je predložilo Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu), preoblikujejo. V zvezi s tem predlaga, naj se predložena vprašanja razlagajo tako, da se z njimi sprašuje, ali pravilna razlaga Direktive nasprotuje upoštevnim nemškim določbam.

30.

Menim, da vprašanj za predhodno odločanje ni treba preoblikovati. Zdi se, da je nacionalno sodišče, ki je vprašanja predložilo, v najboljšem položaju za opredelitev vsebine vprašanj, ki so potrebna za razrešitev zadeve, ki jo obravnava.

31.

Menim pa, da je nekatera vprašanja, ki jih je predložilo Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu), najbolje obravnavati skupaj.

32.

Iz predloženih vprašanj izhajajo trije ločeni vidiki razlage člena 3 Direktive. S prvim, drugim in tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu opredeliti kraj, v katerem je treba dati potrošniško blago na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost (kraj nadomestne izpolnitve). Četrto vprašanje se nato nanaša na to, ali iz zahteve glede „neodplačnosti popravila“ izhaja, da mora prodajalec plačati predujem za kakršne koli stroške prevoza, ki bi lahko nastali potrošniku, ki želi dati blago na razpolago prodajalcu. Nazadnje se peto in šesto predloženo vprašanje nanašata na okoliščine, v katerih je potrošnik lahko upravičen do odstopa od pogodbe v primeru neskladnosti blaga.

33.

Po nekaj uvodnih pripombah glede konteksta in namena Direktive in njenega člena 3 bodo zaporedoma obravnavani ti trije vidiki.

34.

Direktiva je del prizadevanj zakonodajalca Unije, da potrošnikom v celotni Evropski uniji zagotovi enotno minimalno raven varstva pred neustrezno izpolnitvijo pogodbe o prodaji blaga. Namen tega varstva je potrošnike spodbuditi k čezmejnim nakupom in jim te nakupe olajšati. ( 5 )

35.

Vendar namen Direktive ni zgolj prizadevanje za visoko raven varstva potrošnikov. Njen cilj je tudi ohranjanje nekega ravnotežja med obveznostmi različnih strank. Po eni strani so z Direktivo določene obveznosti prodajalcev v primeru neskladnega potrošniškega blaga. Po drugi strani so z njo določene obveznosti, ki jih morajo izpolniti potrošniki, da svojih pravic ne izgubijo. ( 6 )

36.

V tem smislu najpomembnejši cilj Direktive ni dopolniti pogodbene obveznosti, kot so dogovorjene med strankami, ampak predvsem olajšati uveljavljanje obveznosti, kot so bile dogovorjene. Zgolj v primeru, da prodajalec pogodbe ne izpolni ustrezno, so naložene nadaljnje obveznosti, ki lahko v nekaterih primerih presežejo obveznosti, določene v pogodbi. ( 7 )

37.

Vendar je pomembno, da namen Direktive ni potrošnike postaviti v boljši položaj, kot je položaj, ki bi ga lahko imeli na podlagi prodajne pogodbe, ampak zgolj ponovno vzpostaviti položaj, ki bi obstajal, če bi prodajalec takoj dobavil blago, ki je v skladu s pogodbo. V zvezi s tem je treba opozoriti, da Direktiva določa minimalno raven varstva. Države članice lahko sprejmejo strožje določbe, vendar s tem ne smejo ogroziti jamstev, ki jih je predvidel zakonodajalec Unije. ( 8 )

38.

Nazadnje je treba še poudariti, da so z Direktivo urejeni le vidiki, ki so strogo povezani z varstvom potrošnikov, kadar ti kupijo blago, ki ni skladno s pogodbo. Vprašanja, povezana s sestavo pogodbe med strankami, napakami v njej, njenimi učinki ali drugimi oblikami nepopolnega izvajanja, se v tem aktu ne obravnavajo, ampak se zanje uporablja zgolj nacionalno pravo. ( 9 )

39.

Konkretno člen 3 Direktive določa pravice potrošnika, ki mu je bilo prodano potrošniško blago, ki v času dobave ni skladno s pogodbo. Ta določba je odraz istih načel, na katerih temelji tudi Direktiva na splošno.

40.

Tako člen 3(1) določa, da je prodajalec odgovoren potrošniku za vsako neskladnost, ki obstaja v času dobave blaga. Če dobavljeno blago ni v skladu s pogodbo, prodajalec ni izvršil svojih obveznosti, ki izhajajo iz prodajne pogodbe, in mora torej nositi posledice nepravilne izvršitve pogodbe. ( 10 )

41.

V skladu s členom 3(2) ima potrošnik v takih okoliščinah pravico zahtevati neodplačno popravilo ali zamenjavo blaga, ustrezno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe glede tega blaga. Iz člena 3(5) jasno izhaja, da Direktiva daje prednost ohranitvi obveznosti, ki izhajajo iz prodajne pogodbe. Potrošnik mora dati prodajalcu priložnost, da zadevno blago popravi ali zamenja. Do znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe je upravičen le, če prodajalec tega ne stori. ( 11 )

42.

Člen 3(3) določa nekatere pogoje za vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo s popravilom ali zamenjavo. Vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo mora biti opravljena neodplačno za potrošnika, v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Kot je Sodišče že opozorilo, je ta trojna zahteva izraz očitne želje zakonodajalca Unije, da potrošniku zagotovi učinkovito varstvo. ( 12 )

43.

Hkrati se z Direktivo upoštevajo tudi interesi prodajalca. Prvič, z njo je za vložitev zahtevkov določen dveletni rok. ( 13 ) Drugič, prodajalec lahko zavrne popravilo ali zamenjavo blaga, če je vzpostavitev skladnosti nemogoča ali nesorazmerna. ( 14 )

44.

Kakor je poudarilo Sodišče v sodbi Gebr. Weber in Putz, je tako namen člena 3 vzpostaviti pravično ravnotežje med interesi potrošnika in interesi prodajalca s tem, da se potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki zagotovi popolno in učinkovito varstvo pred nepravilno izpolnitvijo pogodbenih obveznosti prodajalca, pri čemer pa je treba upoštevati ekonomske interese prodajalca. ( 15 )

45.

Podobno kot drugi akti potrošniškega prava Unije si tudi Direktiva prizadeva za ponovno vzpostavitev ravnotežja v odnosu med potrošnikom in prodajalcem ter je tako izraz načela pogodbene svobode, ki jo uživajo stranke. Ni pa njen namen potrošnika postaviti v izključno ugoden položaj. ( 16 )

46.

Vprašanja, ki se postavljajo s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, je treba obravnavati ob upoštevanju navedene logike, na kateri temelji Direktiva.

47.

S prvim, drugim in tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu opredeliti kraj izpolnitve za vzpostavitev skladnosti potrošniškega blaga (kraj nadomestne izpolnitve). Na podlagi odgovora bo mogoče opredeliti, ali je dovolj, da potrošnik zadevno blago da na razpolago v kraju, kjer to blago je (običajno v kraju svojega prebivališča), ali pa ga mora dati na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca.

48.

Stranke, ki so predložile stališča, so predstavile različne poglede na to vprašanje, ki je v samem središču obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

49.

Medtem ko francoska vlada in Komisija obe poudarjata visoko raven varstva potrošnikov, ki se uresničuje z Direktivo, francoska vlada trdi, da je mogoče zahteve glede vzpostavitve skladnosti iz člena 3 Direktive izpolniti le, če se od potrošnika zahteva zgolj to, da se zadevno blago da na razpolago v kraju, kjer to blago je. Komisija po drugi strani zagovarja bolj dodelano stališče, in sicer da bi bilo od potrošnika mogoče zahtevati, da da blago na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, razen če bi to pomenilo znatne neprijetnosti za potrošnika.

50.

Nemška vlada trdi, da zahteva glede tega, da mora biti vzpostavitev skladnosti za potrošnika neodplačna, še ne zadostuje kot kazalec, da je treba blago vedno dati na razpolago v kraju, kjer to blago je. Poleg tega trdi tudi, da iz zahteve, povzete v formulaciji „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“, izhaja, da neznatne neprijetnosti za potrošnika lahko nastanejo. Ker se čas in napor, potrebna za to, da se blago da na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, lahko razlikujeta, naj bi moral biti odgovor na vprašanje, kje je treba dati blago na razpolago za vzpostavitev njegove skladnosti s pogodbo, odvisen od posebnih okoliščin vsakega posameznega primera.

51.

V členu 3 ni izrecno določeno, kje je treba neskladno blago dati na razpolago za popravilo ali zamenjavo, kolikor vem, pa tega vprašanja tudi Sodišče ni še nikoli obravnavalo.

52.

Čeprav člen 3 ne vsebuje izrecne določbe o tem, kje je treba potrošniško blago z napako dati na razpolago zaradi vzpostavitve skladnosti, je v njem v zvezi s tem kljub vsemu določenih nekaj zahtev. Kot je bilo že navedeno, je treba popravilo ali zamenjavo neskladnega potrošniškega blaga opraviti neodplačno, v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika.

53.

Zahteva, da je treba skladnost blaga vzpostaviti neodplačno, je dodatno opredeljena v členu 3(4), v katerem je pojasnjeno, da se to nanaša na „vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala“.

54.

Sodišče je v sodbi Gebr. Weber in Putz opozorilo, da je želel zakonodajalec Evropske unije „neodplačni“ vidik obveznosti prodajalca, da vzpostavi skladnost blaga s pogodbo, opredeliti kot bistveno sestavino varstva, ki ga potrošniku daje ta direktiva. Namen te obveznosti je varstvo potrošnika pred morebitnimi finančnimi stroški, ki bi ga odvrnili od uveljavljanja njegovih pravic, če takega varstva ne bi bilo. ( 17 )

55.

Vendar člen 3(3) določa tudi, da lahko prodajalec zavrne neodplačno popravilo, če je to nemogoče ali nesorazmerno. Sredstvo se šteje za nesorazmerno, če prodajalcu povzroči nesorazmerne stroške. ( 18 )

56.

V tem smislu se z Direktivo ne upošteva le varstvo potrošnika, ampak so upoštevani tudi ekonomski interesi prodajalca. Če bi moral prodajalec kriti nesorazmerne stroške za popravilo ali zamenjavo neskladnega blaga, bi to nazadnje privedlo do tega, da bi zvišal cene. Poleg tega bi se tako nastali stroški prenesli na vse potrošnike.

57.

Vendar ni jasno, ali zahteva glede „neodplačnosti“ pomeni, da ima potrošnik zgolj pravico do povrnitve kakršnih koli stroškov, ki nastanejo pri vzpostavitvi skladnosti blaga, ali pa ima pravico do odprave neskladnosti brez kakršnega koli (finančnega ali drugačnega) vložka, ki bi ga kakor koli bremenil.

58.

Menim, da je odgovor na to vprašanje zajet v preostalih dveh zahtevah, navedenih v členu 3 Direktive.

59.

Člen 3(3) v tretjem pododstavku določa tudi, da morata biti vsako popravilo ali zamenjava opravljena v razumnem roku. Ta zahteva se navezuje na cilj zakonodajalca Unije, da se kakršne koli težave, ki nastanejo med potrošnikom in prodajalcem, rešijo hitro in prijateljsko. ( 19 )

60.

S tem, da se blago da na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, bi bilo mogoče v nekaterih okoliščinah zagotoviti hitro popravilo ali zamenjavo. V nekaterih okoliščinah bi lahko minilo precej časa, preden bi prodajalec lahko zagotovil pregled v kraju, kjer blago je, ali uredil njegovo odpremo do kraja, kjer je sedež njegove gospodarske dejavnosti, zlasti če je ta v drugi državi.

61.

Če pa ima po drugi strani prodajalec že vzpostavljeno logistično mrežo za dobavo blaga v kraj, kjer to blago je, bi bilo morda zanj hitreje in stroškovno učinkoviteje, da ali blago pregleda v kraju, kjer to blago je, ali uredi njegovo odpremo.

62.

Če vprašanje obravnavamo zgolj z vidika primernosti, se torej zdi, da je kraj, v katerem bi bilo treba blago dati na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost, odvisen od okoliščin posameznega primera.

63.

Tretja zahteva iz člena 3(3) je, da je treba skladnost blaga vzpostaviti brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Pri opredelitvi znatnih neprijetnosti je treba upoštevati vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval. ( 20 )

64.

Torej kraja, kjer je treba dati blago na razpolago zaradi vzpostavitve skladnosti (kraja nadomestne izpolnitve), ni mogoče izbrati tako, da ima zato potrošnik znatne neprijetnosti. Vendar je mogoče po načelu argumentum a contrario ugotoviti, da mora potrošnik kljub vsemu sprejeti neznatne ali manjše neprijetnosti zaradi popravila ali zamenjave blaga. V skladu z besedilom člena 3(3), tretji pododstavek, je treba pri presoji, ali nekaj pomeni znatne neprijetnosti za potrošnika ali ne, upoštevati vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

65.

Sodišče je v sodbi Gebr. Weber in Putz navedlo, da ob upoštevanju visoke ravni varstva potrošnikov, za katero si prizadeva Direktiva, izraza „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“ ni mogoče razlagati ozko. ( 21 )

66.

Na prvi pogled se ta izjava morda zdi nekoliko protislovna. Zdi se, da je zakonodajalec Unije z opredelitvijo neprijetnosti kot znatne želel vzpostaviti dokaj visok prag za vrsto neprijetnosti, ki bi jih potrošnik morda moral dopustiti. S široko razlago te besedne zveze pa se bo ta prag znižal.

67.

Menim, da je treba pri razlagi te besedne zveze poiskati ravnotežje med interesom varstva potrošnika in interesom, da se opredelitvi, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, ne odvzame učinkovitost. Torej menim, da celo ob upoštevanju navedbe Sodišča iz sodbe Gebr. Weber in Putz ta besedna zveza nikakor ne more privesti do razlage, s katero bi dali prednost izključno interesom potrošnika. To še zlasti drži ob upoštevanju cilja Direktive, ki je vzpostaviti pošteno ravnotežje med interesi potrošnika na eni strani in ekonomskimi interesi prodajalca na drugi strani.

68.

Tako menim, da znatne neprijetnosti za potrošnika obstajajo takrat, ko je breme takšno, da potrošnika odvrne od uveljavljanja njegovih pravic. ( 22 ) Vendar podobno kot pri drugih aktih Unije s področja varstva potrošnikov presoje ni mogoče opraviti na podlagi tega, kaj bi lahko od uveljavljanja pravic odvrnilo posameznega potrošnika. Nasprotno, kot izhodišče pri presoji je treba uporabiti objektivni standard vrste bremena, ki bi odvrnilo povprečnega potrošnika. ( 23 )

69.

Povprečni potrošnik bi bil morda za zagotovitev hitrega popravila ali zamenjave pripravljen urediti odpremo zadevnega blaga do kraja, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, ali ga dati na razpolago v bližnjem servisu. Vendar bo to običajno odvisno od vrste blaga. Če je zadevno blago dokaj kompaktno in ga je mogoče preprosto poslati po navadni pošti, je mogoče predpostaviti, da to, da se blago da na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, ne povzroči znatnih neprijetnosti za potrošnika. Če pa je, nasprotno, blago nerodno za premikanje ali kakor koli drugače zahteva posebno rokovanje, bo potrošnik z večjim odporom sam urejal odpremo.

70.

Torej se zdi, da je kraj, kjer je treba blago dati na razpolago, da se izpolnijo zahteve iz člena 3(3), odvisen od posebnih okoliščin vsakega posameznega primera.

71.

Ti preudarki vsekakor veljajo za blago, kupljeno na daljavo. Če je potrošnik blago kupil v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, in poleg tega to ne zahteva posebne montaže, je po mojem mnenju mogoče predpostaviti, da to, da se blago da na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, ne predstavlja znatnih neprijetnosti za potrošnika.

72.

Oporekati bi bilo mogoče, da to, da določitev kraja, kjer je treba dati blago na razpolago za popravilo ali zamenjavo, temelji na presoji okoliščin, ne zagotavlja visoke ravni pravne varnosti. V nekaterih primerih na začetku morda ne bi bilo očitno, kje je treba dati blago na razpolago za vzpostavitev njegove skladnosti.

73.

Vendar je gotovost mogoče povečati z ukrepi, ki jih sprejmejo prodajalci ali države članice.

74.

Prvič, prodajalci lahko zaradi zagotavljanja zadovoljstva potrošnikov ter hitrega in prijateljskega reševanja vprašanj v zvezi s skladnostjo prostovoljno zagotovijo nekatere poprodajne storitve (na primer pregled gospodinjskih aparatov z napako na potrošnikovem domu ali kritje stroškov povratne pošiljke). Na nekaterih območjih pristojnosti je to dejansko že praksa.

75.

Drugič, ker je Direktiva ukrep za zagotovitev minimalne harmonizacije in je z njo državam članicam prepuščenega nekaj manevrskega prostora, lahko te z nacionalnimi določbami opredelijo kraj, kjer je treba blago dati na razpolago zaradi vzpostavitve skladnosti, pri čemer morajo upoštevati zahteve, določene s členom 3(3). Poleg tega lahko v skladu s členom 8(2) Direktive države članice sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov. Tako lahko zaradi pravne varnosti sprejmejo posebna pravila za nekatere kategorije blaga.

76.

Kar zadeva prvo, drugo in tretje predloženo vprašanje, Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive razlagati tako, da mora kraj, kjer mora potrošnik podjetju dati na razpolago blago, kupljeno na podlagi pogodbe na daljavo, da omogoči popravilo ali zamenjavo, določiti nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin zadeve, ki jo obravnava. S tega vidika mora biti kraj, kjer je treba dati blago na razpolago, takšen, da se zagotovi neodplačno popravilo ali zamenjava v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

77.

Za primer, da bi predložitveno sodišče odločilo, da mora v konkretnem obravnavanem primeru potrošnik dati zadevno blago na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, bo v nadaljevanju obravnavano še vprašanje, ali je potrošnik upravičen do predujma za kakršne koli stroške prevoza, ki bi jih lahko imel.

78.

S četrtim vprašanjem za predhodno odločanje nacionalno sodišče Sodišču predlaga, naj obravnava vprašanje, ali iz zahteve glede „neodplačnosti popravila“ izhaja, da mora prodajalec plačati predujem za kakršne koli stroške prevoza, ki bi lahko nastali potrošniku, ki želi dati blago na razpolago prodajalcu.

79.

Pojem „neodplačno“ je opredeljen v členu 3(4) Direktive, v skladu s katerim ta izraz zajema „stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala“. Kot je Sodišče že razsodilo v sodbi Quelle, je zakonodajalec Unije uporabil prislov „zlasti“, ker je to naštevanje zgolj indikativno, ne pa izčrpno. ( 24 )

80.

Iz člena 3(4) jasno izhaja, da potrošniku nikakor ni mogoče naložiti stroškov prevoza neskladnega blaga nazaj k prodajalcu. Vendar – kot je bilo nakazano v točki 57 zgoraj – iz te določbe ni tako jasno razvidno, ali zahteva glede „neodplačnosti“ vključuje pravico potrošnika, da se mu kakršni koli stroški, nastali zaradi vzpostavitve skladnosti blaga, zgolj povrnejo, ali, nasprotno, da v tem procesu od njega ni mogoče zahtevati nikakršnega finančnega prispevka, niti začasno.

81.

Iz sodbe Gebr. Weber in Putz izhaja, da je Sodišče implicitno sprejelo zadnjenavedeno razlago. ( 25 ) Poleg tega je v tej sodbi Sodišče pojasnilo, da iz besedila in upoštevnih pripravljalnih besedil Direktive izhaja, da je bil namen zakonodajalca EU, da je neodplačna uskladitev prodajalca blaga s pogodbo bistvena sestavina varstva, ki ga potrošniku daje ta direktiva. Namen zahteve glede „neodplačnosti“, ki se nanaša na obveznost prodajalca, da vzpostavi skladnost blaga s pogodbo, je varstvo potrošnika pred morebitnimi finančnimi stroški, ki bi ga odvrnili od uveljavljanja njegovih pravic, če takega varstva ne bi bilo. ( 26 )

82.

Iz tega je mogoče izpeljati, da bi bilo treba potrošniku vedno zagotoviti predujem za stroške prevoza.

83.

Vendar namen Direktive ni zgolj varstvo interesov potrošnika. Njen namen je hkrati te interese uravnotežiti z ekonomskimi interesi prodajalca. Poleg tega se z njo spodbuja hitro reševanje kakršnih koli vprašanj v zvezi s skladnostjo.

84.

Predujem za stroške prevoza, ki ga zagotovi prodajalec, bo vedno podaljšal čas, potreben za vzpostavitev skladnosti blaga. Poleg tega bi lahko zaradi takega predujma nastalo nesorazmerno upravno breme za prodajalca. To bi se zgodilo zlasti v primerih, ko bi se po pregledu izkazalo, da zadevno blago sploh nima napak.

85.

Zato menim, da je to, da morajo potrošniki založiti za stroške prevoza, ki nastanejo, da se blago pregleda ali da se vzpostavi njegova skladnost v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, združljivo z logiko, na kateri temelji Direktiva. Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča stroški prevoza ne smejo biti tako visoki, da bi nastalo finančno breme, ki bi potrošnike odvrnilo od uveljavljanja njihovih pravic.

86.

To, ali je ta prag dosežen ali ne, je treba po mojem mnenju opredeliti na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, pri čemer je treba upoštevati dejavnike, kot so višina stroškov prevoza, vrednost blaga ali pravna sredstva, ki so na voljo v primeru, da prodajalec založenih stroškov ne bi povrnil.

87.

Sodišču tako predlagam, naj na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da člen 3(3), prvi pododstavek, Direktive v povezavi s členom 3(4) te direktive ne nasprotuje temu, da se od potrošnika zahteva, da založi za stroške prevoza v eno in/ali obe smeri, če to ne privede do finančnega bremena, ki potrošnika odvrne od uveljavljanja njegovih pravic.

88.

Peto in šesto vprašanje za predhodno odločanje se nanašata na okoliščine, v katerih je potrošnik lahko upravičen do odstopa od pogodbe, če blago ni skladno z njo. Natančneje, postavlja se vprašanje, ali se lahko potrošnik, ki je prodajalca zgolj obvestil o neskladnosti blaga, ni pa tega blaga dal na razpolago v kraju, kjer je sedež gospodarske dejavnosti prodajalca, ali ponudil, da bo to storil, za odstop od pogodbe sklicuje na člen 3(5) Direktive.

89.

Na podlagi člena 3(5) Direktive je potrošnik upravičen do znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe, prvič, če popravilo ali zamenjava ni mogoča ali bi zato nastalo nesorazmerno breme za prodajalca, drugič, če prodajalec ni zagotovil niti popravila niti zamenjave v razumnem času ali, tretjič, če prodajalec ni uporabil sredstva brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Poleg tega se pravica do odstopa od pogodbe ne razteza na okoliščine, v katerih je neskladnost zgolj manjšega pomena. ( 27 )

90.

S členom 3 je tako izoblikovana jasna hierarhija sredstev, do katerih je potrošnik upravičen v primeru neskladnosti blaga. V tej hierarhiji je odstop od pogodbe sredstvo, ki se uporabi v skrajni sili. Direktiva v interesu obeh pogodbenih strank daje prednost izpolnitvi pogodbe. ( 28 )

91.

Zato menim, da je treba možnost odstopa od pogodbe razlagati ozko.

92.

Ker si Direktiva prizadeva za vzdrževanje nekega ravnotežja med obveznostmi različnih pogodbenih strank, ( 29 ) iz njenega člena 3 izhajajo nekatere obveznosti tako za potrošnika kot tudi za kupca, kadar blago ni skladno s pogodbo.

93.

Kar zadeva potrošnika, mora ta prodajalcu dati zadostno priložnost, da vzpostavi skladnost blaga. V ta namen se zahteva pozitivno delovanje potrošnika. Za začetek mora potrošnik prodajalca obvestiti o neskladnosti zadevnega blaga in izbiri sredstva na podlagi člena 3(3) Direktive (popravilo ali zamenjava). Poleg tega mora potrošnik neskladno blago dati na razpolago prodajalcu.

94.

Po drugi strani mora prodajalec kakršno koli popravilo ali zamenjavo opraviti v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika. Prodajalec lahko tega ne stori zgolj v primeru, da to ni mogoče ali da je nesorazmerno. ( 30 )

95.

Potrošnik lahko znižanje kupnine ali odstop od pogodbe zahteva le, če prodajalec ne izpolni svojih obveznosti na podlagi člena 3. Kot je bilo že navedeno, odstop sploh ni mogoč, če je neskladnost zadevnega blaga zgolj manjšega pomena.

96.

V obravnavani zadevi se je predložitveno sodišče srečalo z vprašanjem, ali je potrošnik izpolnil svoje obveznosti na podlagi člena 3 in lahko torej odstopi od pogodbe, kadar ni jasno, v katerem kraju je treba dati blago na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost.

97.

Iz predložitvene odločbe Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu) niso jasno razvidne vse podrobnosti interakcij med potrošnikom in prodajalcem. Vendar se zdi, da stranki nista razpravljali o tem, kje bi bilo treba blago dati na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost. Na podlagi spisa se zdi, da je potrošnik zgolj zahteval, da se skladnost blaga vzpostavi v kraju njegovega prebivališča. Po drugi strani je prodajalec šele med postopkom pred predložitvenim sodiščem prvič navedel, da bi bilo treba blago dati na razpolago v kraju, kjer je sedež njegove gospodarske dejavnosti.

98.

Zdi se mi, da je potrošnik tako izpolnil svoje obveznosti na podlagi člena 3. Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Faber, obveznost, naložena potrošniku, ne more preseči obveznosti, da prodajalca obvesti o obstoju neskladnosti. Ob upoštevanju podrejenega položaja potrošnika, v kakršnem je v razmerju do prodajalca, kar zadeva informacije v zvezi s kakovostjo tega blaga in stanjem, v kakršnem je bilo prodano, potrošniku prav tako ni treba navesti natančnega razloga za neskladnost. ( 31 )

99.

Nasprotno pa se na podlagi informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, zdi, da prodajalec v teh okoliščinah ni izpolnil svojih obveznosti na podlagi člena 3. Obveznost, da se sredstvo uporabi v razumnem roku, po mojem mnenju zajema to, da je treba vse ukrepe, potrebne za uporabo sredstva, sprejeti v razumnem roku, če je potrošnik prodajalca jasno obvestil o obstoju neskladnosti, vključno z določenim številom navedb glede vrste zadevnega blaga, dogovorjenih pogodbenih pogojev in načina, kako se je zatrjevana neskladnost pokazala. ( 32 )

100.

V takih okoliščinah je treba po mojem mnenju položaj, v katerem prodajalec v odnosu do potrošnika zgolj vztraja pri tem, da je zadevno blago skladno, in ne naredi ničesar vsaj za to, da bi blago pregledal, izenačiti s popolnim nedelovanjem, zato njegove obveznosti na podlagi člena 3 Direktive ne morejo biti izpolnjene. Prodajalec bi moral potrošnika vsaj v razumnem roku obvestiti, kje je treba dati blago na razpolago, da se vzpostavi skladnost. Ker prodajalec deluje v okviru svoje poslovne dejavnosti, je verjetneje, da bo vedel, kje je treba dati blago na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost.

101.

Torej je treba v zadevi, ki jo obravnava predložitveno sodišče, šteti, da je rok, v katerem bi bilo treba vzpostaviti skladnost blaga, začel teči.

102.

Vendar je temeljni pogoj za uveljavljanje kakršnih koli pravic na podlagi člena 3 Direktive ta, da blago v času dobave ni skladno s pogodbo. Ker se na podlagi Direktive predpostavlja skladnost blaga, ( 33 ) je treba, preden lahko potrošnik odstopi od pogodbe, še vedno dokazati, da blago dejansko ni skladno z njo. ( 34 )

103.

Torej je treba na peto in šesto predloženo vprašanje odgovoriti, da je potrošnik upravičen do odstopa od pogodbe o prodaji potrošniškega blaga, kadar prodajalec ni sprejel nobenega ukrepa – vključno s predložitvijo informacij o tem, kje je treba dati blago na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost – z uporabo enega od sredstev, določenih s členom 3(3) Direktive, razen če je neskladnost zgolj manjšega pomena ali ni bila dokazana.

104.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Amtsgericht Norderstedt (okrajno sodišče v Norderstedtu, Nemčija), odgovori:

Člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da mora kraj, kjer mora potrošnik podjetju dati na razpolago blago, kupljeno na podlagi pogodbe na daljavo, da omogoči popravilo ali zamenjavo, določiti nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin zadeve, ki jo obravnava. V zvezi s tem mora biti kraj, kjer mora biti blago dano na razpolago, tak, da zagotavlja neodplačno popravilo ali zamenjavo v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.

Člen 3(3), prvi pododstavek, Direktive 1999/44 v povezavi s členom 3(4) te direktive ne nasprotuje temu, da se od potrošnika zahteva, da založi za stroške prevoza v eno in/ali obe smeri, če to ne privede do finančnega bremena, ki potrošnika odvrne od uveljavljanja njegovih pravic.

Člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44 v povezavi z drugo alineo člena 3(5) te direktive je treba razlagati tako, da je potrošnik, ki je prodajalca obvestil o napaki, upravičen do odstopa od pogodbe, kadar prodajalec ni sprejel nobenega ukrepa – vključno s predložitvijo informacij o tem, kje je treba dati blago na razpolago, da se vzpostavi njegova skladnost – z uporabo enega od sredstev, določenih s členom 3(3) Direktive 1999/44, razen če je neskladnost zgolj manjšega pomena ali ni bila dokazana.