59

Tožeča stranka je 31. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

60

Komisija je 29. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

61

Tožeča stranka je 31. januarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.

62

Komisija je 12. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.

63

Splošno sodišče je 24. aprila 2019 na predlog četrtega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da to zadevo predodeli razširjenemu senatu.

64

Splošno sodišče je 16. avgusta 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, strankama postavilo pisna vprašanja. Stranki sta odgovorili v predpisanem roku.

65

Stranki sta na obravnavi 13. septembra 2019 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

66

Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je s sklepom z dne 31. julija 2020 na podlagi člena 113 Poslovnika odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka, ker je menilo, da zadeva ni dovolj razjasnjena in da je treba stranki pozvati, naj predložita stališča o trditvi, o kateri nista razpravljali.

67

Stranki sta v predpisanem roku odgovorili na več vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo 4. avgusta 2020, nato pa sta predložili stališča glede njunih odgovorov.

68

Splošno sodišče je s sklepom z dne 6. novembra 2020 ponovno končalo ustni del postopka.

69

Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je s sklepom z dne 28. januarja 2021 na podlagi člena 113 Poslovnika odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka, ker je ponovno menilo, da zadeva ni dovolj razjasnjena in da je treba stranki pozvati, naj predložita stališča o trditvi, o kateri nista razpravljali.

70

Komisija je v predpisanem roku odgovorila na več vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo 29. januarja in 16. marca 2021. Tožeča stranka je nato na poziv Splošnega sodišča predložila stališča glede teh odgovorov.

71

Splošno sodišče je s sklepom z dne 25. maja 2021 ponovno končalo ustni del postopka.

72

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

73

Komisija Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

201

Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep vsebuje napako ali, podredno, nezadostno obrazložitev, ker kršitev, ki je opisana v njegovi obrazložitvi in ugotovljena v njegovem izreku, ni združljiva s kršitvijo, ugotovljeno v sklepu z dne 9. novembra 2010, ki se v izpodbijanem sklepu šteje za dokončno, zlasti glede števila in identitete sostorilcev. Iz tega naj bi sledilo, da niti nacionalno sodišče, ki odloča o posledični odškodninski tožbi, niti prevozniki, ki se jim očita kršitev, ne morejo izpeljati posledic iz izpodbijanega sklepa za odškodninske zahtevke.

202

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

203

Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka primarno zatrjuje napako, ki jo predstavlja kot napačno uporabo prava. Argumentacija, na katerih temelji ta trditev, pa se v celoti nanaša na obstoj domnevnih neskladnosti ali protislovij, ki izhajajo iz odločitve Komisije, da združi ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 in izpodbijanega sklepa. Tako je treba ugotoviti, da se argumentacija tožeče stranke dejansko nanaša na protislovno obrazložitev, kar poleg tega dokazuje njena trditev, navedena v podporo dokazovanju domnevne napačne uporabe prava, v skladu s katero bo „[d]ejstvo, da je Komisija ohranila dva protislovna sklepa, s katerima je bila ugotovljena kršitev zoper eno in isto stranko, […] povzročilo nedopustno zmedo v pravnem redu Unije“, kar je v nasprotju z zahtevo, da morajo „nacionalna sodišča, ki uporabljajo pravo Unije, […] imeti možnost, da se oprejo na jasne in natančne ugotovitve Komisije“. Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog obravnavati tako, da se nanaša le na kršitev obveznosti obrazložitve.

204

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti obrazložitev akta logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala razumevanje razlogov, na katerih ta akt temelji (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 151).

205

V skladu s sodno prakso pa lahko protislovje v obrazložitvi odločbe vpliva na njeno veljavnost le, če naslovnik akta ne more razbrati pravih razlogov za odločbo ali njen del in če zato izrek akta v celoti ali delno ni pravno utemeljen (sodbi z dne 24. januarja 1995, Tremblay in drugi/Komisija, T‑5/93, EU:T:1995:12, točka 42, in z dne 30. marca 2000, Kish Glass/Komisija, T‑65/96, EU:T:2000:93, točka 85).

206

V obravnavanem primeru so, kot izhaja iz točk 9, 11, 1091 in 1092 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ugotovitve kršitve, upoštevane v izreku proti tožeči stranki, omejene na vidike sklepa z dne 9. novembra 2010, ki jih je Splošno sodišče v sodbi z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), razglasilo za nične. Drugi vidiki tega sklepa, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, so postali dokončni.

207

Komisija je tako v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnila, zakaj je upoštevala izrek sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se je nanašal na tožečo stranko, in zakaj je posledično omejila obseg novih ugotovitev kršitve, do katerih je prišla v zvezi z njo.

208

Res je, da pristop – kot poudarja tožeča stranka – ki ga je uporabila Komisija, vodi k soobstoju ugotovitev kršitev v zvezi z njo, ki se razlikujejo zlasti zaradi dejstva, da njihovi sostorilci niso nujno isti. Tako so sestavni deli enotne in trajajoče kršitve v zvezi s povezavami znotraj EGP, med EGP, razen Unijo, in tretjimi državami ter med Unijo in Švico v izpodbijanem sklepu pripisani več prevoznikom, ki jim ta ravnanja niso bila pripisana v sklepu z dne 9. novembra 2010.

209

Vendar iz tega ne izhaja protislovje, ki bi oviralo dobro razumevanje izpodbijanega sklepa. Ta položaj je namreč le rezultat sistema pravnih sredstev, v okviru katerega sodišče, ki odloča o zakonitosti, ne more – saj bi sicer odločalo ultra petitum – razglasiti ničnosti, ki presega tisto, ki jo je predlagala tožeča stranka, in okoliščine, da je tožeča stranka predlagala le razglasitev delne ničnosti sklepa z dne 9. novembra 2010.

210

Ker tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija ne glede na razglasitev le delne ničnosti sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se nanaša nanjo, izpeljati posledice iz sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), in navedeni sklep umakniti, je treba ugotoviti, da se njena argumentacija meša z argumentacijo, ki jo je navedla v utemeljitev drugega tožbenega razloga. Zato bo preučena v tem okviru.

211

Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

212

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila obveznost, ki jo ima na podlagi člena 266 PDEU, da iz prejšnje sodne odločbe izpelje vse koristne ugotovitve, in da je zato treba izpodbijani sklep ali vsaj člen 3(e) njegovega izreka razglasiti za ničen.

213

Tožeča stranka med drugim Komisiji očita, da se je oprla na ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010, da bi ji naložila globo, čeprav je Splošno sodišče v sodbi z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), potrdilo, da so te ugotovitve v bistvu napačne.

214

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

215

V skladu s členom 266 PDEU mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti. Ta obveznost velja le v mejah tistega, kar je potrebno za zagotovitev izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti (sodba z dne 29. novembra 2007, Italija/Komisija, C‑417/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:733, točka 52).

216

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora zadevna institucija, da bi ravnala v skladu s sodbo o razglasitvi ničnosti in jo v celoti izvršila, spoštovati ne le izrek sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je pripeljala do izreka in je nujna podlaga zanj v tem smislu, da je nepogrešljiva za določitev natančnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku (sodbi z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, EU:C:1988:199, točka 27, in z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 29).

217

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je, kot izhaja že iz točke 184 zgoraj, namen upoštevanja obrazložitve, iz katere so razvidni natančni razlogi za nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče Unije, le določitev natančnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku (sodba z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 55).

218

Tako razlog iz sodbe o razglasitvi ničnosti ne more veljati za osebe, ki niso bile stranke v postopku in v zvezi s katerimi s sodbo ni bilo mogoče ničesar odločiti (sodba z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 55). Enako mora veljati za dele akta v zvezi z neko osebo, ki niso bili predloženi v presojo sodišču Unije in ki jih ta zato ne more razglasiti za nične in ki torej za to osebo postanejo dokončni (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, British Airways/Komisija, C‑122/16 P, EU:C:2017:861, točka 85).

219

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah 88 in 89 sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), menilo, da je bil namen tožbe tožeče stranke zoper sklep z dne 9. novembra 2010 le razglasitev delne ničnosti tega sklepa in da razglasitev ničnosti, ki jo je izreklo, ni mogla presegati tiste, ki jo je predlagala tožeča stranka, saj bi sicer odločalo ultra petitum. Zato se je Splošno sodišče odločilo sporni sklep razglasiti za ničen v mejah predlogov tožeče stranke. Sodišče je zavrnilo pritožbo, vloženo zoper navedeno sodbo, ter tako v bistvu potrdilo ugotovitev in sklepe Splošnega sodišča v zvezi s tem (sodba z dne 14. novembra 2017, British Airways/Komisija, C‑122/16 P, EU:C:2017:861).

220

Čeprav je res, da se je obrazložitev sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), nanašala na ugotovitev nezakonitosti celotnega sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se je nanašal na tožečo stranko (glej točko 16 zgoraj), je bil obseg njenega izreka kljub temu ustrezno omejen glede na meje spora, ki jih je tožeča stranka določila v svojih predlogih (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, British Airways/Komisija, C‑122/16 P, EU:C:2017:861, točki 91 in 92).

221

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 218 zgoraj, pa obveznost obrazložitve, ki jo je Komisija morala po potrebi upoštevati ob izvršitvi sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), ni veljala za tiste dele sklepa z dne 9. novembra 2010, ki niso bili predloženi v presojo Splošnemu sodišču in ki zato niso mogli biti zajeti z izrekom navedene sodbe.

222

Iz tega sledi, da se je lahko Komisija, ne da bi kršila člen 266 PDEU, v izpodbijanem sklepu oprla na ugotovitve kršitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010, o katerih se ni podvomilo z izrekom sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), in ki so zato postale dokončne.

223

Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

224

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, kršila bistvene postopkovne zahteve in prekoračila meje svoje pristojnosti s tem, da ji je naložila globo v enakem znesku, kot je bila naložena s sklepom z dne 9. novembra 2010. Komisija naj bi se namreč oprla na dejstvo, da nova globa ni povezana le z omejenimi vidiki enotne in trajajoče kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka (opredeljeni v členu 1 izpodbijanega sklepa), ampak temelji tudi na vidikih iz sklepa z dne 9. novembra 2010, „ki so postali dokončni“ (člen 3 izpodbijanega sklepa).

225

Prvič, na datum sprejetja izpodbijanega sklepa naj ne bi nobena ugotovitev iz sklepa z dne 9. novembra 2010„postala dokončna“ v zvezi z njo, ker še ni bilo odločeno o pritožbi zoper sodbo z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988).

226

Drugič, Splošno sodišče naj bi razveljavilo globo, naloženo tožeči stranki v sklepu z dne 9. novembra 2010, ker je menilo, da navedeni sklep vsebuje temeljna protislovja. To naj bi pomenilo, da bi morale biti vse ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 razglašene za nične, če Splošno sodišče ne bi zastopalo stališča, da je vezano z načelom ne ultra petitum. Zato z vidika tožeče stranke dejstvo, da Splošno sodišče člene od 1 do 4 sklepa z dne 9. novembra 2010 ni v celoti razglasilo za nične v zvezi s tožečo stranko, ne pomeni, da se je lahko Komisija oprla na te določbe, da bi pozneje izrekla isto globo, ne da bi zagotovila dodatno obrazložitev, ki bi utemeljila ugotovitve iz navedenih določb.

227

Tretjič, tožeča stranka trdi, da ji je pristop Komisije onemogočil razumeti utemeljitev zneska globe v izpodbijanem sklepu zaradi negotovosti glede obsega kršitve, ki ji je pripisana.

228

Četrtič, Komisija naj ne bi bila pristojna, da je v izpodbijanem sklepu naložila globo, ki se ne nanaša izključno na ugotovitve kršitve v tem sklepu.

229

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

230

Ugotoviti je treba, da ta tožbeni razlog temelji na štirih očitkih, ki jih je treba preučiti zaporedoma.

231

Prvič, v zvezi z domnevno napako, ki jo je Komisija storila, ker je ob sprejetju izpodbijanega sklepa ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010, na katere se opira pri naložitvi globe tožeči stranki, štela za dokončne, je treba poudariti, da ta napaka, tudi če bi bila dokazana, ne bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, ker se nanaša na dodaten razlog iz tega sklepa.

232

Za akte institucij Unije namreč načeloma velja domneva zakonitosti in imajo zato pravne učinke, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razveljavljeni v okviru postopka za sprejetje prehodne odločbe ali ugovora nezakonitosti (sodba z dne 5. oktobra 2004, Komisija/Grčija, C‑475/01, EU:C:2004:585, točka 18).

233

Zadevne ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 pa ob sprejetju izpodbijanega sklepa niso bile niti razglašene za nične, niti umaknjene, niti razveljavljene. Zato so imele pravne učinke, na katere se je lahko Komisija učinkovito sklicevala ne glede na to, ali so bile poleg tega dokončne.

234

Poleg tega je treba poudariti, da v skladu s členom 60(1) Statuta Sodišča Evropske unije pritožba zoper sodbo Splošnega sodišča načeloma nima odložilnega učinka (sklep z dne 7. julija 2016, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi, C‑691/15 P‑R, neobjavljen, EU:C:2016:597, točka 16). Tako dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo, Komisiji ni preprečevalo izvršitve sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), v skladu s členom 266 PDEU.

235

Vsekakor pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), ni mogla razširiti obsega predlogov za razglasitev delne ničnosti, ki jih je navedla pred Splošnim sodiščem, saj se v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča „[s] pritožbo […] predlaga, naj se […] predlogom, podanim na prvi stopnji, v celoti ali deloma ugodi, pri čemer ni dovoljeno dajati novih predlogov“.

236

Ker se zadevne ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 niso izpodbijale pred Splošnim sodiščem in se niso mogle izpodbijati šele v pritožbenem postopku, so na datum izteka roka za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU postale dokončne v zvezi s tožečo stranko (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, British Airways/Komisija, C‑122/16 P, EU:C:2017:861, točka 98). Ta datum pa je precej pred datumom sprejetja izpodbijanega sklepa.

237

Drugič, v zvezi z domnevno nezakonito opustitvijo Komisije, da obrazloži opiranje na neizpodbijane ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 v izpodbijanem sklepu, je treba navesti, da ta očitek nima dejanske podlage, kot je razvidno iz točk 206 in 207 zgoraj.

238

Tudi če želi tožeča stranka s tem očitkom izpodbijati zakonitost samega sklicevanja v izpodbijanem sklepu na neizpodbijane ugotovitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010, ob upoštevanju ugotovitev iz sodbe z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), ga je treba zavrniti kot neutemeljenega, ker izhaja iz neupoštevanja obvezujoče narave obrazložitve navedene sodbe glede na ugotovitve, ki niso spadale v predmet spora, v skladu s tem, kar je bilo razsojeno v točki 221 zgoraj.

239

Tretjič, glede očitka, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev globe, naložene tožeči stranki, ob upoštevanju negotovosti glede obsega kršitve, ki ji je pripisana, je Splošno sodišče v točki 209 zgoraj že ugotovilo, da so te domnevne negotovosti posledica sistema pravnih sredstev in okoliščine, da je tožeča stranka predlagala le razglasitev delne ničnosti sklepa z dne 9. novembra 2010. Ta utemeljitev je navedena v izpodbijanem sklepu (glej točki 206 in 207 zgoraj).

240

Poleg tega je treba spomniti, da mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 147).

241

Upoštevanje obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, značilnosti navedenih razlogov in interes za prejem pojasnil, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU in člena 41(2)(c) Listine, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 150, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 45).

242

Ugotoviti pa je treba, da v obravnavani zadevi zgolj okoliščina, da je bila z izpodbijanim sklepom odgovornost za nekatere sestavne dele kršitve pripisana večjemu številu udeležencev kot v sklepu z dne 9. novembra 2010 v zvezi z istimi nezakonitimi ravnanji, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni taka, da bi zahtevala dodatna pojasnila, saj ne gre za dejavnik, ki ga je Komisija upoštevala pri izračunu globe.

243

V zvezi s tem je treba tožeči stranki sicer pritrditi v tem, da je Komisija v točki 1209 obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugimi upoštevnimi dejavniki za določitev resnosti enotne in trajajoče kršitve preučila skupni svetovni tržni delež prevoznikov, ki se jim očita kršitev. Poleg tega iz točke 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa v nasprotju s trditvami Komisije ni razvidno, da ni upoštevala tega tržnega deleža. V navedeni točki obrazložitve je zgolj navedla, da je upoštevala „zlasti naravo in geografski obseg kršitve“.

244

Nasprotno pa je iz vseh preudarkov v zvezi z resnostjo enotne in trajajoče kršitve, navedenih v točkah od 1198 do 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razvidno, da je Komisija v skladu s sodno prakso Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Roca/Komisija, C‑638/13 P, EU:C:2017:53, točka 67) opravila celovito presojo različnih upoštevnih dejavnikov, ne da bi upoštevala morebitne posebnosti nekaterih materialnih ali geografskih elementov enotne in trajajoče kršitve niti – v tej fazi – različno stopnjo vpletenosti prevoznikov, ki se jim očita kršitev. Tudi dodatni znesek je bil določen na podlagi te celovite presoje, kot je razvidno iz točke 1219 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V okviru navedene celovite presoje pa razlike, navedene v točki 242 zgoraj, niso bile take, da bi morala Komisija zaradi pravilnega razumevanja globe, naložene tožeči stranki, navesti dodatno razlogovanje.

245

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, navedeno v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča, da je na splošno manjše število udeležencev pri nekaterih od nezakonitih ravnanj, ki so bila ugotovljena v zvezi z njo v sklepu z dne 9. novembra 2010, v primerjavi s tistimi, ki so bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu, upravičevalo, da se ji odobri znižanje globe, je treba navesti, da se ta nanaša na materialno zakonitost izpodbijanega sklepa in ne na nezadostno obrazložitev. Ta trditev poleg tega ni nikakor podprta.

246

Iz navedenega izhaja, da sklicevanje v izpodbijanem sklepu na ugotovitve kršitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, Komisije v fazi utemeljitve zneska globe ni obvezovalo, da navede dodatno obrazložitev.

247

Četrtič, očitka glede nepristojnosti Komisije za naložitev globe, ki se ne nanaša izključno na ugotovitve kršitve v izpodbijanem sklepu, prav tako ni mogoče sprejeti.

248

V skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 lahko Komisija podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 101 ali 102 PDEU.

249

Poleg tega je sodišče Unije že razsodilo, da mora pristojnost Komisije za sprejetje nekega akta nujno zajemati tudi pristojnost za spremembo tega akta, pri čemer je treba spoštovati določbe o njeni pristojnosti ter obliko in postopek, ki sta določena v zvezi s tem (sodba z dne 9. decembra 2014, Lucchini/Komisija, T‑91/10, EU:T:2014:1033, točka 108). V posebnem primeru delne ničnosti, razglašene zoper določen akt, mora ta pristojnost vključevati pristojnost za sprejetje novega sklepa, s katerim se po potrebi dopolnijo deli akta, ki so postali dokončni.

250

V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da so bile sporne ugotovitve kršitve iz sklepa z dne 9. novembra 2010 ugotovljene v okviru enakega postopka, kot je tisti, ki je privedel do izpodbijanega sklepa, in na podlagi istega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

251

Dalje, ugotoviti je treba, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj je upoštevala izrek sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in zakaj je posledično omejila obseg novih ugotovitev kršitve v zvezi z njo (glej točki 206 in 207 zgoraj).

252

Nazadnje, kot je navedeno v točkah 9 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil s sodbo z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), sklep z dne 9. novembra 2010 razglašen za ničen med drugim v delu, v katerem je z njim tožeči stranki naložena globa, zaradi česar je Komisija za izvršitev navedene sodbe v okviru izpodbijanega sklepa ponovno sprejela določbo, s katero je tožeči stranki naložila globo zaradi njenega sodelovanja pri enotni in trajajoči kršitvi.

253

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija ravnala v mejah svoje pristojnosti.

[…]

407

Tožeča stranka v okviru osmega tožbenega razloga trdi, prvič, da je Komisija napačno uporabila pravo, ko je menila, da njena prijava za prizanesljivost z dne 27. februarja 2006 nima „znatne dodane vrednosti“, ker potrjuje informacije, ki jih je Komisija že prejela od družbe Lufthansa.

408

Drugič, tožeča stranka navaja, da je predložila nove dokaze o obstoju sporazumov, v katere je bilo vključenih več drugih prevoznikov, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijanem sklepu, vendar želi slednja zmanjšati njihov pomen z napačnim zatrjevanjem, da so že bili javni.

409

Tretjič, tožeča stranka navaja, da je predložila dokaze, ki so najmanj omogočili dokazati obseg in trajanje ugotovljene kršitve.

410

Četrtič, tožeča stranka trdi, da je presoja Komisije, v skladu s katero so bile njene izjave v okviru njene prijave za prizanesljivost, izmikajoče ali nejasne, hkrati napačna in neupoštevna.

411

Petič, tožeča stranka trdi, da je bila obravnavana nepravično v primerjavi z drugimi prosilci za prizanesljivost, ki so prejeli večja znižanja, čeprav so bili nekateri deležni enakih graj kot sama v izpodbijanem sklepu glede dokazne vrednosti njihovih izjav, drugi pa so, tako kot družba Air Canada, pokazali nepripravljenost za sodelovanje.

412

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

413

V skladu s točko 20 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 so lahko „[p]odjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev [za imuniteto pred globo], […] upravičena do pravice do zmanjšanja sleherne globe, ki bi jim bile sicer naložene“.

414

V skladu s točko 21 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 mora podjetje, „[d]a bi bilo […] upravičeno [do znižanja globe na podlagi točke 20 navedenega obvestila], […] Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze“.

415

V točki 22 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 je pojem dodane vrednosti opredeljen tako:

„Koncept ‚dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, zmožnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na kater[o] se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.“

416

V točki 23(b), prvi pododstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 so določeni trije razredi za znižanje globe. Prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21 navedenega obvestila, je upravičeno do znižanja zneska globe v višini od 30 % do 50 %, drugo podjetje v višini od 20 % do 30 %, naslednja podjetja pa so upravičena do največ 20‑odstotnega znižanja zneska globe.

417

Komisija ima široko polje proste presoje pri oceni kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji (sodbi z dne 10. maja 2007, SGL Carbon/Komisija, C‑328/05 P, EU:C:2007:277, točka 88, in z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 177).

418

Poleg tega dejstvo, da Komisija uporabi vse dokaze, s katerimi razpolaga, in torej tudi informacije, ki jih je tožeča stranka predložila v prijavi za prizanesljivost, ne dokazuje, da imajo te informacije znatno dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih je že imela (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2011, ThyssenKrupp Liften Ascenseurs/Komisija, T‑144/07, od T‑147/07 do T‑150/07 in T‑154/07, EU:2011:364, točka 398).

419

Nazadnje, izjava, ki zgolj v določenem obsegu potrjuje izjavo, ki jo je Komisija že prejela, ne olajša znatno naloge Komisije (glej sodbo z dne 17. maja 2011, Elf Aquitaine/Komisija, T‑299/08, EU:T:2011:217, točka 343 in navedena sodna praksa).

420

Komisija je v točkah od 1363 do 1371 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila ob vložitvi svoje prijave za prizanesljivost 27. februarja 2006, niso imeli „znatne dodane vrednosti“, zaradi česar se ni mogla šteti za prvo podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002. Komisija je šele v poznejši fazi upravnega postopka na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila naknadno, menila, da je tožeča stranka deveto podjetje, ki izpolnjuje pogoj iz točke 21 tega obvestila (glej točko 1381 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

421

Tako je Komisija v točki 1364 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila 27. februarja 2006, „sestavljeni iz številnih dokumentov, za katere je Komisija že vedela na podlagi pregledov, nekaterih novih dokumentov z omejeno vrednostjo za Komisijo in izjave podjetja, ki ostaja izmikajoča in nejasna glede omejevalnega sporazuma in sodelovanja [tožeče stranke] v njem“.

422

Komisija je na podlagi tega v točki 1365 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da „torej nimajo znatne dodane vrednosti, ker niti prijava za prizanesljivost niti dokumenti, predloženi 27. februarja 2006, Komisiji ne zagotavljajo pomembnih dodatnih dokazov o zatrjevani kršitvi“.

423

Prvič, poudariti je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija ni izključila, da imajo dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila 27. februarja 2006, „znatno dodano vrednost“ zgolj zato, ker le potrjujejo informacije, ki jih je že imela. Tako je Komisija med drugim ugotovila, da že ima številne dokumente, ki jih je predložila tožeča stranka, zlasti ker so bili odkriti med pregledom, opravljenim v njenih prostorih (točka 1370 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je navedla tudi, da nekateri dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, niso povezani z enotno in trajajočo kršitvijo (točki 1367 in 1370 obrazložitve navedenega sklepa) ali da ne podpirajo obstoja te kršitve (točka 1367 obrazložitve navedenega sklepa).

424

Drugič, kar zadeva dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in ki naj bi po njenem mnenju dokazovali obstoj sporazumov, navedenih v točki 408 zgoraj, te dokaze sestavljajo [zaupno]. ( 2 ) Komisija je zadnjenavedene uporabila [zaupno]. Vendar je Komisija v točki 1370 obrazložitve izpodbijanega sklepa [zaupno], ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, navedla, da je že bila seznanjena s tem stikom [zaupno].

425

Tretjič, dokazi, ki naj bi po mnenju tožeče stranke omogočili razširitev obsega in trajanja enotne in trajajoče kršitve, so sestavljeni [zaupno]. Ti dokazi so bili uporabljeni [zaupno].

426

V točki 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

[zaupno]

427

Iz točk 124 in 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je Komisija že imela [zaupno] informacije o stikih [zaupno].

428

Poleg tega je iz točke 193 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija po zaslugi dokumentov, pridobljenih med pregledom, opravljenim v prostorih tožeče stranke, že imela dokaze [zaupno].

429

Tako je v interni elektronski pošti [zaupno].

430

Dalje, v točki 336 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

[zaupno]

431

Izjave tožeče stranke, kot so povzete v točki 336 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrjujejo informacije, ki jih je v zvezi s tem predložila družba Lufthansa v svoji prijavi za prizanesljivost ter so povzete v točkah 124 in 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa. [zaupno] Vendar je treba poudariti, da so dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in so povzeti v točki 336 obrazložitve, sestavljale bodisi izjave, podane po spornem dejanskem stanju v okviru postopka, ki ga je začela Komisija, bodisi posredni dokazi [zaupno].

432

Četrtič, v zvezi s presojo Komisije glede [zaupno], v skladu s katero naj bi bila ta „izmikajoča in nejasna glede [spornega] omejevalnega sporazuma in sodelovanja [tožeče stranke] v njem“ (točka 1364 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je treba navesti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da ni izrecno priznala [zaupno] protikonkurenčne narave svojih izmenjav z družbo Lufthansa v zvezi z doplačilom za gorivo. Dejstvo, da ne priznava svojega sodelovanja pri protikonkurenčnem ravnanju, pa ni neupoštevno pri presoji dodane vrednosti njene ustne izjave.

433

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake, ko je glede na dokaze, ki jih je že imela, in vsebino prijave tožeče stranke za prizanesljivost z dne 27. februarja 2006 ugotovila, da ta ni imela znatne dodane vrednosti v smislu točke 21 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo: