62

Tožeča stranka je 30. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

63

Komisija je 29. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

64

Tožeča stranka je 3. januarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.

65

Komisija je 28. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.

66

Splošno sodišče je 24. aprila 2019 na predlog četrtega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da to zadevo predodeli razširjenemu senatu.

67

Splošno sodišče je 24. maja 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, strankama postavilo pisna vprašanja. Stranki sta odgovorili v za to določenem roku.

68

Stranki sta na obravnavi 12. junija 2019 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

69

Tožeča stranka je 18. junija 2019 predložila dokument, ki ga je Splošno sodišče zahtevalo na obravnavi 12. junija 2019.

70

Splošno sodišče je 24. junija 2019 končalo ustni del postopka.

71

Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je s sklepom z dne 31. julija 2020 na podlagi člena 113 Poslovnika odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka, ker je menilo, da zadeva ni dovolj razjasnjena in da je treba stranki pozvati, naj predložita stališča o trditvi, o kateri nista razpravljali.

72

Stranki sta v za to določenem roku odgovorili na več vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo 4. avgusta 2020, nato pa sta podali stališči o odgovorih nasprotne stranke.

73

Splošno sodišče je s sklepom z dne 6. novembra 2020 ponovno končalo ustni del postopka.

74

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

75

Komisija Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

213

Ta tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka trdi, da ji je Komisija nezakonito pripisala odgovornost za ravnanja nekdanje družbe Air France in družbe AF ter del ravnanj družbe KLM, je razdeljen na dva dela, od katerih se prvi nanaša na nezakonitosti, ki jih je Komisija storila s tem, da je tožeči stranki pripisala odgovornost za ravnanja družbe AF od 15. septembra 2004 in ravnanja družbe KLM od 5. maja 2005, drugi pa na nezakonitosti, ki jih je Komisija storila s tem, da je tožeči stranki pripisala odgovornost za ravnanja nekdanje družbe Air France med 7. decembrom 1999 in 15. septembrom 2004.

214

Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da je v točki 1085 izpodbijanega sklepa navedla, da je treba tožečo stranko in družbo AF šteti za solidarno odgovorni za plačilo globe zaradi njune udeležbe pri kršitvi. Tožeča stranka naj namreč nikakor ne bi bila udeležena pri navedenih ravnanjih, niti neposredno niti posredno, pri njih naj bi bila udeležena samo družba AF.

215

Splošno sodišče bo o tem očitku odločilo skupaj z drugim delom tega tožbenega razloga, saj sta neločljivo povezana.

216

Ta del, s katerim tožeča stranka zatrjuje, da ji je Komisija nezakonito pripisala odgovornost za ravnanja družbe AF, od 15. septembra 2004, in ravnanja družbe KLM, od 5. maja 2004, je razdeljen na štiri očitke, ki se nanašajo, prvi, na napako s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe KLM, od 5. maja do 15. septembra 2004, tožeči stranki, drugi, na nezadostno obrazložitev zavrnitve dokazov, ki dokazujejo samostojnost družb AF in KLM, tretji, na napake pri pripisu odgovornosti za ravnanja družb AF in KLM, od 15. septembra 2004, tožeči stranki ter četrti, na kršitev načel osebne odgovornosti ter individualizacije kazni in sankcij.

217

Najprej je treba preučiti drugi očitek, ki se nanaša na vprašanje, ali je Komisija upoštevala bistvene določbe postopka.

218

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni zadostno obrazložila zavrnitve dokazov, ki dokazujejo samostojnost družb AF in KLM, saj se je le implicitno sklicevala nanje in trdila, da glede družbe AF niso zadostovali za ovrženje domneve o izvajanju odločilnega vpliva. Po mnenju tožeče stranke bi morala Komisija konkretno preučiti vse dokaze, ki kažejo na navedeno samostojnost in sprejeti jasno stališče o ovrženju domneve o odgovornosti. Zgolj sklicevanje v točki 1083 obrazložitve izpodbijanega sklepa na sodno prakso, navedeno v točki 1073 obrazložitve navedenega sklepa, ter elemente, navedene v zaupni prilogi k temu sklepu, ne more zadostovati. Glede družbe KLM naj bi bila obveznost obrazložitve Komisije še večja, ker naj bi priznala, da ni uporabila domneve o odgovornosti. Vendar v tem sklepu naj sploh ne bi navedla dokazov, ki kažejo na samostojnost družbe KLM. Poleg tega naj bi pred Splošnim Sodiščem priznala, da v zadevnem sklepu ni obrazložila zavrnitve dokazne vrednosti dokazov, predloženih v upravnem postopku.

219

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

220

Najprej je treba opozoriti, da se kršitev pravil o konkurenci, ki jo stori hčerinska družba, lahko pripiše matični družbi, zlasti če ta hčerinska družba, čeprav je ločena pravna oseba, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak se v bistvu ravna po navodilih matične družbe, predvsem zaradi gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med tema pravnima subjektoma (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 30).

221

Ker sta v takšnem primeru matična in hčerinska družba del iste gospodarske enote in sta tako eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU, lahko Komisija odločbo, s katero je naloženo plačilo glob naslovi na matično družbo, ne da bi ji bilo treba dokazati, da je matična družba pri tej kršitvi osebno vpletena (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 31).

222

V posebnem primeru, ko je matična družba stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, je Sodišče pojasnilo, da ima ta matična družba na eni strani možnost odločilnega vplivanja na ravnanje te hčerinske družbe, na drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da navedena matična družba dejansko izvaja tak vpliv (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 32).

223

Da bi bilo v teh okoliščinah mogoče domnevati, da matična družba dejansko odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je celoten kapital te hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 33).

224

Poleg tega mora biti odločba o uporabi pravil Unije s področja konkurenčnega prava, takrat ko se nanaša na več naslovnikov in na pripis odgovornosti za kršitev, glede vsakega naslovnika dovolj obrazložena, zlasti glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev. Tako je treba v odločbi glede matične družbe, ki se šteje za odgovorno za kršitev hčerinske družbe, načeloma pojasniti razloge, ki utemeljujejo odgovornost te družbe za kršitev (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 34).

225

Zlasti v zvezi z odločbo Komisije, ki glede nekaterih naslovnikov temelji izključno na domnevi dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, je treba ugotoviti, da mora Komisija vsekakor – sicer postane ta domneva dejansko neizpodbojna – tem naslovnikom ustrezno predstaviti, zakaj elementi dejanskega stanja in pravni elementi, ki so se uveljavljali, niso zadostovali za ovrženje navedene domneve (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 35).

226

Vendar se Komisiji nikakor ni treba opreti samo na navedeno domnevo. Tej instituciji namreč nič ne preprečuje, da na podlagi drugih dokazov ali kombinacije teh dokazov in navedene domneve ugotovi, da matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo. V zadnjenavedenem primeru gre za metodo imenovano „dvojna podlaga“ (sodba z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točki 36 in 37).

227

V zvezi z odločbo, v kateri se odgovornost matične družbe za kršitev, ki jo je storila hčerinska družba, utemeljuje z metodo dvojne podlage, je celovita presoja dokazov, ki jih je predložila matična družba – če so ti dokazi upoštevni za ovrženje navedene domneve – načeloma v skladu s stopnjo obrazložitve, ki jo mora podati Komisija, saj matični družbi omogoča, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je Komisija odločila, da ji pripiše odgovornost za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija, C‑247/11 P in C‑253/11 P, EU:C:2014:257, točka 42).

228

Nazadnje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav mora Komisija obrazložiti svoje odločbe ter pri tem navesti dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev, se ne zahteva, da mora obravnavati vsa dejanska in pravna vprašanja, ki so jih v upravnem postopku postavili posamezni udeleženci, in zlasti, da mora zavzeti stališče o tistih, ki so očitno postranska, nepomembna ali nedvomno manj pomembna (glej sodbo z dne 6. februarja 2014, Elf Aquitaine/Komisija, T‑40/10, neobjavljena, EU:T:2014:61, točka 168 in navedena sodna praksa).

229

Najprej, v zvezi z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi dokazala samostojnost družbe AF, je Komisija v obravnavani zadevi po tem, ko je v točkah od 1070 do 1073 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla načela, ki se uporabljajo za opredelitev oseb, odgovornih za kršitev v okviru ene gospodarske enote, v točkah od 1081 do 1084 obrazložitve tega sklepa navedla:

„1081 Zaposleni v [družbi AF] so pri kršitvi sodelovali od 15. septembra 2004 do 14. februarja 2006.

1082 V istem obdobju pa je imela [tožeča stranka] v lasti 100 % ekonomskih in glasovalnih pravic v [družbi AF].

1083 V skladu s sodno prakso, navedeno [v točki 6.1 tega sklepa], se torej domneva, da je [tožeča stranka] v tem obdobju odločilno vplivala na [družbo AF]. [Tožeča stranka] ni predložila zadostnih dokazov za ovrženje domneve, da je odločilno vplivala na [družbo AF]. Zato sta [tožeča stranka] in [družba AF], za namene uporabe člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma [med ES in Švico o zračnem prometu], del istega podjetja, ki je storilo kršitve med 15. septembrom 2004 in 14. februarjem 2006.

1084 Poleg popolnega lastništva obstajajo tudi drugi elementi, ki kažejo, da je [tožeča stranka] v tem obdobju odločilno vplivala na [družbo AF], ali vsaj podpirajo domnevo v tem smislu (glej zaupno prilogo [k temu sklepu], ki je dostopna samo [tožeči stranki]).“

230

V zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu, v kateri so navedeni drugi dokazi iz točke 1084 obrazložitve navedenega sklepa, je v zvezi z družbo AF navedeno:

[zaupno] ( 2 )

231

Iz tega izhaja, da se je Komisija pri pripisu odgovornosti za ravnanja družbe AF tožeči stranki oprla hkrati na domnevo dejanskega izvajanja odločilnega vpliva, zaradi nadzora, ki ga je tožeča stranka imela zaradi lastništva celotnega kapitala družbe AF in vseh glasovalnih pravic, vezanih na delnice družbe AF, ter na vrsto indicev, ki kažejo na tako dejansko izvajanje. V zvezi s tem se je oprla, prvič, na pooblastila tožeče stranke za vodenje, usmerjanje in nadzor dejavnosti družbe AF prek svojih različnih organov družbe, drugič, na obstoj skupne strukture družb AF in KLM zlasti v zvezi s prevozom tovora, in tretjič, na kopičenje funkcij več vodilnih oseb med tožečo stranko in družbo AF.

232

Dalje, Komisija je v zvezi z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi dokazala samostojnost družbe KLM, v točkah od 1086 do 1088 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:

„1086 Zaposleni v [družbi KLM] so sodelovali pri kršitvi od 21. decembra 1999 do 14. februarja 2006, to je v celotnem obdobju kršitve. Družbo KLM je zato treba šteti za odgovorno zaradi njene neposredne udeležbe pri kršitvi.

1087 Kot je bilo pojasnjeno [v točki 2.2. navedenega sklepa] je [nekdanja družba Air France] pridobila nadzor nad družbo KLM. [Tožeča stranka] ima od 5. maja 2004 97,5 % ekonomskih in 49 % glasovalnih pravic v družbi KLM.

1088 Iz razlogov navedenih v zaupni prilogi [tega sklepa], ki je dostopna samo [tožeči stranki], Komisija ugotavlja, da je [tožeča stranka] od 5. maja 2004 odločilno vplivala na družbo KLM.“

233

V zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu, v kateri so navedeni drugi dokazi iz točke 1088 obrazložitve navedenega sklepa, je v zvezi z družbo KLM navedeno:

[zaupno]

234

Iz tega izhaja, da se je Komisija pri pripisu odgovornosti za ravnanja družbe KLM med 5. majem 2004 in 14. februarjem 2006 tožeči stranki hkrati oprla na kapital in glasovalne pravice tožeče stranke v družbi KLM ter na več dodatnih indicev, ki kažejo na dejansko izvajanje odločilnega vpliva na zadnjenavedeno družbo. V zvezi s tem se je oprla, prvič, na pooblastila tožeče stranke za vodenje, usmerjanje in nadzor dejavnosti družbe KLM prek svojih različnih organov družbe, drugič, na obstoj skupne strukture družb AF in KLM, zlasti v zvezi s prevozom tovora, in tretjič, na kopičenje funkcij več vodilnih oseb med tožečo stranko in družbo KLM.

235

Tožeča stranka pa je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zgolj navedla, da je „holdinška družba brez kakršne koli operativne dejavnosti na področju zračnega prometa“ in da ni bila „nikakor vpletena v zatrjevana ravnanja.“

236

Glede na navedeno Komisiji ni mogoče utemeljeno očitati, da v zvezi z zavrnitvijo dokazov, ki dokazujejo samostojnost družb AF in KLM ni podala podrobne obrazložitve, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz sodne prakse.

237

Poleg tega štiri sodbe, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ki se nanašajo na zahtevano raven obrazložitve Komisije ob nasprotnih dokazih, ki so predloženi v upravnem postopku in katerih namen je izpodbiti domnevo o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, spadajo v drugačen okvir kot obravnavana zadeva.

238

Na eni strani je Sodišče v sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija (C‑521/09 P, EU:C:2011:620), med drugim upoštevalo posebne okoliščine v zvezi s spremembo prejšnje prakse odločanja Komisije, ki se je sistematično opirala na metodo dvojne podlage (glej v tem smislu sklep z dne 7. februarja 2012, Total in Elf Aquitaine/Komisija, C‑421/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:60, točka 58).

239

Na drugi strani je treba področje uporabe sodb z dne 16. junija 2011, Air liquide/Komisija (T‑185/06, EU:T:2011:275), z dne 16. junija 2011, Edison/Komisija (T‑196/06, EU:T:2011:281), in z dne 27. novembra 2014, Alstom/Komisija (T‑517/09, EU:T:2014:999), presojati ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 226 in 227 zgoraj, v skladu s katero Komisija, kadar poveže dokaze o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva z domnevo o takem izvajanju, kot v obravnavanem primeru v zvezi s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe AF, zadostno utemelji svojo zavrnitev nasprotnih dokazov, ki jih predloži zadevno podjetje, s celovito presojo, ne da bi se izrekla o vsakem od teh dokazov.

240

Ta očitek je zato treba zavrniti.

241

Tožeča stranka trdi, da je bila v obliki holdinške družbe ustanovljena šele 15. septembra 2004. Po njenem mnenju matična družba ne more biti odgovorna za kršitveno ravnanje hčerinske družbe v obdobju pred prevzemom te hčerinske družbe, kadar ta po prevzemu še naprej opravlja dejavnost na zadevnem trgu. Zato meni, da v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 1089 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more biti odgovorna za ravnanja družbe KLM od 5. maja 2004.

242

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

243

V obravnavani zadevi je iz točke 1087 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da ima tožeča stranka od 5. maja 2014 v lasti 97,5 % kapitala in 49 % glasovalnih pravic v družbi KLM.

244

Kot pravilno poudarja tožeča stranka, se je subjekt, ki je imel ta delež in te glasovalne pravice v družbi KLM 5. maja 2004, imenoval Air France SA, to je nekdanja družba Air France (glej v zvezi s tem točko 53 zgoraj).

245

Vendar med strankama ni sporno, da sta tožeča stranka in nekdanja družba Air France ena in ista pravna oseba. Res se je Komisija v točki 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevala na pojem „pravno nasledstvo“. Vendar je iz navedene točke in točke 22 obrazložitve tega sklepa brez dvoma razvidno, da je nekdanja družba Air France s preoblikovanjem v holding in spremembo firme „postala“ tožeča stranka.

246

Natančneje, Komisija je v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:

„[Nekdanja družba Air France] je 5. maja 2004 pridobila izključni nadzor nad [družbo KLM] po javni ponudbi za zamenjavo delnic [nekdanje družbe Air France] za delnice družbe KLM. Od tega dne sta [nekdanja družba Air France] in družba KLM del skupine [AF]-KLM. [Nekdanja družba Air France] se je 15. septembra 2004 preoblikovala v holdinško družbo in preimenovala v družbo [AF]-KLM, medtem ko so bile dejavnosti zračnega prevoza [nekdanje družbe Air France] prenesene na hčerinsko družbo imenovano ‚Air France Compagnie Aérienne‘, preimenovano v [družbo AF].“

247

Tako je tožeča stranka v zvezi z nadzorom nad družbo KLM med 5. majem in 15. septembrom 2004 še naprej uresničevala pravice in prevzemala obveznosti, ki jih je pridobila, ko je poslovala še s firmo nekdanje družbe Air France.

248

Tožeča stranka zato napačno trdi, da jo je Komisija s tem, da ji je pripisala ravnanja družbe KLM od 5. maja do 15. septembra 2004, štela za odgovorno za kršitveno ravnanje njene hčerinske družbe v obdobju pred prevzemom te družbe.

249

Zato je treba ta očitek zavrniti.

250

Tožeča stranka trdi, da ji je Komisija napačno pripisala ravnanja družb AF in KLM od 15. septembra 2004, saj nikakor ni odločilno vplivala na ti družbi. Trdi, da je od 15. septembra 2004 zgolj finančni holding, ki ne opravlja nobene dejavnosti v sektorju prevoza tovora. Navaja, da je imela, na eni strani, zgolj vlogo usklajevanja in finančne konsolidacije, ki je obsegala zagotavljanje spoštovanja zakonskih obveznosti na področju računovodstva ter finančnega poročanja in preglednosti, in na drugi strani, vlogo pri določanju splošne strategije družb AF in KLM, ne da bi se vmešavala v njune operativne in poslovne dejavnosti ali jima dajala kakršne koli usmeritve. Družbi AF in KLM naj bi samostojno določali svojo poslovno politiko, strategijo, proračun in ravnanje v sektorju prevoza tovora.

251

V zvezi s tem tožeča stranka meni, da elementi, na katere se je Komisija sklicevala v zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu, ne dokazujejo njenega izvajanja odločilnega vpliva na družbi AF in KLM. Prvič, trdi, da njen odbor za strateško upravljanje ni nikoli dajal „zavezujočih priporočil“ družbama AF in KLM. Drugič, navaja, da ni hierarhičnega razmerja med njo – prek njenega upravnega odbora ter odbora za strateško upravljanje – na eni strani in družbama AF in KLM na drugi. Vse odločitve v zvezi z dejavnostjo prevoza tovora družb AF in KLM v zadevnem obdobju naj bi bile zaupane AF Cargo in KLM Cargo ter „Joint Cargo Management Committee“ (v nadaljevanju: JCMC). Tretjič, tožeča stranka poudarja, da se nobeden od članov njenih organov upravljanja iz navedene priloge, ki je bil v zadevnem obdobju član organov upravljanja družb AF in KLM, ni vmešaval v dejavnosti prevoza tovora družb AF ali KLM. Četrtič, trdi, da je JCMC le organ za usklajevanje dejavnosti prevoza tovora med družbama AF in KLM ter deluje le na njuni ravni, tako da ga ni mogla uporabiti za vmešavanje v poslovno politiko družb AF in KLM.

252

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

253

Najprej je treba razlikovati glede na to, ali se ta očitek nanaša na presojo Komisije v zvezi s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe AF ali presojo v zvezi s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe KLM.

254

V prvem primeru je, glede na domnevo o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, zaradi nadzora, ki ga je tožeča stranka imela zaradi lastništva celotnega kapitala družbe AF in vseh glasovalnih pravic, vezanih na delnice družbe AF, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 223 zgoraj, ta matična družba tista, ki mora predložiti dokaze, s katerimi je mogoče zadostno dokazati, da je njena hčerinska družba na trgu ravnala samostojno, in s tem ovreči navedeno domnevo.

255

V drugem primeru, če se navedena domneva ne uporablja, mora tožeča stranka dokazati le, da Komisija ni v pravno zadostni meri dokazala, da družba KLM o svojem ravnanju na trgu ni odločala samostojno.

256

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka navedla številne trditve proti elementom, ki jih je Komisija navedla v zaupni prilogi izpodbijanega sklepa, da bi dokazala izvajanje odločilnega vpliva na družbo AF. Te trditve je vseeno treba upoštevati, da se ugotovi, ali je Komisija pravilno štela, da tožeča stranka ni izpodbila navedene domneve. Ugotoviti je namreč treba, da navedene trditve v bistvu temeljijo na istih dejanskih okoliščinah, kot jih je navedla tožeča stranka, da bi ovrgla navedeno domnevo. Trditve o dejanskem stanju, navedene v podporo trditvam proti tem dokazom, ki pa jih tožeča stranka ni navedla za izpodbijanje navedene domneve, mora Splošno sodišče upoštevati kot upošteven element pri presoji, ali je družba AF samostojno odločala o svojem ravnanju na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2016, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, C‑155/14 P, EU:C:2016:446, točka 33). To velja zlasti za trditev, da odbor za strateško upravljanje tožeče stranke ni dajal „zavezujočih priporočil“.

257

Ta očitek je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.

258

Prvič, najprej je treba navesti, da sklicevanje tožeče stranke na to, da je finančni holding, samo po sebi ne more omajati ugotovitve, da je dejansko izvajala odločilni vpliv na družbi AF in KLM (glej v tem smislu sodbi z dne 24. marca 2011, Legris Industries/Komisija, T‑376/06, neobjavljena, EU:T:2011:107, točki 50 in 51, in z dne 14. julija 2011, Arkema France/Komisija, T‑189/06, EU:T:2011:377, točka 74). V okviru skupine družb je namreč holding, ki predvsem usklajuje finančne naložbe skupine, družba, ki zbira deleže različnih družb, njegova naloga pa je zagotavljanje enotnega vodenja teh družb, zlasti prek nadzora nad sredstvi (sodba z dne 15. julija 2015, HIT Groep/Komisija, T‑436/10, EU:T:2015:514, točka 125).

259

Določanje splošne strategije družb AF in KLM s strani tožeče stranke in širok obseg te strategije, ker je zajemala večino vzvodov razvoja skupine, katere krovna družba je tožeča stranka, še zdaleč ne potrjujeta, da ni bilo odločilnega vpliva, ampak nasprotno, podpirata ugotovitve Komisije v izpodbijanem sklepu.

260

Tudi če, kot trdi tožeča stranka, ta vloga ni pripeljala do njenega vključevanja v operativne in poslovne dejavnosti družb AF in KLM, je treba opozoriti, da se lahko odločilen vpliv, ki lahko upraviči pripis odgovornosti matični družbi za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba, nanaša tudi zgolj na poslovno politiko te hčerinske družbe v ožjem smislu (sodba z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija, neobjavljena, EU:T:2014:23, točka 45), in ni nujno, da je povezan z dnevnim upravljanjem hčerinske družbe (sodba z dne 26. septembra 2013, The Dow Chemical Company/Komisija, C‑179/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:605, točka 64).

261

Poleg tega je treba navesti, da ne le, da trditev tožeče stranke, da se ni vmešavala v operativne in poslovne dejavnosti svojih hčerinskih družb, ni podprta z nobenim dokazom, ampak je tudi delno v nasprotju z njenimi prejšnjimi izjavami, podanimi v odgovoru z dne 29. junija 2007 na vprašalnik Komisije z dne 12. junija 2007, ki je bil poslan med preiskavo in priložen tožbi. V skladu s temi izjavami se je namreč „[…]upravni odbor [tožeče stranke] […] vmešal […] v splošne poslovne usmeritve glede glavnih dejavnosti Skupine Air France‑KLM“.

262

Drugič, v zvezi s trditvijo, da sta družbi AF in KLM samostojno določali svojo poslovno politiko, strategijo, proračun in ravnanje v sektorju prevoza tovora, je treba najprej opozoriti, da tožeča stranka ponovno zgolj navaja trditve. Dalje, trditve tožeče stranke v bistvu temeljijo na samostojnosti oddelkov AF Cargo in KLM Cargo v razmerju do subjektov, ki jima pripadata, torej družbama AF in KLM, tako da ne omogočajo ugotovitve samostojnosti družb AF in KLM v razmerju do tožeče stranke. Nazadnje, primeri področij, ki jih navaja tožeča stranka in na katerih naj bi bila oddelka AF Cargo in KLM Cargo samostojna, kot sta – na operativni ravni – izvajanje logističnih dejavnosti, ki so neločljivo povezane z dejavnostjo prevoza tovora, ali – na strateški ravni – oblikovanje in določitev doplačila, niso v nasprotju s splošnejšim strateškim vodenjem, ki ga, kot trdi tožeča stranka, zagotavlja sama. Delitev nalog je namreč v skupini družb nekaj običajnega (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2011, Arkema France/Komisija, T‑189/06, EU:T:2011:377, točka 76).

263

Tretjič, glede dejstva, da odbor tožeče stranke za strateško upravljanje družbama AF in KLM ni dajal „zavezujočih priporočil“, se to nanaša na pravna razmerja med tožečo stranko in njenima hčerinskima družbama. Čeprav se na to opustitev sklicuje za izpodbijanje elementov, navedenih v zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu, je v teh okoliščinah treba že na tem mestu preučiti, ali je z njo mogoče omajati ugotovitve Komisije, ki se nanašajo na to, da njene hčerinske družbe niso samostojne.

264

Na eni strani je treba ugotoviti, da tožeča stranka v podporo tej trditvi ni predložila nobenega dokaza, kot so zapisniki ali poročila s sestankov odbora za strateško upravljanje.

265

Na drugi strani je treba navesti, da tožeča stranka ne zanika, da se je odbor za strateško upravljanje sestal v času med njegovo ustanovitvijo leta 2004 in koncem obdobja kršitve. Iz njenega odgovora z dne 29. junija 2007 na vprašalnik Komisije z dne 12. junija 2007 je razvidno tudi, da se je navedeni odbor v tem obdobju dejansko sestal in da je „[…] razpravljal predvsem o [strateških] vprašanjih“.

266

Ob upoštevanju vloge in pristojnosti odbora za strateško upravljanje, kot izhajata iz izvlečkov iz letnih poročil tožeče stranke za leta 2004/2005 in 2005/2006, priloženih k njenemu odgovoru z dne 29. junija 2007, se zdi malo verjetno, da namen posvetovanj tega odbora ni bil prav usklajevanje strategij hčerinskih družb AF in KLM. Iz teh izvlečkov namreč izhaja, da „odločitve [navedenega odbora] izražajo skupno stališče družb AF in KLM glede vseh pomembnih strateških odločitev, ki se nanašajo na poslovna, finančna, tehnična in operativna področja […]“.

267

Posebej glede „zavezujočih priporočil“ je navedeno, da „[odbor za strateško upravljanje] izdaja obvezna priporočila o navedenih vprašanjih upravnemu odboru [družbe AF], upravi in nadzornemu svetu družbe KLM“ ter da „[…] predsednik uprave družbe KLM, predsednik upravnega odbora [družbe AF] ter noben predsednik in direktor ali ključni član osebja povezanih subjektov ali njihovih hčerinskih družb, odvisno od primera, ne more sprejemati ali izvajati odločitev, ki spadajo v pristojnost [odbora za strateško upravljanje], če ta odbor predhodno ni sprejel obveznih priporočil“. Iz tega izhaja, da je sodelovanje družb AF in KLM na nekaterih področjih, povezanih z njuno dejavnostjo, pogojeno s sprejetjem zavezujočih (ali obveznih) priporočil odbora za strateško upravljanje tožeče stranke. Vendar tožeča stranka v obravnavani zadevi ni predložila nobenega dokaza in ni navedla nobene okoliščine, ki bi Splošnemu sodišču pojasnila, ali je navedeni odbor morda opustil svoje pristojnosti.

268

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeči stranki ni uspelo izpodbiti domneve – ki izhaja iz nadzora, ki ga ima zaradi lastništva celotnega kapitala družbe AF in vseh glasovalnih pravic, vezanih na delnice družbe AF – da je v obdobju med 15. septembrom 2004 in 14. februarjem 2006 dejansko odločilno vplivala na družbo AF.

269

Glede ugotovitve Komisije, da je tožeča stranka dejansko odločilno vplivala na družbo KLM, iz preučitve prvega sklopa trditev tožeče stranke v podporo temu očitku v točkah od 258 do 267 zgoraj ne izhaja nobena napaka pri presoji Komisije.

270

Preučiti je torej treba še trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na elemente, navedene v zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu v zvezi s povezavami, ki jih je imela z družbo KLM, pri čemer je treba trditve v zvezi z družbo AF zavrniti kot brezpredmetne, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je Komisija storila napako, ker se je oprla na zadevno domnevo.

271

Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da odbor za strateško upravljanje ni sprejel nobenega „zavezujočega priporočila“, je treba napotiti na ugotovitve iz točk od 263 do 267 zgoraj. Poleg tega se je Komisija v izpodbijanem sklepu oprla na pristojnost navedenega odbora za sprejetje takih priporočil (glej točko 233 zgoraj), tožeča stranka pa obstoja te pristojnosti ne izpodbija. Možnost tožeče stranke, da na ta način določi strategijo svoje hčerinske družbe, pa sama po sebi dokazuje obstoj vodstvenih pooblastil, zaradi katerih je mogoče dvomiti o samostojnosti ravnanja te hčerinske družbe.

272

Drugič, trditev tožeče stranke, ki se nanaša na neobstoj „razmerja hierarhične odvisnosti“ med njo – prek njenega upravnega odbora in odbora strateškega upravljanja – in družbo KLM, je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 262 zgoraj.

273

Tretjič, tožeča stranka neutemeljeno trdi, da se nobeden od članov njenih organov upravljanja iz zaupne priloge k izpodbijanemu sklepu, ki je bil v zadevnem obdobju član organov upravljanja družbe KLM, ni vmešaval v dejavnosti prevoza tovora. V zvezi s tem se namreč opira na okoliščino, da so bile vse odločitve v zvezi z dejavnostjo prevoza tovora znotraj družbe KLM zaupane oddelku KLM Cargo ali JCMC.

274

To trditev pa je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 262 zgoraj.

275

Dodatno je treba poudariti, da tožeča stranka zgolj zatrjuje, ne da bi to podprla z dokazi, da se člani, ki imajo vodstvene funkcije ali pooblastila hkrati v njenih organih in organih družbe KLM, niso vmešavali v dejavnosti prevoza tovora. Poleg tega, da ta trditev ni utemeljena, sama po sebi ne more ovreči obstoja teh prekrivanj, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomembnost vpletenosti matične družbe v upravljanje njene hčerinske družbe lahko potrjuje tudi dejstvo, da so na čelu hčerinske družbe številne osebe, ki imajo vodstvene funkcije v matični družbi (glej sodbo z dne 9. septembra 2015, Toshiba/Komisija, T‑104/13, EU:T:2015:610, točka 100 in navedena sodna praksa).

276

Četrtič, tožeča stranka zaman trdi, da je bil JCMC le organ za usklajevanje dejavnosti prevoza tovora družb AF in KLM, ki je deloval na njuni ravni, tako da ga tožeča stranka ni mogla uporabiti za vmešavanje v njune poslovne politike.

277

V zvezi s tem je Komisija v zaupni prilogi k izpodbijanemu sklepu navedla, da [zaupno] (glej točko 233 zgoraj). Vendar kot upravičeno poudarja tožeča stranka, dokazi v spisu in zlasti njen odgovor z dne 29. junija 2007 na vprašalnik Komisije z dne 12. junija 2007 kažejo na enotno strukturo, ki je bila organizirana na ravni oddelkov za prevoz tovora hčerinskih družb AF in KLM. Iz tega ne izhaja, da naj bi bila ta struktura vzpostavljena znotraj tožeče stranke ali da naj bi kakor koli drugače kazala na odločilni vpliv, ki naj bi ga slednja imela na svoji hčerinski družbi.

278

Vendar ostaja dejstvo, da drugi razlogi – ki niso bili upravičeno izpodbijani – ki jih je navedla Komisija v podporo pripisu odgovornosti za ravnanja družbe KLM od 5. maja 2004 tožeči stranki, in sicer, prvič, lastništvo 97,5 % kapitala in 49 % glasovalnih pravic v družbi KLM, drugič, pooblastila za vodenje, usmerjanje in nadzor tožeče stranke nad dejavnostmi družbe KLM prek njenega upravnega odbora in odbora strateškega upravljanja, in tretjič, dejstvo, da je na čelu družbe KLM več oseb, ki imajo vodstvene funkcije ali pooblastila v tožeči stranki, zadoščajo za ugotovitev dejanskega izvajanja odločilnega vpliva tožeče stranke na družbo KLM.

279

Glede na navedeno je treba ta očitek zavrniti.

280

Tožeča stranka trdi, da sta ji s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe AF od 15. septembra 2004 in družbe KLM od 5. maja 2004 kršeni načeli osebne odgovornosti ter individualizacije kazni in sankcij.

281

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

282

Opozoriti je treba, da je lahko podjetje na podlagi načela individualizacije kazni in sankcij, ki se uporablja v vsakem upravnem postopku, v katerem se lahko na podlagi pravil Unije o konkurenci izrečejo sankcije, sankcionirano le za dejanja, ki se mu individualno očitajo (glej v tem smislu sodbe z dne 13. decembra 2001, Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni/Komisija, T‑45/98 in T‑47/98, EU:T:2001:288, točka 63; z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija, od T‑122/07 do T‑124/07, EU:T:2011:70, točka 122, in z dne 11. julija 2014, RWE in RWE Dea/Komisija, T‑543/08, EU:T:2014:627, točka 68).

283

Vendar mora biti to načelo usklajeno s pojmom podjetja in s sodno prakso, v skladu s katero dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU, Komisiji omogoča, da odločbo o naložitvi glob naslovi na matično družbo skupine družb (glej v tem smislu sodbi z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija, od T‑122/07 do T‑124/07, EU:T:2011:70, točka 122, in z dne 11. julija 2014, RWE in RWE Dea/Komisija, T‑543/08, EU:T:2014:627, točka 69). Čeprav matična družba pri kršitvi ni neposredno udeležena, izvaja v tem primeru odločilen vpliv na hčerinske družbe, ki so pri kršitvi sodelovale. Iz tega izhaja, da v teh okoliščinah odgovornosti matične družbe ni mogoče šteti za objektivno odgovornost (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 77).

284

V takem primeru se matični družbi naloži sankcija za kršitev, za katero se šteje, da jo je storila sama (glej v tem smislu sodbe z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 77; z dne 17. maja 2011, Elf Aquitaine/Komisija, T‑299/08, EU:T:2011:217, točka 180, in z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točka 52).

285

Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ta očitek utemeljuje z neizvajanjem odločilnega vplivanja na družbi AF in KLM, ne da bi predložila elemente, ki niso bili navedeni že v okviru predhodnih očitkov, zadošča ugotovitev, da iz preučitve prvega in tretjega očitka prvega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka v zadevnih obdobjih odločilno vplivala na svoje hčerinske družbe. Iz tega sledi, da ta očitek temelji na napačni premisi.

286

Poleg tega, ker ni napak in ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 282 in 283, s pripisom odgovornosti za ravnanja družbe AF od 15. septembra 2004 in družbe KLM od 5. maja 2004 tožeči stranki nista kršeni načeli osebne odgovornosti ter individualizacije kazni in sankcij.

287

Zato je treba ta očitek zavrniti.

288

Posledično je treba prvi del prvega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

289

Ta del, s katerim tožeča stranka trdi, da je Komisija storila več nezakonitosti s tem, da ji je pripisala ravnanja nekdanje družbe Air France med 7. decembrom 1999 in 15. septembrom 2004, kar Komisija izpodbija, je razdeljen na tri očitke. Prvi se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na napake s pripisom odgovornosti za navedena ravnanja v zadevnem obdobju tožeči stranki, tretji pa na kršitev načel osebne odgovornosti ter individualizacije kazni in sankcij.

290

Najprej je treba navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu postopala v treh korakih. Prvič, v točki 1080 obrazložitve tega sklepa je Komisija pripisala dejanja nekdanje družbe Air France za obdobje od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004 tožeči stranki kot „naslednici“. V zvezi s tem se je oprla na ugotovitev, da je 15. septembra 2004 nekdanja družba Air France zaradi preoblikovanja v holding ter spremembe firme in dejavnosti družbe „postala“ tožeča stranka, kot je pojasnjeno v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

291

Drugič, Komisija je v točkah 1083 in 1084 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je tožeča stranka v obdobju od 15. septembra 2004 do 14. februarja 2006 odločilno vplivala na družbo AF.

292

Tretjič, Komisija je v točki 1085 obrazložitve izpodbijanega sklepa iz elementov, navedenih v točkah 290 in 291 zgoraj, sklepala, da je treba tožečo stranko in družbo AF šteti za solidarno odgovorni za plačilo globe zaradi njune udeležbe pri kršitvi od 7. decembra 1999 do 14. februarja 2006.

293

Kot je Komisija v bistvu potrdila na obravnavi, ta navedba udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi temelji na ugotovitvi, da sta pravna oseba, ki je bila neposredno vpletena v enotno in trajajočo kršitev do 15. septembra 2004, in tožeča stranka ena in ista pravna oseba, ki se razlikujeta samo po firmi in namenu družbe, ki sta se v vmesnem času spremenila (glej točki 244 in 290 zgoraj).

294

Tožeča stranka trdi, da v izpodbijanem sklepu ni dovolj obrazložen pripis odgovornosti za ravnanja nekdanje družbe Air France med 7. decembrom 1999 in 15. septembrom 2004 njej. Graja točko 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katere naj ne bi bilo mogoče razbrati statusa, ki ji je bil pripisan v zvezi z nekdanjo družbo Air France za navedeno obdobje, in zlasti, ali se je štela za gospodarsko ali pravno naslednico te družbe ali celo oboje.

295

Točka 1080 obrazložitve francoske različice izpodbijanega sklepa naj bi bila spremenjena glede na sklep z dne 9. novembra 2010. Tožeča stranka poudarja, da medtem ko je bilo v točki 1056 obrazložitve tega sklepa navedeno, da sta ona in družba AF gospodarski oziroma pravni naslednici nekdanje družbe Air France, kot je obstajala pred 15. septembrom 2004, pa se točka 1080 obrazložitve navedenega sklepa ne sklicuje več na veznik „oziroma“. Ta sprememba naj bi bila posledica napake, ki jo je Komisija priznala pred Splošnim sodiščem v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. decembra 2015, Air France‑KLM/Komisija (T‑62/11, neobjavljena, EU:T:2015:996). Tožeča stranka opozarja tudi, da taka sprememba ni bila izvedena v nizozemski in angleški različici istega sklepa, v katerih v zadnjenavedeni točki obrazložitve kot gospodarska naslednica nekdanje družbe Air France ni navedena ona, ampak družba AF.

296

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

297

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti obrazložitev prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 147).

298

Spoštovanje obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti navedenih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se akt nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU in člena 41(2)(c) Listine, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 150, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 45).

299

Kot je navedeno v točkah od 245 do 247 zgoraj, iz točke 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je Komisija pri pripisu odgovornosti za ravnanja družbe Air France tožeči stranki oprla na okoliščino, da je zadnjenavedena nastala s preoblikovanjem nekdanje družbe Air France v holding.

300

S tem je Komisija jasno in nedvoumno navedla razloge, zaradi katerih je tožeči stranki pripisala odgovornost za ta ravnanja, tako da ji je omogočila, da se seznani z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, Splošnemu sodišču pa, da opravi nadzor.

301

Nobena od trditev tožeče stranke ne omaje te ugotovitve.

302

Čeprav je v točki 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, kot navaja tožeča stranka, da sta tožeča stranka „in [družba AF] gospodarski in pravni naslednici nekdanje družbe Air France, kot je obstajala pred 15. septembrom 2004“, pa tega sklica ni mogoče razlagati ločeno.

303

Ugotoviti je namreč treba, da se v točki 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovitve, ki so navedene neposredno pred zadevnim sklicevanjem in ga podpirajo, nanašajo na pravno kontinuiteto med prejšnjo družbo Air France in tožečo stranko ter na gospodarsko kontinuiteto med nekdanjo družbo Air France in družbo AF. Poleg tega je v angleški in nizozemski jezikovni različici navedenega sklepa navedeno sklicevanje tako: „[Tožeča stranka] in [družba AF] sta torej pravni in gospodarski naslednici nekdanje družbe Air France“. Iz tega sledi, da je treba to sklicevanje na eni strani šteti za pisno napako, na drugi strani pa ga je treba razlagati tako, da je ugotovljena odgovornost tožeče stranke izključno na podlagi ugotovljene pravne kontinuitete z nekdanjo družbo Air France, o čemer se je Komisija tudi strinjala na obravnavi.

304

Tožeča stranka trdi, da ji Komisija za obdobje pred njeno ustanovitvijo, to je med 7. decembrom 1999 in 15. septembrom 2004, napačno pripisuje odgovornost za ravnanja nekdanje družbe Air France, ne glede na to, ali je treba točko 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa razlagati tako, da je tožeča stranka „gospodarska naslednica“ navedene družbe ali njena pravna naslednica ali oboje hkrati, enako kot družba AF.

305

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

306

Navesti je treba, da tožeča stranka v tožbi predvideva tri možnosti, v katerih bi bila odgovorna za ravnanja nekdanje družbe Air France za obdobje od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004. Gre za, prvič, možnost, v kateri bi bila tožeča stranka njena gospodarska naslednica, drugič, možnost, v kateri bi bila njena pravna naslednica, in tretjič, možnost, v kateri bi bila njena gospodarska in pravna naslednica. Z vidika pravnega nasledstva se tožeča stranka zgolj sklicuje na sodno prakso, navedeno v okviru prvega dela tega tožbenega razloga. Ta sklic se splošno nanaša na pogoje za pripis odgovornosti matični družbi za protikonkurenčna dejanja hčerinske družbe pred prevzemom te hčerinske družbe.

307

Tožeča stranka pa ni pojasnila, kako naj bi sodna praksa, na katero se sklicuje, vodila do izključitve njene odgovornosti za ravnanja nekdanje družbe Air France. Poleg tega se položaji, ki jih zajema ta sodna praksa, razlikujejo od položajev v obravnavani zadevi. Tožeča stranka ni prevzela nekdanje družbe Air France, temveč je nastala s spremembo firme in namena te družbe, kar zagotavlja pravno kontinuiteto pravic in obveznosti nekdanje družbe Air France v zvezi z njenimi dejavnostmi od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004.

308

Tožeča stranka je na obravnavi dodala, da utemeljevanje odgovornosti družbe AF za protikonkurenčna dejanja nekdanje družbe Air France z gospodarsko kontinuiteto med njima onemogoča „delitev odgovornosti“ s tožečo stranko. Komisija naj tako ne bi mogla odločiti, da odgovornost za dejanja nekdanje družbe Air France prenese na družbo AF in hkrati odgovornost za ta dejanja pripiše tožeči stranki.

309

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila v času, ko je bila storjena kršitev, načeloma odgovarjati za to kršitev, tudi če je bila v času sprejetja odločbe, ki ugotavlja kršitev, za vodenje podjetja odgovorna druga oseba (sodba z dne 16. novembra 2000, Cascades/Komisija, C‑279/98 P, EU:C:2000:626, točka 78).

310

Okoliščina, da so se nekatere značilnosti osebe, ki je zadevno podjetje vodila ob kršitvi, spremenile, na primer njena firma, ne omaje kontinuitete njenega pravnega obstoja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2000, SCA Holding/Komisija, C‑297/98 P, EU:C:2000:633, točki 28 in 29).

311

V obravnavani zadevi pa je iz točk 22 in 1080 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno in ni sporno, da je pravna oseba, vpletena v enotno in trajajočo kršitev pred 15. septembrom 2004, še naprej obstajala po tem datumu s spremenjeno firmo in dejavnostjo družbe. Nekdanja družba Air France, delujoči pravni subjekt, je tako „postala“ tožeča stranka, krovna družba skupine Air France‑KLM.

312

Iz tega sledi, da ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 309 in 310 zgoraj, Komisiji ni mogoče očitati, da je za ugotovitev odgovornosti tožeče stranke za dejanja nekdanje družbe Air France od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004 uporabila merilo pravne kontinuitete.

313

Glede okoliščine, da je bila družba AF kot gospodarska naslednica prav tako odgovorna za ta dejanja, je treba opozoriti, da je treba odločbo, sprejeto na področju konkurence v zvezi z več podjetji, čeprav je oblikovana in objavljena kot ena sama odločba, analizirati kot skupek več posamičnih odločb, v katerih je glede vsakega od podjetij, na katera so naslovljene, ugotovljena kršitev ali kršitve, ki se mu očitajo, in v katerih mu je, odvisno od primera, naložena globa (sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99P, C‑244/99P, C‑245/99P, C‑247/99P, od C‑250/99P do C‑252/99P in C‑254/99P, EU:C:2002:582, točka 100). Če se eden od naslovnikov sklepa odloči vložiti ničnostno tožbo, sodišče Unije odloča le o delih odločbe, ki se nanašajo nanj, medtem ko tisti, ki se nanašajo na druge naslovnike, načeloma niso predmet spora, o katerem mora odločiti sodišče Unije (sodba z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66), razen v primeru matične družbe, katere odgovornost bi bila v celoti izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins, C‑286/11 P, EU:C:2013:29, točki 43 in 49).

314

Ker odgovornost tožeče stranke za dejanja nekdanje družbe Air France ni izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe AF, iz tega sledi, da v okviru te tožbe Komisiji ni mogoče očitati, da je navedeni hčerinski družbi pripisala dejanja nekdanje družbe Air France od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004.

315

Glede na navedeno je treba ta očitek zavrniti.

316

Tožeča stranka trdi, da sta ji s pripisom odgovornosti za ravnanja nekdanje družbe Air France med 7. decembrom 1999 in 15. septembrom 2004 kršeni načeli osebne odgovornosti ter individualizacije kazni in sankcij. Trdi, da v tem obdobju še ni obstajala in da ni gospodarska naslednica nekdanje družbe Air France.

317

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

318

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke temeljijo na napačni premisi, da v času dejanj nekdanje družbe Air France „ni obstajala“. Kot je navedeno v točkah 293 in 311 zgoraj, sta namreč nekdanja družba Air France in tožeča stranka ena in ista pravna oseba, ki je bila ustanovljena pred dejanji nekdanje družbe Air France, storjenimi od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004.

319

Glede na navedeno je treba tretji očitek in zato drugi del prvega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

320

Prav tako je treba zavrniti očitek, naveden na začetku tega tožbenega razloga, v delu, v katerem se nanaša na neudeležbo tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi. Iz preučitve tega dela tožbenega razloga namreč izhaja, da odgovornost tožeče stranke za dejanja nekdanje družbe Air France od 7. decembra 1999 do 15. septembra 2004 ni izvedena odgovornost. Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

321

Tožeča stranka trdi, da dokazi, ki jih je družba Lufthansa predložila v okviru svoje prošnje za imuniteto, niso dopustni in jih je treba izločiti iz spisa. Družba Lufthansa naj namreč ne bi bila upravičena do imunitete pred globo, ker naj po vložitvi prošnje za imuniteto ne bi prenehala sodelovati pri enotni in trajajoči kršitvi in naj bi zato kršila pogoje iz točke 11(b) obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.

322

Brez zadevnih dokazov pa naj Komisija ne bi mogla začeti preiskave, kar naj bi priznala v točki 1302 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega naj bi bili ti dokazi podlaga za ta sklep, kot naj bi bilo poudarjeno v točki 1250 obrazložitve istega sklepa. Izločitev teh dokazov iz spisa bi torej morala pripeljati do razglasitve ničnosti navedenega sklepa v celoti.

323

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija. Na eni strani trdi, da je ta tožbeni razlog brezpredmeten, ker naj odvzem imunitete družbi Lufthansa ne bi povzročil nedopustnosti dokumentov, ki jih je ta predložila v okviru prošnje za imuniteto. Na drugi strani trdi, da je bila družba Lufthansa seznanjena z dejstvom, da se je štelo, da bi morebitno razkritje navedene prošnje lahko negativno vplivalo na učinkovit potek preiskave in na zmožnost Komisije, da preišče in sankcionira sporni kartel. Poleg tega naj bi do ohranitve stikov med družbo Lufthansa in drugimi obtoženimi prevozniki prišlo tudi na zahtevo organa tretje države, pristojnega za konkurenco.

324

Tožeča stranka odgovarja, da ta tožbeni razlog ni brezpredmeten in da trditve, ki jih je Komisija navedla pred Splošnim sodiščem v zvezi s posebnimi okoliščinami, ki naj bi upravičevale nadaljevanje kršitve družbe Lufthansa po vložitvi prošnje za imuniteto, niso dopustne, ker niso navedene v izpodbijanem sklepu. Meni, da take trditve, ker so ji bile prikrite, pomenijo „kršitev pravice do obrambe zaradi kršitve enakosti orožij“.

325

Tožeča stranka zato Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, naj predloži „podrobnosti dokazov“ v zvezi z novimi elementi, navedenimi v odgovoru na tožbo, da bi se lahko v celoti seznanila z okoliščinami, v katerih sta Komisija in organ tretje države, pristojen za konkurenco, družbo Lufthansa spodbudila k nadaljevanju kršitve po 7. decembru 2005.

326

Ugotoviti je treba, da trditve tožeče stranke v celoti temeljijo na premisi, da lahko nespoštovanje pogojev iz točke 11(b) obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 povzroči nedopustnost dokazov, predloženih v okviru prošnje za imuniteto.

327

Te trditve temeljijo na sodbah z dne 12. decembra 2012, Almamet/Komisija (T‑410/09, neobjavljena, EU:T:2012:676, točki 39 in 40), in z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija (T‑655/11, EU:T:2015:383, točke 44, 46 in 80), iz katerih izhaja, da dokazi, zbrani v popolnem nasprotju s postopkom, določenim za njihovo zbiranje in katerega namen je varstvo temeljnih pravic zadevnih oseb, v skladu s pravom Unije niso dopustni.

328

Vendar je treba ugotoviti, da pogoji za odobritev imunitete pred globami niso postopkovna pravila, ki se nanašajo na dokazovanje. Nanašajo se namreč na razloge, zaradi katerih priča sodeluje z organi in sami po sebi ne vplivajo na zakonitost zbiranja dokazov in možnost njihove uporabe (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2016:884, točki 76 in 77).

329

Poleg tega je treba v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da bi bila dopustitev takih dokazov v nasprotju z nekaterimi temeljnimi jamstvi ali bistvenimi postopkovnimi pravili, ki v njenih pisanjih niti niso natančno opredeljena, navesti, da se v skladu s sodno prakso podjetje, ki se odloči podati izjavo, da bi mu bilo odobreno zmanjšanje globe, zaveda, da bo – čeprav mu bo zmanjšanje odobreno le, če bo Komisija menila, da so izpolnjeni pogoji v obvestilu – ta izjava vsekakor tvorila del spisa in bo lahko uporabljena kot dokaz (sodba z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točka 111).

330

Splošno sodišče se je pri tej ugotovitvi oprlo na točko 31 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17; v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006), s katero je bilo nadomeščeno obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002, ki določa, da „vsaka izjava, dana Komisiji v zvezi s tem obvestilom, tvori del spisa Komisije in jo je torej mogoče uporabiti kot dokaz“.

331

Vendar je iz točke 37 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 razvidno, da se točka 31 navedenega obvestila uporablja za prošnje za prizanesljivost, o katerih ob začetku veljavnosti tega obvestila še ni bilo odločeno (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točki 27 in 111). To pa velja za prošnjo, ki jo je družba Lufthansa 7. decembra 2005 vložila pri Komisiji. O tej prošnji na dan začetka veljavnosti navedenega obvestila, 8. decembra 2006, namreč še ni bilo odločeno.

332

Poleg tega je v skladu s točko 33 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 „vsaka pisna izjava, dana Komisiji v zvezi s tem obvestilom, sestavni del njenega spisa“. Zato lahko Komisija tako izjavo uporabi kot dokaz. V točki 31 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 so tako le pojasnjene posledice, ki nujno izhajajo iz ohranitve navedene izjave v spisu.

333

Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke nič ne nasprotuje temu, da se ugotovitve Splošnega sodišča iz sodbe z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija (T‑352/09, EU:T:2012:673), ki se nanašajo na izjave prosilca za prizanesljivost, razširijo na vse dokaze, ki jih je predložilo podjetje, da bi pridobilo imuniteto pred globami.

334

Tako se je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija (T‑352/09, EU:T:2012:673), pri ugotovitvi, da se je na izjavo prosilca za prizanesljivost mogoče sklicevati kot dokaz, ne glede na izid njegove prošnje za prizanesljivost, v bistvu oprlo na prostovoljnost sodelovanja podjetja, ki želi doseči znižanje zneska globe, in na besedilo obvestila o prizanesljivosti, ki se uporablja za zadevna dejstva.

335

Prvič, dokazi, ki jih je družba Lufthansa v obravnavani zadevi predložila v okviru prošnje za imuniteto, so bili, tako kot izjava prosilca za prizanesljivost v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija (T‑352/09, EU:T:2012:673), predloženi prostovoljno.

336

Drugič, niti obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002 niti tisto iz leta 2006 ne vsebujeta določb, ki bi podjetjem, ki želijo sodelovati s Komisijo, vzbujala pričakovanja glede usode dokazov, ki so jih predložila ta podjetja, ki – čeprav so upravičena do pogojne imunitete pred globami (v skladu s točko 15 obvestila iz leta 2002 ali točko 18 obvestila iz leta 2006) – ne bi mogla izpolniti pogojev za pridobitev dokončne imunitete (v skladu s točko 19 obvestila iz leta 2002 ali točko 22 obvestila iz leta 2006). Ta položaj se razlikuje od pojasnil iz navedenih obvestil o usodi dokazov predloženih v podporo prošnji, za katero Komisija ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pogojne imunitete. V takem primeru lahko namreč podjetje umakne razkrite dokaze (glej točko 17 obvestila iz leta 2002 in točko 20 obvestila iz leta 2006).

337

Poleg tega bi samodejna izločitev – iz spisa – dokazov, ki jih je predložilo podjetje in iz katerih izhaja, da je sicer to podjetje upravičeno do imunitete pred globami ob vložitvi prošnje za imuniteto, vendar pogojev za dokončno imuniteto ne izpolnjuje na datum sprejetja sklepa o ugotovitvi kršitve, ogrozila polni učinek postopka prizanesljivosti. Komisija bi namreč ostala brez dokazov, ki so lahko bistveni za ugotovitev zadevne kršitve in sodelovanja podjetij pri tej kršitvi, v fazi, ko bi bila možnost, da se to pomanjkanje nadomesti z dodatnimi preiskovalnimi dejanji, znatno zmanjšana, zlasti zaradi nevarnosti uničenja dokazov. Poleg tega bi lahko bil uspeh postopkov odvisen od dobre volje prosilca za imuniteto, Komisija pa bi bila ovirana pri učinkovitem nadzoru nad izpolnjevanem pogojev za dodelitev imunitete pred globami, saj bi grožnja nepodelitve imunitete, glede na posledice, ki so z njo povezane, izgubila verodostojnost.

338

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da tudi če bi bilo dokazano, da družba Lufthansa ni spoštovala pogoja iz točke 11(b) obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, to Komisiji ne more odvzeti možnosti uporabe dokazov, predloženih v okviru prošnje navedene družbe za prizanesljivost.

[…]

498

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila očitne napake pri presoji in kršila načelo sorazmernosti, ker je ugotovila, da je družba AF neprekinjeno sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi med 7. decembrom 1999 in 14. februarjem 2006. Po njenem mnenju ima Komisija poleg stika med družbo AF in družbo Japan Airlines z dne 7. decembra 1999, navedenega v točki 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zadostne dokaze v zvezi z njo le za obdobje od 19. januarja 2001 do 19. oktobra 2005.

499

Stikov, na katere naj bi se Komisija oprla pri ugotovitvi sodelovanja družbe AF pri usklajevanju v zvezi z doplačilom za gorivo v obdobju od 7. decembra 1999 do 19. januarja 2001 in obdobju po 19. oktobru 2005, naj namreč ne bi bilo mogoče opredeliti za protikonkurenčne, saj so se nanašali na izmenjavo javnih informacij (točke 137, od 140 do 142, 554, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa), se izvajali zunaj EGP (točke 146, 152 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ali naj zanje Komisija ne bi dokazala njihovega protikonkurenčnega značaja (točke 530, 556 in obrazložitve izpodbijanega sklepa).

500

Poleg tega naj Komisija ne bi predložila nobenega veljavnega dokaza o udeležbi družbe AF pri delih enotne in trajajoče kršitve v zvezi z doplačilom za varnost in zavrnitvijo plačila provizij za obdobji po 19. oktobru 2005 oziroma 14. oktobru 2005.

501

Tožeča stranka v repliki dodaja, da Komisija od nje ne more zahtevati, naj dokaže, da se je po 19. oktobru 2005 javno distancirala od spornega kartela. Po njenem mnenju je Komisija tista, ki mora dokazati njeno udeležbo pri navedeni kršitvi po tem datumu.

502

Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.

503

Najprej je treba preučiti stike, za katere tožeča stranka trdi, da se nanašajo na izmenjavo javnih informacij (točke 137, od 140 do 142, 554, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa), drugič, stike, za katere trdi, da so se izvajali zunaj EGP (točke 146, 152 in 182 obrazložitve tega sklepa), in tretjič, stike, za katere trdi, da njihov protikonkurenčni značaj ni zadostno dokazan (točki 530 in 556 obrazložitve navedenega sklepa).

504

Tožeča stranka se je v tožbi med stiki, ki so se po njenem mnenju izvajali zunaj EGP, sklicevala tudi na stike, opisane v točki 563 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar je v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča pojasnila, da predlaga, naj se zavrnejo, ker ni zadostno dokazan njihov protikonkurenčni značaj.

505

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da stiki, za katere tožeča stranka trdi, da so se nanašali na izmenjavo javnih informacij, dejansko vključujejo tri vrste izmenjav.

506

Prvič, zadevni stiki vključujejo interna elektronska sporočila od drugih obtoženih prevoznikov, v katerih so izrecno navedeni stiki z družbo AF. Tako se Komisija v točki 137 izpodbijanega sklepa sklicuje na interno elektronsko sporočilo družbe Japan Airlines z dne 20. decembra 1999. Iz tega elektronskega sporočila izhaja izmenjava informacij med zaposlenim v družbi Japan Airlines in predstavnikom družbe AF na Japonskem. Ta izmenjava, ki je sledila stiku med družbama Japan Airlines in AF z dne 7. decembra 1999 – katerega protikonkurenčnega značaja tožeča stranka ne izpodbija (točka 136 obrazložitve navedenega sklepa) – se ni nanašala le na uvedbo doplačila za gorivo, ki ga je istega dne javno objavila družba AF. V okviru navedene izmenjave je predstavnik družbe AF na Japonskem družbi Japan Airlines sporočil tudi, da „bo to na vseh trgih objavljeno 22. decembra in po tem datumu“ in da je sedež družbe AF navezal stik s sedeži drugih prevoznikov, med katerimi je bila tudi družba Lufthansa, „da bi spodbudil izvajanje na enak način kot družba AF“.

507

Drugič, elektronska sporočila, navedena v točkah od 140 do 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zajemajo interna elektronska sporočila drugih prevoznikov, v katerih ni naveden noben določen stik med družbo AF in enim ali več drugimi prevozniki. V teh elektronskih sporočilih z dne 21. decembra 1999 in 3. januarja 2000 je zgolj naveden namen družbe AF in enega ali več drugih prevoznikov, da uvedejo doplačilo za gorivo. Vendar je družba AF, kot je navedeno v točki 506 zgoraj, že 20. decembra 1999 javno napovedala uvedbo doplačila za gorivo. Komisija ni navedla nobenega drugega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da so se avtorji internih elektronskih sporočil iz navedenih točk obrazložitve z namerami družbe AF seznanili drugače kot s to napovedjo. Sklicevanje v internem elektronskem sporočilu iz točke 141 obrazložitve navedenega sklepa na „sporočila za javnost in obvestila trgom“ v zvezi z doplačilom na gorivo, ki naj bi sledila „v prihodnjih dneh“, je preveč nejasno, da bi to dokazovalo.

508

V teh okoliščinah Komisija v točki 724 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni bila upravičena razlagati internih elektronskih sporočil iz točk od 140 do 142 obrazložitve navedenega sklepa tako, da potrjujejo obstoj izmenjave informacij med družbo AF in drugimi prevozniki.

509

Tretjič, elektronska sporočila iz točk 554, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa so elektronska sporočila, pri katerih je družba AF pošiljateljica ali ena od naslovnic.

510

Res je, da so bile informacije, ki jih je tožeča stranka izmenjala v okviru teh elektronskih sporočil, že predmet predhodnih javnih objav. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da navedenih elektronskih sporočil ni mogoče uporabiti zoper tožečo stranko.

511

Na eni strani je namreč treba opozoriti, da je izmenjava javno dostopnih informacij v nasprotju s členom 101(1) PDEU, če pomeni podporo drugemu protikonkurenčnemu mehanizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 281). V obravnavani zadevi pa so se vsa elektronska sporočila, navedena v točkah 554, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nanašala na prihodnje spremembe zneska doplačila za gorivo, za katerega tožeča stranka ne zanika, da je bil takrat predmet protikonkurenčnega usklajevanja med obtoženimi prevozniki.

512

Na drugi strani je treba ugotoviti, da informacije, izmenjane v okviru elektronskih sporočil iz točk 554, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso bile omejene na informacije, ki jih je družba AF že javno objavila. V točki 554 obrazložitve tega sklepa je navedeno elektronsko sporočilo z dne 15. novembra 2005, v katerem družba AF ni samo ponovila povečanja zneska dodatka za gorivo, ki ga je napovedala dan pred tem, ampak ga je tudi potrdila. Tako je družba AF s tem še dodatno zmanjšala negotovost glede sprememb višine dodatka za gorivo.

513

Komisija je v točkah 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa opisala izmenjave informacij med člani Air Cargo Council Switzerland (Švicarski Svet za letalski prevoz tovora, v nadaljevanju: ACCS). Izmenjava informacij iz točke 563 navedenega sklepa se je začela 28. novembra 2005 in končala 1. decembra istega leta. Izmenjava informacij iz točke 574 tega sklepa je bila opravljena 6. in 7. februarja 2006. Ti izmenjavi informacij se nista nanašali le na spremembo višine dodatka za gorivo, ki jo je nameravala izvesti družba AF, ampak tudi na spremembo višine, ki so jo nameravali izvesti drugi obtoženi prevozniki, med katerimi sta bili družbi Swiss in SIA. Vendar družba AF ni dokazala niti zatrjevala, da so bile vse te informacije že predmet predhodne javne objave.

514

Na drugem mestu, glede stikov, za katere tožeča stranka trdi, da so se izvajali zunaj EGP, je treba ugotoviti, da tožeča stranka trdi, da niso spadali v krajevno pristojnost Komisije. Tako v bistvu trdi, da so se trije stiki, opisani v točkah 146 in 152 obrazložitve navedenega sklepa, nanašali na vstopne proge in so potekali pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 411/2004 in Sklepa Skupnega odbora EGP št. 40/2005. Stik, opisan v točki 182 obrazložitve tega sklepa, naj bi se nanašal na proge iz Švice in naj bi se zgodil pred začetkom veljavnosti Sporazuma med ES in Švico o zračnem prometu.

515

Tudi če so se stiki iz točk 146, 152 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanašali izključno na proge, ki v zadevnih obdobjih niso spadale v pristojnost Komisije, je treba opozoriti, da se ta lahko opre na stike pred obdobjem kršitve, da bi ustvarila celostno podobo o položaju in tako podpre razlago nekaterih dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2008, Lafarge/Komisija, T‑54/03, neobjavljena, EU:T:2008:255, točki 427 in 428). To velja tudi, če Komisija pred tem obdobjem ni bila pristojna za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve pravil o konkurenci (glej v tem smislu sodbi z dne 30. maja 2006, Bank Austria Creditanstalt/Komisija,T‑198/03, EU:T:2006:136, točka 89, in z dne 22. marca 2012, Slovak Telekom/Komisija, T‑458/09 in T‑171/10, EU:T:2012:145, točke od 45 do 52).

516

Komisija je v točkah 107 in 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa v poglavju 4.1 z naslovom „Temeljna načela in struktura kartela“ navedla, da je preiskava razkrila kartel svetovnih razsežnosti, ki je temeljil na mreži dvostranskih in večstranskih stikov, ki so potekali „na različnih ravneh zadevnih podjetij […] in se v nekaterih primerih nanašali na različna geografska območja“.

517

Komisija je v točkah 109, 110, 876, 889 in 1046 obrazložitve ter opombi 1323 izpodbijanega sklepa pojasnila podrobna pravila delovanja te organizacije „na več ravneh“. Po njenem mnenju sta bili doplačili splošna ukrepa, katerih namen je bil njuna uporaba na vseh progah na svetovni ravni in nista bila specifična za posamezno progo. Odločitve glede doplačil naj bi bile praviloma sprejete na ravni sedeža vsakega prevoznika. Sedeži prevoznikov naj bi bili tako v „vzajemnem stiku“, ko je bila potrebna sprememba višine doplačila. Lokalno naj bi se prevozniki usklajevali, prvič, zaradi boljšega izvajanja navodil svojih sedežev ter prilagoditve tržnim razmeram in lokalnim predpisom, in drugič, zaradi usklajevanja in izvajanja lokalnih pobud. Komisija je v točki 111 obrazložitve navedenega sklepa pojasnila, da so se za to uporabljala lokalna združenja predstavnikov prevoznikov, zlasti v Švici.

518

Stiki, navedeni v točkah 146, 152 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so spadali prav v ta okvir. Prvič, vsi ti stiki so se nanašali na vzpostavitev ali izvajanje doplačila za gorivo v Singapurju (točka 146 obrazložitve), Indiji (točka 152 obrazložitve) in Švici (točka 182 obrazložitve). Drugič, večina teh stikov je bodisi sovpadala z razpravami med sedeži ali odločitvami sedežev o doplačilih (točka 146 obrazložitve) ali pa so se nanašali na navodila za posvetovanje s sedežem ali so na lokalni ravni odražali objave ali odločitve, ki so bile predhodno sprejete na centralni ravni (točki 152 in 182 obrazložitve). Tretjič, vsi ti stiki so potekali v okviru lokalnih združenj predstavnikov letalskih družb ali ob njih.

519

Komisija se je v točkah 724 in 792 obrazložitve izpodbijanega sklepa oprla na navedene stike v podporo svoji razlagi drugih dokazov, za katere se ne trdi, da niso v njeni pristojnosti. Navedeni stiki tako spadajo med številne sporne stike, ki jih je Komisija navedla v točki 724 obrazložitve tega sklepa kot podlago za ugotovitev, da je imela družba AF „stike s konkurenti na lokalni ravni“. Prav tako spadajo med več stikov pred 19. januarjem 2001, ki jih je Komisija v točkah od 722 do 724 obrazložitve navedenega sklepa očitala družbi AF.

520

Iz tega sledi, da Komisija ni prekoračila meja svoje pristojnosti s tem, da se je oprla na stike iz točk 146, 152 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi ustvarila celostno podobo spornega kartela in tako podprla razlago dokazov, ki jih je uporabila za to, da je tožeči stranki pripisala odgovornost za del enotne in trajajoče kršitve v zvezi z doplačilom za gorivo.

521

Vendar je treba ugotoviti – tako kot tožeča stranka – da Komisija ni dokazala udeležbe družbe AF pri enem od teh stikov, in sicer uradnem sestanku pododbora za tovorni promet (v nadaljevanju: PTP) Board of Airline Representatives (Združenje predstavnikov letalskih prevoznikov, v nadaljevanju: BAR) v Indiji, opisanem v točki 152 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar družba AF ne izpodbija, da je bila vabljena na navedeni sestanek, tako kot vsi člani PTP združenja BAR. Dejstvo, da so zadevni prevozniki nameravali razpravljati o doplačilu za gorivo z družbo AF, je samo po sebi indic, da je bila ta udeležena pri delu enotne in trajajoče kršitve v zvezi z doplačilom za gorivo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2012, GDF Suez/Komisija, T‑370/09, EU:T:2012:333, točka 226). Poleg tega iz elementov v spisu izhaja, da je vedela za predmet tega sestanka. Po neformalnem sestanku, ki je prav tako opisan v navedeni točki obrazložitve – za katerega tožeča stranka ne zanika, da je na njem sodelovala družba AF – je predsednik PTP združenja BAR predlagal organizacijo uradnega sestanka PTP združenja BAR, da bi zadevni prevozniki lahko dosegli sporazum o doplačilu za gorivo. Iz tega sledi, da je Komisija – v okviru širšega sklopa indicev – utemeljeno upoštevala vabilo družbi AF na sestanek za ugotovitev v točki 724 obrazložitve navedenega sklepa, da je družba AF sodelovala pri razpravah v zvezi z doplačilom za gorivo v okviru PTP združenja BAR v Indiji.

522

Iz navedenega izhaja, da je Komisija lahko zoper družbo AF upoštevala stike, opisane v točkah 146, 152 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

523

Na tretjem mestu, glede stikov, pri katerih tožeča stranka izpodbija njihov protikonkurenčni značaj, je treba ugotoviti, da vključujejo en sestanek in več telefonskih klicev. Na tem sestanku, ki je potekal 19. oktobra 2005 in je naveden v točki 530 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta družbi AF in Lufthansa „druga drugi zagotovili dosledno uporabo doplačil, se dogovorili, da se ne bo ponovil noben enostranski ukrep, kot je bila omejitev doplačila za gorivo s strani družbe AF, in da špediterji ne bi smeli prejeti provizij za doplačila“. Protikonkurenčnega značaja tega sestanka torej ni mogoče izpodbijati. Tožeča stranka je v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča priznala, da je bil zadevni sestanek del dokazov, ki jih je mogoče uporabiti zoper njo.

524

Izpodbijanje tožeče stranke se tako osredotoča na telefonske klice iz točk 530 in 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po mnenju tožeče stranke so bili ti klici opravljeni na pobudo družbe Lufthansa z edinim ciljem, da dopolni njen spis za prizanesljivost. Meni, da gre za „nadaljnje stike“, ki se niso nanašali na nove teme, temveč so bili namenjeni le ohranitvi „umetne povezave“ z družbo AF. Poleg tega trdi, da so bili telefonski klici z dne 21. novembra 2005 iz točke 556 obrazložitve navedenega sklepa zelo kratki in da ni mogoče sklepati, da je bil njihov cilj izmenjava informacij protikonkurenčnega značaja, saj je družba AF istega dne objavila znižanje doplačila za gorivo.

525

Z nobeno od teh trditev ni mogoče uspeti.

526

Prvič, trditev tožeče stranke, da je bil edini cilj telefonskih klicev iz točk 530 in 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa ohranitev umetne povezave z družbo AF za dopolnitev spisa o imuniteti družbe Lufthansa, ne temelji na nobenem konkretnem dokazu. Poleg tega elementi v spisu kažejo nasprotno. Tako je na eni strani telefonski klic iz točke 530 obrazložitve navedenega sklepa nadomestil sestanek, ki bi sledil sestanku z dne 19. oktobra 2005, katerega protikonkurenčna narava je dokazana (glej točko 523 zgoraj). Poleg tega se je Komisija v tem sklepu sklicevala na več drugih stikov, ki so potekali v tem obdobju in pri katerih je družba AF sodelovala (glej zlasti točki 525 in 563 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na drugi strani sta bila telefonska klica iz točke 556 obrazložitve istega sklepa opravljena 21. novembra 2005, to je isti dan, kot je bilo objavljeno sporočilo za medije družbe Lufthansa, v katerem je bilo objavljeno znižanje doplačila za gorivo in dva dni po sestanku 19. oktobra 2005, katerega protikonkurenčni značaj je dokazan (glej točko 523 zgoraj).

527

Drugič, telefonskih klicev iz točke 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče zavrniti, ker ni mogoče ugotoviti, da je bil njihov cilj izmenjava informacij protikonkurenčnega značaja. Poleg tega, da so bili ti klici opravljeni istega dne, kot je bilo objavljeno sporočilo za javnost družbe Lufthansa, v katerem je bilo objavljeno znižanje doplačila za gorivo, in dva dni po sestanku 19. oktobra 2005, jih je opravil direktor za cenovno politiko družbe Lufthansa, za katerega tožeča stranka sama priznava, da je „imel osrednjo vlogo pri ravnanjih na mednarodni ravni“. Ta zaposleni pri družbi Lufthansa je že predhodno klical družbo AF, da bi razpravljal o doplačilih (točke 357, 525 in 552 obrazložitve navedenega sklepa).

528

V zvezi z dejstvom, da so bili v klice iz točk 530 in 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa vpleteni zaposleni pri družbi Lufthansa, ki so domnevno vedeli, da je v postopku priprave prošnja za imuniteto, je treba na eni strani ugotoviti, da to nikakor ne zmanjšuje njihove protikonkurenčne narave. Na drugi strani pa bi zavrnitev klicev iz navedenih točk obrazložitve iz tega razloga lahko ogrozila polni učinek postopka prizanesljivosti s tem, da bi Komisiji preprečila upoštevanje dokazov, pridobljenih med datumom, ko se zadevni zaposleni seznani z namenom njegovega delodajalca, da zaprosi za imuniteto, in datumom prenehanja kršitve.

529

Poleg tega okoliščina, da je družba AF 21. novembra 2005 napovedala zmanjšanje dodatka za gorivo, še zdaleč ne vzbuja dvoma o protikonkurenčnem značaju stikov iz točke 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa, temveč njihov protikonkurenčni značaj potrjuje. Kot je razvidno iz navedene točke obrazložitve, je bilo namreč tudi v sporočilu za javnost, ki ga je družba Lufthansa poslala družbi Lan Airlines istega dne, tik preden ga je objavila, najavljeno znižanje dodatka za gorivo.

530

Tretjič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, nikakor ni nujno, da se stik nanaša na nov predmet ali da bi moral trajati določen čas, da ga je mogoče uporabiti zoper podjetje v okviru postopka zaradi kršitve pravil o konkurenci.

531

Iz tega sledi, da je Komisija zoper tožečo stranko utemeljeno upoštevala telefonske klice iz točk 530 in 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

532

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija zoper družbo AF lahko upoštevala stike iz točk 137, 146, 152, 182, 530, 554, 556, 563 in 574 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar ji ne more očitati tistih, ki so opisani v točkah od 140 do 142 obrazložitve navedenega sklepa.

533

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, ali je Komisija lahko štela, da je bila družba AF odgovorna za kršitev med 7. decembrom 1999 in 19. januarjem 2001 ter po 19. oktobru 2005.

534

V zvezi z obdobjem od 7. decembra 1999 do 19. januarja 2001, v katerem je veljalo le doplačilo za gorivo, je treba ugotoviti, da je imela Komisija na voljo več dokazov, ki jih je lahko veljavno upoštevala zoper družbo AF. To so, prvič, izmenjava med družbama AF in Japan Airlines iz decembra 1999 (točka 137 obrazložitve izpodbijanega sklepa), drugič, izjava družbe CPA o sestanku v Indiji „okoli januarja 2000“ (točka 152 obrazložitve navedenega sklepa), tretjič, zapisnik sestanka PTP združenja BAR z dne 3. februarja 2000 (točka 146 obrazložitve tega sklepa), in četrtič, zapisnik sestanka ACCS z dne 17. januarja 2001 (točka 182 obrazložitve istega sklepa). Obdobje, v katerem Komisija družbi AF ne očita nobenega stika, se je torej začelo 4. februarja 2000 in končalo 17. januarja 2001. To obdobje zato ne traja „skoraj eno leto ter en mesec in pol“, temveč največ enajst mesecev in trinajst dni.

535

V okoliščinah tega primera je tako obdobje dovolj dolgo, da je treba preveriti, ali je bila udeležba družbe AF pri enotni in trajajoči kršitvi prekinjena med 4. februarjem 2000 in 17. januarjem 2001.

536

V zvezi s tem je treba opozoriti, da to, da neposredni dokaz o udeležbi podjetja pri zadevni kršitvi v nekem obdobju ni bil predložen, ne preprečuje, da se tudi za to obdobje ugotovi sodelovanje pri kršitvi, če ta ugotovitev temelji na objektivnih in skladnih indicih (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točka 27 in navedena sodna praksa).

537

To, da zadevno podjetje v primeru kompleksne kršitve ne sodeluje pri enem ali več tajnih stikih ali ne izraža svojega strinjanja z rezultati enega od njih, ne pomeni, da je pri zadevni kršitvi prenehalo sodelovati (sodba z dne 24. marca 2011, Kaimer in drugi/Komisija, T‑379/06, neobjavljena, EU:T:2011:110, točka 66).

538

Na drugi strani je javno distanciranje pomembno dejstvo, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da je protikonkurenčno ravnanje prenehalo. Obratno je odsotnost javnega distanciranja okoliščina, na katero se Komisija lahko sklicuje pri dokazovanju, da podjetje nadaljuje s protikonkurenčnim ravnanjem. Vendar gre le za enega od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je podjetje dejansko še naprej sodelovalo pri kršitvi, ali pa je, nasprotno, kršitev opustilo. Ta dejavnik ni dovolj za utemeljitev ugotovitve o neprekinjenem sodelovanju zadevnega podjetja, če je v daljšem obdobju prišlo do več tajnih stikov, ki se jih njegovi predstavniki niso udeležili. Komisija mora torej predložiti tudi druge dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točki 23 in 28).

539

Ti dokazi se lahko med drugim nanašajo na naravo zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 237), na delovanje zadevnega kartela (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011, Aragonesas Industrias y Energía/Komisija, T‑348/08, EU:T:2011:621, točki 243 in 244), na ravnanje zadevnega podjetja na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 5. decembra 2006, Westfalen Gassen Nederland/Komisija, T‑303/02, EU:T:2006:374, točka 139 in navedena sodna praksa, in z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 241), na uvrstitev zadevnega ravnanja v enotno kršitev, ki vsebuje več drugih delov, ali na učinke navedenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točki 242 in 245).

540

Komisija je v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „[so bili] najmanj od konca leta 1999 uvajanje doplačila za gorivo, uporaba mehanizmov doplačil za gorivo in uvedba njihovih sprememb predmet usklajevanja med več [obtoženimi prevozniki]“. V točkah od 133 do 153 obrazložitve istega sklepa je opisala dokaze, ki kažejo, da je bilo med začetkom decembra 1999 in februarjem ali marcem 2000 več prevoznikov, med njimi tudi družba AF, vključenih v stike z namenom uvedbe dodatka na gorivo na centralni ravni v začetku leta 2000 in njegove uporabe na lokalni ravni. V tej zvezi je treba obravnavati stike iz točk 136, 137, 146 in 152 obrazložitve tega sklepa, ki jih je Komisija uporabila proti družbi AF.

541

Vendar je Komisija v točki 884 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da se je „pogostost stikov med prevozniki časovno spreminjala“. Ugotovila je, da so bili stiki v zvezi z doplačilom za gorivo „posebej pogosti, ko so se indeksi goriva približali ravni, ki bi lahko povzročila zvišanje ali zmanjšanje, vendar so bili v drugih obdobjih [lahko] manj pogosti“.

542

Potem ko je bilo doplačilo za gorivo na začetku leta 2000 uvedeno, se je cena goriva, kot je razvidno iz točk od 157 do 165 obrazložitve izpodbijanega sklepa, šele poleti 2000 dovolj zvišala, da je prevoznike spodbudila k temu, da so – septembra in oktobra istega leta – pričeli z razpravami o zvišanju doplačila za gorivo, ali v primeru prevoznikov, ki tega še niso storili, o uvedbi doplačila za gorivo. Vendar dokazi, opisani v navedenih točkah obrazložitve, izkazujejo le malo stikov, od katerih je bil velik del v obliki dvostranskih stikov.

543

Kot je razvidno iz točk od 166 do 183 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so obtoženi prevozniki vzpostavili pogostejše in večstranske stike v zvezi doplačilom za gorivo šele, ko je družba Lufthansa napovedala njegovo zmanjšanje v začetku leta 2001. Družba AF je bila med temi prevozniki, tožeča stranka pa ni dokazala niti zatrjevala, da bi se družba AF medtem javno distancirala od enotne in trajajoče kršitve med 4. februarjem 2000 in 17 januarjem 2001. Prav tako ne trdi, da se je v tem obdobju družba AF na zadevnem trgu ponovno obnašala lojalno in neodvisno od konkurence, niti ne izpodbija tega, da so se učinki usklajevanja v zvezi z doplačilom za gorivo nadaljevali v tem obdobju. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija lahko štela, ne da bi storila napako, da je družba AF odgovorna za enotno in trajajočo kršitev v navedenem obdobju.

544

V zvezi z obdobjem po 19. oktobru 2005 je treba ugotoviti, da je imela Komisija na voljo več dokazov, ki jih je lahko veljavno upoštevala zoper družbo AF. V zvezi z doplačilom za gorivo gre za telefonski klic z družbo Lufthansa konec novembra 2005 (točka 530 obrazložitve izpodbijanega sklepa), elektronsko sporočilo družbi Japan Airlines z dne 15. novembra 2005 (točka 554 navedenega sklepa), telefonske klice z družbo Lufthansa z dne 21. novembra 2005 (točka 556 obrazložitve navedenega sklepa) in za elektronska sporočila, ki so si jih člani ACCS izmenjali med 28. novembrom in 1. decembrom 2005 ter 6. in 7. februarjem 2006 (točki 563 in 574 obrazložitve istega sklepa).

545

Nasprotno pa je treba ugotoviti – kot navaja tožeča stranka – da nobeden od dokazov, ki jih ima Komisija na voljo v zvezi z doplačilom za varnost in zavrnitvijo plačila provizij, ni poznejši od 19. oktobra 2005 oziroma 14. oktobra 2005. Zadnji dokazi, ki jih je Komisija uporabila proti družbi AF, so iz 14. oktobra 2005 v zvezi z zavrnitvijo plačila provizij (točka 697 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi z doplačilom za varnost Komisija ni opredelila nobenega konkretnega stika, pri katerem bi družba AF sodelovala leta 2005, čeprav je v točki 639 obrazložitve navedenega sklepa navedla, da je direktor prodaje družbe Lufthansa za Belgijo, Francijo, Luksemburg, Nizozemsko in Švicarsko konfederacijo navedel, da se je srečal z zaposlenim tožeče stranke v zvezi z zgornjo mejo doplačila za varnost.

546

Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka v svojih pisanjih iz tega ne izpeljuje nobene posebne posledice. V delu, v katerem trdi, da je prenehala sodelovati pri delih enotne in trajajoče kršitve v zvezi z doplačilom za varnost in zavrnitvijo plačila provizij po 14. oktobru oziroma 19. oktobru 2005, je treba ugotoviti, da se moti. Najprej, družba AF je še naprej sodelovala pri delu navedene kršitve v zvezi z doplačilom za gorivo po 19. oktobru 2005 (glej točki 544 in 545 zgoraj) in ne trdi, da ni vedela, da so se drugi obtoženi prevozniki še naprej usklajevali glede doplačila za varnost in zavrnitve plačila provizij po tem datumu. Dalje, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da se je družba AF na zadevnem trgu po 19. oktobru 2005 ponovno obnašala lojalno in neodvisno od konkurence ali da bi izrazila voljo, da se distancira od delov enotne in trajajoče kršitve, ki se nanašata na doplačilo za varnost in zavrnitev plačila provizij. Ne izpodbija niti tega, da so se učinki teh delov kršitve nadaljevali po tem datumu. Nazadnje, izvajanje doplačila za varnost in zavrnitve plačila provizij naj bi zahtevala veliko manj stikov kot izvajanje doplačila za gorivo. V nasprotju z doplačilom za gorivo namreč doplačilo za varnost ni temeljilo na indeksu, katerega spremembe so zahtevale redne prilagoditve. To pojasnjuje, zakaj so bili po njegovi uvedbi leta 2001 med prevozniki v zvezi z njegovim izvajanjem le posamični stiki (glej točko 579 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri zavrnitvi plačila provizij je šlo zgolj za zavrnitev popustov špediterjem, zato se niso zahtevale tako redne prilagoditve kot pri doplačilu za gorivo. V teh okoliščinah je Komisija na podlagi dokazov, ki jih je imela na voljo, upravičeno sklepala, da se udeležba družbe AF pri delih te kršitve, ki sta se nanašala na doplačilo za varnost in zavrnitev plačila provizij, ni končala oktobra 2005.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo: