1

Tožeča stranka, RY, je 1. novembra 2014 nastopila delo pri Evropski komisiji kot začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU), na podlagi pogodbe za nedoločen čas.

2

V skladu s členoma 2 in 3 pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 11. decembra 2014 podpisal generalni direktor generalnega direktorata Komisije za človeške vire in varnost, je tožeča stranka od 1. novembra 2014 opravljala funkcijo namestnika vodje kabineta člana Komisije, pri čemer je bila uvrščena v razred AD 12, stopnja 2.

3

Na podlagi dodatka k pogodbi o zaposlitvi, podpisanega 2. oktobra 2015 z učinkom od 1. oktobra 2015, so se naloge tožeče stranke spremenile, tako da je bila odslej zaposlena na delovnem mestu strokovnjaka v kabinetu člana Komisije in uvrščena v razred AD 13, stopnja 2.

4

Komisija je s sklepom generalnega direktorja generalnega direktorata za kadrovske zadeve in varnost z dne 27. aprila 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odpovedala pogodbo tožeče stranke kot začasnega uslužbenca podlagi člena 47(c)(i) PZDU z učinkom od 1. avgusta 2016. V tem sklepu je bil predviden trimesečni odpovedni rok za obdobje od 1. maja 2016 do 31. julija 2016, med katerim je tožeča stranka morala biti na voljo generalnemu direktoratu. Ker je bila tožeča stranka v med odpovednim rokom odsotna z dela zaradi bolezni, je odpoved dejansko nastopila 30. oktobra 2016.

5

Tožeča stranka je 27. julija 2016 pri organu Komisije, pooblaščenem za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije. Tožeča stranka se je v utemeljitev pritožbe sklicevala po eni strani na kršitev člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in po drugi strani na nespoštovanje člena 2(c) PZDU.

6

Tožeča stranka je v pritožbi v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 41 Listine zatrjevala, da izpodbijani sklep ni vseboval nikakršne obrazložitve in da je prišlo do kršitve pravice do izjave. Tožeča stranka je v pritožbi v delu B, naslovljenem „Temelj“, v točki 1 med drugim poudarila, da ni bila obveščena o razlogih za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ni imela možnosti pred OPSP uveljavljati elementov, ki vplivajo na nepravilnost izpodbijanega sklepa. V točki 2 istega naslova je dodala, da je ni ne zadevni član Komisije ne kdo drug obvestil o izgubi zaupanja.

7

Podpredsednica Komisije, zadolžena za proračun in človeške vire, je kot OPSP z odločbo z dne 28. novembra 2016 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe) zavrnila pritožbo tožeče stranke.

8

OPSP je v tej odločbi menil, da ne obstaja obveznost, da se zadevni osebi pred odpovedjo omogoči, da poda izjavo, kadar je bil, tako kot v obravnavani zadevi – ker je šlo za začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(c) PZDU – sklep o prenehanju pogodbe sprejet zaradi izgube zaupanja. OPSP je vsekakor ocenil, da je treba trditev o nespoštovanju pravice do obrambe zavrniti, ker je bilo tožeči stranki omogočeno, da predstavi svoje stališče glede odhoda iz kabineta, med drugim na sestankih, ki sta bila organizirana septembra in decembra 2015.

9

Poleg tega je OPSP menil, da je bil izpodbijani sklep ustrezno obrazložen. V zvezi s tem je OPSP med drugim navedel, da je bila tožeča stranka večkrat obveščena, da njena uspešnost ni zadovoljiva, in da je bila vsaj dvakrat omenjena možnost o prenehanju njene pogodbe po eni strani med razgovori z vodjo kabineta in po drugi strani s članom Komisije. OPSP je dodal, da so bili v odločbi o zavrnitvi pritožbe tožeči stranki predstavljeni dodatni elementi obrazložitve.

10

Tožeča stranka je 10. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

11

Splošno sodišče je na predlog devetega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

12

Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka in da v okviru ukrepa procesnega vodstva pozove stranki, naj ustne navedbe osredotočita na vprašanje upoštevnosti tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, zagotovljene s členom 41(2) Listine, in – pod predpostavko, da je tak razlog upošteven – na način izvrševanja pravice do izjave, zlasti glede vloge zadevnega člana Komisije oziroma OPSP.

13

Stranki sta na obravnavi 12. septembra 2018 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

14

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

15

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave, zagotovljene s členom 41(2)(a) Listine. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev upravnega organa obveznosti obrazložitve iz člena 41(2)(c) Listine.

17

Najprej je treba preučiti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave.

18

Tožeča stranka v podporo temu tožbenemu razlogu trdi, da je pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni nihče obvestil o tako imenovanem prenehanju zaupnega razmerja in da Komisija ni predložila dokaza v podporo svojim trditvam o domnevnih razgovorih s članom Komisije in vodjo kabineta, zlasti septembra in decembra 2015.

19

Komisija oporeka trditvam tožeče stranke. Med drugim navaja, da sprejetje sklepa o prenehanju pogodbe zaradi izgube zaupanja v primeru pogodbe, sklenjene na podlagi člena 2(c) PZDU, ne zahteva, da bi zadevna oseba predhodno podala izjavo, ter da naj bi član Komisije in vodja kabineta pred sprejetjem izpodbijanega sklepa tako ali tako tožečo stranko večkrat zaslišala.

20

Člen 41 Listine, naslovljen „Pravica do dobrega upravljanja“, določa:

„1.   Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

2.   Ta pravica vključuje predvsem:

21

Ugotoviti je treba, da se ta določba uporablja splošno, kot je razvidno iz njenega besedila (sodba z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 84).

22

Sodišče je tudi vedno potrdilo pomen pravice do izjave in njen zelo širok obseg v pravnem redu Evropske unije, pri čemer je štelo, da se mora ta pravica upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 85 in navedena sodna praksa).

23

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba pravico do izjave spoštovati, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 86 in navedena sodna praksa).

24

Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa).

25

Namen te pravice je med drugim, da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z svojim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino (sodba z dne 11. decembra 2014, Boudjlida,C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 37).

26

Pravica do izjave pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 88 in navedena sodna praksa).

27

Navedena pravica mora tako upravnemu organu omogočiti, da vodi postopek na način, ki mu omogoča, da odločbo sprejme ob polnem poznavanju dejstev in jo obrazloži tako, da lahko zadevna oseba, če je treba, učinkovito uveljavlja pravico do pravnega sredstva (glej po analogiji sodbo z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 59).

28

Nazadnje, obstoj kršitve pravice do izjave je treba presojati, med drugim, glede na pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 9. februarja 2017, M., C‑560/14, EU:C:2017:101, točka 33 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi ni sporno, da sporni sklep, v katerem je odločeno, da se tožeči stranki kot začasnemu uslužbencu odpove pogodba, pomeni posamični ukrep, ki je bil sprejet proti tožeči stranki in ki jo prizadene v smislu člena 41(2)(a) Listine.

30

Vendar Komisija poudarja, da imajo osebe, ki naloge opravljajo v kabinetih članov Komisije, posebno vlogo. Trdi, da ker morajo te osebe uživati zaupanje člana Komisije, na katerega so vezane, sprejetje sklepa o prenehanju pogodbe zaradi izgube zaupanja v primeru pogodbe, sklenjene na podlagi člena 2(c) PZDU, ne zahteva, da bi zadevna oseba predhodno podala izjavo.

31

V zvezi s tem drži, da ima član Komisije na razpolago kabinet, sestavljen iz sodelavcev, ki so njegovi osebni svetovalci. Zaposlitev teh sodelavcev se opravi intuitu personae, kar pomeni na način, ki pušča široko presojo, zadevne osebe pa so izbrane tako zaradi poklicnih in moralnih kvalitet kot tudi zaradi sposobnosti, da se prilagodijo delovnim metodam, značilnim za zadevnega člana Komisije, in tem njegovega kabineta v celoti (sodba z dne 11. julija 2006, Komisija/Cresson, C‑432/04, EU:C:2006:455, točka 130).

32

Široka diskrecijska pravica člana Komisije pri izbiri sodelavcev je upravičena med drugim s posebno naravo nalog, ki se opravljajo v kabinetu člana Komisije, in s potrebo po ohranitvi odnosov medsebojnega zaupanja med članom Komisije in njegovimi sodelavci (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 29. aprila 2004, Parlament/Reynolds, C‑111/02 P, EU:C:2004:265, točka 51).

33

Vendar narava nalog, ki se opravljajo v kabinetu člana Komisije, in potreba po ohranitvi odnosov medsebojnega zaupanja ne moreta zadevnega sodelavca prikrajšati za pravico do izjave pred sprejetjem sklepa o enostranski odpovedi pogodbe zaradi izgube zaupanja.

34

Prvič, spomniti je namreč treba, da je pravica zadevne osebe do izjave pred sprejetjem vseh posamičnih odločb, ki jo prizadenejo, izrecno navedena v določbah člena 41(2)(a) Listine, ki ima od 1. decembra 2009 – datuma začetka veljavo Lizbonske pogodbe – enako pravno veljavo kot Pogodbi. Zato je treba, ker se Komisija sklicuje na sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča za uslužbence Evropske unije, v skladu s katero zadevni osebi, kadar se v zvezi z njo sprejme sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izgube zaupanja, ni zajamčena pravica do izjave v upravnem postopku (sodbe z dne 24. februarja 2010, P/Parlament, F‑89/08, EU:F:2010:11, točke od 31 do 33; z dne 7. julija 2010, Tomas/Parlament, F‑116/07, F‑13/08 in F‑31/08, EU:F:2010:77, točki 100 in 101, ter z dne 24. oktobra 2011, P/Parlament, T‑213/10 P, EU:T:2011:617, točka 43), spomniti, da – kot je pozneje razsodilo Sodišče za uslužbence – je treba odslej upoštevati določbe Listine, ki imajo enako pravno veljavo kot Pogodbi (sodbi z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 37, in z dne 22. maja 2014, CU/CESE, F‑42/13, EU:F:2014:106, točka 37).

35

Drugič, dodati je treba, da je spoštovanje pravice do izjave v zvezi z odpovedjo pogodbe za nedoločen čas začasnega uslužbenca, do katere je prišlo na pobudo upravnega organa, toliko bolj nujno, ker tak ukrep – pa če je še tako upravičen – pomeni dejanje z resnimi posledicami za zadevno osebo, ki izgubi zaposlitev in katere poklicna pot bi bila lahko prizadeta mnoga leta (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 2015, DD/FRA, F‑106/13 in F‑25/14, EU:F:2015:118, točka 95).

36

Tretjič, če je predvideno, da se uslužbenec, ki opravlja naloge v kabinetu člana Komisije, odpusti zaradi izgube zaupanja – kar je razlog, glede katerega ima zadevni član Komisije široko diskrecijsko pravico – je z dobrim upravljanjem zahtevano, da je zadevna osebna predhodno obveščena o predvidenem ukrepu odpustitve in da lahko predloži pripombe, da bi se na primer popravila morebitna napaka, opravil morebiten nesporazum ali podale trditve o dejavnikih, ki se nanašajo na njen poklicni ali osebni položaj.

37

Četrtič, zlasti kadar izguba zaupanja izhaja iz vrednostnih sodb zadevnega člana Komisije v odnosu do njegovega sodelavca, bi lahko zadevni član po tem, ko je bilo njegovemu sodelavcu omogočeno predstaviti pripombe, ocenil, da zaupanje ni dokončno izgubljeno.

38

Poleg tega, čeprav OPSP s svojo presojo ne sme nadomestiti presoje zadevnega člana Komisije glede dejanske izgube zaupanja, mora OPSP vendarle najprej preveriti, ali se resnično navaja neobstoj ali izguba zaupanja, se nato prepričati o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2014, CU/CESE, F‑42/13, EU:F:2014:106, točka 41) in se nazadnje glede na zatrjevani razlog prepričati, da z zahtevo za odpoved pogodbe niso kršene temeljne pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 41) ali zlorabljena pooblastila. OPSP lahko v tem okviru med drugim glede na pripombe, ki jih poda zadevna oseba, oceni, da posebne okoliščine upravičujejo, da se predvidijo drugi ukrepi in ne odpoved, na primer zaposlitev zadevne osebe pri opravljanju drugih nalog v okviru Komisije.

39

Petič, poudariti je treba, da se Komisija v podporo tezi, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni bila dolžna zaslišati tožeče stranke, ne sklicuje upravičeno na sodbo z dne 29. aprila 2004, Parlament/Reynolds (C‑111/02 P, EU:C:2004:265). Okoliščine obravnavane zadeve se namreč razlikujejo od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana tista sodba, ki se je nanašala na dejansko stanje pred začetkom veljavnosti Listine. Poleg tega je bil sporni sklep v tisti zadevi sklep, s katerim se je končala napotitev uradnika Evropskega parlamenta, ki je opravljal naloge generalnega sekretarja politične skupine in s katerim je bil ta uradnik vrnjen v generalni direktorat, iz katerega je izhajal, ne pa sklep o odpovedi delovnega razmerja začasnega uslužbenca.

40

Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, sklepa o odpovedi pogodbe za nedoločen čas začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(c) PZDU zaradi izgube zaupanje ni mogoče sprejeti, ne da bi bila pred tem spoštovana pravica tega uslužbenca do izjave, zagotovljena s členom 41(2)(a) Listine.

41

Zato se lahko tožeča stranka v tej tožbi učinkovito sklicuje na kršitev pravice do izjave.

42

V tej fazi je treba presoditi, ali pravica tožeče stranke do izjave ni bila spoštovana.

43

Tožeča stranka trdi, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni podala izjave. Navaja, da je pred odpovedjo pogodbe nihče ni obvestil o tako imenovani izgubi zaupanja. Prejela naj ne bi nobene listine z navedbami o nezmožnosti opravljanja svojih nalog ali težavah glede učinkovitosti in obnašanja v službi. Trdi, da Komisija ni predložila dokaza, da so bili opravljeni pogovori, navedeni v točkah od 28 do 36 odgovora na tožbo, s članom Komisije in vodjo kabineta, zlasti ne sestanka z dne 3. septembra in 14. decembra 2015. Dodaja, da ugovarja trditvam Komisije v zvezi s tem.

44

Komisija trdi, da je tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijanega sklepa večkrat podala izjave. Tožeča stranka, ki je bila sprva zaposlena kot namestnik vodje kabineta, naj bi imela težave s prilagajanjem na institucionalni kontekst in z opravljanjem svojih nalog glede na področje varnosti, kar je bilo prioritetno področje člana Komisije, o čemer naj bi se vodja kabineta in član Komisije s tožečo stranko večkrat pogovarjala. 3. septembra 2015 naj bi bil opravljen sestanek med vodjo kabineta in tožečo stranko, med katerim naj bi se razpravljalo o odhodu zadnje iz kabineta. Temu sestanku naj bi sledil razgovor s članom Komisije o isti tematiki. Komisija poudarja, da je bilo oktobra 2015 tožeči stranki ponujeno delovno mesto strokovnjaka, da bi se ji omogočilo nadaljnje delo v kabinetu. Vodja kabineta naj bi 14. decembra 2015 poklical tožečo stranko, o vprašanju njenega odhoda pa naj bi se konkretneje razpravljalo. Tožeči stranki naj bi bilo ponovno omogočeno, da predstavi svoje stališče in se o njem ponovno osebno pogovori s članom Komisije med poznejšim razgovorom. Kljub pobudam kabineta naj se delo tožeče stranke ne bi izboljšalo. Zato naj bi se član Komisije aprila 2016 odločil za sprejetje ukrepov zaradi odpovedi pogodbe tožeče stranke zaradi izgube zaupanja.

45

Spomniti je treba, da kadar se sme odločba sprejeti samo ob spoštovanju pravice do izjave, je treba zadevni osebi omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče glede predvidenega ukrepa v okviru korespondence ali pogovora, ki ga začne OPSP, ki nosi dokazno breme (glej v tem smislu sodbi z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 47, in z dne 3. junija 2015, BP/FRA, T‑658/13 P, EU:T:2015:356, točka 54). Komisija v dupliki napačno zatrjuje, da tožeča stranka nosi dokazno breme glede vprašanja, ali je pred sprejetjem izpodbijanega sklepa podala izjavo.

46

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da je bilo tožeči stranki v okviru korespondence ali pogovora omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče o predvidenem ukrepu.

47

Čeprav namreč Komisija trdi, da so bili opravljeni razgovori med članom Komisije in vodjo Kabineta na eni strani ter tožečo stranko na drugi strani – tudi ob predpostavki, da bi lahko taki razgovori tožeči stranki omogočili, da učinkovito predstavi svoje stališče o predvidenem ukrepu v smislu točke 45 zgoraj – o tem ni predložila dokaza, tožeča stranka pa njenim trditvam ugovarja. Komisija ni npr. predložila nobenega zapisa, nobenega elektronskega sporočila, nobenega pričevanja. Poleg tega ne trdi, da sta bila na razgovorih septembra in decembra 2015 tožeči stranki omenjena izguba zaupanja in odpoved pogodbe iz tega razloga.

48

Čeprav je res, kot trdi Komisija, da sodna praksa, navedena v točki 45 zgoraj, ne zahteva zaslišanja in da je navedeno zaslišanje predmet poročila ali zapisnika, da bi bila spoštovana pravica do izjave, kljub temu velja, da mora Komisija – če začasni uslužbenec tako kot v obravnavani zadevi ugovarja, da je lahko podal izjavo – dokazati, da je bilo zadevni osebi omogočeno, da predstavi pripombe glede namena Komisije, da odpove njeno pogodbo s sklicevanjem na izgubo zaupanja. Poleg tega okoliščina, ki jo je poudarila Komisija, da so kabineti članov Komisije majhni, sama po sebi ne omogoča, da bi se štelo za dokazano, da je uslužbenec, ki dela v enem od takih kabinetov, pred sklepom o odpovedi delovnega razmerja lahko na ustrezen način podal izjavo. Nazadnje, čeprav tožeča stranka ne podaja pojasnil ali dokazil glede sestankov v septembru in decembru 2015, katerih obstoj zatrjuje Komisija, zadošča ugotovitev, da ugovarja trditvam Komisije, da naj bi na teh sestankih lahko učinkovito podala izjavo, pri čemer golim trditvam Komisije ni mogoče dati prednosti pred zanikanjem druge stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točki 69 in 70).

49

Poleg tega glede vprašanja, ki ga obravnava Komisija, ali tožeča stranka dopustno in utemeljeno očita, da ni bilo sestavljeno poročilo o koncu poskusne dobe, zadostuje ugotovitev, da to vprašanje ne vpliva na sklep, da Komisija ni dokazala, da je bila spoštovana pravica tožeče stranke do izjave.

50

Iz tega izhaja, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni bila spoštovana pravica tožeče stranke do izjave.

51

V skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev pravice osebe, da se izjasni, povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil rezultat tega postopka, če te kršitve ne bi bilo, drugačen (sodbi z dne 10. septembra 2013, G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točka 38, in z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 157; glej tudi sodbi z dne 9. septembra 2015, De Loecker/ESZD, F‑28/14, EU:F:2015:101, točka 127 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da če bi ji bilo pred sprejetjem izpodbijanega sklepa omogočeno, da se izjavi, bi bila lahko seznanjena z očitki, ki se nanašajo nanjo, lahko bi predstavila pripombe ter predložila elektronska sporočila, ki bi dokazali, da so razlogi, ki jih navaja Komisija, neutemeljeni. Navaja, da so očitki, ki jih navaja Komisija za utemeljitev izpodbijanega sklepa, subjektivni in bi jih bilo glede na njihovo naravo mogoče spremeniti, če bi ji bila dana pravica do izjave.

53

V zvezi s tem iz odločbe o zavrnitvi pritožbe v bistvu izhaja, da izguba zaupanja med tožečo stranko in zadevnim članom Komisije izvira iz „težav [tožeče stranke] s prilagajanjem na institucionalni kontekst in z opravljanjem svojih nalog glede na področje varnosti, kar je bil prioritetno področje člana Komisije“. Poleg tega glede na odločbo o zavrnitvi pritožbe tožeča stranka „ni znala svetovati [članu Komisije] v zvezi s spisi in med drugim razviti strategije državljanstva“.

54

Take zelo splošno oblikovane trditve izhajajo iz presoj o delu tožeče stranke ter se opirajo tako na objektivne elemente kot na vrednostne sodbe. Zlasti te zadnje so, kot upravičeno poudarja tožeča stranka, zaradi subjektivnosti že po naravi take, da jih je mogoče spremeniti v pogovoru z zadevno osebo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2015, Wahlström/Frontex, T‑653/13 P, EU:T:2015:652, točka 28). Poleg tega – ne glede na to, kako zelo subjektivne so bile v obravnavani zadevi presoje – ker Komisija tožeči stranki ni ponudila nobene možnosti za predstavitev njenega stališča, je tej odvzela priložnost dokazati, da je mogoča drugačna presoja njenega dela, in s tem poskusiti ponovno vzpostaviti zaupanje med članom Komisije in njo samo. Tožeča stranka bi namreč lahko, če bi lahko podala izjavo, predstavila pripombe o svojem delu ali svojem poklicnem ali osebnem položaju, ki bi lahko ponudile drugačen pogled na očitke zoper njo.

55

To velja še toliko bolj, ker ima, kot je bilo poudarjeno v točkah 32 in 36 zgoraj, zadevni član Komisije široko diskrecijsko pravico pri izbiri sodelavcev, zaposlenih na podlagi člena 2(c) PZDU, kar mu daje precejšnjo svobodo glede predlaganih odpustitev navedenih sodelavcev in pri ponovni preučitvi takega predloga.

56

Če bi tako v okoliščinah obravnavane zadeve šteli, da bi OPSP nujno sprejel enak sklep, če bi bilo tožeči stranki omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče v okviru upravnega postopka, bi to pomenilo, da bi temeljni pravici do izjave, določeni v členu 41(2)(a) Listine, odvzeli ves smisel, ker že sama vsebina te pravice zahteva, da se zadevni osebi omogoči vpliv na zadevni postopek odločanja (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2011, Marcuccio/Komisija, T‑236/02, EU:T:2011:465, točka 115, in z dne 5. oktobra 2016, ECDC/CJ, T‑395/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:598, točka 80).

57

Nazadnje, glede trditve, ki ji je Komisija oporekala v odgovoru na tožbo in ki se nanaša na to, da naj tožeča stranka ne bi smela v poznejši fazi sodnega postopka predložiti elektronskih sporočil, na katere se je sklicevala v tožbi – pod predpostavko, da obstajajo in da je njihova vsebina takšna, kot jim jo pripisuje tožeča stranka – je treba poudariti po eni strani, da tožeča stranka ni predložila teh elektronskih sporočil pred Splošnim sodiščem, in po drugi strani, da morebitna nedopustnost navedenih elektronskih sporočil pred Splošnim sodiščem ne vpliva na možnost, ki bi jo imela tožeča stranka – če bi podala izjavo – da predloži ta elektronska sporočila ali v vsakem primeru vse druge koristne elemente v upravnem postopku za to, da bi se poskušala izogniti sprejetju sklepa o odpovedi delovnega razmerja.

58

V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da bi v postopku za odpustitev lahko prišlo do drugačnega rezultata, če bi bila tožeča stranka pravilno zaslišana.

59

Iz navedenega izhaja, da je treba sprejeti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, zagotovljene s členom 41(2)(a) Listine.

60

Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, drugega tožbenega razloga tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, pa ni treba preučiti.

61

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija v obravnavanem primeru s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo: