1

Intervenientka, Landeskammer für Land- und Forstwirtschaft in Steiermark (deželna zbornica za kmetijstvo in gozdarstvo, Avstrija), je 15. oktobra 2007 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) pridobila mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Evropska unija, pod številko 900100, te figurativne znamke:

2

Proizvodi, na katere se nanaša izpodbijana znamka, spadajo v razred 29 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „Bučno olje, proizvedeno v skladu s tehničnimi zahtevami, ki jih določa Uredba [Komisije (ES) št. 1263/96 z dne 1. julija 1996 o dopolnitvi Priloge k Uredbi (ES) št. 1107/96 o registraciji geografskih označb in geografskega porekla po postopku iz člena 17 Uredbe (EGS) št. 2081/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 4)]“.

3

Tožeča stranka, Gabriele Schmid, je 18. oktobra 2013 pri EUIPO vložila zahtevo za razveljavitev izpodbijane znamke zaradi neuporabe na podlagi člena 51(1)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (postal člen 58(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)). Tožeča stranka je v tej zahtevi navedla, da se izpodbijana znamka v Evropski uniji ni resno in dejansko uporabljala v neprekinjenem obdobju petih let za proizvode, na katere se nanaša.

4

Intervenientka je 24. februarja 2014 predlagala zavrnitev zahteve za razveljavitev, pri čemer je v dokaz resne in dejanske uporabe izpodbijane znamke predložila številne dokumente (priloge od A.1 do A.66 k vlogi, ki jo je intervenientka predložila oddelku za izbris).

5

Oddelek za izbris pri EUIPO je z odločbo z dne 8. julija 2015 razveljavil izpodbijano znamko z učinkom od 18. oktobra 2013. Menil je, da sporočeni dokazi ne izkazujejo dovolj obsega uporabe izpodbijane znamke med obdobjem, ki ga je upošteval, to je od 18. oktobra 2008 do 17. oktobra 2013. Po njegovem mnenju naj bi se predloženi računi nanašali izključno na sredstva oglaševanja in stroške usposabljanja, ki niso dokazovali prodaje proizvodov. Oddelek za izbris je navedel, da na drugih prilogah ni bilo navedbe datuma ali pa izpodbijana znamka ni bila razvidna ter da resna in dejanska uporaba, s katero se ohranijo pravice iz znamke, zato ni bila dokazana.

6

Intervenientka je 2. septembra 2015 pri EUIPO na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe št. 2017/1001) vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris. Kot prilogo k svoji vlogi, v kateri so bili navedeni razlogi za pritožbo pred odborom za pritožbe pri EUIPO, je predložila številne dokumente, s katerimi je nameravala dokazati obseg uporabe izpodbijane znamke.

7

Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 7. decembra 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) razveljavil odločbo oddelka za izbris. V bistvu je ugotovil, da je bila resna in dejanska uporaba izpodbijane znamke dokazana.

8

Najprej, odbor za pritožbe je navedel, da za ugotovitev, ali se je izpodbijana znamka resno in dejansko uporabljala v skladu s členom 15(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 18(1) Uredbe 2017/1001), prvič, ni upoštevno vprašanje, ali je označba „Steirisches Kürbiskernöl“ zaščitena kot zaščitena geografska označba (ZGO) v smislu Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1). Drugič, vprašanje, ali je ta označba opisna označba ali splošen izraz, naj ne bi bilo upoštevno za ugotovitev, ali je šlo za tako uporabo (točke od 17 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe).

9

Dalje, glede dokaza resne in dejanske uporabe je odbor za pritožbe menil, da je oddelek za izbris pravilno, prvič, naložil dokazno breme glede take uporabe, s katero se ohranijo pravice imetnika iz znamke, in drugič, upošteval dokaze, ki sta jih predložili intervenientka in tožeča stranka, pri čemer je upošteval razloge, ki so jih navedli slednja in njeni poklicni zastopniki (točke od 21 do 23 obrazložitve izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je dodal, da dejstev, ki jih obe stranki štejeta za nesporna, stranki ne smeta več dokazovati in oddelek za izbris jih ne sme več preučevati (točki 25 in 26 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10

Nazadnje, odbor za pritožbe je zato, da bi ugotovil, ali je šlo za uporabo izpodbijane znamke v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009, ugotovil, da se spor ne nanaša na kraj, obdobje in intenzivnost uporabe izpodbijane znamke, zato oddelek za izbris ne bi smel preučiti teh elementov, ampak samo vprašanje, ali je prišlo do uporabe v registrirani obliki na eni strani in kot znamke na drugi (točka 26 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11

Glede tega, prvič, v zvezi z obliko uporabe izpodbijane znamke je odbor za pritožbe navedel, da se registrirana oblika razlikuje od uporabljene oblike. Poudaril je namreč, da uporabljena oblika spodaj desno prikazuje emblem Unije, ki se nanaša na varstvo zadevnih proizvodov kot ZGO na ravni Unije (točki 36 in 37 obrazložitve izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je dodal, da je bila taka navedba obvezna za zaščitene proizvode in bi bil ta znak lahko nameščen tudi neodvisno od izpodbijane znamke, zato s to označbo nikakor niso bili spremenjeni razlikovalni elementi izpodbijane znamke (točki 38 in 39 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12

Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo do uporabe kot znamke, je odbor za pritožbe menil, da je (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe). V ta namen je menil, da dejstvo, da so bile izpodbijana znamka in znamke proizvajalcev bučnega olja uporabljene skupaj, ni upoštevno. Poudaril je, da je bila etiketa nameščena drugače za vsakega proizvajalca olja in da je večkratno etiketiranje zakonito (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je v točki 42 obrazložitve izpodbijane odločbe podrobno navedel, da je cilj člena 15 in člena 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009 spodbuditi imetnika znamke, da dejansko uporabi svojo znamko in da ne podvomi v veljavnost registracije. Vendar je odbor za pritožbe menil, da člen 15 Uredbe št. 207/2009 ne zahteva, da sta imetnik znamke in dejanski proizvajalec proizvoda ista oseba, saj je funkcija znamke jamčiti, da so bili proizvodi, na katere se nanaša, proizvedeni pod nadzorom enega podjetja (točka 42 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, odbor za pritožbe je dodal, da nista upoštevna vprašanje, kakšno vlogo je imela imetnica znamke kot oseba javnega prava v okviru trženja bučnega olja, in učinkovitosti nadzora, ki ga je opravila, saj ni šlo za kolektivno znamko (točka 42 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13

Odbor za pritožbe je zato v celoti zavrnil zahtevo za razveljavitev izpodbijane znamke, ki jo je vložila tožeča stranka, in ji naložil plačilo stroškov.

14

Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:

15

Tožeča stranka je na obravnavi prosila za možnost spremembe tretjega dela njenih predlogov, tako da Splošnemu sodišču predlaga, naj EUIPO naloži plačilo stroškov tožeče stranke, vključno s stroški, nastalimi v postopku pred EUIPO.

16

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

EUIPO je na obravnavi nasprotoval temu, da bi tožeča stranka spremenila tretji del svojih predlogov.

18

Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

Ob upoštevanju razglasitve sodbe z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze (C‑689/15, EU:C:2017:434), je bil predlog za prekinitev postopka, ki ga je vložil EUIPO, zavrnjen s sklepom z dne 9. junija 2017.

20

Tožeča stranka in intervenientka sta na obravnavi predložili dokumente, ki vsebujejo dokaze, ki niso bili predloženi pred EUIPO in ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem. Tako je tožeča stranka predložila prepis sodbe Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) z dne 25. avgusta 2017 v zadevi, ki se nanaša na iste stranke kot ta zadeva. Intervenientka je predložila dokument, na katerem je bila navedena spletna stran Steirisches Kürbiskernöl ggA.

21

Vendar je, ne da bi se bilo treba izreči o dokazni vrednosti teh dokazov, treba ugotoviti, da ne vsebujejo novih elementov, kot je bilo navedeno v točki 20 zgoraj, in da so bili predloženi prepozno.

22

V skladu s členom 85(1) Poslovnika Splošnega sodišča se namreč dokazi predložijo in dokazni predlogi podajo v okviru prve izmenjave vlog. Na podlagi člena 85(3) Poslovnika lahko glavne stranke izjemoma predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri svoji predložitvi oziroma podaji.

23

V obravnavanem primeru pa je bila predložitev navedenih dokazov na obravnavi v smislu teh določb prepozna. Tožeča stranka in intervenientka nista upravičili prepozne predložitve teh dokazov, zato jih je treba na podlagi člena 85(1) in (3) Poslovnika razglasiti za nedopustne, zlasti ker ti dokazi niso bili podani v spisu postopka pred odborom za pritožbe, naloga Splošnega sodišča pa ni ponovno preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred njim (glej sodbo z dne 22. junija 2017, Biogena Naturprodukte/EUIPO (ZUM wohl), T‑236/16, EU:T:2017:416, točka 21 in navedena sodna praksa).

24

Najprej je treba navesti, da tožeča stranka v skladu s prvim delom svojih predlogov, ki ga je navedla primarno, Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni in izpodbijano znamko razveljavi. Tožeča stranka z drugim delom svojih predlogov, ki ga je navedla podredno, predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

25

Vendar glede predlogov za spremembo iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti izvajanje reformatoričnega pooblastila načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe na podlagi že ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72).

26

Splošno sodišče meni, da je zato treba izvesti nadzor presoje odbora za pritožbe in da to zajema na prvem mestu analizo tožbenih razlogov, ki jih je predložila tožeča stranka za razveljavitev izpodbijane odločbe, ter na drugem mestu analizo predlogov za spremembo izpodbijane odločbe.

27

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 15(1), člena 51(1)(a) in člena 55(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 62(1) Uredbe 2017/1001).

28

Tožeča stranka trdi, prvič, da se izpodbijana znamka ni uporabljala kot označba izvora, to je kot znamka, ki potrošniku ali končnemu uporabniku zagotavlja istovetnost izvora proizvoda, s čimer mu omogoča razlikovati proizvode, ki jih pokriva izpodbijana znamka, od proizvodov, ki jih pokriva ista znamka, vendar izvirajo iz drugega podjetja, drugič, da odbor za pritožbe ni opravil preizkusa, kako potrošniki zaznavajo znak, tretjič, da se je izpodbijana znamka uporabljala samo kot označba kakovosti in kot splošni izraz, ter četrtič, da je uporaba izpodbijane znamke za ciljno javnost zavajajoča.

29

Tožeča stranka podrobneje meni, da je treba vprašanje, ali upoštevna javnost izpodbijano znamko zaznava koz označbo izvora, ki tej javnosti omogoča razlikovati proizvode, ki jih pokriva izpodbijana znamka, od proizvodov, ki jih pokriva ista znamka, vendar izvirajo iz drugega podjetja, preučiti v okviru pravne presoje resne in dejanske uporabe zadevne znamke. Vendar naj v obravnavanem primeru odbor za pritožbe ne bi zadostno preučil tega vprašanja, saj je uporabo kot znamko na kratko omenil zgolj v dveh točkah izpodbijane odločbe, to je v točkah 41 in 42, v katerih je navedel, da se je znak na steklenicah bučnega olja uporabljal razlikovalno.

30

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno menil, da za to, da gre za uporabo kot znamko, zadošča, da se proizvodi proizvajajo pod nadzorom podjetja. Glede tega tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ni preučil vprašanja, kako so potrošniki zaznavali izpodbijano znamko. Po njenem mnenju povprečni potrošnik tega znaka ne prepoznava kot znamko, ampak kot zgolj označbo kakovosti in kot splošni izraz v skladu z Uredbo št. 1263/96.

31

Tako je odbor za pritožbe po mnenju tožeče stranke opustil preveritev, ali so potrošniki ta znak zaznavali kot znamko, ki označuje izvor, in ali so ga razlikovali od proizvodov drugih proizvajalcev, ki so v okviru svoje proizvodnje tudi izpolnjevali zahteve iz Uredbe št. 1263/96 in so tudi smeli svoje proizvode imenovati „Steirisches Kürbiskernöl ggA“ (štajersko bučno olje ZGO).

32

Glede tega tožeča stranka v tožbi poudarja, da iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze (C‑689/15, EU:C:2016:916) izhaja, da mora oznaka kakovosti nujno izpolnjevati funkcijo znamke kot označbe izvora, da bi lahko njen imetnik uveljavljal uporabo izključne pravice, ki mu je dana s členom 9 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 9 Uredbe 2017/1001). Če se tako posamezna znamka uporablja kot oznaka kakovosti, se bo uporabljala tako, da se bodo ohranile izključne pravice, le če navedena oznaka kakovosti ni samo označba o kakovosti proizvoda, ampak sočasno in tudi z označbo izvora (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2016:916, točki 46 in 47). Tožeča stranka je na obravnavi na poziv, naj poda stališče glede upoštevnosti sodbe z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze (C‑689/15, EU:C:2017:434), ki je bila izdana med pisnim delom postopka v obravnavani zadevi, menila, da se navedena sodba za to zadevo uporablja.

33

V obravnavanem primeru tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe opustil preučitev, ali dejanska uporaba zadevne znamke izpolnjuje bistveno funkcijo označbe izvora. Zadevna znamka naj namreč ne bi bila povezana z označbo izvora, ampak samo z označbo kakovosti proizvoda, ki zagotavlja skladnost vrste in kakovosti tega proizvoda z zahtevami prava Unije, in naj bi jo javnost zaznavala kot tako.

34

EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.

35

EUIPO najprej meni, da če je izpodbijana znamka registrirana, obstaja domneva njene pravne veljavnosti, ki jo je v skladu s členom 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(a) Uredbe 2017/1001) mogoče ovreči samo v postopku za ugotovitev ničnosti. Vendar naj namen postopka za razveljavitev, sprožen v tej zadevi, ne bi bil preizkus pravne veljavnosti registrirane znamke. Zato je bilo treba v okviru te zadeve izpodbijani znamki ob preizkusu vrste njene uporabe priznati neko stopnjo razlikovalnega učinka.

36

Dalje, to, da se je izpodbijana znamka za označitev proizvodov, katerih varstvo je zagotavljala, uporabljala taka, kot je bila registrirana, naj bi načeloma pomenilo, da se je uporabljala kot znamka. Razlikovati bi bilo namreč treba postopek za razveljavitev, ki zajema preučitev izvajanja uporabe registrirane znamke, na eni strani in postopek za ugotovitev ničnosti, katerega namen je ponovna preučitev razlikovalnega učinka znamke (morda pridobljenega z uporabo) in sposobnosti za njeno registracijo, na drugi.

37

Nazadnje, na prvem mestu EUIPO meni, da lahko posamezne znamke poleg njihove bistvene funkcije označitve tržnega izvora pokritih proizvodov, zagotavljajo tudi funkcijo kakovosti. Podrobneje, bistvena funkcija ZGO naj bi bila označevanje geografskega izvora in značilnosti, ki se lahko pripišejo temu izvoru, proizvodov različnih proizvajalcev, ki med seboj niso gospodarsko povezani. Poleg tega pa naj potrošniku proizvoda, ki ga pokriva certifikacijska znamka, ne bi omogočala razlikovanja proizvodov, ki jih označuje, od proizvodov drugih proizvajalcev. Če se posamezna znamka uporablja izključno kot ZGO, naj to torej ne bi pomenilo uporabe te posamezne znamke kot znamke.

38

Na drugem mestu EUIPO meni, da mora vprašanje, ali se je posamezna znamka resnično uporabljala na upoštevnem trgu, temeljiti na zaznavanju zadevnih proizvodov s strani upoštevne javnosti, pri čemer se upoštevajo vse okoliščine obravnavanega primera. Glede tega naj bi bilo treba upoštevati obliko znaka in predstavitev označenega proizvoda, vključno z namestitvijo drugih znakov na proizvodu. Glede tega je EUIPO na obravnavi dodal, da je izpodbijana znamka na proizvodih prevladujoča. Zaznavanje znamke s strani upoštevnega potrošnika naj bi bilo odvisno tudi, prvič, od števila podjetij, ki jim je dovoljeno uporabljati znamko, in drugič, od vrste oglaševanja znamke. Tako naj bi v obravnavanem primeru do uporabe kot znamke prišlo iz razlogov, navedenih v točki 41 obrazložitve izpodbijane odločbe.

39

EUIPO je na obravnavi po sodbi z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze (C‑689/15, EU:C:2017:434), trdil, da je odločilno merilo za preučitev uporabe znamke kot posamezne znamke merilo, ali znamka zagotavlja, da proizvodi izvirajo iz enega podjetja, tudi če lahko zadevna znamka izpolnjuje druge funkcije.

40

Intervenientka najprej poudarja, da je protislovno zatrjevati neobstoj razlikovalne uporabe, čeprav dejanska uporaba znamke za zadevne proizvode ni sporna. V obravnavanem primeru je bila resna in dejanska uporaba dokazana z dokazi, ki jih je predložila ona, in s tistimi, ki so jih predložile tretje osebe, to je združenje Gemeinschaft Steirisches Kürbiskernöl.

41

Intervenientka navaja, da je izpodbijana znamka hkrati znamka in oznaka kakovosti. Glede tega poudarja, da lahko tudi združenja proizvajalcev vložijo zahtevo za registracijo njihove znamke. Vendar naj bi se zadnjenavedena štela za oznako kakovosti proizvoda, s katero se potrjuje, da je proizvajalec spoštoval proizvodne specifikacije.

42

Glede tega v zvezi s členom 15(1) Uredbe št. 207/2009 iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se znamka „resno in dejansko uporablja“ v smislu te določbe, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za te proizvode in storitve, v nasprotju s simbolično uporabo, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko (sodba z dne 11. marca 2003, Ansul, C‑40/01, EU:C:2003:145, točka 43; glej tudi sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 37 in navedena sodna praksa).

43

Vendar okoliščina, da se znamka uporablja za to, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za proizvode ali storitve, za katere je bila registrirana, in ne le zato, da bi se ohranile pravice, podeljene z blagovno znamko, ne zadošča za sklep, da gre za „resno in dejansko uporabo“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009. Nujno je namreč prav tako, da se ta uporaba znamke opravi v skladu z bistveno funkcijo znamke (sodba z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točki 39 in 40).

44

Pri posameznih znamkah je temeljna funkcija znamke zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto porekla proizvoda ali storitve, ki ga označuje znamka, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali to storitev od tistih, ki izvirajo od drugod. Da bi lahko znamka imela vlogo bistvenega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki ga Pogodba vzpostavlja in ohranja, mora jamčiti, da so bili vsi proizvodi oziroma storitve, ki jih označuje, proizvedeni oziroma opravljeni pod nadzorom enega podjetja, ki je odgovorno za njihovo kakovost (glej sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 41 in navedena sodna praksa).

45

Nujnost – v okviru uporabe člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 – uporabe v skladu z bistveno funkcijo označbe izvora odraža dejstvo, da čeprav se lahko neka znamka res uporablja v skladu z drugimi funkcijami, kot so zagotavljanje kakovosti ali pa sporočanje, investiranje ali oglaševanje, pa zanjo veljajo sankcije, določene v tej uredbi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni uporabljala v skladu s svojo bistveno funkcijo. V tem primeru se pravice imetnika znamke po postopku, določenem v členu 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, razveljavijo, razen če lahko uveljavlja upravičene razloge za to, da še ni začel uporabljati znamke, ki bi tej omogočala izpolnjevanje njene bistvene funkcije (glej sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 42 in navedena sodna praksa).

46

Glede na zgoraj navedena načela je treba preučiti, ali je mogoče uporabo ZGO, ki je bila registrirana kot posamezna figurativna znamka, šteti za skladno z bistveno funkcijo znamke.

47

Kar v zvezi s tem zadeva ZGO, kot je zadevna ZGO, „geografska označba“ v skladu s členom 5(2) Uredbe št. 1151/2012 opredeljuje proizvod:

48

Vendar iz sodne prakse izhaja, da če uporaba posamezne znamke ob hkratni označitvi geografskega porekla in lastnosti, ki jih je mogoče pripisati temu poreklu proizvodov različnih proizvajalcev, potrošnikom ne zagotavlja, da ti proizvodi ali storitve izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se proizvajajo oziroma opravljajo in kateremu je zato mogoče pripisati odgovornost za kakovost navedenih proizvodov ali storitev, taka uporaba ni v skladu s funkcijo označbe izvora (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 45).

49

Ne gre namreč za uporabo posamezne znamke, skladne z njeno bistveno funkcijo, kadar je edina funkcija namestitve te znamke na proizvode označitev geografskega porekla in lastnosti, ki jih je mogoče pripisati temu poreklu zadevnih proizvodov, ne pa hkratno zagotavljanje, da ti izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se proizvajajo in kateremu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 46).

50

V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču, razvidno, da je intervenientka, to je imetnica izpodbijane znamke, oseba javnega prava. Z združenjem Gemeinschaft Steirisches Kürbiskernöl je sklenila licenčno pogodbo. V skladu s to pogodbo to združenje kot izključni pridobitelj licence svojim članom dovoli uporabo izpodbijane znamke. Samo člani navedenega združenja, ki so povezani s „pogodbo o nadzoru“, imajo pravico do uporabe izpodbijane znamke. V skladu s členom 2 statuta združenja Gemeinschaft Steirisches Kürbiskernöl je njegov „cilj [zlasti] varstvo interesov njegovih članov v zvezi z izvajanjem zaščite označb porekla, ki jo zagotavlja Evropska komisija glede štajerskega bučnega olja […] in podpora njenim članom v okviru trženja štajerskega bučnega olja v obliki dejavnosti trženja in ustreznih odnosov z javnostjo“.

51

Iz tega sledi, da to združenje – kot je intervenientka pojasnila na obravnavi – nadzira način, kako so bili proizvodi njegovih članov proizvedeni. Vendar združenje ni vključeno v proizvodnjo proizvodov svojih članov in ni odgovorno za te proizvode (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 48). S tem intervenientka, ker je sklenila licenčno pogodbo z navedenim združenjem, ni vključena v proizvodnjo navedenih proizvodov in ni odgovorna zanje.

52

Vendar je pomembno, da se bistvena funkcija znamke ne zamenjuje z drugimi funkcijami, navedenimi v točki 45 zgoraj, ki jih znamka morda lahko izpolnjuje, kot je ta, ki pomeni zagotavljanje kakovosti zadevnega proizvoda (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze, C‑689/15, EU:C:2017:434, točka 44) ali označbo njegovega geografskega porekla. Kot je na obravnavi navedla tožeča stranka, kar je potrdil EUIPO, in kot je bilo navedeno v točkah 44, 48 in 49 zgoraj, znamka izpolnjuje svojo funkcijo označbe izvora, če njena uporaba potrošnikom zagotavlja, da proizvodi, ki jih označuje, izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se ti proizvodi proizvajajo in kateremu je mogoče pripisati odgovornost za kakovost teh proizvodov. V obravnavanem primeru se izpodbijana znamka ni uporabljala v skladu s tako funkcijo kot označbo porekla.

53

Kot sta intervenientka in strokovnjakinja, ki jo je spremljala, navedli na obravnavi, združenje Gemeinschaft Steirisches Kürbiskernöl opravlja kontrole proizvodnje bučnega olja, da preveri, ali je bil zadevni proizvod proizveden v skladu z določenimi specifikacijami in ali organ, ki ga odobri država, nadzira spoštovanje teh specifikacij. Intervenientka je na obravnavi poudarila, da združenje – drugače kot v okoliščinah zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. junija 2017, W. F. Gözze Frottierweberei in Gözze (C‑689/15, EU:C:2017:434) – opravlja popoln nadzor nad proizvodnim postopkom, ki zajema vse faze proizvodnje, kar naj bi ta primer razlikovalo od navedene zadeve, saj je v zadnjenavedeni zadevno združenje opravljalo nadzor samo nad surovino, in sicer bombažnimi vlakni. Vendar je treba poudariti, da s takimi navedbami ni mogoče ovreči presoj iz točk 51 in 52 zgoraj, saj je z njimi izpodbijani znamki omogočeno izvajanje funkcije v zvezi z nadzorom kakovosti proizvodov med proizvodnim postopkom, ne pa funkcije v zvezi z identiteto proizvajalca.

54

Poleg tega status osebe javnega ali zasebnega prava, ki uporablja znamko, ni upošteven za ugotovitev, ali se je izpodbijana znamka resno in dejansko uporabljala v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2008, Verein Radetzky-Orden, C‑442/07, EU:C:2008:696, točki 17 in 24). Poleg tega znamko lahko resno in dejansko uporabljata imetnik znamke in tretja oseba, ki ji je dovoljena uporaba znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2003, Ansul, C‑40/01, EU:C:2003:145, točka 37). Kot je bilo navedeno v točki 44 zgoraj, pa mora uporaba izpodbijane posamezne znamke jamčiti, da so bili vsi proizvodi oziroma storitve, ki jih označuje, proizvedeni oziroma opravljeni pod nadzorom enega podjetja, ki je odgovorno za njihovo kakovost, kar pa v obravnavanem primeru ne velja.

55

Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe s tem, da je v točki 42 izpodbijane odločbe menil, prvič, da se v členu 15(1) Uredbe št. 207/2009 ne zahteva, da lahko končni uporabnik iz uporabe zadevnega znaka sklepa na identiteto proizvajalca izpodbijane znamke, in drugič, da zadošča, da imetnik znamke izvaja nadzor za to, da se prepriča, da so bili vsi proizvodi, označeni s to znamko, proizvedeni pod nadzorom enega podjetja, napačno uporabil pravo.

56

Glede tega je na eni strani iz upodobitev steklenic bučnega olja in reklamnega gradiva, priloženega vlogi intervenientke pred oddelkom za izbris pri EUIPO, ki so v prilogah od A.1 do A.66 te vloge, in po drugi strani iz pojasnil, podanih na obravnavi pred Splošnim sodiščem, razvidno, da izpodbijana znamka ne vsebuje niti enega napotila na določenega proizvajalca ali na imetnico znamke in da omogoča samo označitev geografskega porekla in lastnosti zadevnega proizvoda. Zato je treba ugotoviti, da z uporabo izpodbijane znamke ni mogoče razlikovati proizvodov enega podjetja, ki jih pokriva navedena znamka, od proizvodov, na katere se nanaša ta znamka, vendar izvirajo iz drugih podjetij.

57

Take presoje ni mogoče ovreči z dejstvom, da morajo člani združenja Gemeinschaft Steirisches Kürbiskernöl na steklenice bučnega olja namestiti nalepke s kontrolnimi številkami. Glede tega je intervenientka na obravnavi podrobno predstavila sistem kontrolnih številk, s katerim se lahko potrošnik na spletni strani tega združenja seznani s podrobnostmi v zvezi z zadevnim proizvodom, kot so njegov trgovski izvor, datum spravila semen in velikost steklenice. Tako intervenientka s sklicevanjem na sodbo z dne 22. septembra 2011, Interflora in Interflora British Unit (C‑323/09, EU:C:2011:604), meni, da običajno obveščen in razumno pozoren potrošnik lahko prepozna, da izpodbijano znamko uporabljajo izključno člani združenja.

58

Vendar poleg tega, da so bili ti elementi razglašeni za nedopustne (glej točko 23 zgoraj), z njimi ni mogoče ovreči ugotovitve, da se z izpodbijano znamko ne jamči, da proizvodi, ki jih označuje, izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se ti proizvodi proizvajajo in ki mu je mogoče pripisati odgovornost za kakovost teh proizvodov. Označevanje na vratu steklenic, predstavljeno na obravnavi, je dopolnjeno z imenom proizvajalca, ki je jasno navedeno na glavnem delu steklenice.

59

Glede na vse zgornje preudarke tožeča stranka utemeljeno trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 15(1) Uredbe št. 207/2009.

60

Edini tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka, je utemeljen, zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.

61

Del predlogov tožeče stranke, s katerim želi, da Splošno sodišče izpodbijano odločbo spremeni in izpodbijano znamko razveljavi, je treba razumeti tako, da Splošnemu sodišču predlaga, naj sprejme odločbo, ki bi jo po njegovem mnenju moral sprejeti EUIPO, to je odločbo o ugotovitvi, da so bili pogoji za razveljavitev prijavljene znamke v obravnavanem primeru izpolnjeni. Tožeča stranka s tem predlaga spremembo izpodbijane odločbe, kot je določena v členu 65(3) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(3) Uredbe 2017/1001).

62

Glede tega je treba spomniti, da reformatorično pooblastilo, ki ga ima Splošno sodišče na podlagi člena 65(3) Uredbe št. 207/2009, temu ne daje možnosti, da opravi presojo glede predmeta, do katerega se odbor za pritožbe še ni opredelil. Kot je bilo navedeno v točki 25 zgoraj, mora biti zato izvajanje reformatoričnega pooblastila načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo navedenega odbora na podlagi že ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72).

63

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da pogoji za izvajanje pooblastila Splošnega sodišča za spremembo niso izpolnjeni.

64

Navesti je namreč treba, da tožeča stranka v tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da s prilogami od A.1 do A.74, ki jih je intervenientka predložila EUIPO, ni mogoče dokazati resne in dejanske uporabe izpodbijane znamke. Intervenientka Splošnemu sodišču očitno predlaga, naj za zavrnitev tožbe upošteva priloge od A.1 do A.66, predložene oddelku za izbris, in priloge od A.67 do A.74, ki jih je za dokaz take uporabe izpodbijane znamke predložila odboru za pritožbe.

65

Vendar iz točke 15 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je odbor za pritožbe za dokaz resne in dejanske uporabe izpodbijane znamke oprl samo na priloge, predložene oddelku za izbris, to so priloge od A.1 do A.66. Iz točke 16 obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da odbor za pritožbe ni štel za nujno preučiti dodatne dokumente, ki jih je intervenientka predložila kot priloge od A.67 do A.74.

66

Vendar ni izključeno, da se dokazi v prilogah od A.67 do A.74 – če jih bo odbor za pritožbe štel za dopustne – lahko izkažejo za koristne za preizkus obstoja resne in dejanske uporabe izpodbijane znamke. Odbor za pritožbe ni preizkusil vseh dokazov, predloženih med upravnim postopkom, zato ni naloga Splošnega sodišča, da jih presoja prvič in da ugodi predlogu za spremembo izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72).

67

Glede na navedeno je treba predlog za spremembo, ki ga je vložila tožeča stranka, zavrniti.

68

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

69

Tožeča stranka je v tožbi predlagala, naj se intervenientki naloži plačilo stroškov. Tožeča stranka je na obravnavi Splošnemu sodišču predlagala, naj se plačilo stroškov namesto intervenientki naloži EUIPO. EUIPO je temu predlogu nasprotoval.

70

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da je stranka, ki je uspela s postopkom, predlagala naložitev stroškov EUIPO šele na obravnavi, ne preprečuje tega, da se njenemu predlogu ugodi (glej sodbi z dne 12. septembra 2007, Consorzio per la tutela del formaggio Grana Padano/UUNT– Biraghi (GRANA BIRAGHI), T‑291/03, EU:T:2007:255, točka 92 in navedena sodna praksa, in z dne 7. maja 2015, Cosmowell/UUNT– Haw Par (GELENKGOLD), T‑599/13, EU:T:2015:262, točka 86 in navedena sodna praksa).

71

Ker EUIPO z bistvenim delom svojih predlogov ni uspel, se mu na predlog tožeče stranke z obravnave naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 138(3) tega poslovnika intervenientka nosi svoje stroške.

72

Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi predlagala, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali med postopkom pred tem uradom.

73

Glede tega bo moral odbor za pritožbe ob upoštevanju te sodbe odločiti o stroških, povezanih s tem postopkom (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2012, Consorzio vino Chianti Classico/UUNT– FFR (F.F.R.), T‑143/11, neobjavljena, EU:T:2012:645, točka 74 in navedena sodna praksa).

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo: