1

Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) so bili med drugim spremenjeni z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 287, str. 15).

2

V uvodnih izjavah 1, 3, 7 in 12 Uredbe št. 1023/2013 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

3

S členom 1, točka 24, Uredbe št. 1023/2013 je bil v poglavje 2 naslova III Kadrovskih predpisov dodan oddelek 7, naslovljen „Dopust v interesu službe“, ki vsebuje eno samo določbo, člen 42c. Ta določba se glasi:

„Organ za imenovanja lahko odloči, da se uradniku, ki ima najmanj 10 let delovne dobe, največ pet let pred njegovo upokojitveno starostjo določi dopust v interesu službe zaradi organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc] v institucijah.

Skupno število uradnikov, ki se jim vsako leto določi dopust v interesu službe, ne sme biti višje od 5 % v preteklem letu upokojenih uradnikov vseh institucij. Tako izračunano skupno število se razdeli med institucije glede na število uradnikov posamezne institucije 31. decembra v preteklem letu. Tako izračunano število za vsako institucijo se zaokroži navzgor na najbližje celo število.

Navedeni dopust ni disciplinski ukrep.

Trajanje dopusta se načeloma ujema s preostalim obdobjem do upokojitvene starosti uradnika. V izjemnih okoliščinah lahko organ za imenovanje odloči, da uradniku dopust preneha in da se mora uradnik vrniti na delovno mesto.

Ko uradnik, ki se mu je določil dopust v interesu službe, doseže upokojitveno starost, se samodejno upokoji.

Dopust v interesu službe urejajo naslednja pravila:

Uradnik, ki se mu tako določi dopust, prejema nadomestilo, izračunano v skladu s Prilogo IV.

Na zahtevo uradnika se od tega nadomestila obračunajo prispevki, ki se plačujejo v pokojninski sistem. V tem primeru se obdobje, ko je uradnik na dopustu v interesu službe, upošteva za namene izračuna let pokojninske dobe v smislu člena 2 Priloge VIII.

Za nadomestilo se ne uporablja korekcijski koeficient.“

4

Uredba Sveta št. 1023/2013 je začela veljati 1. novembra 2013, člen 42c Kadrovskih predpisov pa se uporablja od 1. januarja 2014.

5

Tožeča stranka, RK, je nekdanja uradnica Sveta Evropske unije. Pri generalnem sekretariatu Sveta (v nadaljevanju: GSS) se je zaposlila 16. marca 1989, 16. septembra 1989 pa je bila zaposlena za stalno. Med zaposlitvijo je bila razporejena v različne generalne direktorate in službe. Od 1. aprila 2013 do 30. junija 2016 je bila razporejena na delovno mesto asistenta v oddelku za razvoj osebja (v nadaljevanju: ORO) v generalnem direktoratu A (Uprava).

6

Generalni sekretar Sveta je z obvestilom uslužbencem št. 71/15 z dne 23. oktobra 2015 (v nadaljevanju: OU 71/15) posredoval informacije o izvajanju člena 42c Kadrovskih predpisov v instituciji. V tem obvestilu je navedeno:

„[…] Institucije Unije morajo stalno uvajati novosti in se modernizirati, kar pomeni, da morajo uradniki pridobivati nove kompetence in nadgrajevati svoje znanje zaradi prilagoditve razvoju. Te nove kompetence so lahko povezane npr. z novimi orodji informacijske tehnologije, novimi sistemi za predložitev listin Evropskega sveta/Sveta, novimi postopki na področju javnega naročanja ali notranje revizije, novimi metodami dela ali novimi načini upravljanja ali organiziranja.

Namen dopusta v interesu službe je omogočiti uradnikom, ki imajo težave s pridobivanjem novih kompetenc in prilagajanjem spremembam v delovnem okolju, da so poslani na dopust, preden dosežejo upokojitveno starost. […]

Za leto 2015 je v okviru Sveta in Evropskega sveta na voljo pet (5) možnosti […]“.

7

Tožeča stranka je imela 12. novembra 2015 razgovor z vodjo ORO, med katerim jo je zadnja obvestila, da namerava predlagati upravi, naj razmisli o tem, da se tožeči stranki v skladu s členom 42c Kadrovskih predpisov določi dopust v interesu službe.

8

Potek in vsebina tega razgovora sta povzeta v obvestilu vodje ORO z dne 18. novembra 2015, naslovljenem na direktorico direktorata za kadrovske zadeve (v nadaljevanju: direktorica DKZ). V okviru tega obvestila je vodja ORO upravi predlagala, naj tožeči stranki v skladu s členom 42c Kadrovskih predpisov določi dopust v interesu službe.

9

Direktorica DKZ je 25. novembra 2015 sprejela tožečo stranko v prisotnosti uradnika, ki je zadnjo spremljal, opazovalca, ki ga je določil odbor uslužbencev, in vodje oddelka za pravno svetovanje pri upravi. Na tem sestanku je direktorica DKZ tožeči stranki predstavila pravni okvir člena 42c Kadrovskih predpisov in ji povzela razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo mogoče zanjo uporabiti to določbo. Tožeča stranka je izrazila nestrinjanje s predvidenim ukrepom.

10

Po tem sestanku z dne 25. novembra 2015 je direktorica DKZ generalnemu direktorju uprave kot organu, pristojnemu za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), poslala obvestilo, v katerem je priporočila, naj se tožeči stranki od 31. decembra 2015 na podlagi člena 42c Kadrovskih predpisov določi dopust v interesu službe. Temu obvestilu sta bila priložena obvestilo vodje ORO z dne 18. novembra 2015 ter zgodovinski pregled kariere tožeče stranke.

11

Generalni direktor uprave je z obvestilom z dne 30. novembra 2015 obvestil tožečo stranko o nameri, da se ji določi dopust v interesu službe, in jo pozval, naj v roku deset delovnih dni predloži stališča.

12

Tožeča stranka je 7. decembra 2015 predložila pisna stališča, v katerih je od OPI zahtevala, naj ponovno preuči svojo namero, da se zanjo uporabi člen 42c Kadrovskih predpisov, vsekakor pa naj ponovno preuči to uporabo za proračunsko leto 2015, da bi se lahko finančno in psihično pripravila na to, da ji bo določen dopust.

13

Tožeča stranka je 8. decembra 2015 opravila razgovor z generalnim direktorjem uprave.

14

Generalni direktor uprave je kot OPI z nedatirano odločbo, katere vročitev je tožeča stranka potrdila 4. februarja 2016, tej določil dopust v interesu službe z učinkom od 30. junija 2016. Razlogi za sprejetje tega ukrepa zoper tožečo stranko so bili navedeni v točki 10 zgoraj navedene odločbe.

15

Prvič, v točki 10(a) zgoraj navedene odločbe je bilo navedeno, da je ORO, v katerega je bila razporejena tožeča stranka, prilagodil svoje metode dela v skladu z reformami, ki so bile izvedene tudi v drugih službah direktorata za kadrovske zadeve. Te spremembe so obsegale zlasti uvedbo avtomatiziranih procesov in postopkov, vzpostavitev novih dejavnosti, digitalizacijo sistemov vodenja nalog in drugih postopkov ter sprejetje medinstitucionalnih informacijskih rešitev, ki se uporabljajo za vse sisteme spremljanja človeških virov. Navedeno je bilo, da je treba ohraniti potek tega razvoja, da bi se upoštevali novi pristopi na področju kadrovskih zadev, vzpostavljeni v GSS.

16

Drugič, v točki 10(b) zgoraj navedene odločbe je bilo pojasnjeno, da izvedba teh reform od osebja zahteva primerno znanje ter neko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti.

17

[zaupno]

18

[zaupno]

19

[zaupno]

20

[zaupno]

21

OPI je pojasnil, da bo začela odločba iz točke 14 zgoraj učinkovati 30. junija 2016, da bi bil tožeči stranki zagotovljen potreben čas, da se s psihološkega in finančnega vidika pripravi na to, da ji bo določen dopust.

22

Vodja oddelka za posamezne pravice je z obvestilom z dne 8. februarja 2016 tožeči stranki sporočila informacije o njenih finančnih pravicah v zvezi z dopustom v interesu službe.

23

Tožeča stranka je 29. aprila 2016 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo iz točke 14 zgoraj. Ta pritožba je bila zavrnjena z izrecno odločbo generalnega sekretarja Sveta z dne 27. septembra 2016.

24

Tožeča stranka je 6. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

25

Tožeča stranka je 16. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji na podlagi člena 66 Poslovnika Splošnega sodišča odobri anonimnost. Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. februarja 2017 temu predlogu ugodilo.

26

Svet je 4. aprila 2017 vložil odgovor na tožbo.

27

Evropski parlament je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. maja 2017 vložil predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta.

28

Tožeča stranka je 2. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije, vsebovane v tožbi in prilogah k njej, obravnavajo zaupno v razmerju do Parlamenta.

29

Tožeča stranka je 14. junija 2017 vložila repliko.

30

Tožeča stranka je 21. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije, vsebovane v repliki in prilogah k njej, obravnavajo zaupno v razmerju do Parlamenta.

31

S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 28. junija 2017 je bila Parlamentu dovoljena intervencija v podporo sklepom Sveta. Pojasnjeno je bilo, da bo posredovanje vročenih aktov intervenientu in po potrebi aktov, ki jih bo treba vročiti glavnim strankam, omejeno na nezaupno verzijo in da bo odločitev o utemeljenosti predloga za zaupno obravnavo po potrebi sprejeta pozneje glede na ugovore, ki bi lahko bili podani v zvezi s tem.

32

Parlament v določenem roku ni ugovarjal zgornjima predlogoma za zaupno obravnavo, ki ju je vložila tožeča stranka.

33

Svet je 28. julija 2017 vložil dupliko.

34

Parlament je 18. avgusta 2017 predložil intervencijsko vlogo.

35

Tožeča stranka je 21. avgusta 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije, vsebovane v dupliki, obravnavajo zaupno v razmerju do Parlamenta. Parlament v določenem roku temu predlogu ni ugovarjal.

36

Svet je v vlogi, vloženi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. septembra 2017, navedel, da nima pripomb k intervencijski vlogi Parlamenta.

37

Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. oktobra 2017, predložila stališča glede intervencijske vloge Parlamenta.

38

Sodno tajništvo Splošnega sodišča je 18. oktobra 2017 obvestilo stranke o koncu pisnega dela postopka.

39

Tožeča stranka je v dopisu z dne 7. novembra 2017 podala obrazložen predlog na podlagi člena 106 Poslovnika, naj se ji v okviru ustnega dela postopka omogoči ustno podati navedbe.

40

Splošno sodišče je 10. aprila 2018 na predlog drugega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

41

Splošno sodišče (drugi razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranke pozvalo, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja in predložijo nekatere dokumente. Stranke so se na te pozive odzvale v določenem roku.

42

Stranke so na obravnavi 1. junija 2018 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

43

Ustni del postopka se je končal s sklepom predsednika drugega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 17. julija 2018, potem ko je Svet predložil dva sklopa dokumentov, ki jih je v okviru ukrepa procesnega vodstva na obravnavi zahtevalo Splošno sodišče.

44

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

45

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

46

Parlament predlaga, naj se tožba zavrne.

47

Tožeča stranka v prvem delu stališč predlaga razglasitev ničnosti odločbe iz točke 14 zgoraj in „po potrebi“ razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe. Zato je treba pojasniti razmerje med tema odločbama in s tem določiti predmet te tožbe.

48

Spomniti je treba, da sta v skladu z ustaljeno sodno prakso upravna pritožba, kot je predvidena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, in njena zavrnitev, z odločbo ali molče, sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točki 7 in 8), razen kadar bi imela zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba z dne 25. oktobra 2006, Staboli/Komisija, T‑281/04, EU:T:2006:334, točka 26).

49

Z vsako odločitvijo o zavrnitvi pritožbe – z odločbo ali zaradi molka organa – če je izključno taka, se namreč zgolj potrdi akt ali molk, zoper katerega se pritožnik pritožuje, in ločeno ni izpodbojna, tako da je treba predloge zoper to odločbo, ki v razmerju do prvotne odločbe nima samostojne vsebine, obravnavati, kot da se nanašajo na prvotni akt (glej sodbo z dne 19. junija 2015, Z/Sodišče, T‑88/13 P, EU:T:2015:393, točka 141 in navedena sodna praksa).

50

Mogoče je namreč, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na svojo vsebino ne potrjuje akta, ki ga tožeča stranka izpodbija. Tako je, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev oziroma če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki nadomešča izpodbijani akt (sodba z dne 15. septembra 2017, Skareby/ESZD, T‑585/16, EU:T:2017:613, točka 18).

51

V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je predlog za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe dopusten, saj ta odločba vsebuje nove elemente glede na odločbo iz točke 14 zgoraj, ne pojasni pa, kateri so ti elementi. Svet in Parlament nista zavzela stališča o problematiki glede opredelitve predmeta tožbe in, splošneje, nista izpodbijala dopustnosti predloga za razglasitev ničnosti, usmerjenega zoper odločbi, navedeni v prvem delu stališč tožeče stranke.

52

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da sta bili pritožba in tožba pred Splošnim sodiščem vloženi v rokih, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

53

Dalje, ugotoviti je treba, da sta z odločbo o zavrnitvi pritožbe potrjena odločba iz točke 14 zgoraj in njena obrazložitev. Poleg tega je z odločbo o zavrnitvi pritožbe – ne da bi bil ponovno preučen položaj tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev – odgovorjeno na njene očitke iz pritožbe in je s tem dopolnjena obrazložitev, podana v odločbi iz točke 14 zgoraj. V teh okoliščinah je treba šteti, da je edini akt, ki posega v položaj tožeče stranke, odločba iz točke 14 zgoraj (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) in da je treba zakonitost te odločbe preučiti tudi ob upoštevanju obrazložitve iz odločbe o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2017, HQ/CPVO, T‑592/16, neobjavljena, EU:T:2017:897, točki 20 in 21).

54

Spomniti je treba, da je Splošno sodišče na obravnavi pozvalo Svet, naj v roku enega tedna predloži dokumenta, navedena v opombah št. 8 in 9 odločbe o zavrnitvi pritožbe. Vendar Svet 6. junija 2018 ni predložil zgolj zgoraj navedenih dokumentov (prilogi E.1 in E.6 procesnega akta z dne 6. junija 2018), ampak tudi štiri druge dokumente, ki niso bili navedeni v pozivu Splošnega sodišča (priloge od E.2 do E.5 procesnega akta z dne 6. junija 2018), in predstavil vsebino zadnjih dokumentov v točkah od 4 do 7 procesnega akta z dne 6. junija 2018. Iz tega izhaja, da se dokumenti iz zgoraj navedenih prilog od E.2 do E.5, dokument v prilogi E.1, ki se nanaša na sestanek ORO z dne 29. januarja 2015, ki tudi ni naveden v zahtevi Splošnega sodišča, ter navedbe iz točk od 4 do 7 procesnega akta z dne 6. junija 2018 razglasijo za nedopustne na podlagi člen 85(3) Poslovnika, ker niso bili navedeni v zahtevi Splošnega sodišča, podani na obravnavi, in ker Svet z ničimer ni pojasnil, zakaj jih ni predložil prej.

55

Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge, pri čemer se prvi nanaša na ugovor nezakonitosti člena 42c Kadrovskih predpisov, drugi na kršitev te določbe in OU 71/15 ter na napačno ugotovitev dejanskega stanja in očitne napake pri presoji, tretji na kršitev pravice do izjave, četrti pa na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja.

56

Tožeča stranka trdi, da je člen 42c Kadrovskih predpisov nezakonit, ker sta z njim kršeni načelo enakosti pred zakonom in načelo prepovedi diskriminacije, med drugim na podlagi starosti, iz členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnem okviru enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) in člena 1d Kadrovskih predpisov.

57

V tem okviru tožeča stranka zatrjuje, da je s členom 42c Kadrovskih predpisov, ker se uporablja izrecno za uradnike in uslužbence „največ pet let pred [njihovo] upokojitveno starostjo“, vzpostavljeno različno obravnavanje na podlagi starosti, kot je opredeljeno v členu 2(2)(a) Direktive 2000/78. Po mnenju tožeče stranke to različno obravnavanje ni objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78. Poleg tega, tudi če bi bilo treba šteti, da se s členom 42c Kadrovskih predpisov sledi takemu legitimnemu cilju, sredstva, uporabljena za njegovo doseganje, v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78 ne bi bila ne primerna ne potrebna.

58

Svet in Parlament izpodbijata trditve tožeče stranke in predlagata, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

59

Najprej je treba ugotoviti, katere so določbe, na podlagi katerih je treba preučiti ugovor nezakonitosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

60

V zvezi s tem je treba navesti, da je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava Evropske unije, urejeno v členu 20 Listine o temeljnih pravicah, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21(1) Listine (sodba z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 29).

61

Poleg tega je v členu 51(1) Listine o temeljnih pravicah pojasnjeno, da se njene določbe uporabljajo zlasti za institucije, organe, urade in agencije Unije, ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

62

Iz tega sledi, da je treba zakonitost člena 42c Kadrovskih predpisov, ki je bil v Kadrovske predpise vstavljen z Uredbo št. 1023/2013, presojati na podlagi hierarhično višje norme, ki je člen 21(1) Listine o temeljnih pravicah, na katerega se v svojih trditvah sklicuje tožeča stranka in s katerim je prepovedana vsakršna diskriminacija, med drugim na podlagi starosti.

63

V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Direktivo 2000/78 je treba najprej predstaviti njene upoštevne določbe.

64

Člen 1 Direktive 2000/78, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

65

Člen 2 Direktive 2000/78, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V odstavku 1:

66

Člen 6 Direktive 2000/78, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, v prvem odstavku določa:

„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

67

Dalje, spomniti je treba, da je iz člena 288, tretji odstavek, PDEU razvidno, da so direktive za države članice, na katere so naslovljene, zavezujoče glede cilja, ki ga je treba doseči. Iz tega izhaja, da je Direktiva 2000/78, kot je sicer pojasnjeno v njenem členu 21, naslovljena na države članice, ne pa na institucije. Zato ni mogoče šteti, da te določbe same zase institucijam nalagajo obveznosti v zvezi z izvajanjem njihovih zakonodajnih pristojnosti ali pooblastil za odločanje (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 9. septembra 2003, Rinke, C‑25/02, EU:C:2003:435, točka 24, in z dne 21. maja 2008, Belfass/Svet, T‑495/04, EU:T:2008:160, točka 43), in na njih kot takih tudi ne more temeljiti ugovor nezakonitosti člena 42c Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 52).

68

Čeprav Direktiva 2000/78 ne more kot taka ustvariti obveznosti za institucije Unije pri izvajanju zakonodajnih pristojnosti in pooblastil za odločanje, katerih namen je urejanje delovnih razmerij med njimi samimi in njihovimi zaposlenimi, pa velja, da se lahko pravila ali načela, ki so zapisana ali ki izhajajo iz te direktive, uveljavljajo zoper te institucije, če gre pri njih le za poseben izraz temeljnih pravil iz Pogodb in splošnih načel, ki se za te institucije uporabljajo neposredno (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2016, Todorova Androva/Svet in drugi, T‑366/15 P, neobjavljen, EU:T:2016:729, točka 34 in navedena sodna praksa).

69

Sodišče je že priznalo, da je z Direktivo 2000/78 na področju zaposlovanja in dela konkretizirano načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki je splošno načelo prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2014, Vital Pérez, C‑416/13, EU:C:2014:2371, točka 24 in navedena sodna praksa).

70

Iz tega sledi, da čeprav na določbah Direktive 2000/78 kot takih ne more temeljiti ugovor, da je člen 42c Kadrovskih predpisov nezakonit, pa lahko pomenijo navdih za določitev obveznosti zakonodajalca Unije na področju javnih uslužbencev Unije ob hkratnem upoštevanju njihovih posebnosti. Splošno sodišče bo v obravnavani zadevi Direktivo 2000/78 upoštevalo na ta način.

71

V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na člen 1d Kadrovskih predpisov je treba spomniti, da je s to določbo določena prepoved vsakršne diskriminacije, med drugim diskriminacije na podlagi starosti, pri uporabi Kadrovskih predpisov. Ta določba je bila v Kadrovske predpise vstavljena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130).

72

Ker je člen 1d Kadrovskih predpisov v istem predpisu kot člen 42c Kadrovskih predpisov, namreč v Kadrovskih predpisih, in ker mu je torej v hierarhiji norm enakovreden, ta določba ne pomeni določbe, na podlagi katere je mogoče presojati zakonitost člena 42c Kadrovskih predpisov. Poleg tega je tožeča stranka pojasnila, da se je na člen 1d Kadrovskih predpisov sklicevala zgolj zato, ker je v tej določbi določeno splošno načelo enakosti pred zakonom in načelo prepovedi diskriminacije na podlagi, med drugim, starosti.

73

Glede na navedene ugotovitve je treba skleniti, da je treba zakonitost člena 42c Kadrovskih predpisov presojati na podlagi člena 21(1) Listine o temeljnih pravicah ob hkratnem upoštevanju – v okvirih, predstavljenih v točki 70 zgoraj – Direktive 2000/78.

74

Kot je že bilo navedeno (glej točko 60 zgoraj), je v členu 21(1) Listine o temeljnih pravicah določeno načelo prepovedi diskriminacije, ki pomeni poseben izraz načela enakega obravnavanja iz člena 20 Listine.

75

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je z načelom enakega obravnavanja zahtevano, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 30 in navedena sodna praksa).

76

Preučiti je treba, prvič, ali je s členom 42c Kadrovskih predpisov uvedeno različno obravnavanje na podlagi starosti in, drugič, če je odgovor pritrdilen, ali je to različno obravnavanje kljub temu skladno s členom 21(1) Listine o temeljnih pravicah, ker izpolnjuje merila iz člena 52(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 35 in navedena sodna praksa).

77

Spomniti je treba, da se člen 42c Kadrovskih predpisov uporablja „največ pet let pred […] upokojitveno starostjo“ zadevnih uradnikov. Svet je pojasnil, da se ta določba uporablja za uradnike iz starostne skupine od 55 do 66 let. Iz regulativnega okvira, ki se uporabi, in pojasnil Sveta, posredovanih v pisnem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, izhaja, da je ta starostna skupina oblikovana na podlagi razlogovanja, ki sledi.

78

Glede uradnikov, ki so se zaposlili pred 1. januarjem 2014, je treba upoštevati člen 22(1), peti pododstavek, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki določa:

„Razen če ni drugače urejeno v teh kadrovskih predpisih, se upokojitvena starost uradnikov, zaposlenih pred 1. januarjem 2014, ki se upošteva pri vsakem sklicevanju na upokojitveno starost v teh kadrovskih predpisih, ugotovi v skladu z zgornjimi določbami.“

79

Ta upokojitvena starost znaša med 60 in 65 let glede na starost uradnika na dan 1. maja 2014, kot je razvidno iz vsebine prvih štirih pododstavkov člena 22(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.

80

Za uradnike, ki so se zaposlili po 1. januarju 2014, je upokojitvena starost na podlagi člena 52, prvi odstavek, točka (a), Kadrovskih predpisov določena na 66 let.

81

Iz tega izhaja, da se določitev dopusta v interesu službe – ker je možna za uradnike z delovno dobo 10 let, ki jim do upokojitvene starosti manjka največ pet let – nanaša potencialno na uradnike, stare od 55 (za tiste, ki so bili stari 60 let in več 1. maja 2014 in katerih upokojitvena starost je bila torej določena na 60 let) do 66 let (za tiste, ki so se zaposlili po 1. januarju 2014 in katerih upokojitvena starost je bila torej določena na 66 let).

82

Ker se člen 42c Kadrovskih predpisov uporablja samo za uradnike iz starostne skupine med 55 in 66 leti ter se ne uporablja za mlajše uradnike, ki ne spadajo v zgoraj navedeno starostno skupino, je s to določbo vzpostavljeno različno obravnavanje na podlagi starosti.

83

Navesti je treba, da se Svetu porajajo dvomi glede vprašanja, ali lahko člen 42c Kadrovskih predpisov spada v pojem diskriminacije v smislu člena 2 Direktive 2000/78, ker v njem ni navedena „določena starost“, ampak upokojitvena starost zadevnih uradnikov, ki je lahko različna. Zato naj bi šlo za spremljevalni ukrep ob upokojitvi, namenjen za ublažitev občutka, da je do te upokojitve prišlo „kot bi odsekal“, ne pa zaradi diskriminacije na podlagi neke točno določene starosti glede na neko drugo starost. Svet v podporo tem razmišljanjem navaja tudi, da mora biti za uporabo člena 42c Kadrovskih predpisov izpolnjen še drugi pogoj, ki je neodvisen od starosti, namreč obstoj vsaj 10 let delovne dobe.

84

Te trditve Sveta se nanašajo na upravičenost različnega obravnavanja na podlagi starosti iz člena 42c Kadrovskih predpisov in ne morejo ovreči obstoja tega različnega obravnavanja. Ker se ta določba nanaša zgolj na uradnike iz določene starostne skupine, ki je jasno opredeljena, je z njo vzpostavljeno različno obravnavanje, ki temelji neposredno na starosti – kljub okoliščini, da se zgoraj navedena starostna skupina določi glede na upokojitveno starost zadevnih uradnikov. Ali to različno obravnavanje pomeni diskriminacijo, ki je prepovedana s členom 21 Listine o temeljnih pravicah, je vprašanje, ki je ločeno od vprašanja o obstoju različnega obravnavanja.

85

Poleg tega je treba – še vedno v odgovor na trditve Sveta, navedene v točki 83 zgoraj – ugotoviti, da dejstvo, da so s členom 42c Kadrovskih predpisov določeni drugi pogoji, ki niso povezani s starostjo, kot sta pogoj delovne dobe zadevnih uradnikov in pogoj, ki se nanaša na obstoj „organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“, ne izniči dejstva, da se, kadar so ti pogoji izpolnjeni, uradniki iz zadevne starostne skupine obravnavajo različno od uradnikov, ki ne spadajo v to skupino.

86

V skladu s sodno prakso mora zakonodajalec Unije, da bi mu bilo mogoče očitati kršitev načela enakega obravnavanja, različno obravnavati primerljive položaje, zaradi česar morajo biti nekatere osebe v slabšem položaju v primerjavi z drugimi (glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 39 in navedena sodna praksa). Iz te sodne prakse izhaja, da je treba v obravnavani zadevi preveriti, ali različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, povzroči prikrajšanje za uradnike v zadevni starostni skupni v primerjavi s tistimi, ki ne spadajo vanjo (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 33).

87

V obravnavani zadevi je mogoče, da se uradnikom, ki spadajo v zadevno starostno skupino in zato zanje potencialno velja ukrep iz člena 42c Kadrovskih predpisov, proti njihovi volji spremeni njihov upravni status, saj prenehajo biti „aktivno zaposleni“ v smislu člena 36 Kadrovskih predpisov in se jim določi „dopust v interesu službe“. Poleg tega pri teh uradnikih ni več razvoja kariere, ker na podlagi člena 42c, šesti odstavek, točka (b), Kadrovskih predpisov niso več upravičeni do povišanja v stopnji ali napredovanja v razredu.

88

Uradniki, za katere se člen 42c Kadrovskih predpisov ne uporabi, v karieri niso tako prikrajšani.

89

Poleg tega uradniki na dopustu v interesu službe nesporno utrpijo zmanjšanje dohodka iz zaposlitve, kar je predvsem posledica dejstva, da ne prejemajo več osnovne plače, saj je ta nadomeščena z nadomestilom iz sedmega odstavka člena 42c Kadrovskih predpisov. Na podlagi te določbe se to nadomestilo izračuna v skladu s Prilogo IV h Kadrovskim predpisom, kar pomeni, da uradniki na dopustu v interesu službe prve tri mesece uporabe ukrepa prejemajo mesečno nadomestilo v višini svoje osnovne plače, od četrtega do šestega meseca uporabe ukrepa mesečno nadomestilo v višini 85 % svoje osnovne plače in od sedmega meseca do konca dopusta, torej do tedaj, ko dosežejo upokojitveno starost, mesečno nadomestilo v višini 70 % svoje osnovne plače. V skladu z devetim odstavkom člena 42c Kadrovskih predpisov se za to nadomestilo ne uporablja korekcijski koeficient. Poleg tega zgoraj navedeno finančno škodo potencialno poslabša okoliščina, da zadevni uradniki niso upravičeni do povišanja v stopnji ali napredovanja v razredu, kot je že bilo omenjeno.

90

Uradnikov, ki ne spadajo v zadevno starostno skupino in za katere se zato ne uporabi člen 42c Kadrovskih predpisov, finančno prikrajšanje, opisano v točki 89 zgoraj, ne prizadene.

91

Glede na zgornje ugotovitve je treba skleniti, da je s členom 42c Kadrovskih predpisov vzpostavljeno različno obravnavanje na podlagi starosti.

92

V skladu s členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

93

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah predpisano z „zakonom“, ker ta določba izhaja iz Uredbe št. 1023/2013 (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 37).

94

Poleg tega je treba ugotoviti, da se zgoraj navedeno različno obravnavanje nanaša na vprašanje omejenega obsega v okviru področja javnih uslužbencev Unije, namreč določitve dopusta v interesu službe nekaterim uslužbencem, ki izpolnjujejo določeno število pogojev, med katerimi je pogoj glede starosti. Zato to različno obravnavanje „spoštuje bistveno vsebino“ načela prepovedi diskriminacije v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 38 in navedena sodna praksa).

95

V podkrepitev tega sklepa je treba navesti, da člen 42c, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da skupno število uradnikov, ki se jim vsako leto določi dopust v interesu službe, ne sme biti višje od 5 % v preteklem letu upokojenih uradnikov vseh institucij. Tako se izkaže, da je – ob upoštevanju te zgornje meje in pogojev uporabe člena 42c Kadrovskih predpisov iz prvega odstavka te določbe – letno število uradnikov, ki jim je mogoče določiti dopust v interesu službe, zelo omejeno, kot to izhaja tudi iz pisnih odgovorov Sveta in Parlamenta na vprašanje Splošnega sodišča. Svet je kot primer navedel, da je dopust v interesu službe od skupaj 2757 uradnikov, zaposlenih v Svetu na datum 31. decembra 2017, v vsakem od let 2015, 2016 in 2017 določil štirim uradnikom.

96

Splošno sodišče bo preučilo vprašanje, ali sta v obravnavani zadevi izpolnjena preostala pogoja iz člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah, ki omogočata, da se upraviči različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov. Ta pogoja sta pogoj, da različno obravnavanje ustreza cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija, in pogoj v zvezi s sorazmernostjo.

97

Svet ob intervenciji Parlamenta v bistvu trdi, da različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, v okviru kadrovske politike sledi trem ciljem splošnega interesa. Prvič, tako različno obravnavanje naj bi sledilo cilju optimizacije naložb institucij v poklicno usposabljanje, saj naj bi jim omogočilo, da se navedene naložbe osredotočijo na uradnike, pred katerimi je pred upokojitvijo še neko razumno obdobje zaposlitve. Drugič, zgoraj navedeno različno obravnavanje naj bi sledilo cilju, da se podprejo uradniki pred upokojitvijo, ki ne uspejo pridobiti novih kompetenc niti se ne morejo prilagoditi spremembam v delovnem okolju. Tretjič, to različno obravnavanje naj bi v bistvu sledilo cilju ohranitve uravnotežene starostne strukture med mladimi in starejšimi uradniki, ta pa naj bi bila naklonjena zaposlovanju in napredovanju navedenih mladih uradnikov, izmenjavi izkušenj in inovacijam ter geografski raznolikosti.

98

Tožeča stranka ugovarja obstoju treh zgoraj navedenih ciljev. Trdi, da je edini cilj, ki mu sledi člen 42c Kadrovskih predpisov, zmanjšanje stroškov in števila osebja institucij, tako da „se znebijo“ uradnikov, ki so najbližje upokojitvi in ki prejemajo višje plače. Ta cilj pa naj ne bi pomenil legitimnega cilja „zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja“ v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78, s katerim bi bilo upravičeno različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov.

99

Prvič, preveriti je treba obstoj ciljev, na katere se sklicujejo institucije. V zvezi s tem je treba upoštevati določbe člena 42c Kadrovskih predpisov in po potrebi njegov splošni okvir, ki omogoča ugotovitev cilja, na katerem temelji različno obravnavanje na podlagi starosti, ki je z njim vzpostavljeno (glej po analogiji sodbe z dne 16. oktobra 2007, Palacios de la Villa, C‑411/05, EU:C:2007:604, točki 56 in 57; z dne 21. julija 2011, Fuchs in Köhler, C‑159/10 in C‑160/10, EU:C:2011:508, točka 39, in z dne 6. novembra 2012, Komisija/Madžarska, C‑286/12, EU:C:2012:687, točka 58).

100

Kar zadeva prvi navedeni cilj – cilj optimizacije naložb v poklicno usposabljanje – je treba najprej navesti, da za uporabo člena 42c Kadrovskih predpisov velja pogoj obstoja „organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“. Sklicevanje na „pridobitev novih pristojnosti [kompetenc]“ kaže na odnos med zgoraj navedeno določbo in poklicnim usposabljanjem.

101

Dalje, iz spisa in predvsem iz stališč Evropskega sveta z dne 7. in 8. februarja 2013 je razvidno, da sta bila Uredba št. 1023/2013 in posledično člen 42c Kadrovskih predpisov sprejeta v okviru proračunske discipline na področju evropske javne uprave, volje držav članic za izboljšanje njene učinkovitosti in uspešnosti ter postopnega zmanjšanja števila osebja v institucijah za 5 % v obdobju 2013–2017.

102

Poleg tega je treba spomniti, da se s premisleki iz uvodnih izjav 1, 3, 7 in 12 Uredbe št. 1023/2013 opozarja na, prvič, potrebo, da ima Unija še naprej na voljo visokokakovostno javno upravo (uvodna izjava 1), ki bo sposobna izvajati naloge, zaupane institucijam, v kontekstu zmanjšanja števila osebja (uvodna izjava 3), drugič, potrebo po optimiziranju upravljanja človeških virov (uvodna izjava 7) in, tretjič, pri čemer se napotuje na zgornje premisleke Evropskega sveta, potrebo po izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti, potrebo po prilagajanju spreminjajočim se gospodarskim razmeram ter prizadevanja po zagotovitvi stroškovne učinkovitosti (uvodna izjava 12).

103

Z zgornjimi uvodnimi izjavami Uredbe št. 1023/2013 je izkazana volja zakonodajalca Unije, da sledi cilju učinkovitega upravljanja stroškov, povezanih z evropsko javno upravo, na področju stroškovne učinkovitosti in da tako omogoči ohranitev visoke ravni kakovosti te uprave ter, ne nazadnje, Uniji omogoči uresničitev njenih ciljev, izvajanje njenih politik in doseganje njenih nalog v okviru proračunske discipline in zmanjšanja števila osebja v institucijah. Glede na to ugotovitev in ugotovitve iz točke 100 zgoraj je treba skleniti, da je dokazan obstoj cilja optimizacije naložb, namenjenih za poklicno usposabljanje uradnikov, ki mu sledi zakonodajalec Unije z različnim obravnavanjem na podlagi starosti, vzpostavljenim s členom 42c Kadrovskih predpisov.

104

Drugič, ne da bi bilo treba preveriti obstoj dveh drugih ciljev, ki so ju navedle institucije, je treba preučiti, ali prvi navedeni cilj, katerega obstoj je bil dokazan, pomeni cilj „splošnega interesa, ki [ga] priznava Unija“ v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah.

105

Namen prvega cilja je v bistvu dobro upravljanje javnih sredstev v smislu stroškovne učinkovitosti v okviru proračunske discipline in zmanjšanja števila osebja v institucijah. V zvezi s tem je treba navesti, da se na podlagi člena 310(5) PDEU proračun Unije izvršuje v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja. Poleg tega člen 30(1) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) določa, da se odobritve uporabljajo v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja, namreč v skladu z načeli gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Člen 30(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 966/2012 določa, da se načelo učinkovitosti nanaša na najboljše razmerje med uporabljenimi sredstvi in doseženimi rezultati. Iz teh določb je razvidno, da cilj zakonodajalca Unije, da z različnim obravnavanjem na podlagi starosti, vzpostavljenim s členom 42c Kadrovskih predpisov, zagotovi optimizacijo stroškov institucij na področju poklicnega usposabljanja, pomeni cilj „splošnega interesa, ki ga priznava Unija“.

106

Ker se prvi navedeni cilj nanaša na politiko poklicnega usposabljanja v okviru institucij, poleg tega spada na področje uporabe člena 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78, v katerem je med legitimnimi cilji, ki lahko upravičijo različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno z nacionalnimi ukrepi, naveden cilj poklicnega usposabljanja. Iz tega izhaja, da tudi na podlagi zgoraj navedene direktive, ki pomeni navdih za določitev obveznosti zakonodajalca Unije v obravnavani zadevi (glej točko 70 zgoraj), prvi navedeni cilj pomeni cilj „splošnega interesa, ki ga priznava Unija“ v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah (glej po analogiji sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točki 42 in 43).

107

Glede na zgornje ugotovitve je treba skleniti, da različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, izpolnjuje vsaj enega od ciljev splošnega interesa, ki jih priznava Unija, v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah.

108

Tega sklepa ne omajejo trditve tožeče stranke, navedene v točki 98 zgoraj. Neodvisno od vprašanja, ki se poraja s temi trditvami, in sicer ali lahko cilj zmanjšanja stroškov in števila osebja v institucijah kot tak pomeni cilj splošnega interesa, ki ga priznava Unija, je namreč treba ugotoviti, da tožeča stranka ne dokazuje, da naj bi ta cilj pomenil edini cilj člena 42c Kadrovskih predpisov. V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil dokazan obstoj vsaj enega drugega legitimnega cilja, ki mu sledi zakonodajalec Unije, in sicer cilja optimizacije naložb, namenjenih za poklicno usposabljanje uradnikov.

109

Ker različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, izpolnjuje vsaj enega od ciljev splošnega interesa, ki jih priznava Unija, je treba preučiti, ali to različno obravnavanje spoštuje načelo sorazmernosti v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 39).

110

Preizkus sorazmernosti različnega obravnavanja na podlagi starosti, vzpostavljenega s členom 42c Kadrovskih predpisov, pomeni preizkus, ali je to različno obravnavanje primerno za to, da se doseže zastavljeni cilj, in ali ne presega tega, kar je za to potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 44).

111

V zvezi s tem je treba po analogiji s širokim poljem proste presoje, ki je priznano nacionalnemu zakonodajalcu pri opredelitvi ukrepov, s katerimi je mogoče doseči določen cilj na področju socialne in zaposlovalne politike (sodbe z dne 16. oktobra 2007, Palacios de la Villa, C‑411/05, EU:C:2007:604, točka 68; z dne 5. marca 2009, Age Concern England, C‑388/07, EU:C:2009:128, točka 51, in z dne 9. septembra 2015, Unland, C‑20/13, EU:C:2015:561, točka 57), zakonodajalcu Unije priznati široko polje proste presoje pri opredelitvi ukrepov, s katerimi je mogoče doseči cilj splošnega interesa v okviru kadrovske politike. Glede na to široko polje proste presoje se nadzor sodišča v obravnavani zadevi nanaša na vprašanje, ali ni nerazumno, da zakonodajalec Unije meni, da je lahko različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, primerno in potrebno za doseganje navedenega legitimnega cilja (glej po analogiji sodbe z dne 16. oktobra 2007, Palacios de la Villa, C‑411/05, EU:C:2007:604, točka 72; z dne 12. januarja 2010, Petersen, C‑341/08, EU:C:2010:4, točka 70, in z dne 9. septembra 2015, Unland, C‑20/13, EU:C:2015:561, točka 65).

112

Kar zadeva prvi navedeni cilj, ki se nanaša na optimizacijo naložb v poklicno usposabljanje, je treba spomniti, da je bil člen 42c Kadrovskih predpisov sprejet v okviru proračunske discipline in zmanjšanja števila osebja v institucijah. Iz spisa je razvidno, da gre za postopno zmanjšanje števila osebja za 5 % v obdobju 2013–2017, ki se uporablja za vse institucije, organe in agencije Unije. Zgornja določba je bila prav tako sprejeta v okviru želje po izboljšanju učinkovitosti in uspešnosti evropske javne uprave na področju stroškovne učinkovitosti, kot izhaja med drugim iz uvodne izjave 12 Uredbe št. 1023/2013.

113

Svet je pojasnil, da morajo institucije v takih okoliščinah za zagotovitev, da bo manjše število osebja opravilo spreminjajoče se naloge, spremeniti metode dela in od uradnikov zahtevati, da se prilagodijo in redno pridobivajo nove kompetence. Poleg teh okoliščin naj bi tudi možnosti, ki jih ponujata informatizacija in digitalizacija postopkov, vodile k zmanjšanju potreb v zvezi z manj kvalificiranimi deli. Vse te okoliščine naj bi institucije silile k temu, da obsežno vlagajo v stalno usposabljanje svojih uradnikov.

114

Svet je poudaril, da je glede na te elemente s členom 42c Kadrovskih predpisov institucijam dovoljeno, da se osredotočijo na naložbe, namenjene za poklicno usposabljanje uradnikov, ki imajo pred upokojitvijo pred seboj še razumno dolgo kariero, in da uradnikom na koncu kariere ponudijo nek predupokojitveni model.

115

Ni namreč mogoče zanikati, da bi – glede na potrebe uradnikov po pridobitvi novih kompetenc in zato nujnost, da institucije vlagajo v področje poklicnega usposabljanja v okviru proračunske discipline in zmanjšanja števila osebja – določitev dopusta uradnikom, ki se bližajo upokojitveni starosti, sprostila sredstva za njihovo poklicno usposabljanje, ki bi jih bilo mogoče nameniti za poklicno usposabljanje mlajših uradnikov, ki imajo v institucijah pred seboj daljšo kariero. Iz tega izhaja, da ta določitev dopusta prispeva k optimizaciji naložb v poklicno usposabljanje s tem, da pomaga izboljšati razmerje med stroški za te naložbe in koristmi, ki jih pridobijo institucije. Zato je treba skleniti, da pomeni glede na široko polje proste presoje, ki ga ima zakonodajalec Unije (glej točko 111 zgoraj), različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, primerno sredstvo za to, da se doseže prvi cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije.

116

Kar zadeva presojo vprašanja, ali zgoraj navedeno različno obravnavanje presega tisto, kar je potrebno za doseganje zastavljenega cilja, ga je treba umestiti v upoštevni pravni okvir ter upoštevati težave, ki bi jih lahko povzročilo zadevnim uradnikom, in prednosti, ki jih pomeni zlasti za institucije (glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točka 53).

117

Glede prednosti za institucije je treba ugotoviti, da optimizacija naložb v poklicno usposabljanje, čemur je namenjeno različno obravnavanje na podlagi starosti, prispeva k temu, da lahko institucije na koncu še naprej izvajajo svoje naloge v okviru proračunske discipline in zmanjšanja števila osebja.

118

Poleg tega je treba ugotoviti, da če se zgoraj navedeno različno obravnavanje ponovno postavi v kontekst člena 42c Kadrovskih predpisov in Kadrovskih predpisov na splošno, je določitev dopusta v interesu službe na koncu sredstvo za upravljanje osebja, ki je na voljo institucijam, saj pomeni dodaten upravni status, v katerega je mogoče uvrstiti uradnike in ki je dodan drugim upravnim statusom, ki so glede na člen 35 Kadrovskih predpisov aktivna zaposlitev, napotitev, dopust iz osebnih razlogov, neaktivni status, dopust zaradi služenja vojaškega roka in starševski ali družinski dopust.

119

Ugotoviti je treba tudi, da v Kadrovskih predpisih ni določb, ki bi pomenile „alternative“ ukrepu iz člena 42c Kadrovskih predpisov. V delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na člen 51 Kadrovskih predpisov, v katerem je urejena nesposobnost, je zlasti treba navesti, da je ta določba namenjena ugotovitvi in sankcioniranju neustreznega opravljanja nalog s strani uradnika ter da deluje neodvisno od ugotovitev, ki se nanašajo na interes službe, medtem ko je ukrep, sprejet na podlagi člena 42c Kadrovskih predpisov, povezan z interesom službe.

120

Člen 42c Kadrovskih predpisov kot dodatno sredstvo upravljanja osebja ipso facto pomeni prednost za institucije.

121

V zvezi s škodo, povzročeno zadevnim uradnikom, je treba upoštevati ugotovitve iz točk od 87 do 89 zgoraj.

122

Hkrati je treba navesti, da se, tako kot pravilno trdi tudi Svet, tem uradnikom določi dopust v interesu službe pod razumnimi finančnimi pogoji. Spomniti je treba namreč zlasti, da zadevni uradniki do konca dopusta prejemajo mesečno nadomestilo, katerega izračun, natančneje predstavljen v točki 89 zgoraj, Splošno sodišče ne šteje za nerazumen. Poleg tega lahko zadevni uradniki, kot je razvidno iz osmega odstavka člena 42c Kadrovskih predpisov, še naprej prispevajo v pokojninski sistem in tako povečajo znesek svoje pokojnine. Pogoj v zvezi z 10 leti delovne dobe iz člena 42c Kadrovskih predpisov prav tako prispeva k sorazmernosti ukrepa iz te določbe, ker – tako kot pravilno ugotavlja Parlament – prispeva k temu, da se ta ukrep uporabi za uradnike, katerih raven plače in pokojninskih pravic je taka, da omili finančne neugodnosti določitve dopusta. Nazadnje, spomniti je treba, prvič, da velja za ukrep iz člena 42c Kadrovskih predpisov vrsta pogojev iz prvega odstavka te določbe, drugič, da njegovo sprejetje za institucije, ki imajo glede tega sprejetja široko polje proste presoje, ni obvezno, in, tretjič, da je skupno število uradnikov, za katere se lahko vsako leto uporabi ta ukrep, omejeno z zgornjo mejo 5 % skupnega števila uradnikov vseh institucij, ki so se upokojili v letu pred tem (glej točko 95 zgoraj).

123

Glede na vse ugotovitve iz točk od 117 do 122 zgoraj se ne zdi nerazumno, da je zakonodajalec Unije za doseganje legitimnega cilja optimizacije naložb v poklicno usposabljanje štel za potrebno, da predvidi določitev dopusta v interesu službe samo za uradnike iz zadevne starostne skupine, ne pa za uradnike, ki ne spadajo v to skupino. Zato je treba skleniti, da je različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, sorazmerno s prvim navedenim legitimnim ciljem.

124

Ker je bila sorazmernost različnega obravnavanja na podlagi starosti ugotovljena za prvi navedeni legitimni cilj, je treba skleniti, da to različno obravnavanje, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, ne krši člena 21(1) Listine o temeljnih pravicah, ker izpolnjuje merila iz člena 52(1) Listine. Zato je treba ugovor nezakonitosti, uveljavljan zoper člen 42c Kadrovskih predpisov, zavrniti.

125

Tožeča stranka trdi, da se z izpodbijano odločbo krši člen 42c Kadrovskih predpisov in OU 71/15 ter da vsebuje očitne napake pri presoji in je v njej napačno ugotovljeno dejansko stanje. V tem okviru v bistvu izpodbija oceno „organizacijskih potreb“ v smislu zgoraj navedene določbe Kadrovskih predpisov v ORO in GSS v celoti ter trdi, da Svet ni dokazal, kako naj bi domnevne spremembe metod dela v GSS zanjo pomenile večje težave pri prilagajanju kot za katerega koli drugega uradnika institucije. Tožeča stranka tudi trdi, da iz njenih ocenjevalnih poročil ni razvidno, da se ni sposobna prilagoditi novim zahtevam službe.

126

Svet trditve tožeče stranke izpodbija in predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

127

Spomniti je treba, da člen 42c Kadrovskih predpisov izrecno določa, da se dopust zadevnim uradnikom določi v interesu službe. Prav tako kot pogoj za svojo uporabo določa obstoj „organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“.

128

Poleg tega je treba spomniti, da je generalni sekretar Sveta je z obvestilom uslužbencem št. 71/15 posredoval informacije o tem, kako ta institucija izvaja člen 42c Kadrovskih predpisov. Iz tega obvestila in pojasnil, posredovanih v okviru odločbe o zavrnitvi pritožbe (glej lasti točko 29 te odločbe), je razvidno, da Svet za uporabo člena 42c Kadrovskih predpisov upošteva ta elementa: po eni strani „organizacijske potrebe, povezane s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ v okviru institucije v tem smislu, da oceni, ali mora institucija prilagoditi in modernizirati metode dela in organiziranost ter ali je treba za to modernizacijo pridobiti nove kompetence, po drugi strani pa upošteva sposobnost navedenih uradnikov za pridobitev takih kompetenc in za prilagoditev spremembam v delovnem okolju.

129

Svet je v točki 29(ii) odločbe o zavrnitvi pritožbe navedel, da presoja drugega elementa iz točke 128 zgoraj nujno vsebuje element napovedovanja, ker gre za oceno – na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo OPI, ko je sprejel svojo odločitev – ali je razumno domnevati, da bodo zadevni uradniki imeli težave s prilagajanjem prihodnjim spremembam v delovnem okolju.

130

Iz pravnega okvira, ki ga v obravnavani zadevi tvori člen 42c Kadrovskih predpisov, kot je to pojasnjeno z OU 71/15, ki zavezuje Svet, izhaja, da je ocena dveh elementov iz točke 128 zgoraj ocena, usmerjena v prihodnost.

131

Tožeča stranka izpodbija zakonitost razlage člena 42c Kadrovskih predpisov s strani Sveta. Po eni strani trdi, da je Svet prek OU 71/15 izkrivil to določbo s tem, da je domneval, da se bo določitev dopusta v interesu službe uporabljala za „uradnike, ki imajo težave s pridobivanjem novih kompetenc in prilagajanjem spremembam v delovnem okolju“. Po drugi strani trdi, da je zaradi tega nezakonitega izkrivljanja razlogovanje Sveta iz točke 83 odgovora na pritožbo – v skladu s katerim naj bi šlo za „oceno potenciala uradnika za pridobivanje novih kompetenc in prilagajanje spremembam v delovnem okolju“ – treba prav tako zavrniti, ker se opira na domneve, ki se v besedilu člena 42c Kadrovskih predpisov ne dopuščajo.

132

Zaradi teh trditev tožeče stranke je treba preveriti združljivost pristopa Sveta, kot je opisan v OU 71/15 ter pojasnjen v odločbi o zavrnitvi pritožbe in njegovih vlogah pred Splošnim sodiščem, s hierarhično višjo normo, ki je člen 42c Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2015, Barnett/EESO, F‑20/14, EU:F:2015:107, točka 52 in navedena sodna praksa).

133

V zvezi s tem je treba spomniti, da se člen 42c Kadrovskih predpisov izrecno sklicuje na „interes službe“. Kot je Svet pojasnil v pisnem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, pomenijo „organizacijske potrebe, povezane s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“, ki so prav tako omenjene v tem členu, poseben vidik interesa službe.

134

Ker so „organizacijske potrebe“ povezane s „pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ in pomenijo zgolj poseben vidik interesa službe v okviru člena 42c Kadrovskih predpisov, je treba skleniti, da besedilo te določbe Svetu ne preprečuje, da kot „organizacijske potrebe, povezane s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ upošteva sposobnost zadevnih uradnikov za „pridobivanje novih kompetenc in prilagajanje spremembam v delovnem okolju“, kot je določeno v OU 71/15.

135

To upoštevanje osebnih lastnosti zadevnih uradnikov poleg tega ni v nasprotju z ratio legis člena 42c Kadrovskih predpisov. Ker je bilo namreč ugotovljeno, da ta določba sledi cilju optimizacije naložb institucij v poklicno usposabljanje v smislu stroškovne učinkovitosti, se namreč zdi, da je s tem ciljem združljivo, da Svet za določitev stroškov naložb v poklicno usposabljanje upošteva sposobnost zadevnih uradnikov za pridobivanje novih kompetenc in prilagajanje spremembam v delovnem okolju. To upoštevanje osebnih lastnosti zadevnih uradnikov se zdi prav tako upravičeno z okoliščino, da uporaba člena 42c Kadrovskih predpisov zanje povzroči neugodne posledice in da jim je lahko naložena proti njihovi volji (glej točke od 87 do 89 zgoraj). Iz tega izhaja, da je zaradi tega upoštevanja osebnih lastnosti zadevnih uradnikov uporaba te določbe zanje manj rigidna.

136

Zato je treba skleniti, da je to, da Svet ocenjuje sposobnost zadevnih uradnikov za pridobivanje novega znanja in prilagajanje spremembam v delovnem okolju, združljivo s členom 42c Kadrovskih predpisov.

137

Poleg tega se mora ta ocena – ker se z njo namerava slediti interesu službe – nujno nanašati na prihodnjo sposobnost (potencial) zadevnih uradnikov za pridobivanje novih kompetenc in prilagajanje spremembam v delovnem okolju ter mora torej vsebovati tudi neki element napovedovanja, kot pravilno trdi Svet. V nasprotnem primeru ta ocena ne bi sledila interesu službe. Zato je treba prav tako skleniti, da je element napovedovanja v oceni drugega elementa iz točke 128 združljiv s členom 42c Kadrovskih predpisov.

138

Iz pravnega okvira, ki ga tvorita člen 42c Kadrovskih predpisov in OU 71/15, je razvidno, da je bil Svet v obravnavani zadevi dolžan ocenjevati dva elementa na podlagi „organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“, namreč, prvič, prihodnje organizacijske potrebe institucij, ki zahtevajo pridobitev novih kompetenc, in, drugič, sposobnost tožeče stranke za pridobitev predhodno opredeljenih novih kompetenc, s ciljem, da se na koncu oceni stroškovna učinkovitost, ki bi jo pomenile naložbe za poklicno usposabljanje tožeče stranke v skladu s ciljem, ki mu sledi člen 42c Kadrovskih predpisov.

139

V zvezi z obsegom sodnega nadzora ocene „organizacijskih potreb, povezanih s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ je tožeča stranka izpodbijala premislek iz točke 27 odločbe o zavrnitvi pritožbe, v skladu s katerim ima OPI pri uporabi člena 42c Kadrovskih predpisov široko polje proste presoje. Ker ima ukrep, sprejet na podlagi te določbe, škodljive posledice za zadevne uradnike, bi moral biti po mnenju tožeče stranke sodni nadzor tega ukrepa poglobljen.

140

V zvezi s tem je treba spomniti, da pomenijo „organizacijske potrebe, povezane s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ v okviru člena 42c Kadrovskih predpisov poseben vidik interesa službe. Vendar iz sodne prakse izhaja, da imajo institucije široko polje proste presoje za določitev interesa službe ne glede na preučitev, v okviru katere – ali odločbo, za katero – mora biti upoštevana (glej sodbo z dne 16. maja 2018, Barnett/EESO, T‑23/17, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:271, točka 36 in navedena sodna praksa). Zlasti je bilo tako široko polje proste presoje priznano institucijam glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca (sodba z dne 12. decembra 2000, Dejaiffe/UUNT, T‑223/99, EU:T:2000:292, točka 53). Iz tega izhaja, da tudi če bi sledili logiki trditev tožeče stranke iz točke 139 zgoraj, ni nobenega razloga, zakaj ne bi bilo institucijam priznano široko polje proste presoje v zvezi z „organizacijskimi potrebami, povezanimi s pridobitvijo novih pristojnosti [kompetenc]“ glede na dejstvo, da določitev dopusta v interesu službe za zadevne uradnike ne povzroči hujših posledic od tistih, ki jih povzroči pričakovana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega vsekakor, kot prav tako pravilno ugotavlja Svet, interes zadevnega uradnika ni odločilni element za obseg polja proste presoje OPI pri oceni interesa službe, ga pa mora ta organ upoštevati na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja. Iz tega izhaja, da je treba trditve tožeče stranke iz točke 139 zgoraj zavrniti.

141

Iz širokega polja proste presoje, ki je upravi priznano pri uporabi člena 42c Kadrovskih predpisov, izhaja, da lahko Splošno sodišče tako uporabo postavi pod vprašaj le v primeru očitne napake pri presoji, vsebinske nepravilnosti ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2000, Dejaiffe/UUNT, T‑223/99, EU:T:2000:292, točka 53 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. maja 2018, Barnett/EESO, T‑23/17, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:271, točki 36 in 38).

142

Najprej je treba navesti, da so iz spisa, ki ga je v obravnavani zadevi preučil Svet, razvidne ne le organizacijske potrebe oddelka, v katerega je bila razporejena tožeča stranka, namreč ORO, ampak tudi organizacijske potrebe institucije, namreč GSS, v celoti. Tožeča stranka je izpodbijala ta pristop Sveta in poudarila, da morajo biti domnevne organizacijske potrebe, ki upravičujejo sprejetje odločbe na podlagi člena 42c Kadrovskih predpisov, povezane izključno z oddelkom, v katerega so razporejeni zadevni uradniki. Če ne bi bilo tako, bi obstajalo tveganje za arbitrarno ravnanje institucij.

143

Tako analizo tožeče stranke je treba zavrniti. Najprej, nima podpore v besedilu člena 42c Kadrovskih predpisov, v katerem so navedene „organizacijske potrebe […] v institucijah“. Poleg tega glede na široko polje proste presoje, ki ga ima Svet pri oceni organizacijskih potreb in ne nazadnje interesa službe, pristop, ki v obravnavani zadevi upošteva ne le organizacijske potrebe ORO, ampak tudi celotnega GSS, ne pomeni očitne napake pri presoji. Svet je namreč pojasnil, ne da bi se mu nasprotovalo, da je tožeča stranka razporejena na splošno delovno mesto in da je zato mogoče, da se zaradi organizacijskih potreb in v interesu službe razporedi na delovno mesto zunaj ORO ali generalnega direktorata za upravo. Zato zaradi te možnosti prerazporeditve tožeče stranke Svet ni storil očitne napake pri presoji s tem, da je ocenil ne le organizacijske potrebe ORO, ampak tudi celotnega GSS.

144

Dalje, tožeča stranka izpodbija, da je Svet v obravnavani zadevi dokazal obstoj prihodnjih organizacijskih potreb na ravni ORO in GSS v celoti. Glede ocene teh organizacijskih potreb na ravni ORO med drugim trdi, da drugače od tega, kar je Svet trdil v odločbi o zavrnitvi pritožbe, prehod z enega računalniškega sistema na drugega sam po sebi ne pomeni „znatne“ spremembe, saj tako spremembo pomeni le informatizacija kot taka. Vendar naj bi po navedbah tožeče stranke do informatizacije v ORO že prišlo. Tožeča stranka prav tako izpodbija pomen, kolikor jo zadeva, sprememb metod dela v GSS, ki jih omenja Svet, in mu očita, da ni pojasnil, kako bi se spremembe nanašale konkretno nanjo. Svet naj bi namreč moral poleg tega, da reforme dejansko bodo izvedene, dokazati, da bodo tožeči stranki povzročile težave pri pridobivanju novih kompetenc in prilagajanju tem reformam.

145

Iz točke 10(a) izpodbijane odločbe je razvidno, da je Svet na podlagi prihodnjih organizacijskih potreb ORO predvidel uvedbo avtomatiziranih metod in postopkov, kot sta elektronsko arhiviranje ter digitalizacija sistemov upravljanja nalog in postopkov. Poleg tega je v točki 30 odločbe o zavrnitvi pritožbe pojasnjeno, da ORO že vsaj od novembra 2014 dela na projektu za nadomestitev orodja Ariane z orodjem Evropske komisije, imenovanim Sysper, in vzpostavitvi skupnega orodja „Learning Management System“. Ta informacija je med drugim podprta z obvestilom vodje ORO z dne 18. novembra 2015 (glej točko 8 zgoraj).

146

Svet je v točki 10(d) izpodbijane odločbe med drugim pojasnil, da se je stalni razvoj informacijske tehnologije nanašal na vse službe GSS. Generalni sekretar Sveta je v točki 31 odločbe o zavrnitvi pritožbe pojasnil, da je med realizacijo v GSS prišlo ali prihaja do številnih sprememb metod dela, ki se jim osebje v GSS in še posebej osebje AST mora prilagoditi. Te spremembe so bile nadaljnja informatizacija metod dela, med drugim z nadomestitvijo koledarjev na papirju s sistemom „Outlook“, dokončevanjem besedil prek funkcije „sledi spremembam“, pošiljanjem besedil po elektronski pošti namesto po interni in nadomestitvijo obrazcev na papirju z elektronskimi obrazci.

147

Iz navedenega je razvidno, da je Svet v obravnavani zadevi ocenil prihodnje organizacijske potrebe na ravni ORO in GSS v celoti. Poleg tega tožeča stranka ne navaja natančnih in konkretnih informacij, da bi izpodbila to, da so organizacijske potrebe resnične, ter da bi prikazala, da je Svet napačno ugotovil dejansko stanje in storil očitne napake pri presoji. Natančneje, njena trditev, da ni bila obveščena o obstoju novih organizacijskih potreb v ORO, ne dokazuje, da te nove potrebe niso obstajale. Poleg tega ta trditev ni podprta, ker je Svet pred Splošnim sodiščem predložil dokumenta, navedena v opombah št. 8 in 9 odločbe o zavrnitvi pritožbe, s katerima je dokazano, da je bila tožeča stranka obveščena o obstoju informacijskih projektov, ki bodo vplivali na ORO, navedenih v točki 145 zgoraj. Zato je treba skleniti, da tožeča stranka ni uspela omajati presoje Sveta o prihodnjih organizacijskih potrebah.

148

Dalje, preveriti je treba zakonitost presoje Sveta glede sposobnosti tožeče stranke za pridobitev zahtevanih novih kompetenc in prilagoditev spremembam v delovnem okolju. V zvezi s tem bodo trditve tožeče stranke, predstavljene v točki 144 zgoraj, o naravi in pomenu reform v ORO ter upoštevnosti reform v GSS zanjo preučene v okviru te presoje, v delu, v katerem gre za primerjavo organizacijskih potreb ter sposobnosti tožeče stranke za pridobitev novih kompetenc in prilagoditev spremembam v delovnem okolju.

149

[zaupno]

150

[zaupno]

151

[zaupno]

152

[zaupno]

153

[zaupno]

154

[zaupno]

155

[zaupno]

156

[zaupno]

157

Prvič, tožeča stranka izpodbija pristop Sveta, s katerim sta upoštevani njeni ocenjevalni poročili za leti 2011 in 2012. Po mnenju tožeče stranke upoštevanje teh poročil ni bilo upoštevno, ker sta po eni strani bili starejši od ocenjevalnih poročil za leti 2013 in 2014, ki bi bili dobri, in ker je bila po drugi strani od 1. aprila 2013 prerazporejena. Po mnenju tožeče stranke bi bilo treba njeno sposobnost prilagoditve oceniti glede na njeno dejansko delo in resnične potrebe službe, ne pa glede na pretekle ali hipotetične potrebe.

158

V zvezi s tem je treba navesti, da to, da je Svet upošteval ocenjevalni poročili tožeče stranke za leti 2011 in 2012, katerih vsebine tožeča stranka poleg tega ni izpodbijala, ne pomeni očitne napake pri presoji. Čeprav sta ti poročili seveda manj upoštevni od poznejših poročil, je namreč res, da v splošnem upoštevanje poročil za več let dela zadevnih uradnikov, in ne le zgolj za eno ali dve leti, omogoča zanesljivejši sklep o njihovih sposobnostih prilagajanja spremembam v delovnem okolju.

159

Drugič, tožeča stranka poudarja, da sta bili ocenjevalni poročili za leti 2013 in 2014 dobri, zlasti glede kompetence „Prilagajanje zahtevam službe“, in da je Svet za utemeljitev izpodbijane odločbe poskušal uporabiti redke kritike, izražene v teh poročilih. Vendar naj te kritike ne bi bile upoštevne za oceno njene sposobnosti prilagajanja spremembam v delovnem okolju.

160

[zaupno]

161

[zaupno]

162

[zaupno]

163

[zaupno]

164

[zaupno]

165

[zaupno]

166

[zaupno]

167

[zaupno]

168

[zaupno]

169

[zaupno]

170

[zaupno]

171

Četrtič, v zvezi s trditvami tožeče stranke, predstavljenimi v točki 144 zgoraj, je treba navesti, da iz spisa res ni razvidno, da so prihodnje organizacijske potrebe ORO in GSS v celoti vsebovale prehod iz neračunalniškega delovnega okolja v računalniško. Povedano drugače, te organizacijske potrebe naj ne bi pomenile radikalnih sprememb metod dela. Glede na to je ob upoštevanju informacij, ki jih je Svet imel na voljo o poklicnih kompetencah in odnosu tožeče stranke v več letih in v različnih službah, kot so povzete v točki 167 zgoraj, treba šteti, da je Svet lahko – ne da bi storil očitno napako pri presoji – domneval, da bi se tožeča stranka zelo težko prilagodila manj radikalnim spremembam metod dela, ki jih je pomenila sprememba informacijskih sistemov.

172

Glede na vse zgornje ugotovitve je treba skleniti, da presoja Sveta o sposobnosti tožeče stranke za pridobitev novih kompetenc in prilagoditev spremembam v delovnem okolju ne pomeni očitne napake pri presoji. Iz tega izhaja, da je treba – ker so bili zavrnjeni tudi očitki tožeče stranke glede presoje Sveta o prihodnjih organizacijskih potrebah – ta tožbeni razlog zavrniti.

173

Tožeča stranka trdi, da je bila kršena njena pravica do izjave, ker ji v predhodnem postopku ni bilo posredovano obvestilo direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015. OPI naj bi to obvestilo upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Tožeča stranka trdi, da ker ni vedela za ta obvestilo niti ni poznala njegove vsebine, se ni mogla koristno in učinkovito braniti pred izdajo izpodbijane odločbe.

174

Svet trditve tožeče stranke izpodbija in predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

175

Najprej je treba navesti, da izpodbijana odločba, s katero je bil tožeči stranki proti njeni volji določen dopust v interesu službe, pomeni akt, ki posega v njen položaj, ker je med drugim povzročila spremembo njenega upravnega statusa in prenehanje njene poklicne dejavnosti v Svetu ter ji povzročila finančno škodo. Iz tega izhaja, da je pri izdaji te odločbe treba uporabiti načelo spoštovanja pravice do obrambe, ki je temeljno načelo prava Unije, tudi če ni nobenih pravil, s katerimi je urejen zadevni postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 46 in navedena sodna praksa).

176

Pravica do obrambe, kot je zdaj določena v členu 41 Listine o temeljnih pravicah in ki se po mnenju sodišča Unije splošno uporablja (sodbi z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 84, in z dne 11. septembra 2013, L/Parlament, T‑317/10 P, EU:T:2013:413, točka 81), zajema – ob tem, da je širša – postopkovno pravico vsake osebe, določeno v odstavku 2(a) navedenega člena, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (glej v tem smislu sodbe z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa; z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 31, in z dne 5. oktobra 2016, ECDC/CJ, T‑395/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:598, točka 54 in navedena sodna praksa).

177

V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 3. julija 2014, Kamino International Logistics in Datema Hellmann Worldwide Logistics, C‑129/13 in C‑130/13, EU:C:2014:2041, točka 39 in navedena sodna praksa).

178

Pravica do izjave, ki je dana vsakemu naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, ima dva cilja: po eni strani omogočiti preučitev spisa ter čim natančneje in pravilneje ugotoviti dejansko stanje, po drugi strani pa omogočiti učinkovito varstvo zadevne osebe. Namen pravice do izjave je zlasti zagotoviti, da se vsaka odločba, ki posega v položaj, izda ob polnem poznavanju dejstev, in med drugim omogočiti, da pristojni organ popravi napako ali da zadevna oseba navede dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid temu, da bo odločba sprejeta ali ne oziroma bo imela tako ali drugačno vsebino (glej v tem smislu sodbe z dne 18. decembra 2008, Sopropé, C‑349/07, EU:C:2008:746, točka 49; z dne 3. julija 2014, Kamino International Logistics in Datema Hellmann Worldwide Logistics, C‑129/13 in C‑130/13, EU:C:2014:2041, točka 38, in z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točki 37 in 59).

179

Iz zgoraj navedenega izhaja, da bi bila v obravnavani zadevi izpodbijana odločba lahko izdana šele po tem, ko bi bilo tožeči stranki omogočeno, da koristno in učinkovito poda svoje stališče glede elementov, ki so podlaga te odločbe, v okviru razgovora ali korespondence, ki jo začne OPI, ki nosi dokazno breme (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 47). V zvezi s tem je treba spomniti, da je izpodbijana odločba temeljila zlasti na premislekih o organizacijskih potrebah ORO in GSS v celoti ter sposobnosti tožeče stranke za pridobitev novih kompetenc in prilagoditev spremembam v delovnem okolju. Ti premisleki v izpodbijani odločbi so v veliki večini temeljili na premislekih iz točk od 4.1 do 4.5 obvestila direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015, ki tožeči stranki v okviru predhodnega postopka ni bilo posredovano. Preveriti je treba, ali je to neposredovanje škodilo pravici tožeče stranke do izjave, kot tožeča stranka zatrjuje.

180

V zvezi s tem je treba spomniti, da je imela tožeča stranka 12. novembra 2015 razgovor z vodjo ORO in 25. novembra 2015 razgovor z direktorico DKZ. Čeprav ni zapisnika teh razgovorov, je iz obvestil z dne 18. novembra 2015 in 25. novembra 2015, ki sta jih sestavili ti nadrejeni tožeče stranke, razvidno, da je bila na teh razgovorih tožeča stranka seznanjena z organizacijskimi potrebami v ORO in GSS ter z razlogi, zakaj uprava meni, da se ni sposobna prilagoditi spremembam v delovnem okolju. Tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ni oporekala temu, da je na teh razgovorih prejela ti informaciji.

181

Glede na obstoj teh dveh razgovorov je treba skleniti, da je tožeča stranka v pisnih stališčih z dne 7. decembra 2015, naslovljenih na OPI, lahko koristno in učinkovito podala svoje stališče o dveh zgoraj navedenih informacijah. Tako je med drugim lahko trdila, da na njenem delovnem mestu ni prišlo do predvidenih sprememb programske opreme ali metode dela, in je lahko na podlagi ocenjevalnih poročil za leti 2013 in 2014 izpodbijala premisleke uprave, da ima težave pri pridobivanju novih kompetenc.

182

Poleg tega ji je bilo z zgoraj navedenima razgovoroma omogočeno, da koristno in učinkovito predstavi svoje stališče na zaslišanju 8. decembra 2015 pri generalnem direktorju uprave kot OPI.

183

Na podlagi zgornjih ugotovitev je treba skleniti, da to, da tožeči stranki pred izdajo izpodbijane določbe ni bilo posredovano obvestilo direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015, ni škodovalo njeni pravici do izjave. Ta sklep ni omajan s sodbo z dne 3. junija 2015, BP/FRA (T‑658/13 P, EU:T:2015:356), na katero se sklicuje tožeča stranka. Obravnavana zadeva se namreč razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba, ker je bila v obravnavani zadevi drugače kot v tisti tožeča stranka po eni strani na dveh zgoraj navedenih razgovorih z nadrejenimi obveščena o glavnih razlogih, ki upravičujejo sprejetje spornega ukrepa zoper njo, po drugi strani pa ji je OPI pred sprejetjem tega ukrepa dvakrat omogočil, da se pisno in ustno izjasni. Iz dejanskega stanja, kot je predstavljeno v točki 14 sodbe z dne 3. junija 2015, BP/FRA (T‑658/13 P, EU:T:2015:356), pa je razvidno, da tožeča stranka v tisti zadevi pred sprejetjem ni bila obveščena o glavnih razlogih, ki so upravičevali sprejetje spornega ukrepa – ki so med drugim obsegali odločbo o tem, da se pogodba ne podaljša za nedoločen čas – niti se pred OPI ni izjasnila (sodba z dne 3. junija 2015, BP/FRA, T‑658/13 P, EU:T:2015:356, točka 62).

184

Glede na vse navedene ugotovitve je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

185

Tožeča stranka trdi, da dejstvo, da ji ni bilo posredovano obvestilo direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015, pomeni kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja s strani Sveta, ker ji Svet s tem, da ji ni posredoval tega obvestila, ni omogočil, da bi se izrekla o možnostih za svojo prerazporeditev v druge službe GSS, te možnosti pa so bile domnevno preučene v zgoraj navedenem obvestilu.

186

[zaupno]

187

[zaupno]

188

Svet izpodbija očitke tožeče stranke.

189

Najprej je treba navesti, da pojem dolžnosti skrbnega ravnanja, kot je bil razvit v sodni praksi, izraža ravnovesje medsebojnih pravic in dolžnosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi uvedeno v razmerja med javnimi organi in javnimi uslužbenci. S tem ravnovesjem se zahteva predvsem, da mora uprava, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njeno odločitev, pri tem pa ne upošteva le interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (sodbi z dne 28. maja 1980, Kuhner/Komisija, 33/79 in 75/79, EU:C:1980:139, točka 22, in z dne 29. junija 1994, Klinke/Sodišče, C‑298/93 P, EU:C:1994:273, točka 38).

190

Hkrati iz sodne prakse izhaja, da zahteve v zvezi z dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki so naložene upravi, ne morejo OPI preprečiti sprejetja ukrepov, ki jih šteje za potrebne v interesu službe (glej sodbo z dne 13. januarja 1998, Volger/Parlament, T‑176/96, EU:T:1998:1, točka 76 in navedena sodna praksa). Sodišče Unije je tudi pojasnilo, da čeprav mora organ, ki odloča o položaju uradnika, upoštevati ne le interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika, to upoštevanje organu ne more preprečiti, da bi izvedel racionalizacijo služb, če se mu zdi potrebna (glej sodbo z dne 13. januarja 1998, Volger/Parlament, T‑176/96, EU:T:1998:1, točka 76 in navedena sodna praksa).

191

Očitke tožeče stranke je treba preučiti na podlagi teh načel.

192

Glede prvega očitka, predstavljenega v točki 185 zgoraj, je treba spomniti, da je direktorica DKZ v obvestilu z dne 25. novembra 2015 preučila in zavrnila možnost za prerazporeditev tožeče stranke tako v direktoratu za kadrovske zadeve kot v GSS, pri čemer se je oprla na prihodnje organizacijske potrebe teh služb na področju razvoja informacijskih sistemov in na sposobnost tožeče stranke za pridobitev novih kompetenc. Vendar je tožeča stranka – kot je bilo ugotovljeno ob preučitvi tretjega razloga za razglasitev ničnosti – imela možnost, da v svojem dopisu z dne 7. decembra 2015 in na zaslišanju pri OPI 8. decembra 2015 koristno in učinkovito predloži stališče o dveh zgoraj navedenih elementih. Iz tega izhaja, da to, da tožeči stranki ni bilo posredovano obvestilo direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015, v resnici ni škodovalo njenim interesom in ne pomeni kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ki je naložena Svetu.

193

Glede drugega očitka tožeče stranke, predstavljenega v točki 186 zgoraj, je treba navesti, da je tožeča stranka, kot je razvidno iz spisa, v predhodnem postopku upravi predlagala, naj zanjo ne uporabi člena 42c Kadrovskih predpisov in, podredno, da to uporabo odloži na datum po 31. decembru 2015, ki je bil sprva predviden.

194

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 190 zgoraj, Svet na podlagi upoštevanja interesa tožeče stranke ni mogel odstopiti od tega, da se zanjo uporabi člen 42c Kadrovskih predpisov. Vendar je ob upoštevanju tega interesa odložil datum učinkovanja določitve njenega dopusta do 30. junija 2016, s čimer je ugodil njenemu predlogu. Iz tega izhaja, da je Svet v obravnavani zadevi v odnosu do tožeče stranke ravnal v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja.

195

Glede tretjega očitka tožeče stranke je dovolj spomniti, da v okviru drugega razloga za razglasitev ničnosti ni dokazala, da je odločba Sveta o tem, da se ji določi dopust v interesu službe, pomenila očitno napako pri presoji. Ker Svet ni očitno napačno presodil interesa službe, je treba skleniti, da je treba tretji očitek tožeče stranke zavrniti. [zaupno]

196

Na podlagi zgornjih ugotovitev je treba ta tožbeni razlog zavrniti in zato zavrniti predlog za razglasitev ničnosti.

197

Tožeča stranka trdi, da sta ji bili z izpodbijano odločbo povzročeni premoženjska in nepremoženjska škoda.

198

Premoženjsko škodo naj bi v bistvu sestavljala izguba dohodka zaradi izpodbijane odločbe, Svet pa naj bi moral nositi vse posledice razglasitve ničnosti te odločbe, kar zadeva plačo tožeče stranke, med drugim ob upoštevanju njenega poklicnega napredovanja.

199

Vzrok za nepremoženjsko škodo tožeče stranke naj bi bila sama izpodbijana odločba, ki naj bi bila neupravičena in temeljila na napačnih razlogih. Ta odločba naj bi škodovala zaupanju tožeče stranke v njeno institucijo. Nepremoženjska škoda naj bi bila večja zaradi okoliščin, v katerih je bila izdana izpodbijana odločba. [zaupno] Tožeča stranka ocenjuje svojo nepremoženjsko škodo na 10.000 EUR ex aequo et bono.

200

Svet primarno predlaga, naj se odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrne.

201

Spomniti je treba, da je treba predloge za povračilo premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni (glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 69 in navedena sodna praksa).

202

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke tesno povezan s predlogom za razglasitev ničnosti, ki je bil zavrnjen, ker naj bi bili premoženjska in nepremoženjska škoda, ki ju zahteva tožeča stranka, povzročeni z izpodbijano odločbo in okoliščinami njene izdaje. V teh okoliščinah je treba zavrniti odškodninski zahtevek in posledično tožbo v celoti.

203

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar lahko v skladu s členom 135 Poslovnika Splošno sodišče na eni strani izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo, da se ji plačilo teh stroškov ne naloži. Na drugi strani lahko Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti.

204

V obravnavani zadevi je treba navesti, da obvestilo direktorice DKZ z dne 25. novembra 2015 ni bilo priloženo odločbi o zavrnitvi pritožbe, drugače kot je bilo navedeno v točki 43 te odločbe. To obvestilo je bilo tožeči stranki posredovano šele v kontradiktornem postopku, in sicer v okviru obrambe Sveta.

205

Prav tako je treba navesti, da niti dokumenta, navedena v opombah št. 8 in 9 odločbe o zavrnitvi pritožbe, ki se nanašata na oceno organizacijskih potreb v okviru Sveta, nista bila priložena k tej odločbi, drugače kot je bilo navedeno v teh opombah. Ta dokumenta sta bila na koncu tožeči strani posredovana po obravnavi v okviru ukrepa procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče (glej točko 54 zgoraj).

206

Splošno sodišče meni, da je bila s tem, da Svet ni priložil treh zgoraj navedenih dokumentov k odločbi o zavrnitvi pritožbe, čeprav je v njej navedeno drugače, priprava tožbe otežena. To, da niso bili priloženi dokumenti, navedeni v točki 205 zgoraj, je prispevalo tudi k podaljšanju ustnega dela postopka.

207

V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da ravnanje Sveta upravičuje, da nosi svoje stroške in da se mu poleg tega naloži plačilo 20 % stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

208

Parlament v skladu s členom 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)

razsodilo:

I. Dejansko stanje

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Predmet tožbe

B. Dopustnost nekaterih dokumentov, ki jih je predložil Svet 6. junija 2018

C. Predlog za razglasitev ničnosti

1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 42c Kadrovskih predpisov

a) Uvodne ugotovitve

b) Obstoj različnega obravnavanja na podlagi starosti

c) Spoštovanje meril iz člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah

1) Vprašanje, ali različno obravnavanje na podlagi starosti, vzpostavljeno s členom 42c Kadrovskih predpisov, ustreza cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija

2) Sorazmernost

2. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 42c Kadrovskih predpisov in OU 71/15 ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in očitne napake pri presoji

a) Določitev upoštevnega pravnega okvira v obravnavani zadevi in obseg sodnega nadzora

b) Ocena prihodnjih organizacijskih potreb

c) Sposobnost tožeče stranke za pridobitev novih kompetenc in prilagoditev spremembam v delovnem okolju

3. Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave

4. Četrti tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja

D. Odškodninski zahtevek

IV. Stroški